44
Iz tujih  knjig  in   revij
Novi vidiki v geografiji francoskih političnih strank. — Kdor gleda francosko politično življenje samo oddaleč in brez pravega in globljega poznavanja francoskega življenja in francoskih razmer, ta se rad tolaži s prepričanjem, da je Francija dežela, kjer se še v vsej zmagovitosti in polnosti izživlja zapadnoevropska demokracija, zmagovito odbijajoč izkuŠnjave tako fašizma kot konmnizma. Doslej je ustavnopravni okvir francoske republike tudi res še demokratsko-liberalnega značaja z zakonitimi strankami, ki pošiljajo v parlament poslance, izvoljene v splošnih, tajnih volitvah. Noben opazovalec današnjega francoskega življenja pa ne more prezreti, da današnje francosko politično življenje še zdaleka ni več istovetno z življenjem francoskih političnih strank, marveč da mimo strank gibljejo in razgibavajo vse javno življenje tokovi in struje, ki se odtezajo strankam, a ki so tako močni, da vlečejo stranke za seboj in jim narekujejo bistvene spremembe politične taktike, pa ne samo taktike, marveč načina političnega življenja sploh. Mimo strank se tudi v Franciji bije danes v vsem javnem življenju boj, ki ga le splošno pogledano moremo označiti za borbo proti ali za fašistično ureditev države, za borbo proti ali za komunistično ureditev družbe. Kajpak ima ta borba mnogo odtenkov, je tu praktična, tam ideološka, a v bistvu naletite povsod na antagonizem: fašizem ali komunizem. In ta antagonizem v vseh naštetih odtenkih in prelivih je že danes močno izpremenil podobo tistih političnih sil, ki so gibala francoskega političnega življenja. Celo na stare stranke same je vplivala že tako znatno, da se začenja med njimi pregrupa-cija po vidiku, ki je bil vse do danes neznan v političnem življenju republikanske Francije. O tem novem vidiku in o pregrupaciji političnih strank po njem piše v »Nouvelle Revne Francaise" Albert Thibaudet, politični ideolog in pisec znane knjige „Les Idees politiques de la France".
V zadnjih šestedesetih letih je bilo za vse notranje življenje francoske politike merodajno in odločilno tako imenovano versko vprašanje. Črta ločnica med najvažnejšimi strankami, pa naj so imele drugače še toliko skupnega, je bilo zmeraj versko vprašanje. Med levim krilom desničarskega centruma ter desnim krilom krščanskega centruma ni bilo n. pr. skoraj nobenih bistvenih razlik mimo ene: versko vprašanje. In vsa tradiconalna delitev francoskih stran V levico (la gauche) in desnico (la droite) je izvirala iz različnega gledanja na verski problem: vsa levica za laično državo, vsa desnica proti njej. Vse politične stranke brez izjeme so se grupirale manj po vidikih materialnih interesov, kot po čuvstvih, idejah in zadržanju glede verskega vprašanja. Dandanes živi n. pr. le še ena stara stranka, ki je nastala obenem s tretjo republiko, namreč radikalna stranka. In vsa zgodovina te stranke, vsa njena slava, njen vpliv, njena moč in porazi, vse njeno življenje in njeno prostozidarsko ogrodje temelji v borbi za laično državo; odtod prvenstvo, ki ga je ta stranka zmerom dajala vprašanjem in problemom šole in vzgoje, odtod njen ideal integralne laične družbe.
Šestdeset let je bila v veljavi ta geografija političnih strank v Franciji. Danes ta dan je odpravljena in versko vprašanje je ponehalo biti osrednja točka, okoli katere so se izza padca drugega cesarstva grupirale francoske politične stranke. Danes je za njihovo grupacijo merodajen nov vidik, ne več verskega, marveč zgolj političnega značaja: vprašanje avtoritete v državi. In prav tega vprašanja, okoli katerega se danes bije boj v francoskem političnem življenju, si ni mogoče odmisliti iz antagonizma fašizem - komunizem, ki edina kažeta smeri za novo, močno, avtoritativno državo. Seveda obstoje danes še stare stranke s starimi političnimi „cadres" kot pravijo Francozi, a že jih začenjao izpodrivati nove sile in formacije, ki jih silijo k popolni preorientaciji in pregrupaciji. 6. februar, ko je buhnilo na dan politično razpoloženje globokih ljudskih plasti, ima že sedaj posledke v francoskem političnem življenju, ki se bodo sčasoma še stopnjevali. Nobena politična stranka se jim ne bo mogla izogniti. A. Thibaudet vidi posledice 6. februarja v sledečem:
1.) Socialistična stranka, ki je doslej v zvezi z radikali obvladovala vse fracosko politično življenje, je prelomila z radikali, razbila „blok levice" (= socialisti + radikali) ter sklenila zvezo s komunisti, se združila z njimi v „Front commun" (skupno fronto).
2.) Radikalna stranka sama, ki je tipična predstavnica francoskega ma-lomeščanstva, se je razklala; manjša frakcija hoče ohraniti zvezo s socialisti, dočim je večini, ki ima za vodnika Herriota, sojeno, da bo povečala vrste bodočega nacionalnega centruma v parlamentu.
3.) Izločen je iz političnega življenja anatagonizem Cerkev-svobodomi-selstvo, versko-laično; zato pa se nobena stranka ne more ogniti novemu antagonizmu fašizem-komunizem, ki ima ekspanzivno moč religij in bo imel za posledico ne več zgolj politične, marveč prave verske borbe. Tako imenovane „ligues" (lige, zveze), ki so močno organizirane bojne zveze fašističnega ali marksističnega značaja imajo že danes v francoskem političnem življenju mnogo večji vpliv nego stranke, njihove organizacije in njihovi odbori. Splošnejše politične organizacije tipa fašizem-komunizem že danes skušajo na vsej črti izpodriniti politične organizacije legalnega političnega izživljanja.
45
4.) Tako leta 1789. kakor leta 1870. je Pariz vsilil svojo revolucijo deželi, je bil Pariz središče francoskega političnega življenja. Tretja republika je pa vse težišče političnega življenja in političnih odločitev prenesla iz Pariza na provinco; pod tretjo republiko je bil Pariz umsko, a nikoli politično središče francoskega življenja. Danes poskuša Pariz zopet iztrgati provinci njeno politično prvenstvo, se postaviti za vodnika, izbrati Franciji njenega bodočega „Fiihrerja" ali Ljenina.
5.) Stranka monarhistov, ki v parlamentu ni prišla do besede, je trideset let vršila izvrstno propagando z odlično urejevano „Action Francaise" in njen voditelj Maurras je znatno vplival na francosko mladino.
Vse te okoliščine, pravi A. Thibaudet, silijo politične stranke, da začenjajo delovati in se izživljati izven parlamentarnega življenja, da se skušajo preosnovati po brutalnejših obrazcih in v masivnejših formacijah; vse začenjajo igrati na karto ekstremizma, levega ali desnega, pa ne več v smislu verskega vprašanja, marveč novega antagonizma: fašizem - komunizem.
S. L.
46