m v ->. - ^ «»«{rn 4X W KIJU« Ki« HEKTOR UST IH SREDNJEŠOLSKO DIJJIŠTVO k m. := letnik n. : ■ ■ ■ us: Urejuje »s: flnton Breznik ■ Oblastem odgovoren fflolzil Marke! Za leto 1009/1910 ■ ■ ■ ■ ^ V VV VV^VV’ »Mentor« » 1909/1910 • II. letnik » Zvezek 10 Vsebina, — Študent na) bo . . . (F. S. Finžgar.) (Dalje.)...................217 La Carnia. (Jos. Lavtižar.)..................................... 222 Nedeljsko jutro v naravi. (Prof. Fr. Pengov,) .... 226 O francoski revoluciji. (Josip Logar.).........................230 Za lisico. Lovske slike. (Fr. Ks. Stržaj.) (Dalje in konec.) . 234 Navod za Sahovo igro. (A. Uršič.) (Dalje.).......................237 Drobiž: Silvin Sardenko: Marijino kraljestvo na Jutrovem 240 BF Lepa priložnostna darila. »tsass w,i» asas ssr s 5 vs sar su asus od 10 K naprej; diamantni prstan od 18 K naprej; briljantni prstan od aO K naprej. — Lepe novosti » kina- in pravem srebrn po inlianlb cenah. Naročajte novi cenik a koledarjem tudi po polti Mston). - Singerjerl šivalni stroji ml m K naprej, tudi u pletenje (pouk brezplačen). Fr. Čuden, trgovcc in urar v Ljubljani. Izhaja v zavodu sv. Stanislava v Št. Vidu nad Ljubljano prvega dne vsakega meseca in stane za dijake dve kroni, za druge naročnike Štiri krone na leto. TUk „Katollike Tiskarne" v Ljubljani. Letnik II. List za srednješolsko dijaštvo. Štev. 10. F. S. Finžgar: Študent na bo .. . (Dalje.) Kaj poreko oče . . . Ko so se zbrali prvi dan novega semestra dijaki v šoli, je Francelj strmel. Sam je prinesel seboj žalost in resnih naklepov dobro vrsto — součenci so pa bili prešerno veseli in razposajeni. Da so odličnjaki z zmagoslavnim nasmehom gledali po razredu in sc pogovarjali hrupno — temu sc Francelj ni čudil. Da so pa zadnje klopi, koder je »bila toča« brez usmiljenja, kar norele, tega ni razumel. Zakaj kljub karnevalu in pomarančam, katere je nalovil, kljub Jakovemu tolažilu, se v Franceljnovo srce ni naselila radost. Ni bila še izgovorjena zadnja in edina beseda, katera je bila Franceljnu dotlej edini dogma dejanja in nehanja: Očetove besede ni še slišal. Od doma je sicer prejel kratko in resno pismo, da oče pridejo čim preje v Ljubljano in da se tedaj domenijo, kaj bi z njim. Druzega nič. Prav ta hlad, ki je dihal iz pisma, je bil za ponesrečenega študentu kakor sirup. Od očeta pa tako pismo? Na zadnji strani — dvakrat je pogledal — nič pristavka od matere! Še to povrhu! Torej molk — taka žalost in jeza, da utihne celo svarilna beseda, — in se srce v bridkosti zapre in joka samo vase grenke solze in govori samo sebi žalostne besede, katerih grenkosti ne preneao usta in ne sliši uho. Francelj se je natanko domislil takega molka, kakor ga je doživel doma. Razžaljen je bil glavar družine tako bridko, da je spregovoril v navalu jeze — in beseda, ki je prišla na dan, je bila kletev. In ko je bila izgovorjena iz ust, ki je niso poznale, je udarila Po družini kakor božji bič. Materi so se udrle solze, sivi ded se je Poslovil od peči in brez besede odšel k sosedovim, otroka — Francelj in Janezek — sla se stisnila v temen kot in prisluškala v trepetu. Oče je pa pomaknil pokrivalo globoko na oči — in obmolknil. Nad družino, kjer je postavila tron tiha ljubezen, se je nagnila grenka teža — očetovega inolka. In ko so sedli k večerji, se jo vrnila skleda s komaj dotaknjeno jedjo nazaj v kuhinjo. Tudi jed je bila vmesena z grenkostjo — očetovega inolka. Rožni venec, ki je polglasno izgo-varjanjpo večerji kipel pod leseni strop kot spravna daritev, je obla-žil očetovo razgaljenje, iz srca se je rodilo odpuščanje, in ko je oče iz kanglice pokropil hišo in izpregovoril: »da božja pomoč ostane vedno pri nas« — so se razjokala vsa srca v radosti. Te družine sin je bil Francelj, in tega molka strah ga je prevzel ob hladnem pismu in zato je strmel sredi veselega vrveža sošolcev. Mrakotnega lica je stopil razrednik Valentin v sobo. Vrata je zaloputnil, da so se odzvale šipe na oknih. Tudi kateder je zaprl, da je počila kakor strel. . »Ni bila žetev tako bogata, da dvigate po nepotrebnem toliko prahu. Nismo dejali vevnice iz rok. Poslednje bo gorje od prvega! Kdor noče, 11111 ni pomoči — nollenti non fit iniuria . . .« Tako je izpregovoril prvi hip novega semestra profesor Valentin, in njegovo oko je vnovič poiskalo zadnje klopi, kjer so sedele izdesetkovane vrste učencev. Nato je vzel v roko knjigo, premeril cvrkajočih korakov sobo gorindol, zroč zamišljeno v tla, potresajoč pomalem z glavo, kakor bi odganjal strupene misli — potem pa takoj začel: pronomina personalia. Francelj je poslušal, kakor je bil dodobra sklenil. Trikrat ga je vščipnil zahrbtni sosed — repetent Vihar — pa je potrpel voljno to krivico, da mu ne bi ušla beseda profesorjeva. Zdelo se mu je celo, da je razrednik parkrat z milejšimi očmi pogledal nanj, posebno kor je dvakrat to uro dvignil roko, kar jo bilo v zadnjih klopeh dogodek, ki je bil skoro v spotiko trdovratno nazadnjaškemu oddelku. Vendar pa Francelj novega srca ni pomiril niti pogled, celo pohvala profesorja Mihaela zadnjo uro ga ni ogrela. Nad njim in njegovo usodo jo viselo mračno vprašanje: Kaj porek6 oče? Dokler ne bo izpregovorjena ta edinovoljavna sodba za sina, tako dolgo ni prostorčka v srcu, kjer bi se zasmejala radost. Ko je šel po stopnicah v stanovanje, jo zaslišal s hodnika očetov glas. Kakor nekdaj Izraelci pod Sinajem ob gromu zapovedi, tako je okamonol Francelj sredi stopnic in so stisnil k steni. Srce mu je vstropetalo. Prisluhnil je. »Tako? — Da nima izpričevala? — Skril ga jo, paglavec!« Te očetove besede je vjel. Ilegina ga jo tožila, da no pokaže izpričevala in se izgovarja trdovratno: ga nimam. »Ponj!« je hipoma sklonil. Sredi temnih stopnic je sezul škornje in so brozslišno splazil na podstrešje, kjer je izpod opeke vzel dokument in so neopažen vrnil do škornjev. Še nikdar se mu ni zdel oče tako ogromen velikan, kakor to uro, ko je stal pred njim — grešnik pred sodnikom. »Tako, fant! ti si doštudiral! Dosti draga je latinščina, s katero boš klical praseta na gospesvetski gmajni. Zakaj gor te popeljem. Pa takoj!« Kakor je bila trda ta beseda in žuganja polna, se je je Francelj vendar pravzaprav razveselil v svojem srcu. Samo da je bila beseda — da ni bil molk! »Nisem mogel, oče,« je izpregovoril Francelj in segel v žep po ruto. »Le, kaj si imel opravka, da nisi mogel? Ni živine pri hiši, da bi jo vardeval, niso pridelali koruze, da bi jo robkal in statev tudi ne, da bi sukal za tkanje.« Ker so študentu kapale solze po licih, se je oglasila Regina. »Oče, ne zamerite, Vi ne razumete. Ljubljanske šole so hude!« »Ilude, hude, že razumem, pa za očetove groše hude, ne za fanta!« »I, no, Matevžek, govori ti!« Regina je namignila sinu na pomoč. »Takole je, oče: Če bi se bil Francelj nočindan učil, morda bi bil zlezel do — nemščine. Tam bi ga pa deset inštruktorjev ne bilo rešilo. Če ne zna — pa ne zna. V enem mesecu se ne vlije v glavo, kar se drugod dve, tri leta učijo.« »Pa menda ni samo nemščina! Kje imaš izpričevalo?« Francelj ga je potegnil iz žepa in ponudil očetu. Regina se je zavzela. »Viž ga! Ponoči sem mu stikala po žepih in knjigah za izpriče-valom. Kje si ga imel?« Francelj ni odgovoril, Matevžek je pa očetu razlagal rede. »Da si mi doma takoj po šoli popoldne. Dodobra se posvetujem, kaj bi s teboj.« Oče se je okrenil in nič ni rekel »z Rogom«, tudi Regini ne. Krog četrte ure so je oče vrnil in z njim bogoslovec Nace, Franceljnov strnič. Njega je oče poklical za razsodbo. Študent je sedel na skrinjici, ko sla vstopila. Na kolenih je imel zaprto knjigo, zamišljen in nemiren, kako se odloči: Ali pastir v Korotanu na gosposvetskem polju — ali še nadalje študent. Resnica jo bila, da Franceljnu ni bilo kdovekaj do nadaljnega študi-ranja. Ali zelo bridko je pa bilo spoznanje, da bi moral za kazen mimo doma — past v tuje kraje in ne lepih zvončastih krav, tudi ne bele črede ovčic, ampak svinje. Kakor izgubljeni sin v zgodbah. In natanko je že videl sebe, kako se bo raztrgan in umazan spopadel z umazanimi živalmi za ostanke ob koritu. »O,« je vzdihnil bolestno. »Ali j« bilo tega treba?« Bogoslovec Nace je stopil predenj in mu govoril dolgo pridigo. Francelj jo j° tiho poslušal, toda njegovega srca se te besede niso 10u* \ kar nič dotaknile. Dogma je edino očetova beseda — vse drugo — se posluša — pa se ne sliši. Ko je dogovori) strnič Nace študentu, se je obrnil do očeta. »Kakor sem Vam rekel, stric; ostane naj. Pravzaprav bi bil resnično moral v peti razred in ne v latinsko, če pade še enkrat — ni izgubljeno leto. Saj je dobro, da dobi trdno podlago takoj spočetka. Drugo leto se bo šele pokazalo, ali je za šolo, ali ni. Le poskusite!« »Dobro govoriš za fanta, za očeta so pa take poskušnje hentano drage. Pa naj bo. Sin, ti pa zapomni, tukajle je priča: Ti troški, ki jih imam morda po nepotrebnem s teboj, se ti odtegnejo pri doti, če je sploh kaj bo. Ne boš zapravljal meni — zapraviš sebi— negodnik!« Ko je oče naročil še gospodinji: »Trdo ga imejte in privežite ga na kratko,« je oprtal bisago in odšel resen in strog, kakor vtelešena božja in človeška zapoved. Osveta. Na stanovanju sc je izvršil za Franceljna važen dogodek. Takoj prve dni v novem semestru se je naselil namesto Pepeta — študent Popi, drugošolec. Ime in kroj sta Franceljnu takoj dokazala, da ni revne hiše sin. Tudi pri mizi je bilo taisto. Regina je Franceljnu razložila, da plačuje Pepi pet goldinarjev več na mesec in da mora zato imeti boljšo hrano. Vse to Franceljna ni nič motilo in pohujševalo. Radoveden je bil edinole: kakšen je ta fant. Pravo veselje je doživel, ko mu je Pepi prvi večer razodel, da ima tudi tri dvojke. To dejstvo ju jo takoj zbližalo; ptiča iz enega gnezda! Kaj pa značaj? »Pepi — Pepi, kratke hlačke, mehki čižemčki — Rog ve — Rog ve . . . Mehek bo, cmerav in piškav.« Takole je tuhtal Francelj in opazoval izpod čela novega tovariša. Ali na njegovo radost se je kmalu pokazalo, da je ta gospodek le umetno narejen. Pod obleko je plula zdrava kmetiška kri, v par dneh sta bila že kakor brata, in celo Jaka je užival ljubezen novega stanovavca kljub svoji Črni delavniški obleki. Vse stanovanje je kar oživelo z njegovim dohodom. Pepi sc je razvil že prvi teden — in čedalje večjemu razvijanju ni bilo ne konca ne kraja. iZanj ni bilo ne strahu očetovega, ne besede Reginine, ne dvojkine šibe. Ni ga bilo, ki bi bil nategnil brzdo sinčku-edinčku bogate kmetiško-trgovske hiše. Kakor se je Francelj novega tovariša razveselil, se je ob tem razvoju vendarle zdrznil in pomislil. Ali kdo bi se ustavljal? Pepi je imel denar, imel sladčic od doma — imel vse — in vsega je bil deležen Francelj. Zato je. samo postal za bij) na tej novi poti — potem jo ubral radosten za Pepijcm. Zunaj je vscvetcla pomlad. Francelj jo je občutil kakor gorska roža, ki v vročem hrepenenju prebode sneg in nad njim — nepo- čakana — vzbrsti in zacvete. Pepi pa ga je vodil na steze, katerih Francelj doslej še ni poznal, vun od prahu in ropota — v probujeno naravo. Ker sta morala skrbeti za zbirke, Pepi za botaniko — Francelj za hrošče — sta jo urezala vsako prosto popoldne iz mesta: Tivoli, Golovec in Šmarna gora — to je bilo njuno torišče. Pozno pod večer sta se šele vračala — trudna, umazana in lačna. Drugi dan sta vlekli' v šolo rastlin in hroščev, kakor jih ni imel nihče. Toda zato sta bila redno nepripravljena iz vseh predmetov in kmalu sta se privadila dvojkam, kakor biču ciganova kobila. Bog za izrednimi hrošči in rastlinami pa je vzplamtel v pravo strast, in za Franceljna se je razvil v koristno obrt. Začel je pravo trgovino s hrošči, katere so z veseljem in drago plačevali gosposki odličnjaki, ker je profesor Alfonz kot pogoj dobregfl reda postavil: lopo zbirko. Vsled tega je kmalu nedostajalo delavniških prostih ur — zato sta dodala še nedeljo. Pepi je zvedel, da so se pojavili v rakovniških bajarjih obrobljeni kozaki. To je razodel Franceljnu in oborožena z mrežami sta šla nadnje v nedeljo popoldne. Krasota, tak lov! Čepela sta vsak s svojo mrežico v ločju, bosih nog, do kolen pogreznjena v blato. Nista izpregovorila in se nista ganila, da ni plusknil val po tolmunu in preplašil »divjačine«. Nad gladino jo trepetajoče frkal kačji pastir, zbor mušic je plesal veselo svatbo in tenki drsalci so bliskotno smukali po vodni gladini. Ob takem življenju in — miru jo pogledal z dna proti solncu topoglavi kozak, postavil se na glavo in se pognal iz globine proti vrhu — z zadkom naprej. Ko so jo dotaknil gladine in dihnil vase zraka • tedaj ga je podlegla hipoma mrežica — in nerodni kozak se ji* motovilil po pasti, odkoder je romal v škalljo. Ko sta nalovila, sla legla'v senco in si privoščila južino, ki sta jo prinesla seboj] Komaj pa sla povžila prvi zalogaj, zakriči nekdo iz gozda: »Je že! Dajmo ga!« Prodno sla so še prav zavedla, kaj bi pomonjal ta krik, so planili tri jo »klativitozi« iz goščo in vsi navalili na Franceljna. Ta je Sinil kvišku in ob prvem udarcu, ki ga jo zadel na glavo, spoznal napadalca: (Znanec izza pustnega torka. »Pepi, beži in reši kozake!« Ta klic jo izgovoril Francelj, nato pa udaril napadalca nazaj ni pobegnil za Popijem. Toda napadalec ga je dohitel — in v hipu sta se zakotalila po tleh . . . Tedaj so je razlegel krik, iz gozda je stopil čuvaj — napadalci 8o zbežali. (Daljo.) Jos. Lavtižar: La Carnia. Na pol me je vleklo, na pol pa sem se sam nagnil — v Italijo. Toda nisem šel na njena klasična tla, temuč v njen najbolj severni del, v gorato furlansko pokrajino, ki meji na Koroško in Tirolsko. Pravijo ji la Carnia, njenim goram pa bi se reklo karnijske planine. Nekdaj je bila avstrijska; odkar pa je pripadla beneška dežela laškemu kraljestvu, je pokazala tudi la Carnia Avstriji hrbet. V Pontablju so nas spravili v italijanski vlak, ki je imel prav lične vozove in tudi snažne, kar je vredno pripomniti, ker pri Italijanih snaga ni posebno v modi. Toda kmalu je bilo treba izstopiti in ubrati pešpot proti mestu Tolmezzo. Kamenit most, dolg kakih 400 metrdv, me pripelje na desni breg reke Fella (Bela), ki ma svoj izvir ob vznožju višarijske gore na Koroškem. Širok bel prod kaže, da Fella ob času deževja hudo gospodari. Za kake pol ure sem dospel v vas Amaro, ki se ponaša z bogato založenimi gostilnami. Nad glavnimi vrati se bere: »Caffč, vino, birra e liquori.« Dobi se torej vse, kar je zmožno človeka razburiti ali ga spraviti ob pamet. Zato le hitro izmed hiš na plan. Pred nami se razteguje dolina, ki jo namaka reka Tagliamento. Voda nima nobene določene poti, ampak teče, kjer se ji poljubi ter posipa z gramozom vso ravnino. Ni vrtov in ne polja, temveč le kamenje in pesek, med katerim se druži pritlično grmovje s pustim borovcem. In kakor Tagliamento, tako gospodarijo po Furlanskem vse vode. Italija še nima pripravljenega denarja, ki bi z njim uravnalo struge rek, zato pa tudi prebivalci iz zemljišč nimajo dohodkov. Iver doma ni kruha, mora iti ves moški svet s kladvom in omc-tačo v tujino iskat zaslužka. Proti večeru sc je pokazalo mesto T o 1 m e z z o. Bila je nedelja, ljudstvo je postopalo po ulicah in so po italijanskem temperamentu živahno pomenkovalo med seboj. Priletnega gosposkega človeka sem vprašal, kje bi se našlo dostojno prenočišče, in videlo se je, da mu to vprašanje ni bilo nadležno. Najprej se mi je predstavil in dejal, da je uradnik, tovariš pa, ki je šel z njim, da je njegov kolega. St'* zgovorno besedo, ki se mu je menda vsled »rožic« nekoliko zapletala, je našteval gostilnice in pripovedal še marsikaj drugega. Potem je bil celo toliko ljubezniv, da mi ni samo pokazal hotela dello Alpi, ampak me tudi spremil vanj ter me izročil gostilničarju. Hvala ti za to ljubav! Ko se je naredila noč, je prikorakala vojaška godba tor se ustavila nu trgu pred mestno cerkvijo. Vojaki so imeli sivkasto obleko in za klobuki dolga peresa; bili so alpini (planinski lovci), ki sem jih pozneje še več videl ob laško-avstrijski meji. Trg se je napolnil s poslušavci, med katerimi so so odlikovali osobito otroci, ki so po taktu godbe plesali kot pravi strokovnjaki. In nihče se ni zmenil zanje, kakor bi bilo to samoumevno. Po večerji mi je gostilničar natanko izprašal vest, koliko sem mu dolžan. Menim, da bi bil račun vsak šolar brez truda naredil na pamet, oštir pa je pisal na tablico s kredo in za vsako reč dvakrat vprašal. Drugo jutro je bilo treba Tolinezzo zgodaj zapustiti. Gledal sem še nekaj časa gore, ki izvira pod njimi Tagliamento, potem pa sem se poslovil od reke ter se obrnil proti severu. Dan je bil krasen, vi3oko ležeče hiše so se odsvitale v vzhajajočem nebeškem solncu, ponosno je dvigal Monte Strabut svojo glavo v višnjevo nebo, tuin-tam se je pokazala tudi kaka cerkev na griču. Srečen človek! Solnce na nebu in solnce v srcu — tako se hodi po svetu. Prost, z nikomur v nasprotju, samostojen, še od fijakarja neodvisen — tako se popotuje. Dolini pravijo Valle di San Pietro. Ob cesti raste mnogo mur-binoga drevja, akacij, orehov in trepetlik. Srečevali so me vozovi z naloženimi deskami in ženske z velikimi jerbasi na glavi. Jerbase so imele napolnjene se zelenjavo ter pokrite z belimi robci. In da tudi mod potjo niso bile brez dela, je imela vsaka sukanec ali volno v roki in pletla. Vrstile so se vasi Terzo, Imponzo in Zuglio. Med hišami so se sprehajali mladi prasci ter rili po lužah in smetiščih, v Zuglio se je odlikoval tak rilčkar celo s6 zvoncem na vratu. Velikih kmetij ni tod okoli, ker je premalo polja in preveč ljudstva. Zato se vidi na paši povsod le po ena krava in običajna koza poleg nje. Kdor ima to dvoje pri hiši, je menda že imovit posestnik. Ustavil sem se na lesenem mostu, ki teče pod njim potoček, danes pohleven in nedolžen, ob času naliva pa besen in krut hudournik. Haz most je sijajen pogled na široko raztegnjene karnijske snežnike, ki stražijo prehod iz Italije v Avstrijo. Večji med njimi so: Monte Timau, Monte Pal in Monte Croce, na temenu pobeljeni s6 snegom. Vidijo se še jako daleč, skoro tako, kakor da bi jih gledal z napačnim koncem daljnogleda. Kdove kje je sedlo, katero bo treba prekoračiti, da pridem na Koroško? Dospel sem v idilično furlansko vas, ki se zove Atra. Zaradi lepega gorskega ozadja je zgrajenih tukaj več vil, v katerih prebiva laška gospoda v vročih poletnih mesecih. Popolno v samoti in precej daleč od Arte je vaško grobišče s cerkvijo. Ker se nahaja poleg ceste, nisem mogel mimo, da ne bi bil obiskal te naselbine mrtvih. Že okolica sama je izredna. Grobišče je namreč obdano z gozdom, na eni strani pa se vzdiguje nad njim visok hrib sfe širokim plazom, po katerem se meljo v dolino posek in kamenje. Med spominki me je zunimnla kamenita plošča, vzidana v vnanji steni cerkve. Napis pravi, da so ta spominek postavili vaščani svojemu ljubemu rojaku, k* jo padel za domovino dne 1. marca 1Kridk6. Najprej je bilo treba prekoračiti par mostov, delanih iz počez položenih tramov, potem pa sem zapustil jarek in se povspel navzgor. V začetku se je vila pot mimo skalovja, pozneje se je začel smrekov gozd, ki je postajal vedno bolj redek ter mu je sledilo pritlično drevje med gramozom. Razveselilo me je leseno znamenje, stoječe na zeleni trati. Podoba je predstavljala Kristusa, ki sedi na nizkem stebriču in podpira z roko trudno glavo. Spominek me je vabil, naj se vsedem tudi jaz in odpočijem poleg znamenja. Gledal sem na skalnate grebene, ki so se okoli njih podile megle in poslušal grmenje, ki je odmevalo od stene do stene. V višjih legah sc je videla ploha in že so začele padati debele kaplje tudi poleg mene. Napotil sem se dalje. Bliskalo se je redkeje, in tudi grmelo ni več nad glavo, temveč se je čulo iz daljave votlo bobnenje. Ploha se je drvila drugam, potihnil je veter in nebo se je polagoma zopet razjasnilo. Dasi je postajala steza vedno bolj strma, kaj za to, da je le nevihta minila. In ko sem dosegel vrhunec prelaza, ki mu pravijo Nemci P 1 e c k e n - P a 1J, so se pokazalo goro v vsem veličastvu, oblite sis sijajem zahajajočega solnca. Na desni strani se vzdigujeta Montc Croce in Polinik, na levi kipi Monte Collina. Zo. od nekdaj so se skušali slikarji, da bi prenesli krasoto žarečih planin sč čopičem na platno. Pravijo, da je to najbolje pogodil italijanski umetnik Giovani Scgantini, ki je umrl leta 1899. Prebival je kar na gorah, da bi se bil toliko laže navzel barv, ki odsevajo z go rti, in tudi umrl je v visoki planinski koči dolino Engadina v Švici. Imenujejo ga pesnika v barvah. Gore so mu bile tako priljubljene, da piše o sebi: »Mar si kak o jutro ogledujem ob vzhajajočem solncu krasoto snežnikov tor se uklanjam pred njimi, ker jih imam za altarje, postavljeno pod milim nebom. Poljubujem travo in cvetlice ter tačas, ko žvrgolo ptice in pijejo žuželke mod iz odprtih čaš, pijem tudi jaz iz čistega studenca narave, ki se ji lepota nikdar ne postara. Kad pripoznavam, da ga ni slikarja, ki bi mogel predstaviti kras gorovja v barvah. O narava, naše življenje jo prekratko, da bi te mogli vaz u mo ti.« Na vrhu prehoda stoji hiša italijanskih financarjev, blizu nje Pa kamenit obelisk, ki kaže mojo med Italijo in Avstrijo. Še en korak — in za mano je laško kraljestvo ter njegova severna pokrajina la Carnia. Prof. Fr. Pengov: Nedeljsko jutro v naravi. Domačo vasico jo obdajala še sanjava tihota in tisti globoki mir, ki ga razliva praznik nad naravo. V bledosrebrncm polmraku so ležale pred menoj tihe njive, o katerih mladem zelenju je sanjaril in lahno cvrčal škrjanček; sladke čudovite sanje o veselem življenju in veselju Gospodovega dne so mu širile male prsi polne blagih spevov. Vse tiho; le tamkaj v gostem leskovju, ki ograje sosedovo hosto krog in krog, udarja slavček ,na božanske strune. Kako čudovite so tzpremem.be v njegovih registrih: zdaj se ti zdijo glasovi kot mehka tožba device, ki ji solze zalivajo oči, zdaj zopet slišiš vriskajoči halo! iz prsi srečnega razposajenega dečka. Ko stojiš tako sredi veličastnega svetišča narave) ti postaja v srcu tako svečano, da bi skoro pokleknil in poljulbil plaščev rob Njega, ki hodi ob takih urah vidno sikozi livade. Mimo Pevčevega kozolca vodi steza proti šumljajočemu potoku Pešata, ki je prišel na svetlo daleč tam gori na Gorenjskem pod cerkljanskimi zvonovi. Naši vasici sc približa iz podgorskih in dragom-ljanskih gozdov, iz katerih priskače v zelenoobšitem srebrnem odevu z nervozno hitrico, potem pa se pretaka mrmrajoč in glasno se zabavajoč v mnogih ovinkih preko krasnih travnikov. Gosto vrbovje in leščevina mu obraščata bregove in v temno-baržunasti halji stoji ob robu vode črna jelša ter pomaka radovedne nožiče v zapeljive valčeke. Od nasprotne strani pa sc priklanjajo cvetke v modri obleki se zlatimi očesci jutranji Zori in vlečejo na ušesca prve pozdrave prijateljskih murnov, ki na vseh korncih in krajih napenjajo nežne strunice na goslih in drhtečimi glaski poskušajo svoj prazniški »Introitus«. Cela vrsta travne ruše se je morala umekniti tem malim gospodičnam, ki so zaplesale široko kolo notri v sredo travnika, tako da bi človek mislil: Kos neba sCs svojimi zvezdicami se je posedel na zeleni travniški baržun. Kako vam je pač ime, brhki otročiči? Mesto naravnostnega odgovora so cvetlice sramežljivo nasmeh-ljajo in ti ponovijo znano zgodbo »spominčice«, ki so ji nadeli suhoparni filistri prostaško ime potočnico. »Ker sem bila svoj čas pozabila na ime, ki sem ga prejela od Stvarnika, me je posvaril in opomnil: »Ne zabi me, spominčica!« Samega sramu sem sc stisnila že takrat med grmovje ob potoku, kjer samevam še danes in opozarjam s6 svojo nebeško modrino vsakogar, ki pride tod mimo: Unde veniš quo vadiš? . . . Kje je tvoj iizvor, mladi prijatelj — kam jadra hrepenenje tvoje duše? Kvišku juoti sreči, ki jo oko ni videlo in ne srce občutilo ali pa pome- tajo jadra tvoje ladje prah zemlje po zgledu milijonov, ki kleče pred mamonom in venero in pod podobnimi maliki? Poleg kraljeve vrtnice je morda ni cvetice, ki ibi ji bili spletli pesniki toliko vencev, kakor je potočnica, četudi ne najdeš zlepa različnejših sestra, kakor sta ti dve ljubljenki poetov. Ponosno se sprehaja po gredicah in parkih mogotcev tega sveta v škrlat ali tbeli ali rumeni najdražji atlas odeta »kraljica vrtov«, ki kaže že v svojih imenih dlla: Soleil d’Or, Souvenir de la Heine d’ Angleterre, Perle des Blanches, Beautč de 1’Europe itd., kako da sc zavoda svoje dražesti — tiho ždi pred nami skromno dete izpod slamnate kmet iške bajte, ki se 'čuti domačo le v senci šepetajočih jelš ob žuborečem našem potočku. Vrtnica si je zavarovala svojo slehernemu živemu bitju nedostopno lepoto od bogato venčane glave pa do peta z ostrimi bodicami — spominčica ne misli na tako orožje; v priprostem krilu se potaplja v svoja premišljevanja z glavico nagnjeno proti valom, ki drčijo mimo, kot bi se ne mogla naslišati dovolj otroško-veselega čenčanja zgovornega soseda. Toda iprav čisto brez varstva pa tudi potočnica ni, kajti čvetero-robato stebelce, kakor tudi listi so kar posuti s kratkimi kocinicami. Čemu-li brki krotki devojki? Dobra mati narava je sicer sama pogrnila živalstvu bogato obloženo mizo raznih zelišč in otroci Faune naj le hodijo brez skrbi na kosilo k hčerkam Florinim ter si vzamejo, kolikor treba. Toda kaj, ko je povsodi na svetu enako. Kakor srečujemo med ljudmi oderuhe, ki nimajo nikoli dovolj, četudi štejejo milijone, tako so tudi v živalstvu požeruhi, kihi nekatere rastline utegnili naravnost iztrebili s6 zemlje, da niso zavarovane s posebnimi pripravami. K takim požeruhom moramo prištevati polž e, ki bi jim bila mehka, sočna špinača potočnice prava slaščica. — »Oj, ti polži! Fej ti jih bodi!« si misli morebiti nežna bravka ali prerahločutni dijak. »S temi grdimi stvori bi sc ne hotel pečati zlasti ne danes na nedeljskem sprehodu!« Toda, ljuba moja, ako hočeta spoznavati naravo — in to je vendar glavni namen naših skupnih potov! — jo morata vzeti tako, ka-koršna je in ne smeta prezreti v nji poleg solnčnih postav tudi njihovih kontrastov. Brez polža ti skoraj ni mogoče napravljati zgodnjega sprehoda ob gozdnem potoku. Na bujnopestreon odru narave igrajo sicer polži mimo II. vrste, pa med živalstvom ne najdeš lahko dramaturga, ki bi ti pogodil točneje iznačaj grdega lenuha, lagodnosti vdanega gurmamla, ki živeč le golemu materializmu ne pozna prav nobenega višjega Poleta. Vsled svoje strastne žrtnosti in izbirčnega okusa so polži, zlasti listi, ki ne marajo po splošno gastropodskem načelu »omnia mca lob* \ mecum porto« nositi niti majhne liišicc na hrbtu, namreč poljski slinar in gozdni lazar tudi nam ljudem lahko občutno škodljivi. Zato si jih hočemo mimogrede malo oglodati. Ravno sedaj v juniju in juliju prihajajo na trg in na mizo kot priljubljen poobedek rdeče jagode. Na vrtu imam večjo gredico sicer manje aromatičnih, a zato bolj priročnih debelih ananasovih jagod, ki ljubijo dobro pognojeno zemljo in odprto lego. Presajam jili zavoljo razmnoževanja poleti od meseca velikega srpana naprej, spomladi pa tja do velikega travna. Vitice, ki jih poganjajo grmički zdaj o poletju skrbno obrezavam, kajti sicer se mi redijo na račun svoje matere in jo slabijo, da ne more roditi tako lepih in okusnih plodov, kot jih zahtevam. Na teh naših ljubljenkah, na ananasovih rdečih jagodah poskušajo polži kot obsedeni zobce svojih strugalnikov. Najlepši plodovi so v našo velikansko novoljo sleherno jutro načeti in vendar skoro nikdar ne zalotimo malih hudodelcev pri poslu. Pač si naletel morebiti že večkrat na krastačo ali na rjavo žabo-hrženico, ki se ti je samega strahu zaletela skoro v obraz, a jo hipec pozneje odkurila, spoznavši svojo zmoto, v mogočnih skokih. Kaj čuda, ako si, prijatelj plemenite Fragarije prisegal, da zatreš to svojat iz rodu Anurov (brezrepih krkonov) z ognjem in mečem. Toda vspeh tvojo zarote? Ko jo izhropela zadnja krastača pod tvojo motiko, so zginjale koralne jagode še očividneje iz tvojega vrta. Kajti vse nezgode so krivi lo polži in njihova armada, na čelu jim slavni Arioai empiri-corum, ki ,so ga poznali že starodavni herkulanski zdravniki, ki se niso obotavljali kuhati zdravilne juhe, za katero so rabili mesto neznanih Magigijevih začimb tolsto arianovo telesnost. Pa kako more napraviti la grdoba toliko škode na svetu, ko nimu niti krempljev, ni kljuna, niti poštenih mravljinčjih ali gose-ničjih klešč? Temu grabežljivemu rokodelstvu služi najzanimivojši polžev aparat, ki se razlikuje od vseh enakemu smotru služečih priprav pri sesavcih, pri žabi, kači in žuželkah. Polževa priprava za žrtje je nekaj čisto posebnega, jo »sestav« zase, na katerega si je gotovo vzel nositelj patent, kajti rešuje mu težavno vprašanje na najenostavnejši način. Poberi, cenjeni moj .spromljovavoc polža, ki letze ravno preko rosnega pota pred nama s procojšinjo hitrostjo po svojili računih za ped dolgo pot rabi kaki dve minuti in utekni ga v široko steklenko, ki jo imaš seboj za vsak slučaj. Da mu no bo dolgčas, mu pridom za tovariše nekoliko svežih vrbovih listov, še rajši pa ima nekoliko solate, droben korenjček ali podobno dobroto in kmalu ti pokaže srnami Erjavčevi slinar iz Golovca svojo umetnije. Ce misliš, tla mu porajajo Silvio Pellicove ječe kake melanholične občutke v drobnem srčku sč samo dvema prekatoma, se bridko motiš; dokler se mu ni bati »pal’ce beraške in praznega bokala«, toliko časa ne pogreša ničesar na svetu. Ni pa lahko opazovati našega trebušnika in njegovega gastronomskega delovanja, ker se mu ustna votlina zelo urno odpira in zapira. Najpreje obtiplje Arion, katerega stari niso zastonj imenovali z epitetonom »empiricorum«, listno žilo vrbovega lista od vseh strani, nato pa se upogneta obe daljši tipalki z nasajenimi izbuljenimi očmi nad predmetom; v tipalkah je sedež voinja in če je tudi ta organ odločil, da je vse v redu, tedaj pride od osrednjega živčevja armadno povelje, da naj mišice takoj naskočijo in udarijo. Kakšno življenje se začne na to električno povelje naenkrat v preje tako mrtvi masi! Cel venec mesnatih krogljic se odpre v nekaka usta. Na gorenji strani te votline so prikaže gorenja čeljust v obliki drobno nazobčanega polumesca iz tanke roževinc; od spodaj navzgor pa se pregiblje, kot bi zajemala majhna bleda žličica iz želvovine pripravica, ki si jo lahko predstavljamo kot konec mesnatega jezička. Mala zajemalka pritiska listno rebrce proti gora ji ustnici, ustnice sc urno odpirajo in zapirajo in vlečejo kot dva gumijeva valčka rebrce vedno globočje, dočim ga odrezava žličica koseč za koscem. To bi bil en sistem polževe umetnosti. Pri trdih predmetih, kakor so sočna hruška ali dinja ali debelo korenje, pa uporablja polž popolnoma drug sistem aneksije. Ta način, ki je tvorniška tajnost njegove rodbine, obsoja v tem, da svoje grižljaje kar enostavno odtrgava. »Toda«, vprašaš začudeno, »kje pa ima kako strgalo ali celo pilo?« O, oboje ima; in celo združeno pod eno samo obliko! Tako izvrstne pile ne dobiš več na-celem svetu in če prebrskaš najimenitnejša jeklena skladišča na Švedskem in Angleškem, i Oglej si le natančneje polžev jezik: oko je sicer preslabo za ta posel, občutljivi konec prsta pa zazna na jeziku nežno raskovost; * podoben je jezik prav finemu smirkovemu papirju. Pa vzemi si na pomoč svojega zvestega svetovavca, drobnogled. Ta ti pokaže koj, da je posejana kožica jezikova s celo armado kaveljcev in bodic, toda v tako lepih in pravilnih vrstah, da ti nehote uide vsklik začudenja. Če imaš kaj domišljije, si misli gosto sklenjeno kolono vojakov s čeladami na glavah in na čeladah špice, kot jih imajo pruski policaji. Toda kakor vsaka reč na svetu, tako se obrabijo tudi polževi zobci, posebno pri rastlinah, ki imajo inkrustirane nekoliko več kremenčeve kisline. A polž za to le malo porajta. Kakor hitro vrsta zob ni več za rabo, ne premišljuje dolgo, ampak jih med malo južino požre; kajti aa pljuvanje nima niti časa niti veselja. Namesto starih Škrbcev pa zrastejo novi, ostri, kakor biseri bliščoči zobki. Seveda to vedno izpopolnjevanje kuhinjskega arzenala ni tako brez truda zvr-šeno, kakor se zapiše, kajti treba je brez pomoči dobro urejenih modernih izobotehničnih priprav ohraniti dan za dnevom pri dobrem zdravju in nežni beloti nad 15.000 (reci petnajst tisoč) zob in to že nekaj pomeni! (Dalje.) ^=={i?(2^Cfr7,-------------------- - fe Josip Logar: O francoski revoluciji. Francoska revolucija je doba, ki jo mora skrbno proučevati zgodovinar, politik, socialist, ekonom. Valovi, ki jih je povzročil vihar v deželi vročekrvnih potomcev Galcev, segajo v najnovejšo dobo. Stvari, ki jih hočejo izvesti tu in tam v kvar verskemu, mirnemu političnemu in družabnemu življenju narodov, so le sč strogo doslednostjo izvedene posledice načel, ki imajo svoje korenine v dobi končanega osemnajstega stoletja. Ni ravno treba, da bi na tem mestu primerjali materijal in vodivno moč, ki je v par letih pre-menila Francosko in ostalo Evropo, s6 sedanjimi silami, ki delujejo v množicah. Povdarimo le nekaj. Stranko sansculotov (brezhlačni-kov), stranko Jakobincev, strahovito, organizirano moč, ki je v Parizu kot v srediSču združevala nič manj kot štirideset tisoč podružnic, je napravilo časopisje, so napravili strankini agitatorji, neumorni shodi. Ne enciklopedisti, ne beda, še manje državni dolg, ne vzvišenost bogatih stanov nad priprostim ljudstvom — niso ugonobile lepe kraljevine, marveč silno narastla moč imenovanih strank, ki so se znale na spreten način posluževati vseh zlih pojavov na gospodarskem polju, vseh slabosti višjih krogov, vseh napak vlade in njenih organov. Gospodarska kriza jim je bilo dobrodošlo sredstvo, da so dobivale vedno več nezadovoljnežev v svoje vrste. Kako so znali možje, kot je bil Marat, zastrupljati nižjo stanove s hujskajočim časopisjem, z govori! A dobri so vse le od strani gledali, neod- , ločni ministri se niso menili. To moč streti, čeprav si> silo, ko sc ni dalo več zlepa, bi bila morala biti smer vladnega prizadevanja. A nesreča jo hotela, da ni privolil premehki Ludovik XVI. nikdar v to edino koristno, edino rešilno sredstvo. Človek skoro ne verjame, da jo mogel odobriti kralj v času, ko so se zle moči zbirale in pripravljalo za odločilni udar, nasvet nespretnega Neckerja ter sklicati dtžavne stanove. In ko jr že zbor deloval, ko so že zlobne roke segale po krmilu, so bili zopet kraljevi možje, ki so z neverjetno kratkovidnostjo zgubljali točko za točko, Energični, bistroumni možje, ki bi bili se zadnji čas vzdržali kraljevo moč in veljavo, niso bili dvoru priljubljeni (Mirabeau) ter niso imeli pri njem potrebnega zaupanja (Dumouriez), drugi pa so se delali užaljene, ko so divji elementi začeli metati prva bojna kopja zoper cerkev in vlado, ter so v odločilnem trenotku zapuščali zbornico sč znamenjem užaljenega ponosa. »Qui cčde sa plače, perde«, kdor prepusti svojo postojanko, jo izgubi. Kako strašno je bila kaznovana ta otročja politika zastopnikov francoske duhovščine in plemstva! In ko bi pozneje še lahko ubranili silni vihar, so se pa boljši sloji izseljevali ter tako prepustili tožno domovino, nesrečno kraljevo rodovino vodjem raznih strank. Ni brezpomembna trditev, da so ravno emigrantje veliko zakrivili vse poznejše gorje. Umevno, zle moči so na tak način silno naraščale ter brez ovire zasledovale svoj namen . . . A za nas ni važna francoska revolucija samo iz zgodovinskega, socialnega stališča, marveč tudi še vsi e d drugih razlogov. Prav za nas Avstrijce je poglobila francoska prekucija prepad, ki se ne bo še tako hitro izpolnil, prepad, ki kljub vsem umetnim zbliževanjem loči atvsrijske narode od francoskega. Preveč krvi je poteklo, za prevelike (Svetinje sc je tedaj dvignila vsa Avstrija tolikrat s& skrajnim naporom, preveč je ranilo verno, cesarju udano ljudstvo oholo zaničevanje tujčevo, ki je blatil najsvetejša in najblažja čustva naših prednikov: zvestobo do Boga in cesarja, da bi še v poznih rodovih ne vskipela kri pri spominu na žalostno francosko dobo in na Francoze. Vrh tega je toliko časa Avstrija sama krvavela za svojo svobodo in svobodo cele Evrope. Doba, ki se je Nemčija ne more spominjati brez največjega sramu, je za nas doba slave, dasi ne vedno ovenčane z lovorovimi venci zmage. A tistega sramotnega klečeplazenja pred sovražnikom vsake svobode, kot so jo tedaj nemške države in državice kazale — podobno se je godilo tudi v tridesetletni vojski — avstrijski narodje niso poznali. Avstrijska misel je ravno v ti tako viharni dobi med narodi pridobila novih korenin. Dinastičen čut pred vsem je v onih letih zmag in pobojev, slave in ponižanja okrepil kot nikdar poprej. Habsburška dinastija in avstrijski narodje! Premalo pozna dušo habsburških podložnikov, močno vez, ki druži narode z vladajočo hišo, kdor od daleč prorokuje pogin narodov polni Avstriji. Treba se je le spomniti dni velike Marije Terezije, treba se je le zamisliti v dobo končanega osemnajstega in pričetega devetnajstega stoletja, pa vidimo, kako nežna in kako močna je vez med habsburško dinastijo in med Avstrijci. In tudi ta tako močno razviti dinastični čut avstrijskih narodov je razlog, da nas mora francoska revolucija zanimati bolj kot druge. Avstrijski vojak je vedel, zakaj bo vihtel meč, ko so ga klicali v boj proti Francozom. Srčnost mu je dajal lastni dom, ki je bil v nevarnosti; pogum mu je vlivala vera, ki jo je branil pred zaničevav-cem Doga in cerkve; junaštva se mu je polnilo srce, ko so je sporni- njal težkih dni svojega vrhovnega poveljnika — a svete jeze mu je splamenelo oko, ko so mu pripovedovali o nesrečni Mariji Antoinetti, ljubljenki cesarske hiše, ljubljenki Dunajčanov, Avstrijcev. Kako zelo je bila priljubljena, se je videlo pri njenem odhodu iz Dunaja na Francosko. Nepregledna množica jo je spremljala daleč iz mesta, možje so jokali kot bi bili slutili, kaka usoda čaka mlado francosko kraljico. S podobnimi čustvi so se povsod od nje poslavljali, dokler je še bila na avstrijskih tleh. Ko jo stopila na francosko zemljo, si je osvojila že v prvih dneh srca temperamentnega francoskega ljudstva. Nepopisno je učinkovala se svojo nenavadno lepoto, ljudo-milostjo, živahnostjo, globoko pobožnostjo, dobrohotnostjo. Od velike matere, Marije Terezije podedovana cesarska veličastnost je ni zapustila v najhujših trenotkih. Mirno, brez najmanjšega izraza nezadovoljnosti, kake slabosti, jeze je sprejela smrtno obsodbo; s pogumom in udanostjo, ki jo mora roditi le nedolžnost in svetost, je stopila na morišče, da so njeni sovražniki besneli jeze in po njenem umoru skušali z lažmi uničiti vtis, ki ga je (napravila s6 svojimi heroičnimi čednostmi zadnje trenotke. Koliko pamfletov koliko umazanih spisov je izešlo po njenem umoru v Parizu, ki so z ostudnimi obrekovanji sramotili njeno ime! Zastonj: s tem so ji le pripomogli do nesmrtne slave. Pesniki, kiparji, slikarji so ovekovečili njen spomin. »Ko več ne bo Francoske in ko bo tujec iskal ob Seini mesto, kjer je stal nekoč Pariz, se ho še govorilo o veliki hčeri Marije Terezije.« S temi besedami se poslavlja zgodovinar od nje. Kako je završalo v avstrijskih armadah, ko sc je razširil glas o umoru habsburške princezinje! Knez Karol Filip Schvvarzenberg, ki je leta 1813. in 1814. odločil usodo Napoleonovo in usodo Evrope, je koj prosil, naj ga nemudoma pošljejo na bojno polje — iz vroče želje, da bi rešil nesrečno kraljico. V tedaj najslavnejšem polku Latour je izvršil čin za činom, ki so mu že v mladih letih pridobili slavo in občudovanje. 26. aprila 1794 — tedaj je bil komaj 23 let star — je potolkel polkovnik Schvvarzenberg s6 svojimi 2000 konjiki, katere je ogrevala in navduševala misel na nesrečno avstrijsko cesaričino, 30.000 mož brojočo francosko armado. Z drznim navalom je prodiral sovražne vrste, dokler se niso Francozi podali z obupnim klicom: »Vivc 1’ empereurl« Noben ni bil v njegovih vrstah, ki bi si no bil okrvavil svojo sablje v krvi sovražnikov — pa tudi nobeden v prednjih vrstah, ki bi ne bil prinesel ran iz bojišča. Večjega uspeha do tedaj in od tedaj nobena konjiča ni dosegla. Cuda hrabrosti jo izvrševal tudi knez Liechtenstein, nadvojvoda Karel; častnikom je bilo treba dati le geslo: »Za Marijo Antonijo!« — in nikaka premoč .sovražnikova ni mogla oplašiti avstrijskih junakov, da bi ne bili leteli v šo tako hud ogenj . . . Vojak je kazal na svoj način sočustvo z nesrečno kraljico, ljudstvo pa po svoje. Državo jo spreletela žalost, ko se je raznesla vest. Zlasti so bili pobiti Dunajčani, ki niso mogli pozabiti ljubeznive prin-cezinje. Kaunitz, ki je zvaril avstrijsko-francosko zvezo ter jo botel utrditi s poroko Marijo Antonije in Ludovika XVI. ter s tem zanese', toliko gorja v avstrijsko državo in habsburško dinastijo, je ves žalosten vskliknil: »Tega bi se ne bil nikdar mislil.« Slovesna božja služba se je opravljala po vsej Avstriji za umorjeno kraljico, pa tudi izvun Avstrije. — Zanimivo je, kako je sodil Napoleon o tem umoru; »Zločin nad to nesrečno kraljico bo za vse Francoze velik predmel obžalovanja, četudi ne očitanja vesti. Velika razlika je med njenim umorom in med umorom Ludovika XVI., dasiravno tudi ta ni zaslužil svoje nesreče. Tak je ravno položaj kraljev, za svoje življenje so odgovorni celemu svetu; le sami ne smejo ž njim razpolagati, zavratni umor, zarota, strel odločuje njih usodo. Cezar in Henrik IV sta bila zavratno umorjena, Aleksander Veliki bi bil tudi, ako bi bil dalje živel. Toda ženo, ki uživa same častne pravice brez moči, ino stransko princezinjo spraviti iz prestola na morišče in to z najhujšim zasramovanjem in zaničevanjem — je še veliko ostudnejše nege vsak kraljevi umor.« Ne zdi se nam torej čudno, da vzbuja v avstrijskih narodih francoska revolucija težke spomine, ki bodo še dolga ovira prijaz nemil zbližanju Francozov in Avstrijcev. Malenkostni, s& strankarskim duhom prešinjeni poskusi, pokazati z veliko ostentativnostjo prijateljsko razmerje med pariško svobodomiselno dijaško mladino in podobnimi zastopniki tega ali onega naroda v Avstriji, so in ostanejo pač poskusi, ki se ljudstva ne bodo prijeli. Tudi narodi imajo namreč svojo politiko, ki je ne pišejo s črnilom za nekaj let, marveč s krvjo za dolge, dolge dobe. Ob priliki vzbruhne z divjo silo maščevanje, ki se ni moglo morebiti dokaj časa niti opaziti in ki ga vzdrže vodje le z največjo energijo v dovoljenih potih. Ali nimamo dovolj znanih zgledov ne med različnimi narodi samo, marveč med sorodnimi? l*a ne nočemo zasledovati potokov krvi, ki je tedaj tekla izvun Francoske, marveč doteknili se bomo le grozodejstev, ki so se godila v revoluciji na francoskih tleh. In to pred vsem zato, ker tako glasno pričajo, da otopi v človeku srce in da skvarjeno srce vpliva slabo na razum, kakor hitro se mu vzmakne temelj spoznanja in nravnosti: krščanstvo. Stokrat huje je to gorje, če se zanese nevera, nenravnost v brezposelne, lačne mase, zlasti ako vedo, da se jim v izgredih ni bati protisile. Le nekaj stavkov k rnzruvanosti v moralnem in verskem življenju med Francozi neposredno pred viharjem. Saj je stvar znana, h' premalo poudarjena v poglavju o vzrokih revolucije. (Dalje.) Fr. Ks. Steržaj: Za lisico. Lovsko slike. (Dalje in konec.) Ogenj je gorel, dim sc je vlačil po vetru, mi smo pa sedeli in kadili. »Ti, Podrobar.« je začel Korošec, »zdaj še nisi vsega povedal. Povej! Potem gremo na Gorjuše k Mlakarju, tu-lc je mraz!« »Kaj naj še povem? Samo to, da sem proti večeru tisti dan dobil lisico v skobcu, ki jo je držal za-vrat!« »Meni pa lov na skobec ne ugaja,« pripomni gospod Ivan. »Zakaj?« sta se oglasila obadva. »Zakaj? Ker žival pri tem veliko trpi. Če jo ustreliš, je navadno takoj mrtva, v skobcu pa se muči ure in ure, preden je mrtva. Lovec, ki je zmerom v dotiku z naravo, mora vedno misliti, da žival tudi vse čuti. Mislite si, kako bi bilo mučno za vas, če bi morali samo v jetniške verige vkovani sedeti samo par ur. Kaj pa šele, če gre za življenje.« »Prav pravite, gospod, saj sc je meni tudi večkrat smilila, ko sem jo dobil še živo v skobcu. Pa človek navadno nič ne pomisli.« »In žival se potem muči celo noč, pogostokrat več dni. To ni prav! Zato Hog ni ustvaril živali, da jih človek tako trpinči. Zraven pa še pomislite, da je vesel navadno samo lovec, pameten gozdar pa ne zmerom. Vsaka žival, tudi lisica, je kolikortoliko tudi v korist. Vsaka žival je stvar božja. Mnogo prej, preden je bival človek, je hodila lisica kakor danes tudi na roj). Sodimo žival samo na sobi ne glede na človeka. Vsaka žival je kot božja stvar ne samo dobra, ampak tudi koristna. Pri besedi .korist’ pa ne smemo zmerom mislili samo na človeka. Živali v naravi nimajo samo naloge koristiti človeku, ampak morajo tudi skrbeti za ravnotežje v naravi,« sem se zavzel jaz. »Res je, kar pravite,« je dejal nato Korošec in počasi srebal tobakov dim iz male čedre. »Kaj ne,« sc je oglasil gospod Ivan, »živali lahko razdelimo v rastlinojedce in pa v mesojedce. Če bi se prve preveč razmnožile in da bi ne imele svojih nasprotnikov, bi končale prejalislej vse rastlinstvo. Svet bi postal puščava brez zelenja. Vzemimo samo naše navadne rastlinojedce, kakor so: hrček, miši, podgane, zajci, srne, jeleni itd,, posebno ptico, ki so živo samo od zrnja. Če bi ne imelo nobenega sovražnika, bi se zelo pomnožile. Rastline bi nikakor ne moglo uspevati. Ne smemo misliti, da to ni mogoče. Večkrat se bero v časopisju, du ho gosenico, kobilico ali miši uničile vse pridelke po nekaterih krajih. Navadno se to zgodi tam, kjer ni njihovih sovražnikov — mesojedcev. To ni nič novega. Navadno pu si je človek sam kriv. Namestu di< l>i svoje prijatelje v gozdu čuval, pa jih zalezuje in mori na vso mogoče načine.« v™ »Nekoliko Čudno pa je to, ko pravite, da so roparice tudi koristne. To bi pogledala moja žena Meta, če bi ji dejal, da je lisica koristna.« »Saj je tudi. Kakor tudi vse ostale roparice. Ne trdim, da vedno. Velikokrat pa je.« »Posebno, če vsako leto par kokoši ukrade,« se je zasmejal Podrobar. »Zapirajte jih dobro, pa jih ne bo! Le nekoliko pomislite, kaj sem pravil prej o miših in drugih rastlinojedcih.« »Pri nas tistih par miši ne naredi veliko škode, saj jih ni toliko!« »Zakaj jih pa ni? Pa črvov in gosenic? Zato, ker jih lisica tako uničuje.« »Pustimo to, do konca vama tako ne pridemo. Mraz je! Domov bo troha,« se je vteknil Podrobar v pogovor in začel pospravljati ostanke v nahrbtnik. »Še nekaj,<: sem pripomnil, »ker smo ravno govorili o mučenju živali, moram reči, da je lov na lisico, če je že te ali one vrste, zanimiv. Na vsak način pa mora vsak lovec obsojati zastrupljenje s6 strihninom.« »To mi pa govorite iz srca. Že nad dvajset let imam lov v najemu, pa se sam nisem nikoli posluževal tega sredstva. Velikokrat sc zgodi, da žival takoj pogine, še večkrat pa, da zastrupljeno meso pojedo druge domače živali. Meni je že pred par leti poginil zelo lep pes in dober lovec nad zastrupljenim mesom. Ko bi bil takrat dobil tistega, bi mu jih gotovo par priložil, pa še par gorkih. Drugič sem dobil na Ogrskem vse polno mrtvih kavek in drugih ptičev okoli ostanka mesa. Zraven pa še človek labko pride v nevarnost. Tak človek ni pravi lovec, ampak mrhovinar.« »Pojdimo, pojdimo! Večgri se že,« nas je silil gospod Ivan. »še to naj povem, kako smo z rajnim stricem, Bog jim daj dobro, izkopali lisico v gnezdu.« »lloš pa drugič, Janez,« je prekinil Podrobar Korošiča in oprtal svoj nahrbtnik iti puško. Počasi smo se napotili proti domu. 111. Pomlad je šla proti koncu. Solnce je izginevalo za zlatordečim Bogatinom. Zadnji žarki so pojemajo vsipali nežne dragulje po smrekovih vršičih in listi stasitih brez so lahkotno trepetali ob poti. Pot pa so je vila med njimi kot izprevod pobožnih otrok v belih oblačilih in razstrtih las, v katerih se igrajo zadnji, pojemajoči solnčni žarki. — V gozdno tišino, so se vračali polagoma krilati pevci, zadnji koral je prepevalo nešteto nevidnih glasov, pesem zahvalnico svojemu Stvarniku. Samo gori na vrhu smreke se ziblje rumenokljuni pevec, glasno, občutljivo izražajoč svoje občudovanje pomladnemu večeru. — Toda naenkrat utihne in skače od veje do veje. Nekaj }e vzbudilo njegovo pozornost. — In res, tam zadaj med grmovjem se je nekaj premeknilo, nekaj rjavega — lisica. Počasi in previdno se stiska med vejevje, zvijačne oči švigajo na vse strani; vitko, zleknjeno telo se dotika skoro tal in dolgarepata metla se skoro vleče za njo. Zgodaj zvečer je še, okoli sedme ure. Doma jo čaka pet majhnih, pa zmerom lačnih želodčekov, zato se je napravila nekoliko preje na lov. V okrožju je vse mirno in tiho. Zdaj ni ne ljudi ne psov, njenih najhujših sovražnikov. Kako neki to, da ima sedaj že tako dolgo mir pred njimi V Preje ni skoro minilo dneva, da ne bi cvileč glas v visokem tonu oznanjal nevarnosti. Zdaj si upa skoro brez skrbi že celo v vas in je ob belem dnevu gori pri Podgoščarju dobila izvrstno pečenko, obdano sicer z neprijetnim perjem, ki ji sili v grlo, pa vseeno zapeljivo okusno. Seveda v Podrob ne sme, tam gospodari črni, hitronogi in pretkani Togo. Pa tudi tistih čudnih ljudij v jerliast.il> hlačah s tistimi koli ni, ki med groznim pokom bruhajo ogenj in čudna zrna. - Kje so neki V — Čudno, in sedaj Že nekaj dni kar redno dobiva pečenko, včasdi veverico, včasih šojo — brez vsega truda! Ni ji treba izti-kati, ne razmišljati — vse je kar pripravljeno. Kdo bi neki bil ta neznani dobrotnik V Ali je tudi danes tam pečenka V — Poglejmo, toda počasi in previdno. Nalahno, z nosom vedno pri tleh se plazi rjavka proti navadnemu, pečenko obetajočemu prostoru. Še par korakov, toda počasi in previdno; preveč je zunaj drevja. Tako pripravna, pa nevarna planota. V leskovem grmičju se komaj, komaj zgane spodnje vejevje. Počasi se pokaže nos, za njim previdno cela glava. Da, tam je! In danes celo še nekaj posebnega. Podobno je tisti pernati živali, ki jo je dobila zadnjič tam pri Podgoščarju. To je slastno, okusno meso. Poskusimoi — Prav počasi se plazi za robom, vedno bliže. Ni nevarnosti? — Nič! Vse varno! Tudi tistega čudno kislega vonja ni, kakor ji je zadnjič udaril v nos. Še nekaj stopinj — Skok ! — Previdno sem vzdignil puško k očesu. Za njo in proti vetru sem stal docela skrit v smrečju gori za Breznikom nad Podjeljem. Ena misel, en hip in strel, ki se je v večkratnem odmevu razgrinjal med gorami. Rjavka je poskočila, se prevrnila naokoli in jo potegnila še par korakov v grmovje, kjer je obležala mrtva. - Dobil sem te zvijačnica! Po dolgem trudu in preganjanju si mi vendar prišla v pest; prva moja lisica leži prod menoj mrtva in se ne gane, „Vederemo“, som ti zaklical enkrat! — In kdo jo na slabšem! lij. rjavka, da bi ne bila ti! + * * Popisal sem nekaj načinov lova za lisico. Eden najodurnej-ših načinov je pač ta, ki je doma na Angleškem. Z brezsrčnim nasmehom na ustnah, v rdečih frakih in na konju drevijc za lisico tako dolgo, dokler od jate psov in ljudi popolnoma upehana onemore in izdahne pod ostrimi pasjimi zobmi. Večkrat se dogodi, da vjamejo lisico drugje, ter jo prineso na kraj, ki je pripraven za parforčni lov — z mnogimi ovirami — jarki, plotovi, vodami... Uboga žival napenja vse sile, da bi ušla psom. Gonja trpi nekaj ur. Sape primanjkuje. — Vse zastonj. Jata psov je za njo in ob Straneh. Mora se ustaviti. Toda njeno življenje bodo tudi sovražniki drago plačali. Z neizrečeno naglico grize besno na vse strani, a naposled onemore in izdahne pod pasjimi zobmi. In kdor izmed jezdecev pridrvi prvi k temu prizoru, jo zagrabi in ji odreže rep ter ga nese domov; to je palma — Angležu, lovcu. Človeka zazebe okoli srca pri tej trdosrčnosti .. . Temu zelo podoben je lov po zimi na saneh s hrti. Ta lov je zelo težaven. Treba je velike spretnosti. Lov sam ne traja dolgo. Več dni preje so lovci natančno ogledali vsa pota lisičina, določili njeno sedanje bivališče. — Prav previdno se bližajo lovci na saneh od strani, da ima lisica pot v gozd zaprto in ko zagledajo lisico, izpuste v saneh skrite lir te, ki jo udero za njo. Če »e rjavki posreči uiti nazaj v gozd, je rešena; če pa ne, so ji brzonogi in visokokraki psi kmalu za petami, tako da ji ni treba daleč teči I>o svojo smrt. — In še nekaj dobrote je pri tem za lisico. Hrti gredo za njo le toliko časa, dokler jo vidijo. Če pa se jim lisica zna potuhniti za mejo ali v jarek, ali v gosto travo — je rešena. Hrti ne slede prav dobro in zato prenehajo loviti, ko jim žival izgine izpred oči------- 3 ......' r==•! To8 - eO 2. Lil — c4 Sg8 — 16 10. So2 — g3 Tf8 — (18? V? 8. <12 (13 1.18 — e.r> a) 17. c2 — c 3 1,(14 1)0 4. Sl.l c3 0 — 0 18. Sdl — e3 DaB — a2V! 5. Lel — gB (17 — dB 11). So 3 - 15 Td8 - 1)8 0. Ddl — 13 Lc8 — e« 20. Tei - dl Da2 X >»•! 7. Sgl — e2 Sb8 — d7 21. Sg3 — hBlt SfO X bB 8. b2 — 1.3 c7 — eO 22. Tdl X <>7! Sh5 — 10 9. g2 - g4 Dd8 — a51 23. S(5 — bO -|-! g7 X h0 10. () — ()! LcB — (14 V 24. LgB X 10 LbO — cB 11. Lc4 — 1)3! d8 — (15 25. D13 — 15 Tb8 — 08 12. Tal — el Ta8 — 08 20. g4 — gB! LcB — o7 13. Sc8—dl (15 — e4 27. Td7 X e7! To8 + e7 14. (13 f- e4 Led X b3 28. g5 X bO! To7 - c7 bel i napravi črnemu mat v 4. potezi. Opazke, a. Bolje je takoj Sb8 — c(>. — Drugačni začetki so, da omenimo, še ti-le: 1. o2 — e4 o7 — e5 2. Lil — c4 Sq8 - 16 3. (12 — (14 o5 X d4 ln 1. o2 — ei o7 — o5 3. c2 — c3 Sb8 — c8 2. Lil — c4 L18 - c5 ki ho imenuje klasičen napad v igri kraljevega letavca; naAol je ta odgovor Phil-Idor a. I). Pozor! Nal. 7. mora imeti na b5 črnega pešca, nal. 8. pa c(l belega in c7 črnega pešca. V 14. partiji str. 213. se ima glasiti (i. poteza belega Lel — gf», ne g4 |-, kar so pa lahko dobi, ako se primeri 14. potezo belega. Naloga 11. ima več rešitev 1 A to ne izpromeni ničesar glede nagrad. Kdor pošlje stransko rešitve — še več upanja ima do nagrado. Druge naloge so pravilne. Danes podamo 8 dvozložk za lešitev. Izbrali smo jih, razen 12., iz prejšnjih let, in sicer kolikor- toliko naj lepše in ne težke. «• / / V//' 'Z/ Naloga 12. (A. Uršič.) Častno priznanje v „Illustriertcs Familien-journal“ 1910. a b c d e i g h a b c d e I K h mat v 2. potezi. Naloga 14. (J. Chocholouš.) • b c d c I K b mat V 2. potezi. Naloga 15. (G. E. Carpcnter.) a b c d c f g h abcdclgh mat v 2. potezi. mat v 2. potezi. Naloga 10. (S. Loyd.) • b c d c f K Naloga 13. (II. v. Gottschall.) mat v 2. potezi. Naloga 17. (J. lierger.) » b c d . c f g h mat v 2. potezi. Naloga 18. (K. Traxler.) b c d e f K h 8 7 6 S 4 3 2 1 d b e a Naloga 19. (K. Makovsky.) abcdefgh mat v 2. potoži. 8 7 6 5 4 3 2 1 b d J K h c a e mat v 2. potezi. Drobiž Silvin Snrdenko: Marijino kraljestvo na Jutrovein. Majhno delce, pa veliko nove. Drobna »ptica z bajnega vzhoda«, kakor ga imenuje kritik v »Dom in Svetu«, a poje lepe, našim ušesom nepoznane melodije. Droben, nežen cvet, a lepo diši še blesteč se v jutranji rosi. Tudi slovenski dijak bo v tem najnovejšem delcu našega Sardenka našel zase marsikaj novega, zanimivega ln bodrilnega. Gimnazija nudi našemu dijaku malo pogleda na vzhodno cerkveno polje, in še to le bolj na njegovo žalostno stran. Vzhod smo si vedno predstavljali kot okamenelo cvetno potjo stare krščanske kulture, brez življenja, brez napredka in razvoja, ki samo polagoma razpada, ln to je tudi res; saj beremo, kako vzhodna cerkev razpada v razne sekte ln polagoma ruši podedovano krščansko resnico. A ene žive iskre, ki šo lepo tli v tej okameneli masi, nismo opazili. To nam jo pokazal Sar-denko s svojim delom. Ta živa iskra je ljubezen vzhodne cerkve do probl. Dev. Marijo, prava otroška, goreča ljubezen, ki nič manj lepo ne plamti, kakor v katoliški Cerkvi sami. Marija — jutranja zarja še sije nad to ločeno siroto, temni oblaki zmot je niso zatemnili. Dog tluj, da bi ji skoraj zasvetilo Soince resnice in ji pokazalo, kje je njen pravi dom, da se zopet povrne v Očetovo hišo. Naši dijaki so navdušeni, idealni .Slovenci, vneti za slovansko vzajemnost. prav ter hvale vredno; za- lil to je tudi kaj mladenič brez idealov je to, kar ptica brez poleta. Toda same navdušene deklamacije o slovanski vzajemnosti so zlate pene brez koristi. Vsako navdušenje naj ima tudi svojo praktično stran, da korisli ideji, za katero se vnema. Ako torej hočemo kaj koristnega storiti za vzajemnost in zbližanje z vzhodnimi, ločenimi brati, treba prej postaviti skupni kulturni temelj, ki jo: popolna edinost v veri. Toda dijak še ne more misijona-rlti, niti bogato prispevati za zedinjenje ločenih slovanskih bratov, eno pa lahko stori, kakor nam kaže Sardenko: prositi skupno Mater, ki jo ljubita oba, naj privede ločenega brata v hišo Očetovo. Dostavimo še eno misel. Imenovana knjižica naj vzbudi pri našem dijaštvu več zanimanja za naše bratske slovanske narode, njihovo kulturo, jezik in zgodovino. Naše gimnazije so žal šo vedno preveč pod nemškim vplivom. Nemška in druga zgodovina se mu obširno razlaga, a o slovanski se omenja bore malo. Kaj ve slovenski dijak n. pr. o Hrvatih, Srbih, Bolgarih in Rusihfl 1’ti je tako lepa ta zgodovina, polna junaških činov. Ako ti količkaj čas dopušča, vzemi v roke Staretovo občno zgodovino pa prebiraj to zgodovino, rasla ti bo v srcu ljubezen do lastnega in do bratskih nam narodov. /. ljubeznijo pa tudi pravi ponos in spoštovanje do vsega domačega. Iloš videl, da Jo res, kar je rekel Koseski: »Biti slovenske krvi, bodi Slovencu ponosi« Cenjeni dijaki, ki so naročeni na naš list, na] do 15. julija sporote upravništvn natančne naslove za počitnice. Knjigoveznica „Katol. tisk. društva14 j v Ljubljani sc priporoča v izvršitev : :: vsakovrstnih knjigoveških del:: j Knjižnicam znaten popust Solidno delo — zmerne cene. £ I. kranjska tovarna oljnatih barv, firneža, laka in steklarskega kleja RhOLF HRdPTMRNN Pr,P°roea: akvarelne, tempera in dfisseldorfske * *»»VJr 11 Iru II1 oljnate barve v tubah za umetnike, skice, stu-Marijin trgi I lflRI IUND dlje in dekoracijsko slikarstvo, kakor tudi vse Resljeva c.« LJUDLjnilrl vto stroko spadajoče potrebščine. Ustanovljeno 183Z Zahtevajte cenik«. prva slovenska veletrgovina z železnino in s poljedelskimi stroji Fr. Stopica, Ljubljana Marije Terezije cesta štev. l priporoča bogato zalogo raznovrstne železnine, stavbnih potrebščin! sani, izvrstnih drsalk, motorjev, železnih blagajn itd. Hajnižje cene In solidna postrežba l Fr. P. Zajet, izprašani optik, IMana, Stari in 21 priporoča svoj dobro urejeni optični zavod kakor tudi različne vrste naočnikov, Sčlpalcev, toplomerov, daljnogledov itd. Popravila očal, Sčlnalcev itd. izvršuje dobro ln ceno I O <> < ■ Mlake cenel ■■■ Priporoča se ■■■ Velika satoga! ■ ■ V aalogt Ima tndl ■ n trgovina s klobuki in čevlji jiSHE: Ivan Podlesnik uL. UuMJana. Stari In tov. 10. EJT.V.: | Julija Stor, Ljubljana PreSernova ulica št. 5. lalftfla zaloga tertleg za gospode, dame ln otroke. — Športni čevlji lz najbolj slovitih tovarn. — Pravi goiserskl gorski Čevlji.liiiim nnnmmnnnnnnrmn Priporočljiva domača tvrdka! sni izjavljam v imenu stavbnega odbora za zidanje nove cerkve ▼ Šmihelu pri Žužemberku, da je gospod Rajko Sušnik, umetni steklar v Šiški napravil v imenovani cerkvi enajst novih oken, krasno in umetno v gotskem uogu izdelanih, v sploSno zadovoljnost ln po zmerni ceni ter je zato v svo I stroki vreden najboljšega priporočila. . Za stavbni odbor: V Sm Ihelu, 12. avg. 1909. FrančlSek Gabršek, župni upravitelj. n »t Domača tvrdka 1 >: Gričar & Mejač IJnblJana, Prtšernova ni. 9 Najstarejla ln največja trgovina i izgotovljeno obleko. Velika zaloga srajc, ovratnikov ln kravat sa gospode. — nutrmil Milki n truk« M ruMiHi, — Priporočava a« preč. duhovščini » naročila xa Izvršitev raznovntne duhovniške obleke I* zalrnteno dobrega In trpežnegii blaga razne kakovosti, katerega Imava prav mnogo v zalogi. Postreževa na lello 2 vzorci tar ava v stanu vsled nakupovanja v množinah In obl rne trgovine postreči z Isllnlto dobrim blagom In natančno Im-vrtltvijo po na|nl<|l ceni. V zalogi Imava Izgotovljene obleke n gospoda, dečke, goapa n ekllce po na|nova|l«m kro|n In lepih vzorcih. priporoča svojo »osato zalogo tolikih In ptumllklh polrebSCIn, kakor: raznovrstni papir, zvezke, noteze, razne zapisnike, ko-P rne knjige, Šolske ln pisarniške mape, pisala, radirke, Črnilo, Burni, tintaike, ravnila, trikote, lestlla, barve, čopiče ter raznovrstne razglednice ln devoclonallje.