V tej številki:
,.Rdeči z rjavimi packami" (str. 3)
Doživljaji: to je bil volilni boj (str. 4)
Nov roman: Jack London: „Tri srca" (str. 6)
Udar v Portugalu
Na Portugalskem je v torek hotel konservativni del vojaštva izvesti državni udar. Pučisti so zasedli letališče portugalske prestolnice, a u-dar je bil selo slabo organiziran, tako da je dosedanja vlada imela položaj kmalu pod kontrolo. General Spino-la, eden od tistih, ki so stali pučistom blizu, je zbežal v Španijo, odkoder hoče emi-grirati v Južno Ameriko. Ameriška tajna služba CIA pa je medtem že dementirala, da bi bila soudeležena pri ponesrečenem državnem udaru. Kar ob slabi organizaciji ne bi bilo izključeno.
VUEST ostane doma
Ob izjavi zveznega kanclerja Kreiskega, da se podržavljeni jekleni gigant VOEST ne bo angažiral v Južni Afriki, se je močno obregnila OVP. Tarnala je, da se je Avstrija na ta način odrekla velikanski kupčiji, ne da bi imela za to zadostno utemeljitev. Kreisky sam pa je že prej utemeljil svoj korak: v Južni Afriki vlada politika apartheida, ločitve ras. Ostale afriške države, članice OZN, se vestno drže bojkota Južne Afrike. Če bi Avstrija kljub temu sodelovala z Južno Afriko, bi morda ostale afriške države bojkotirale Avstrijo.
Zastopniki obeh osrednjih organizacij
na tiskovni konferenci:
Za izpolnitev določil državne pogodbe je nujno potreben poseben terminski koledar!
UVODNIK
Naši zastopniki na Dunaju
Zastopniki Narodnega sveta koroških Slovencev in Zveze slovenskih organizacij na Koroškem se mudijo na povabilo kanclerja Kreiskega na Dunaju.
Sicer je kancler zaradi bolezni (vročine) preložil posvet za en teden, kljub temu je ta uvodnik načelnega pomena.
Ni posvet tako imenovane „Qrtsta-fel-komisije“, katero je kancler Krei-sky ustanovil na zahtevo „Ortstafel-sturmerjev11 leta 1972, v kateri pa Slovenci nismo sodelovali.
Ni posvet tako imenovanega „Kontaktnega komiteja11, katerega je kancler ustanovil na našo zahtevo, da obravnava celotno izvedbo člena 7 državne pogodbe. Naše sodelovanje je slonelo na izjavi kanclerja, da njegova vlada ne bo izvedla preštevanja. Dne 17. septembra 1974 je kancler v sporazumu z zastopniki v parlamentu in koroškem deželnem zboru zastopanih treh strank umaknil svoje zagotovilo, dano v kontaktnem komiteju s pristankom na preštevanje koroških Slovencev. Tako je nastal povsem nov položaj.
6. oktobra 1974 je veliki zbor nad 700 zaupnikov in funkcionarjev obeh osrednjih organizacij v koncertni dvorani v Celovcu soglasno sklenil, da osrednji organizaciji prekineta sodelovanje v kontaktnem komiteju, dokler kancler ne prekliče trostranskega dogovora z dne 17. 9. 1974. Kancler je skliceval seje kontaktnega komiteja, katere pa se brez Slovencev niso mogle
vršiti.
Sledila je nota Jugoslavije z dne 29. 10. 1974 in odgovor Avstrije z dne 9. t2. 1974 in zopetna ostra nota Jugoslavije, ki je v celoti zavrnila avstrijski odgovor.
Pred koroškimi deželnozborskimi volitvami je kancler Kreisky zopet sklical zastopnike vseh treh strank dne 26. februarja 1975, kjer so sklenili preštevanje manjšine. Na tiskovni konferenci je Kreisky zopet Slovence povabil v kontaktni komite in jim celo zagrozil, da si bo on sam izbral ljudi, s katerimi se bo razgovarjal.
Po volitvah pa je 6. marca 1975 kancler naslovil telegram na obe osred-nii organizaciji, kjer vabi slovenske zastopnike na razgovor za 12. marec. To Pa ni kontaktni komite, marveč razgovor s kanclerjem oziroma z vlado.
Tako so se podali na Dunaj za Narodni svet koroških Slovencev dr. Matevž Gilc, podpredsednik, dipl. jurist Pilip VVarasch, osrednji tajnik ter odbornik Karl Smolle; za Zvezo sloven-
V sredo dopoldne sta obe osrednji organizaciji koroških Slovencev priredili v Rainer-Centru na Dunaju tiskovno konferenco. Namen te konference je bil, da bi novinarje nemških časopisov informirali o dejanskem položaju koroških Slovencev, in da bi le-ti mogli tudi razumeti stališče koroških Slovencev in ne le stališče zveznega kanclerja. Na ta način bi časnikarji bili bolj informirani in bi mogli bolj objektivno slediti poteku razgovorov z zveznim kanclerjem.
Vabilu se je odzvalo nad štirideset novinarjev. Avstrijska televizija je snemala večji del razgovora z novinarji.
Zastopniki osrednjih organizacij na tiskovni konferenci so bili isti, kot so bili predvideni za — medtem preloženi — razgovor s kanclerjem: za NSKS podpredsednik dr. Matevž Grilc, osrednji tajnik dipl. jur. Filip VVarasch in podtajnik Karel Smolle, za ZSO pa predsednik dr. Franci Zwitter in podpredsednika dr. Pavel Apov-nik in Hanzi Ogris.
Narodni svet koroških Slovencev in Zveza slovenskih organizacij nista spremenili svojega mišljenja, ko sta rekli „da“ k razgovorom z zveznim kanclerjem, je bilo uvodoma povedano v posebni izjavi k tiskovni konferenci. Nasprotno: obe osrednji organizaciji sta razgovore z zvezno vlado že vedno pozdravljali in zahtevali ter bili k takim razgovorom vedno pripravljeni. Nasprotno pa je zvezna vlada kaj malo cenila take razgovore, kar nenazadnje dokazuje, da so bili doslej vsi ukrepi za izpolnitev člena 7 državne pogodbe sklenjeni in izvršeni brez sodelovanja zastopnikov prizadetih: koroški Slovenci so bili čestokrat celo proti takim „rešitvam“.
Vprašanja novinarjev so se osredotočila seve na vzrok, zakaj koroški Slovenci odklanjamo ugotavljanje manjšine, zakaj sploh pogo-
skih organizacij predsednik dr. Franci Zvvitter, prvi podpredsednik Hanzi Ogris in drugi podpredsednik dr. Pavel Apovnik.
Delegacija ima nalogo:
Na tiskovni konferenci pokazati jasno sliko položaja in vseh naših prizadevanj v zadnjih 20 letih.
1.	Naša spomenica z dne 11. 10. 1955 še ni dobila od vlade nobenega odgovora.
2.	Položaj se je z ukinitvijo obvezne dvojezične šole 22. 9. 1958 bistveno poslabšal z ozirom na stanje ob podpisu državne pogodbe 15. 5. 1955.
3.	Manjšinski šolski zakon 19. 3. 1959 pomeni diskriminacijo slovenske mladine oziroma slovenskih staršev.
4.	Sodnijski zakon 19. 3. 1959 je o-mejitev slovenskega oziroma jezikovno mešanega ozemlja od devetih na tri o-kraje in je pri vsej pomanjkljivosti neizvedljiv.
5.	Zakon o dvojezičnih napisih z dne 6. 7. 1972 je pri izvajanju izzval pogrome, ki so izvajanje zakona onemogočili. Ta zakon sloni na ljudskem
vori, če se osrednji organizaciji že pred pogovori postavita na določeno stališče, na potrebo in koristnost podpore Jugoslavije pri internacionalizaciji, na povezavo KEL z KPO in podobna vprašanja.
Zastopniki koroških Slovencev so poudarili, da odklanjajo ugo-
V ponedeljek so sklenili predsedniki vseh treh v koroškem deželnem zboru zastopanih strank sporazumno sestavo nove deželne vlade. Po izidu deželnozborskih volitev namreč pripada tudi FPd eden od sedmih sedežev v deželni vladi, toda ne zaradi tega, ker bi morda dobro odrezala pri volitvah (dejansko je tudi ona izgubila), ampak ker to predvideva nova deželna ustava.
štetju leta 1961, čeprav je tedanji notranji minister dal pismeno zagotovilo, da se ljudsko štetje ne bo uporabljalo za reševanje manjšinskih vprašanj.
S. Omenim še ustanovitev gimnazije za Slovence v Celovcu, katero so 1957 dovolili, ker so bili prepričani, da Slovenci gimnazije ne zmoremo.
Slovenci so imeli priložnost domačim in tujim časnikarjem na tiskovni konferenci našteti in pokazati vrsto obiskov pri vseh vladah zadnjih 20 let in kile vlog, ki sta jih osrednji organizaciji predložili vladi. Opozorili so na pripravljenost na slovenski strani za odkrito sodelovanje v kontaktnem komiteju, dokler jim to sodelovanje ni bilo onemogočeno. Jasno pa moramo tudi v tem trenutku naglasiti, da smo z zaupanjem hodili na Dunaj skoraj dvajset let in smo morali spoznati, da razgovori ne rodijo dejanskih rezultatov, da so vsi zakoni, ki so bili v parlamentu sprejeti, bili brez sodelovanja slovenske skupnosti skovani, celo z namenom, da Slovencem okrnejo njihove pravice.
tavljanje manjšine predvsem zaradi tega, ker v državni pogodbi ni predvideno, ker je ozemlje znano in opisano v več zakonih, da bi pomenilo revizijo državne pogodbe in da bi povzročilo trajen boj med pripadniki manjšine in večine. Pri tem pa ne bi bilo težko izračunati, da bi konec koncev trpela le manjšina. Kajti po enem ugotavljanju bi sledila v določenih presledkih druga, povsod bi stalo v o-spredju vprašanje: dosežejo Slovenci potrebni delež, ali ga ne dosežejo? Začela bi se borba za vsako dušo. Tako so argumentirali zastopniki osrednjih organizacij in tako je to izpovedal v radijskem intervjuju tudi dr. Grilc.
Koroški Slovenci bi se tudi znali braniti proti takemu ugotavljanju ali posebnemu štetju, so rekli zastopniki manjšine. — Način take obrambe? — Prezgodaj je še, da bi o tem govorili, ko niti zvezna vlada in komisija ne vesta, kako
Tako bo postal dr. Mario Ferrari-Brunnenfeld deželni svetnik za turizem in maloobrtništvo in bo nasledil „vmesno rešitev" Ausser-vvinklerja. Ostali resorji ostanejo isti. Deželno vlado sestavljajo torej: Leopold VVagner, Ervvin Friih-bauer, Hans Schober, Rudolf Gal-lob (vsi SPd), Herbert Bacher, Stefan Knafl (OVP) in dr. Ferrari-Brun-nenfeld.
Prvi predsednik deželnega zbora ostane Rudolf Tillian, SPd, drugi postane namesto Mayrhoferja Hans Schumi, tretji predsednik pa bo dosedanji poslevodeči predsednik deželnega zbora Josef Guttenbrun-ner. Prvič bo novi deželni zbor zasedal 19. marca.
Socialisti torej spet paktirajo z FPd. Na ta način jim svobodnjaki garantirajo nemoteno izvolitev deželnega glavarja, kjer je potrebna navzočnost vsaj 2/3 članov deželnega zbora. S tem, da so socialisti oddali FPd tudi atraktivno področje maloobrtništva, ima FPd zdaj veliko več kompetenc, kot ji gre po številu volilcev. S tem paktom pa je indirektno tudi ogrožena koalicija 'OVP in FPd po občinah Celovec, Velikovec, Šmohor in še drugih krajih.
Pogajanja je vsekakor izgubila dVP. Stranka sama je že pri pogajanjih močno pristrigla peruti Sacherju in Knaflu (oba sta mogla odločati dokončno šele potem, ko je dal pristanek tudi širši krog zaupnikov dVP). To pa je bilo že prepozno.
Sestava nove deželne vlade
naj bi tako štetje v praksi uresničili.
Imajo koroški Slovenci kakšno alternativo namesto štetja? — Šolska odredba iz leta 1945 in izvedbena določila k manjšinskemu šolskemu zakonu iz leta 1959 zelo točno opisujeta dvojezično ozemlje. V tem naj bi veljale pravice iz člena 7 državne pogodbe.
Če pa kancler pravi, da mu ne gre za podelitev večjih ali manjših pravic, ampak za velikodušno držo, potem naj kancler že kar jutri postavi dvojezične napise, je v intervjuju izjavil dr. Grilc.
Je pomenil nastop Koroške enotne liste pri deželnozborskih volitvah le neko vrsto štetja? — Če smo doslej navajali svoje pristaše, naj volijo SPd ali OVP, potem ne moremo pričakovati, da se bodo takoj ločili od teh strank, je samokritično odgovoril dr. Grilc. Dr. Apovnik pa je pristavil, da je bil eden od glavnih krivcev za to, da KEL ni dobila mandata, prav Krei-ski sam, ki je nekaj dni pred volitvami izrazil, da ga morejo koroški Slovenci „gern haben“.
Osrednji tajnik NSKS VVarasch pa je odgovoril na tozadevno vprašanje, da je trditev KPO, da je on, Filip VVarasch, prosil KPO za intervencijo pri sovjetski vladi in partiji, docela iz trte zvita. — Ali pomoč Jugoslavije ni dvomljiva? — Ne. Koroški Slovenci namreč po mednarodnem pravu nismo subjekt, zato smo sami prosili Jugoslavijo za pomoč. Jugoslavija ima pravico in dolžnost, da skrbi kot sopodpisnica za dosledno izpolnitev državne pogodbe. Isto gledanje je Avstrija zastopala v vprašanju Južnega Tirola.
Nujno potreben za nadaljnja pogajanja pa je operacijski koledar, po katerem naj se izpolnjujejo obveznosti iz državne pogodbe. Ta terminski koledar naj bi preprečil, da bi izpolnitev državne pogodbe bila odvisna od slučajnosti ali morda tudi v naslednjih dvajsetih letih izpolnitev ne bi bila zagotovljena.
Veljko Vlahovič - umrl
V Ženevi je umrl Veljko Vlahovič, dolgoletni član centralnega komiteja KPJ in eden najožjih sodelavcev predsednika Tita.
..Skupna Koroška"
2. del predstavljen
Prejšnji četrtek sta dr. Ernst VValdstein in dr. Valentin Inzko v okviru tiskovne konference predstavila javnosti drugi del brošure „Das gemeinsame Karnten — skupna Koroška". Dr. Inzko in dr. VValdstein sta v tej kratki konferenci predvsem diskutirala z zastopniki nemškonacionalnih in heimatdien-stovskih publikacij.
Ob občnem zboru južnotirolske ljudske stranke:
„Za nas ne more biti ločitve od Innsbrucka!"
Pod geslom „Ni ločitve od Innsbrucka in tudi ne povratka k Trentu “ (Magnago: „Fiir uns gibt es kein Los von Innsbruck und kein Zuruck zu Trient mehr!“) so zborovali prejšnji teden v Meranu zastopniki Južnotirolske ljudske stranke (Sud-tiroler Volkspartei). Predsednik je ostal Magnago, ki mu je torej le uspelo obdržati stolček strankinega predsednika (obenem je še juž-notirolski deželni glavar). Sicer pa se bo moral odpovedati v doglednem času enemu stolčku, kajti na zboru so tudi sklenili, naj se obe funkciji ločita. Bilo je več pomembnih sklepov, ki se tičejo najvažnejših življenjskih problemov Južnih Tirolcev.
Člani Federalistične unije evropskih narodnostnih skupnosti (FU-ENS) so pred kratkim v vzhodno-belgijskem mestu Eupen na zasedanju centralnega odbora imeli priliko spoznati eno izmed manjših evropskih narodnostnih skupnosti, Nemce v Belgiji. Po lastnih podatkih je teh Nemcev v prostoru Eu-pen-Malmedy ter v provinci Luttich/ Liege okoli 100.000. Zastopniki teh Nemcev se pritožujejo nad uradno nemško-francosko dvojezičnostjo, ki da pospešuje francoščino. Želeli bi si podoben status kot Va-loni v valonskem in Flamci v flamskem delu Belgije, se pravi dosledno (nemško) enojezičnost. Čeprav so marsikatere stvari v šolah in uradih urejene v smislu prizadete narodne skupnosti (tako morajo uradi v nemškem Eupenu iz francoskega nadrejenega Lutticha dobiti odgovore na vloge izključno
„Narod je skupina ljudi, ki izhajajo iz istega rodu, govore isti jezik in se po posebnih svojstvih in običajih ločijo od drugih ljudi," je pisal že dr. Anton Mahnič, goriški bogoslovni profesor in škof na o-toku Krku v svojih spisih „Več luči", objavljeno v Ljubljani 1912.
Znani sociolog (družbenoslovec) jezuit p. Messineo pa v svoji knjigi „II problema delle minoranze nazio-nali" (to je: Vprašanje narodnih manjšin), objavljeni leta 1946 v Rimu, priznava narodnosti vzvišen naravni cilj: oblikovati človeško o-sebnost v duhu lastne kulture.
Obenem priznava p. Messineo narodni manjšini prav na istem mestu tudi značaj družbene skupine:
„Narodne manjšine," pravi, „so naravne družbene tvorbe, ki nosijo v sebi vir življenja in živega prenavljanja, zaradi česar jim je treba priznati značaj socialnih enot in naravnih moralnih osebnosti, tako da so pristni nosilci osnovnih pravic, ustrezajočih njih bistvu in namenu." In še: „Prva in temeljna pravica vsake družbene tvorbe (torej tudi manjšine), pa je pravica do lastnega obstoja, ki je osnova in vir vseh ostalih pravic."
Kako jasno in nedvoumno pa se je izrazil papež Pij XII. že leta 1941 na začetku druge vojne v svoji božični poslanici:
„V novem redu, ki je zgrajen na moralnih načelih, ni mesta za oči-to ali zvijačno zatiranje kulturnih
® Odnosi z Avstrijo: Vodja notranje opozicije proti Magnagu (in morebiti njegov naslednik kot vodja stranke) senator dr. Peter Brugger je zahteval boljše in tesnejše zveze z vsemi avstrijskimi strankami in zlasti z dunajsko vlado, ki naj kot sopodpisnica pariške pogodbe z vso odločnostjo brani pravice Južnih Tirolcev. Magnago je še dodal, da se bodo upirali Južni Tirolci z vsemi močmi proti kakršnemu odtujevanju, proti kulturno-du-hovni asimilaciji. Južni Tirolci so se potrudili, kar se je dalo, da se je položaj zboljšal. Za kakršnokoli poslabšanje razmer pa ne morejo prevzeti nobene odgovornosti. Politični odcepitvi od avstrijske Tirolske
v nemščini), je vendar še vrsta nerešenih vprašanj. Kaže pa, da konflikt med Valoni in Flamci koristi v zadnji konsekvenci tudi Nemcem, tako da se stvari zanje ugodno rešujejo in premikajo.
Zasedanja centralnega odbora sta se udeležila za v FUENS včlanjene avstrijske manjšine dr. Em-merich (gradiščanski Hrvati) ter dr. Vospernik (koroški Slovenci). Pri dvodnevnih intenzivnih posvetovanjih v približno tridesetčlanskem krogu (poleg omenjenih manjšin so bili zastopani še Južni Tirolci, Danci na Nemškem, Nemci na Danskem, Poljaki iz Porurja in številne druge skupnosti), je šlo za razna vprašanja; tako na primer je moralo biti rešeno vprašanje generalnega tajnika FUENS po Skadegar-dovem odstopu pred lanskim kongresom v Brixnu, vprašanje emigrantskih skupin in njihovega sta-
in jezikovnih značilnosti narodnih manjšin, za oviranje in krčenje njihovih gospodarskih sposobnosti, za uničevanje ali omejevanje njihove naravne rodnosti. Kolikor bolj državna oblast vestno spoštuje manjšinske pravice, s toliko večjo pravico sme od njih zahtevati izpolnjevanje civilnih dolžnosti."
Ob pojavih nacionalnih pritiskov na narodne manjšine tudi po zadnji vojni je Pij XII. v njih obrambi ob božični poslanici leta 1954 še jasnejši:
„Bila bi docela zgrešena ona politika zedinjevanja, če že ne pravo izdajstvo, ki bi žrtvovala na oltarju nacionalističnih vidikov narodne manjšine, ki so brez moči, da bi branile svoje najvišje vrednote, svojo vero in krščansko kulturo. Tisti, ki bi to počenjali, niso vredni zaupanja in bi ne bili dosledni, če bi se v primerih, ko gre njim za živo, sklicevali na verske vrednote in spoštovanje zakona."
Priljubljeni papež Janez XXIII. se ni nehal zavzemati za manjšine, v božični poslanici leta 1959 je vključil med vzroke, ki ogrožajo mednarodni mir tudi „načrtno zatiranje kulturnih in jezikovnih značilnosti narodnih manjšin." In v istem letu je slovenske romarje iz Trsta nagovoril v slovenščini: „Dragi verniki slovenskega jezika, vedite, da sem v duhu z vami ter vas iz vsega srca blagoslavljam!"
In kako je Janez XXIII. odločen
nikakor ne sme slediti še kulturno-duhovna.
@ Univerza v Boznu: V njej vidijo Južni Tirolci sredstvo za potujčevanje. Zaradi tega so se uprli tudi uvedbi nemških predavanj na trentski univerzi. Južni Tirolci se hočejo izobraževati akademsko v lastnem kulturnem prostoru, zlasti pa na innsbruški univerzi, najpomembnejši kulturni ustanovi v celotnem tirolskem prostoru."
® Odnos do drugih nemških strank: Notranja opozicija je zahtevala, naj se zjasnijo fronte do Južnotirolske stranke napredka (Sudti-roler Fortschrittspartei) in Južnotirolske socialdemokratske stranke (Sozialdemokratische Partei Siidti-
tusa v FUENS pa naj bi dokončno uredilo naslednje zasedanje centralnega odbora še pred toletnim kongresom, ki bo ob koncu avgusta v Kopenhagnu. Stališče Narodnega sveta koroških Slovencev, ki ga je dr. Vospernik zagovarjal v Eupenu, meri v to, da bi morale emigrantske skupine v okviru FUENS dobiti poseben status (izredno članstvo), ker se problemi avtohtonih skupin ne dajo primerjati z vprašanji, ki jih prinašajo emigrantske skupine. Vrhu tega pa gre nekaterim takim skupinam, kot na primer Albancem, tako imenovanim Kosovarom iz Jugoslavije, tudi za spremembo družbenopolitičnega statusa in za spremembo meja. Taka politika pa mora biti v škodo celotni manjšinski uniji, ki se izključno zavzema le za narodnostne pravice svojih članic.
za pravice manjšin v svoji znameniti okrožnici „Mir na zemlji" (latinsko: Pacem in terris, od leta 1963), nam pričajo naslednje besede:
„Na najbolj odkrit način izjavljamo, da hudo nasprotuje zahtevam pravičnosti vsako dejanje, ki je naravnano na omejitev ali celo na zadušitev življenjske sile narodnih manjšin, in še toliko bolj, kadar taki pogrešni ukrepi merijo na njihov zator.
Nasprotno pa izrazito ustreza zahtevam pravičnosti, če nudijo državni voditelji manjšinam pomoč pri pospeševanju človeškega razvoja, zlasti še, če to delajo na področju njih jezika, njih kulture, podedovanih običajev ter dejavno-sit in podjetnosti v gospodarstvu."
In nič manj jasen ni tudi vesoljni cerkveni zbor Vatikan II., ki določa takole:
„Naloga javne oblasti je, da zagotovi ugodne razmere in sredstva za napredek kulturnega življenja pri vseh, tudi pri narodnih manjšinah." In nato najostreje obsodi načrtno iztrebljanje narodnih manjšin z besedami: ..Cerkveni zbor želi opozoriti predvsem na trajno veljavnost mednarodnega naravnega prava in njegovih splošnih načel. Vest človeštva vedno glasneje poudarja trdnost teh načel. Zato so dejanja, ki jim zavestno nasprotujejo, in ukazi, ki taka dejanja predpisujejo, nekaj zločinskega. Kdor
rols), da bi se s tem olajšala ponovna združitev poglavitnih političnih in družbenih silnic v nemški manjšini. Obe stranki, že ime samo pove, da sta socialistično usmerjeni, sta nastali po hudih sporih z Magnagom, ki je kot vodja SVP v marsičem le preveč ..zastarel".
© Enakopravnost nemščine: V javnem življenju, zlasti v uradnem poslovanju, so še precejšnje razlike med papirjem in dejanskim položajem, v škodo manjšini. Tudi proti takim poskusom asimilacije se bo treba upirati z vsemi močmi. Še letos bo treba doseči dokončno izpolnitev vseh zaščitnih določil južnotirolskega paketa (dr. Peter Brugger je imenoval kot skrajni rok 20. januar 1976).
Tako imenovano narodnostno sorazmerje (etnični proporc) je še vedno sporno vprašanje pri državnih uradnikih, pri upravnem sodišču za dosego enakopravnosti o-beh jezikov, za kreditne zadeve, socialno zavarovanje in razlaščanje zemljiške posesti.
Kot zastopnik iz Innsbrucka je bil navzoč namestnik deželnega glavarja Fritz Prior (OVP), predsednik OAAB Alois Mock se je opravičil, SPO je poslala pozdrave. Italijanska krščanska demokracija ni poslala zastopnikov, pač pa socialisti in socialdemokrati.
jih uboga, se nima pravice izgovarjati na slepo pokorščino. K takim dejanjem je prištevati zlasti tista, s katerimi se premišljeno in načrtno iztreblja vse ljudstvo, narod ali manjšina. Taka dejanja je kot grozotne načine treba kar najostreje obsoditi. Pogumu tistih, ki se takim ukazom z neustrašenostjo odkrito upro, pa smo dolžni dati najvišje priznanje."
Nato poudarja Vatikan II. pomen narodne kulture in narodne vzgoje:
„2ivijo naj v skladu s častivrednimi navadami svojega naroda. Verniki spadajo k svojemu ljudstvu, v katerem so se rodili, z vzgojo so se začeli udeleževati njegovih kulturnih zakladov, z njegovim življenjem jih vežejo različne vezi, pri njegovem napredku sodelujejo z lastnimi napori...“ Tako stoji v odloku o misijonski dejavnosti.
Odlok o pastirski službi škofov pa določa med drugim:
„Naj se poskrbi za vernike različnega jezika, ali z duhovniki in župnijami istega jezika ali pa s škofovim vikarjem, ki dobro obvlada ta jezik in ima po potrebi tudi škofovsko posvečenje, ali pa tudi na kak drug primernejši način."
In v odloku o službi duhovnikov:
..Duhovniki naj se odlikujejo po vesoljni širini svojega poslanstva in naj se docela zakoreninijo v ljudstvu, med katerim delujejo. Zato naj dobro poznajo ne samo jezik svojih vernikov, marveč tudi svojski psihološki in sociološki značaj naroda, da bodo z njim najtesneje povezani."
Tako uči Cerkev, četudi se zgodi, da povsod tega nauka ne spoštujejo. To pa ne ostane brez posledic. V Slovenski Benečiji npr., ki spada v škofijo Videm (Udine), je italijanski fašizem že pred vojno prepovedal slovenski jezik v Cerkvi. Škofijska oblast pa tega po vojni ni popravila, celo nastavljala je slovenske beneške duhovnike v italijanske fare, na slovenske fare pa pošiljala italijanske duhovnike, ki niso znali besede slovensko. Pred letom se je to spremenilo s prihodom novega škofa v Videm, toda v videmskem semenišču sedaj, prvič po dolgih letih, ni več nobenega slovenskega duhovniškega kandidata.
Besede so odveč ...
6& co&u povedana:
Ouod licet iovi...
Časopisi so pozorno sledili poteku občnega zbora južnotirolske ljudske stranke in z zadovoljstvom pisali, da je Južna Tirolska na dobri poti (Kleine Zeitung — Karntner Montag). Za Kleine Zeitung je poročal iz Merana član dunajske redakcije Herbert VVeissenberger. Povsem samoumevno je bilo zanj, da je uporabljal pri poročilu iste izraze, kot se jih poslužujejo Južni Tirolci: izrekel se je za močnejšo povezavo z avstrijsko matično državo („osterreichisches Mutter-land"), poudaril pravico Južnih Tirolcev do akademske izobrazbe v Avstriji (dobesedno: „Recht, ihre akademische Bindung im ange-stammten Kulturraum zu ervverben, vor allem an der Universitat Innsbruck als der bedeutendsten kul-turellen Einrichtung des gesamtti-rolerischen Raumes").
čisto pravilno. Samo da se taista Kleine Zeitung, predvsem vodja njenega celovškega uredništva Stritzl, vedno zopet zaletava v iste izraze, če jih uporabljamo koroški Slovenci. Da je Slovenija matična domovina vseh Slovencev, tudi ko-
Koroška stvarnost — v NAŠEM TEDNIKU
roških, Kleine Zeitung še nikoli ni mogla razumeti. Kaj še, če je kdo omenil „vseslovenski prostor" in pri tem menil tudi južno Koroško!
Svetovali bi gospodu Stritzlu, naj v prihodnje bere raje svoj lastni časopis, preden se začne zaletavati v pojme, ki jih drugi — ugledni — avtorji istega časopisa brez na-daljnega uporabljajo. Ampak očitno velja tudi tu latinski pregovor, da ni vsakemu dovoljeno isto: Ouod licet iovi, non licet bovi...
S knjižne police:
Razprava o evropskih
narodnostnih
manjšinah
Pred nedavnim je izdal bivši generalni tajnik Federalistične unije evropskih narodnostnih skupnosti (FUENS) Povl Skadegard v danščini drobno ilustrirano knjigo (46 strani) Europas nationale mindre-tal (Evropske nacionalne manjšine). Brošura, ki zajame okoli petdeset evropskih manjšin in narodnih skupnosti od Albancev v Jugoslaviji do Valižanov v Angliji ter od Katalancev v Španiji do Nemcev v Sovjetski zvezi, je prikupen in — kar se tiče statističnega materiala — povsem sodoben priročnik, ki nudi kratko in jedrnato informacijo o pravnem in dejanskem statusu manjšin. Po kratkih uvodnih razpravah o manjšinski politiki v Evropi ter o zgodovini FUENS od njene ustanovitve leta 1949 do danes sledijo precizne vizitke posamičnih skupin. Da se je avtor pri najbolj kočljivem vprašanju statistike in številk mogel opirati le na uradne podatke, je razumljivo. Za koroške Slovence navaja številko
25.000,	za gradiščanske Hrvate pa
38.000.	Poudarja, da je slovenska manjšina na Koroškem mednarodno zaščitena, da pa še niso vse določbe državne pogodbe uresničene.
Na žalost pa brošura zaradi izključno danskega teksta ni dostopna širšemu krogu interesentov.
Brošura je izšla v založbi Graen-seforeningens arbog 1975 v danskem delu Zahodne Nemčije.
Dr. Reginald Vospernik
Iz dela mednarodne manjšinske organizacije:
Avtohtoni narodi naj imajo prednost!
Cerkev do manjšin: okrožnice in praksa napram slovenski narodni skupnosti
Koroški socialisti:
„Rdeči z rjavimi packami"
Tik pred deželnozborskimi volitvami je magazin „stern“ objavil pod naslovom „Die Roten mit den braunen Flecken" zanimivo reportažo o menjajočih se barvah na Koroškem. V današnji šte^ vilki objavljamo največji del te reportaže. Priredbe uredništva se nanašajo le na nekatere korekture in na to, da so volitve za nami.
Dr. Franz Zwitter, Rechtsanwalt in Klagenfurt, sieht die Sache so: „Mit Parteiausschussen gegen einzelne ist nichts mehr zu machen. Um das Ruder herumzureiBen, miiBte Kreisky schon beinahe die gesamte Karntner Landes-partei ausschlieBen." Sprach’s und lieB den Mitgliedern des SP-nahen „Zentralverbandes Slovvenischer Or-ganisationen" empfehlen, bei den Landtagsvvahlen am 2. Marž kommu-nistisch zu wahlen.
Der Jurist Zvvitter ist 61 Jahre alt. Er war tast ein Vierteljahrhundert Mit-glied der SPO. Zwitter, der Slowene, ist es nicht mehr. Dabei war er nie ein Aufriihrer, wurde er doch sogar von Deutsch-Karntnern gegruBt, er lebt gerne und gut, aber selbst ihm, dem VVohl-Akzeptierten, vvurde es zuviel: Er trat aus der SPO aus, da er das bose Spiel der Karntner Mehrheits-partei mit der slovvenischen Minder-heit nicht langer mitmachen vvollte. Er schrieb seinen Austritt an Karntens SPO-Chef Leopold VVagner und fuhr nach Jugoslawien. Landeshauptmann VVagner, der sozialistische Schleinzer-Verschnitt: „lch weiB von nichts."
Das ist seine Starke. Offiziell will er nicht einmal davon wissen, daB die Slowenen-Frage VVahlkampf-Thema Nummer eins war. VVagner: „Das wird hier nicht diskutiert, weil schon ganz klare Aussagen dazu gemacht wur-den.“
Dabei kampften die beiden groBen Parteien in Diskussionen, Zeitungen und durch Flusterpropaganda um die VVahler im deutschnationalen Zoo Karnten. Denn ohne die geht nichts in dem Land, das Osterreichs Kala-brien geblieben ist. Und in dem — wie in Irland — bereits Bomben ex-plodieren. Mit dieser Augenzvvinker-Tour versuchte sich SP-Chef VVagner als der nationale Sozialist auszuvvei-sen.
Von der Karntner OVP unter Her-
bert Bacher erwartete man nichts an-deres. Von der regierenden SPO konn-te man leider nichts anderes ervvarten, denn rechts von ihr ist nur die VVand.
Es ist schvver. BevvuBtsein zu ver-andern, aber die Karntner SPO hat sich seit jeher beguem dem Heimat-geschichts-Schreiber Hans Steinacher angeschlossen, der nach dem ersten VVeltkrieg den chauvinistischen Kam-merton ausgab:	„Osterreich wollen
wir nicht, deutsch sein diirfen wir nicht, also lebe das deutsche Karnten!"
Die SPO hat nichts Vernunftiges getan, um die Voraussetzungen fur die Erfullung der fiinf Minderheiten-artikel des Staatsvertrages von 1955 durchzusetzen, die eindeutig sind. Artikel 7 Absatz 3, der bislang von nie-mandem im VVortlaut zur Kenntnis ge-nommen vvurde, besagt beispielsvveise: „ln den Vervvaltungs- und Gerichtsbe-zirken Karntens, des Burgenlands und der Steiermark mit slovvenischer, kro-atischer oder gemischter Bevolkerung vvird die slovvenische oder kroatische Sprache zusatzlich zum Deutschen als Amtssprache zugelassen. In solchen Bezirken vverden die Bezeichnungen und Aufschriften topographischer Natur sovvohl in slovvenischer oder kro-atischer Sprache vvie in Deutsch ver-faBt."
Programmiert ist das Gegenteil: Die SPO zog es vor, mit emotionalen Pa-rolen gegen eine Minderheit ihre MaCht zu stabilisieren.
Die Partei hat die Vergangenheit nicht bevvaltigt. Es ist ein historischer Zufall, daB die Karntner SP unter dem Schild — „sozialistisch“ firmiert.
Denn um ein Haar hatten sie der VP beim Aufsaugen von Nazis den Rang abgelaufen. Okonomierat Hermann Gruber, ein Mitbegrunder der Karntner OVP, zum ŠTERN: „Wir ha-ben 8.000 Nazis aufgenommen, die SPO nur 6.000. Bei den Roten san halt
die Nazis schnolla aufekeman."
Das machte der ehemalige HJ-Fiih-rer Karl Schleinzer dem Christlichso-zialen Gruber unter anderem zum Vor-wurf, als die Karntner VP unter seiner Agide im Getto landete. Gruber vvurde zum Bundesrat abgesagt.
Dafur, daB die SPO die Nase im Rennen um die Gunst der rechten Karntner vorn behielt, sorgte der pro-fillose Landeshauptmann Leopold VVagner im Janner mit der gezielten An-merkung, er sei ein hochgradiger Ha-Jotler gevvesen. Und er verstarkte das vvahlervvirksame Gestandnis durch eine Erklarung, die nichts zuriicknahm.
Viel mehr an nazistischer Vergangenheit haben auch die meisten an-deren SP-Spitzenpolitiker in Karnten nicht zu bieten. Aber das VVenige stel-len sie entsprechend heraus. Sieben der ersten elf der SP-Kandidatenliste tur den neuen Landtag haben braune Flecken auf dem roten Anzug.
•	Die SP-Nummer zvvei, Ex-Verkehrs-minister Ervvin Friihbauer, vvar Pg. (Mitgliedsnummer: 10,035.793).
e SP-Nummer drei, der Landesrat Hans Schober, erzahlt gerne, daB er seinerzeit auf der Napola vvar; e SP-Nummer fiinf, der Landtags-prasident Rudolf Tillian, vvar Pg.;
•	SP-Nummer neun, Josef Gutten-brunner, Prasident des Landesschul-rates, vvar Pg.;
® SP-Nummer zehn, Landtagsabge-ordneter Josef Lubas, vvar bei der SS; e SP-Nummer elf, Arbeiterkammer-prasident Ernst Stecher, vvar Ha-Jotler, ob hochgradig, ist nicht bekannt.
Und vvenn Spitzenkandidaten der SP keinen NSDAP-Stammbaum nach-vveisen konnen, dann strapazieren sie Stalingrad.
Remigius Krassnitzer aus Friesach beispielsvveise schrieb in seinem Le-benslauf fiir die Bevverbung um einen Listenplatz fiir den Landtag an seine Partei: „Eingezogen beim Einamrsch deutscher Truppen in Osterreich, Um-schulung, Sudeten-Einmarsch, Prager Einmarsch vvaren die nachsten mili-tarischen Stationen. Schon vor Kriegs-ausbruch eingezogen, Polen- und Frankreich-Feldzug und den RuBland-Feldzug von Anfang bis zum Ende vvar der oft bittere Leidensvveg des letzten Kriegs. Ich bin bereits im osterreichischen Bundesheer zum Ge-
freiten befordert vvorden, was damals fur uns Dienstpflichtigen eine bevor-zugte Auszeichnung vvar. Im Kriege vvar ich bereits Ober- und Hauptfeld-vvebel und kehrte im August 1945 nach viermaliger Vervvundung als Trager hachster deutscher Kriegsauszeich-nungen (Deutsches Kreuz in Gold, Silberne Nahkampfspangen und Silber-nes Vervvundetenabzeichen, neben an-deren) heim."
Basilius Gasparin aus Faak am See schrieb: „Wahrend des Krieges be-kleidete ich den Rang eines Ober-feldvvebels und vvar an der VVestfront eingesetzt. Im Juni 1944 vvurde mir das EK I und im Dezember 1944 das EK II verliehen."
Burgermeister Erich Baumgartner aus VVeiBenegg schrieb ganze 15 Zei-len und im ersten Absatz: „Ab April 1939 diente ich bei einer Polizeifeld-truppe und vvar in Frankreich, RuB-land, Griechenland, Jugoslavvien als Soldat eingesetzt." Das vvar eine be-sonders vornehme Truppe, an die sich Betroffene in den besetzten Landern, sovveit sie noch leben, gut erinnern.
Die Pflege der Heldenlegenden aus dem Abvvehrkampf von 1918, die Un-terstiitzung des aggressiven „Karntner Heimatdienstes", das Nachgeben im Streit um die zvveisprachigen Schulen unter dem Druck deutschnazionaler Kreise, die vvirtschaftliche, kulturelle und bildungsmaBige Benachteiligung der Slovvenen: Sie vvurde dem Wahl-volk von der SP seit Jahrzehnten als Nachvveis rechter Gesinnung verkauft und vvar liber Nacht nicht ungeschehen zu machen, als die Landesregierung, mit 17 Jahren Verspatung, versuchte, den Staatsvertrag zumindest topogra-phisch zu erfullen.
Landesfiirst Hans Sima fiihlte sich dafur erst nach dem groBten VVahlsieg der Karntner SPO im Fruhjahr 1970 (54 Prozent) stark genug. Er ver-schatzte sich und iiberforderte die Bevolkerung. Man kann nicht jemand 17 Jahre lang fiir blod halten und dann plotzlich mittlere Reife verlan-gen.
SP-Landeshauptmann Hans Sima vvurde von deutschnazionalen Demon-stranten mit Eiern bevvorfen — und die umstehenden Polizisten lachten; Bundeskanzler Kreisky vvurde in Klagenfurt von Demonstranten attackiert,
die „Jude raus" skandierten — und die SP-dominierte Exekutive iibte wei-che Welle. DaB dieselbe Exekutive beim Sturm auf die zvveisprachigen Ortstafeln von St. Kanzian/Škocijan tatenlos zugesehen hat, ist ein Ge-riicht. Sie regelte den Verkehr auto-mobilisierter Heimatkampfer. Und von den Karntner Bombenlegern fand sie auch keine Špur, obvvohl sie sich ent-setzlich anstrengte.
Das alles mag bei SP-Landespartei-sekretar und Bundesrat Franz Tratter die Oberzeugung verfestigen:	„lch
glaube, daB uns die Nazi-Vergangen-heit unserer Kandidaten keinesfalls sonderlich schadet."
Er hat sicher recht. Aber das fuhrt nicht zur Losung des Slovvenen-Pro-blems, das Osterreich auBenpolitisch belastet, um so mehr, als es fiir die Minderheit der Siidtiroler auBenpolitisch in den Kampf zog.
Aber so vvie Bundeskanzler Kreisky sich das vorstellt, vvird es vvohl nicht gehen. Er berief 1973 eine Kommis-sion, um sie einen Ausvveg aus dem Dilemma suchen zu lassen, nahm aber das Ergebnis gleich vorvveg. Kommis-sions-Mitglied Valentin Inzko zum ŠTERN: „Der Bundeskanzler hat uns damals in ein Nebenzimmer rufen lassen und gesagt: ,Das machen vvir mit einer Volkszahlung besonderer Art.‘ “ Der Versuch festzustellen, vvie viele Slovvenen vvo leben, um dann zu entscheiden, vvo ein zvveisprachiges Ortsschild dafiirsteht, ist ein neuer Bruch des Staatsvertrages.
Die VP-nahen Slovvenen haben sich zu einer eigenen VVahlliste zusammen-geschlossen; die SP-nahen Slovvenen vvurden aufgefordert, kommunistisch zu vvahlen, „weil das die einzige Partei ist, die eine verniinftige Minder-heitenpolitik vertritt" (so Slovvenen-Anwalt Dr. Zvvitter). Der Verband So-zialistischer Mittelschiiler in Karnten vvurde aufgelost, als Zwitter-Sohn Franz Vorsitzender vverden solite: „Landes-hauptmann Wagner hat damals gesagt, ein Slovvene als Obmann kommt uberhaupt nicht in Frage" (so Zvvitter junior zum ŠTERN).
Welchen Grad die Feindschaft er-reicht hat, zeigt, daB der Slovvenen-Fiihrer Pavel Apovnik bereits uber das schvverste Geschiitz nachdenkt, das der osterreichische Staatsvertrag im Artikel 5 des Paragraphen 7 zulaBt: „Die Tatigkeit von Organisationen, die darauf abzielen, der kroatischen oder slovvenischen Bevolkerung ihre Eigen-schaft und ihre Rechte als Minderheit zu nehmen, ist verboten." Darunter fallt unstrittig die Tatigkeit der Karntner SPO.
VVerner Stanzl

Dr. Tone Zorn:
„Tudi stranke ne verjamejo ljudskim štetjem
(6. nadaljevanje)
Ugotavljanje manjšine, kakršno zahtevajo avstrijske stranke za Koroško, se ne more primerjati z nacionalnim katastrom, kakršen je veljal na primer v stari Avstriji na Moravskem in v Bukovini, kajti ugotavljanje manjšine zdaj ne bi služilo ustvaritvi avtonomnih ustanov, v okviru katerih bi se potem manjšina lahko ne glede na svoje število prosto razvijala in sama upravljala, ampak bi takšno ugotavljanje služilo samo omejitvi upravnih okrajev, v katerih bi manjšinsko varstvo v smislu državne pogodbe iz leta 1955 sploh bilo veljavno, pri čemer bi bil splošno znan cilj takega ugotavljanja, kar mogoče najbolj decimirati ta področja, po možnosti celo doseči, da 'zginejo („Die Furche", 28. avgusta 1965, št. 35). Zadržke do „ugo-tavljanja" manjšine je dr. Veiter nakazal tudi v monografskem delu ■ Das Recht der Volksgruppen und Sprachminderheiten", Wien—Stuttgart 1970, str. 606).
Dr. Felix Ermacora pa je že leta 1960 priporočal, naj bi se manjšinska zaščita teritorialno naslonila brez vsakega posebnega ugotav-ijanja manjšine na njeno tradicionalno naselitveno področje, znano °ziroma definirano v zgodovini. Kot takšno definicijo je priporočil na primer plebiscitno ozemlje po senžermenski mirovni pogodbi iz leta 1919, ali pa ozemlje dvojezič-
nih šol po uredbi iz leta 1945.27 Takšen postopek kot možno rešitev namesto zahtevanega ugotavljanja manjšine je F. Ermacora ponovil v svoji knjigi o človekovih pravicah v avstrijskem pravnem sistemu: „Handbuch der Grundfrei-heiten und der Grundrechtsbestim-mungen", Wien 1963, str. 539. Iz zadnjega časa pa navedimo razpravo dr. Ralfa Unkarta „Ein Bei-trag zur Auslegung des Artikels 7 des Staatsvertrages 1955“, izšlo letos v „Osterr. Juristenzeitung". Na vprašanje o potrebnosti ugotovitve slovenske manjšine Unkart ugotavlja, da ni bilo vse do danes postavljeno vprašanje nad obstojem slovenske manjšine na Koroškem, pač pa meni, da je pogoj za uveljavitev zaščitnih določil avstrijske državne pogodbe potrebno (gre za vprašanje šole, uradnega jezika in topografskih napisov) ugotoviti naselitveno območje manjšine. Glede tajnega „ugotav-Ijanja" pa opozarja, da to „proti volji manjšine ni mogoče", opozarja pa tudi, da po mednarodnem pravu ne more zaviseti izvajanje obveznosti državne pogodbe od tajnega ugotavljanja manjšine. Meni še, da so na razpolago pri uveljavljanju prevzetih obveznosti tudi druga sredstva (str. 93—97).
Pri pregledovanju načrtov namenjenih ..ugotavljanju" manjšine vidimo, da se v njih dosledno za-
stopa teza, da je le osebna izjava posameznika edino in izključno merilo za njegovo narodnost, čisto v smislu skrajnih nemškonaciona-lističnih tez, ki na Koroškem izrecno odklanjajo vsakršno drugo merilo kot jezik, poreklo, kraj bivanja in podobno. V tej zvezi je treba ugotoviti, da je v principiel-no enakem vprašanju ugotavljanja narodnosti, vendar na drugem sektorju, Avstrija uporabljala čisto druga merila. 14. decembra 1961 je bil v Avstriji sprejet zakon, ki določa, na kakšen način prijavljajo v času druge svetovne vojne priseljene ali pregnane osebe stvarno škodo, ki jim je bila s tem prizadeta, vse to z namenom, da bi jim izplačali škodo (BGBI, 1962, Stilck 12; zakon z dne 14. decembra 1961). V tem primeru je zakonodajalec določil, da se nemška narodnost oseb, ki žele dobiti odškodnino, ugotavlja po ..določenih znakih", ki jih potem našteje primeroma: poreklo, vzgoja, jezik,
kultura (...weil sie... nach be-
stimmten Merkmalen vvie Abstam-mung, Erziehung, Sprache, Kultur, zur deutschen Volksgruppe ge-rechnet vvurde"). Takšno, lahko rečemo, objektivno merilo za narodno pripadnost, kakor ga je postavil navedeni zakon, nikakor ni nekaj novega za avstrijski pravni red in pravno mišljenje. Naj omenimo samo to, da je avstrijsko
ustavno sodišče, 15. oktobra 1960, torej še sprejetjem navedenega zakona, zavrnilo pritožbo Slovenke, ki ji je bila odrečena podpora zaradi preselitve, z utemeljitvijo, da ni pripadnica nemškega jezika.28 Znani so tudi primeri, ko je avstrijsko ustavno sodišče na osnovi zakona iz leta 1961 zavračalo prošnje posameznih oseb (na primer zadeva Tomitsch iz leta 1957, omenja jo tudi knjiga „Das einsame Karnten — Skupna Koroška", str. 61—62) avstrijskih državljanov, ki so izjavljali, da se čutijo Nemce, z utemeljevanjem, da ni dovolj, če nemški narodnosti pripadajo po svoji zavesti, ampak da so za to potrebna tudi druga merila našteta v zakonu.
III
Za primerjavo in pravilno ocenjevanje stališč glede tako imenovanega ugotavljanja manjšine na Koroškem, je koristno tudi pogledati, kako je to vprašanje rešeno na Južnem Tirolskem in kakšno tezo tukaj zastopa avstrijska stran. Ko je leta 1960 bil za Južno Tirolsko sprejet zakon o dvojezičnem uradovanju, je nemška stran na Tirolskem in v Avstriji grajala zato, ker ni izrecno postavil pravila, da za uradnike, ki poslujejo na področju nemške manjšine ni dovolj, da znajo nemški jezik, ampak da morajo biti tudi nemške narod-
nosti. Nemški tisk je izrecno odklanjal možnost, da bi Italijan, ki se je naučil nemškega jezika še tako popolno, lahko zadoščal predpisom regionalnega statuta za Južno Tirolsko, ki govori o proporcionalni razdelitvi in udeležbi predstavnikov obeh narodov v upravi, poudarjal pa je tudi, da morajo taki uradniki nemškega jezika biti tudi po narodnosti pripadniki tega jezika, da je narodnost torej odvisna od materinskega jezika. Dejansko govori italijanski ustavni zakon z dne 26. februarja 1948, št. 5 (Statuto speciale per il Tren-tino-Alto Adige) o tem, da morajo biti učitelji uradniki, ki strežejo potrebam te ali druge narodnosti ..pripadniki italijanske ali nemške jezikovne skupine" (appartenente al gruppo linguistico italiano op-pure guello tedesco). Iz določil tega statuta izhaja, da jezikovna skupina pomeni pripadnost jeziku po materinskem jeziku („per i guali tale lingua sla ugualmente guella matterna"). Narodnost je tukaj torej v popolnem sporazumu z nemško stranjo določena po čisto objektivnem kriteriju, po materinščini posameznika, torej po rojstvu v družini takega jezika in torej čisto neodvisno od volje prizadetega posameznika.
27	Felix Ermacora, Die Karntner Min-derheitenfrage als Rechtsproblem. Der Donauraum, Wien, leto 1960.
28	Slovenski vestnik, 11. novembra 1960, št. 46.
(Dalje prihodnjič)
Ponosna bilanca v Globasnici
pisma fcatke:
K obravnavi, v kateri tožijo profesorji Slovenske gimnazije koroški časopis „Volkszeitung“ in Stoura-ca, ki je v pismu bralca hudo napadel Slovensko gimnazijo — smem pripomniti sledeče:
Odvetnik je obtoženca skušal razbremeniti s tem, da se je skliceval na razgovor, katerega sem imela z ..Mariborskim Večerom" in ki je bil objavljen 27. 11. 1974. Zastopnik Stouraca se je skliceval na to, češ da sem v pogovoru z „Mari-borskim Večerom" izjavila, „da se Slovenci zoperstavljajo pritisku, kar dokazujeta bombna atentata na ,Haus der Heimat’ in na poslopje Heimatdiensta."
Izjavila sem, da se Slovenci zoperstavljamo vsakršnemu ugotavljanju manjšine, kot tudi podtiko-vanju od strani nacistov, češ da smo Slovenci povzročitelji zgoraj omenjenih atentatov. Na žalost je novinar „Mariborskega Večera" prinesel mojo izjavo v popolnoma drugem smislu, kar pa so naši nasprotniki ravno v obravnavi v Celovcu seveda takoj izrabili.
Razumljivo je, da nam Slovencem taki bombni atentati nikakor ne služijo. Služijo pa tistim silam, ki rabijo dvomljive dokaze, da nas pred javnostjo postavljajo v slabo luč, češ da smo protidržavni elementi in izdajalci domovine.
Tako je bombni atentat na „Haus der Heimat" v Miklavčevem služil samo Heimatdienstu, da je imel aktualno „snov“ za manifestacijo v Dobrli vasi, ki se je odigravala tri dni po atentatu. Tudi bomba, ki je bila namenjena hiši Heimatdiensta, ni delo Slovencev, saj bi nam tako zločinsko dejanje le škodovalo, posebno v času, ko je šlo za to, da se naš problem internacionalizira.
Pa še nekaj naj omenim, kar po mojem tudi kaže, da storilce vseh teh zločinskih akcij ni treba iskati v naših vrstah: gotovo bi policija storilca že iztaknila, če bi bil ta Slovenec.	Erika W r o I i c h
Ko smo se v sklopu volilne kampanje za deželnozborske volitve vozili za KEL širom Koroške, smo doživeli vse mogoče reakcije Korošcev. Od dobrodošlice pa tja do prekletstva se vije lok spoznanj.
Ne bi mogel sedaj v tem članku popisati vsa doživetja in opisati vzdušja med ljudmi. Navesti hočem samo nekaj primerov, ki se mi zdijo najbolj tipični za koroško realnost, ki so se mi najbolj vtisnili v spomin.
V nemških predelih smo delali reklamo za KEL v nemščini, po dvojezičnih in slovenskih vaseh pa v obeh deželnih jezikih.
Kar smo povsod opazili, je dejstvo, da so ljudje v čisto nemških krajih Koroške z nami govorili sproščeno, do-čim se na južnem Koroškem čestokrat niso upali od nas kaj vzeti, kaj šele z nami govoriti.
Nedolžni otroci
Ko je pripeljal VW-kombi, s poskočno muziko ter oprižan s KEL-lepaki v južnokoroško vas, so ljudje prišli iz svojih hiš, da bi videli vzrok nenavadnega muzičnega pojava. Ko smo jih začeli v slovenščini in nemščini pozivati, da naj oddajo 2. 3. svoj glas za KEL, smo opazili na obrazih mnogih
Zadnjo nedeljo je imelo Slovensko kulturno društvo v Globasnici svoj redni občni zbor. Ob pregledu opravljenega dela v pretekli poslovni dobi se je ponovno pokazalo, da šteje globaško društvo med najbolj agilna na Koroškem, saj ne bomo zlahka našli drugega društva, ki ima v enem samem letu 26 samostojnih prireditev, od katerih je skoraj polovico samo pripravilo! Pa ne samo število prireditev, tudi raznoličnost kulturnega dela preseneti: poleg zborovskih in dramskih nastopov prirejajo Globašani v okviru Kulturnega tedna še likovne razstave, diskusijske večere i. dr. Ravno na predvečer občnega zbora je bil zaključen plesni tečaj, ki je pritegnil skoraj 100 mladih ljudi. Sploh je mladinska sekcija izredno delavna: na občnem
Dom v Tinjah priredi izredno zanimiv seminar pod naslovom „SLOVENSKI JURISTI IN EKONOMISTI ODGOVARJAJO NA VPRAŠANJA", ki bo v nedeljo, 16. marca 1975, že ob 15. uri.
ŠentJakob v Rožu: »Samomorilec"
Ponovno je v Št. Jakobu v Rožu nastopila v nedeljo igralska skupina SPD „Rož“ iz Št. Jakoba. Ponovno s komedijo ..Samomorilec". Pod režijo Petra Stickerja so igralci — glavni vlogi sta igrala Ludvvig Reichmann in Magda Koren — po daljšem premoru spet nastopili s to uspešno igro Nikolaja Erdmannsa, čeprav je bila mišljena le kot generalka za celovški nastop v petek. Prepričljivo sta dokazala svoj talent tudi Marica Sitter in Janko Zvvitter. Vsekakor pomeni ta igra uspešen korak iz geta vseznanih iger.
neverjetno začudenje. Ravno kot bi hoteli vprašati: ali sploh smete slovensko ljudi nagovarjati, in to še javno in po zvočniku povrhu? Ko smo med nje delili reklamni material KEL, kot vžigalice, slike, slovensko in nemško brošuro ter drugo, so čestokrat le otroci prišli blizu; odlrasli pa so zginili v svojih hišah. Strah pred sosedo, strah pred ponovnim izseljevanjem ter strah pred javnim mnenjem: strah, da niso več „heimattreu“, če govorijo javno slovensko, je južnokoroškega človeka napravil zaprtega. Ker si odrasli niso upali vzeti kaj od KEL, so pač otroke poslali po material. Pod geslom: otrok je le otrok...
Tak primer smo doživeli v Doleh pri Brdu na Zilji. Ko smo bili v tej vasi, so se odprla neka vrata, pojavil se je otrok na cesti, prišel po material. Ko ga je dobil in se vrnil k durim, so se hitro odprla in hitra roka je potegnila otroka v varstvo hiše.
„Če volimo KEL, pridemo v KZ“
V Zagoričah smo nagovorili šarmantno gospo. Očitno je peljala svojega vnučka na sprehod. Ko sem ji dal vžigalice, brošuro in sliko dr. Apovnika ter jo spomnil na 2. marec in na listo 6, mi je odgovorila: „Mi smo vsi Slo-
zboru se je prvič predstavila mladinska folklorna skupina, ki šteje nad trideset mladih deklet in fantov! To je perspektivno delo, ki ga drugje pogrešamo. Naj še omenimo, da je tudi potujoča knjižnica zelo aktivna in da so Globašani tudi na tem področju lahko vzor za druga društva.
Globasnica goji zelo živo kulturno izmenjavo z društvi v Sloveniji. To se je pokazalo tudi na občnem zboru, saj so bili navzoči številni predstavniki kulturnih ustanov iz raznih krajev in vsi so izrazili v svojih pozdravnih besedah zadoščenje nad plodnim sodelovanjem in sprejeli naravnost z občudovanjem prizadevnost globaškega društva. V imenu Krščanske kulturne zveze se je Globašanom zahvalil za opravljeno delo njen podpred-
Prireditev je mišljena kot odprt forum za pomenek o vprašanjih, ki zadevajo našo celotno narodno skupnost kot tudi probleme posameznih skupin ali področij.
Vabljeni so sledeči juristi in ekonomisti: dr. Janko Tischler, dr. Pavel Apovnik, dr. Franci Zvvitter, dr. Mirt Zvvitter, dr. Vinko Zvvitter, dipl. jur. Filip VVarasch, dr. Siegfried Račk, dr. Tomi Partl, dr. Matevž Grilc, dr. Janko VViegele, dipl. inž. dr. France Groblacher, dipl. trg. Franc Brežjak, dipl. inž. Franc Koncilja, dipl. inž. Milan Breznik, dipl. inž. Jože Habernik, mag. France VVedenig, dr. Zdravko Velik, dr. Avgust Brumnik in dr. Miran Zvvitter.
Vodja splošne diskusije bo dr. Matevž Grilc.
Članek „lz danega povoda" v prejšnji številki „nt“ je napisal vodja manjšinskega šolskega oddelka okrajni šolski nadzornik Rudi Vouk.
venci, pa ne bomo volili KEL. Imamo strah, da bomo prišli v KZ!" Če ne bi imel prič za to izjavo, bi se je ne bil upal objaviti. Vsakdo bi rekel, da zganjam šovinizem in da lažem.
Žalostno je samo, da še danes, že več kot 30 let po nasilnem izseljevanju koroških Slovencev, nekateri vedno morejo s tem zločinskim dejanjem Hitlerjevega fašizma zganjati svojo politiko in hujskati proti Slovencem. Čas bi že bil, da bi namesto ugotavljanja manjšine začeli na Koroškem z zaščitnimi ukrepi za manjšino!
V	Humčah nam je stara ženica vsa prestrašena vrnila, kar smo ji dali in rekla: „Tam dovta se pelj’te, tam dov-ta se pelj’te.“ Sosedje in nekaj moških zijal pa so se ji posmehovali.
še drugi primeri...
Ta strah, biti Slovenec ali prijatelj Slovenca, ni edini sad te politike na-pram slovenski narodni skupnosti. Očetom te koroške politike je uspelo, sovraštvo do Slovencev zasejati v vse sloje in generacije večinskega naroda. To so nam dokazali številni primeri:
Žena v Št. Pavlu nam je v pristni „lofantolarščini“ priporočala, naj „alle VVindischen und Slovvenen sollen nach Jugoslavvien zum Tito verschvvinden, den G rund kaufen wir aufl"
B| Gospa v Št. Vidu ob Glini je vsa raztogotena vrgla sliko dr. Apovnika na tla, jo pohodila in polna ..pravične koroške domovinske jeze" ozmerjala sodelavko KEL: „Was getrauen sie sich denn?" Toliko da jo ni opljuvala.
g Purgarce v Trgu — Feldkirchnu — so glasno zabavljale: „Wir san olle Slovvenan. Mir wern olle slovvenisch vvohln." Pri tem so očitno z užitkom trgale propagandni material KEL.
V	dokaz, da je promotorjem te politike uspelo vnesti med Slovence sovraštvo do lastnega naroda, bi navedel samo primera:
H Učitelj-lovec nas je ustavil v Bistrici na Zilji, se mogočno nagnil sko-
sednik dr. Janko Zerzer in jim zagotovil za naprej vso pomoč.
Pri volitvah novega odbora se je pokazalo, da Globašani znajo ceniti požrtvovalno delo svojih odbornikov, tako da je novi odbor skoraj identičen s prejšnjim. Predsednik je ostal Luka Hudi, podpredsednika sta Albert Smrečnik in Fric Hrast ml., tajnik je Janez VVritz, blagajnik pa Kordež Štefan.
BILANCA POŽARNE BRAMBE VOGRČE
Bilanco je napravila požarna hramba v Vogrčah, ko je priredila svoje letno zborovanje. Tega zborovanja se je poleg župana udeležil tudi mestni svštnik Štefan Trampusch. Požarna hramba Vogrče šteje trenutno 49 aktivnih članov. V preteklem letu je bila sedemkrat poklicana k požarom. Prostovoljci požarne hrambe so služili 1100 delovnih ur. Skupina 4 se je tudi kvalificirala za deželno prvenstvo, potem ko je postala okrajni prvak. Poleg tega je vogrška požarna hramba tudi organizirala pokalni turnir.
Načelnik požarne hrambe Anton Vi-sotschnig je prosil župana, naj le-ta pomaga, kot je njegova dolžnost, pri nabavi posebnih oddajnikov, ki so nujno potrebni za boljše sporazumevanje med posameznimi gasilci pri požaru.
IZ STAREGA JE NASTALO NOVO
Na mestu, kjer sta stali dve stari bajti, si je Zveza slovenskih zadrug v Celovcu, Paulitschgasse 5—7 postavila novo sodobno zgradbo. Tam bo poslovala nova banka. Zgradbo in prostore je pred štirinajstimi dnevi blagoslovil prelat Zechner, pred tednom pa je bila svečana otvoritev, kateri so prisostvovali predstavniki političnih, kulturnih in gospodarskih organizacij iz Koroške, Slovenije in Italije. Člani slovenskega narodnega gledališča Maribor so s svojimi prispevki svečanost dneva še povečali. V novi stavbi je tudi dvorana za manjše kulturne prireditve, kjer do 27. marca 1975 razstavlja umetnik in operni pevec Aleksander Kovač svoje kiparske izdelke.
Načrt, naloge in težave gradnje je razložil poslevodeči predsednik Zveze slovenskih zadrug dr. Mirt Zvvitter.
zi okno in nam rekel, da je Slovenec in da zna bolj slovensko kot mi. Mi da smo svinje, ker zahtevamo pravice. Ko mu je zmanjkalo slovenskih besed, je nadaljeval v nemščini: „lhr ghearts daschoBn, ihr seids a Mindaheit, olle Mindaheitn san geferlich wi die Baa-der-Meinhof-Bande. Gehts obe zum Tito, vveanns eich einsperrn wia den Mi-hajlov". To je izjavil učitelj. Sedaj razumem, odkod Sacherjeva izjava o manjšinah, ki so menda tako radikalne, da se je treba pred njimi ščititi.
H Kot v potrdilo, da to ni bil osamljen primer, se je obnašala trafikantka v Gorinčah pri Brdu: ta žena, Slovenka, nas je kot „echte Kartnarin", sve-sta si svoje dolžnosti, da mora, ako hoče tudi še vnaprej veljati kot heimat-treu, ozmerjati vse, kar po slovensko, nam pokazala v Jugoslavijo: v čisti, a sovražno zveneči Ziljščini nam je rekla, da naj „buramo k Titu."
če bi sam vse to ne doživel, bi to ne verjel. Sovraštvo do nas Slovencev, ki hočemo le svoje pravice, je morda najbolj strnjeno v izjavi: „Alles konnen die verdammten Tschuschen haben, nur Slovvenisch reden diirfen sie nicht!"
Očitki kot: „lhr vvollts eh nur obe noch Jugoslavvien," ali pa: „Vaschwin-dets obe zum Tito!" ali: „Horruck uba die Karavvanken"... niso nič drugega kot pa ponoven dokaz, da nas hočejo označiti kot iridentiste, ko tnevaren element, ki ruinira eksistenco države Avstrije. Te izjave pa tudi dokazujejo, da se je tem tipom zahotelo naših posestev in zemlje, na kateri živimo. Saj je omenjena izjava v Št. Pavlu: „Alle VVindischen und Slovvenen sollen nach Jugoslavvien verschvvinden, den G rund kaufen wir aufl" zgovoren dokaz, kam merijo njihove izjave in kam pes taco moli.
Po vseh teh primerih pa se moramo tudi vprašati, kdo je za mir na Koroškem?
Ponovno pa se je pokazalo, da ugotavljanje manjšine, pod vseeno kakšnimi pogoji, na Koroškem ni mogoče.
Franc W a k o u n i g
PRIREDITVE
CVETJE V JESENI — barvni film Prireditelj: SPD „Bilka“ Bilčovs Kraj: Bilčovs, gostilna pri Miklavžu Čas: Sobota, 15. 3., ob 19.30
STILNI KONCERT ROŽANSKIH PESMI
Poje pevski zbor „Rož“ pod L. Milisavljevičem
Prireditelj:
Farna mladina Železna Kapla
Kraj:
Farna dvorana v Železni Kapli Čas: Nedelja, 16. 3., ob 11.30
STILNI KONCERT ROŽANSKIH PESMI
Poje pevski zbor „Rož“ pod L. Milisavljevičem
Prireditelj:
KPD Šmihel pri Pliberku Kraj: Farna dvorana v Šmihelu Čas: Nedelja, 16. 3., ob 19.30
SLOVENSKI JURISTI IN EKONOMISTI ODGOVARJAJO NA VPRAŠANJA
Prireditelj: Dom v Tinjah
Kraj: Dom v Tinjah
Čas: Nedelja, 16. 3., ob 16. uri
NARODNOSTNE MANJŠINE V ZRN
(Danci, Frizijci i. dr.)
Predavatelj:
Uwe Joachim Moritz, ZRN Prireditelj: Mednarodno združenje za zaščito ogroženih jezikov in kultur — sekretariat za Avstrijo
Kraj: Delavska zbornica v Celovcu, dvorana I Čas: Ponedeljek, 24. marca, ob 20. uri
SAMOMORILEC
Nastopajo: Igralci iz št. Jakoba v Rožu
Prireditelj: Dijaški dom Marijanišče
Kraj: Marijanišče v Celovcu Čas: Petek, 14. 3., ob 19.30
2. TINJSKI LITERARNI POGOVORI
Tema: sodobna slovenska koroška književnost — doprinos k avstrijski kulturi?
Prireditelj: Dom prosvete v Tinjah in klub mladje Kraj: Dom v Tinjah Čas: Cvetna nedelja, 23. 3., ob 14.30
VIGREDNI KONCERT
Nastopata: Mešani zbor „Podjuna“. zborovodja Otto VVutte in Graški študentje, zborovodja Aleks Schuster
Prireditelj: SPD „Edinost" v Pliberku
Kraj: Schvvarzlova dvorana v Pliberku
Čas: Sobota, 22. marca, ob 20. uri
VASOVALCI
spevoigra, gostuje SPD „Danica“ Prireditelj: SPD Zarja v Železni Kapli Kraj: Farna dvorana v Železni Kapli
čas: Nedelja, 23. 3., ob 11. uri
Katoliški dom prosvete v Tinjah prireja na cvetno nedeljo (23. marca) skupno s klubom mladje 2. tinjske literarne pogovore. Ti literarni pogovori so mišljeni kot srečanje nemško in slovensko pišočih avtorjev, tudi diskusija je dvojezična. Tema se glasi: „Sodobna slovenska koroška književnost — doprinos k avstrijski kulturi? Vodstvo pogovorov bo imel Lev Detela, glavni referent bo Mihael Guttenbrun-ner.
.......................m...mimmmiiimim.mirnimi.....mm.i.mn.n..i.imunim...m...mirnim..mu.mi.milimi
To je bil volilni boj
V prejšnji številki „nt“ smo objavili opis volilnega boja v Go-renčah. Da taki primeri niso bili le omejeni na posamezen kraj, priča naslednji članek izpod peresa Franca VVakouniga iz Mlinč. Franc VVakounig, maturant Slovenske gimnazije in študent teologije, je bil eden od aktivistov, ki so v volilnem boju z ozvočenim avtomobilom KEL delali propagando za listo 6.
Hkrati tudi prosimo Vas bralce, da nam pišete, če ste v volilnem boju doživeli kaj podobnega morda doma na vasi ali kjerkoli. Tudi če ne želite, da bi te prispevke objavili: Vaši dopisi bodo dragocen doprinos k dokumentaciji — že zdaj zgodovinskega — volilnega boja 1975.	Uredništvo „nt“
Tinje: juristi in ekonomisti odgovarjajo
25-letnica smrti Prežihovega Voranca
(Nadaljevanje in konec)
NOVELE »SAMORASTNIKI"
Ko so novele, ki so se jima z leti pridružile še dve, in sicer »Vodnjak" in »Ljubezen na odru", izšle leta 1940 v knjigi »Samorastniki", je predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti, dr. Josip Vidmar, med drugim v spremni besedi napisal:
»Njegovo čustvo je pristno in ga ne dela slepo pristranskega. Storilo je predvsem to, da se mu je življenje, ki ga je gledal v mladosti, globoko vtisnilo v srce in dušo... Zato ne gleda kmečkega sveta površno, blagohotno, marveč ga pozna v vsej njegovi prvobitni resničnosti, predvsem seveda u-božni, kajžarski, bajtarski in najemniški sloj... A kljub osebni prizadetosti njegovo čustvo ni sentimentalno. V njem je njegova resnična umetniška veličina. Ne ustavlja se pri podrobnostih, ne pri zunanjih, ne pri psiholoških; ne opisuje statično in ne razlaga. Njegova pripoved je kratka in plastična ter slika z mogočnimi zamahi. Dogodki se vrste v naglem, skoraj burnem teku, kopičijo se in silovito stopnjujejo. Ta pripovedni način je prava in čista epska plastika."
Prežih je s svojo pisano besedo pokazal na naravne, stvarne ljudi z domačih koroških gora, na koroškega kmeta, najemnika, delavca, velike v svoji samoraslosti, v trdni borbi z zemljo, da bi si iz nje izsilili osnovne pogoje za svoje življenje. S kakšno sugestivno močjo je prikazal njihovo trpko ljubezen do skope zemlje, njihove strasti in hrepenenje za boljšim. Nesporno je torej, da jih je hotel upodobiti kot predstavnike ljudstva, ki hrepeni za ustvarjenjem lepšega in srečnejšega življenja. Mar tega ne zasledimo z njihovo kar se da preprečljivo kmečko preprostostjo in veličino obenem, v Dihurjih, pa spet v Opla-zu, da ne omenjamo Borovnika, Radmance in Voruha, Čarnoglava, Hudabivškove Mete in njenih nezakonskih otrok, kaj drugega kot samorastnikov.
ROMAN „POŽGANICA“
Tik pred zadnjo vojno, na pragu štiridesetih let, je izšel prvi Prežihov roman »Požganica". V njem se na Vorančev način soočamo z bojem za svobodo Koroške in z revo-
iZa h'no
DOLGO ŽIVETI — NOBENA UMETNOST
Nedavno je na mednarodnem geron-tološkem (gerontologija = veda o staranju človeka, o njegovih telesnih, duševnih in socialnih posledicah) kongresu dr. Rafael Ginzberg ugotovil, da ie za »staranje11 človeka odgovorno predvsem tradicionalno mišljenje, da je človek, ko ima okoli sedemdeset ■et, že star, nekoristen in v napoto; v prihodnosti bo veljalo sedemdeset let za srednjo starost. Opažamo lahko, da se marsikateri človek med štiridesetimi in petdesetimi leti začne »starati", se po tem ravna, medtem ko sPet drugi ostane »mlad", tako ravna in se tudi tako obnaša. Če pričakujemo »starost", si nehote predstavljamo negativno sliko, katero hoče doseči naš ustvarjalni duh. Ako se starosti in njenega prihoda bojimo, napravimo ne vedoč marsikaj, kar staranje pospešuje: duševna kot tudi te-iesna dejavnost popuščata.
Obratno pa si naše življenje lahko Podaljšamo, če si postavimo cilj, ki ga moremo doseči le po daljšem življenju, oe polni veselja in pričakovanja zremo v bodočnost in, zlasti če delamo nekaj (za nas) zelo važnega in se tako bližamo cilju.
Človek, ki ustvarja, potrebuje več življenjske moči; statistika potrjuje, da si moremo pridobiti to življenjsko moč.
Ljudje, ki ustvarjajo, filozofi, iznaj-ditelji, pisatelji, raziskovalci, živijo In
lucionarnimi dogodki, ki so v letih od 1918 do 1920 pretresali Mežiško dolino. Prežih je s »Požganico" u-stvaril pravzaprav »roman kolektiva", kot o njej sodijo njegovi sodobniki, delo, v katerem ne najdemo niti glavnega junaka niti ljubezenske zgodbe, pač pa narodovo usodo ob zgodovinski prelomnici. V romanu, ki ga odlikuje trdna zgradba in izredno razgibana, dramatična dejanja, se Prežihovi Jaz-binci pojavijo pred svetom kot kleni, živi, nazorni in prvobitni, njihova tragika in trdoživost pa sta podani kot slovenski simbol trpljenja in hrepenenja za svobodo. Če je s »Požganico" Voranc v monumentalni podobi predstavil ljudem svoje trpeče rojake in čudovito opisal poetično koroško pokrajino.
ROMAN »DOBERDOB"
Še se niso polegle hvalnice o »Požganici", že je Prežih leta 1940 vnovič presenetil bralce, tokrat z najboljšim slovenskim romanom o prvi svetovni vojni, z »Doberdobom". Roman je izšel po njegovi ilegalni vrnitvi v domovino, v njem pa je Voranc pretresljivo opisal boje bataljona št. 100 na italijanski fronti, kamor je bil kot politično sumljiv »premeščen", trpljenje slovenskega vojaka na bojiščih in v zbiralnem taborišču Lebring pri Gradcu ter upor slovenskih Janezov iz 17. pešpolka v Judenburgu. V »Doberdobu" je potemtakem zgovorno in le na sebi enak prepričljiv pisateljski način opozoril takratne in poznejše rodove, da žive v slovenskem ljudstvu revolucionarne sile, ki hočejo za vsako ceno odvreči s sebe jarem suženjstva in naposled zaživeti svobodno življenje. Roman je doživel pravo odisejado, saj ga je Prežih ustvarjal najmanj 10 let. Ko je bil pri kraju z drugim o-snutkom, se ga je polastila avstrijska policija, tudi v tretje, ko ga je pisal v dunajskih zaporih ni imel sreče, tako da ga je po dvoletnem bivanju v Parizu dokončal šele tik pred zadnjo vojno v Sloveniji.
ROMAN »JAMNICA"
Nekaj mesecev pred razsulom stare Jugoslavije, je dokončal še »roman soseske" — »Jamnico", ki
in tlom
tudi ustvarjajo mnogo dlje, kot pa neustvarjalni ljudje.
Zato svetujem mojim bolnikom, naj ustvarjajo »gledajoč v prihodnost" In ne v preteklost, če hočejo ostati vitalni in produktivni. Navdušite se za življenje, za daljše življenje In ga boste prejeli. Vera, pogum, zanimanje, optimizem, vodijo do daljšega življenja.
Občutek brezvrednostl, pesimizem, razočaranje, življenje v preteklosti, pa niso samo značilne za starost, temveč jo tudi povzročajo.
AVITAMINOZA
Pomanjkanje določenih vitaminov v prehrani lahko povzroči razna obolenja. Zato je treba predvsem skrbeti, da je naša prehrana raznovrstna, tako se bomo pomanjkanju vitaminov najlaže izognili, če se nenadoma poslabša vidljivost ponoči in odebeli očesna veznica, je to znamenje, da nam primanjkuje vitamina A. Zaradi pomanjkanja vitamina C pogosto kvavijo dlesni ali pa so gobaste. Zaradi pomanjkanja vitamina skupine B je lahko jezik preveč rdeč in boleč. Temne lise na obrazu in na rokah se lahko pojavljajo tudi zaradi splošnega pomanjkanja B vitamina in pri prenizki kaloričnosti hrane. Nohti so luskinasti, če telesu primanjkuje železa. Roke in noge nabrekajo pri starejših ljudeh navadno zaradi pomanjkanja proteinov v prehrani. Če se na petah rade pojavljajo ozebline, pomeni da telesu primanjkuje D vitamina.
je izšla po vojni, toda kljub temu ni izgubila na svoji veljavi. Prežih je ostal zvest svoji rodni Koroški, saj je z »Jamnico" ustvaril veličastno podobo življenja v domačih Kotljah, epopejo svoje pokrajine v letih od 1921 do 1930, njenih krepkih, neuklonljivih in samoraslih ljudi, močnih v volji in v svojih dejanjih. Svoje rojake, zlasti bajtarje, berače in duševno pokončane ljudi, je tako mojstrsko upodobil, da še nihče pred njim, njegovo besedno mojstrstvo, ki je z »Jamnico" prepričljivo dokazano, pa je najlepši spomin pustilo z upodobitvijo gruntarjev, mnogih med nji-li, med katerimi pa je bila Munka brez dvoma najbolj podobna grun-tarskemu življenju pod Uršljo goro.
PISATELJSKO DELO PO VOJNI
Po vojni se je Prežih z vso osebno zavzetostjo in prizadevnostjo lotil pospešenega pisateljskega dela. Pripravljal je roman »Prastrah", vendar je v »Novem svetu" leta
Na pepelnično sredo smo se na pokopališču v Dravljah pri Ljubljani poslovili od profesorice Dore Vodnik, velike prijateljice koroških Slovencev. Ob grobu ji je spregovoril v slovo pesnik in pisatelj Edvard Kocbek.
Vsi, ki so poznali prof. Vodnikovo, so cenili njeno samoniklo, močno in blago osebnost. S svojim globokim poznanjem človeka in velikim strokovnim znanjem je bila oblikovalka premnogih mladih ljudi kot profesorica na ljubljanskem u-čiteljišču in nato na gimnaziji ter končno kot lektorica za nemški jezik na ekonomski fakulteti v Ljubljani.
Pokojna prof. Dora Vodnik-Pe-gam se je rodila leta 1898 v Škofji Loki v stari rokodelski družini. Škofja Loka je staro cehovsko mesto in pri »Kuferšmidu", kakor se je reklo pri domači hiši, so prav do druge svetovne vojne hranili in-signije koltarsko-kleparskega ceha. šolala se je pri škofjeloških uršu-linkah in dovršila učiteljišče z ma-
NEKAJ DOBREGA IZ KUHINJE:
Pečena kaša z jabolki Potrebujemo: 40 dkg kaše, pol litra mleka, 20 dkg sladkorja, ščep soli, 5 dkg surovega masla, 1 kg jabolk, cimet, vanilin in še 2 dkg masla.
Mleko zavremo in ga skupaj s kašo, 10 dkg sladkorja, soljo in maslom vlijemo v pomaščen pekač. Pečemo v pečici toliko časa, da se kaša zgosti. Nato jo potresemo z nastrganimi jabolki, z 10 dkg sladkorja zmešanim s cimetom in vanilinom, pokapamo z raztopljenim maslom in pečemo še pol ure.
Palačinke malo drugače Potrebujemo: pol skodelice presejane moke, pol žličke soli, 3 jajca, pol skodelice mleka, 2 žlici raztopljenega surovega masla, limonine rezine, sladkor v prahu, raztopljeno surovo maslo.
Moko presejemo s soljo. Jajca stepemo in jim dodajamo postopoma moko in mleko. Ko je masa gladka, primešamo še stopljeno maslo. Mase je za približno tri osebe. Če hočemo palačinke naenkrat servirati, jih moramo hkrati tudi speči v treh manjših ponvah dobro pomazanih s surovim maslom. V vsako ponev vlijemo tretjino mase in pečemo v pečici 20 minut. Nato zmanjšamo temperaturo in pustimo še deset minut. Palačinke zelo narastejo. Takoj jih prevrnemo na ogrete krožnike in ponudimo z limoninimi rezinami, sladkorjem v prahu in stopljenim surovim maslom.
1949 izšel samo njegov odlomek »Skrivna bralnica", v celoti pa ga ni dokončal. Lotil se je tudi drame »Pernjakovi" s slikami iz domačega kmečkega življenja, toda ni mu bilo usojeno, da bi jo dovršil do konca. Napisal je namreč samo tri dejanja po motivih iz romana o Jamnici, ki jih je za odrsko predstavitev pripravil pokojni dramaturg Herbert Griln. Prezgodnja smrt, 18. februarja 1950 v mariborski bolnišnici, je namreč prekinila bogato u-stvarjalno življenje Prežihovega Voranca iz Kotelj, rojaka, ki je za vselej zatisnil svoje trudne oči v starosti komaj 57 let.
Za domala štiridesetletno Voran-čevo pisateljsko snovanje, prepleteno z njegovim nemirnim življenjem, z usodo človeka, ki je bežal pred krivico tolikokrat na tuje, da bi se spet vrnil v rodne Kotlje, je značilno, da je z do danes nedosegljivo mojstrsko roko zapisovalca in občudovalca življenja na Koroškem, znal prepričljivo risati vse njegove razsežnosti in bistvene značilnosti. Voranc kot pisatelj, je brez dvoma najboljši slovenski pripovednik 50-tih let. Ivan Virnik
turo. Po končani svetovni vojni se je prijavila za učiteljico na Koroškem in do plebiscita poučevala na osnovni šoli v Borovljah. Čeprav začetnica, se je tu z veliko vnemo lotila tudi izvenšolskega prosvetnega dela in režirala igre. Po žalostnem izidu koroškega plebiscita se je vpisala na novo ustanovljeno univerzo v Ljubljani in leta 1927 diplomirala na filozofski fakulteti.
Tako je Dora Vodnik zrasla v vrstah slovenskega izobraženstva, ki je doživljalo prvo svetovno vojno, potem majsko deklaracijo, razsulo avstroogrske monarhije in razdelitev slovenskega narodnega o-zemlja.
Med študijem na univerzi se je seznanila s pesnikom Antonom Vodnikom, svojim bodočim možem. Skupaj sta utirala pota obnovitvenega duhovnega gibanja in sodelovala v glasilih »Križ na gori" in »Križ". Zanimala se je za vprašanja mladine in njenih pravic, zanimala za položaj žene in matere. U-porno je ugovarjala tedanjim togim nazorom in pogosto prenašala zaradi tega nevšečnosti in krivice.
Posebno važen je bil njen delež pri metodiki pouka tujih jezikov. Z leti je napisala učbenike nemškega jezika za slovenske osnovne šole, gimnazije in večerne šole, ki so prebili led tedanjega načina poučevanja. Uveljavila se je tudi kot prevajalka literarnih del iz nemškega jezika.
NAGRADA DIJAKINJI SLOVENSKE GIMNAZIJE
Pred kratkim je bila v Mariboru likovna razstava dijakov slovenskih gimnazij. Na tej prireditvi, že tretji po vrsti, so sodelovali tudi dijaki Slovenske gimnazije iz Celovca. Na otvoritvi so slovesno podelili najboljšim mladim likovnikom nagrade; med njimi je bila tudi učenka celovške Slovenske gimnazije Andreja Z i k u I n i g. Čestitamo!
AVSTRIJSKI SLIKAR NA MATAJURJU
»Novi Matajur" poroča, da bo za Veliko noč na Matajurju nenavadno srečanje, posvečeno zgodovini Langobardov. Avstrijski slikar Fritz Baumgartner, ki živi v Munchnu ter je prikazal zgodovino Langobardov v sedmih serigrafijah, se namerava s svojimi prijatelji povzpeti na Matajur. Čedadski zgodovinar Pavel Diacono trdi, da je langobardski kralj Alboin 2. aprila leta 568 s svojo vojsko splezal na Matajur ter tam sklenil, da si osvoji prelepo zeleno ravnino, ki se razteza daleč v Padsko nižino. To se je zgodilo
Romanopisec Jack London
Danes začenjamo objavljati v Našem tedniku roman ameriškega pisatelja Jacka Londona »Tri srca". Roman je prevedel v slovenščino N. N. in se glasi v originalu The hearts of three.
Jack London, pravzaprav se je pisal Joh Griffith, je bil rojen 1876 v San Franciscu. V mladih letih je bil mornar, zato je mnogo potoval. Leta 1896 ga je pot zanesla na Alasko. Tu se namreč prične v njegovem literarnem udejstvovanju pot navzgor.
Poleg svojega znamenitega avtobiografskega dela »Martin Eden“ (1909), v katerem opisuje svojo mladost, prvo ljubezen, prijateljstvo, visokošolski študij in socializem. Roman se žalostno konča: glavni junak se namreč utopi. Poleg tega je Jack London napisal še celo vrsto pomembnih stvaritev, kot na primer: John Barlegcorn (1913), Če kliče narava (1907), Volčja kri (1907), Kralj alkohol, Volčji sin in še mnogo drugih del.
Romanopisec Jack London pa je ustvaril še celo vrsto kratkih zgodbic, zelo priljubljena literarna zvrst za bralce naše moderne dobe. Njegova literarna žetev obsega 19 romanov, 152 kratkih zgodbic in številna avtobiografska dela. V tem obsežnem pisateljskem opusu prevladujeta kot tematika pustolovstvo in poslovna podjetnost mladega ameriškega človeka na začetku tega stoletja.
Jack London je umrl še razmeroma mlad. Kot štiridesetlet-nik je leta 1916 napravil samomor.
S posebno pozornostjo in ljubeznijo je spremljala vsa leta usodo koroških Slovencev. Med obema vojnama je s svojo družino prihajala na počitnice v Žihpolje. Še v poznih letih se je pogosto spominjala mnogih osebnosti, ki jih je srečala med plebiscitno dobo na Koroškem, tako pok. Ivana Trunka, pok. župnika Krista Koširja in župnika Alojzija Vautija. Še pred kratkim je pisala starim znancem v Podjuno — ostala je vsa leta v stiku s preprostimi ljudmi na Koroškem ...
Umrla je nepričakovano v Portorožu, kamor se je odpravila na oddih — nekaj dni po svojem 77. rojstnem dnevu.
Naj ji bo lahka ljubljena slovenska zemlja!	M. D.
pred 1350 leti, danes ni več ne Al-boina ne Langobardov, ostali pa so v teh krajih še Slovenci, ki so se tu naselili za Langobardi.
AVSTRIJSKO-JUGOSLOVAN-SKO DRUŠTVO
bo priredilo v sredo, 19. marca, ob 18. uri v Domu tehnike v Celovcu, St. Veiter Str. 4 (za trgovino s čevlji Neuner) skioptično predavanje pod naslovom MESTA SLOVENIJE KOT PRIMERI EVROPSKEGA MESTNEGA STAVBARSTVA.
Predaval bo znanstveni sodelavec Kranjskega muzeja dr. Cene Avguštin.
Og,Laluft& a nalim Lulu!
ŽENSKI KOTIČEK:
Profesorici D. Vodnik v spomin
PRI SEVERNIH SLOVANIH:
Franc Kropivnik
Maršal Pilsudski med poljskimi kralji
(7. nadaljevanje)
Po ogledu tega groznega kraja, od katerega so zbežale še ptice, nismo bili ne lačni ne žejni. V strašni omotici in duševni pobitosti, se pripeljemo v Krakov. Nismo se mogli popolnoma znajti. Ker nismo imeli časa, smo šli hitro na grad Wavel, kjer je krakovska stolnica in še mnogo drugih cerkva. V tej stolnici so bili kronani vsi nekdanji poljski kralji, dokler je bil Krakov prestolnica poljske države. V Krakovu je tedaj vladala poljska kneginja Jadriga. Bral sem, kako je le-ta dobila moža iz Litve. Litvanski knez, Jagelo imenovan, je bil bolj kmet kot vladar. Kneginja Jadviga je poslala v Litvo svojo odposlanstvo z namenom, da zasnubi kneza Jagelo za zakonsko zvezo za njihovo kneginjo.
Ko pridejo možje k njemu, je ta ravno oral z voli. Ko izve od poslancev, da ga snubi Jadviga, potegne iz svoje malhe kruh in sadje, da pogosti snubce. Rad je privolil v snubitev. Odenejo ga v kraljevski plašč in ga privedejo k Jadvigi ter ga kronajo za poljskega kralja. Za njegovega časa je segala poljska država do Litve, torej od Severnega do Črnega morja. Po Jage-loncih je poljski narod volil različne vladarje, kakor Kazimirje, So-bieske in še druge. Zelo znan je Kazimir in njegov sin Boleslav II., imenovan „Smeli“. Pokopan je na Osojah na Koroškem kot Mutec osojski. G. Rojšek je o njem izčrpno pisal v svojem spisu v NT. Drugi znani kralj je bil Jan Sobieski, ki je rešil s svojo vojsko Dunaj in nekdanjo Avstrijo pred Turki in s tem ves krščanski svet I. 1683. Ta kralj je umrl 1696. Potnik, ko greš v Marijino Celje (Maria Zeli) in prideš v njeno zakladnico, koj za vrati levo, vidiš v visoki omari sabljo tega zmagovalca Turkov. V tisti zakladnici pa je še drugo darilo: zlata monštranca ogrskega kralja Matija Korvina, ki je pri Slovencih legendarni kralj Matjaž.
Po ogledu katedrale smo se podali v grobnico poljskih kraljev. Globoko pod stolnico so v skalo vsekane kleti, kjer je zadnje bivali-
šče poljskih kraljev. Krste so kamnite; posebno velika je krsta kralja Sobieskega, bronaste, kovina-ste, vseh oblik, manjkata tu le zadnja dva, in že znani Mutec osojski, Boleslav II. Živo so mi ob teh krstah prišle v spomin besede S. Gregorčiča:
Sedaj vi narodom ste strah strah tudi vas bo zmlel, to žezlo prah, prestol bo prah prah boste tudi vi!
Končno zapustimo spodnjo grobnico in pridemo v neko obokano, rekel bi v cerkev, a še v kraljevi grobnici. Velika krsta je stala tam in na steni vojaška znamenja časti in oblasti ter napis: Maršal Pilsudski. Le kako pride tale maršal, ki ni noben kralj ali kraljev sorodnik v tole grobnico? Starejši rod se bo še spominjal, da pred prvo svetovno vojno ni bilo poljske države. Bila je razdeljena na Rusijo, Avstrijo in Nemčijo. Maršal Pilsudski je bil Poljak z dušo in telesom. Služil pa je ruskemu carju pred revolucijo. Ko pa je prišla revolucija in se je nagibala v zaton slava nemških in avstrijskih cesarjev, je maršal Pilsudski vedel, da je prišel čas, da vstane zopet svobodna in neodvisna poljska država. Zapadni zavezniki, zmagovalci, so priznali svobodno Poljsko, državi postavili nove meje, vzeli so Rusom Varšavo in Vilno. Maršal Pilsudski je postal prvi predsednik nove poljske države. Zato so ga po smrti, za njegove neminljive zasluge za poljski narod, pokopali med poljske kralje. Tako je nekako pojasnjevala naša poljska voditeljica.
Ker pa sem o Pilsudskih slučajno nekaj več vedel, sem se oglasil in prosil poljsko voditeljico, če bi smel ob tem vsem nekaj pojasniti. Seveda je ljubeznivo in radovedna dovolila, kaj naj bi tale Avstrijec, ko še nikdar ni bil tu, le mogel povedati? Pa tudi z obrazov naših potnikov sem bral začudenje, kaj naj bi mogel reči ob krsti pokojnega maršala. V nemščini, da je razumela tudi naša voditeljica, pojasnim, da smo tudi mi, današnji
potniki, v neki zvezi s pokojnim maršalom, ki je imel brata, katerega hčerka je bila zdravnica. Iz našega kraja je bil doma profesor Blaž Krajger, ki je poučeval v Petrogradu (sedaj Leningradu) in v VVaršavi. Ta dva sta se seznanila in se poročila. Po dolgih letih, ko sta bila že v zasluženem pokoju, sta prišla v Šteben pri Globasnici na očetov rojstni dom. Usoda je hotela, da sta oba v enem letu umrla. Na grobu je napis, da tukaj počivata Blaž in Adela Krajger, roj. Pilsudski. In še v poljskem jeziku: Kochanym rodzicam corki. Torej je maršal, ob katerega krsti stojimo, njen stric.
Pozneje me vpraša voditeljica, odkod vse to vem. Odgovoril sem ji, da je do tega kraja le nekaj kilometrov, in da je moja žena prav iz te vasi doma in je z Adelo Pil-sudsko v mladosti dostikrat govorila.
Zapustili smo grobnico. Le malo časa še imamo, zato si še ogledamo nekdanji kraljevi grad. Ko se vračamo k našemu avtobusu, se je storila že skoraj noč. Sedaj pa nam je „Čorti“ eno veselo zagodel. Že sedimo v vozu in začudeni ugotovimo: Ja, kje pa je Janko Ogris? Vsi vragi! Kje je Miklavž? Brez Miklavža res ne bo šlo. Vsi, ki ste
Skrajni čas je, da se nekaj stori, če nočemo molčeče narave. Naj bo konec umora ptic! Tako piše Claire Sterling v reviji „Das Beste", št. 9/74, ki je opazoval v neki kmečki hiši v Italiji takšno morijo — ptičji lov.
Ta kmet ima ob hiši za to pripravljen drevesni nasad v obliki podkve. Z drevja visi mreža tri metre visoka in tristo metrov široka. Spodaj so v presledkih lesene kletke z žvrgole-čimi ptički, ki vabijo sovrstne ptice izpod neba. Tudi po trati letajo peva-joči ptički, ki pa so privezani za peruti ali nogo. Kmet stoji v sobi — gleda — kdaj bo dosti ptic ob mreži, nato potegne vrv, s katero je povezan z mrežo in jo zadrgne. Ujeta je mno-
partlni, vsi ven, iskat Miklavža." y Že smo bili mnenja, naj pokličemo j, še angelce, če ne gre drugače, pa (i v obliki poljske policije. Medtem (' ko smo potrpežljivo čakali, se pa <[ le nasmejan, sicer le z malo že bolj ji dolgo brado prikaže Miklavž; a 4 tokrat še brez škofove palice, ker <> do njegovega godu je bilo verjetno ([ še predaleč. No, nervoznost je mi- ( nila.	(i
Avto je zabrnel, zopet smo se peljali preko Šlezije po drugi cesti in dospeli že čez polnoč v Zlati Potok. Noč je bila zelo kratka, dan pa zgodnji. Brez zajtrka smo se odpeljali do končnega cilja našega potovanja, do največjega svetišča poljskega naroda „Matere božje Čenstohovske". G. Rojšek, ki je to največjo poljsko božjo pot popisal, pravi, da je kmet s konji oral na njivi in izoral črno Marijo. Josip Lavtiža, župnik v Ratečah na Gorenjskem, ki je pisal knjigo „Pri severnih Slovanih" I. 1901, pa pravi tole: Poljaki imajo več božjih poti, toda vse presega Čenstohova ob reki Varti. O Marijini podobi pravijo, da je bila že v Carigradu. Od tod jo je dobil Karel Veliki (768—
814) v mesto Aachen. Okoli leta 1382 so jo prenesli v Čenstohovo.
Ko so se leta 1419 začele husitske vojne, so pridrveli uporniki tudi v Čenstohovo, vzeli Marijino podobo in jo odpeljali s seboj. Toda konja, ki sta jo odpeljala, nista hotela potegniti naprej.
(Dalje prihodnjič)
žica ubogih ptičic. To se dogaja že tako dolgo, kolikor je stara naša kultura.
Dandanes je to v večini držav prepovedano. Koliko ptic, ki so na poti pred zimo v toplo Afriko, se še letno ujame, nihče ne ve natančno. Samo v Italiji jih je letno nad 150 milijonov, v Franciji 30 do 40 milijonov, v Belgiji 10 do 20 in na Cipru okoli 7 milijonov. Žrtve so večinoma majhni pevci kakor n. pr. škrjančki, ščinkavci, čižki, siničke itd.
Seveda lovijo pevčice še na razne druge načine. Jed iz teh ptic znajo na razne načine pripraviti kot delikateso. Vadijo jih tudi za petje, dajo jih na pevske tekme in tako drago pro-
Sreča
Zvezdnata noč,	>
luna na nebu.	}
Vse je tiho,	^
prsti najini	5
prepletajo se.	4
Čutim tvoj topel dih,	r
čutim tvojo toplo dlan, f čutim vonj pomladi.	S
Objem tvoj	4
zdrami me iz sanj...	f
Ko s poljubom	f
nase me prikleneš,	i
želim, da sreča bi ostala. 4 A že se je naredil dan, f in izpustila dlan	\
je drago dlan.	S
Potem? Potem odšla sva 4 vsak na svojo stran.	r
A. R. ?
dajo. V Italiji je mnogo tržišč za ptice pevke. Tako so leta 1973 v mestu Sa-cilu pri Benetkah ob 700-letnici tamkajšnjega ptičjega trga, najstarejšega v Evropi, prodali za 500 milijonov lir ptic pevčic. Največ ptičic vabilk jih pokupijo lovci, ki jih je v Italiji 400.000. Lovec čaka skrit v vejevju, da 15 do 50 ptic privabi množico ptičic, katere potem postreli.
Leta 1966 je poročala francoska lovska zveza, da je do tedaj oktobra tistega leta bilo videti na jugozapad-nih kolodvorih nabito polnih vreč z mrtvimi ptiči naslovljene na tovarne paštet in restavracije po vsej Franciji. Tako je en sam trgovec na nekem kolodvoru v enem tednu odposlal blizu 80.000 škrjančkov. Nato je francoska vlada strogo posegla vmes. A potem so prevažali ptice namesto po železnici, z avtom. Je pač jed — poslastica. Dandanes je ta kruti ptičji lov z mrežo ali pastjo povsod strogo prepovedan. Narava, tudi kmet, trpi velikansko škodo zaradi strašnega pomanjkanja koristnih ptic. 20 gramov težak ptič poje dnevno približno 40 gramov žuželk. Če je italijanski kmet prej škropil drevesa letno štirikrat, jih mora zdaj ob pomanjkanju ptic dvajsetkrat. V Nemčiji, Franciji, na Nizozemskem in v Švici trpijo gozdovi občutno zaradi pomanjkanja pevajočih ptic.
Torej skrbimo zato, da bo narava čim bolj gosto naseljena z ljubim petjem naših dragih gostov-ptic.
Andrej Miče, Št. Vid v Podjuni
Naj bo konec moritve žvrgolečih ptičic!
j-------------
JACK LONDON:
TRI SRCA
a_______r
V obsežnem pisateljskem opusu Jacka Londona prevladujeta kot tematika pustolovstvo in poslovna podjetnost mladega ameriškega človeka na začetku tega stoletja. London ju v svojih številnih romanih obravnava realistično in družbeno kritično, pri čemer pa ni dosleden in primerno učinkovit. V ta tematski okvir pa ne moremo postaviti njegovega romana Tri srca, ki je po vsebini, svojem žanru tako svojevrsten, kakor da ne bi prišel izpod peresa istega avtorja. Roman je nekakšna pisateljska fantazija o iskanju legendarnega zaklada starega indijanskega plemena Maya, hkrati pa satira na tovrstno pisanje Riderja Haggar-da in drugih ameriških piscev tistega časa.
Okvir te neverjetne, odlične fantastične zgodbe je še realističen: oster borzni spopad med dvema ameriškima milijonarjema, mladim, še neizkušenim Francisom Morganom in starim podjetnikom Thomasom Reganom. Da bi Regan laže finančno uničil Francisa Morgana, mu pod pretvezo prepotrebnega telesnega in duševnega oddiha uredi potovanje v Srednjo Ameriko, kjer naj bi se v Karibskem morju udeležil iskanja zakopanega zaklada svojega piratskega prednika Henryja Morgana. In od tu dalje se pripoved sprevrže v odlično fantazijsko zgodbo, v ospredju katere so Francis Morgan, njegov daljni sorodnik in popolnoma mu podoben Henry Morgan, pustolovec in prevarant Alvarez Torres in mlada, lepa Panamčanka španskega rodu Leoncie Solano. Med ekspedicijo na sveto goro starih Mayev, kjer naj bi bil skrit njihov zaklad, ki ga niso mogli najti niti conquistadorji niti inkvizitorji, dožviljajo prijateljstvo in sovraštvo, ljubezen in razočaranje, verjetne in neverjetne srhljivosti, skratka, pravcati vrtinec predzgodovinske tragedije, polne srednjeveške romantike.
Vse to se v romanu zvršča s tako naglico in mojstrsko spretnostjo, da bralec komaj lovi dah med eno in drugo neverjetnostjo in pravzaprav ne ve, kdaj je na trdnih realnih in kdaj na majavih domišljijskih tleh. Zato tudi težko odloži knjigo, preden je ne prebere do konca.
(Prevajalec N. N.)
1
Večkratni milijonar, klubaš, kralj nafte itd. itd., lastnik ogromnih podedovanih podjetij, tipični yanki naših dni — Francis Morgan ni niti slutil, da ga misli usoda nekega lepega jutra pozne jeseni leta 1914 nenadoma iztrgati iz življenja sodobnega kulturnega New Vorka in zanesti v vrtinec predzgodovinske tragedije, polne srednjeveške romantike.
Usoda nam samo dovoli, da se prilagodimo njenim muham, odloča in obrača pa sama. To je povsem razumljivo, zakaj ljudem se o njenih nakanah navadno niti ne sanja.
Tako je bilo tudi z našim junakom, ki, kot rečeno, tudi ni slutil, da se nekje nekaj pripravlja.
Francis Morgan se je pravkar zbudil, dasi je bilo že dokaj pozno — toda dolgočasni bridge se je zavlekel — zavleklo se je tudi spanje, in zato so mu prinesli pozni zajtrk v knjižnico, ki jo je že njegov oče opremil z vsemi tehničnimi potrebščinami, tako da je sin lahko delal in vodil v njej ogromna podjetja.
„Čujte, Parker!" je dejal Francis Morgan staremu komorniku, ki ga je podedoval od očeta. „Ste kdaj opazili, da je bil moj oče zadnja leta debel?"
Dobro izšolani sluga se je spoštljivo priklonil, premeril lepo postavo mladega gospoda od nog do glave in odgovoril:
„Ne, gospod! Vaš častivreden oče, gospod, je bil vitek do zadnje ure, visokih prsi in širokih pleč, toda vedno vitkega pasu. Ko so ga po smrti umivali, ga je marsikdo zavidal za lepo postavo. Nobeno delo ga ni moglo tako utruditi, da bi ne telovadil v postelji. Vsako jutro pol ure. To je bila vera vašega očeta, gospod."
„Da, postave ni bil napačne," je dejal mladi Morgan zamišljeno ter si ogledoval brzojavno zvezo z borzo in telefone v knjižnici svojega očeta.
„Prav pravite, gospod," se je oglasil komornik, „kljub močnim kostem je imel res lepo, gibčno in aristokratsko
postavo ... In ... vi ste jo podedovali, gospod ... samo da je vaša še popolnejša."
Mladi Morgan, ki je podedoval od očeta ne le postavo, ampak tudi milijone, je sedel v širokem naslonjaču z iztegnjenimi nogami kakor lepo rejen lev, ki mu je kletka pretesna. — V jutranjem listu je vzbudil njegovo pozornost uvodni članek o novem potresu v Culebra Čutu v Panami.
„Če bi ne bil prepričan, da mi, Morgani, nismo podvrženi debelosti, bi se bal nadaljevati tako življenje. Kaj menite, Parker?"
Stari komornik, ki ni pričakoval, da pogovor še enkrat nanese na to vprašanje, je zadrhtel:
„Da, gospod," je dejal hitro. „To se pravi, hotel sem reči — ne, gospod. Vam se pač ni treba bati debelosti."
„Ne, dragi moj," se je nasmehnil mladi gospod. „Mor-da imate prav, da se še nisem začel rediti, toda gibčen nisem več tako, kakor sem bil svoje dni. Kaj menite, Parker?"
Stari sluga ga je začudeno poslušal, ker ni bil vajen, da bi gospoda govorila z njim o takih rečeh. Njegov gospod pa je vihal svoje brčice, podobne obrabljeni zobni krtački.
„Parker, ribe pojdem lovit."
„Da, gospod."
..Telefoniral sem že, naj mi pošljejo ribiško palico in trnke. Poskrbite, prosim, da bo vse pripravljeno, zdi se mi, da ne bo napačno, če ostanem dva tedna zunaj na svežem zraku. Sicer se začnem rediti in osramotim ves Morganov rod. Pomnite gospoda Henryja? Prvega Morgana — morskega roparja in slavnega ribiča?"
„Da, gospod. Marsikaj sem slišal in bral o njem, gospod."
Komornik se je za hip ustavil na pragu in čakal, da mu gospod namigne, naj odide.
„Sicer pa ne morem biti nič kaj ponosen nanj. Bil je razbojnik z dušo in telesom."
Prežihov Voranc in kmečki otroci
ODLOMEK IZ SPOMINOV NA VELIKEGA PISATELJA
RADIO CELOVEC
SLOVENSKE ODDflIE
NEDELJA, 16. 3.: 7.05 Duhovni nagovor. — Po vaši želji.
PONEDELJEK, 17. 3.: 13.45 Celovški radijski dnevnik. — Za našo vas.
TOREK, 18. 3.: 9.30 Domača zabavna glasba. — 13.45 Celovški radijski dnevnik. — Šport. — Rdeče, rumeno, zeleno.
SREDA, 19. 3.: 13.45 Celovški radijski dnevnik. — Minute z... — Jožef Štefan (ob 140-letnici rojstva).
ČETRTEK, 20. 3.: 13.45 Celovški radijski dnevnik. — Družinski magazin.
PETEK, 21. 3.: 13.45 Celovški radijski dnevnik. — Drvarji — „Holcarji“ — Gozdni delavci.
SOBOTA, 22. 3.: 9.45 Od pesmi do pesmi — od srca do srca.
TV AVSTRIJA
1. PROGRAM
NEDELJA, 16. marca:
12.00	Smučarski poleti na skakalnici v Kulmu
16.00	Meščani, rešite vaša mesta
17.00	Listamo po slikanici
17.20	Umetnostni letalec
17.30	Viking Viki
17.55	Za lahko noč
18.00	Klub seniorjev
18.30	Poj z nami •— Salzburg
19.00	Umetnost v Avstriji
19.25	Kristjan v času
19.30	Čas v sliki in kultura
19.50	Šport
10.15	Kraj dejanja 22.40 Poročila
PONEDELJEK, 17. marca:
10.00	Rjavec
17.55	Za lahko noč
18.00	Dragulji 7. celine
18.25	Ml
18.50	ORF danes
19.00	Avstrija v sliki
19.20	Šport
19.30	Čas v sliki, kultura in šport
20.00	Šport
20.45	Ceste San Francisca: Kupljena ljubezen — smrtna ljubezen!
21.35	Poročila.
TOREK, 18. marca:
10.00	Rdeči jezdec
17.55	Za lahko noč
18.00	Miha iz Lonneberga
18.25	Ml
18.50	ORF danes
19.00	Avstrija v sliki
19.20	Šport
19.30	Čas v sliki, kultura in šport
20.00	Panorama
21.00	Avstralski konec tedna
21.20	Režiserski festival:
Pier Paolo Pasolini (1967): EDIPO RE — POSTELJA NASILJA. Moderni prikaz filma o Edipovi tragediji
23.00	Poročila.
SREDA, 19. marca:
10.00	Televizija v šoli: Sem iz Kosova
10.30	Nova matematika
11.00	Heinz Conrads
17.00	Darilo
17.30	Ostržek
17.55	Za lahko noč
18.00	Naslednji, prosim!
18.25	Ml
18.50	ORF danes
19.00	Avstrija v sliki
19.20	Šport
19.30	Čas v sliki, kultura in šport
21.00	Svet knjige 21.30. Mlada generacija
21.50	Vojna in mir: Novi začetek
22.35	Poročila.
ČETRTEK, 20. marca:
10.00	TV v šoli: Kaj lahko postanem?
10.30	Obiščemo razstavo
11.00	Tečaj angleškega jezika
11.30	Nagibi pesništva
12.00	Nova matematika
17.55	Za lahko noč
18.00	Jerome in Izabela
18.25	Ml
18.50	ORF danes
19.00	Avstrija v sliki
19.20	Šport
19.30	Čas v sliki, kultura in šport
20.00	Svet in znanje
21.00	Trstje, film
22.35	Poročila
PETEK, 21. marca:
10.00	TV v šoli: Resna knjiga ali listi z datumi
11.00	Klub seniorjev
17.55	Za lahko noč
18.00	Družina Feuerstein
18.25	Ml
18.50	ORF danes
19.00	Avstrija v sliki
19.20	Šport
19.30	Čas v sliki, kultura in šport
20.00	Ločena žena: Čakanje na Joan-nino
21.00	Kakšen uspeh imaš, če se ne naprezaš preveč
22.35	Poročila.
SOBOTA, 22. marca:
15.30	Koncertna ura
16.30	Hišica
17.00	Stavbišče
17.30	Pustolovščina v Mavrični deželi: Stena molka
Širokopleč kakor Peca je ležal na postelji v kotu sobe. Dal mi je roko in mi ponudil stol. Sedel sem v pramen januarskega sonca, ki je lilo skozi šipe širokega okna. Prijetno mi je bilo v sončni toploti in ob motnem pobliska-vanju Vorančevih majhnih, hudomušnih oči. Ko sem sedel, se je nekoliko dvignil in si popravil vzglavje. Hotel sem mu pomagati, a me je zavrnil.
„Pusti, pusti!" je vzkliknil. „Bom že sam. Rajši mi povej, če boš Šilce žganja."
Odklonil sem. Ponudil mi je kozarec sadjevca. Hvalil ga je, kako je dober. Zdaj res nisem smel več odklanjati,
17.55	Za lahko noč
18.50	ORF danes
19.00	Avstrija v sliki z Južno Tirolsko — aktualno
19.20	Šport
19.30	Čas v sliki in kultura
19.56	Šport
20.15	Halo ... hotel Sacher ... vratar. Gospa komorna pevka
21.15	Sobotni kriminalni film po romanu Edgarja VVallaca
22.45	Poročila.
T« AVSTRIJA
2. PROGRAM
NEDELJA, 16. marca:
15.25	Mednarodna nogometna tekma med Luxemburgom in Avstrijo
18.20	Portret skupine Beatlov
18.30	ALLEZ FRANCE (film je v francoskem jeziku)
20.00	Enciklopedija; znanstvena knjiga
20.15	Namišljeni bolnik, komedija
22.25	Čas v sliki in šport
PONEDELJEK, 17. marca:
17.55	Tehnična kemija: temeljne snovi
18.25	Znanje — aktualno
19.00	Ljudje in miti: verski mit
19.45	Pesmi narodov
20.00	Vojna in mir (7): Novi začetek
20.45	Šport
TOREK, 18. marca:
17.55	Uvod v prstno tehniko
18.25	Tečaj angleškega jezika
19.00	Zemlja Afrika: Umirajoča kultura
20.00	Stoletje kirurgov: Novo življenje
21.20	Čas v sliki, kultura in šport
da ne bi užalil njegove širokosrčne gostoljubnosti. Ženi Micki, ki je šarila po kuhinji, je zaklical, naj mi prinese sadjevca. Spričo čvrstine, ki je zvenela iz njegovega glasu, bi si ne upal za hip pomisliti, da je pravzaprav nevarno bolan, ali celo to, da bo že prihodnji mesec umrl. Preveč je bilo hudomušne iskrivosti v njegovih očeh, preveč kmečke vedrosti v njegovem glasu in preveč bleščečega januarskega sonca v njegovi sobi.
Preden sem nagnil vrček s sadjevcem, me je zaustavil: „Stoj! Daj mi ga prej malo pokusiti, če mi ga hotuljski faloti niso pokvarili in mu primešali
21.50	Ludvt/ig van Beethoven:
Sonate za klavir
SREDA, 19. marca:
17.55	Poklic in obrat
18.25	Tečaj francoskega jezika
19.00	Avstrijsko stoletje
20.00	Dober večer, g. Campbell
ČETRTEK, 20. marca:
17.55	Tehnika mrežnega načrtovanja
18.25	Tečaj ruskega jezika
19.00	V polarnem ozemlju
19.30	Dalje, dalje
21.30	Trailer
PETEK, 21. marca:
17.55	Fizika za vse
18.25	Nemščina
19.00	Doba lepih slik
19.45	Bogoslužno romansko stavbarstvo v Nemčiji
20.0	Konec sveta v petdesetih letih?
21.30	Vodja
SOBOTA, 22. marca:
16.25	Michelangelo: Življenje velikana
18.00	Brez nagobčnika
19.00	Ne verjemite nič
19.45	Zabavna glasba
20.00	Galerija
20.15	Rudolf Steiner; ustanovitelj človekoslovne filozofije
21.00	Petje šansonov v Stockholmu 23.05 Vprašanja kristjana
oceeeeeeoeeoooeooooooooooe
Ker tokrat programa ljubljanske televizije nismo prejeli, ga našim cenjenim bralcem ne moremo posredovati. Prosimo za razumevanje. (Op. ured.)
eooooooooeocoooccceooooooc
vode," je rekel z glasom kmečkega birta, ki se ne bi rad osramotil s tistim, kar ponuja.
Potem je samo ustnice in jezik ovlažil z iskrečo se tekočino. Zadovoljno je prikimal.
„Kar zvrni ga!" mi je velel. „Saj ga je še pri hiši. Pred nekaj dnevi so mi ga pripeljali iz Kotelj."
Tisti dan sem prišel k njemu, da bi mi napisal nekaj besed v spomin v njegove ..Solzice", ki so izšle pred nedavnim. Rad mi je ustregel, a je bil malce nestrpen, ker nisem takoj znal prebrati posvetila. Potem pa je kar sam začel govoriti o ..Solzicah".
„ Pravzaprav sem .Solzice’ napisal iz žlehtnobe. Pri nas se je v mladinski književnosti razpaslo že nemogoče ci-cibanstvo. Kakor da bi otroci ne bili več ljudje, temveč življenju odmaknjena bitja. Kakor bi otroci sploh ne hodili več po zemlji. Taka mladinska književnost jih vodi skozi nekakšen nenaravni svet. To sem povedal tudi ranj-kemu Žepančiču. Rekel je, da imam prav."
Radoveden sem bil, kakšne naj bi bile zgodbe sodobne mladinske književnosti.
„Videl boš, ko bom za otroke napisal še nekaj boljšega, kot so .Solzice’," mi je odvrnil. „Ze!o preprosto. Pisal bom o otrocih naših, današnjih dni. O njih nihče ne piše. In če se tudi že piše, so ti otroci neresnični. Izvzemam tiste, ki so v osvobodilnem boju storili zares velika dejanja. Toda o teh je lahko pisati. Zdi pa se mi, da zanemarjamo usodo današnjih povojnih otrok in njihovo trpljenje.
Ob vsaki priložnosti so mu misli u-hajale med kmete, zlasti med njegove koroške hribovce, kjer je življenje posebno trdo in neizprosno. Na kratko mi je opisal zgodbo gorske kmetije, kjer so fašistični zločinci pobili vse moške, sposobne za delo. Ne! Samo en moški je ostal, dvanajst ali trinajstletni fantič, ki je sam samcat oral s težkim ..merjascem" vse njive na strminah okrog kmetije.
„Nikar ne misli, da je takih otrok malo," je trpko dodal. ..Njihovi starši so padli v boju za svojo skopo, negostoljubno, a toliko bolj lepo in ljubljeno zemljo. Njihovi otroci pa morajo nadaljevati boj s to neplodno zemljo, da iztisnejo košček kruha iz nje. Vidiš, prav tem otrokom je treba pomagati. Dolžnost slovenskih pisateljev bi bila, da pišejo o njih in s svojo umetnostjo nenehno opozarjajo na njihovo usodo. Jaz bom prav gotovo pisal, brž ko ozdravim.”	O. H.
eeeoooooccoeceecooeceocoooooaeooeoooacoocceeooooeccceooecocoeoeooocoocoooocoooccoooooeeoooocooeoeeooooeooooeooooeoooeooooooooooooocooooBocce
..Nikakor ne, gospod!” je ugovarjal Parker. „Bil je guverner na Jamaiki. Umrl je v velikih časteh."
„Da, seveda, imel je srečo, da ni končal svojega življenja na vešalih, to je res," se je zakrohotal Francis. -Vendar pa moram resnici na ljubo priznati, da je bil našemu rodu samo v sramoto. Sicer sem pa hotel samo reci, da sem si zelo natančno ogledal njegov portret in ugotovil, da je mož ostal do smrti vitek in da je umrl brez trebuščka. To je edina pozitivna lastnost, ki smo jo podedovali od njega. Njegovih znamenitih zakladov nismo našli, pa tudi sicer nam ni ničesar zapustil, razen gibčne Postave brez trebuščka. In prav to je .stalna rodbinska Posebnost’, kakor so me učili na univerzi."
Mladi Morgan je umolknil in sluga je tiho odšel iz sobe. Gospod je začel pazljivo brati jutranji časnik, iz katerega je zvedel, da so otvoritev Panamskega prekopa Preložili najmanj za tri tedne.
Oglasil se je telefon in skozi električne žice koncentrirane civilizacije je usoda stegnila svoje tipalke proti Francisu Morganu, sedečemu v širokem naslonjaču v knjižnici dvorca, ki ga je zgradil njegov oče na River-side Drive.
„Toda, prosim vas, draga gospodična Caruthers," je govoril mladi Morgan po telefonu, „naj se zgodi na borzi karkoli, za Tampico-Nafto se ni treba bati. To je resnično Podjetje ne pa borzna afera. Kar pogum! Ne dajte se zmesti! Naj špekulirajo z delnicami, naj le poskočijo za dve a|i tri točke. Nikar jih ne prodajajte! Tampico-Nafta ni igralnica ali loterija — to je prava industrija. — Škoda, da je Podjetje tako nenavadno veliko, da ga ne morem financirati sam, sicer bi borza Tampico niti ne povohala. Ne pozabite, da so dosegla samo naročila cistern nad milijon. Naše železniške proge in trojne cevi, po katerih teče nafta, stanejo nad pet milijonov. A to še ni vse. Naša proizvodnja je dosegla že sto in sto milijonov stotov in zdaj gre samo za to, da spravimo nafto v cisterne. Zdaj je kot nalašč ugoden čas za vlaganje kapitala. Še leto ali dve, pa bodo vladne obveznice v primeri z našimi delnicami navaden ovojni papir za bonbone.
... Da, da, le verjemite. Nikar se ne ozirajte na borzo. Spomnite se, da vam nisem svetoval kupovati delnic takoj. Nobenemu svojih prijateljev nisem svetoval tega, dokler stvar ni bila jasna, zdaj pa, ko ste že tvegali, ne klonite glave. Podjetje je prav tako solidno, kakor Angleška banka... Hvala, imenitno. Včeraj sva si z Dickyjem razdelila trofeje. Izvrstna partija, samo če bi Dicky ne bil preveč temperamenten za to igro. Ha, ha, ha! Moj temperament, pravite? Ha, ha, ha! — Povejte Harryju, da nameravam za nekaj tednov odpotovati. No, da, ribe grem lovit, pomlad, saj veste: potoki, zelenje, prebujajoča se narava, zahodi in vzhodi sonca in tako dalje... Da, na svidenje in ... držite se Tampico-Nafte. Če delnice slučajno padejo — jih še dokupite! Tudi jaz bom storil tako. To pomeni pobrati denar na cesti. Delnice so preveč zanesljive, da bi jih prodajali vsakemu tepcu, ker lahko pozneje samo poskočijo... No, seveda, saj vem, kaj govorim. Pravkar sem namreč vstal in ga nimam še nič pod kapo. Da, da ... na svidenje."
Mladi Morgan je potegnil k sebi trak domačega brzo-java ter se seznanil z njegovo vsebino.
Vstopil je Parker in prinesel trnke. Francis je planil iz svojega naslonjača, brzojavni aparat je padel na tla, kjer se ni nihče več zmenil zanj. Mladi finančnik se je lotil novih igrač, kakor nebogljen otrok je začel metati trnke po knjižnici, misleč, da ima pred seboj jezero, čigar zaklade je treba potegniti nas uho. Stari sluga je stal in se spoštljivo smehljal.
In zopet je zapel telefon. Francis je nervozno skomignil z rameni.
..Odgovorite vi, Parker!" je zapovedal slugi. „Če me kliče kak borzni idiot, mu recite, d£ sem umrl, da sem pijan, da imam tifus ali da se ženim, — no, skratka nekaj katastrofalnega."
Parker je nekaj časa mirno govoril po telefonu, nakar se je obrnil k Morganu, rekoč: „Samo za trenutek, gospod! Mr. Bascom želi govoriti z vami. Pravi, da je zelo nujna zadeva."
„Reci mr. Bascomu, naj gre k vragu," je dejal Francis in vrgel trnek tako daleč, kakor da hoče ujeti rožo pod oknom.
„Mr. Bascom pravi, da gre za borzo in da vas zadrži samo za trenutek," mu je prigovarjal Parker zelo prizadevno.
,,'No, pa naj bo!" in Francis je postavil ribiško palico previdno k mizi ter stopil k telefonu.
„Halo!“ je dejal. „Da, jaz sem — Morgan. Kaj bi radi? Le hitro na dan z besedo!"
Govoril je nekaj časa in naenkrat srdito prekinil pogovor.
„Ne, pod nobenim pogojem! Prodati — niti na misel mi ne pride! Seveda me zelo veseli, da so poskočile, toda moj nasvet je in ostane: ne prodajte delnic, pa čeprav bi poskočile vsako uro za deset točk. Pasti ne morejo — podjetje je zanesljivo. Tampico-Nafta je vredna več, kot notirajo njene delnice. To vem najbolje jaz. Čez leto dni bodo notirale dvesto, če bo seveda v Mehiki konec neprestanih revolucij. Če pa kdaj padejo, vam pa resno svetujem, da pokupite vse, kar jih bo na razpolago. A? Kaj? ... Kdo bi jih rad spravil v svoj žep? Neumnost! A? Kaj? Oprostite, nimam časa! To je samo prehodni pojav. Dva tedna me ne bo v New Vorku, ker grem ribe lovit, in če bi začele delnice padati, kupite vse, kar jih bo na voljo. Ne smete pozabiti, da so ljudje kakor volkovi. Čim zavohajo človeka, ki se mu obeta dobiček, ga začno obletavati kakor muhe med. Na svidenje! Da, da, pogovor je končan ...“
In Francis se je znova navdušeno lotil svojih trnkov, medtem ko je usoda pletla zanj svojo pajčevino v zasebnem kabinetu drugega finančnega magnata.
Pokojnega očeta Francisa Morgana se je prijelo na borzi ime „lev“, njegovega družabnika Thomasa Regana so pa borzijanci poznali pod imenom „volk“. S tem so hoteli označiti različne trike v finančnem boju obeh magnatov.
(Dalje prihodnjič)
Tito o položaju Jugoslavije
Na prvi seji novoizvoljenega sveta federacije je jugoslovanski predsednik Tito obširno spregovoril o političnem in gospodarskem položaju Jugoslavije, pa tudi o aktualnih dogodkih v zunanjem svetu.
Notranji položaj
Pozval je vse občane, naj delajo na to, da bi se zakoreninila zavest o povezanosti usod jugoslovanskih narodov in narodnosti — zlasti v današnjem času velikih nasprotij in hudih negotovosti v svetu. Krepitev enotnosti jugoslovanske skupnosti je naloga vseh. Danes je politični položaj Jugoslavije takšen, da lahko z optimizmom zremo v prihodnost. To je novo ozračje v primerjavi z razmerami pred nekaj leti. Zdaj so dani pogoji za hitrejše urejevanje problemov, čeprav so nekateri dokaj resni in zapleteni.
V današnjem trenutku se mora dejavnik vseh organiziranih usmeriti v dve glavni smeri. Prva je konkretno delo, povezano z organiziranjem in čimbolj učinkovitim delovanjem samoupravnega družbe-no-političnega in ekonomskega sistema. To pravzaprav pomeni na-glejše uresničevanje ustavnih načel. Druga pa je koncept in praksa dolgoročne ekonomske politike, u-smerjene v ekonomsko stabilizacijo.
Tito je pripomnil, da ne bi rad govoril vnovič o zgodovinskem pomenu nove ustave, kaj ustava pomeni za bratstvo in enotnost narodov in narodnosti Jugoslavije.
Predsednik Tito je nato pozval Jugoslovane, naj si prizadevajo, da bi se ustavna načela čim hitreje uveljavljala. Z ustavo je bil izoblikovan nov mehanizem družbenega odločanja, v katerem tako ali drugače sodelujejo vsi ljudje, ki se preživljajo z delom.
Pogled v zunanji svet
Tito je realistično prikazal današnji položaj v zunanjem svetu, ki se ponovno zaostruje. Vidna so žarišča kriz od Indokine, Bližnjega vzhoda in Sredozemlja do Latinske Amerike. Govoreč o položaju na Bližnjem vzhodu je opozoril še zlasti na položaj Cipra in v Sredozemlju sploh. Temu razvoju ne moremo mirno prisostvovati. Ne evropske ne neuvrščene države ne bi smele ravnodušno opazovati, kaj
eeeeeeoeeeeeooeoeeeeeeeeee
Mali oglasi
Zemljišče (10.000 m2) ugodno prodam. Dopis pod „okolico Pliberk" na uredništvo Našega tednika.
Stavbišče — sigurna naložba denarja. 8000 m2 pri Goslin-skem jezeru pri cesti, z vodovodom in elektriko. Cena po dogovoru. — Štefan Kren, 9551 Bodensdorf, tel 0 42 43-261.
ooeeecoooaoeooooeeooooooec
NAS TEDNIK izhaja vsak četrtek. Naroča se na naslovu: „Naš tednik", Celovec, Viktringer Ring 26, 9020 Klagen-furt. — Telefon uredništva, oglasnega oddelka in uprave 84-3-58. Naročnina znaša: mesečno 10.— šil., letno 100.— šil. — Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. — Odgovorni urednik: Nužej Tolmajer, Ve-rovce št. 2, 9065 Žrelec. — Tiska Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu, Viktringer Ring 26. — Erscheinungsort Klagenfurt. — Verlagspostamt 9020 Kla-genfurt.
P. b. b.
se dogaja na tem območju. Posledice sedanjega položaja čutimo vsi in zato moramo napeti vse sile, da ne bi prišlo do najhujšega.
Gospodarski odnosi v svetu
Eden najbolj nevarnih problemov, s katerimi se danes sooča svet, je tudi vse globlja kriza v mednarodnih gospodarskih odnosih, ki je ne skušajo rešiti s splošno in usklade-no mednarodno akcijo in dogovarjanjem o nujnih spremembah v teh odnosih. Zato kriza pogosto prizadene tako tiste, ki to zaslužijo, kot one, ki jih ne bi smela. S to krizo so povezane tudi notranje e-konomske težave držav v razvoju, vedno bolj pa tudi mnogih razvitih držav. Tudi Jugoslavija se zaradi svoje povezanosti z gospodarstvi drugih držav temu ne more izogniti. Zato smo nadvse zainteresirani, kako bodo uredili te probleme.
Najbolj razvite države Zahoda skušajo, namesto da bi sprejele sodelovanje pri oblikovanju novih od-
OD 15. do 23. MARCA:
Uprava celovškega velesejma se tudi letos ni ustrašila dela in napora in prireja v času od 15. do 23. marca na velesejemskem razstavišču v Celovcu že 7. strokovni sejem za gostinstvo in turizem.
Potem ko je sejemski predsednik VValter Dermuth o tvoril tiskovno konferenco za koroške novinarje in zbrane goste gospodarskega življenja dežele, je povzel besedo direktor velesejma dr. Klein-d i e n s t, ki je podal prerez letošnje gostinsko-turistične prireditve.
Pomen, ki ga ima „Gost“ za koroški turizem, se zrcali v zmerom večjem interesu obiskovalcev in strokovnjakov. Na 20.000 kvadratnih metrov razstavne površine se bo kosalo okoli 600 domačih in tujih tvrdk za čim boljši
nosov, odgovornost za zdajšnjo krizo in njene posledice zvaliti na države v razvoju, predvsem na proizvajalke nafte. Pravzaprav se za tem skriva njihov odpor proti uvajanju novega, bolj pravičnega ekonomskega sistema v svetu.
Tito o odnosih s Sovjetsko zvezo
Predsednik Tito se je dotaknil tudi zunanjepolitičnih odnosov do Sovjetske zveze. Grajal je tiste, ki govorijo o nevarnem zemljepisnem položaju Jugoslavije, češ da je Jugoslavija izpostavljena veliki nevarnosti s strani Sovjetske zveze. ..Prepričani smo," je nadaljeval Tito, „da Sovjetski zvezi sploh ne pade v glavo, da bi napadla Jugoslavijo. Nam se ni treba ničesar bati, mi se še manj bojimo tistih nasprotnikov na Zahodu, ki imajo v resnici mračne namene ter bi radi na kakršen koli način uničili ali razcepili Jugoslavijo. Jugoslavija je močna tvorba ter sloni na trdnih temeljih."
uspeh svojih izdelkov. GOST 75 je letos popolnoma razprodan.
Ravno v času, ko se kažejo znaki zastoja v turizmu pri nas, je taka prireditev strokovnega sejma za gostinstvo in turizem izrednega pomena.
Če je bil GOST v prejšnjih letih zgolj krajevnega pomena, to je, da je bil omejen le bolj na našo deželo, se je v teku svojega obstoja raztegnil na avstrijsko-jugoslovansko in italijansko potrošniško področje. Tudi strokovnjaki poudarjajo, da odgovarjajo kraj, čas in značaj GOSTA potrebam tega prostora, hkrati pa najdejo tudi izdelovalci evropskega prostora lepe možnosti prodaje svojih izdelkov.
Blago določene mere in kakovosti, ki ga nudi GOST 75, bo zanimalo zlasti turistične obrate v najširšem pomenu
Karntner Elektrizitats-AG. auf derjGast 75"
15.-23. Marž 1975
RUTAR -CENTER
® ugodno dobavi RUTAR CENTER, A-9141 Dobrla vas 0 in hitro na dom Eberndorf, telefon 0 42 36 - 381	® dostavi
Sedmič,,GOST 75" v Celovcu
NOVI MLADI ROD
J Izšla je nova, dvojna številka (i — sedma in osma za meseca i' marec in april — šolskega lista <J za koroško mladino Mladi rod. i Da je list posvečen pomladi, i pričata že prva pesmica „Po-f mlad" (Maruška Sedlak) in spis J „Svidenje“ (Ludovika Kalan). J Poleg tega prinaša Mladi rod i vrsto drugih pesmic, kot na pri-J mer Polanškovo „Zlato pesem", Milka Mohar je zložila „Sončni Ji žarek", Stana Vinšek »Ščinkav-i' ca", Vojan Arhar »Aprilsko", J Slavko Jug »Veselico v gozdu", 'J Niko Grafenauer pa »Kaj je na Ji koncu sveta?" Ne smem pa po-
V	zabiti omeniti še Levstikove pe-
V	srni »Naša vas".
'J Zabavi služita vietnamska Ji pravljica »O zlati sekiri in zmaju i' iz velike reke" in pa ruska „Ne-J rodni dedek".
Posebno mesto zavzema spoji minski zapis o pisatelju Josipu # Jurčiču, ki se je rodil 4. marca
V	1844, ter s tem v zvezi odlomek \ iz njegove zgodovinske povesti Ji »Domen".
i' Med poučnimi spisi bi ome-nil »Domoznanske sestavke" J (Irena Žele). »Novice iz narave"
(Marta Velik), »Iz zgodovine ko- i lesa" (M. Srienc), »Pa tam dov V za Dravo" (T. Ogris) in pa »Arne- V riški profesor je živel med prvi- \ mi Avstralci" (Herman Grm). Ve- i liki noči sta posvečeni kratki > črtici »Gnila jajčka" (Milka Mo- l har) in »Zajček Smuk doživi ve- J liko mesto" (Herman Grm); za } spretne šolarske roke pa »Ve- i likonočna pošta".	f
Pavle Gregorc je pripravil za j ugibanje nekaj ugank, za bistre 5 glave pa Mirko Srienc. Za raz- > vedrilo je več krajših, prijetnih f spisov kot so »Dedek in Matja- * žek“ (Janez Švajncer), »Prvi S april", »Katka in fazani" (Bran- # ka Jurca), »V tovarni" in »Tovor- t njaki večji kot hiša" (Rajko Pav- J lovec). Konec je prihranjen pi- i smom bralcev pod naslovom > »Bralci pišejo".	r
Tudi ta dvojna številka se u- * spešno lahko uvršča v dolgo vr- 1 sto dosedanjih izdaj Mladega > roda in je tako po vsebini kot r po obliki privlačna za veliko \ družino naših mladih bralcev, S pa tudi odrasli bodo našli vese- # Ije pri branju tega priljubljenega # mladinskega lista.	B. L. f
besede: hotele, gostilne, gostišča in druge obrate, ki imajo opravka z turizmom. Tako bo na voljo gospodinjsko orodje, kuhinjska oprava, pohištvo, steklo, porcelan, stroji za kavo, stenske obloge, dekoracijski material, sau-na, plavalni bazeni in orodje za masažo. Praktične primere in spodbude pa bodo nudile številne posebne razstave. Kot je poročalo strokovno časopisje, ne manjka sejemski direkciji in njih organizatorjem letošnjega „GO-STA“ idejnega bogastva.
2e četrtič bodo ob priliki „GOSTA“ priredili mednarodno tekmovanje mladih kuharjev, pri katerem bodo tekmovali za najboljšo pripravljeno jed. Pomerila se bodo kuharska moštva Nemčije, Jugoslavije, Italije in Avstrije.
Noviteta v mednarodnem tekmovanju mladih kuharjev bo prvega dne v pripravljanju mednarodnih jedi, drugega dne pa v pripravljanju domačih kuhinj.
Čisto nekaj posebnega bo tekmovanje v pripravljanju „mrzlega narezka", kjer bodo pripravljali svojevrstne kuharske posebnosti. Za to tekmovanje se je prijavilo letos devet domačih gostinskih obratov iz zgornje Koroške.
Ne smemo pozabiti dejstva, kako važna je kuhinja v obratovanju „GO-STA", kajti dejstvo je, da igrajo danes mrzli narezki v kuhinji važno vlogo, če pomislimo, da so le-ti dražji kot tople jedi.
Obe tekmovanji bo ocenjevala posebna mednarodna žirija, ki bo najboljše zmogljivosti na kuharskem področju nagradila z „zlatim kuharjem" oziroma z zlatim in srebrnim krožnikom GOST.
Omenim naj še, da bo nekaj svojevrstnega na strokovnem sejmu za gostinstvo in turizem posebna razstava domačih grbov in cehovskih znamenj, kajti, znano je, da se ti domači običaji zmerom bolj izgubljajo, zato jih bodo na sejmu „GOST 75“ ponovno oživeli in postavili v ospredje.
Ob priliki sejma GOST 75 bodo od 18. do 20. marca izvedenci razpravljali o aktualnih temah turističnega področja, hkrati pa bodo odgovarjali na vprašanja, ki jih bodo stavili posamezni obiskovalci.
Za večino posebnih razstav GOSTA 75 so na novo postavili in popravili severni del hale 12. Na strokovnem sejmu za gostinstvo in turizem bo posebni poudarek posvečen tudi cveticam in rastlinam. Tako bodo imeli obiskovalci priložnost ogledati si, kako praktično okrasiti domače prostore s cveticami.
Ob koncu svojih izvajanj je dr. Klein-dienst dejal, da so naši organizatorji strokovnega sejma za gostinstvo in turizem lahko ponosni na svojo ustanovo, ki je postala vzor tujim takim sejmom, ki so posnemali našega celovškega GOSTA.	B. L.
Hotel Korotan
išče
# hišnika ® gospodinjo
Stanovanje v hiši, plača po dogovoru.
Prijave: telefon 0 42 22 -82 1 29 ali osebno v pisarni Posojilnice, Celovec (gostilna Bierjokl), od ponedeljka do petka, od 7.30 do 16. ure.
Brane za traktorje, nove, samo šil. 5600.— Puhalnike
in druge poljedelske stroje in orodje po ugodnih cenah vam dostavlja na dom
Jožef Perne
KLANCE
9132 Galicija-Galizien
NOVA KNJIGA O BENEŠKIH SLOVENCIH
Društvo slovenskih izobražencev v Trstu je te dni predstavilo novo knjigo o beneških Slovencih. Duhovnik Pasguale Gujon je slušateljem predstavil svojo knjigo »Ljudje iz nadiških dolin". Pisec je pojasnil posamezna poglavja knjige, še posebno pozornost je posvetil tistim, ki obravnavajo pomembna vprašanja za sam narodni obstoj prebivalstva, pa tudi za njegovo duhovno življenje. Med ta vprašanja sodi še zlasti ohranitev domačega jezika, kakor tudi takšen razvoj gospodarstva, da bi se ljudem ne bilo treba več izseljevati.
MICHELANGELOVA RAZSTAVA V LONDONU
Ne samo Italija, temveč tudi ves kulturni svet letos slovesno proslavlja 500-letnico velikega mojstra čopiča in dleta Michelangela, ki je bil rojen 6. marca 1475. V vrsti posebnih razstav in kulturnih prireditev na čast velikemu geniju, zavzema razstava 181 Michelangelovih risb in skic v Britanskem muzeju v Londonu, ki so prišle na otok šele okoli leta 1800.
ooooooooocoooocooooooooooc