M i h a
Spisal Anton Grom
|avno je že umrl naš stari Miha, ali jaz sc ga spominjam še prav dobro. Mislim, da ga ni pozabil nihče \z našega kraja, kdor ga je videl vsaj <c«.t.^ jedenkrat v svojem življenju.
Miha ni bil čisto nič podoben drugim vaškim beračem. Imcl ni na sebi niti najmanjšega sledu one ponižnosti in boječnosti, kakor jo imajo navadni prosjaki, — ne! Miha je hodil po vasi visoko vzravnano in ponosno, kakor da je imel tam kje za devetimi gorami svoja posestva in svoje bele gradove.
h-S    125    g*-
Njegova obleka je bila sicer na neštetih mestih zakrpana, toda strgane je nisem videl nikdar. Miha je nosil v petek in svetek, po dnevi in po noči . dolg vojaški plašč, ki pa je bil že tako obrabljen in ogoljen, da je bilo skoro nemogoče spoznati prvotno barvo in prvotni kroj. Krpa pri krpi: — ta višnjeva, ona črna, tretja zelena. A kar se je držalo še zmirom trdno in ne-omajano, to so bili svelli, rumeni gumbi od medi. Miha jih je čuval vestno in likal vsako jutro, da so se lesketali v solncu, kakor kovani iz suhega zlata. Bog vedi, kod vse je že romal ta dolgi vojaški plašč, koliko sveta je videl in kaj je prestal; da bi mogel ta plašč pripovedovati, pač bi vam lahko napisal brez števila čudovhih povestij, da bi ga poslušali z odprtimi usti in se ne ganili ves dan od peči . . . Na glavi je nosil Miha pomečkano vojaško kapo, ki je skusila že toliko slabih časov in hudega vremena, da sta ji odpala celo oba gumba; mogoče je tudi, da ju je kdo odrezal in ukral, ko je Miha spal; a to so samo tako površno ugibali, zato tudi jaz ne morem ničesar določno trditi. Pač pa lahko še jedenkrat ponovim, da ni jednega gumba ni bilo več na kapi in da se je celo črni, usnjati senčnik le z največjo silo držal na svojem mestu. Cetudi ga je Miha pripenjal in šival in privezaval skoro vsak dan znova, nagibal se je kljub temu vedno nižje na čelo in ' proti očdm.
Jaz govorim tako na široko o Mihovem plašču in o njegovi kapi, da se gotovo že povprašujete: ,,Cemii nam ne pove ničesar o njegovem obrazu, o njegovem življenju; — kod je Miha hodil, kje stanoval, kaj doživel in kje in kdaj da je umrl?" Dragi moji, to vse pride polagoma na vrsto, samo malo potrpljenja! Mihov obraz je bil čez in čez zaraščen z gosto, dolgo brado in debelimi brki; čez čelo in po vratu pa so mu viseli temni, skuštrani lasjč. Kolikor se je videlo neporaščenega lica, bilo je rjavo in zagorelo, oči pa so se skoro popolnoma skrivale za košatimi, že nekoliko osivelimi obrvimi. Lahko si torej mislite, kako smo se ga otroci bali, posebno še, ker je nosil v roki debelo gorjačo. Kadar se je prikazal na cesti, poskrili smo se po vežah in gledali bojazljivo izza vrat, kam da se obrne. Prišel je v vas vsako jutro, da je naprosil po hišah kruha, moke, fižola in druzih stvarij, ki jih je rabil za kosilo in večerjo. Kuhal pa si je Miha vse sam v svojem čudovitem stanovanju.
Kaj mislite, kje je stanoval naš Miha? — Pod silno visokim, črnim skalovjem izvira potok, ki se vije potem šumeč in žubor&č v dolino. Ves izvirek je zaraščen s košatim, prastarim drevjem, večjidel s temnim hrastovjem in šuštečim bukovjem. Ozka steza vodi krog skalovja in če pogleda clovek kvišku, obide ga čuden strah, da bi se ne zgrnile čezenj te velikanske kame-nite plošče. V skalovje je vdolbena tu pa tam temna, vlažna votlina, — in v jedni teh votlin, v najlepši in najprostomejši, izbral si je Miha svoje stano-vanje še pred davnim časom. Jablane in hruške, ki jih je bil ob svojem prihodu nasadil krog svojega domovanja, dvigale so se sedaj že precej visoko in rodile vsako leto jako lep sad. Mene je bilo groza, kadar sem stopil v ta tihi, zapuščeni kraj, ki je bil oddaljen slabo četrt ure od vasi. A Miha je preživel ondi morda več kot tretjino svojega življenja. V ozadji je ležal po-
h»:    126   ¦»-
doigast kamen, ki mu je služil podnevi namesto stola, po noči pa je pogrnil nanj svoj plašč in si takd napravil vzglavje za svojo posteljo. Zadaj v kotu je imel svoje ognjišče in kuhinjske priprave, to je z žico zvezan lonec in leseno žlico; po gošči pa mu je bilo na razpolago vse polno najboljšega kuriva. Tako je živel tam leto za letom in vsi smo se privadili nanj, četudi smo se ga otroci zmirom še nekoliko bali: — gledal je preveč hudo in nikdar se ni nasmehljal. Odkod da je bil Miha in kod je hodil svoja prejšnja leta, tega ni vedel nihče. Pravili so, da je bil dolgo časa pri vojakih, da nima nobenih sorodnikov in ne prijateljev in da se mu je zgodila nekdaj velika nesreča, katera ga je tak6 potrla, da se je popolnoma ločil od ljudij. A kakšna je bila ta nesreča, to ni bilo znano nikomur . . .
Nekega jutra pa je počil po vasi glas, da je Miha nevarno zbolel. LežaL je pri sosedu Mavcu na postelji in dopoldne so ga spovedali in obhajali. Ko      i smo videli po spovedi duhcmiikov obraz, mislili smo si vsi nehote:                   -
,,Miha skoro gotovo ni bil navaden človek; zaneslo ga je najbrže nekaj posebnega v naš kraj..."
Duhovnik pa nam je dejal z resnim glasom:
,,Molite zanj; on je bil nesrečen človek."
Na  večer je utnrl.  Miha bi si pač nikdar ne bil mogel misliti, da bo      <j imel tako lep pogreb. Pol vasi ga je spremilo na pokopališče.
Njegova votlina pa je sedaj zancmarjena in zapuščena. Znotraj je mrzlo in vlažno in skoro ves vhod je zarasei bršljan. Le časih se kdo spomni, da gre pogledat, kje je prcživel naš puščavnik večer svojega življenja.