Poštnina plačana v, gotovini.
Cena 25,— lip
DEMOKRACIJA
Spediz. in abb. post. I. gr.
Uredništvo: Trst, ui. Machiavelli 22-H. - tel. 62-75 Uprava:'Trst, ulica S. Anastasio 1-c - tel. 2-30-39 Goriško uredništvo: Gorica, Riva Piazzutta št. 18. CENA: posamezna številka L 25. — Naročnina: mesečno L 100, letno L 1.200. — Za inozemstvo: mesečno L 170, letno L 2.000. —• Poštni čekovni računi: Trst štev. 11-7223, Gorica štev. 9-18127
Leto VI. - Štev. 10
Trst - Gorica 7. marca 1952
Izhaja vsak petek
gpabodno tržaško ozemlje
Vprašanje Svobodnega tržaškega ozemlja je prekoračilo ozke meje in postalo eno svetovnih vprašanj. S tem vprašanjem je v zvezi tudi mirovna pogodba z Avstrijo, razplet srednjeevropskega problema in kompleks odncšajev med Vzhodom in Zahodom, posebno še med Italijo in Jugoslavijo.
Zemljepisno in zgodovinsko pripada Trst k Srednji Evropi. Trst, e naravno izhodišče v svet za ves Podunavski bazen, od Bavarske, od Krkonošev in Karpatov pa do Jadranskega morja.
Trst ni nikoli — od rimskih časov sem spadal k ■ Apeninskemu ■jolotoku. Skozi ves srednji vek ja Trst ohranil svojo samostojnost in se je v 14. stoletju prostovoljno raje približal svojemu naravnemu zaledju — Avstriji, kot pa se podvrgel tedaj mogočni Beneški republiki. Ko je Beneškarepublika pod Napoleonom izginila s politične a-rene, niso italijanski državniki nikoli stremeli za tem, da bi Trst prišel pod Italijo. Sam Cavour je označil tako kombinacijo za politično zmoto, spojeno za Italijo ? velikimi nevarnostmi. Se leta 1915 ji: tedanja italijanska 'vlada predlagala Avstriji, naj postane Trst s Koprom in Piranom do Dragonje samostojno neodvisno ozemlje, koi. nagrada za italijansko nevtralnost v prvi svetovni vojni. Po tej končani vojni so Slovenci in Jugoslovani zahtevali samostojnost in neodvisnost Trsta in okolice. Redki so bili glasovi med italijansko govorečim prebivalstvom za tržaška samostojnost in neodvisnost, ker je vse tukajšnje prebivalstvo italijanskega jezika pričakovalo, da bo 1-talija res prinesla več svobode, demokracije in blagostanja. Toda Italija je zahtevala od zahodnih zaveznikov na pariški konferenci izpolnitev Londonskega pakta iz leta 1915, ki ga je znala doseči od Francije, Anglije in Rusije po jyre-t ruske , fronte pri Gorlicah n" Karpatih s strani Nemčije in Avstrije kot plačilo za vstop v vojno proti Avstriji in Nemčiji.
Ob koncu druge svetovne vojne, ko je že bilo vse tržaško prebivalstvo spoznalo za nas Srednjeevro-pejce neprebavljive italijanske u-pravne birokratične metode, ni bilo Tržačana niti Italijana, ki bi bil pričakoval, da bi se še kdaj Trst vrnil pod Italijo. Ko je pariška konferenca februarja 1947 sklenila ustanovitev STO-ja, je bila ta rešitev sprejeta enodušno od Slovencev in Italijanov kot edino možna stvarna rešitev. Saj so bili s to rešitvijo povrnjeni Trstu samostojnost, neodvisnost in svoboden gospodarski razvoj.
Italijanska javnost v republiki je mirne duše sprejela ustanovitev STO-ja kot dovršeno dejstvo s tem, da je izdala nove zakone o izgubi italijanskega državljanstva s strani tržaških državljanov, o pravici italijanskih uradnikov na STO-ju. da se povrnejo službovat v Italijansko republiko itd. S tem je vsa Italija z italijansko vlado na čelu potrdila in priznala s svobodno izglasovanimi zakoni italijanskega parlamenta, ki niso bili od nikogar diktirani, mednarodni državnoprav-n; obstoj STO-ja.
Sele s tristranskim predlogom zahodnih velesil od 20. marca 194S in zaradi italofilske linije v upravi, ki jo je na STO-ju pričel izvajati general Airey, so pričeli italijanski ekstremisti polagoma dvigali glave. Pridobili so za propagando, da se Trst povrne pod Italijo, majhen ali glasen del italijanskega javnega mnenja in italijansko vlado. Ta iredentistična propaganda se bliža vrhuncu, ki ga bo dosegla ob prihodnjih političnih volitvah v rimski parlament.
Kljub tej ogromni iredentistični propagandi je vse tržaško prebivalstvo italijanskega in slovenskega jezika, ki je okusilo 25-letno italijansko vladavino in ki mu je Za pravo svobodo in demokracijo ter za strpno sožitje in skupno sodelovanje obeh tu živečih narodnosti v korist kulturnega in sociaU nega napredka STO-ja, odločno za, brezpogojno ohranitev in udejstvi-tev tena ozemlja v smislu mirovne pogodbe in za konec frrovizorija ki tlači v obeh conah zdrave sile STO-m.
Pet let po ustanovitvi STO-ja n j še Varnostni svet OZN imenoval tržaškega guvernerja. Provizorm) uprave, ki traiaio skozi vso to dobo, niso upravljale STO v duhu mirovne pogodbe in tržaškega statuta. Zato so posledice te provizorne u-
prave STO-ja negativne in škodljive za zgradnjo njegovega gospodarskega potenciala, za njegovo gospodarsko in trgovsko neodvisnost. za njegov demokratični ustroj in njegovo samostojnost.
In prav v tem napetem pričakovanju končnega stadija tržaškega provizorija se je pojavil nov element, ki je v stanju spraviti stvar na pravi tir. Jugoslavija se je končno vendar po dolgem kolebnnju prepričala, da je mogoča rešitev tržaškega problema edinole v okviru mirovne pogodbe iz leta 1947. KAR SMO MI DEMOKRATSKI SLOVENCI VEDNO IN POVSOD DOMA IN V TUJINI, OB VSAKI PRILIKI ODLOČNO IN NEUSTRAŠENO NAGLASALI IN DOKAZOVALI. Novo stališče, ki ga je Jugoslavija pred kratkim v tem vprašanju zavzela, predpostavlja, da se ohrani celokupno Svobodno tržaško ozemlje, kot je bilo v mirovni pogodbi ustanovljeno. To stališče Jugoslavije je močan korak naprei h končni rešitvi tega tako perečega, za vse tržaško prebivalstvo življenjskega in za Srednjo Evropo izrednega gospodarskega in političnega vprašanja.
Jugoslavija je namreč predlagala Italiji, naj se imenuje guverner ztn STO. Ta naj bi bil izmenoma za dobo treh let italijanski državljan z jugoslovanskim podguvernerjem odnosno jugoslovanski guverner z-italijanskim podguvernerjem.
Italija je po ministrskem predsedniku De Gasperiju ta predlog kratko in malo zavrnila, ne da bi ga sploh vzela v pretres. Ona je ponovno izjavila, da hoče, da bi se vse STO povrnilo pod Italijo. Ne glede, da je to stališče v ostrem nasprotju z De Gasperijevo izjavo jeseni v Londonu, da bo Italija skušala sporazumno z Jugoslavijo rešiti tržaško vprašanje, se Italija še vedno krčevito oprijemlje tristranskega predloga, čeprav ve danes ves svet, da je ta._predlog v Čeku štirih let izgubil vso. svojo bistvenost in stvarnost, v kolikor je je sploh kaj imel, in da je danes le še anahronistično strašilo v rokah iredentistov za tržaško prebivalstvo, ki noče pod Italijo. Najnovejša izjava angleške vlade o Trstu, nam to samo potrjuje!
Kar se pa podrobne analize jugoslovanskega predloga o skupni italijansko - jugoslovanski upravi STO-ja tiče, moramo označiti predlog za nerealen. Ustvaritelji STO-ja so se dobro zavedali usodepol-nih posledic take dvostranske igre. ko so izključili od guvernerske funkcije na STO-ju italijanske in jugoslovanske državljane.
Zgodovina nedavne preteklosti nas uči, da nosi vsaka taka skupna družabna uprava kakega državnega telesa v sebi kal sporov, vojn in končne propasti. Skupna prusko -[avstrijska uprava Schleswig-Holl-steina je dala povod za prusko-av-strijsko vojno leta 1886. In pod va-ruštvom Italije in Jugoslavije nad samostojnim reškim teritorijem je ta teritorij leta 1924 zadušila nasilna Italija ter se Reke polastila proti volji reškega prebivalstva. In danes naj bi se ta državnopravna zabloda ponovila na STO-ju?
Ce je Jugoslavija po tolikih prepirih spoznala, da je ohranitev STO-ja edini možni izhod iz sedanje krize tržaškega vprašanja, tako da je celo pripravljena izprazniti cono B, ki jo štiri in pol leu\ upravlja, samo da se STO čimprej o stvari, če je njej res do trajnega, obstoja in mirnega razvoja STO-ja. verujemo, da bo od predloga c skupni upravi odstopila ter bo odločno in pred vsem svetom zahtevala, naj se že iz spoštovanja dcr mednarodnih mirovnih pogodb brezpogojno udejstvi in izgradi STO-kakor je določeno v mirovni pogodbi z Italijo in v priloženih statutih.
Dr. Josip AGNELETTO
Angleška glada o Trstu
Po poročilu iz Londona so v krogih britanskega zunanjega ministrstva izjavili, da morata Jugoslavija in Italija sami najti sporazumno rešitev za tržaško vprašanje. Zaradi tega so odklonili vsak komentar k nedavnim De Gasperijevim in Tit.ovim izjavam. Poudarili so, da je stališče britanske vlade do tržaškega vprašanja ostalo neizpre-menjeno, to je, da še vedno temelji na tristranski izjavi, hkratu pa da smatra angleška vlada za neizvedljivo vsako rešitev, ki bi ne u-iivala podpore obeh strank.
Posebni zakon za zaščito naže manjšine v Italiji?
Ali
smemo verjeti, da se bodo izjave sen. Tessitorija uresničile?
»Messaggero Veneto« štev. 37 od 12. februarja t. 1. je objavil važne izjave senatorja dr. Tessitorija iz Vidma, ki je tudi državni podtajnik za vojne pokojnine pri zakladnem ministrstvu, v zvezi z zaščito slovenske manjšine v Italiji.
Intervju dopisnika lista. »Messaggero Veneto« s senatorjem Tessi-; torijem je imel za predmet vprašanje deželnega statuta, ki ga sedaj preučuje prva stalna komisija rimskega senata, in je sprožil vprašanje, če dobi dežela Julijska kra-jina-Furlanija navadni statut, kot ga bo imela večina dežel republike Italije, ali pa avtonomijo s posebnim statutom, ki jo predvideva člen 116. ustave, ki je bila s členom X. prehodnih in končnih določil iste ustave samo začasno odložena.
Ker je sen. Tessitori izrazil ver* jetnost in nekako željo, da bi se senat izrekel za uveljavitev čl. 116 ustave, tako da bi naša dežela de? janski dosegla svojo avtonomijo s posebnim statutom, ki je bila narekovana in izglasovana prav glede na nujnost zaščite slovenske ir( nemške manjšine v naši deželi, je dopisnik lista »Messaggero Veneto« ugovarjal: »Ali bi posebni statut ne dal Jugoslovanom pcvoda za nove ekspanzionistične zahteve?«, na kar je sen. Tessitori odgovoril, da je take težnje goji! že pokojni Pano in da se jugoslovanski voditelji ne bodo tem težnjam odrekli niti v primeru, da bi posebnega statuta ne bilo. »Sicer pa — je dejal sen. Tessitori — nam mirovna pogodba in člen 6. ustave nalagata dolžnost posebnih določil za zaščito jezikovnih manjšin. To vprašanje — pri tem ne odkrivam nobene tajnosti — nam dela ne majhne težkoče prav v. sedanjem trenutku, Kot vidite, argument ali 'težkoia: ki ga vi postavljate, nima smisla. Se posebno ne, če pomislite, da Jugoslavija, kot slišim, vztraja na tem, da ravnamo s slovensko manjšino v naših mejah vsaj tako kot ravnamo s prebiimlstvom francoskega porekla v dolini Aosta.«
Te odločne in jasne izjave državnega podtajnika sen. Tessitorija so, za nas Slovence v Italiji zelo važnega pomena, zlasti zaradi njegovega znanega nam nenaklonjenega nastopa, ki ga je pred dvemi leti imel v senatu, ko je dejal, da ne obstoja nobeno vprašanje zaščite slovenske manjšine v Italiji, ker te beneški Slovenci ne zahtevajo, saj so bili in bodo vedno zvesti Italiji, na Goriškem pa da uživamo Slo-
venci naravnost vzorno ravnanje o-biastev.
Kakor je znano, so te takratne Tess'itorijeve izjave zbudile veliko lazburjenje in presenečenje posebno med Slovenci na Goriškem, in so imele oster odmev tudi na seji goriškega občinskega sveta, ko je naš svetovalec g. Rudi Bratuž zahteval, v imenu in na podlagi teh Tessitorijevih izjav, uvedbo dvojezičnosti. »Demokracija« pa je od. svoje strani prikazala netočnost in neumestnost takih takratnih Tessitorijevih trditev.
Z zanimanjem jemljemo sedaj na znanje besede državnega podtajni-; ka sen. Tessitorija in verjamemo, da so imele gori omenjene prejšnje njegove nam neprijetne izjave v, senatu zgolj neke vrste strankar-, sko-političen pomen iii da niso prihajale iz njegovega osebnega prepričanja v. zadevi kot taki, saj ne moremo misliti, da bi mož velike razumnosti in širokega gledanja na Vprašanja, ki se tičejo njegove dežele, ki ie tudi dežela naše manj-, šine v Italiji, mogel kar čez noč izbrisati iz svoje duše velike in vzorne čute pravičnosti tudi do Slovencev, italijanskih državljanov, za katere se je že leta 1947 potegoval'v rimski ustavodaini skupščini, ki je prav na njegovo pobudo
in tudi po njegovi zaslugi tedaj izglasovala avtonomijo s poseonmi statutom za našo uežeio Julijsko krajino-Furianijo.
Na drugi strani pa sen. Tessitori, kot Funan, mora biti le zagovornik avtonomije, kot politik stvarnega gledanja pa ne more prezreli nujnosti rešitve vprašanja naše zaščite. Takega smo mi Slovenci v Italiji poznali in ga visoko cenili vse do njegovih izjav v senatu.
Vsakdo razume, da je tudi samo začasna odgoditev avtonomije s po-, sebnim statutom protiustavna ter pravno in politično pravi nesmisel. Ali je mogoče hkrati nekomu pravice priznati in uzakoniti ter ne spoštovati, odnosno njihovo dejansko uveljavitev odgoditi za nedoločen čas?
Sicer pa ne gre samo za kršitev člena 116 usta.ve, ki določa deželno avtonomijo s posebnim statutom, ker se dosedaj ni spoštoval niti člen 6. ustave, ki se glasi: »Republika ščiti jezikovne manjšine s posebnimi določili zakona«, niti člen X. prehodnih in končnih določil i-ste ustave, ki ie začasno odgodil uveljavitev avtonomije s posebnim statutom po čl. 116, toda s poudarkom. da »ostane v veljavi zaščita dr. Avgust SFILIGOJ (Konec na 2. strani)
Zahteve koroških Slovencev
Na letni skupščini kmetijske zbornice na Koroškem je svet. Janko Ogris predlagal spremembo zakona o kmetijskih zbornicah. Zahteval je, naj se slovenski jezik prizna kot drugi uradni jezik v kmetijski zbornici. Zveza slovenskih zadrug na Koroškem pa naj dobi v zbo» nici svojega zastopnika, kot ga ima nemška zadružna zveza.
Po sedanjem zakonu o kmetijskih zbornicah je samo nemščina priznana kot uradni jezik v koroški kmetijski zbornici ter okrajnih zbornicah. S tem so prizadete pravice koroških Slovencev glede jezika, in to tem bolj. ker okrajne kmetijske zbornice na Koroškem poslujejo večinoma s kmeti slovenske narodnosti.
General Eisenhower v Grčiji in
General Eisenhower se mudi ta teden na uradnem obisku v Grčiji in Turčiji, spremlja ga ožji štab z načelnikom njegovega glavnega stana, generalom Alfredom Gruentherjem. V Pariz se vrne 7. marca.
Pred svojim odhodom se je general Eisenhower udeležil svečanega razobešenja grške in turške zastave, ki vihrata zdaj poleg zastav prvotnih 12 držav Atlantske zveze na glavnem stanu vrhovnega poveljstva zavezniških sil v bližini Pariza. Svečanosti sta se udeležila tudi turški in grški veleposlanik v Parizu.
Uzroki francoske uladne krize
V ozadju niso vojaška, temveč zapletena gospodarska vprašanja
Par dni za zaključkom konference Atlantske obrambne zveze' v Lizboni je podala francoska vlada ostavko. Vladna kriza je tako na-” ir.edsarodnojjoOitidiio-aeio neugodnem trenutku. Minilo je namreč komaj štirinajst dni, odkar je francoska zbornica po .vroči debati vendarle odobrila svojo resolucijo o evropski vojski, s katere, je med ostalim omogočila tudi sprejem lizbonskih sklepov, evropske vojaško sodelovanje in je odstranila zadnjo veliko oviro za nemško oborožitev. Zato bi marsikdo mislil, da pomeni nova francoska kriza nekakšno nezaupnico vladi, ki je predlagala vse te sklepe.
Toda ozadje je vse drugo. Francoski ministri so vedno našli v francoski zbornici zadostno večino, kadar koli je šlo za vojaške sklepe in izdatke. Francija hoče še vedno igrati vlogo velesile in kjer je v
»Prednost** naših šol v Trstu
Očitek prednosti, ki naj bi jo po mnenju uredništva demokrščanske-ga dnevnika »Giornale di Trieste« uživalo slovensko šolstvo na Tržaškem, je le prenesramen, da bi mogli mimo njega samo z enim član« kom.
'Za novo leto je umrl škedenjski učitelj Miklavčič v starosti 58 let, Bil je poklicni in stalni učitelj, ki ga 1 je fašistična uprava odpustila iz službe, ker je bil Slovenec. Zavezniška vojaška uprava ga je po zlomu fašizma zopet prevzela v službo in dodelila slovenskim o-snovnim šolam v Trstu. Kot učitelj, ki je imel vse pogoje poklicnosti in stalnosti, je bi! vpisan v tako imenovani »albo speciale«, to je posebni učiteljski spisek. Po njegovi smrti je dobila njegova družina namesto pokojnine samo toliko niegovih mesečnih prejemkov, kolikor let je bil vpisan v ta »albo speciale«.
To je prvi današnji dokaz »pred7 nosti«, ki jo uživa slovensko šolstvo na Tržaškem. Primer je vne-; bovpijoč in nezdružljiv z demokratičnim pravnim čutom. Miklavčičev primer nujno zahteva preučitev položaja vsega osebia slovenskih osnovnih in srednjih šol. Vsi naši učitelji in profesorji so v položaju pokojnega Miklavčiči, razen par oseb, ki so mogle kliub preganjanju službovati tudi pod fašizmom v drugih kraiih daleč od Tri sta in ki so se vrnile na službova-nie v Trst po nastopu Zavezniška voiaške uprave. To ie torei »prednost«, ki jo uživa naše šolstvo na Tržaškem, čeprav ie že pet. let minulo od podpisa mirovne pogodbe in ustvaritve Svobodnega tržaške-
ga ozemlja pod visoko zaupno u-pravo Varnostnega sveta Organizacije združenih narodov.
'Drugi dokaz »prednosti«, ki naj bi jo uživalo naše šolstvo in ki nam ga zopet meče pod nos demokr-ščanski dnevnik »Giornale di Trieste«, ne zadeva položaja osebja slovenskih šol, temveč število klopi in razredov. Gre sicer za otroški vrtec in. ne za osnovno šolo, vendar nam nihče ne more oporekati, da ne spada tudi vprašanje otroških vrtcev v sklop celotnega vprašanja slovenskega šolstva na naših tleh( Borba italijanskih iredentistov pro, ti našim otroškim vrtcem ni nič' manjša od borbe proti našim o-snovnim in srednjim šolam! »Giornale di Trieste« je namreč trdil, da imajo Slovenci na Opčinah na razpolago dva razreda osnovne šole z?, svoj otroški vrtec, medtem ko, so Italijani zapostavljeni, ker jim je dodeljen samo en razred! Seveda bi to bila krivica, ko bi bilo Italijanov na Opčinah vsaj toliko kot Slovencev. Ker pa vsakdo ve. da je na Opčinah več Slovencev, kot Italijanov, je jasno, da je šlo demokrščanskemu člankarju le za zavijanje, ne pa za stvarno razpravljanje. Zato smo se informirali na pristojnih mestih in izvedeli, da je v slovenskem otroškem vrtcu na Opčinah 84 otrok, v italijanskem pa samo 44. Ali je kai čudnega, da imajo zaradi tega Slovenci dva razreda, (Italijani pa samo enega? Ali je pravična razdelitev, za Slovence prednost? Ali pomeni taka številu vpisanih otrok primerna razdelitev zapostavljanje Italijanov? ■Naj o tem sodi javnost sama!
vprašanju francoski prestiž, tam si kmalu edini. Zato nihče ne govarja vojaškim naporom, bodi-v Indokini, kjer gre za franco-
so
si
se Francozi zavedajo, da ne morejo zmanjšati nemškega vpliva, ne
govina se razvija zelo nepovoljno in v januarju je znašala vrednost, izvoza samo 54 odst. vrednosti u-voza (lansko leto je znašal 73 od-
*^	-.aU-P#-~pi,;ilifcgD	K	.o&*y..
SP r	7nvfinom	n	~	_. -t	,
^	i	  v.	rutum V* vaiw U l VCU JVU-
cta bi sami povozili cim večjo voja- kor izvaža. Bodoča vlada bo tore; sko težo na evropsko tehtnico	’
J	V	»	»J*.,
Druga pa je stvar z dohodki. Naj bo imelo neugodne posledice za vso izgleda -to rasno ali ne, vendar je države, ki prodajajo na francoskem dejstvo, da je večina francoske trgu. Med njimi je tudi Italija zbornice sporazumna z glavnimi izdatki, nikakor pa ni mogoče doseči odobritve za dohodke. Zbornica je torej podobna gospodarju, ki bi rad nekaj kupil, a ne mara dati denarja. Tako je še vedno neodobren francoski proračun za leto 1952 in Francozi žive že od januarja dalje v provizoriju, ki stane državno blagajno baje dnevno 1 milijardo frankov. Davkov za tekoče leto seveda ne pobirajo in država se finansira s tiskanjem denarja.
Na vprašanju proračuna je padla
7. januarja Plevenova vlada. Sl«7 dil ji je Faure, ki je pa 7. februarja že ostal v manjšini s svojim prvim finančnim načrtom o premični lestvici. Toda s parlamentarnim manevrom so to dejansko nezaupnico preklicali in prava finančna debata bi se šele morala vršiti. Vmes je prišla ostra izmenjava misli ^ Nemčijo, o kateri smo na tem mestu že poročali, vladi so bila potrebna navodila in polnomočja za lizbonsko konferenco in tako se je zgodilo, da je prišlo do pravega na-, daljevanja finančne razprave šele po povratku francoskih ministrov iz Lizbone.
Zbornica ie 26. februarja odobrila s 355 glasovi proti 246 Faurejev predlog o premični lestvici za delavske plače. Toda ko je Faure predložil svoj načrt proračuna za leto 1952, ni nikakor mogel doseči odobritve za predlagano 15-odstot-no povišanje davkov in tako je bil prisiljen podati ostavko.
Mandat za sestavo nove vlade je dobil najprej Reynaud, toda socialisti so odklonili, da bi sodelovali v njegovi vladi, v katero je povabil tudi goliste. Predsednik vlade, je nato ponudil mandat Plevenu: a ta ga je odklonil z izjavo, da bi lahko sestavil samo tako novo vlado. ki bi bila enaka tisti, ki ie dobila nezaupnico že 7. januarja. To seveda ne bi imelo nobenega smisla. Tako ie dobil končno mandat Antoine Pinay, podpredsednik re-nubtikanske narlamentarne skupi-) ne. Pinay skuša s»dai sestaviti novo vlado »tehničnih strokovnjakov« kateri bi bfl slavni smoter obramba vahrte in borba oroti inflaciji. To na 'e tudi potrebno, sai so s° r>d 'unna 1950 do decembra 195J cene na debelo dvienile za 49 od-, stotkov, na drobno pa za 39 odstotkov. denarni obtok m .ie narastek na 2000 milijard. Tudi zunanja tr-
žava si seveda ne bo mogla dovoli« ti, da bi uvažala dvakrat več ka-
morala nujno zmanjšati uvoz, kai;
Velika nerodnost sedanje francoske krize je tudi v tem, ker sovpada z razpravo v ameriškem senatu, ki bo odločila o ameriški pomoči Evropi. Ce francoska kriza ne bo kmalu rešena, bi to znalo imeti neugodne posledice. Ameriški senator Connally je že opozoril Francijo, naj ne računa na večji prispevek ameriških davkoplačevalcev, če nfj bo tudi sama napravila vse, da poveča in utrdi moč svojih obrambnih sil.
Zmaga Romite nad Saragatom
Znane so dogodivščine v zvezi z nastankom italijanske socialdemokratske stranke. Da se niso prilike uredile s sklepi predzadnjega strankinega kongresa v Benetkah, je bilo jasno. 'Imenovanje dveh generalnih tajnikov — Saragata in Romite — je najboljši dokaz za neusta-ljenost prilik med novopečenimi socialdemokrati. Kolikšna je politična razlika med levo usmerjenim Romito in desničarjem Saraga-tonj, se je pokazalo že na zadnjeri* kongresu v Bologni, ko je bilo odklonjeno katero koli volilno sodelovanje s totalitarnimi strankami. Romitovci prištevajo tudi demokr-ščane med totalitarce, medtem ko so saragatovci glede tega drugačnega mnenja. Dobro se še spominjamo, koliko prizadevanj je bilo treba s strani romitovcev, da je la? ni Saragat izstopil iz De Gasperi-jeve vlade!
Pred par dnevi je zasedalo v Rimu socialdemokratsko vodstvo, izvoljeno na bolonjskem kongresu. Moralo bi v glavnem voliti generalnega tajnika stranke. Topot samo enega in ne več dva kot doslej, ker je bilo tako sklenjeno na zadnjem kongresu. Pri volitvah je bil z enajstimi glasovi proti desetim izvoljen za vodjo stranke Romita, ki je s tem sicer samo z enim glasom razlike premagal Saragata.
Takoj ob izvolitvi je izjavil Romita, da vztraja njegova skupina pri odklanjanju katerega koli sodelovanja s totalitarnimi strankami pri bodočih volitvah in pri tem. dal jasno razumeti, da odklanja sodelovanje tudi z demokrščani, o čemer je bil pravzaprav glavni razlog spora s Saragatom.
Demokrščani so z nevoljo sprejeli na znanje zmago Romite na(^ Saragatom.
Stran 2.
DEMOKRACIJA
Leto VI. - Stev. 10
VESTI z GORIŠKEGA
Posebni zakon za zaščito naše manjšine v Italiji?
(Nadaljevanje s 1. ctranij
jezikovnih manjšin v skladu s členom 6«.
Poleg tega omenja sam državni podtajnik sen. Tessitori tudi mirov-np pogodbo, ki prav tako s svojim čl. 15 veže državo, da zaščiti vse manjšine v njenih mejah.
Ščititi ene, to je Nemce, Ladince in Francoze, in ne tudi druge, to je nas Slovence, je drugi še večj:j nesmisel, ki žali naš čut enakoprav-pravnosti in dostojanstva, do katerih imamo kot italijanski državljani vso pravico po členu 3 ustave, ki pravi: »Vsi državljani uživajo enako družbeno dostojanstvenost, ter so enaki pred zakonom ne glede na spol, raso, jezik, veroizpoved. politično prepričanje, osebni in družbeni položaj.«
»Vprašanje (zaščite slovenske manjšine) nam dela ne majhne tež-koče prav v sedanjem trenutku« — je izjavil sen. Tessitori.
Razumemo tudi mi, katere utegnejo biti te težkoče, če pomislimo na vse to, kar se slovenski manjšini v Italiji dogaja od septembra 1947 dalje...
Hvala Bogu imamo Slovenci v Italiji vsaj tiska toliko, da lahko
POZIV SDD
Slovensko dobrodelno društvo « Gorici poziva vso goriško javnost, naj priskoči na pomoč s prispevki v denarju in v naravi za brate v Sloveniji in Beneški Sloveniji, žrtve snežnih neprilik in zametov!
Naj ne bo nikogar, ki ne bi o-pravil tudi ob tej priliki svoje narodne in človečanske dolžnosti!
Prispevke sprejema pisarna S. D.D. na Riva Piazzutta št. 18 v Gorici.
znesemo sproti v javnost naše pri-, tožbe glede na nespoštovanje pravic, ki nam po vseh zakonih, pogodbah in dogovorih pritičejo. Po dvajsetih in več letih trpljenja pod fašizmom smo upravičeno verjeli in upali, da bodo novi voditelji Italije držali besedo glede slovesnih izjav in obljub, ki so jih dajali od leta 1945 do septembra 1947 in tudi pozneje. Prepričani smo bili, da se nihče več ne bo upal kršiti določila ustave, kar se tiče naše manjšine. Zato smo zelo trpko občutili razočaranje, ko smo izvedeli, da je ustavodajna skupščina leta 1947^ par mescev potem, ko ga je izglasovala, nenadoma začasno odložila veljavnost člena 116 ustave n apo-budo goriških italijanskih krogovi ki niso niti od daleč razumeli, kako veliko škodo si delajo tudi samim sebi z odklonitvijo avtonomije s posebnim statutom.
Danes so prišli že toliko k zavesti, da si zdaj tiho, zdaj odkrito želijo avtonomijo s posebnim statutom, za katero smo upravičeno sta-vili zahtevo mi Slovenci že 21. maja 1947! Ne želijo pa zaščite naše manjšine! Prav v zadnjem času smo mi Slovenci občutili zopet hu7 do krivico, ko so nam izgnali iz šol s slovenskim učnim jezikom vse učence in dijake, sinove slovenskih optantov.
Toda naše pritožbe po tisku gredo v svet in prej ali slej imajo tudi ugoden odmev, kot smo že večkrat čitali v angleških, francoskih in a-; meriških ter švicarskih listih. Le tako razumemo besede sen. Tessitori ja: »To vprašanje nam dela ne majhne težkoče prav v tem tre-nutku.«
Vprašanje nastane sedaj, če bi nam Slovencem v Italiji ne koristil bolj poseben ustavni zaščitni zakon, kot pa zaščita z deželnim statutom. Deželna avtonomija in njen tozadevni posebni statut bosta v rokah krajevnih sil, ki so se nam izkazale vedno nenaklonjene.
Po vsem tem, kar smo grenkega doživeli po krivdi teh sil, moramo upravičeno dvomiti, da bi nam postale naenkrat vsaj toliko naklonjene, da bi vestno in točno spoštovale in izvrševale določila posebnega statuta, kar se tiče določil za našo manjšino, ki si želi logično in pravično tolmačenje ter uveljavljenje zakona, saj ima prirojeno ra-| zumevanje in« spoštovanje zakona, Namerno ozkosrčno tolmačenje določil zakona, 's posledico, da morajo prizadeti, ki krivico občutijo, pravično tolmačenje in razumevanje določil šele tolmačiti tistemu, k! si je zamašil ušesa, ustvarja zoprno ozračje, polno gneva in tegobe za jezikovno manjšino, ki se na
ta način čuti ponižano in zapostavljeno, kljub vsem trditvam zakona, da »uživajo vsi državljani enako družbeno dostojanstvenost in da so vsi enaki pred zakonom«.
Mi si moramo želeti tak zaščitni zakon, ki bi vezal neposredno centralno vlado na odgovornost, kar se tiče njegove izvedbe, in bi ta ne bila odvisna od sovražnih krajevnih sil. Pri izvedbi zakona samega pa bi moraia imeti besedo, kar se tiče nadziranja in izvajanja tudi manjšina sama po svojih izvoljenih ali imenovanih zastopnikih. Sicer bo zopet prišlo v veljavo pravilo: »Creata la legge, trovato l'in-ganno.« (Ko je ustvarjen zakon, so ustvarjeni tudi pogoji za njegovo kršitev!) Menim, da je to vprašanje v sedanjem trenutku za. našo manjšino važnega in odločilnega pomena, zato zasluži trezno pozornost in globoko premišljevanje; nato pa moramo postaviti točno zahtevo.
Na koncu je državni podtajnik, sen. Tessitori povedal, da »vztraja Jugoslavija na tem, da Italija ravna s slovensko manjšino vsaj tako, kot ravna s prebivalstvom franco-, skega porekla v dolini Aosta«.
Francoska manjšina v dolini Aosta pa ima deželno avtonomijo s, posebnim statutom, ki vsebuje tudi sledeča določila:
C l e n 3 8: »V dolini Aosta ima francoski jezik enako veljavnost kot italijanski.
Javni spisi se morejo sestavljati
v	enem ali drugem jeziku, izvzem-š: ukrepi sodne oblasti, ki se morajo sestavljati v italijanščini.
Državni upravni uradi v dolini Aosta vzamejo v službo po možnosti funkcionarje po rodu iz dežele ali vešče francoskega jezika.«
C l e n 3 9: »V šolah vseh vrst in vspke stopnje, ki spadajo v območje te dežele, se poučevanju francoščine posveti tedensko enako število ur kot za italijanščino.
Poučevanje nekaterih predmetov se more vršiti v francoskem jeziku.«
C l e n 4 0: »Poučevanje raznih predmetov se vrši po pravilih in programih, ki veljajo v državi, s prikladno preureditvijo na krajevne potrebe.
Taka preureditev, in pa predmeti, ki se morejo poučevati v francoščini, se odobrijo in izvršujejo,, ko so se o tem izrekle mešane komi7 sije, ki jih sestavljajo zastopniki prosvetnega ministrstva, deželnega sveta doline Aosta in zbora učnih moči.«
Razume se, da, kar se tiče programov in učnega jezika, so naše šole na Goriškem v glavnem že v redu. Gre za njihovo uzakonitev
in za slovenske šole v videmski pokrajini.
Le to moramo še zahtevati, da se v šolah s slovenskim učnim jezikom na Goriškem in v videmski pokrajini morajo obvezno šolati vsi slovenski otroci, ker gre pač za zaščito manjšine, to je slovenskega rodu, in ne za kako začasno in prikladno določilo zakona, dokler nas, na razne načine in po raznih metodah ne raznarodijo. Kakor imajq pravico in dolžnost posečati samo svojo lastno šolo otroci italijanskega pokolenja, tako morajo obvezno posečati samo slovensko šolo otroci Slovencev. Razlika je in ostane vsekakor, ker se naši učijo in bodr> učili tudi italijanščine!
Obratnega pravila za italijanske otroke niti ne zahtevamo, da bi veljalo, čeprav vemo, da bi jim poznanje slovenščine le koristilo.
Sicer pa smemo verjeti, da se bodo izjave državnega podtajnika sen. Tessitorija uresničile?!
dr. Avgust SFILIGOJ
Jpena di Pola" in „Denioliraciifl,‘
ulasilo istrskin izseljencev ah , končno je ves aparat stalnega mo-
»ezulov«, kot se sami nazivajo, io je »Arena di Pola« od 13. iebruai-a t. 1., se zgraža nad »Demokracijo«, ker je objavila vest o izrazih solidarnosti z egiptovskimi protiangle-škimi^jstaši, ki so jih zastopniKi »ezulov« poslali egiptskenpj posla7 ništvu v Rim. Zgraža pa se »Arena di Pola«, -ker je »Demokracija« povedala, da se nam Slovencem čudno zdi, kako »ezuli« priznavajo E-gipčanom pravico do popolne svobode, ki je mi Slovenci ne moremo niti z besedo zagovarjati pod laškim terorjem* In »Arena di Pola« vpraša, kako in kie se la teror izvaja, ter očita oblastvom, da nam. pustijo preveč svobode, ko tako trdimo!
»Arena di Pola« misli namreč na »krvavi teror« in ne na vse tisto zločinsko preganjanje Slovencev in Hrvatov, ki smo ga doživljali pod fašizmom, s pomočjo tudi mnogih, ki bi ga še danes radi obnavljali. Saj smo slišali na neki seji občinskega sveta na goriškem gradu, kako je nekdo kričal proti našim svetovalcem: »Ob zid z njimi!« (»Metteteli al muro!«)
Tudi te besede: »Ob zid z njimi!«, dokazujejo izvajanje terorja! In
ralnega pritiska na Slovence, zanikanje in kratenje njihovih pravic, preganjanje in izigravanje slovenskih otrok in slovenske šole, zapostavljanje slovenskega jezika, pra-
vi	teror! In tako dalje!...
Ošpice
Med našimi najmanjšimi že dalj casa razsajajo ošpice. K sreči je bolezen precej mila in ne zahteva posebnih žrtev, če se izpolnjujejo predpisani varnostni ukrepi. Zaradi tega je zelo omejeno obiskovanje otroških vrtcev in nekateri so celo zaprti.
STEVERJAN
V	ponedeljek 3. t. m. je bila seja našega občinskega sveta, ki je razpravljal o proračunu za tekoče leto 1952 in ga tudi odobril. Iz vse7 ga, kar je bilo slišati na seji, izhaja, da ima naša občina celotnega dosedanjega primanjkljaja, tudi iz prejšnjih let, okoli en milijon lir. Vendar obstoja upanje, da bo ves ta primanjkljaj krit z izrednimi dohodki, ki jih bo občina dobila.
Raznarodovanje in ONAIR
■Na javni občinski seji novembra lanskega leta je bil sprejet predlog prof. Digianantonija, da se občinski otroški vrtec iz Standreža izroči upravi znane italijanske nacionalistične organizacije O-NAIR. ,
Kljub protestom in prošnjam slo-, venskih svetovalcev je bil predlog sprejet in tako je ta vrtec prišel zopet v roke nam Slovencem popolnoma tuji in nenaklonjeni organizaciji.
Zupan je miril in tolažil slovenske zastopnike, češ da nam nihče ne o.graža in krati naših jezikovnih pravic in da je GNAIR lahko za zgled vsem drugim šolskim ustanovam. Ne vemo, če so bile te županove besede res iskreno mišljene, ali pa so bile le prav v oči, da bi dosegel izročitev vrtca ONAIR-ju. Danes, ko je pretekla že dobra polovica šolskega leta, lahko mir-; no trdimo, da je župan varal slovenske zastopnike, ali pa da se je sam varal, oziroma da so ga drugi prevarili, ko so mu trdili, kar je on na omenjeni seji govoril. Neizpodbitno dejstvo je namreč eno; ONAIR raznaroduje naše slovenske otroke! Načrt tega raznarodovanja je dobro pripravljen in ga točno izvaia.io. Ni goli slučaj, -da so se italijanski raznarodovalci vrgli z vso vnemo v Standrež. kamor so navozili celo naselje istrskih »ezu-i
Bolniško zavarovanje
Zakon od 28. januarja 1952 štev. 35, ki ga je objavil uradni list od 7. februarja t. 1. štev. 32, razteza obvezno zavarovanje proti bolezni tudi na delavce in delavke vseh vrst, ki na razne načine služijo ka7 ki osebi ali družini, trajno in kot glavno njihovo delo, vsaj štiri ure, dnevno pri istem delodajalcu, in so plačani v gotovini ali v blagu.
Gre za moške in ženske, ki kakor koli služijo osebam ali družinam pri opravljanju poslov za družinsko življenje. Zavarovani morajo biti tako kvalificirani pomočniki in pomočnice (kot na primer u-čitelji otrok, vzgojitelji, guvernant-ke, varuhinje otrok, diplomirane voditeljice družinskih poslov, ma-jordomi, kuharji, šoferji, vozači s konji, hlevski posli, dojilje, garderoberke, vratarji, varuhi in vrtnarji), kakor osebje, ki opravlja splošne posle (kot na primer splošni posli - »tuttofare«, perice, navadne varuhinje otrok, sobarice in natakarji, težki posli).
Od zavarovanja so izključeni družinski sorodniki pomočnikov in pomočnic ter sploh oseb, ki opravljajo gori navedene posle.
Zavarovanje pritiče in se izvršuje po zakonu od 11. januarja 1943 štev. 138, z nekaterimi omejitvami in po načinu, ki jih navaja zakon od 28. januarja.
Gori navedeni zavarovanci in zavarovanke bodo deležni za dobo 180 dni, na podlagi čl. 6 zakona od 11. januarja 1943 štev. 138, sledeče pomoči: pomoč na domu in v ambu-latoriju v primeru bolezni splošnega značaja; pomoč v ambulatoriju za bolezni posebnega značaja; zdravila, bolnico in porodniško pomoč brezplačno.
V	osmih dneh ud zaposlitve mora delodajalec prijaviti pomočnike zavarovalnemu zavodu. V nasprotnem primeru zapade sledečim globam: če zamudi več kot 15 dni s plačilom vsakega določenega obroka, mora plačati dvojni obi-ok in še zamudne obresti od prvega obroka po uradnem odstotku, več dva odstotka; če pa zamuda preseže 98 dni, zapade, poleg navedene denarne kazni, še globi v znesku 20.000 lir, s kazensko ovadbo na sodišče in s kazenskim postopkom. Vendar ima možnost v tem zadnjem primeru, da se izogne sodnemu preganjanju, da plača zavarovalnemu zavodu eno četrtino naložene globe (»ammenda«); v ponovnem primeru prestopka pa polovico naložene globe. V vsakem primeru tudi sodne stroške.
Toda pomoči, ki smo jih gori navedli, morejo posamezniki uživati le, če so že zaposleni polnih šest mesecev in izhaja, da je delodajalec (odnosno delodajalci) dolžan zavarovalnemu zavodu dvanajst tedenskih prispevkov (tudi če jih ni še plačal) v zadnjih 24 tednih pred prošnjo za pomoč.
Tedenski zavarovalni prispevki so določeni na 130 lir, ki jih mora plačevati delodajalec.
Delojemalec pa uživa pomoč tudi če ga delodajalec ni prijavil in ni plačal zavarovalnine. V tem primeru mora delodajalec povrniti zavodu vse stroške za pomoč in še kazni, ki smo jih gori navedli, poleg redne zavarovalnine. Vendar i-ma delodajalec po zadnjem odstavku čl. 11 tega zakona možnost poravnave z zavarovalnim zavodom,
lov«, katerim so etan ugoanoan m pomoči, ki jiii niso um »uiuai uc-iczni domači ljudje, pa ccprav so inoruu uuij pisun rtanjam koi so
omenjeni »ezuli«.
csianarez — pnstna siovensKi vasica, ki ui ona iauKo nedostopna ti cnijava posienin csibvencev, ima po zaslugi goriske oocine prav v srcu seme laznarodovanja, ki zal ze poganja prve sadove, ttesmei na ijuoo motamo priznati, da atandrez ni med najzavednejsimi našimi vasmi! Tega se odgovorni ljudje prav dobro zavedajo in zato so izročili tamkajšnji vrtec organizaciji »Italia Kedenta«, ki bo nedvomno dobrd opravila prevzeto nalogo. Di-gianantonio ali župan sta imela popolnoma prav, ko sta jo stavila za zgled!
Ne moremo verjeti, da ima na pristno šolskem polju ta organizacija posebne zasluge in prednosti pred vsemi drugimi občinskimi šolami. Za zgled je vsekakor lahkrj zaradi svojega preizkušenega rafiniranega. nekako podtalnega raznarodovanja. Goriški župan in vsi mestni svetovalci, ki so trdili in še trdijo, da nam nihče ne ograža naših manjšinskih in jezikovnih pravic, imajo navidez popolnoma prav, ker nam vsi priznavajo na papirju in tudi z besedami vse pravice, dejansko nam pa ne dajo nobene.
Standreški otroški vrtec ima res slovenski jezik za pouk, petje in tudi molitev. Toda protislovensko delo organizacije »Italia Redenta« tiči v tem, da se inšpekcije vrše v uradnem italijanskem jeziku: otroci so izprašani v italijanščini! Neljuba je pomoč učiteljice v slovenščini, ki skuša tolmačiti vprašanja, zastavljena v tujem jeziku! Slovenska pesem ne zveni lepo italijanski inšpektorici, ki sicer ne zahteva direktno italijanske pesmi, toda toliko časa izprašuje, če znajo še kaj peti, da vsak otrok lahko razume, da je treba zapeti še eno italijansko, ki končno razjasni čemerni o-braz resne nadzornice!!!
Za danes se ustavimo pri tem primeru podtalnega delovanja. So pa še drugi primeri nič manj zgovorni, ki jasno kažejo, kam pelje pot, po kateri hodi ONAIR.
Ne verjamemo, kar je trdil župan na seji, ko so odobravali prehod štandreškega otroškega vrtca pod upravo ONAIR, da tej organizaciji ne more nihče očitati drugega kot dobrih namenov in dobrih del. 'Njeni uslužbenci niso tega mnenja. Najmanj, kar bi lahko tej organizaciji očitali poleg raznarodovalnega dela, je, da je najbolj slab pla-čevalec, ker daje najnižje plače itd. O tem ‘so že dovolj pisali celo italijanski časopisi, kot »Messaggero, Veneto« in »Giornale di Trieste« lansko poletje!
Pfbo pastirsko pismo
imeja škofa
Pretekli mesec je izšlo prvo pastirsko pismo novega goriškega nadškofa.
Vsi smo nekako nestrpno pričakovali prvi uradni glas iz ust škofa samega. V tem pismu je na kratko orisal načrt svojega delovanja, kateremu je postavil za geslo Kristusovo molitev, »Da bi bili vsi e-no«. Pričakuje in upa, da bo naletel na splošno pomoč svojih duhovnikov in vernikov, kakor tudi verskih in kulturno socialnih ustanov ter predstavnikov svetne oblasti. V tem pismu pa niti z besedico ne o-meni slovenskih vernikov in njihovih verskih ustanov, kar vzbuja vtis, da nas pred javnostjo name-i rioma ne pozna! Ce smo v njegovih očeh izgubljeni sinovi, zakaj nas ni sprejel kot svetopisemski oče, ki je svojega sina sprejel z odprtimi rokami in ga tesno pritisnil na srce, da bi ga ne izgubil nikdar več?
Trdno smo upali, da bo novi škof tudi za nas Slovence pravi oče, pri katerem bi našli varno zatočišče in globoko lazumevanje, kot pri »škofu-očetu«, kot se sam naziva. Na žalost pa nas prvi koraki v njegovi službi ne navdazjajo s prevelikim upanjem!
Ustoličenje novega šhofa
Slovesno in uradno ustoličenje novega goriškega škofa, mons. Hi-jacinta Ambrosija, bo 16. marca t. 1. po programu, ki ga bomo še objavili.
Olinaste kariero
Izvedeli smo, da je iz neznanega vzroka titovski vodja v Gorici, g. Oskar Vižintin, zamenjal svoje zaslužkarstvo v partiji s povratkom v svoj poklic. Gotovo je to težak, vendar časten korak. Konkurenčni nameščenec pri »Delu« objokuje usodo svojega stanovskega tovariša takole: »CudnQ se nam pa le zdi, da se je znan titovski aktivist in celo član vodstva tako imenovane DFS kar čez noč odpovedal svoji vodilni vlogi v titovski fronti ter si izbral raje službo trgovskega pomočnika.« Takih čudežev bo še mnogo; usoda glinastih karier je pač taka in vredna, da o njej trezno in preudarno razmišljajo vsi partijski zaslužkarji.
Seznam občinshili revežev
V	občinski veži je postavljen na ogled seznam revežev, ki so potrebni pomoči in podpore ter brezplačne zdravniške oskrbe. Proti izključitvi se lahko prizadeti pritožijo na občinski svet.
„5oča“ pred sodiščem
26. februarja bi se morala »Soča«, glasilo Osvobodilne fronte na Goriškem, zopet zagovarjati pred gori-škim sodiščem zaradi članka, ki je bil ponatisnjen 3. novembra lanskega leta. V članku je pisec zagovarjal pripadnike partizanske »Beneške čete« in predlagal, naj pridejo pred sodišče raje ljudje kot Aldo Spekonja, Silvano Gašperini in nek drugi, ki naj bi bili imeli med vojno sumljive zveze. Razprava pa je bila v zadnjem trenutku preložena, ker so v teku pogajanja za mirno izvensodno poravnavo zadeve.
SOVODNJE
V	sovodenjski občini je bilo vključenih v seznam brezposelnih in potrebnih zimske pomoči 118 oseb, med katere bodo razdelili 240.000 lir. Brezposelne so razdelili na podlagi večje ali manjš^ potrebe v tri kategorije: v prvi so najbolj prizadeti in potrebni, ki bodo prejeli po 4 000 lir na osebo. Teh je 18 ljudi.
V	drugi jih je 39 in prejme vsak po 2.500 lir, v tretji pa 61 in dobi vsak 1.000 lir. Z razdeljevanjem so že začeli.
IZ DOBER 13 OBA
Koristna pobuda
V	nedeljo predpoldne 2. t. m. je naš župan sklical sestanek Občinarjev z namenom, da jim poda in objasni obračun znanih prirejenih plesov, ki so bili vsako nedeljo zvečer od sv. Stefana dalje in končali na pustni torek.
Sestanka se je udeležilo zadovoljivo število ljudi in vsem je župan izročil pismen izkaz računov, ki izkazujejo 214.184 lir čistega dohodka. Od tega zneska se je že u-porabilo 35.668 lir za razne stroške javnega značaja, in sicer za barvanje šole, za občinsko dvorano, za javno tehtnico in drugo, tako da ostaja čiste gotovine še 178.516 lir, ki gre v občinsko blagajno in bo služila le skupnosti vseh Občinarjev.
Zupan je sestanek sklical še za drugi namen. Pozval je namreč Občinarje, naj pridno sadijo sadna drevesca, zlasti češnje, ki jih je v občini zelo malo, in obljubil lepo nagrado tistemu, ki jih bo vsadil odnosno vcepil največ. Prav posebno je g. župan pozval mladino, naj se zanima in pospeši sadjerej-stvo v doberdobski občini, ki utegne biti zelo dobičkanosno.
Tudi glede pogozdovanja je župan pozval prisotne Občinarje, naj se zavedajo dejstva, da čim več bo vsak posameznik posadil borovih dreves, tem večji gozd lahko zraste, kar bo koristilo le skupnosti.
V	tem času se že izvajajo pogozdo-valna dela po znanih središčih.
Končno je naš župan še enkrat poudaril važnost pravilne uporabe dvorane, ki je dala letos res lep dobiček. Zato je povsem jasno, da kdor hoče dvorano dobiti, bo moral tudi primerno plačati, ker je izkupiček namenjen samo v skupno korist.
Udeleženci sestanka so bili s poročilom in z vzpodbudnimi besedami našega župana res zadovoljni. Zato so mu tudi izrazili vse priznanje.
Ropnoprodajne pogodbe
Odlok od 27. septembra 1941 št. 1015, ki je bil spremenjen v zakon od 29, decembra 1941 št. 1470 določuje, da ne morejo dobiti pravne veljave one kupno-prodajne pogodbe premičnin, ki se javno ne zabe-
ležijo (registrirajo) s plačilom takse v roku dvajsetih dni, potem ko so bile sklenjene.
Zaradi tega določila je po vsej ‘ državi prišlo ob pravno veljavo veliko število pogodb, ker jih prizadete stranke niso registrirale pravočasno.
Njihova sanacija (obnova veljavnosti) ,ni bila možna niti s plačilom globe. Zato so se od vseh strani države vedno pogosteje slišali glasovi, ki so zahtevali preklic tako o-strega določila zakona, ki je neštetim prizadejal občutno škodo. Tudi pri nas so se dogodili primeri, da so ostale take pogodbe brez vsake veljave.
Sedaj pa je končno izšel zakon °d 26. januarja 1952 št. 29, ki določa, da se omenjene pogodbe ne morejo proglasiti za nične, če so jih pogodbeniki dejanski že izvršili z oddajo posesti in prejemom plačila.
Vendar se pogodbe, že proglašene za nične s pravomočno sodbo, ne morejo več uveljaviti v smislu novega zakona od 26. januarja 1952 št. 29. Prav tako se ne morejo uveljaviti gori omenjene prej nične pogodbe, glede katerih so pogodbeniki že sklenili poravnavo.
Večerni tečaji za bmete
Se vedno se nadaljujejo razni večerni tečaji za kmetovalce po podeželju. Tudi v slovenskih vaseh so priredili take tečaje, a žal le v italijanščini, tako da kmetje, ki se sicer zanimajo z;: strokovno izobrazbo v svojem poklicu, ne morejo doseči tistih uspehov, kot bi jih Sicer, če bi bila predavanja v domačem jeziku. Ne moremo razumeti ozkosrčnosti oiganizatorjev teh tečajev, ki se ne morejo ali nočejo odločiti za predavanja v slovenščini. Človek bo kmalu prepričan, da so tl tečaji bolj raznarodovalnega kot strokovno izobraževalnega pomena.
Dr. M A R J A N BREGANT zdravnik in kirurg-operater Gorica, ul. Brigata Casale, 40
V SLEPI ULICI
( W i l l i a m Banks)
Gotovo je najbolje označil komunista sam Stalin, ko je leta 1934 govoril na kongresu sovjetske komunistične partije:	»Komunist je
desničar, ki za levičarskimi frazami skriva svoje pravo poslanstvo«... Jasno je, da se tako profesionalno izpovedano tiranstvo trudi, da zajame celotno življenje, da usužni filozofija, ki vodi tako tiranstvo, tudi znanost, umetnost, vzgojo in kulturo sploh. Jasno pa tudi je, da pri tem, ko gre za uveljavljanje marksistične filozofije, tak sistem ne izbira sredstev. Komunističnemu tiranu so dovoljena vsa sredstva, ki vodijo do popolnega usužnjenja vsega človekovega udejstvovanja, zlasti še tako nevarnega duhovnega področja, kot ga predstavljata znanost in umetnost.
Do tukaj vlada še logika, surova sicer, toda na vse zadnje — zelo jasna. Razvoj, ki ga doživlja intelektualec v Sovjetski zvezi, postaja znanstveniku, pisatelju in umetniku sploh nevarno, da se le za trenutek približa sodobni stvarnost-', življenjskim problemom v zvezi z marksistično ideologijo. Tako številne so bile že premene in obrat: stalinistične ideologije, tako nenavadne in nepričakovane obtožbe »buržujskih reakcionarjev«, »trockističnih klečeplazcev« in »titoistič-nih izdajalcev«, ki so tem obratom sledile, da si več noben intelektualec, pa naj bo še tako suženjsko naklonjen režimu, ne upa spuščati v avanture na ideološka področja, ne da bi pri tem tvegal, da ga u-tegne presenetiti kak nov obrat in bi se tako nenadoma znašel v vrstah »sovražnikov delovnega ljudstva«.
Nujna posledica tega je, da se vedno večje število sovjetskih intelektualcev umika življenjski stvarnosti na področja, ki se niti malo ne dotikajo življenja, ki meji na marksistično ideologijo. Kakor sploh vse pa ima v Sovjetski zvezi tudi kultura svoje propagandno poslanstvo. Kar v Sovjetski zvezi ne služi režimu, ni vredno življenja. Tako so moskovski kolovodje kmalu spoznali, da nimajo nobene korisfi od take »neživljenjske« znanosti in umetnosti. Sledile so in še sledijo javne kritike na partijskih sestankih, pritiski z vzgojnimi tečaji in naposled ukori... Tako se je znašel intelektualec, ki živi in dela v komunističnih državah za-železno zaveso, v slepi ulici, iz katere ne vidi izhoda.
Morda zaradi globokega prepada med duhovnimi vrednotami Islama in dialektičnim oportunizmom politbiroja ni bilo v Sovjetski zvezi intelektualcev, ki bi bili deležni večje kritike v tem pogledu kakor prav muslimanski intelektualci sovjetskih republik v osrednji Aziji.
Komaj nekaj tednov je od tega, ko je imel centralni komite komunistične stranke Kazakistana svoje osmo redno plenarno zasedanje. Glavni predmet razpravljanja na tem zasedanju so bile kritike o pomanjkljivosti in napakah leposlovja in umetnosti kazakistanskih u-metnikov. »Splošna ravnina ideologije, ki naj bi odsevala iz vseh vidnejših umetniških stvaritev, še ni dosegla niti povprečne višine...«, so tožili kritiki centralnega komiteja. Zaključna resolucija je na prvo mesto postavila zahtevo, da se je treba z vsemi silami upreti zniževanju ideološke ravni v umetnosti... Ne dolgo pred tem je uradno glasilo komunistične stranke za o-srednjo Azijo »Pravda Vostoka« po-
dobno ugotavljalo v pregledu zbirke nagrajenih esejev, ki so jih napisali znanstveniki Osrednje azijske državne univerze.
Enaka tožba je odsevala iz resolucije Zveze uzbeških pisateljev, ki je na svojem zasedanju ostro kriti-zhala svoje člane in jim oeitaia »lesne« napake in »krivoverstva«. V sosednjem Tadžikistanu je šel razvoj za korak dalje: pisateljem, ki v svojih delih ne upoštevajo deološke stvarnosti, je bil naložen — ukor.
V Kazakistanu so prišli v ideološki precep — pesniki. Neka uradna izjava pisateljskega krožka pravi, »da mnogi sodobni pesniki težko grešijo, ker se oddaljujejo od življenja. Zato je nujno, da padajo v misticizem in oživljajo reakcionarne šege in običaje«.
V Uzbekistanu so doživeli podoben polom —• glasbeniki. Uradna politika se je nenadoma spustila tudi v področja glasbene kulture. Sekretar partije, Sharaf Rashidov, je obtožil uzbekistanske glasbenike, »da njihova dela niso ideološko pomembna«. Napadel je republiški ministrski svet, ker dovoljuje v gledališčih predstave glasbenih del in oper, ki obravnavajo »stare, la-žizgodovinske in legendarne snovi«..
Položaj sovjetskega intelektualca postaja v tem svetu neznosen. U-metnik se boji in zato izogiblje ideološke tematike in sploh vsega, kar bi moglo njihova dela vsaj malo spravljati y zvezo z marksistično ideologijo. S tem pa so že zašli v slepo ulico, iz katere bodo težko našli izhod. Ce bodo še dalje šli pri svojem delu mimo sodobnih problemov, si s tem zaprejo bodočnost. Uradna kritika jih bo slej kot prej — odklonila. Ce pa se spravijo reševati sodobne probleme kot marksisti, s tem tvegajo, da si sami skopljejo jamo. v katero bodo nekoč padli. V preteklost je pot zaprta, v sodobnosti pa so pota strahovito spolzka....
Lojze Spacal: VELIKI REPEN (olje)
0 delavskih razmerah
Pretekli teden je prispel v Trst predsednik ameriškega zastopstva v Gospodarskem in socialnem sve* tu ZN, prof. Isador Lubin. Sestal se je s predstavniki delavcev in in-dustrijcev. V soboto je imel v Avditoriju ZVU javno predavanje o delavskih razmerah v svetu.
■Prof. Lubin si je pri-dobil svetoven sloves kot komisar Združenih držav za delavsko' statistiko. Ta posel je opravljal od leta 1933 do 1936, ko se je posvetil študijam, s katerimi je ustvaril gospodarsko podlago za velik del socialne zakonodaje v okviru »NEW DEAL«-a. Med vojno je bil posebni pomočnik, predsednika Roosevelta za statistiko, obenem pa je opravljal tudi, razne važne službe v zvezi z delovno mobilizacijo v prid obrambne proizvodnje. Hkratu je bil tudi svetovalec ameriškega kongresa za socialna vprašanja.
V letih 1935-38, 1941 in 1945 je, opravljal kot ameriški zastopnik v
upravnem svetu Mednarodne delavske organizacije zelo važno funkcijo, kar se tič;: svetovnih delavskih vprašanj. Leta lii<15 je bil kot ameriški zastopnik v zavezniški komi-/ siji za reparacije s činom ministra* leta 1946 pa je zastopal Združen? države v komisiji ZN za opustoše-na področja.
Napisal je številna dela, ki so postala že klasična na področju gospodarske in delavske statistike, in je tudi predaval na michiganski in missourski univerzi.
Tudi krave morajo več delati
Celo za krave postaja življenje pod komunisti težje. Budimpeštan-ski komunistični časopis »Szabad Nep« namreč piše, da morajo madžarski kmetje slediti sovjetskemu primeru in molzti krave štirikrat na dan, s čimer bodo dobili več mleka in bo tako odpravljeno pomanjkanje mleka.
„Kačurjev rod'r<
in „ Sončne sence
Goriška ^Mohorjeva družba je iz-, dala letos med svojim rednim knjižnim darom dve leposlovni, knjigi. To sta zbirka črtic z naslovom »Kačurjev rod« Vinka Beliči-ča in povest »Sončne sence« Janeza Jalna.
Vinko Beličič je po rodu Belokranjec, kar je v slovenski literaturi že skoro sinonim za lirika .n. pesnika. Črtice v zbirki »Kačurjev rod« ca so mu nastale ob vživlja-nju v pokrajino kraške tržaške o-bale, ki je po svoji elementarni preprostosti podobna belokranjski, a vendar spet tako različna, mnogo trša, bolj siva in pusta. Toda tudi ta kraška zemlja je domovina velikih lirikov (Gruden, Gradnik, Kosovel).
V kratkem predgovoru k svojim črticam pravi Beličič: »Te črtice so sadovi samotnih ur, ki so me očiščevale zemskih bridkosti... Ko sem pisal o lepoti pomladi, da mi ni bilo treba govoriti o ljudeh, se je mnogimi teh listov igral kraški veter, ki je sopel v borih nad mano... Poslušal sem kose, penice, slavčke in 'grlice, gledal sem cvetoče trnje >r. dišeče ostre trave: a to mi je bil ?amo oddih pri iskanju novega, globljega odnosa do življenja in družbe...«
Tako govori lirik. Vse črtice v zbirki so bolj lirična doživljanja kakor prava proza. Ce bi ne bilo v njih nenavadno močnegu miselnega elementa, bi človek dejal, do so le pesmi v prozi, predvsem zaradi zelo lepega jezika in prekrasnih opisov prirode v tržaški okolici. Ne poznam nobenega drugega, ki bi bil tako intimno prikazal to prirodo v nevezani besedi. Prav v tem je posebna odlika Beličičevih črtic, v izredno močnem doživljanju narave. Sredi pripovedovanja mu obstane pogled na zrelem rdečem šopku, na ptici, na metulju, ali pa mu
NOVICE z VIDEMSKEGA
Har umrejo »jedel ben. Slnuenji
Umetni želodec
Na sestanku kirurškega kolegija v San Franciscu so opisali operacijo, 'ki je postala potrebna zaradi raznih želodčnih bolezni; pri eni sami operaciji, ki traja »tiri do šest, ur, odstranijo bolnikov želodec in ga nadomestijo z umetnim želodcem.
Umetni želodec napravijo pri tej operaciji iz srednjega dela črevesja bolnika samega, in sicer iz konca tankega črevesa in začetka debelega črevesa. Ta posebni del črevesa so izbrali, ker je verjetno bolj prikladen za prevzem funkcije želodca kot vsako drugo tkivo.
Ne mesto odstranjenega pravega želodca pričvrstijo odrezane dele črevesja in tako ostane pravzaprav pacient Ibrez pravega trebuha. Stanje pacienta se naglo izboljša, čeprav nima več prostora za »zbiranje in mletje« hrane, ki je olajše-. val prebavno delo črevesja. Zdravniki zatrjujejo, da nadomešča umetni želodec, v katerem je prostora za približno pol litra tekočine, odlično funkcijo pravega želodca.
POZIVAMO NASO JAVNOST, DA PRISKOČI KAKOR KOLI NA POMOČ BRATOM V SLOVENIJI IN BENEŠKI SLOVENIJA, Kil SO JIH SNEŽNE NE-PRILtKE IN PLAZOVI TAKO KRUTO PRIZADELI'
Leta 1866 so stopil u Benečijo Italijani an od tistega leta naprej nje blo vic dobrega za Benečane. Ta je velika resnica, ki usi naši starši muorejo potardit. Za di boju odparli oči tisti Benečani, ki šele vjerjejo tu italijanske obljube ar, ki su ponošni, kadar im govorijo italijanski časopisi:	»italianissimi
abitanti delle Valli del Natisone...« ■ bomu u kratkim pripovedoval an poračunali, kar so Italijani u naši. majhani dežel nardil od leta 1866 do dones.
Takoj povemo, di naši starši so bli zlo zadovolni za Beneško republiko prej an za Lombardsko-bene-ško kraljustvo potem. Tuo se razume, zakaj naše vasi spadajo na fur-i lansko planino. Tuo smo hoteli po-vjedat za pokazat tistim šiovini-stam italijanskim, kateri, kadar govorijo ob Beneško Slovenijo, pri-j r.ašajo napnej plebišit leta 1866, u katerim Benečani so sk-or usi volil za Ital i jo. Saj so morli volit za Italijo, zakaj či so bli volil za An-strijo, ka so bli oni nosil blaguo prodajat čjes Matajur u Kobarid. Samo gospodarske stvari s-o par-morle u tistim časo naše štarše volit za kraljustvo Viktorja Emanuela II. Potem naši štarši so volil za Italijo, zakaj oni so mislil, de Italija im bo pustila isto avtonomijo, katero so imjel pod Beneško republiko an pod Lombardskim-be-neškim kraljustvom. Na zadnjo kuj-sa naši štarši so volil za Italijo, zakaj njeso znal volit an more bit, de su se zgrešil, zakaj šol njeso, imjel. -Saj ih nje še dones u Benečiji!
Anpak pustimo plebišit leta 1866 an začnimo pravt ob ljubezan, ki-zmeran je imela Italija do nas.
Beneški Slovenci muorejo vjedet, di potem, ki naši štarši so volil (leta 1866) za Italijo, kralj Viktor, Emanuel II. je hoteu na uso silo zmenit naše občine z družim u niškim Tirole blizu distrekta Primje-ro (škoda, ki nje nardiu tega, zakaj kujsa, či smo bli padli spet pod-Austrijo, dones smo bli imjel vic cest u Benečiji!).
Beneški Slovenci muorejo vjedet. de prej ku je Italija prišla u naše kraje, ni blo pri nas tarkaj uradu, tarkaj orožniku, tarkaj meridional-cu (na tistih uradah) an zato občine njeso imjele velicih strošku, Zato pa dauki so bil zlo niški.
Potem pravica an uprava javnih, reči je bla u rokah naših ljudi an ne u rokah meridionalcu.
Viedet muore.io beneški Slovenci, di lahko so hodil delat naši štarši, u bližnje dežele an veliku so tar-goval z njimi. Vjedet muorejo. di
tiste ceste, katere su dones u Benečiji, so ble žej leta 1866, an samo u časo parve posvjetne vojne su kajšno zgradil Italijani, na Re-čanskim, kjer je bla borba.
Vjedet muorejo beneški Slovenci, di ulada italijanska nje Benečiji nič pomala an di Benečija je plač-jala Italiji od leta 1866 okrog devet miljardu lir dauka an je dala »al-!?. rmidre Patria« puno tisoč fantu u vojnah, ki tala zadnja je imjela.
Ka je dala Italija Benečiji? Pet italijanskih šol an dva akvedota! Znesek: deset milijono lir!
Beneški Slovenci naj pomislijo na tel račun an naj ga na pozabijo nikdar!
Ci lepo boju pomislil, boju vidli, de njesmo uon s pot, kadar praša-mo avtonomijo za našo deželo, tisto avtonomijo, ki naši štarši so imjel!
Hoteli smo se tjel zabit edno stvar:	beneški Slovenci muorejo
vjedet, di prej ku je Italija prišla u našo deželo, par nas njeso kra-juval koloneli an generali furlanski al meridionalski. Koloneli an generali, kakor so gospoda Olivie-, ri an Mora. Duor na pozna telih gospodu u Benečiji? So -tisti, kateri zmeran obljubujejo velike reči an nikdar ne udaržaju obedne!
■Nje dolgo od tega, ki su ble zadnje volitve pri nas u Benečiji.
Usi se spominjajo, ki obljub su nam nardil pred njimi italijanski kandidati, samo di bomo zanje volil. Obljubil so oni, di nam boju nardil ceste, akvedote, hrame za šole itd. 'Dolgo časa je prešlo; teli kandidati su dones na občinah, na pokrajinskih uradah an kadar mi gremo do njih, za ih prosit, de boju udaržal, kar so prej obljubil, o-ni nam odgovorjo, de ni denarja, ulada ga ne pošlja an zato neč ne moreju -za nas nardit. Ih prašamo, če denar je bil, kadar so oni oblju-boval, an nam odgovorjo, de tist čas so tako govoril samo za propagando. Posmejio nam se an odžene-jo nas iz urado. Mi gremo an sar-ce nas zlo boli, razumimo, de so nas imel za norca, anpak je -prepozno se jokat. Neč druzega nam ne ostane, kakor se podat an pogledat naš štrašni položaj. Pogledamo an videmo, de za iti na naš dom ni ceste; de naše žene muorejo iti po uodo u potok, de boju pulento skuhale; de naši majhani otroc muorejo hodit se učit kjek malega u marzle sobe; de pri nas je puno presposlenih; de naši fan-tiji, či hočejo zašlužit kajšno pa-lanko, muorejo iti u tujske rudnike.
'Nemarno kuraže se prašat, kada bo -končala usa tala mizerja an u naši glav plešejo obljube kandidatov, kateri nebesa su nam obljubil pred volitvami. Pride nam naprej tud njih smeh, ki na njih ustah smo vidli tist dan, kadar smo ih šli obiskavat na urade. Oni se lahko smejo, zakaj za pet let imajo gotov kruh. Kadar boju prišle druge volitve, nas boju spet prišli gledat an spet obljuboval nebesa.
Anpak, ka na bil še čas odprjet oči an žej dones povjedat tistim lažnikam, de je čas ju končat z obljubam? Ka na bil čas pomislit.
di Italijani nas nisu nikdar ljubil an di mi zanje smo všelej »ščiavi« (hlapci)? Cas bi bil odprjet oči an razumiti, di samo naši ljudje udar-žajo, kar obljubjo.
Zato pa zakaj mi ne gremo u or-ganizacje slovenske? Samo zato, ki mi ne vjerjemo našim ljudem an bolj pa meridionalcam!
Tela je velika an huda resnica an mi ne vjerjemo našim ljudem samo zakaj -oni malo govorjo an malo obljubajo. Oni ne govorjo tako lepo kakor meridionalci, kateri, kadar nam pridgajo, gibajo roke, glavo, oči an še ... noge. Naši ljudje govorejo malo, obljubajo malo, anpak dost udaržajo.
Tela je velika resnica an mi ju ne hočemo razumit. -Anpak či po teli pot bomo šli, kakor do dones, bo prišu tist dan, de se bomu zlo grival. Se bomu tako grival, de ne bomu vedli, ki delat. Tisti čas bo prepozno iti gledat naših ljudi, njih za voj nas ih ne bo vic, an nam ne bo druzega ostalo kakor same obljube, . . , italijanske obljube. An kar mi vemo, obedan nje živel od obljub an či one so ble . . . italijanske!
MAJHANE NOVICE
SV. LENART SLOVENOV: Prave-jo, de naša občina je zlo mizerna an di velik dauk ima naše županstvo. U Benečiji je vic občin, pa obedna nema tarkej tovarni kakor naša. Na Cermurje so velike tovar-, ne od cigli an od cementa. Vemo, di gospodarji od telih tovarni milijone šlužijo. Mi njesmo komunisti an ne hočemo iti partit milijone telih gospodu. Kar hočemo je, di naši pošlanci na občin boju djel sposobni dauk telim gospodam. Ta-
kuo kajšan milijon bo ostu u naš občin an današnja mizerja bo zmanjšala.
GERMEK: Samo u dvje al tri vasi naše občine pride cesta. U te dru-j ge ne pride an zato prebivalci naše občine muorejo na harbatu use prenašat. Vickrat so obljubil, de boju nardil nam ceste, pa še nič se na vide. Tako ki je blo pri nas stuo let od tega, tako je dones. An taki bo zmeran naš položaj, dokjer u Vidme boju kuazoval meridional-j c: an ne ljudje naše pokrajine.
DREKA: Puno snega je padlo u naši občin an plazovi so se nardil. Dvje osebe so živlenje zgubile pod njimi. Vic dni su ble vasi naše občine brez veze z družim vasmi an samo tele zadnje čase so prebivalci telih vasi poti preoral. Velika je škoda, ki sneg je nardiu, pa obedan se nje za našo občino zmisno na italijanskim kraju. Kuo je tuo? Sa kadar je bla poplava u Italiji so se naši ljudje zmislil na nje!
CEDAT: Smo izvedli, de je ulada določila 11 milijonu lir za bonili-kjerat svjet blizu vasi Prješnje u naši občin. Ci denar bo prišu, ne, bo slabo, zakaj puno naših deiucu brezposlenih bo ušafalo šlužbo. Pa tud za novo bolnicu nardit u Ce-dade je ulada denar obljubovala. Tist denar nje nikdar prišu. Al se bo zgodilu tud zda takuo? SRJEDNJE: Puno brezposlenih je u naši občin. Usi naši deluci ne moreju iti po svjete. 'Nje dolgo, ki videmski koloneli so obljubil, de boju začel pri nas ceste delat. Pa samo obljube . . . zmeran obljube PRAPOTNA: Zlo so slabe ceste v naši občin an županstvo njema denarja za ih postrojt. Pred volitvam so »gospodje videmski« bli obljubil, de boju pošljal denar za ih po strojt. Naj gre gledat naš gospod župan, kje se je zgubiu tist denar TORJiAN: Punu naših kumeto so nardil prošnjo na Inšpektorat od poljedelstva, de im bo pomala ulada, po zakone 13. 2. 1933 n. 215, tu stroške za stalo zgradit. Prošnje so ble pošljane žej pet al šest let od tega an še nič nje prišlu našim ku-metam. Kuo je tuo? Ka na valjajo nič zakoni u italijanski republiki? SV., PETAR SLOVENOV: Vas Me-čana je bla zažgana u času vojne, Punu obljub so nardil namjestniki od ulade, de ju boju zgradil. Pre-i ca bo deset let, ki vas je bla zažgana, an še nič se nje nardilu. B\ na blo slabo, de gospod župan še malo interesiro za Mečano! DREKA: 'Puno snega je padlo u naši občin an valange so se utargale iz brega Kolovrata. Dvje osebe so življenje zgubile pod njimi an kaj šan hram je biu zasut. Položaj u vaseh naših občin je slab an kar je žalostno, je, di ulada na pride na pomojc našim ljudem.
seže na morje in do daljne črte i-strske obale.
Večina črtic razodeva, da zado-, biva Beličič zares nov odnos do življenja. Prva, »Materina luč«, je, se vsa poiojena iz domotožja po domači .beli Krajini in nkraiu najbolj šibka. V njej se zrcali se sve-ttoolje pesnika, ki dojema zivij*j-'i,e v simbolih in se umika pred njegovo neusmiljeno stvarnostjo v svoj notranji idealizirani svet. Morda bi bilo bolje, ko bi jo bil izpulil iz zDirke, kajti ostale črtice kažejo, da je odprl oči pred življenjem in skusal premagati v sebi dosedanjo pasivnost umetnika, ki »čuti, da ni ustvarjen za boj, temneč za ustvarjanje lepote...«. Sam i odgovarja: »Ce naj umetnik u-stvarja lepoto, se mora bojevati z grdobijo...«. V črticah odkrivamo primeri z njegovimi prejšnjimi stvarmi novo miselno zrelost in nova življenjska spoznanja. Predvsem razmišlja o $vojem, o pesnikovem poslanstvu v današnjem svetu. To poslanstvo ni le v posredovanju lepote, ampak tudi v posredovanju resnice in novih spoznanj o življenju ter o naši stvarnosti. Do teh spoznanj se je prikopal z razmišljanjem in s tenkim posluhom lirika za utrip življenja in za resničnost, ki se skriva za masko navideznosti. Beličičeva misel se je začela v te; zbirki prebijati iz lupine shematične skupinske miselnosti in postaja bolj svobodna, njegov pogled sega v večjo širjavo in daljavo in zato ie v njegovih črticah več resničnega humanizma.
Jalenova povest »Sončne sence«
;e ponatis iz »Lovca«. To je zgodbv že nekoliko postarn^ga vdovca, gozdarja Tomaža s Pokljuke, ki se ženi z brhko planšarico Rezko. Dejanje samo je precej bledo in pravzaprav drugotnega pomena ob krasnih opisih gorenjske alpske pokrajine pozimi in v poletju. Pri branju čutiš, da je bila napisana povest predvsem iz ljubezni do te pokrajine, da so glavni junaki Jale-, nove povesti gora sama, gozd in zima, lisjak, divji petelin in srnjaki. Malokdo zna tako živo prikazati življenje v naravi kakor Jalen, ki si je pridobil z »Ovčarjem Markom«, »Tropom brez zvoncev« in, z drugimi povestmi iz bohinjske?;, kota sicer ne posebno vidno. zat<> pa trdno mesto v slovenski književnosti, predvsem pa nešteto navdušenih bralcev. Prepričan sem. dij mu bo pridobila povest »Sončne sence« novih zvestih bralcev. F. J. *
GOSPODARSTVO
Naše vinogradništvo
Od vseh tržnih predmetov je vinu najbolj padla cena v teh zadnjih par letih. Na Goriškem se ta pojav ni še tako zeld razširil kakor v drugih provincah Italije, kjer se prvovrstna vina prodajajo po 40-60 lir liter. Da so naša vina kolikor toliko še ohranjena pred krizo, je gotovo vzrok dejstvo, da so naša vina za naše vinopivce nenadomestljiva z vini iz notranjosti, ki se tudi k nam uvažajo.
iDa pa se zavarujemo že vnaprej pred hujšo krizo, je potrebno, da izboljšamo naša vina kvalitativno, pa čeprav na škodo količine. Z drugimi besedami: skrbeti moramo, da bodo naša vina boljša, pa čeprav bi morali zaradi tega manj pridelati. Cene našim vinom pa so komaj plačljive za delo, ki je pri obdelovanju naših hribovitih vinogradov potrebno. Naš vinogradnik ne bi mogel tekmovati s cenami, ki so danes na trgih v ostali Italiji, kjer pridelujejo vino z mnogo manjšimi stroški. Pomislimo samo to, da se v ravnini orje za nove trtne nasade s traktorji, kar stane približno 5-6 lir za kvadratni meter, medtem ko moramo mi v Brdih plačati po 100 lir za prekopanje enega metra. In prav zaradi tega je potrebno, da se pripravimo na konkuriranje z vini iz notranjosti s tem, da usmerimo pridelovanje na boljše vrste ali na izboljšanje naše rebule.
Predvsem pride v poštev že nekako udomačen Tokay. Posebno v okolici Krmina in v zahodnih Brdih je Tokay že dokaj razširjen in, je zaslovel daleč naokoli. Dr. Co-smo, profesor na univerzi v Padovi, ki je predaval na kmetijske!« tečaju v Krminu, je tako živo priporočal gojitev Tokaya, ki ni našel nikjer drugod tako ugodnih tal za uspevanje kakor tukaj pri nas. V tem je dokaz, da so tukaj tla in podnebje ugodna za to žlahtno trto. Isti predavatelj pa je priporočal tudi rebulo (a ne zeleno, ki sploh ni vredna, da jo imenujemo), temveč rumeno rebulo, ki naj bi bila dopolnilo k Tokayu. Ta zadnji se včasih težko sčisti zaradi obilice sladkorja in premalo ikisline, in temu nedostatku odpomoremo prav s primešanjem Tokavu kakih 20 odstotkov rebule.
Slran 5.
DEMOKRACIJA
Leto, VI. - Stev. 10
V ES Tis TRŽAŠKEGA
VID ALI IN STO
Vidali je bister človek. Zato ne opusti nobene prilike, da se ne bi, oglasil in rinil svojo vsestransko zanimivo osebnost v ospredje tržaška partijske dejavnosti in svetovnega političnega zanimanja. To trenutno pomembnost pa dolguje Vidali samo in izključno važnosti sedanj^ tržaške problematike.
Mi smo od vsega začetka našegr, delovanja, to je od podpisa mirovne pogodbe z 'Italijo, stali odločno na stališču spoštovanja mirovnih določb glede Trsta. Zato nam ni treba danes ničesar preklicevati a-11 dopolnjevati. Ne našemu članstvu, ne tržaški javnosti in ne svetovnim političnim krogom. Naše stališče je vsem jasno, tembolj jasno, ker se ni v ničemer spremenilo v teki) zadnjih petih let!
Ostale politične skupine na Tržaškem pa so v zadnjih petih letih napravile toliko skokov ali vsaj vijugastih poti, da jim je vsaka prilika dobrodošla, da sproti pojasnjujejo, dopolnjujejo ali pa celo spreminjajo svoje stališče.
Med te spada tudi vidalijevska skupina. Zato je bil Vidali naravnost srečen, ko mu je nudil •brionski sestanek med Babičem in Titom možnost, da zopet nekaj pove o Trstu. Megalomansko je sklical tiskovno konferenco za četrtek, 28. februarja na sedež KP v Domu pristaniških delavcev. Konference so se udeležili številni časnikarji In politični delavci s Tržaškega, vendar je Vidali javno obžaloval odsotnost tujih dopisnikov, katerim je bila (saj se ie to vsem zdelo!), konferenca v glavnem namenjena.
Lahko takoj pribijemo, da Vidali ni rekel nič bistveno novega. Z njemu lastnim sarkazmom in sadizmom je dolgovezno obračunaval s titoizmom in tržaškim indipenden-tizmom. Da je titoizem kominformi-stom na poti, razumemo; nikakor pa ne moremo razumeti, da jih toliko moti indipendentistično gibanje na Tržaškem, ki je brez dvome, koristen in pravilen pojav v našem javnem življenju. Zanimivo je, da se kominformisti in iredentisti prav nič ne razlikujejo v borbi proti indipendentizmu; lahko celo trdimo, da so kominformisti v ob-; jestnosti in srditosti zaletavanja proti indipendentistom že presegli same iredentiste.
»
Kako je to združljivo z zagovarjanjem koristi Svobodnega tržaškega ozemlja, kar naj bi baje bil tudi cilj tržaških komunistov? Kako je možno, da se italijanski in slovenski del tržaških kominformistov moreta razlikovati glede tega bistvenega vprašanja?
Vidaii je torej na konferenci ponovil vse svoje'znane propagandne izjave o Trstu. Stališče Sovjetske zveze glede tržaškega vprašanja gč) -e sicer podučilo, da mora biti spretno previden pri zavzemanju stališča o tako važni svetovni zadevi, vendar je stari Vidali v teku debate le našel možnost, da naka-, ie svojo konciliantnost do italijanskega gledanja na končno rešitev1 našega vprašanja in s tem dokaže svojo privrženost do znane »boljše, rešitve«.
'Ni dolgo od tega, ko je Vidali na javnem zborovanju v Kinu ob morju razlagal, da ostvaritev mirovnih določb glede STO-ja ni nobena o-vira za dokončno priznanje obstoja STO-ja, niti ovira za priključitev vsega STO-ja (tudi z jugoslovanskim delom, seveda!) k »demokratični«, to se pravi komunistični Italiji, kakor si mnogi Italijani ir) med temi tudi »mi« (podčrtal Vidali!) iskreno želijo.
Dopisnik tržaškega indipendenti-stičnega dnevnika »II Corriere di Trieste« Desman je imel verjetno v mislih to čudovito Vidalijevo izr javo, ko je vprašal, kakšno bo Vidalijevo stališče v vsej zadevi, ko, bo STO dokončno uresničeno. Vi-, dali je po kratkem premisleku izjavil, da bo njegovo stališče o Svobodnem tržaškem ozemlju tedaj za7 viselo od koristi, ki ga bo od njegovega stališča imela stvar miru V svetu...
Z drugimi besedami:	nepoboljš-
ljivo Vidali se je torej vrnil na pot »boljše rešitve«, le da jo je topot ogrnil v plašč mirovnih koristi, na,
katere se sicer glede vseh ostalih vprašanj temeljito požvižga.
Ne bo odveč, če primerjamo zadnje De Gasperijeve izjave o Trstu na časnikarski konferenci v Lizboni m Vidaiijeve izjave na omenjeni časnikarski konferenci v Trstu, De Gasperi je dokazoval zbranim tujim časnikarjem, da bi bila ostva-, ritev Svobodnega tržaškega ozemlja na podlagi določb mirovne pogodbe le povod za poglobitev na-sprotstev med obema tržaškima na-icdnostnima skupinama v očitno škodo stvari svetovnega miru, za katero se 'Italija v sklopu Atlantske zveze bori s tolikšno doslednostjo ir, odločnostjo... Sedaj pa lahko mi nadaljujemo: V kolikor bi na De Gasperijevo žalost res prišlo do o-stvaritv.e Svobodnega tržaškega o-zemlja. kar bo za Italijo — po De Gasperijevi izjavi .v Lizboni! — povod za dokazovanje poglobitve nasprotstev med tržaškimi Slovenci in Italijani, mu bo priskočil na pomoč Vidali, ki bo v korist ogroženega svetovnega miru z znano dialektično spretnostjo in politično brezobzirnostjo pripeljal Trst, z jugoslovanskim področjem seveda, v varen pristan demokratične Italije. (Italija je namreč vedno demokratična, pa naj gre za De Gasperijevo ali Togliattijevo vladavino..., op. uredn.)
Ali ni to povedal sam Vidali in-dipendentistu Desmanu na zadnji tiskovni konferenci v Domu prista7 niških delavcev?
Poziv 5D0 b Ti>stu
Ob veliki nesreči, ki je zadela letošnjo zimo naše rojake v severozahodni Sloveniji in Slovenski Benečiji, mo ramo tudi mi priskočiti na pcmoe. To nam veleva občutek človečanske in narodne solidarnosti, ki je od nekdaj globoko zasidran v naših srcih. Ze mnogokrat ste pokazali, da vas tuje gorje ne pušča ravnodušne. Zato smo prepričani, da se boste tudi sedaj odzvali svoji dolžnosti.
Na Svobodnem tržaškem ozemlju so v teku že razne nabiralne akcije v korist žrtev Zime v Slo-veniji in Benečiji. Zato Slovensko dobrodelno društvo ne bo izvedlo samostojnega nabiranja, pač pa poziva vse svoje člane in prijatelje, da prispevajo na že delujočih zbirališčih čim več morejo. Le komur je to nemogoče, naj odda svoj prispevek našemu društvu, ki ga bo nato izročilo dalje. V ta namen bo sedež našega društva v ulici Machiavelli 22-11., tel. 6275, px>sloval vsak dan od 9. - '12. in od 16. - 19. ure.
Pomislite na naše brate, ki jim je zima uničila dom, na kmete, ki so izgubili vso živino, na sirote, ki so poleg vsega izgubile tudi svojce! Vsi gledajo z zaskrbljenostjo v bodočnost. V stiski jim bo prišlo vse prav, od denarja pa do prispevkov v naravi.
Naj ne bo med nami nikogar, ki se klicu potrebnih ne bi odzval!
SLOV. DOBROD. DRUŠTVO v Trstu
Za ponesrečence u Sloveniji
Izmed občinskih uprav se je na-brežinska med prvimi odločila, da organizira zbirko v pomoč ponesrečencev na Tolminskem. Ožji občinski odbor je na svoji seji v četrtek, dne 28. p. m. obširno razpravljal o tej zadevi in je svoj sklep takoj drugi dan zjutraj sporočil svojim Občinarjem po radiu. Takoj nato pa je lazposlai po vsej občini poziv, med katerim pravi tudi sledeče:
. .»Naša občina tudi tokrat ne bo izostala, kakor ob vseh takih prilikah, in bo pokazala, da z razumevanjem sočustvuje ob nesrečah prizadetega ljudstva.«
Po vseh vaseh naše občine so bila ustanovljena posebna zbirališča po šolah, kjer vsakdo lahko odda svoj prispevek bodisi v blagu ali pa v denarju. Naš župan je za zbirko dal lep zgled s tem, da je po7 klonil v korist ponesrečencev enomesečno župansko nagrado. Cel,) akcija je bila pri vsem našem ljudstvu, ne glede na politično nazira-nje, z veliko simpatijo sprejeta in se zbirka z dneva v dan vedno bolj množi.
Ker se zbirka nepreklicno zaključi v soboto dne 8. t. m., pozivamo vse naše ljudstvo, naj vsak po svojih močeh prispeva za naše tako težko prizadete brate na Tolminskem.
Kakor se sliši, bo skupno zbirko posebno odposlanstvo naše občine samo odpeljalo na lice mesta, kjer jc bo izročilo zastopnikom ponesrečencev v tolminskem okraju.
GOSTOLJUBNOST
nima z rasno in politično diskriminacijo nobenega opravka
Obvestilo kmetovalcem!
Kmetovalce, ki so naročili seme lucerne (večne detelje) in triletne detelje, obveščamo, da se tozadevna nakazila razdeljujejo od ponedeljka 3. mairca dalje pri Področnem kmetijskem nadzorništvu v Trstu, ulica Ghega štev. 6-1. - tel. 86-73.
Istočasno morajo zainteresiranci plačati 170 lir za kilogram semena.
Glas izginulega lističa »Giornaie: del Lunedi« o nujnosti prepovedi slovenskih družabnih prireditev v dvoranah hotela Excelsior (članek »Kolo al Savoia«!) je imel težke posledice, ker je dal povod za izbruh pravega rasnega diskriminacijskega razpoloženja iredentističnih krogov v Trstu. Vemo, da se je med treznimi italijanskimi krogi pojavilo tudi mnogo glasov, ki obsojajo tako nedemokratično početje, svojih nestrpnih in prenapetih so-rojakov.
Žalostno pri vsem tem je dejstvo, da more teh par kričačev tako u-sodno vplivati na tržaško politično življenje in mu sproti jemati bistvene sestavine demokratičnega reda. Naj nam nihče ne zameri: vendar je vsakomur jasno, da ni demokracije, kjer vlada rasna diskriminacija! ,In v Trstu ni nobena tajnost, da se izvaja rasna diskriminacija glede Slovencev danes vse močneje kot celo za časa fašizma.
Res je, da moremo svobodno protestirati, kričati in pisati; vendar to ni vse, kar si Slovenci, ki se ponašamo z večstoletnim demokratičnim izročilom, predstavljamo pod pojmom demokratičnih svoboščin, Ne uživamo svobode jezika, ne v javnem političnem niti v cerkvenem življenju, ker mislijo, da bodo s tem izbrisali tržaške Slovence; ne uživamo svobode združevanja v mestnem središču, ker nam italijanski rasizem to onemogoča. Da o ostalih svoboščinah ne govorimo!
To je naš odgovor na intervju urednika »Giornaie di Trieste« s tržaškim predstavnikom zavarovalne družbe »Istituto Nazionale Assi-curazioni« — INA —, Renzo Bassa-nijem; 'INA je namreč lastnik hotela Excelsior in njeno vodstvo je dalo nalog, naj se hotel ne daje več na razpolago za slovenske in indipen-dentistične družabne prireditve.
'Intervju je očitna posledica zadrege, v katero so zabredli iredentistični krogi zaradi preočitnega izbruha svojega rasnega diskriminacijskega razpoloženja do Slovencev. 'Izgovor, da njihova gostoljubnost ne more iti tako daleč, da bi dovoljevala v njihovih prostorih protiitalijanske prireditve, je iz trte izvit. Vsi zavezniški funkcionarji in častniki, ki so se v velikem številu udeležili obeh plesnih priredi-* tev Slovenskega dobrodelnega društva, lahko potrdijo, da je šlo zgoli za tržaški družbeni dogodek, ne pa z a protiitalijansko akcijo. Res pa ie le eno: da vidijo italijanski iredentisti v tržaških 'Slovencih, v njihovem kulturnem delovaniu in celo v nainedolžneišem družabnem in nlesnem izživi ian.iu nevarnost za toliko raztrobentano in namišljeno it.alijanstvo Trsta. Stvar je skratka samo v tem!
Renzo Bassani ie bil celo nesramen, ko je ob zaključku intervjuva izjavil dobesedno;
»Ali bi dovolili člankarji omenje-
nih listov (gre za protestne članke, v tržaških indipendističnih listi!) »Trieste-Sera« in »Corriere di Trieste«; slovenskih namenoma ne o-menja! op. uredn.) dovolili prireditev »Zelenega plesa« (ples italijanskih planincev »Veglia Verde«, op. uredn.), če bi bili oni lastniki hotela Excelsior? Morda bodo odgovorili pritrdilno: morali pa nam bi vljudno navesti dokaz obstoja sličnega precedensa...«
■Naj si Renzo Bassani ogleda vse tržaške liste iz začetka tega stoletja, ko je bil hotel Excelsior zgrajen. Prepričal se bo lahko, da smo dali hotelske dvorane na razpolago tudi za italijanske prireditve. Ko
oblasti po fašistih, razdejali in zažgali vse dvorane in vsa družabna shajališča? V kolikor tega ne ve., objavljamo samo zaradi njega sliko našega osrednjega narodnega doma Balkan (današnjega hotela Regina) v plamenih. ,Poslopje so stiažili italijanski vojaki (saj jih na sliki vidite, g. Renzo Bassani!), ki so celo preprečili, da bi gasilci opravili svoje človekoljubno delo'.
Se malenkost, ki je pa le važna. Zakaj pa gospodje pri INA-i, ne odklanjajo tudi slovenskih zavarovalnih prispevkov? To vprašanje nam je postavilo mnogo naših ljudi, okrog'katerih se stalno vsiljivo kretajo njeni zavarovalni agenti s
Požgani Narodni dom, današnji hotel Regina (pred njim italijanska vojska)
so prihajali Italijani prosit za dvorane, jih nismo vprašali, če so Italijani, Slovenci ali Nemci; jih nismo niti vprašali, če so za Avstrijo, Italijo ali Srbijo! Za nas je bilo dovolj, da so bili Tržačani. Morda se bo Renzo Bassani čudil našemu takojšnjemu dokaznemu odgovoru. Saj smo že nekoč navedli, da je gradil hotel Excelsior splitski inženir Mladineo z dvema milijonoma zlatih kron, ki jih je v to svrho dala na razpolago zagrebška Hrvat-ska eskomptna banka... Hotel je prešel kasneje v nemške roke in pod Italijo na podlagi fašističnega političnega in gospodarskega' nasil-stva v italijanske poldržavne roke.
V kolikor pa je Renzo Bassani hotel dokazov o naši gostoljubnosti za časa italijanskega gospostva nad Trstom, nam je res žal, da mu ne moremo postreči z dokazom, ki smo ga mogli nuditi glede samega, hotela Excelsior. Da mu ne moremo postreči z dokazi naše take dobre volje, ni zares naša krivda, nai nam le verjame g. Renzo Bassani. Zakaj mu pa ne moremo naše dobi^ volje dokazati? Ne gre za zvijačo, da bi se ognili odgovoru. Niti najmanj ne! Ali ve Renzo Bassani, da so nam Italijani, takoj po prihodu v Trst, še pred prevzemom
prošnjami za včlanjenje. Naši ljudje so začeli o tem zelo razmišljati, odkar je JENA prepovedala vstop v hotel Excelsior Slovencem in ostalim tržaškim indipendentistom. Ne bomo začeli uganjati nobene povračilne politike, saj so se naši ljudje, že odločili, da bodo s svojim denarjem podpirali samo one zavarovalne in druge slične ustanove, ki tega denarja ne bodo izrabljali v rasne diskriminacijske namene.
Dobri in gostoljubni s pritepenci da, toda ne proti tržaškim koristim!
Lovci pozor!
Kune belice Kune zlatice
kupuje po najotšiih dne o ni h cenah
Krznarstuo fllasha
TRST, ul. S. Lbzzbpo 13-1. tel. S6S8
Ker smo že prej pokazali našo radodarnost za ponesrečene poplav-Ijence v Italiji, toliko bolj moramo vsi z našo zbirko pokazati svoje sočustvovanje do naših bratov, ki so bili pri tej nesreči tako težko prizadeti.
ilsniiniortn in iredenta
Kominformistom belijo glave predpustne družabne prireditve tržaških slovenskih narodnjakov. Tudi ta gonja spada v vrsto tesnega sodelovanja kominformistov z italijanskim: iredentisti. Po vsem tem, kar piše »Delo«, bi lahko sklepali, da je tudi KPI verjetno kaj malega prispevala k znamenitemu »Out of bounds for Slovenes« za dvorano v hotelu »Excelsior«. Vzporedno z iredentisti tudi kominformisti odrivajo Slovence na deželo, saj so ko-minformistične plesne prireditve na deželi (ne samo v Boljuncu) skozi vse leto na dnevnem redu. Komin-formistična fratelanca z iredento gre v polno klasje na vseh popri-ščih tržaškega življenja. Poleg tega pa jo zopet razganja nevoščljivost, glavna gonilna sila članov KP.
Hmepišho poletne štipendije
Mednarodni poletni seminar za umetnost, znanost in vzgojne vede na 'Harvardski univerzi v Združenih državah je razpisal natečaj za, štipendije, ki vključujejo hrano, stanovanje, učne in potne stroška ter prispevek k osebnim izdatkom. Štipendije bodo veljale od 1. julija do 23. avgusta 1952.
Prednost bodo imeli prosilci med 23. in 35. letom starosti, ki že izvršujejo kak poklic. Zanje pa lahko zaprosijo tudi študenti z izrednimi sposobnostmi. Potrebno pa je dobro znanje angleščine.
Štirideset udeležencev, od teh 20 iz Evrope, bo imelo priložnost od blizu spoznati značilnosti ameriškega življenja in kulture. Na posebnih pomožnih seminarjih bodo lahko; študirali različne predmete socialne, gospodarske in politične stroke ali književnosti.
Prošnje je treba poslati seminarju do 10. marca 1952. Priložiti jim je treba kandidatovo fotografijo iz zadnjega časa, dvoje priporočilnih pisem ter kandidatovo lastno pismo v angleščini, ki mora vsebovati vsaj 500 besed. V njem naj razloži svoje študijske načrte in razloge za prošnjo. Za nadaljnje informacije se je treba obrniti na Zavezniško čitalnico v ulici Trento št. 2, kjer se dobe tudi formularji. Informacije dobite vsak dan razen nedelje od 10. do 13. in od 15.30 do 20.30 ure.
Radio Trst II
306,1 m ali 980 kc-sek
NEDELJA, 9. marca: 9.00 Kmetijska oddaja. — 11.30 Odda ja za najmlajše - SREČA IN 'NESREČA. — 12.15 Od melodije do melodije. — 13.00 Glasba po željah.
16.00 Koncert komornega zbora Skrjanček. — 18.30 Koncert pianista Gabrijela Devetaka. — 18.00 Iz delavskega sveta. —	21.00 Književnost in umetnost. — 22.0t> •Mozart: EIGAROJEVA SVATBA, prvo dejanje.
FONEDEL'JEK, 10. marca:	13.30
Kulturni obzornik. — 18.15 Rim-, ski Korsakov: Zlati petelin. ,—S
19.00 Mamica pripoveduje." -
21.00 Koncert mezzosopranistke Justine Kralj-Vu%6ve. —	22.0Cf. Mozart: PIGAROJEVA SVATBA, drugo in tretje dejanje.
TOREK, U. marca: 13.00 Glasba po željah. — 19.00 Angleščina po radiu - 20. lekc. — 20.30 Aktualnosti. — 21.00 Dramatizirana povesti — 22.00 Mozart: FIGARO-JEVA SVATBA, -četrto dejanje. SREDA, 12. marca: 13.30 Kulturni obzornik. — 19.00 Zdravniški ve-dež. — 20.02 Kdncert sopranistk:} Otte Ondine. — - 20.30 Sola in vzgoja. — 21.00 Vokalni kvartet*
22.00 Paganini: Koncert št. 1. ČETRTEK, 13. marca: 13.00 Pevski
duet in 'harmonika. — 19.00 Slovenščina za Slovence. —	20.00-
Koncert baritonista Marijana Kesa. — 21.00 Radijski oder - G, Roland: VOJNA ALI MIR, igra v treh dej., nato Folklorni plesi. PETEK, 14. marca:	13.00	Glasba
po željah. — 19.00 Angleščina po radiu - 21. lekc. — 20.30 Tržaški kulturni razgledi. — 22.00 Slavni - pevci. — 23.00 Lisztove skladbe. SOBOTA, 15. marca: 13.00 Šramel kvintet in pevski duet. — 13.30 Kulturni obzornik. — 19.00 Pogovor z ženo. — 21.00 Pestri sporedr
22.00 Čajkovski: Romeo in Julija. 22.22 Slovanski plesi.
Odgovorni urednik: dr. Janko Jež Tiska: tiskarna »Adria«, d. d. v Trstu
Deske smrekove, mace-snove IM trdih lesov, trame (rt par-kete nudi najugodneje
Mizarji |
foniBtoualci | podjetniiii e
TEL. CALEA
90441 TRST
Vial« Sonnino, 2 4
POZOR!
Podjetniki, trgonci, industrijalci in zasebniki
Trgovske informacije, uradne, kazenske, potne listine, potrdila o bivanju, pojasnila in nasvete o prijavah na podlagi zakona Va-noni ter izpolnjevanje tozadevnih obrazcev, prošnje, prevode v tuje jezike i. t. d. Vam v- najkrajšem času oskrbi
Agencija CELERITAS
TRST - Ulica Torrebianca bi. 29 - Tel. 64-78
Ne izgubljajte dragocenega časa, ko si lahko Za majhen denar o-skrbite vse potrebno!
URARNA
UL. ROMA 19
ZLATARNA
VELIKA IZBIR A, PO ZARES KONKURENČNIH CENAH! LASTNA DELAVNICA. KUPIM IN ZAMENJAM ZLATO, SREBRO IN DRAGULJE.
Predno se odločite za nabaoe obiščite
IHAGAZZIHI DEL CORSO
TRST, Corso I - Borzni trg (Piazza detla Borsa)
DE2NIH plhSCeu POURŠI1IKOU L 0 D E H - D D COlf ERCOHTS GHBHRDIN ES
hiajoečja izbira po najugodnejših cenah
ALOIZ NOVL1AN
Maipu 450, Buenos Aires - Argentina
sprejema naročila za darilne pakete, za cele vreče moke, riža, sladkorja, kave, -testenin, fižola turščne moke, gresa, orodja, železnine, tekstilij, strojev, radio bicikljev, usnja, obutve, zdravil, semen, Taznih materijallj, ki se pošljejo iz prostega skladišča v Trstu v Jugoslavijo. - -- -- -- -- - Zahtevajte cenik !