Jeza, čmernost ali nevolja. BNe, učitelj bi jaz ne bil, ker ubogi učitelji se morajo preveč jeziti", tako se navadno sliši, kedar se meni o šoli. Resnica, da si večina ljudstva učitelja brez jeze nrisliti ne more, kot vojaka brez berk, je tako znana, kot so berači povsod. Da so se učitelji nekdaj jezili, in da se še vedno jeze. je žalibog! le preresnično; ali se pa učitelji tudi niorajo jeziti, je pa drugo vprašanje. Ako že Lessing pravi: ,,Ni ga Cloveka da bi moral", potem smemo reči: ,,Ni ga učitelja da bi se moral jeziti!" Ako se pa vse eno jezi, tedaj ne škoduje to le njemu, ampak tudi učencem. Zato se nam zdi potrebno, da premislimo naj prej, kaj je jeza in kako škoda ona učiteljevi delavnosti napravlja. in kteri so naj bolje obvarovalni pomočki zoper jezo. Jeza je oni niučiveni in britki občutek čez stvari, ktere našeinu innenju nasprotujejo, ktere pa spreineniti ne moreino, je nevolja čez vse budo, ktero nas zadene po lastni ali ptuji krivdi, zmešana s hudobno niislijo. začetniku nevolje krivico storiti. Jeznega in čmernega imenujemo človeka, kterega nejevolja in čmernost, razdražljivost in občutljivost tako nadvladajo, da se zamore jeziti tudi za najmanjšo malenkost, za pičico v steni in muho na stropu. Tako neprijetno stanje izvira jiostikrat iz velike slabosti in telesne bolehnosti. Mislimo, da je le prav malo takih v učiteljskein stanu, kteri bi ne bili več ali manj časa zdibovali in ter- peli pod jarmom zelene jeze; ja, jeza je tako rekoč karakteristična bolezen učiteljev. Od kod pa izvira ta žalostna pravica našega stanu? — Učitelji smo prav za prav obsojeni, da se morarao dan za dncvom bojevati s pregreški, neumnostjo in strastmi onih, pri kterih razum in pamet še svoje pravice nista dosegla. Znano pa je, da kolikor bolj telo in duh terpita in se trudita, toliko bolj je človek k jezi in nevolji nagnjen. Da pa ravno učitelji telesno in duševno malo ne terpimo in se ne trudimo, je gotovo znano sleheniemu, kteri je kedaj polukal v šolsko sobo. Dasiravno se pa nam pod teiui razmerami učiteljeva jeza zdi razložljiva in odpustljiva, je vendar vselej jako nevarna in škodljiva, kajti ona gotovo zdravju škoduje, in vsled tega tudi delavnosti učiteljevi. Kdo bode tajil, da ima pokvarjena harmonija dušnega življenja velik vpliv na telesni organizem? Ali mar ne vzročijo silne in naglo delavne ali dolgo čas trajajoče strasti neizrečeno moč na ves organizem? Jeza razodeva posebno svojo moč in vpliv na zistemo kerganja ali odločevanjo žoka. napravlja žolčno vročico, in donaša drugim sokom tvorilno lastnost. Plemeniti namen ,,barmonične izobraženosti" doseči se le more. ako učitelj s čversto, krepko in terdno stanovitnostjo, z veselo resnobnostjo in s premišljenim mirom v krogu svojih učencev dela! Kdor pa z oslabljeno močjo in oblačno dušo dela, kdor je pri neizostalih slabostib iu prenaglenostih mladine precej nepoterpežljiv, kdor pri nezadostivnem (znabiti prenapetem) zahtevanji bodi si pri učenji ali obnašanji svojega duha precej razdraženega čuti, kdor pri potrebnem kaznovanji lahkomiselnosti in hudobnosti čez hudo jezo gospodovati ne raore: ta je daleč od ideala, kteri nam učiteljein kaj prijazno nasproti nriglja. Blagodušnost in značajnost, napeljevanje volje na večno pravo in dobro pa se ne doseže, ako učenci tudi v vednostih in znanostib še tako napi'edujejo. Nježno otroško serce odpre se kaj rado ogrevajočim solnčnim žarkom dobrohotne ljubezni, zapre pa se pred meizlo in pokonCujočo nevihto jeze in nevolje. Ali pa jeza nikakoršnega naravstvenega trenutka nima? — Znano je, da po kaki stvari zadobimo po zavesti kako neprijetno misel, po tej pa se oživi zoperni čut, iz kterega pride želja, se stvari, ktera je vzrok razdraženosti in serditosti, znebiti (kajti sverh želje je odstraniti vse hudo, obvj.rovati se storjene krivice in obraniti lastno blagostanje), in tako postane potem človek jezen, kar pa še nikakor ni prepovedano, dokler še v mejah zmernosti ostane. Kdor pa se jezi, in namesto da bi s premišljeno silo stvar odvračal, ktera mu ,je neprijetne občutke oživila, pa se je terdno oklene, in jo dostikrat ponavlja, ter se nekako zadovoljnega čuti in v kaznovanji pravičnosti zadostuje, kaznuje se naj bolj sain. Kakor je tedaj pravična in raodra jeza po okoliščinah lahko zapovedana dolžnost, je strastno hudovanje kot bolna in pokvečena jeza vselej zaveržljivi pokončevalec našega Magfc stanja, — sovražnik naše delavnosti! (Komo iirih.)