UDK 808.63-4 Rado L. Lenček
Kolumbijska univerza v New Yorku
PO STOPINJAH FONOLOŠKE PROBLEMATIKE SLOVENSKEGA JEZIKA V JEZIKOSLOVJU RAMOVŠEVEGA ČASA*
Razprava hoče od daleč podati pogled na razvoj slovenskega jezikoslovja po I. 1919. Posvečena Franu Ramovšu (1890-1952) pozornost usmerja njegovi vlogi in funkciji v tem razvoju, posebno njegovo ukvarjanje z vprašanji ekologije in empiričnega raziskovanja slovenskih narečij v prostoru in času. Osredinja se na pregled fonoloških tem in strukturalnega jezikoslovja v zvezi s slovenskim jezikom, o katerih je razpravljal Nikolaj Trubeckoj v svojih pismih Romanu Jakobsonu, pa tudi na Nikolaja Trubeckoja in Frana Ramovša vlogo pri vodenju Aleksandra Isačenka v slovensko jezikoslovje.
This paper is intended as a view from afar on the development of Slovene linguistics after 1919. Dedicated to Fran Ramovš (1890-1952), it directs attention to his role and function in this development, in particular to his concern with the problems of ecology and empirical investigation of Slovene dialects through space and time. The paper focuses on a survey of the topics of phonology and structural linguistics related to the Slovene language, discussed by Nikolaj Trubetzkoy in his letters to Roman Jakobson, and on Nikolaj Trubetzkoy's and Fran Ramovš's role in leading Aleksander Isačenko in to Slovene linguistics. '
V referatu bi želel napraviti dvoje: prvič, pogledati na delo Frana Ramovša od daleč, v perspektivi razvoja jezikoslovja v tem stoletju; in drugič, opozoriti na njegovo vlogo v razvoju zanimanja za slovenski jezik v svetu njegovega časa. V tem drugem delu se bom omejil na odnos praške fonološke šole do problematike slovenskega jezika.
1 Fran Ramovš je ustvaril moderno znanost o slovenskem jeziku in je doslej njen najpomembnejši predstavnik. Razsežnosti njegovega prispevka slovenistiki, njegove Slowenische Studien (1918-20), Konzonantizem (1924), Dialektološka karta (1931), Dialekti (1935), Kratka zgodovina slovenskega jezika (1936), Relativna kronologija ( 1950), Osnovne črte ( 1951 ), in do neke mere Morfologija ( 1952),' so med naj-
*Po predstavitvi referata na Simpoziju sem se imel priložnost pogovarjati o problematiki, ki jo zastavljam v tem prispevku, z univ. prof. dr. Bredo Pogorelec, predstojnico Oddelka za slovanske jezike na Filozofski fakulteti v Ljubljani, in s prof. Stanetom Suhadolnikom, višjim strokovnim sodelavcem Inštituta za slovenski jezik pri SAZU. Za ploden prijateljski razgovor se obema kolegoma najlepše zahvaljujem.
1 Prim., F. Ramovš, Slovenische Studien, Archiv für slavische Philologie XXXVII (1918-20), 123-174, 289-330. - Historična gramatika slovenskega jezika, II. Konzonantizem (Ljubljana, 1924). - Dialektološka Karta slovenskega jezika (Ljubljana, 1931 ). - Historična gramatika slovenskega jezika, VII. Dialekti (Ljubljana, 1935). - Kratka zgodovina slovenskega jezika, I. (Ljubljana, 1936). - Relativna kronologija slovenskih akcentskih pojavov, Slavistična revija III (1950). - Osnovna črta v oblikovanju slovenskega vokalizma. Slavistična revija IV ( 1951 ), 1 -9. - Morfologija slovenskega jezika. Skripta prirejena po predavanjih v 1. 1947/48,48/49 (Ljubljana, 1952).
reprezentativnejšimi deli slovenskega jezikoslovja v slavističnih seminarjih po svetu.
Za slovensko znanost je bilo izhodišče Ramovševega dela eno samo: slovenski svet in njegov človek; centralna os v njem - slovenski jezik in izgrajevanje znanosti o njem. Povzemam za Francetom Bezlajem: »Za [nas] Slovence je Ramovš alfa in omega vsega, kar vemo o svojem jeziku. Doslej ni bilo nikogar, ki bi bil tako globoko posvetil v temo [njegovega] jezikovnega razvoja, on sam pa nam je tako rekoč iz nič ustvaril sintezo.« (Bezlaj 1950: 225.)
In za Romanom Jakobsonom: »Ko smo v v dvajsetih letih gradili to, kar je danes 'Praška fonološka šola', smo poznali slovenski jezik in njegov razvoj iz J. Baudouina de Courtenayja, Olafa Brocha, iz Romana F. Brandta, Alekseja A. Šaxmatova.2... Ramovševega Konzonantiztna takrat še ni bilo, in Dialekti so izšli dosti kasneje.... Kompleksnost slovenskih narečnih pojavov se nam je v tistem času zdela, da nasprotuje uglajenosti naših predpostavk. ... In vendar seje pokazalo, daje Franu Ramovšu uspelo razložiti zgodovinski razvoj enega diahronično najmanj dokumentiranega slovanskih jezikov....« (Lenček 1959, 22. 3. 1959.)
Ramovševi biografi se vedno znova ustavljajo ob dveh samoumevnih zgodovinskih okoliščinah, ki se pravzaprav zelo malo tičeta Frana Ramovša - znanstvenika.' Prvič, pravijo, daje bilo stanje slovenske lingvistike ob njegovem nastopu tako nebogljeno, daje moral Ramovš na vseh področjih preučevanja slovenskega jezika začeti nanovo (Kolarič 1960-71: 23); in drugič, kot v zadregi, daje v jezikoslovju Fran Ramovš izhajal iz mladogramatične šole, ki pa »daje v zadnjih letih pred prvo svetovno vojno« - ko da bi to nekako zmanjševalo njegovo namišljeno krivdo - »bila že v krizi in razkroju«. (Bezlaj 1950: 225.)
Dejstvo, daje Fran Ramovš na neki stopnji svojega znanstvenega razvoja-ekološko in metodološko - tudi bil »Junggrammatiker«, samo potrjuje preprosto resnico, da v rasti znanosti ni mogoče preskakovati razvojnih stopenj znanstvenega procesa, od opazovanja in dojemanja pojavov, do analitičnih in sintetičnih faz njihovega obravnavanja. Jezikoslovje je najprej in predvsem empirična veda, ki je prvenstveno ekološka v tem smislu, da temelji na opazovanju jezika kot komunikacijskega sistema neke družbe, - in šele potem strukturalizem, ustvarjajoč razmerja med sestavnimi deli v njih abstraktnih sistemnih odnosih.4 Navsezadnje je empirija tisto, ki omogoča odkrivanje logičnih sistemov in struktur v svojem gradivu - in ne obratno. Tako sta na primer fonetika in fonologija le dva komplementarna načina dojemanja glasov jezika:
2 Pri m., J. Baudouin de Courtenay, Opytfonetiki rez janskix govorov, Varšava, St. Petersburg, 1875. - Idem, Materialen zur siidslavischen Dialektologie und Ethnographie, I (St. Petersburg, 1895), II (St. Petersburg, 1904), III (St, Petersburg 1913). - O. Broch, Slavisclie Phonetik, Heidelberg 1911. - R. F. Brandt, Načertanie slavjanskoj akcentologii, St. Petersburg, 1880. - A. A. Šahmatov, Iz istorii udarenij v slavjanskix jazykax, Izvestija Otdelenija russkogo jazyka i slovesnosti Akademii Nauk, III (St. Petersburg, 1898), 1-34.
3Za pripravo referata sem uporabljal gradivo, ki ga prinašajo: Bezlaj 1950. Kolarič 1960-71, Lenček 1959, Nahtigal 1955, Rotar 1988, Rotar 1989. Informacija, ki jo prinaša Koblar-Horetzky 1985, mi ni bila dostopna.
4Pri m., C. lév1—Strauss, Structuralism and Ecology, predavanje na Barnard Collegeu-Columbia University, 1972. Glej C. Lévi-Strauss, The View from Afar. Prevedel J. Negroschel in Phoebe Hoss (New York, 1985), 101-120.
fonetika, kot jih zaznava naše uho, v njih naravni substanci, in fonemika, kot jih umsko sprejemamo, sistemsko urejamo v strukture po modelih, ki nam jih nudijo organizmi okoli nas. V tem smislu sta mladogramatična empirija in metodologija Ramovševega terenskega dela najboljša priprava za raziskovanje vprašanj problematike slovenskega strukturalnega jezikoslovja. Prav to je tudi prva najvažnejša in najznačilnejša kvaliteta Ramovševega dela v očeh slovenistike in slovanskega jezikoslovja v svetu: natančnost in neoporečnost njegovih terenskih podatkov in zgodovinskih interpretacij.5
Toda pravi Fran Ramovš, kot gleda nanj znanstvenik v svetu, je še v nečem drugem: v priznanju njegove znanstvene odprtosti, zvestobi jezikovnim dejstvom in razvojni dinamiki znanosti. Samo kdor pozna Luciena Tesnièrja oceno Konzonan-tizma (Tesnière 1930) in Dialektološke karte (Tesnière 1931 ), van Wijkove tople besede ob Kratki zgodovini slovenskega jezika (van Wijk 1939), lahko razume, kaj stoji za Ramovševo »novo metodo«, »metodološko inovacijo«, na katero merijo biografi, ko govorijo o Ramovševi Kronologiji, o njegovih Osnovnih črtah, obeh Ramovševih sintezah, stoječih najbliže modernemu strukturalizmu. Slovenski strukturalizem, danes - Logarjev, Riglerjev, Toporišičev - samorasten kot je, je tak, ker je pognal iz Ramovševe zvestobe ekologiji slovenskega jezika in metodološki empiriji raziskovanja njegovih govorov.
2 Po tem kratkem uvodu naj spregovorim o zanimanju dunajske in praške lingvistične šole za fonološko problematiko slovenskega jezika. Predmet razprave, zožen, kot je, na geografsko najbližji sektor možnih medsebojnih vplivov jezikoslovnih tokov v novi Evropi po prvi svetovni vojni, in na eno samo smer možne dvosmerne interakcije, na relacijo Dunaj - Ljubljana, vsekakor spada v zgodovinski okvir razvoja slovenistike med obema vojnama. Problem kot tak, dasi je mnogo momentov interakcije v trikotniku Dunaj - Praga - Ljubljana, zlasti osebnih, znanih, a ne dokumentiranih, v kolikor vem, še ni bil obravnavan.'' Naš namen je predvsem pokazati na jezikoslovno problematiko slovenščine, ki je pritegovala zanimanje obeh
5 Prim., na primer, kaj pravi Horace G. Lunt (Harvard University) o Ramovševih analizah zgodnje-slovensko-bavarskih krajevnih imen: »Fran Ramovš, the historian of Slovene, carefully sorts out the likely phonetic facts of the 8th— 1 1th c. Slovene, the probable etymologies of the toponyms (utilizing the modern German and Slovene dialect pronounciations, not the official spellings), and quite plausibly concludes that the evidence for č and c (first »soft«, later »hard«) is strong. He maintained that Baudoin de Courtenay [H. G. Luntova oznaka za tako imenovano praslovansko »tretjo« »progresivno« palatalizacijo; R. L. L.] was completed by the 9th century in the Austrian Alps. Unfortunately his wise words have been unheeded by many Slavists.« Prim. Horace G. Lunt, The Progressive Palatalization of Common Slavic (Skopje: Macedonian Academy of Sciences and Arts, 1981), 30.
6Manj znano je na primer, daje Vaclav Vondrâk ob odhodu na Masarykovo univerzo v Brnu, vabil Frana Ramovša, da zasede slavistično stolico na Univerzi na Dunaju; Ramovš je povabilo odklonil, mesto je dobil potem knez Trubeckoj. Drugič so Ramovša še resneje vabili v Prago po umiku Františka Pastrnka in bili zatrdno prepričani, da tako častnega povabila ne bo odklonil. Toda Ramovš je odklonil tudi to povabilo in ostal zvest slovenski univerzi. Prim. Šolar 1950: 444^145.
voditeljev praškega lingvističnega krožka, Nikolaja S. Trubeckoja in Romana Jakob-sona, njuna opazovanja, sodbe in spodbude o problemih slovenskega jezika, ki so bile ali ki bi lahko bile, če bi osebni stik med Ljubljano, Dunajem in Prago obstajal, plo-dotvorne spodbude mladi ljubljanski slovenistiki med obema vojnama.1
Glavni vir naše razprave sta obe najpomembnejši in v svetu najvplivnejši deli praškega lingvističnega krožka: Remarques sur l'évolution phonologique du Russe comparée a celle des autres langues slaves Romana Jakobsona (Jakobson 1929) in Grundzüge der Phonologie Nikolaja S. Trubeckoja (Trubetzkoy 1939), pa bogata znanstvena korespondenca Nikolaja Trubeckoja z Jakobsonom vse od časa, koje knez Trubeckoj zapustil domovino, 1920, pa do njegove prezgodnje smrti, 1938., vsega skupaj 214 pisem, sedaj dosegljivih v izdaji in komentarju Romana Jakobsona (Jakobson 1975).Ta korespondenca je predvsem predmet našega pregleda v tem referatu.
Ozadje praškega lingvističnega krožka je znano. Ustanovljen je bil leta 1926 v Pragi. Njegova ustanovitelja sta bila: jezikoslovni anglist Vilém Matheisus (1882-1945) in slavist Roman Jakobson (1896-1982). Med prvimi člani krožka, med češkimi znanstveniki: Bohumil Trnka, Bohuslav Havrânek, Jan Mukarovsky; med ruskimi emigranti: Roman Jakobson, v letih med obema vojnama profesor slavistike na Masarykovi univerzi v Brnu na Moravskem, Nikolaj S. Trubeckoj (1890-1938), jezikoslovni slavist na univerzi na Dunaju,'Sergej O. Karcevskij (1884-1955, jezikoslovni anglist na univerzi v Ženevi. Njihov program: strukturni in funkcionalni pristop v jezikoslovje in literarne vede, in v jezikoslovju - fonologija. Vodilni teoretik praške šole - Karcevskij; glavna mednarodna organizatorja - Roman Jakobson in Nikolaj Trubeckoj (Kondrašov 1967).
Krožek je obstajal vse do začetka druge svetovne vojne, objavil osem zbornikov svojih Travaux du Cercle Linguistique de Prague (1929-1939), in bil v živih in plo-dovitih zvezah z zahodnoevropskimi, slovanskimi in ameriškimi znanstvenimi centri in mednarodnimi organizacijami. V tridesetih letih, na mednarodnih kongresih jezikoslovcev od prvega 1928. leta v La Hayu; drugega 1931. v Ženevi; tretjega 1933. v Rimu; četrtega 1936. v Kopenhagenu; do petega 1939. leta v Bruslju; na mednarodnih kongresih fonetikov, od prvega 1932. v Amsterdamu; drugega 1935. v Londonu;
7 Fran Ramovš seje udeležil Prvega mednarodnega slavističnega kongresa v Pragi, Brnu in Bratislavi, kjer je praški lingvistični krožek (glej spodaj) prvič predstavil slavistom svoje lingvistične teze, objavljene v Travaux du Cercle Linguistique de Prague, I (Praga 1929), 5-29); prim. Rotar 1989: 129-130. Ramovševo pričevanje o samem sebi, ki gaje zapisal v enem iz pisem Želmiri Gašparikovi (Rotar 1989: 133), deloma razloži, zakaj se Ramovš kasneje mednarodnih kongresov ni udeleževal, ne Drugega mednarodnega slavističnega v Varšavi in Krakovu (1934), ne slavističnih kongresov po letu 1945. Po sili razmerje bil v izvršnem odboru, pripravljalnem, za Tretji mednarodnislavistični kongres, ki naj bi se sestal v Jugoslaviji, v Beogradu, v jeseni 1939; sodeloval je v pripravah odgovorov na znanstvene teze tega kongresa, ki so izšli že pred jesenjo 1939, do samega kongresa v septembru istega leta pa ni prišlo. V korespondenci med Želmiro Gašparikovo in Franom Ramovšem smo tudi prikrajšani za diskusijo o eni najvažnejših čeških publikacij praškega lingvističnega krožka, Spisovnâ čeština a jazykovâ kultura, uredila B. Havrânek in Miloš Weingart (Praga 1932), o kateri je želela navezati razgovor Gašparikova. (Rotar 1989: 157).
in tretjega 1938. v Ghentu, Pražani sodelujejo s predstavniki jezikoslovja vsega sveta: s teoretikom Karlom Bühlerjem na Dunaju, z Leonardom Bloomfieldom, utemeljiteljem ameriškega strukturalizma v Združenih državah, z Louisom Hjelmslevom na Danskem, A. W. de Grootom in Nicolasom van Wijkom na Holandskem, z Lu-cienom Tesnièrjem in Andrejem Martinetom v Franciji, in z vrsto ruskih sovjetskih slavistov: Grigorijem O. Vinokurjem, Evgenijem D. Polyvanovom, Jurijem N. Tyn-janovom, Borisom V. Tomaševskim, Nikolajem N. Durnovojem, Petrom G. Boga-tyrevom. Toda glavna os teoretičnega dialoga, vsaj za življenja Nikolaja Trubeckoja, je bila os Ženeva - Dunaj - Brno, in s te osi nam govorijo objavljena Trubeckojeva pisma Romanu Jakobsonu.
Zanimivo je že pogledati na mesto slovenščine med slovanskimi jeziki, o katerih teče beseda v korespondenci Nikolaja Trubeckoja z Romanom Jakobsonom. Statistično je slovenska tematika na šestem mestu med slovanskimi jeziki, obravnavanimi v objavljenih pismih; o slovenski tematiki v njih je razgovor devetnajstkrat, kar je relativno pogosto. O ruščini je govora v triinsedemdesetih pismih, o češčini v trinštiridesetih, o srbohrvaščini šestindvajsetkrat, o poljščini štiriindvajsetkrat, o po-labskih govorih dvaindvajsetkrat. Ker so ta pisma Trubeckojeva, ki je prej splošni jezikoslovec kot slavist, so vprašanja, ki se dotikajo slovenščine, vezana bolj v splošno jezikoslovna kot slavistična ali še celo slovenistične okvire. Za kolege, ki bi utegnili biti pozorni na te probleme, povzemam za Trubeckojem tudi teoretična ozadja njegovega dvogovora z Romanom Jakobsonom. Naj dodam, da sem zaradi omejitve časa in prostora iz celotnega gradiva izbral le nekaj najzanimivejših aspektov Trubecko-jevega zanimanja za slovenščino.
Po predmetih vprašanj, ki jih Trubeckoj načenja, slovenska tematika obravnava dvanajstkrat vprašanja fonologije slovenščine, od tega petkrat vprašanja prozodemov in petkrat slovenskih glasov, enajstkrat se dotika osebnosti, ki se ukvarjajo s slovensko problematiko, sedemkrat problemov slovenske dialektologije, štirikrat problemov slovenske metrike in prozodije, in enkrat samkrat enega samega problema oblikoslovja slovenskega jezika.
2.1 Morda je ta »enkrat samkrat« eno zanimivejših mest v Trubeckojevi korespondenci. Nanaša se na znano misel Antoina Meilleta o dvojini - »de la catégorie, rela-tiviment concrete, qui tend à s'éliminer partout au fur et à mesure des progrès de la civilisation ...« (Meillet 1921: 150), v prevodu - »o dvojini - relativno konkretni slovnični kategoriji, ki se sorazmerno z napredkom človeške civilizacije povsod umika iz rabe ...«, misli, ki je - povedano mimogrede - nekaj let kasneje pobudila Lu-cienaTesnièrja k raziskovanju slovenske dvojine v monografiji Les formes du duel en slovène in spremnem Atlas linguistique pour servir à l'étude du duel en slovène (oboje Pariz, 1925), je leto za Ramovševim Konzonantizmom slovenistika dobila klasično znanstveno monografijo o slovenski dvojini, v kateri je njen avtor prvi na zahodu znanstveno-lingvistično opozoril na eksistenčno vprašanje slovenskega jezika v južnoslovanskem kontekstu.
V enem svojih zgodnjih pisem z Dunaja Trubeckoj govori o potrebi, da se jezikoslovje znebi mladogramatičnega in saussurjanskega obravnavanja spreminjanja jezikov kot slepe igre naključja, ki nimajo nobene zveze s fonološkim sistemom in lo-
giko razvoja strukture jezikov.
(Trubeckoj 30 [22. 12. 1926], Jakobson 1975: 97)."
ft B своих лекциих всегда crapaiocb показатБ логику зволкјции. Зто возможно не толбко в области фонетики, но и в области морфологии (а вероитно, и в области словарл). EcTb некоторме зaмeчaтeлbнo показателћнме примерм, - напр. зволк>ции числителђнмх в славннских измках (зта зволкзцил всн зависит от того, coxpaнилocb ли двоиственное число как живан категорин или не сохранилосђ) - kot v slovenščini. Если де Сосск>р не решилсл сдела-rb логического вмвода из своего же тезиса o том, что »изbiк ecTb система«, то зто в знaчитeлbнo^^ мере потому, что зтот вмвод противоречил бш не тoлbкo обшеприннтому представленик) об истории н :шка, но и обшеприннтим поннгинм об истории вообше.
C точки зрении обш,их историков можно дли зволгоции нзмка ycтaнaвливaтb тол1.ко такие »законм« как »прогресс цивилизации разрушает двоиственное число« (Meillet), - т.е., строго говорн, закоим во первмх всо>ма пoдo^pитeлbHble, a во втормх не чисто-лингвистические. Между тем, внимaтeлbнoe изучение нзмков с установкои на внутреннкло логику их зволгоции учит нас тому, что таковаи логика ecTb, и что можно ycTaHOBHTb целми рид законов чисто-лингвистических, независи!цих от внелингвистических факторов »цивилизации«.
Leta kasneje Roman Jakobson (Jakobson 1975: 97) razvija to isto misel takole:
C славннско^ точки зренил тезис Meillet совершенно неприемлем: чем современнме словенцм и лужичане менее цивилизованм сербов или болгар? чем полаб XVII-ro века бмл не цивилизованнее великоросса того же времени? Как зто ни странно, дв. ч. сохранилосв толвко y тех славин, которме cилbнee всего герма-низованн (за искл. чехов).
2.2 Drug tak splošno jezikoslovni argument, nanašajoč se na tako imenovane panonske, skupne južnoslovanske in zahodnoslovanske jezikovne pojave, se razvija Trubeckoju v razpravljanju o smereh in fazah jezikovnega razvoja, o križanjih različnih razvojev na nekoč nepretrganih, kasneje ločenih kontinuih (Trubeckoj 23 [15. 1. 1925], Jakobson 1975: 76). Trubeckoj govori o kronoloških razlikah v razvoju iste fonološke spremembe na takih jezikovnih ozemljih. Stik med slovensko-hrvaškimi in centralnoslovaškimi narečji v Panonski nižini - kot je poznano, je Ramovš o tem govoril v Riši Vel'komoravski (Ramovš 1935: 441-452) in v Kratki zgodovini slovenskega jezika (Ramovš 1936: 83-95) - bi po Trubeckoju lahko obrazložili s takimi kronološkimi razlikami v razvoju.
(Trubeckoj 23 [15. 1. 1925], Jakobson 1975: 76):
Так напр. измененин dj > 3 и 3 > ź оба обидечешкословацкие, но y чехов dj > 3 произошло paHbtiie чем 3 >ź (и позтому 3flecb не толбко vîtëz < vit'a"3, но и meze < теза < medja), y словаков же, наоборот dj > 3 произошло после 3 > ź, и потому 3flecb z получилос^ тол bKo из .3, восходншего Kg, a з из dj сохранилосв без измененин. OöbHCHHeTCH зто тем, что волна dj > 3 шла с севера на кзг (она ecTb y поликов и лужичан, но отсутствует y сербов и словенцев), волна же 3 > ź - с к>га на север (она ecTb y сербов и словенцев, но отсутствует y поликов). В прачешкословацкои области обе волнм скрестилисв, и в peзyлbтaтe, порндок их наступленин в сев.-зап. части зтои области бмл инои чем в ioro-вост. Такими же хронологическими различииами ч
"Referenca označuje: številko in datum Trubeckojevega pisma v Jakobsonovi izdaji (1975) in stran, na kateri se nahaja citat.
oöbHCHH(o отношении между средниесловацк. диал. razum, ravny и ческ. rozum, rovny.
Словом, длн древнеишеи зпохи a вообше не вижу никаких основании отделн™ прасловацкие говорм от прачешских и исхожу из понитин o прачешскословацких говорах, KOTopbie назмвак) еи;е »централћнопраславннскими«. Они служили посред-ствуклцим звеном между северозападнои (пралужицколишскои) и (огозападнои (прасловенскосербохорватскои) группами праславинских говоров, и благодарн зтому своему промежуточному положенинз ^вл^лиcb иногда местом перекрешивании волн ceeepHbix и ижннх , что вмзмвало иногда хронологические различии в поридке наступленин одинаковмх изменении в разнмх частнх их территории.
Mimogrede, v tem Trubeckojevem razmišljanju je zasidrana ideja »centralnopra-slovanskih dialektov«, ki jo je kasneje razvijal Aleksander Isačenko (glej Isačenko 1936 a).
2.3 Eden problemov, o katerem razpravlja Trubeckoj z Jakobsonom v pismu 1. novembra 1927, se tiče fonološkega razmerja med naglasom in kvantiteto v jezikih, ki imajo oboje v svojem prozodičnem sistemu, kot sta polabščina in slovenščina. V odstavku, ki ga želim navesti dobesedno (Trubeckoj 37 [1. 11. 1927], Jakobson 1975: 112-113), Trubeckoj postavlja svoj predlog za rešitev tega fonološkega problema takole:
B полабскем лзмке, как он предстает перед нами в памитниках, все удариемме гласнме долги, все заударнме кратки, a в предударнмх слогах допускак>тсн как долгие так и краткие гласнме (нпр. vâ.pëtïïsténâ »вмпушченнми« - vaîgasénâ »погашеннши«). Таким образом, оказмваетсн, что количество »свободно«, a ударение »несвободно«, при чем место ударенин определиетсн простои формулои: убарение лежим на послебнем из болгих слогив акценмноп ебиници.
in se dalje vprašuje:
Можно ли счMT3Tb что в полабском нзbiкc b tom виде, как он нам известен, количество дeиcтвитeлbнo вполне свободно? Иначе говори, чт<5 следует pa3yMeTb под полнои свободоА количества? Beдb в полабском измке, как указано Bbiuie, nepBbiî слог oб^зaтeлbнo бмл долог, a краткие слоги никогда на стонли под ударением. Значит, не все теоретически-ммслимие комбинации долготш и краткости с yдap^eмocтbK> и неудараемост^к) и с числом слогов бмли допустимш, a тoлbкo HeKOTopbie. Зто не то, что в чешском мзмкс, где лк)бои слог слова может 6biTb краток или долог, где возможнм слова, состч^шие из одних кратких слогов, и где ударение может лежат^ как на долгом, так и на кратком слоге. Возникает вопрос, не следует ли ввести особое поннтие »полусвободного количества«? Из славинских лзмков кроме полабского такое »полусвободное количество« пpeдcтaвл^eт еи^е словенскии. Мне кажетсн, что понитие зто имеет некоторук) прагматическук) ценносп>. Дело в том , что тогда как в нзмках с вполне свободнмм количеством (в чешском, в сербском) ни краткие гласнме как таковме, ни неударнемме гласнме качественнои редукции не подвергак)тсл, - в измках полабском и словенском такан качественнан редукции неударлеммх кратких гласнмх 04eHb cилbнo развита: так в полабском измке в кратких неудариеммх слогах все старме гласнме верхнего подЂема дали 5, a все старме гласнме неверхнего подвема дали ä.
Интересно узнат^ чтб Bbi обо всем зтом думаете?
2.4 Kot je znano, je Trubeckoj v začetku tridesetih let ( 1932-33) tehtal van Wijkove pomisleke na teze praških jezikoslovcev o teleološkem značaju sprememb v jezikih (van Wijk 1932: 67-75), iz česar je zrasla razprava Die Entwicklung der Gut-
turale in der slavischen Sprachen (Trubetzkoy 1933: 267-279). Glavni argument te študije, sloneče na konceptu »centralnoslovanskih« glasovnih sprememb in na Trubeckojevem izgrajevanju sistema fonoloških korelacij, je v tezi, da razvoja ve-larov v slovanskih jezikih nikakor ne gre imeti za prazno igro slučaja; nasprotno, daje razloge zanj treba iskati v vzročno povezanih razvojnih dejstvih, ki sledijo inherentni težnji jezikov po pravilnosti in smotrnosti struktur svojih glasovnih sistemov (Trubetzkoy 1939).
Praslovanski sistem zapornikov je slonel na dveh korelacijah: na korelaciji zvenečnosti (zveneč nezveneč glas) in na korelaciji zapornosti (zapornik pripornik). V skupnoslovanskih govorih, ki so odpravili dz (glas 3 iz *g'), nezveneči zaporniki p, t, k niso mogli biti istočasno udeleženi v teh dveh korelacijah. Tako je v razvoju slovanskih jezikov po tej teoriji prišlo do naslednjih sprememb v sistemu treh mehkonebnikov: ( 1 ) ali do odprave korelacije zapornosti, ko sta č in c dala nekakšen »neutralen«, »srednji« c [kot v velikoruskih narečjih] in ohranila š vs. s in ž vs. z; ali (2) je korelacija zapornosti v č vs. c ostala, pa je prišlo do nevtralizacije med k in x\ v teh govorih je velarni nezveneči pripornik x postal laringalni - grlni /2; ali pa, (3), je bila v sistemu treh mehkonebnikov k : g : x odpravljena korelacija zapornosti - in v teh narečjih je g dal Za slovanske jezike je značilno, da slabijo šum grlnih pri-pornikov; ker pa pri velarnem priporniškem šumu pri glasu x gre za relativno važno razločevalno delno zaporo na določenem mestu ustne votline, lahko oslabitev šuma nastopi le pri takih mehkonebnih pripornikih, ki v sistemu jezika v posameznih narečjih ne poznajo korelacije zapornosti (Trubetzkoy 1933: 278-279).
V tej razpravi se Trubeckojev argument dotika tudi razvoja g v y v slovenskih in čakavskih govorih, v katerem Trubeckoj vidi iste razvojne težnje kot v centralnoslovanskih narečjih, vendar z novimi, nadaljnjimi razvojnimi težnjami, o katerih pa ne govori, a razpravo o njih obljublja za kdaj kasneje. V pismu Romanu Jakobsonu od 4. aprila 1932, pravi:
(Trubeckoj 106 [4. 8. 1932], Jakobson 1975: 248):
Оченђ благодарк) за присмлку литературм. Статђн мон уже написана, но вмшла оченђ велика, так что renepb надо efio сократитђ по краинеи мере на Зто оченћ
трудно. Вероитно придетсн просто не касап>сл словенских говоров, где скреш,ение двух решении проблемм задненебнмх (g > Y и x > h) создало доволбно сложнме и своеобразнме отношении (вплотђ до полного упразднении всех задненебнмх в незаимствованнмх словах: g, x > h, a k > ').
Te svoje obljube pa Trubeckoj nikoli ni izpolnil. Naj dostavim, da v svoji razpravi, ki je izšla v Miletičevem zborniku - devet let po Ramovševem Konzonantizmu, Trubeckoj ne omenja ne Ramovša ne koga drugega s podatki o slovenskem in čakavskem razvoju, ki ga obravnava.
2.5 Zanimivi so Trubeckojevi podatki v pismih Jakobsonu, ki se nanašajo na njegovo pripravljanje Atlasa fonoloških sistemov, za katerega je bila dana iniciativa na Četrtem mednarodnem kongresu lingvistov v Kopenhagnu (1936). Trubeckoj je bil takoj pripravljen prijeti za delo in že 20. oktobra 1937 poroča Jakobsonu o fonoloških izoglosah v Evropi, v katere vključuje tudi ozemlje slovenskega jezika. Med pojavi,
ki jih omenja za slovenščino, so: mehkonebni pripornik x, ki ga večina slovenskih narečij deli s čakavskimi in kajkavskimi govori in z nemščino (a ne z italijanščino); grlni pripornik h - v nekaterih severnih slovenskih govorih, koroških, ki ga ti delijo z nemščino, madžarščino in s štokavskimi govori (in dodaja: »v češčini, slovaščini, ukrajinščini in beloruščini je ta h fonološko mehkonebni in ne morda grlni soglas-nik«); dalje - nosni samoglasniki - v slovenskix govorax Pod'jun 'ja, prjamo sopri-kasajuščixsja s nemeckimi »nazatizirujuščimi gov o rami «\ in grlni zapornik ?, »glottal stop« v angleški terminologiji (Heffner 1960: 136-137), gortanyj vzryvnoj v časti slovenskix govorov v Karintii, kot pravi Trubeckoj in končuje: Èto poka vsjo, čto mne udalos 'vyjasnit' bez voprosnika (Trubeckoj 186 [20. 10. 1937], Jakobson 1957:402-404). Toda že v naslednjem pismu dodaja še mehkonebni pripornik.
(Trubeckoj 187 [26. 10. 1937], Jakobson 1975:407):
Y (т. e. фонологическии партнерх): зто y имеетси в голландском, в нижне- и средненемецких говорах, повидимому также в немецких говорах восточнои Вогемии, далее в чешском, словацком, украинском, белорусском, к>жновеликорусском, во всех измках Кавказа, в османском, греческом и арабском; кроме того, вне контакта с зтои сплошнои территориеи y имеетсн в некотормх чакавских и словенских говорах.
Naj ob vprašanju evropskih izoglos dodam še drugo malenkost. Ko Trubeckoj v naslednjem pismu Jakobsonu poroča o delu ene svojih italijanskih študentk v seminarju, Giulije Porru, učenke italijanskega simpatizerja praške lingvistične šole G. De-vota, v komentarju na njena opazovanja o korelaciji fortis : lenis v italijanščini (ki jo sam opredeljuje: pričem lenis vsegda zvonkaja, a fortis nepridixatel'naja, no pri ne-jtralizaciji arxifonema predstavlena lenis), dodaja
(Trubeckoj 196 [9. 5. 1938], Jakobson 1975:426):
коррелацин звонкости гораздо менее распространена в Европе чем зто кажетси. Собственно гoвop^ она сушествует толђко в венгерском, в литовском, в албанском, в латмшском и в славннских измках, да и то за исклк>чением некоторшх словенских диалектов.
Pri tem Trubeckoj seveda misli na opozicijo fortis : lenis, ki je sodeč po tako zvanih spirantiziranih končnih zvenečih zapornikih, v narečjih dela severozahodnega slovenskega jezikovnega ozemlja, kot sta jih opazila Ramovš in Isačenko, morala obstojati že od najstarejših časov (Ramovš 1924; Isačenko 1939).
2.6 To so nekatere med najzanimivejšimi referencami na slovenski jezik in njegove probleme v Trubeckojevi korespondenci z Romanom Jakobsonom.
In naj podčrtam, da sem se omejil le na probleme, za medvojno obdobje fonološko dokaj inovacijske, ki so Trubeckoju rastli ob pripravljanju njegovih Grundzüge der Phonologie (1939). Nekaterim med njimi je mogoče slediti tudi v Grundzüge, v knjigi, ki mu je zorela vse do smrti. Statistično: slovenski problemi so tukaj predstavljeni trinajstkrat, dvakrat od tega v opombah. Naj na tem mestu samo zaradi pregleda naštejem tudi nekaj njihove tematike.
So slovenski govori, zlasti na Koroškem, ki imajo uvularni [R] kot regionalno fonetsko varianto alveolarnega apikalnega r v slovenščini (Trubetzkoy 1938: 47);
v govoru Dravcev na Koroškem obstaja serija dvoglasnikov из in h, ki se vklapljajo v petsto-
penjski četverokotniški samoglasniški sestav (Trubetzkoy 1938: 115); referenca: Isačenko 1935;
v Podjuni na Koroškem obstajajo slovenski govori z nazali Trubetzkoy 1938: 119); referenca Isačenko 1935;
so slovenski govori na Koroškem, ki v svojem soglasniškem sistemu nimajo velarov-mehko-nebnikov (Trubetzkoy 1938: 123); brez reference;
nekatera slovenska narečja imajo fonemske pare nezvenečih zapornikov in zvenečih priporni-kov (/? -* p, i -» y) - v končnih položajih - korelacijo konstriktivnosti, ki je fonološko relevantna le za ustničnc in zobne zapornike (Trubetzkoy 1938: 150-151);
vsi nenaglašeni zlogi v slovenščini so enomorni (obsegajo le po eno môro); in celotni sistem sestoji iz sistema nizkotonskih enomornih zlogov, visokotonskih enomornih zlogov, dvomornih zlogov s pozitivnim tonskim potekom (positiv verlaufend), in dvomornih zlogov z negativnim tonskim potekom (negativ verlaufend) (Trubetzkoy 1938: 190); brez reference;
in končno - fonološka formula naglasa v knjižni slovenščini: Besede, ki nimajo dvomornih zlogov (dolžin), imajo naglas na zadnjem (enomornen) zlogu; če je ta zlog odprt, se naglas z njega fakultativno lahko premakne na predzadnji enomorni zlog. Toda statistična distribucija akcenta v slovenski poeziji kaže, da so kratko akcentuirani zlogi tukaj obravnavani kot nenaglašeni (Trubetzkoy 1938: 257). To je naravna posledica dejstva, da položaj kratko naglašenih zlogov v besedi ni svoboden, ampak zunanje determiniran, kar pomeni, da ne more razločevati pomena dveh besed z isto kvantitativno strukturo (Trubetzkoy 1938: 193); z dvema referencama: prva, za statistično razvrstitev naglasa v slovenskem verzu, na že omenjeno razpravo Isačenka, Der slovenische fünffüssige Jambus; druga, na nesvobodnost kratkega naglasa v slovenščini - na Romana Jakobsona, »Die Betonung und ihre Rolle in der Wort - und Syntagmaphonologie« (Jakobson 1931: 173).
3.0 Končno, še primer, dva za ponazoritev osebnih odnosov kneza Trubeckoja do ljudi svojega časa, ki so se ukvarjali s slovenistiko. Znano je, daje Trubeckoj v slavističnem seminarju univerze na Dunaju imel dva doktorska kandidata, ki sta raziskovala koroške govore: Aleksandra Vasiljeviča Isačenka (1910-1978), in nekega Viktorja Paulsena, rojenega 1913, o katerem vemo samo to, daje pri Trubeckoju branil disertacijo z naslovom Die slowenischen Mundarten des Gailtals in Kärnten (Jakobson 1975: 213).4
Isačenka knez Trubeckoj prvič omenja Jakobsonu v pismu z 8. junija 1930; takrat je bilo Isačenku dvajset let (Trubeckoj 61 [8. 6. 1930], Jakobson 1975: 159-160):
To, ЧТО Bbi пишете o студентах Матезиуса и Трнки, находит себе параллелђ и y нас в Вене. У нас тоже ecTb студентм, увлекшиесн фонологиеА, при чем среди них особенно вмдвигак>тси совсем молодме мои ученики (особенно один русскиИ змигрант, нскии Исаченко, оченђ способнмИ, изучившии в беженстве сербскип и словенскии нзмки).
Isačenko je prinašal Trubeckoju informacije o slovenskih koroških narečjih, tako na primer, podatke o slovenskem koroškem zaporniku [ ? ] iz mehkonebnega k, o katerem leto kasneje poroča Jakobsonu (Trubeckoj 80 [14. 11. 1931], Jakobson 1975: 201):
B bi приводите такие примерм перехода коррелации в дизђк>нкцик>, при которнх изменение касаетси признакового члена коррелации. Может показатсн, что зто -
9 Viktorja Paulsena omenja tudi Isačenko v svojem poročilu Dunajski akademiji leta 1938: »Dr./ V. Paaulsen, ebenfalls Mittglied des Wiener slawischen Seminars, bereiste im Jahre 1932 und 1933 einen anderen Teil des Gemischtsprachigen Gebietes in Kärnten, nämlich das Gailtal. Die Ergebnisse dieser Reise sind in seiner Doktorarbeit niedergelegt.« (Isačenko 1938:
3).
всегда так. Между тем, доволбно много служаев, когда тот же резул1>тат дocтигaeтc^ изменением беспризнакового рида. Так, в каринтско-словенских говорах k перешло в ' (силмнми гласнми приступ), a g сохранилосв как g.
Leto dni kasneje Trubeckoj poroča Jakobsonu brez komentarja (Trubeckoj 110 [9. 9. 1932], Jakobson 1975: 254):
Исаченко нашел словенскии говор, в котором все звонкие взривнме поеле гласнмх перешли в спирантм: Bogb > Buex, radb > rad (G. raöa), bobi> > buif (G. buiba)!
Naslednjo pomlad, 1933, v času, ko je Roman Jakobson delal na primerjalni slovanski metriki in je potreboval informacije o slovenskem verzu, je Trubeckoj, verjetno na Jakobsonovo prošnjo, naj bi pridobil Isačenka za raziskovanje slovenskega verza, odgovoril (Trubeckoj 115 [10. 5. 1933], Jakobson, 1975: 272-273):
O словенскоИ метрике Исаченке писатћ сеичас нелвзл. Он Becb погружен в подготовку к докторскому зкзамену. У менн ecTb другоИ студент, хорошо владеклции словснским лзмком (и работавшиА зтим летом вместе с Исаченко по собираник) диалектологического материала в Каринтии). H предложу ему зту работу в качестве TeMbi длн диссертации (он napeHb с головои). Так или иначе, зто Mbi сделаем.
Že v naslednjem pismu , datiranem 10. junija 1933, pa Trubeckoj sporoča Jakobsonu: Isačenko, nakonec, podal svoju dissertaciju (Trubeckoj 116 [10. 6. 1933], Jakobson 1975: 277-278). Kar sledi, je dokaj nelaskava oznaka svojega učenca in njegovega dela, z izrazom tihega razočaranja znanstvenika - učitelja (Trubeckoj 116 [10. 6. 1933], Jakobson 1975: 278):10
l0Nelaskavi del Trubeckojeve karakteristike Isačenkovega dela se glasi: Исаченко, наконец, подал свокз диссертацик). По суш,еству, кроме нескол1>ких удручаклдих лнпсусов, особмх ересеи нет, хотл нет и оригиналкности. Но зато по форме - тихии ужас. Впечатление полнеишеи беспомошности. Полное неумение распределитБ материал: в историческои части сообицак>тси наблгоденин над произношением и над передачеи звуков диалекта школ1>Н1ј1ми детвми, в каждои главе предполагаетцн известнмм содержание следукицеи главћ и т. д. Читaтeлb вооби^е совершенно не прннит по внимание: человек, не посеш,авшии моих лекции, болђшук) частћ работм вообш,е поннтк не сможет. На читателл же, привмкшего читатђ немецкие диссертации, особено странное впечатление должно произвести полное отсутствие сснлок, -что тем более досадно, что, на самом деле. Исаченко массу прочел и при желании мог бш каждое свое положение подкрепит!> ссшлками на литературу. Наконец, - что дли мени нвилосн особенно неожиданнмм сгорпризом, -немецкии нзкж оставлнет жела-rb оченђ многого ... Как ли жалко малћчика, но пpишлосb ero огорчитђ и вслетБ ему переделатђ работу. Правда, ввиду того, что времени болђше нет, переделка коснетси толбко самого необходимого, так что и после переделки работа будет толико более или менее прилична, но не отлична. Похвастат1>сн eto нелћзл будет, но по краинеи мере можно будет xoTb приннтђ ce как диссертацикз. Bcë зто оченђ удручило не толико Исаченку, но и менн самого, ибо в глубине души н все-таки наденлсн, что зтои работои можно будет noxBacTaTbcn: ведБ зто - первал лингвистическаи работа в моем семинаре. Сознак) свок) собственнукз вину во всем зтом. Ничего не поделаеањ, такан y нас профессин: учимсн на учениках, и чтобкз научитисн преподаватћ, сначала надо
B глубине души н всио-таки наденлсн, что зтои работои можно будет похвастатђсн: ведв зто - перваи лингвистическам работа в моем семинаре.
Vendar je Isačenkova disertacija, Die slovenischen Dialekte des Jauntales in Kärnten (1933), komaj dve leti kasneje izšla v Revue des études slaves pod naslovom: Les dialectes slovènes du Podjune en Carinthie, v dveh delih: Description phonologique (Isačenko 1935: 53-63), in Études historique (Isačenko 1936: 38-55). Besedilo te objave je bilo pripravljeno v Franciji, v akademskem letu 1933-34, v času Isačenkovega bivanja pri Andreju Vaillantu v Parizu."
Verjetno po nasvetu svojega učitelja je bil Isačenko poleti 1937 znova na terenskem delu po slovenskem Koroškem: Isačenko ezdil k Slovencam, izučal govory Rosental'a, privez dovol'no ljubopytnogo materiala, poroča Trubeckoj Romanu Ja-
HcnopTUTb нескол1>ких учеников!
Na nekem drugem mestu Trubeckoj še z večjo kritičnostjo govori o Isačenkovem značaju: Bbi спрашиваете менн o моих предположенинх касателино научнои будушчности Исаченки. Признакзсђ, « и не знаш, что ответи-rb. Он какои то страннми. Безусловно способнии, бмстро схватмвает, соображает. Как будто деиствител1>но интересуетсл наукои. A в то же времн чего то не хватает, при том не хватает чего to 04eHb сушественного. Должен сказатђ, что л несколБко разочарован резул1>татами его пребмвании в Праге: м думал, что он сделает гораздо болише. Стипендии его кончиласБ, a работу свокз над глаголическими рукописими он до сих nop не закончил. Обидно бросатђ начатое дело. Позтому, в настоиш,ее времн по моему необходимо постаратм:н продлити ему стипендикз ет,е на некоторое времи. ft в зтом сммсле написал Крофте и Папоушку. Бшл бм очен(> благодарен Вам, если бм Вш тоже в зтом деле помогли. Но, конечно , зтим вопрос o будушем не разрешаетсн. В будушем Исаченко собираетси жит^ в Вене, получн™ лекторат в Университете, a потом хабилитироватм:и. Bcë зто -бесплатно. Видов на дaлbнeишy^o карверу в ближаишем времени - никаких. При таких условинх н примо незнаго, имеет ли ему смшсл настаиватђ на своеи академическои Kapbepe, длн которои он, повидимому, не так уж и подходнш,. ft нерешакхљ BbCKa3biBaTb ему все зто, потому что зто его огорчитђ, a он склонен к неврастении и приди в отчаиние, может нaдeлaтb глупостеи. Кроме того, веди сеичас других, неакадемических мест длн него не предвидитсн. Позтому и и думак), что пускаи он пока закончит свок> работу в Праге, переедет в Вену и получи-rb здесђ лекторат. Maтepиaлbнo зто - нол!>, но по краинеи мере y молодого человека будет сознание, что он имеет какукз то дoлжнocтb. A тут н ero осторожно приготовлк) к мисли, что по научнои части ему итти не имеет сммсла, и как толико подвернетсм какан нибyдb подходиицаи неакадемическаи служба, nocTapaiocb пристроитћ его туда. A как Bbi смотрите на него? напишите мне откровенно. Bbi ведђ Tenepb к нему присмотрелис^ Разговариватђ с ним надо осторожно, учитмваи ero способносђ легко влада-rb в наврастеническое отчаиние, - зто Вш имеите в виду. ft ero oneHb лкзблиу, но вижу его недостатки ...
" Isačenko je bil v Parizu od oktobra 1933 do konca maja 1934. Zanimiva je Trubeckojeva opazka Romanu Jakobsonu že v novembru 1933, mesec dni po prihodu v Pariz, ko mu piše: Isačenko Parižem očen' dovolen, no, kažetsja, podpadaet pod vlijanie francuzskix slavistov.... Vajan podbivaet Isačenko zanjat'sja 'pod ego rukovodstvom'. /.../ Naivnyj Isačenko klonul. Po moemu, pora ego ottuda ubirat'. (Trubeckoj 125[15. 11. 1933], Jakobson 1975:292).
kobsonu v pismu 2. avgusta 1937 v Prago, a skeptično dodaja: no ne znaju xvatit li u nego vyderžki na obrabotku (Trubeckoj 183 [2. 8. 1937], Jakobson 1975: 397). Za to koroško ekspedicijo je Isačenko dobil podporo Balkanske komisije dunajske Akademije znanosti; namenjena je bila raziskovanju rožanskih narečij. Kot sam poroča o tem svojem podjetju, je v sorazmerno kratkem času, v enem samem mesecu (julij 1937), popisal govore v več kot dvajset krajih Rožanske doline (Isačenko 1938: 1-10), a seje navsezadnje - deloma zaradi nezadostnosti in pomanjkljivosti podatkov, deloma zaradi kompleksnosti gradiva - odločil za opis enega samega krajevnega narečja, narečja kraja Sele v Rožu (Isačenko 1939: 1-5).
Ko je pripravljal izdajo monografije Narečje vasi Sele na Rožu, ki je izšla v izdaji Razprav Znanstvenega društva v Ljubljani (Isačenko 1939), mu je po njegovi lastni besedi z novimi pobudami in nasveti stal ob strani že Fran Ramovš. In kot je bil du-naj-ski genialni učitelj Nikolaj Trubeckoj morda le preveč kritičen do svojega učenca, se zdi, daje bilo sodelovanje s Franom Ramovšem spodbudnejše in konstruktivnejše za mladega znanstvenika. Vsaj tako lahko razumemo Isačenkovo priznanje, ko se v predgovoru svoje monografije obema, Trubeckoju in Ramovšu zahvaljuje za njuno pomoč:
Dokončno je bilo to delo urejeno v Ljubljani, kjer je pisec imel potrebno literaturo v polni meri na razpolago. /.../ Predvsem je avtor zahvalo dolžan svojemu prerano umrlemu učitelju, knezu N. S. Trubeckoju, saj mu je on vzbudil zanimanje za koroška narečja in mu v prvih študijah pri pregledovanju materiala in snovanju načrta vedno stal ob strani z dragocenimi nasveti. Enako [pa] je avtor hvaležen g. prof. Ramovšu, ki mu ni le rade volje odprl svojo privatno knjižnico, ampak mu je dal v razgovorih važne pobude ter ga obvaroval raznih pomot. Tudi za njegovo ljubeznivost, daje pregledal študijo še v rokopisu in čital korekture, naj bo prof. Franu Ramovšu izrečena srčna zahvala. V Ljubljani, v juliju 1938. (Isačenko 1939: 3.)
Fran Ramovš je ob Isačenkovem Narečju vasi Sele na Rožu moral čutiti osebno zadovoljstvo in zadoščenje, ki ga vsak znanstvenik učitelj lahko čuti nad znanstvenim uspehom svojega učenca. Zanimivo je, da se na straneh te Isačenkove monografije prvič v slovenskem jezikoslovju srečujemo s koncepti kot fonema in fonološki sistem, in z referencami na publikacije praškega lingvističnega krožka in na dela nekaterih njegovih pomembnejših predstavnikov, Karla Bühlerja, Romana Jakob-sona, Sergeja Karcevskega in Nikolaja Trubeckoja.12 Ali nam ti drobci ne govore tudi o tem, da se je že tedaj Ramovševo gledanje na fonološko problematiko slovenskega jezika utegnilo nagibati v smer pozicij praškega strukturalizma?
Summary
The topics of phonology and structural linguistics related to Slovene language, drawn from Nikolaj S. Trubetzkoy's correspondence with Roman Jakobson [see Jakobson ed. 1975], which are the focus of our discussion in this paper, cover the following subjects: the
l2Prim., isačenko 1939: Glasoslovje 5-13, 27: 33; Résumé 135-146; Bibliografija 147-148. O Isačenka knjigi je pozneje podrobneje pisal Jože Toporišič v prikazu slovenske dialektologije: Die Slovenische Dialektforschung, ZslPh XXX (1962), št. 2, 383-414. Poslovenjeno in razširjeno do 1. 1986 v Portreti, razgledi, presoje (Maribor, 1987): 217-256: Slovensko narečjeslovje.
fallacy of Antoine Meillet's proposition on the incompatibility of preservation of the grammatical category of dual in languages and the cultural progress of their societies; the problem of the evolution of phonological changes in speech areas, divided and separated in time, such as the Pannonian Plain before and after the settlement of Hungarians; the existence of a number of the so-called »central-Slavic« dialectalfeatures in a Common Slavic continuum; the Common Slavic nasals and their evolution in the Eastern Alpine Slavic dialects; the South Slavic *dj - j change before the division of the South Slavic continuum into Slovene-Croatian-Serbian speech areas; the phonological relations between stress and quantity features in Slavic languages and the problems of vowel reduction in polabian and Slovene languages; the evolution of the correlation of voice and the correlation of construction in the system of occlusives in Slovene language; the list of European phonological isoglosses crossing Slovene speech area; the correlation fortis-lenis in Slovene dialects; the phonological formula of prosodie features of standard Slovene; and a number of sound features of the Slovene Carinthian dialects »discovered« by Aleksander V. Isačenko during the time he worked on his dissertation »Die slovenischen Dialekte des Jauntales in Kärnten« (1933).
Bibliografija
Bezlaj, F. 1950. Fr. Ramovš. Pogled na njegovo delo. Slavistična revija III, 225-236. Heffner, R.-M. S. 1960 General Phonetics. Madison: The Univesity of Wisconsin Press.
Isačenko, A. V. (= A. Isatchenko). 1935. Les parlers slovènes du Podjunje en Carin-
hie. Description phonologique. Revue des études slaves 15 (Pariz), 53-63. --(= A. Isathenko). 1936. Les parlers slovènes du Podjunje en Carithie. Etude historique. Revue des études slaves 16 (Pariz), 38-55.
--(= Issatschenko). 1936 a. Zur Frage der 'zentralslavischen' Lautveränderungen.
Sbornik Matice slovenskej 14, Jazykoveda (Turč. Sv. Martin), 56-58.
--(= Issatschenko). 1936-37. Der slovenische fünffüssige Jambus, Slavia 14
(Praga), 45-47.
--(= Issatschenko). 1938. Bericht über kärntner-slowenische Dialektaufnahmen
anlässlich einer Kundfart im Sommer 1937. Anzeiger der Akademie der Wissenschaften in Wien. Philosophisch-historischee Klasse, I—III, 1-10.
--1939. Narečje vasi SEle na Rožu. Ljubljana: Znanstveno društvo. [= Razprave
Znanstvenega društva v Ljubljani 16, Filološko-lingvistični odsek 4], jakobson, R. 1929. Remarques sur l' évolution phonologique du Russe comparée à celle des autres langues slaves. Praga. [= Travaux du Cercle Linguistique de Prague 2]
--1931. Die Bettonung und ihre Rolle in der Wort- und Syntagmaphonologie.
Travaux du Cercle Linguistque de Prague 4 (Praga), 164-182. — — 1937. Über die Beschaffenheit der prosodischen Gegensätze, Mélanges de linguistique et de philologie offerts à J. van Ginneken (Pariz), 25-33.
--ed. 1975. N. S. Trubetzkoy's Letters and Notes. Prepared for publication with
the assistance of H. Baran, O. Ronen and Martha Taylor. The Hague - Pariz: [= Janua Linguarum, Series Major 47]. KOBLAR-HORETZKY, A. 1985 Korespondenca Frana Ramovša, 1. Izpisi pisem dopis-
nikov. Objave 7; Kazala. Objave 8. Ljubljana: SAZU. [Citirano po Rotar 1989],
Kolarič, R. 1960-61. Ramovš Fran. Slovenski biografski leksikon III 9 Ljubljana: SAZU), 22-24.
KondraŠEV, N. A., ed. 1967. Pražskij lingvističeskij kružok. Sbornik statej. Moskva: Izdatel'stvo Progress.
lenček, R. l. 1959. Iz razgovorov z Romanom Jakobsonom. Harvard Univerity 1959-1962. [neobjavljeni zapiski].
MEILLET, Antoine. 1921. L'émploi du duel chez Homère et Г élimination du duel. Mémoires de la Société de linguistique de Paris 22 (Pariz), 45-155.
NAhtigal, R. 1954. Prof. Ramovš o sebi od doktorata do docenture v Gradcu. Slavistična revija V-VII (Ljubljana), 9^0.
--1955. Pisma prof. Ramovša od docenture do profesure. Slavistična revija VIII
(Ljubljana), 90-109, 232-246.
Ramovš,F. 1935. Poznâmka k slovenskym a jihoslovanskym jazykovym stykom. Riša Vel'komoravskà, Sbornik vedeckyh prâc. Ed. J. Stanislav (Praga), 441 — 452.
ROTAR, J. 1938. Pismo Frana Ramovša o jeziku in narodu. Naši razgledi (Ljubljana, 13. maja 1988), 286.
--1989. Pisma profesorja Frana Ramovša dr. Želmiri Gašparikovi. Razprave 12,
SAZU, Razred za filološke in literarne vede (Ljubljana), 129-172.
Saussure, F. de. 1922. Cours de linguistique générale. Second ed. Pariz.
šolar, J. 1950. Fran Ramovš, I. Življenje. Slavistična revija III (Ljubljana), 441-445.
Trubetzkoy, N. S. 1933. Zur Entwicklung der Gutturale in den slavischen Sprachen. Sbornik v čest na prof. L. Miletič (1853-1933) (Sofija), 267-279.
--1939 Grundzüge der Phonologie. Praga. [= Travaux du Cercle Linguistique de
Prague 7].
tesnière, l. 1930-31. [ocena]: f. Ramovš, Historična gramatika slovenskega jezika, II. Konzonantizem; Slavia 9 (Praga), 353-358.
--1931. [ocena]: F. Ramovš, Dialektološka karta slovenskega jezika; Revue des
études slaves XI (Pariz), 271-273.
VAN WlJK, N. 1932. De moderne phonologie en de omlijning taalkategorien. De nieuwe tallgids XVI (Groningen), 65-75.
-- 1939. [ocena]: F. Ramovš, Kratka zgodovina slovenskega jezika; Zeitschrift für
slavisehe Philologie 16 (Leipzig-Heidelberg), 418^125.