Janko Kersnik: Dohtar Konec in njegov konj. 757 Dohtar Konec in njegov konj. Humoreska. Spisal Janko Keisnik. animivo ni niti z zgodovinskega, niti z leposlovnega, ni s statističnega, ni s kulturnega ali medicinskega stališča, kje leži Kolibja vas, v kateri je kakega dobrega pol leta že mladi dohtar Konec zdravil pokvarjene želodce občanom in sosedom, uravnaval jim zlomljene kosti in rebra ter šival zevajoče rane po glavah in licih. Zanimivo ni, ker morda nihče izmed čestitih' čitateljev ne pozna dohtarja Konca, niti Kolibje vasi; ako bi bil pa kdo tako silno radoveden, in bi trdeč, da morata ta dva na vsak način nekje eksisto-vati; venderle v jednomer iskal in brskal, kje je in kdo je, naj si misli, da sta tam, kjer biva on sam. Saj ljudje, konji in vasi so si v večjih potezah povsod jednaki. Mladi dohtar Konec torej — je, kakor smo že povedali, dobrega pol leta opravljal zdravniški svoj posel v Kolibji vasi. Po končanih študijah in dovršenih preskušnjah se je trudil s takozvano prakso v ljubljanski bolnici — morda kakih pet ali šest mesecev — potem pa naveličavši se nehvaležnih bolnikov pod seboj in še nehvaležnejših zdravnikov nad seboj, lepega pomladnega dne zapustil po karbolu in po jodoformu dišeče prostore ter pogumno prevzel stoprav razpisano mesto občinskega zdravnika v Kolibji vasi, za katero so ga bili imenovali občinski očetje z vsemi proti jednemu glasu. Jeden odbornik, jedini nasprotnik njegov, utemeljil je protest svoj s tem, da vender ne gre imenovati zdravnikom moža s tako groznim imenom. »Pomi- v slite«, dejal je, »dohtar Konec, dohtar Konec! Ze ime samo bode grozno bolnikom! Dohtar Konec prihaja — na konci si —!« A župan je z blestečo dijalektiko zavrnil te opazke in opozarjal na to, da ravno ime samo ob sebi priporoča gospoda — saj bode vsakdo lehko rekel : »— dohtar Konec prihaja — konec bode tvojim — bolečinam, bolezni tvoji;« in potem je gospod župan še omenil, daje dohtar Konec jedini prošnjik za razpisano mesto, in stvar je bila gotova; novi zdravnik je bil vzprejet z vsemi glasovi proti jednemu; kajti jedini nasprotnik se ni dal prepričati po dijalektiki, niti ga ni premagala okolnost, da ni izbora. Novi dohtar je bil srečen. Zupanovemu sinu je prvemu zašil široko rano na glavi, katero je bil izteknil pri pretepu na prvi se- 758 Janko Kersnik: Dohtar Konec in njegov konj. manji dan, odkar je bil zdravnik v vasi; ženi prvega svetovalca je srečno pomagal pri porbdu, in ko je celo gospoda župnika, ki je že več mesecev tičal v sobi, boječ se zraka in burje, lepega solnčnega dne izvabil in izvlekel na solnčni vrt, bilo je vse polno hvale njegove. Da se mu je ob teh izvrstnih uspehih godilo dobro, ni nam treba zatrjevati. Imel je vsega dovolj: plačila v denarjih, še več pa raznih daril »in natura«: jajec, piščet, zajcev — ustreljenih ob prepovedanem lovskem času, masla — surovega in kuhanega, svinjine, moke in pšena, drv in trsak — vsega dovolj! Le to ga je žalilo, da teh zadnjih daril, ki so mu prihajala »in natura«, ni mogel uporabljati, kakor si je želel, kajti samec je bil, stanovanje in hrano svojo pa je imel v krčmi, ki je bila seveda —- županova; tam je puščal tudi vse te darove, a vedel je, da komaj za polovico vrednosti. Pa to ga ni trlo in žalilo; krčmar je bil sicer uljuden in postrežen mož, storil je, kar je mogel, le v jedni stvari je bil čuden in — drag. In to svojstvo je bilo vzrok onemu usodepolnemu razporu, o katerem hočemo pisati. Krčmar-župan je imel lep koleselj in čilega konjiča, s katerim se je zdravnik, sevčda pod nadzorstvom starega hlapca, vozil k oddaljenim bolnikom. To uporabo, tako se je zdelo dohtarju Koncu, ra-čunjal je krčmar vselej predrago. Vsota, ki jo je v ta namen plačeval ob gotovih obrokih, bila je po zdravnikovem mnenji previsoka, in nekoč je prišel po dolgem računjanji do prepričanja, da bi bilo ceneje, ko bi si sam kupil konja in s svojim vozom vozil se po opravkih svojih. Gospod dohtar je bil pa v nazorih, tičočih se ljudij in njih ravnanja in značajev, jako mlad in neizkušen, bodisi pa tudi nekoliko razvajen po svojih uspehih in po češčenji, ki se je po vsi občini kar usi-palo nanj. Komaj je bil s prej omenjenim računom gotov, razodel je že svoj namen županu-krčmarju. »Saj bi se dobil dober konjič na kakem sejmu?« vprašal je zaupno. Opazil pa ni zgubančenega čela, niti ne stisnenih očij hišnega svojega gospodarja. »Oh — dobil, dobil!« dejal je oni počasi, kakor bi premišljeval, kje bi se dobil tak konj, ki bo ugajal zdravniku. »Morda bi Vi . . . ?« omenil je dohtar Konec. »Jaz? Ej, jaz ne umejem toliko o konjskih stvareh, pa — gospod dohtar — mešetarja Vam preskrbim; dobrega, zanesljivega moža, če hočete?« »Dobro! Kaj pa s krmo —: in s hlevom —? To je lehko pri Vas! Plačam, kar bo prav!« »I, bo že, bo že!« Janko Kersnik: Dohtar Konec in njegov k6nj. 759 »Ne, ne tak6! Bolje, da se dogovoriva! Koliko bom štel za hlev, za hlapca in krmo?« sili dohtar, ki je imel vender nekoliko pomislekov, akoprem ga je bila prevzela radostna misel, da bo imel svojega konjiča. »I, bodemo že naredili! Saj Vas ne derem, gospod dohtar — i, Vas ne!« deje krčmar tako dobrovoljno, da so zdravniku pali vsi pomisleki. »Torej — mešetarja! Kdo pa je?« »Boljšega ne vem od Hvaleta z Retjega sela!« »To je tisti, ki so ga oni dan tu pri Vas pretepli?« »I — kaj pa, tisti je!« pritrdi župan. »Pa — kar se tiče konj — zanesljiv mož!« »Dobro, dobro!« reče veselo zdravnik in si pomane roki. »Pa lep konjič mora biti — lep in isker! To bo veselje! Za Hvaleta pa ste odgovorni Vi!« »I — seveda!« Dva dni potem se je oglasil Hvale pri dohtarji. Tega ni bilo doma, zato je mešetar čakal in v tem imel dolg tajen dogovor s krčmarjem. Ko se je proti večeru pripeljal zdravnik, bila sta s konjarjem o nakupu konja kmalu gotova. Dohtar Konec je bil silno vesel; tistega dne je bil pri kolarji naročil nov vozič, pri sedlarji pa vso konjsko opravo, in sedaj je v krčmi obrtnikoma in mešetarju dajal za vino. Govor se je sukal jedino o konjih in vozeh in mešetar Hvale je v jednomer le trdil, da ga ni boljšega in večjega konjskega sejma nego pri sv. Heleni ob Ca-kavci, kjer bode poiskal zaželenega šarca gospodu dohtarju — če bliže ali prej ne dobi boljšega. Teden pozneje so dohtarja Konca vzbudili iz prijetnega popolu-danskega spanja, kateremu se je bil udal, ker ni imel opravka. Mešetar Hvale je prišel s svojim konjem, kupljenim za zdravnika. Dohtar je stal v nekoliko trenutkih na dvorišči in jel ogledovati sirasto kobilo, katero je mešetar ob kratkem povodci prevajal gori in doli. Žival je bila lepa, plahkega, potegnenega života, tankonoga in iz kratke suhe glave je zrlo dvoje iskrih očij. »Koliko ima let?« vpraša zdravnik ter pogleda kobili na čeljusti. »Pet let!« trdi Hvale. »Če bo res!« meni zdravnik, ki ni imel pojma, kako se sodi konjska starost po zobeh. • »Ka-aj ? Pet let — pravim — poglejte krajnike — vsi robovi so še celi!« 760 Janko Kersnik: Dohtar Konec in njegov k6nj. Krčmar in dva hlapca, ki so pristopili, pritrdili so mešetarjevim besedam. Dohtar je bil zadovoljen. »Kako pa vozi?« vpraša na videz skeptično, v istini pa prepričan, da mora biti ta konj njegov. Zadovoljnost svojo je le težko skrival, in prekanjeni konjar je to dobro opazil. »Bomo poskusili!« dejal je in zmajal z ramami. Napregli so kobilo v krčmarjev voz, kateri je bil Hvale potegnil na cesto pred hišo ter ga tam malo zavrl, ker je šla cesta polagoma nizdolu. Dohtar je sedel na voz, mešetar pa z vajeti v roki skočil na sedež poleg njega in naglo odvil zaverilo. Voz je stekel in kobila je potegnila, da je bilo veselje. Drdrali so nizdolu po vasi in potem po ravnem dalje do Retjega sela; tam je mešetar na primernem prostoru in v velikem kolobarji obrnil ter izpustil kobilo v divjem tiru nazaj proti Kolibji vasi. »Nikar tako hitro! Skoda kobile!« velel je dohtar. »Ej, kaj! Saj še ni Vaša! Pa ji tudi ne škodi; videti morate, kako gre!« V tem je držal Hvale vajeti na lehko, da se brzde niso mogle tikati tesneje kobilinih čeljustij. Zavozil je naglo na županovo dvorišče ter ne da bi zinil, izpregel kobilo. Dohtar je šel še nekolikokrat okoli nje, velel privzdvigniti sedaj to, sedaj ono nogo, iu potem pred vežo stoje zažgal si smodko. Hvale pa je od vedel konja v hlev. Pol ure pozneje so bili jedini: zdravnik Konec je kupil kobilo-lipičanko, kakor jo je nazival Hvale, za tristo goldinarjev. »Za napake pa ste porok!« dejal je dohtar Konec, ko je štel denar. »Za vse! Samo — lepo ravnati z živalco, lepo ravnati!« pristavil je slovesno. »Tega se ni treba bati!« »Ne, gospod, tega je treba omenjati! Lepo ravnati, to je glavna stvar — če ne bode odpovedala — kobila!« Dohtar se je dva dni veselil svoje živalce, in krčmarjev hlapec jo je moral drgniti in ji streči, da je že na tihem klel navzlic obeta-nemu dobremu plačilu. Tretji dan popoludne pa je ukazal dohtar Konec kobilo upreči in krčmar je posodil koleselj, ker zdravnikov novo naročeni voz še ni bil gotov. Upregli so na dvorišči in pot z njega na cesto je bila malo v strmec. Janko Kersnik: Dohtar Konec in njegov k6nj. 761 Ko se zdravnik spravi v koleselj in polagoma nategne vajeti, stopi kobila korak naprej, toda takoj čuti, da voz ne gre sam ob sebi za njo; obstala je, in kadar Konec še jedenpot in sedaj malo trje pritegne z vajeti, jela je sprva cepetati z vsemi štirimi, in potem se vzpenjati kvišku, da je dohtarju kar mrzlo lezlo po hrbtu. »Le lepo, le lep6 !« velel je krčmar, »ne smete preveč vleči nazaj, ne tako trdo držati«. Zajedno pa je namignil hlapcu, in ta je takoj umel, česa treba. Stopil je tiho za koleselj in ga krepko, dasi polagoma, tiščal naprej; komaj čuti kobila, da se voz za njo pomiče, in ker je v tistem trenutku tudi dohtar z vajeti odjenjal — skočila je iskro dalje, in v tem so bili na cesti, tam nizdolu viseči; žival je stekla, da je bilo veselje. Dohtar je pozabil prvi strah in le časih pogledaval po strani, če ga nihče ne opazuje, oziroma občuduje. Vozil se je dobre pol ure daleč, potem položno obrnil, kakor Hvale pri poskušnji, in zopet drdral nazaj. Tako privozi do klanca pred Kolibjo vasjo, v kateri je bil mešetar spustil kobilo v divjem diru; a Konec se je bal za žival ter hotel polagoma korakati navzgor. Pritegne torej vajeti, da bi dal kobilo v korak, ali posledica je bila, da je žival popolnoma obstala. »Si trudna — kaj ne? Seveda, prehitro sva šla!« deje Konec; »110 pa le potrpi saj sva kmalu doma. Hi! Hi!« Cmaknil je po vrhu še nekolikokrat z jezikom. Toda kobila je ravnala tako, kakor prej na županovem dvorišči. Dohtar ni poznal onega pomočka, kateri je bil tako uspešno uporabil županov hlapec, in da ga je tudi poznal, zvršiti bi ga itak ne bil mogel. Ker žival ni stopila ni naprej ni nazaj, stopil je Konec z voza in hotel kobilo ob uzdi izpeljati. Toda tudi to je bilo zastonj; stala je kakor ukopana. Zdravnik je zlezel zopet v koleselj in znova poskušal zlepa; ali itak brezuspešno. Naposled ga mine potrpežljivost, jezen zavihti bič in udari jedenkrat, čeravno ne hudo, kobilo čez hrbet; a ona mu je vrnila; vzpela se je kvišku, da je mislil dohtar, zdaj zdaj se prekopicne vznak, potem pa stopivša zopet na prednji nogi udarila z zadnjima nazaj in zadela ob svetilko na vozu, da je v koscih spršela na vse strani. Konec jo še jedenkrat ustriže z bičem pod trebuh; sedaj je bilo kobili dovolj: kakor bi trenil se je zasukala nazaj nizdolu in voz, ki se k sreči ni preveznil, jel se je premikati za njo. To čutiti in v divji dir skočiti je bilo kobiii samo jedno; in sedaj je tudi vajeti niso držali; divjala je po bliskovo dalje in voz za njo je poskakoval kakor riba na trniku. Pri prvem ovinku pa se je usoda 762 Janko Kersnik: Dohtar Konec in njegov konj. zvršila. Koleselj je priletel ob cestni odrivač, dohtar Konec pa z glavo naprej čez prvi sedež v velik mehak kup cestnega blata, ki je bil nakopičen tam ob strani. Kobila se je odtrgala in z nekaterimi ostanki oprave svoje dirjala dalje. Ne pripovedujem, kako se je vračal dohtar Konec domov, niti ne zapišem trdega razgovora njegovega s krčmarjem zarad polomljenega voza. Le to morem omeniti, da je druzega dne moral mešetar Hvale pred razjarjenega dohtarja. »Vzemite mrcino nazaj, meni pa vrnite denar!« vpil je Konec. »Gospod, kup je kup! I — pa, žival je dobra. Vi ne ravnate prav ž njo!« »Beži, beži — osel!« »Upreziva jo še jedenkrat, gospod!« sili mešetar. »Nikoli več! Dovolj imam!« kriči zdravnik in milo pogleda na blatno obleko, ki se je sušila na steni. »Denar nazaj, pa kobilo vzemite!« A to terjanje je bilo zaman. Mešetar se je izmuznil iz sobe in iz vasi, in dohtar Konec se je še tisti dan moral voziti s krčmarjevim konjem. Njegov sirec pa je stal v hlevu. Povedati moramo, da so ga potem še parkrat poskušali — ali konj je bil uporen in pokvarjen za vožnjo — dohtar pa jahati ni znal. —¦ Prodal ga je v veliko izgubo ter bil vesel, ko ni bilo treba več plačevati krme. Novi svoj voz in konjsko opravo je dal krčmarju v namestilo za razbiti — koleselj. A nič ni tako prikrito, da bi ne bilo kdaj očito! Ta prislovica je obveljala tudi tu. Dober mesec dnij pozneje so klicali dohtarja k mešetarju Hvaletu, katerega je bil na sejmu konj tako udaril, da mu je zdrobil kost na nogi. Hvale je ječal v groznih mukah in rotil zdravnika pri vseh svetnikih, naj mu pomaga. Ta je bil početkoma še malo nejevoljen, a mešetar je jel stokati: »Gospod, pomagajte — plačal bom, pa še nekaj — nekaj Vam bom povedal!« »Kaj?» »Potem, potem! Prej pomagajte!« »Ne, prej boš povedal!« dejal Konec trdovratno. In Hvale je res začel pripovedovati, da on ni kriv, ker so Konea tako osleparili s konjem. Pregovoril ga je le župan, ki se je bal iz- Listek. 763 gubiti dober zaslužek, da je pripeljal upornega konja in takisto vzel Koncu vse veselje do konjske posesti. Dohtar je besnel; pomagal je sicer Hvalčtu, kolikor je mogel, in potem drl domov. Odpovedal je še tisti dan krčmarju' vse, kar je imel pri njem, ter se preselil h konkurentu in hudemu nasprotniku županovemu, in sicer k tistemu odborniku, ki je jedini glasoval proti Končevemu imenovanju. Vender tudi to je bilo nepremišljeno! Zameril se je odločujočim osebam v Kolibji vasi in ko je še po nesreči nekoč stari babi izdrl zdrav zob namesto bolnega, bilo je konec njegove prakse. Žalostno je gledal časih z okna, kadar je videl kakega mestnega zdravnika drdrati po cesti mimo ; ponj pa ni prišel nihče. Par let je še potrpel, a potem se preselil drugam, kjer se mu godi zopet dobro: konj pa ne kupuje nič več. > LISTEK. Jakop Volčič -j-. Dne 9. novembra je umrl v Zarečji v Istri gospod Jakop Volčič, umirovljen kapelam uzoren duhovnik in domoljub, značaj čist kakor zlato, mož po volji božji ter je bil v ponedeljek svečano pokopan. Pogreba se je udeležila ogromna množica hvaležnega mu naroda, frančiškani in župnik Matejčic iz Pazina, župna upravitelja Gabrielic in Dekleva, odvetnik dr. Ante Dukic, tajnik Marijanovic, buzetski dekan A. Kalac in drugi. Pokojni Jakop Volčič je bil porojen dne" 14. julija 1. 1815. pri sv. Andreji nad Skofjo Loko. Leta 1842. bil je dne" 14. oktobra v mašnika posvečen in od te dobe je neprenehoma duše pasel v tožili Istri, kjer je v vinogradu Gospodovem neumorno deloval dolgih 46 let in z mnogimi drugimi, večinoma že umrlimi duhovniki s Kranjskega gojil narodno zavest in gladil pot sedanjemu preporodu. Njegova prva služba je bila v Gročani, kjer je ostal do 1. 1844., potem je pastiroval v Pazinu, na Veprinci, v Zarečji, v Borštu pri Trstu in Kastvu. Leta 1871. je bil imenovan upraviteljem župnije v Cerovljah, potem je bil zopet kapelan v Zarečji in zopet upravitelj župnije v Cerovlji do 1886. leta, ko je na prošnje svoje bil umirovljen ter se je znova naselil v priljubljenem mu Zarečji pri Pazinu. Ves čas je živel v Istri ob več nego skromnih dohodkih, potrate in zabave ni poznal in najvišja stopinja, ki jo je dosegel, bilo je upraviteljstvo župnije, oziroma kapelanovanje. Slabo gmotno stanje pa mu ni uklonilo duha, niti ga storilo apatičnega. Pridno, kakor čebelica, nabiral je narodno blago, s katerim je neprestano zalagal posebno »Novice« in »Slovenski Glasnik«, pozneje pa »Našo Slogo«. V teh časopisih so bile njegove istrske prislovice, zagonetke, pripovedke in pesmi dolgo časa stalna rubrika. Isto tak6 je priobčeval narodno blago v hrvaških listih in narodne pesmi, ki jih je Volčič nabral, izdalo je uredništvo vrle »Naše Sloge«. Volčič je bil med Slovenci Istre najboljši poznavatelj in le njemu se imamo zahvaljevati, da se je otelo toliko zanimivega in važnega blaga\ Njegove zasluge pa so tem sijajneje, ker za vse svoje