FEBRUARSKI  DOGODKI   V TRSTU
Februarski dogodki v Trstu so slabo znamenje.
Nekajdnevne šovinistične in iredentistične demonstracije proti naravnim in zgodovinskim pravicam tržaških in goriških Slovencev pričajo o nevarnih recidivah preteklosti. Vnovič so bili globoko in poniglavo žaljeni pripadniki enakopravnega in tudi častivrednega evropskega naroda samo zato, ker jih je nemila usoda postavila v okvire tuje države. In ker dobro in natančno poznamo zgodovino našega naroda, posebej pa še zgodovino primorskih Slovencev, vemo, da se za takšnimi divjanji, ki si nadevajo, sramežljivo podobo patriotičnih demonstracij, skrivata politično nasilje in zločin. Nočemo pripisovati nedavnim dogodkom v Trstu večjega pomena, kakor pa so ga v resnici imeli. Vendar ne moremo zamolčati svojega spoznanja, da se vedno tedaj, kadar so ogrožene pravice slovenske narodne manjšine v Italiji, pojavijo na površju tiste reakcionarne sile, ki so tudi v preteklosti neštetokrat izpričale svojo razdiralno in uničevalno dejavnost v Slovenskem Primorju.
Zal se ne moremo sprijazniti z razlogom, da so februarski dogodki izraz domoljubnih čustev italijanske mladine v Trstu, ki že v šolskih klopeh in v univerzitetnih predavalnicah trepeta za integriteto svoje dežele. Kajti čas po letu 1945 nam ponuja dovolj dokazov o še vedno živih aspiracijah in mahinacijah tistih političnih krogov v Italiji, ki jih zgodovina ni prav nič izučila. Ne sklicujemo se na zgodovinske izkušnje in dejstva zato, ker nismo sposobni dobrohotno gledati v prihodnost, marveč opozarjamo nanje prav zato, ker stalno ponavljajoči se nacionalistični in šovinistični izpadi slabijo upe v bodočnost in v dobro sosedstvo. Tudi v nedavnih dogodkih v Trstu vidimo namreč dovolj otipljivih in stvarnih dokazov, da kot vedno doslej tudi tokrat nimamo opravka z domoljubno čustvenostjo zeleno-kljunih demonstrantov, marveč z zelo spretno in natančno režirano politično igro, ki naj v določenem trenutku doseže določene politične cilje. Nič nimamo proti temu, da se italijanska mladina v Trstu krepi v patriotizmu, zdi pa se nam, da je tvegano početje izrabljati in zapeljevati mlade ljudi v dejanja, ki lahko rode resne in težke posledice. Želimo, da italijanska in avstrijska stran najdeta zadovoljivo rešitev južnotirolskega vprašanja. Ne moremo pa se sprijazniti s tem, da omenjeni problem odmeva
13    Naša sodobnost
[93
zaradi svoje zagatnosti tudi na tržaških tleh in da ta neporavnani račun plačuje manjšina malega evropskega naroda, ki ga je zgodovina že tako dovolj hudo prizadejala.
Vprašujemo se: kakšna bo jutri moralna narava ndadih patriotov, če bodo urili svojo ljubezen do rodne dežele s preganjanjem slovenske narodne manjšine? Kajti boj proti naravnim, zgodovinskim in vrhu tega še z diplomatskimi sporazumi potrjenim pravicam tržaških in goriških Slovencev je hkrati tudi boj proti evropski vzajemnosti, demokraciji, državljanski enakopravnosti, človeškemu dostojanstvu in moralni integriteti človeške osebnosti. Ni mogoče verjeti, da bi se tega dejstva ne zavedali tisti, ki so izrabili italijanske dijake in študente v Trstu in jih pognali na ceste s sramotilnimi napisi in kamenjem v rokah. S takšno politiko morebiti celo žele ubiti v lastni mladini smisel za demokratična in moralna, načela in jo izuriti tako, kot jo je nekdaj kvaril v organizacijah GILa in GUFa prosluli sin dovijskega kovača. Ta je že leta 1925 daljnovidno izjavil: -»Če fašizem ni bil nič drugega kot ricinovo olje in pretepaška palica, ne pa nasprotno vzvišena strast najboljše italijanske mladine, je krivda na meni!« Res je tako. Zato pa se vprašujemo, zakaj je potrebno danes obnavljati tradicijo pretepaških palic? Mar ni takšno početje tvegano in nevarno? Podžigati nacionalistično strast in mržnjo pomeni ubijati domoljubno in evropsko zavest in demokratično vero. S takšno politiko pa se kajpa ne krepi ideja o mirnem sožitju narodov, držav in ljudi, marveč se obnavljajo in oživljajo nevarna področja mednarodnih konfliktov in sporov. Kaj malo nas prepričuje izjava visokega italijanskega uradnika, ki je dejal, da ni bilo mogoče preprečiti demonstracij zaradi spoštovanja demokratičnih načel, po katerih ima vsakdo pravico svobodno izpovedovati in izražati svoje prepričanje. Pa vendarle ni demokracija istovetna z razbijanjem šip, nasiljem in divjanjem? Torej nenavadnemu pojmovanju domoljubja se pridružuje tudi nenavadno pojmovanje demokracije. S takšnimi izjavami in pojmovanji pa se seveda ustvarja strupeno ozračje, v katerem je mogoče po mili volji obračunavati z nezaščiteno nacionalna manjšino, ki z golimi rokami brani svoje človeško in kulturno dostojanstvo.
Zategadelj februarski dogodki v Trstu ne krepijo dobrega upanja v prihodnost. Zgodovinsko dejstvo je, da precejšen del slovenskega naroda živi onstran naših meja. Zato je usoda vseh zamejskih Slovencev stvar vsega slovenskega naroda in tudi mora biti v središču naše politične) pozornosti. Nikakor ne moremo privoliti v to, da bi kdorkoli podžigal »patriotične« strasti in iredentistično klamo s preganjanjem tudi najmanjšega našega nacionalnega življa. Vedno smo verjeli in verjamemo tudi danes, da je mogoče vse probleme, ki zadevajo odnose med narodi in državami, rešiti na pameten in razumen način. Tudi med Italijo
194
in Jugoslavijo. Če se je kaj preživelo v odnosih med enakopravnimi evropskimi narodi, potem se je prav gotovo preživel nacionalistični šovinizem, ki prinaša nesrečo tako zatiranemu kakor tudi zatiralcu. Nekega dne bodo morali spoznati to resnico tudi kratkovidni politični vzgojitelji onstran meje, sicer se lahko pripeti, da se bodo z zapeljano ndadino vred znašli v položaju, za katerega uporablja zgodovina besedo — polom. Nekoč se je že tako zgodilo ...
195
13*