Za poduk iu kratek čas. Miserere. lz češčiue preložil J. Sattlei1. II. Gez kake Iri nre dosppl je skrivnosini la človek, katerega so imeli za blaznpga v opatiji, do onpga inpsta, kjpr so se dvigale črne, turobno razvaline samostana, idoč vedno proti vodi kraj potoka, kalerega je omenil pastir v svojej povesti. Dpž je prenehal. Oblaki so plavali naglo mimo v črnih. dolgih vrstah, na katerih robu se je vuasi zalesketal medel žarek blede migljajoče luči. Vetpr se jp upiral v silnp stpbrp in vzppnjal po j,apuščenih shodih, kakor da bi stokal. Vendar ni bilo tu nič nadprirodnega, nič čudovitpga, kar bi moglo razvneti domišljijo. Popolniku našemu bili so popolnoma znani ti šumni glasovi; saj je bil mnogokrat brez strebp; spal je več ko jedno noč pod podrtinami zapušfienega stolpa, ali v kakem samotnem gradu. Kolikokrat se je upiral vibarju na neskončno dolgem svojem potovanju! Kapljp so kapljale skozi pokline golih obokov in padale na kamene plošče z jednozvočn^n odinevom, kakor krehajočp nihalo urno: sove so skovikale skrite pod kameno strehico v oboku zidnem, kjpr je do zdaj stal kip; žabe so rpgljale in kuščarice, prebujene iz spanja zbok ropotajočp npvihte, poinaljale so grde svoje glave iz lukenj, v katerih so spale: ali so pa tpkalp med travo in kopinjem, ra:;točim ob vznožju altarjev in v zavpzi kamenih gomil, iz katerih je bil tlak cerkvpni. Vsi ti neznani in čelavni glasovi so v nočni samoti doneli razločno na nho popotnikovo, ki je sedpe na odkrhanpm spomeniku grobnem nestrpno pričakoval ure. kadar se začne to čudo. Minol je trenotek za trenotkom; ali ničesar ni bilo slišati; sto in sto onih zmedenih zvokov je donelo, spletali so sp v jpdnomer na tisočere načinp, . . . pa vpdno z jpdnako donečim odmevom. »Morda ine je ukanil!« mislil si je skladalec. Ali ta hip se začuje nov glas. Bil je to zvok na tem mestu nerazumen, podoben glasu ure, ki se sliši nekoliko spkund, predno bijp, . . . glas obračajočib se koles, nappnjajočih se strun, .... zvok stroja. ki odmpva votlo, kadar se pripravlja, da bi uporabljal svoje skrivnp, niebanične sile .... in polem, .... polem zadoni glas zvona .... dvakrat, . . . trikrat . . . do jedenajstkrat .... V porušeni in zapuščeni cerkvi pa ni bilo iip zvona, ne ure, še zvonika ne . . . V vzduhu je še odmeval poslednji glas zvona . . . kar sr. začnpjo osvptljevati sami od scbe granitni baldakini, ])okiivajo("-,i rpzbarska dela, inannoine slopnicp altarjpv, kamone ploščo gotskih polobokov, stpbri, .... lla . . . oboki, in vsa notrina, iip da bi sp videla kaka svpča, svptilka ali bakla, ki bi svetila tako npnavadno. Zdelo sp jp, da sc bliža kostjak, in da prihaja iz njpgovih sinje bledih kostij ta fosforična luč, ki je plapolala in inigljala skozi teino, kakor višnjplkast poSastno Svigajoč plamen . . . Dozdpvalo se jp, da se oživlja vsu; vendar je bilit to življenje podobno elektrioiipmu gibanju, katero zapazinio v krčevitpm drgetanju, prodno nastopi sinrt .... Kamenje se je kopičilo na kamenjp; .... altar, čegar razsuti ostanki tso ležali prpj razmolani okrog, dvignil se je ncporušen, kakor bi ga bil izdlptvil ravnokar umptnik; in z altarjem vrcd so se vzdignile razdejane kapplicp, podrti stebri in razpadli oboki. Ko jp cerkpv že stala v vspj krasoti, zaenjp se hipno slab, oddaljen akord, združen z globokimi glasovi, kakor bi prihajali iz zemljc1, ... ki so donpli čiin dalje bolj krepko in razloč-no. Popolniku začne upadati srce, . . . vendar je strasl. prpmagala bo.jazen in ga vzpodbodla, da jp vstal z gomile, na kateri jo sedel do zdaj, in se nagnil čez rob prepada, po katerem se je v brezdno valil slap neprc- stano in pošastno hrumeč. Lasje se mu zježijo groze. Zapazil jp, da vzhajajo okostnice, zavite v balje, pokrite s kukulicami, izpod katerib so se jjvidele breznipsno, suhe 'ieljusti, beli zobje in strahovito odurne, črne globine očesnp. Bili so to kostjaki menihov, katere so vrgli lupežniki v brezdno, ko so razdejali cerkev. Iz prppada so drapali ftvišku. Poprijemajoč se skalnatih grpbenov z dolgimi prsti svojib košeenih rok plazili so ga do roba in pevali z globokim, grobnim glasom, v katerem se je izražpvala razrivajoča bolest, psalma Davidovega prvi verz: »Miserere mei, Deus, secundum magnam misericordiam Tuam!« (Milosten mi bodi. o Bog, po veliki dobroti svojej). (Konec prih.^ Smešnica. »Dajte«, reče ženica pri pekn, »dajte mi za dva krajcarja žernljo!« »Ne«, odvrne ji pek, ne, mati, po novem se pravi vinar!« »Kaj?« čudi se mu na to ženica, »kaj vinar, ne več žemlja?«