"Vse smo povedali v enem stavku, v podna- slovu: Sodoben ženski tednik," je v enem od inter- vjujev leta 1994 opisal rojstvo revije Jana, ki je de- setletja veljala za najpomembnejše žensko čtivo na slovenskih tleh. In o Avto magazinu, ki ni postal uspešnica le pri nas, temveč tudi v Srbiji in na Hr- vaškem: "Zaradi Avta sem pustil plezanje. Tako se je pač namerilo, čeprav sem načrtoval, da bi bil še dve leti reporter in tako na zelo lep način povezal gore in avtomobile." Ni šlo, za vse pač ni bilo časa in novinarstvo je zahtevalo celega človeka. Kako je mogoče, da je bil študent strojne fakultete tako zelo nadarjen za slovensko pisano besedo? Kratek in je- drnat odgovor je dal njegov nekdanji novinarski ko- lega in prijatelj Jure Apih: "Bil je pač velik talent." Ante Mahkota je bil novinar, dopisnik, urednik, re- porter, namestnik odgovornega urednika in gene- ralni direktor časopisne hiše ČPG Delo, tudi vodja izgradnje slovite Črne vdove, stolpnice, v kateri še danes domuje uredništvo Dela. Ne bi si upala reči, da je bil ob vsem tem tudi večni upornik, ker ga žal v živo nisem imela priložnosti spoznati, a ko prebi- ram dokumentacijo iz arhiva, mi na um pade prav ta beseda: upornik. Morda sem in tja tudi brez ra- zloga. Ko je jugoslovanska oblast v začetku sedemdese- tih let prejšnjega stoletja na čelo osrednjega sloven- skega časnika postavila komaj sedemindvajsetle- tnega mladinskega funkcionarja Mitjo Gorjupa, je Mahkota protestiral. "Dosegel ni nič," je zapisal Jure Apih v Delu leta 2016, "ob Antejevi osemdesetletni- ci, sta pa z Gorjupom postala udarni par vodilnega slovenskega časnika." Apih je ob tem dodal: "Nikoli dotlej, morda tudi doslej, Delo ni imelo tako uskla- jenega, prodornega, inteligentnega in uspešnega vodstva, kot je bila naveza Anteja in Mitje.  Stop, Jana, T eleks, Gospodarski vestnik, knjižna založba, Studio za marketing in propagando … Ambicije so letele v nebo." Ko je Gorjup umrl, je Mahkota ostal brez partnerja v navezi in je bil primoran čustva potlačiti na stran, stisniti zobe in nadaljevati sam. Brezsrčno bi bilo reči, da je bil – kot prekaljen alpinist – vajen izgub. T akšnih izgub se človek pač nikoli ne navadi. Delovi novinarji, ki so sodelovali z njim, vsi po vrsti zatrju- jejo, da si je vedno znal izbirati talentirane sodelav- ce. In ne le to – iz njih je znal izvabiti najboljše, jih tudi nasmejati, motivirati in skaliti v izjemne novi- narje. Imenujejo ga Legenda. Anekdot je najbrž veli- ko, pa jih držijo zase. Morda zato, ker je z njimi na ta način vsak obdržal zase tudi del Anteja. V enem od številnih intervjujev je nekoč dejal, da bi ga najbolj prizadela dolgčas in brezdelje. Glede na projekte, ki si jih je zastavil v času svoje aktiv- ne kariere, si ne znam niti predstavljati, da bi mir- no sedel in opazoval svet okoli sebe. Ko ni pisal, 1 Anja Intihar je novi- narka, zaposlena pri Delu, d. o. o., ki pokriva teme, povezane z gorami. Anja Intihar 1 Ko je alpinizmu dal vse, kar mu je lahko dal, so njegovi vršaci postale revije. Ustanavljal jih je malodane eno za drugo, čeprav se to sliši precej bolj lahkotno, kot je najbrž bilo v resnici. Avto, Jana, Stop, Teleks. Izvodi so se šteli v več deset tisočih. Skorajda nepredstavljivo za današnji čas. V času nekdanje skupne države, ko si najbrž nihče ni predstavljal, kakšno revolucijo bodo revije naredile na medijskem trgu, je Ante Mahkota oral ledino. "Najbolj bi me prizadelo brezdelje." Legenda Ante ANTE MAHKOTA 1936–2018 Leta 1957 je kot absolvent strojništva odšel v tovarno Holz Her v Nurtingen. Arhiv družine Mahkota Udeležba na vaji GRS Arhiv družine Mahkota Narisan grebenski zemljevid v Antejevem dnevniku odprave na Trisul Arhiv družine Mahkota Novinarska akreditacija urednika Avtorevije na avtomobilskem salonu leta 1970 Arhiv družine Mahkota fotografiral ali urednikoval, si je zamislil projekt, dva, tri. In eden je bil bolj uspešen od drugega. Mar- sikdo ne ve, da je bil Mahkota idejni oče dveh si- lovito odmevnih, pravzaprav nepozabnih kampanj na slovenskih tleh – akcije Podarim–dobim, ki je za slovenski šport naredila vsaj toliko kot uspehi na- ših nasmejanih lisičk, in pohoda Sto žensk na Tri- glav. "Imeli smo tudi po dva milijona mark čistega dobička. To sem delal deset let, vedno znova smo plemenitili ideje, delili pa smo vse od hiš do zlatih jajc, vse je 'upalilo' pri Slovencih," je brez dlake na jeziku dejal leta 2003 za Nedelo. V ečkrat je poudaril, da bi slovenski šport preživel tudi brez njega in od- mevne akcije, ki jo po Rifletovem rumeno-črnem šalu še vedno pomnijo državljani z letnico rojstva od 1985 navzdol. A ni pozabil realno dodati, da bi mu šlo – športu, namreč – brez Podarim–dobim precej težje. In kako je prišel na idejo o pohodu Sto žensk na Tri- glav, na simbol slovenstva, ki je minulega septem- bra doživel že dvainpetdeseto udejanjenje? "Drugi teden avgusta 1966 sem ostal brez snovi za repor- tažo, ker sem čez konec tedna tri dni in dve noči visel v zadnji skrivnosti Triglavske stene, previsni Sfingi. T o pa je pomenilo, da bo prvega plača za če- trtino manjša. In sem praskal, kaj storiti na hitro in učinkovito," se je spominjal po zapisu novinarja Slovenskih novic Boštjana Fona. Mahkota se je spo- mnil švicarskega župnika, ki je sto žensk popeljal na Monte Roso. Tako se je rodila slovenska različica slovitega pohoda. Ker je moral Ante Mahkota za- služiti svojo plačo. Na straneh tednika TT so obja- vili prijavnico s povabilom: "Vas skrbi, kako boste kot ženska kos najvišji jugoslovanski gori? Prijavi- te se in vas bomo varno spremili na vrh! Pogoji so, da niste mlajši od 15 let, da ste zdravi in nimate vr- toglavice." Pral jih je dež, vodniki najbrž niso imeli Kartica "Podarim-dobim" Arhiv Emila Pevca 12 najlažjega dela, a ženske so uspešno "spravili" na vrh in po planinskem krstu tudi nazaj v dolino. Morda se je akcija komu zdela smešna in se mu takšna zdi še danes, a ta najbrž ni bil nikoli priča nasmehu, ki se je razlegel čez ves obraz ženski, ki je prav po za- slugi Mahkote in "tovarišev" stala na Triglavu, česar sicer najbrž nikoli ne bi doživela. V omenjenem intervjuju iz leta 1994 je novinar- ju Primožu Kališniku na vprašanje, ali bo izpolnil obljubo in preplezal Čopov steber, odvrnil: "Če bi bil na svetu takšen kraj, kjer bi srečal vse svoje (umrle) prijatelje, bi šel še čez kakšen večji hrib, da bi jih vi- del." V številnih pogovorih je vedno poudarjal po- men časti, pravega prijateljstva, poklicne zvestobe. Stvari, ki so se nekoč zdele samoumevne, danes pa (žal) izginjajo v pozabo. Z vzdevkom Legenda ga je imenoval in ga še vedno imenuje praktično vsak, ki ga povprašam o Anteju Mahkoti. Ko prebiram številne članke, napisane o njem, pa mi pride na misel še ena beseda – vizionar. Čarovnik, ki je znal in zmogel krmariti med čermi v slovenskem medijskem prostoru. V času, ko se je novinarstvo sicer kalilo in skalilo, a vse prste, s kate- rimi tipkam te vrstice, stavim, da bi bil prav tak vizi- onar še danes. m Ante Mahkota je bil zelo ponosen, da se je njegovo ime znašlo v Hiebelerjevem Leksikonu Alp. Ante z vnukinjo Marušo leta 2009 Arhiv družine Mahkota Z ženo Marjano Deržaj doma (zgodnja sedemdeseta leta) Arhiv družine Mahkota Skupinski posnetek prvega pohoda 100 žensk na T riglav v letu 1966, projekt Anteja Mahkote in ekipe takratnega časopisa TT. Kot gorski vodniki so sodelovali: Ante Mahkota (skrajno desno z obešanko belim kartonom), Marjan Keršič Belač, T one Sazonov, T one Jeglič, Aleš Kunaver, Jože Hočevar, Martin Gričar, Andrej Kalar, Jože Repič, Franc Ekar, Ljubo Juvan, France Zupan, Cic Štupnik, Jože Govekar – Jozva, Peter Janežič - Petrač in zdravnik Evgen Vavken. Arhiv Francija Ekarja