socialno delo
LETNIK XXVI — 1987
časopis za teorijo in prakso
št. 2
Socialno delo - časopis za teorijo in prakso
Izdajajo:
Skupnost socialnega varstva Slovenije
Republiški konnite za zdravstveno in socialno varstvo
Zveza društev socialnih delavcev Slovenije
Višja šola za socialne delavce v Ljubljani
Izdajateljski svet:
Zofka Stojanovič, (predsednica), Nada Govc, Franc Hočevar,
Blaž Mesec, Jože Valenčič
Uredniški odbor:
Dr. Franci Brine, Marija Cigale, Franc Hočevar, Blaž Mesec,
Jože Valenčič
Glavni in odgovorni urednik:
Blaž Mesec
Naslov uredništva: in uprave:
Ljubljana, Saranovičeva 5, tel. 316-370, 31 1-250
Časopis izhaja štirikrat letno, praviloma ob koncu vsakega
četrtletja
Tipkanje: Stella Osmak, Izvedba: Birografika BORI
socialno
delo
Leto 26	Ljubljana 1987	St. 2
UDK 304 + 36	UDC 304 + 36
VSEBINA
Stran
Članki
-	Bernard Stritih
Skupine za samopomoč v duševnih in socialnih težavah: dragocena
oblika dela na meji med psihiatrijo in socialnim delom	97
-	Pavla Rapoša-Tajnšek
Neformalne aktivnosti so bistvena sestavina socialnega dela	120
-	Marija Zdešar
Skupinski sestanki staršev otrok z epilepsijami kot oblika samopo-
moči (11. del)	129
POROČILA
-	Študentje VSSD o aidsu (Blaž Mesec)	139
-	Iz Uradnih listov (Andreja Kavar-Vidmar)	141
-	Srečanje slovenskih sociologov: neformalne dejavnosti v slovenski
družbi (Blaž Mesec)	143
NOVE KNJIGE
-	Dr. Karel Zupančič, Dedno pravo, CZ Uradni list SRS, Ljubljana
1984 (Andreja Kavar-Vidmar)	149
-	Pot v sožitje. Interno glasilo Društva terapevtov za alkoholizem
SR Slovenije, Leto I, 1986, št. 1-5 (Blaž Mesec)	150
IZ TUJEGA TISKA	153
DOKUMENTACIJA	167
SKUPINE ZA SAMOPOMOČ V DUŠEVNIH IN SOCIALNIH TEZAVAH:
DRAGOCENA OBLIKA DELA NA MEJI MED PSIHIATRIJO IN
SOCIALNIM DELOM
Bernard Stritih
Spremembe v zrtačilnostih uporabnikov socialnega dela
Službe za varstvo duševne,ga zdravja in socialnp službe se v sedanjem času sre-
čujejo s celo vrsto novih problemskih situacij. Od tega, ali bomo zaznali nove
potrebe in probleme, ki se na te potrebe navezujejo, in od tega, kako bomo
na nove potrebe reagirali, je v veliki meri odvisen nadaljnji razvoj naših strok,
pa tudi družbeni razvoj v širšem smislu.
Naj najprej navedem nekaj novosti, ki iih prinaša razvoj, morda celo nekoliko
mimo organiziranih prizadevanj strokovnih služb in samoupravnih interesnih
struktur.
Spreminja se krog ljudi, ki potrebujejo pomoč psihiatrije, in podobno se spre-
minja krog ljudi, ki potrebujejo pomoč socialnega dela. Hkrati se spreminja tu-
di krog ljudi, ki se zanimajo za ta področja oziroma se začenjajo na njih zain-
teresirano angažirati.
Trenutno je težko reči, kje so vzroki teh sprememb, ali se v tem kažejo posle-
dice delovanja z družbenim razvojem pogojenih patogenih dejavnikov (sprememba
strukture družine, spremembe v zvezi z delom in zaposlitvijo, urbanizacija, spre-
membe v kulturni sferi ipd.). Na spremembe v strukturi uporabnikov gotovo vpli-
vata tudi spremenjen položaj in vloga strokovnih služb v družbi (socialno zavaro-
vanje, sistem socialnega skrbstva, spremembe v financiranju in upravljanju usta-
nov na področju zdravstva in socialnega skrbstva i.dr.).
- 98 -
Ne spreminja se le sestava ljudi in težav, s katerimi se obračajo po pomoč na
strokovne službe, ampak se zlasti spreminja družbena opredelitev populacije
upravičencev oziroma uporabnikov psihiatrične pomoči in prav tako pomoči so-
cialnega skrbstva. Ne glede na znanstvene in strokovne opredelitve ter poklic-
no etiko je populacijo ljudi z duševnimi težavami vse težje razmejiti od osta-
lega prebivalstva, kar velja tudi za prejemnike pomoči socialnih služb.	'
Problemi duševnega zdravja se vse bolj prepletajo s socialno problematiko. Obo-
jega pogosto ni več mogoče oddvojiti in obravnavati v ločenih institucijah, ven-
dar je za uspešnost nudenja bodisi psihiatrične ali socialne pomoči potrebno
razlikovati med obema vidikoma procesa. Povezovanje psihiatrične in socialne
pomoči v celovit proces je toliko uspešnejše, kolikor bolj nam uspe jasno raz-
likovati med obojim in seveda če nam uspe ravnati v skladu s celotnim gledan-
jem na posameznike v njihovih medčloveških in družbenih odnosih.
Tako v zdravstvene ustanove kot v službe socialnega skrbstva prihaja po pomoč
vse več takih ljudi, pri katerih lahko ugotavljamo obojno problematiko in kate-
rim v okviru dosedanje doktrine, ki strogo ločuje psihološko ali osebno in so-
cialno pomoč, ni mogoče pomagati. To še prav posebno velja za obravnavanje
otrok in mladine. Po drugi strani pa praktični poskusi povezovanja psihoterapi-
je in socialnega dela pogosto dajejo protislovne rezultate.
Na obeh straneh ločnice, ki deli področje psihiatrije in področje socialnega de-
la, nahajamo skupine problemov, te je po etiologiji možno povsem jasno opre-
deliti, vendar pa glede na naravo problematike potrebujejo bifokalno naravnane
oblike pomoči.
V okviru psihiatrične domene se postavlja vprašanje cele vrste motenj, kjer pa-
cienti praviloma ne razpolagajo z zadostnim ego potencialom za sodelovanje v
klasični psihoterapiji (borderline - psihopatije, bolezni odvisnosti, delno pa tudi
psihosomatika in depresije). Na drugi strani pa v okviru socialne problematike
srečujemo vse bolj množične pojave socialnih stisk, ki zapuščajo trajne poškod-
be osebnosti (invalidi, dolgotrajna brezposelnost, stresi v delovnem okolju, dru-
žinske krize).
Günter Ammon je izoblikoval teoretski model, ki bi ga bilo možno uporabiti
- 99 -
kot okvirni koncept za vrsto alternativniii postopkov, ki so se v zadnjih deset-
letjih razvili v okviru psihiatrije in zunaj nje. Pri mnogih alternativnih oblikah
dela so se povsem jasno pokazali uspehi, hkrati pa se je pokazalo, da te me-
tode ne morejo nadomestiti standardnih metod dela. Pokazalo se je, da tudi
alternativni pristopi niso varni pred podobnimi mistifikacijami, kakršne se do-
gajajo v tradicionalnih institucijah.
Bistvo standardnih tehnik analitske terapije lahko opredelimo kot proces, v ka-
terem se v medsebojni interakciji med terapevtom in skupino pojasnjujejo tran-
sferne težnje in vedenjski vzorci, ki služijo uresničevanju odpora v terapevtski
situaciji. Na osnovi izkušenj iz terapevtske situacije pacient lahko pride do vpo-
gleda v mehanizme, ki y njegovem vsakdanjem življenju in delu služijo reproduk-
ciji osebno in socialno nezadovoljivih oblik vedenja. Na ta način posameznik lah-
ko doživi olajšanje in osvoboditev v odnosu do infantilnih bojazni, to pa vpliva
na to, da pričnejo prisile, ki so doslej vplivale na ponavljanje, ugašati. Izboljša
se komunikacija z drugimi in s seboj, s tem pa se odpirajo nove možnosti krea-
tivnega reševanja življenjskih in delovnih problemov. Za sodelovanje v analitski
psihoterapiji je potreben določen egopotencial, ki posamezniku omogoča reflek-
tiranje lastnega doživljanja in sodelovanje v procesu, ki je opredeljen s postav-
kami terapevtskega pakta.
Pri velikem številu ljudi, ki iščejo pomoč v stiski, ne moremo predpostavljati
zadovoljivega egopotenciala, ker se zaradi globljih poškodb osebnosti struktura
jaza ni razvila do dovolj visoke stopnje. Ti posamezniki praviloma niso sposob-
ni reflektirati svojih problemov oziroma tega niso sposobni narediti na tak na-
čin, da bi lahko prišli do občutka lastne odgovornosti, hkrati pa čutijo nenehno
prisilo po odreagiranju čustvenih problemov. Ammon ugotavlja, da so sanje pa-
cientov z arhaičnimi poškodbami jaza bolj konkretne kot pri ljudeh z nevrotski-
mi težavami in da je simbolika mnogo revnejša in enostavnejša. To se ujema z
ugotovitvami drugih avtorjev od Freuda dalje. Ce bi parafraziral misel Ivana Ili-
ča, da sodobni človek bogato sanja in revno živi, potem za vedno večji krog lju-
di velja, da niso sposobni bogato sanjati, zato pa poskušajo živeti tako kot v
sanjah.
Mejna skupina uporabnikov socialnega skrbstva se po osebnostnih značilnostih
bistveno razlikuje od naštetih tipov psihičnih težav, pa vendar je egopotencial
- 100 -
tudi pri teh posameznikih sekundarno zmanjšan. To so praviloma ljudje, ki so
v življenju izgubili eno od bistvenih možnosti zadovoljevanja lastnih potreb, za-
to se tudi pri njih zniža raven funkcioniranja v smislu konkretističnega mišljen-
ja, povečuje pa se potreba po izživljanju emocionalnih doživetij.
Tako lahko pri obeh skupinah ljudi opažamo precej podobne vzorce navezovanja
medsebojnih odnosov in podobne vedenjske načine. V odnosih teh ljudi se pra-
viloma odslikava notranji razcep oziroma pomanjkljiva integracijska funkcija ja-
za. Odnosne osebe predstavljajo delno primarne objekte, to pa posamezniku
omogoča, da vedno znova "dramatizira" svoje temeljne konflikte. Hkrati se pri
obeh skupinah kaže nesposobnost verbalnega reflektiranja problemov na simbol-
V sedanjem času se ambivalentni motivi izkoriščajo kot dejavnik potrošniškega
vedenja pa tudi kot dejavnik, ki vpliva na komercialno uspešnost množične kul-
ture. Po drugi strani so posamezniki, ki niso sposobni razmejitve, in relativnega
obvladovanja svojih motivov, tudi tarče najrazličnejših oblik izkoriščanja pri za-
poslovanju, vzpostavljanju medčloveških odnosov, v seksualnih razmerjih itd. Za-
radi interference zunanjih dejavnikov, ki vplivajo na izkoriščanje psihičnih sla-
bosti posameznikov, se po eni strani hitro slabša njihov družbenoekonomski po-
ložaj, po drugi strani pa se manjšajo tudi možnosti uvidevanja zvez med lastnim
vedenjem in socialnimi spremembami.
S socialnim delom je takim posameznikom možno pomagati takrat, ko se nji-
hove slabosti v okolju poskuša izrabiti.
Ustanove socialnega skrbstva lahko nudijo pomoč za premostitev eksistenčnih
kriz, ki so neizogibne.
Hkrati se moramo zavedati, da ima socialna pomoč tudi naravo komunikacije
med posameznikom in družbenim okoljem. Medtem ko niti posameznik s psiho-
patsko strukturo osebnosti niti človek, ki je bil izpostavljen dolgotrajnemu stre-
su, nista sposobna za sodelovanje v verbalnem razčiščevanju transfernih odnosov,
sta oba dojemljiva za pozitivno sporočilo, da jima je zagotovljena socialna var-
nost. V obeh primerih pa lahko pričakujemo skrajno ambivalenten odnos do po-
moči: (+) pomoč me potrjuje kot človeka in občana, (-) pomoč me degradira,
zato bom poskušal izrabiti vse možnosti.
- 101 -
Tako pri ljudeh z arhaičnimi oškodovanostmi jaza kakor pri ljudeh, ki so doži-
veli globlje osebnostne poškodbe zaradi socialnih dejavnikov, ne moremo priča-
kovati, da bodo v odnosu do virov socialne pomoči delovali samoregulativni me-
hanizmi, ki omogočajo konstruktivno izrabo pomoči in ustrezno osebno razmeji-
tev. Zato se od socialnih delavcev pričakuje, da po eni strani s pomočjo prav-
nonormativnih regulatorjev vzpostavijo nepristranski odnos do materialnih potreb
uporabnikov socialnih pomoči in da po drugi strani vzpostavijo z uporabniki po-
globljen osebni odnos, ki omogoča tudi doseganje svetovalnoterapevtskih ciljev.
Pri tem se moramo zavedati, da je socialna pomoč sicer celovita, pa vendar jo
sestavljata komponenti, ki sta si po svojih osnovnih značilnostih v medsebojnem
nasprotju. Pravnoadministrativni vidik po svoji naravi zahteva nepristransko pre-
sojo razmer in neosebno razumevanje medsebojnih odnosov ljudi v primarnih sku-
pinah in v delovnem procesu ter uporabo predpisanih standardov in meril, s ka-
terimi se opredeljujejo pravice in raven zadovoljitve potreb. Nasprotno pa sveto-
valno delo zahteva vzpostavitev poglobljenega osebnega odnosa, podporo posamez-
nikovim prizadevanjem pri iskanju lastne identitete ter individualno presojo raz-
mer in medsebojnih odnosov.
Razmerje med obema vidikoma socialne pomoči si lahko predstavljamo podobno,
kot je Mihael Balint v petdesetih letih razmejeval osebno pomoč (ki s pomočjo
razvijanja terapevtskega odnosa dosega pozitivne vplive na osebnost pacienta) in
medicinsko-tehnično pomoč (ki meri na somatske bolezenske pojave). Balint je
menil, da moramo v odnosu do pacienta obravnavati bolezenske (somatske) po-
jave na dva načina: po eni strani kot bolezenska stanja v tradicionalnem smislu
in po drugi kot sestavino psihičnega doživljanja z določenim simbolnim pomenom.
Po Balintovem mnenju so bolezenski pojavi za pacienta marsikdaj edina sredstva
medsebojne komunikacije, so pa tudi zelo pomembni v odnosu pacienta do sebe.
Menimo, da imajo tudi nekateri ponavljajoči se problemi v okolju lahko podob-
no funkcijo oziroma da jih je v socialnem delu potrebno na ta način obravnava-
ti.
Po Ammonu je v terapevtskem obravnavanju navedenih skupin psihične problema-
tike potrebno posvečati posebno pozornost socialnoenergetskim procesom v odno-
su s terapevtom ter v odnosih v terapevtski skupini. Medtem ko imajo ljudje z
nevrotskimi težavami praviloma celo vrsto relativno zadovoljivih odnosov v svojih
primarnih skupinah in iz teh odnosov lahko črpajo energijo za vztrajanje pri te-
- 102 -
rapl)'i, je pri problematiki borderline stanje precej drugačno. Odnosi teh ljudi
z okoljem so fragmentirani na posamezne segmente, posebni problemi so po-
vezani s pomanjkljivo funkcijo notranje in zunanje razmejitve jaza, vse to pa
vpliva na deficitarnost socialnoenergetskih procesov. Destruktivnost je pogosto
v funkciji negativne energizacije vedenja. Menimo, da so tudi pri ljudeh s so-
cialnimi težavami pogosti podobni pojavi, zato bi morali pri koncipiranju dela
z obema skupinama posvečati posebno pozornost temu problemu.
Ob tem ko se srečujemo z novimi vrstami osebnih problemov, ki postajajo bolj
pogosti in bolj zapleteni, zlasti pa jih je težje razmejiti od pojavov, ki jih oz-
načujemo s pojmom duševna bolezen, se v socialnem delu vse bolj širijo spoz-
nanja, kako zelo omejene so možnosti svetovalnega dela s posamezniki ali s
skupinami uporabnikov pomoči in storitev socialnega dela. Zato v industrijsko
razvitih deželah vedno večjo pozornost posvečajo negovanju in razvijanju raznih
oblik prostovoljnega dela in raznim oblikam samopomoči.
Skupine za samopomoč
V zadnjih dvajsetih letih se v industrijsko razvitih deželah pojavljajo nove obli-
ke organiziranega povezovanja ljudi, da bi si tako med seboj pomagali oziroma
se podpirali. Zanimajo nas predvsem skupine, ki bi jih lahko uvrstili v okvire
pomoči za urejanje družinskih odnosov, vzgoje otrok, pomoči ljudem, ki so od-
visni od alkohola ali drugih drog, in pomoči ljudem v duševnih stiskah.
Michael L. Moeller je na začetku prikaza zgodovine tega gibanja omenil knjigo
Pjotra Aleksejeviča Kropotkina "Medsebojna pomoč v razvoju", ki je izšla leta
1904. V tej knjigi je avtor nasproti Darwinovemu principu boja za obstanek, ki
deluje v smeri selekcije močnejših individov, postavil princip medsebojne pomo-
či in zaščite, ki naj bi bil po njegovem temeljnega pomena za vsesplošen raz-
voj in tudi za razvoj človeka, njegove kulture in družbe.
Vendar isti avtor potem navaja nekatere oblike medsebojne pomoči, ki so mno-
go starejše, n.pr. Zar kult v Etiopiji, kjer so se poleg ljudi, ki so kazali znake
duševnih bolezni, v skupini zbrali tudi ljudje, ki so kdaj prej trpeli podobne te-
žave, pa so jih uspešno premagali in so zdaj lahko pomagali duševno bolnim.
Na sploh pa je bilo v preteklosti tako, da je bila temeljna oblika pomoči lju-
- 103 -
dem s težavam' njihova integracija (Moeiler 1976, st?. 45). O skupinah za sa-
mopomoč dejansko lahko govorimo šele v obdobju razvite industrijske družbe.
V tako imenovanih državah socialnega blagostanja so velike možnosti za zago-
tovitev minimalnih življenjskih sredstev za vsakega državljana, zato se odpira
toliko več vprašanj v zvezi s potrebami po osebni pomoči tem ljudem. Nathan
Hurwitz vidi vzročnost razvoja skupin za samopomoč v ZDA v naslednjih treh
momentih:
1.	uveljavljanju demokratičnega ideala enakosti, ki se je kazal v pionirskih
časih in ki se na neki način uveljavlja tudi v ideologiji tehnološkega raz-
voja,
2.	moči humanističnih stališč in tradicije, ki se je izražala v množici privat-
nih dobrodelnih ustanov in organizacij,
3.	individualnem psihološkem gledanju na človeško naravo, n.pr. vpliv J. De-
weyjeve filozofije, ki meni, da lahko le posameznik sam nekaj naredi iz sebe.
Prva organizirana oblika samopomoči v psihološko terapevtskem smislu, je bila
po mnenju večine gibanje anonimnih alkoholikov. Za rojstni datum tega gibanja
velja maj 1935. To je čas velike gospodarske krize in čas po ukinitvi prohibici-
je v letu 1933. Oba ustanovitelja AA, borzni agent William Griffith Wilson,
imenovan Bill, in kirurg dr. Robert Holbrook Smith, imenovan dr. Bob, sta se
srečala v "Oxfordski skupini"; to je bila skupina, ki je izhajala iz religioznega
izročila in naj bi služila iskanju novih življenjskih načinov. Oba sta osebno ime-
la za sabo izkušnjo z alkoholizmom. Njun koncept dvanajstih korakov, ki tvori-
jo proces zdravljena, je še danes vreden resnega premisleka in upoštevanja. Iz
tega programa so se neposredno razvile tudi skupine Synanon za samopomoč
ljudem, ki so zašli v odvisnost od drog. Tudi gibanje za mentalno zdravje, ki
ga je ustanovil nekdanji pacient Clifford Beers, ima posebno zgodovino in ogro-
men vpliv na nadaljnje širjenje različnih oblik samopomoči.
Do prave eksplozije skupin za samopomoč v duševni in socialni stiski je prišlo
v ZDA koncu šestdesetih let, v razvitih evropskih državah pa sredi sedemdese-
tih. M. L. Moeiler meni, da so poglavitni razvojni inpulzi v šestdesetih letih
prišli iz velikih družbenih gibanj, ki so takrat močno vzburkala javno mnenje v
ZDA. Ta gibanja so: gibanje za državljanske pravice, gibanje za socialno bla-
gostanje, gibanje proti vojni v Vietnamu, gibanje za enakopravnost žensk, giban-
je za zaščito potrošnikov in ekološko gibanje.
- 104 -
Mnoge skupine za samopomoč so nastale takrat, ko se je politična plima šest-
desetih let sesedla, ko se je kljub delnim uspehom pokazala prav tragična ne-
moč ir. nemožnost množične participacije v političnih akcijah. Mnogi aktivisti
političnih shodov in manifestacij so v skupinah za samopomoč zagledali mož-
nost, da v svojem času in prostoru lahko nekaj naredijo za sebe in za nekaj
drugih - največkrat znancev, ki so v podobnih težavah. Poleg duševnega zdrav-
ja, bogatitve medsebojnih odnosov in osebnostne rasti se med cilji skupin za
samopomoč pogosto omenja tudi prizadevanje za kvaliteto življenja.
Čeprav v mnogih skupinah za samopomoč vlada kritičnost do strokovnih usta-
nov in so si tudi dejansko v opoziciji, je vendar med enimi in drugimi tudi ve-
liko sodelovanja. Mnoge strokovne službe v razvitih zahodnih državah štejejo
sodelovanje in podporo skupinam za samopomoč med svoje najpomembnejše
funkcije.
Razlike med terapevtskimi skupinami in skupinami za samopomoč
Pomembno je, da odločitev za skupino izhaja iz izkušnje, da posameznik sam
ne more biti kos stiski, ki jo prične prepoznavati predvsem kot lastno, to je
osebno stisko. Večina ljudi, ki jih srečujemo v skupinah za samopomoč, ima
že bogate izkušnje z raznimi oblikami strokovne pomoči (psihiatrične, vzgojno-
pedagoške ali socialne). Verjetna je domneva, da se ljudje vključujejo v skupi-
ne za samopomoč, ko na svoji koži spoznajo omejitve glede možnosti učinko-
vite strokovne pomoči. Pogosto pomeni sodelovanje v skupini za samopomoč le
dodatno obliko pomoči, ki poteka bolj ali manj vzporedno s strokovnimi oblika-
mi; pogosto pa sodelovanje v skupini za samopomoč pomeni nadaljevanje stro-
kovnih oblik pomoči; nemalokrat pomenijo skupine za samopomoč alternativno
obliko pomoči.
V svetu komercialne propagande, ki posamezniku ponuja in obljublja srečo pre-
ko uživanja potrošnih dobrin, je izkušnja neizogibnosti lastnega trpljenja ključ-
nega pomena za vključitev v skupino za samopomoč. Nekaj podobnega lahko re-
čemo za prevladujoče mite raznih strok, ki vabijo uporabnike z obljubami "zna-
nosti". Ce posameznik ne doživi razočaranja, ko spozna meje strokovne pomoči,
največkrat ni sposoben, da bi se odločil za sodelovanje v skupini za samopomoč.
- 105 -
PoGameznik, ki se vključuje v tako skupino, se znajde v precepu:
-	tvega, da izgubi strokovno pomoč in razne ugodnosti, ki so mu priznane, če
je njegov problem strokovno opredeljen kot stanje bolezni ali kot socialno
tveganje,
-	tvega, da ga okolje označi, ker se vključuje v skupino, v kateri so tudi posa-
mezniki, ki so v preteklosti že dobili usodno težke diagnoze in ki so se že
znašli na robu družbe,
-	tvega, da izgubi možnost, da bi sam pred seboj in pred svojimi najbližjimi
zakrival, kako hude stiske doživlja,
-	-paradi prevladujočega načina mišljenja in vere v strokovne avtoritete, ki ju
posreduje šola, si ljudje praviloma ne morejo predstavljati, kakšno pomoč in
kaj koristnega bi sploh-lahko dobili v skupini za samopomoč.
Ko se posameznik vključuje v psihiatrično ustanovo ali v kak socialni zavod, se
znajde v paradoksalni situaciji. Ustanova je zainteresirana, da posameznik in
njegovi svojci, pristanejo na obravnavo, s tem ustanova uresničuje prodajo svo-
jih strokovnih uslug oziroma izpolnjuje pogoje za črpanje določenih finančnih
sredstev. Posameznik lahko ocenjuje le zunanje vidike strokovnih postopkov (iz-
gled opreme, udobje, hrano, uspešnost zmanjševanja bolečih doživetij ipd.), pra-
viloma pa niti posamezni uporabnik niti svojci nimajo možnosti, da bi presoja-
li uspešnost zdravljenja.
Lahko rečemo, da uporabniki vse bolj izgubljajo zaupanje v moč poklicne etike
zdravstvenih delavcev, delavcev v vzgoji in izobraževanju ter socialnih službah,
pa tudi, da strokovne službe le malo vlagajo v to, da bi se razvilo zaupanje
uporabnikov, ki bi temeljilo na doslednem uresničevanju poklicne etike v med-
sebojnih odnosih. Namesto tega se vedno več vlaga v videz znanstvenosti usta-
nove in v vse tisto, kar predstavlja zunanjo fasado. K. temu spada tudi zunanji
videz demokratičnosti in mehkobe, ki se uresničuje predvsem z lepimi obljuba-
mi, s "humanimi oblikami" prikrivanja težavnosti problemov, s površno vljud-
nostjo in z ustvarjanjem videza človeškega razumevanja, medtem ko se ustano-
va dejansko drži takih načinov notranje organizacije, ki so povzeti po industri-
ji-
V opisani paradoksalni situaciji potekajo postopki tako, da uporabnik doživi
predvsem zunanji videz ustanove, ki je prežeta z dobro organizirano znanstve-
- i06 -
nostjo, in kjer so strokovni delavci zaradi svoje humane ter permisivne orienta-
cije pripravljeni lajšati bolečine in skrbi pa tudi občutke odgovornosti za lastno
zdravje in socialno blagostanje. Medtem ko strokovnjaki vestno zapisujejo vse,
kar kaže na težavnost obolenja - saj je to ustanovi potrebno za finančno ovre-
dnotenje opravljenih storitev v pogovorih s pacienti in svojci pogosto tolažijo
in vzpodbudno zamolčijo vse, kar bi uporabnika "po nepotrebnem" prizadelo.
Situacija v skupini za samopomoč je v marsičem ravno obratna kot v strokovnih
ustanovah
Splošna miselnost, ki prežema življenje velike večine ljudi, vpliva na to, da po-
sameznik, v odnosu do skupine lahko razvija le pasivna pričakovanja, ki bi jih
lahko izrazili v naslednjih stavkih: "Izkusil sem že vse mogoče oblike pomoči..,
le kaj mi lahko nudi ta skupina? Doživel sem boleč razkorak med tem, kar se
v ustanovah proglaša kot strokovne in humane oblike pomoči, in tistim, kar se
resnično dela; upam, da bom v skupini našel vsaj delček tiste humanosti, ki se
v institucijah sicer deklarira, a se ne izvaja; v skupini za samopomoč tega si-
cer ne deklarirajo, a mislim, da ne more biti drugače, kot da se to tam izva-
ja, kaj pa naj bi skupina za samopomoč sicer lahko nudila posamezniku. Saj
vem, da strokovnih napotkov na vedenje in reševanje problemov v taki skupini
ne morem pričakovati, če mi tega niso mogli nuditi visoko strokovno usposob-
ljeni specialisti, kako naj bi mi to nudili nekakšni amaterji, upam pa, da se
bom s temi ljudmi lahko zbližal, da bom enak med enakimi, da bom zaradi
svojih težav deležen še večje topline in skrbi drugih članov."
V resnici pa je tako, da so v strokovnih ustanovah profesionalci večinoma za-
interesirani za to, da uporabnikom nudijo videz prijaznosti, človeške topline in
razumevanja. Res je, da uporabnik prej ali slej spozna, da je to le fasada, res
pa je tudi, da nepoklicni člani skupin za samopomoč niso niti zainteresirani, da
bi ustvarili vsaj tak videz, in največkrat tega niti ne morejo delati. Močni so
ravno tam, kjer novinec ni kaj dosti pričakoval, člani skupine za samopomoč
razpolagajo z manjšo ali večjo zalogo izkušenj, ki jih znajo oblikovati kot izho-
dišče za konstruktivno in hkrati skrajno realistično razmišljanje o vprašanjih
vsakega življenja ter medčloveških odnosov, še zlasti za razmišljanje in spremin-
janje odnosa do sebe ter do svoje težave.
- 107 -
Kakršenkoli razgovor o nujnosti zavzemanja aktivnega odnosa do lastnih težav
lahko izhaja le iz jasne zavesti o subjektivnih in objektivnih vidikih problema.
Zastavljanje vprašanj v zvezi s subjektivnimi vidiki problema posameznik kaj lah-
ko doživi kot žaljivo vmešavanje v osebne zadeve. Novinec gleda na svoj prob-
lem največkrat na način, ki odgovarja splošni miselnosti, to pomeni, da niti
sebi niti drugim ni pripravljen priznati svoje krivde; to pomeni še več, da se
človek, ki ima težak problem, o svoji krivdi in o svojih napakah vedenja niti
ni pripravljen pogovarjati. Ce posameznik to dopusti, se odreče raznim privile-
gijem, ki se v našem času nudijo ljudem, ki trpijo zaradi različnih problemov,
in po drugi strani to tudi pomeni, da posameznik tvega srečanje s hudo, mor-
da celo neznosno bolečino.
Vedeti moramo, da so na drugi strani, to je pri članih skupine za samopomoč,
meje strpnosti do novega člana bistveno drugačne, kot pri profesionalnih stro-
kovnjakih v ustanovi. Rečeno je že bilo, da člani skupine največkrat niti niso
trenirani niti motivirani za ustvarjanje videza topline, pokroviteljstva in razume-
vajoče popustljivosti. Po drugi strani morajo člani skupine neprestano doživljati
potrditve lastne "realne življenjske politike", ki jim omogoča, da držijo v šahu
dejavnike lastne subjektivne ogroženosti. Člani skupine za samopomoč tudi ne
morejo biti strpni do neuspešnega razreševanja subjektivnih problemov katerega
koli od članov. Lahko bi rekli, da je skupini za samopomoč meja strpnosti za
neuspešno reševanje ali celo za bolj aii manj očitne oblike sabotaže pri urejan-
ju lastnih problemov vsakega človeka odvisna od potrebe po ohranjanju konstruk-
tivnega vzdušja v skupini, pa tudi od potrebe po negovanju vere v možnost od-
govornega-regresivnega in konstruktivnega reševanja vseh življenjskih vprašanj
vsakega človeka.
Verjetno se vključitev v skupine za samopomoč večinoma prične s postavljanjem
vprašanja: "Kaj te je privedlo k nam in kaj iščeš tukaj?" Takoj za tem pa sle-
di povsem jasno vprašanje: "Ali si pripravljen narediti to in to? Kako in kdaj
boš naredil prvi korak?" Prvi korak praviloma ni le prihod v skupino, kakor to
največkrat velja v strokovnih ustanovah, ampak je ponavadi nekaj, kar pomeni
resno prekinitev z dotakratnim načinom vedenja. Npr. v klubih Anonimnih alko-
holikov se največkrat zahteva, da posameznik pokaže uvidevnost za svoj alkoho-
lizem in da preneha s pitjem alkoholnih pijač; v klubih Anonimnih nevrotikov
so podobne zahteve, kar se tiče uvidevnosti za psihične težave, pa tudi zahteve,
- 108 -
s katerimi se prerežejo bistvene niti nevrotskih odnosov in iger. Pogosto posa-
meznik dobi nasvet, naj v primeru, da brez simptoma ne more zdržati, pokliče
nekoga od članov skupine, ki mu bo potem osebno pomagal vzdržati in morda
tudi poiskati kako nadomestno obliko vedenja, ki bo v njegovi življenjski situa-
ciji dejansko uresničljiva in s katero bo posameznik lahko razmeroma uspešno
zapolnil doživljajsko praznino, ki bo nevarno zazijala v trenutku, ko se bo odre-
kel določenim oblikam vedenja ali doživljanja.
Zahteva po spremembi vedenja, ki je pogoj za vključitev v skupino za samopo-
moč, ima verjetno mnogovrsten pomen:
-	Pomeni obliko neverbalnega-vedenjskega odgovora na vprašanje, ali si priprav-
ljen iskati bolj konstruktiven način življenja.
-	To pomeni tudi preventivni ukrep zoper možne oblike paternalističnih odnosov
v skupini. "Čeprav si v skupini novinec, si že nekaj odgovornega naredil za
svoje življenje. Torej smo si v nečem bistveno enaki med seboj - vsakdo od
nas se bori, da bi do neke mere obvladal svojo usodo - vsakdo od nas je že
nekaj naredil za to - in vsakdo od nas ima že tudi svoje izkušnje.
-	Zahtevane spremembe imajo pogosto »^ual praktičen pomen. Zahteve večino-
ma izhajajo iz izkušnje, da iskanje zrelejših, socialno bolj učinkovitih in od-
govornih načinov vedenja ni združljivo z nekaterimi oblikami simptomatskega
vedenja; npr. zdravljeni alkoholiki ne morejo niti izpolnjevati novih oblik ve-
denja niti se ne morejo resno soočiti z življenjsko realnostjo, dokler pijejo,
ipd.
Za ilustracijo, kako drugače poteka vključitev v skupino za samopomoč, nava-
jam kratek odlomek iz dela Michaela Lukasa Moellerja, ki je svojo knjigo po-
svetil Jutti. V uvodu knjige je popisana njena zgodba, hkrati pa že na prvi stra-
ni izvemo, da je Jutta v svojih prizadevanjih za samopomoč našla pravo pot, da
živi dokaj plodovito življenje, da je v dobrem stiku z realnostjo, da je dalj časa
delovala kot aktivistka gibanja za samopomoč ljudi z duševnimi težavami in da
v svojih stališčih ni destruktivna v odnosu do psihiatričnih ustanov, ampak da z
njimi uspešno sodeluje. Po dolgotrajnih stiskah, v katerih se kažejo tako znaki
odvisnostne problematike kot znaki globokih osebnostnih motenj v smislu jedrne
nevroze ali v širšem smislu sindroma borderline in po večkratnih psihiatričnih ob-
ravnavah, se je srečala s skupino za samopomoč, najprej pri organizaciji Ano-
nimni alkoholiki. Tam sicer ni našla poti, ki bi jo privedla iz stisk, pa vendar
- 109 -
je prav ob vključitvi v AA spoznala novo kvaliteto teh izkušenj in to je bilo od-
ločilno tudi za njeno nadaljnje življenje. Leta 1973 je Jutta takole pripovedovala
svojo zgodbo.
Končno sem zopet pričela misliti na socialne ustano 'e. Bila sem na najboljši
poti, da ponovim isto kakor prej, ko sem bila še v šoH. Začela sem pogosto
klicati telefonsko službo za pomoč ljudem v duševni stiski, zaposlovala sem jih
s pogovori, ki so trajali eno do dve uri. Tudi oni so sodelovali v igrici. Počasi
sem pri njih postala poznana kot kak "šekast pes". Po cele dneve sem tekala
naokrog, potrebovala sem stik, istočasno sem se tega tudi bala. Tako je to po-
stal dober pripomoček za to, da sem z nekom lahko čvekala. Službi telefonske
pomoči v duševni stiski sem pripovedovala v najbolj pisanih barvah, kaj vse sem
naredila tako in tako, kako slabo mi je šlo in kako sem bila potem uboga. Ne-
kega dne so mi rekli: "Potem vendar že enkrat pojdite k Anonimnim alkoholi-
kom." O tem sem slišala 'že prej v kliniki. Da, tam je bila celo skupina alko-
holikov, ki je bila precej sproščena in odprta. K njim si lahko prisedel, če te
je to veselilo. Ampak jaz sploh nisem ničesar razumela, kaj so si pripovedovali.
Ko je nekdo nekaj rekel, so takoj rekli: "Zapri usta in ne čvekaj takih neum-
nosti." Mislila sem si, le zakaj pa tile sploh sedijo tukaj? Vendar so se mi oni
tudi veliko smejali in se šli razne besedne igrice. Najbrž takrat nisem ničesar
razumela, ker sem bila povsem omamljena od tablet. Vedno znova sem slišala
stavke kakor "Najprej prosim najpomembnejše" in "Ti boš moral enkrat presed-
lati na manjši avto".
Vedno znova sem si mislila, da bi morala enkrat oditi tja. Zelo verjetno sem
hotela tudi z njimi pričeti znano igrico. Ko sem res prišla tja, so mi rekli le:
"No ja, potem moraš enkrat nehati." Drugega niso naredili. To se mi je zdelo
nekoliko bedasto in mi ni bilo všeč. Ampak ena od članic AA se mi je ponu-
dila, da bo nekoliko poskrbela zame. Povabila me je k sebi. To je bila zelo ve-
lika družina, pet otrok. Tudi mož je bil pri AA. Dopoldan okrog enajstih sem
priskakljala tja, postregli so mi s trdo kuhanim jajcem, potem pa sta se pogo-
varjala z menoj. Ona je skrbela zame kot prava mama. To se mi je zdelo lepo
in sem uživala v tem. Med drugim mi je rekla tudi, da moram sedaj preneha-
ti. Nekega dne sem prinesla k njej tudi celotno kramo tablet in sama nad se-
boj sem bila ganjena, kako razumno sem ravnala. Nenadoma pa sem zopet po-
stala nemirna. Te stanovitvnosti mi je bilo že preveč. Rekla sem si: "Sedaj pa
- 110 -
moraš iti." In sem tudi šla.
Oskrbela sem si novo stekleničko žganja in v prvi lekarni sem dobila tudi no-
ve tablete. Zmanjkalo pa mi je denarja, da bi si kupila valium. Potem sem je-
mala tablete za spanje ali za bolečine, kakor je pač naneslo. Toda moja ma-
terinska prijateljica se ni prav zares vključila v to igrico. Vprašala me je le:
"Koliko pa si vzela?" Moj odgovor je komentirala le s "tako, tako" in "hm,
hm". To me je verjetno še navajalo k temu, da sem še bolj noro nadaljevala
svoje igre. Morda sem s tem hotela pridobiti več pozornosti. Končno sem se
ponoči znašla na cesti, divje pijana in polna tablet, začela sem tudi s samo-
poškodbami. To sem doživela pri mlajši deklici v razredu, ki je redno počela
take reči. To je naredilo name močan vtis. Potem sem tudi jaz začela ugaša-
ti svoje cigarete na lastni roki ali pa se rezati. Tako sem si končno naredila
na roki precej noro podobo.
Potem na dobrih dveh straneh sledi opis doživetij na zaprtem oddelku psihiatri-
čne bolnice. Znašla se je skoro v brezizhodnem položaju. Zdravnik jo je nago-
varjal v prvi osebi množine: "Ja, kje pa smo sedaj? Kako pa se imenujemo..."
Osebje je obravnavalo vse ljudi iz zaprtega oddelka enako; v veliki sobi z dvaj-
setimi posteljami je dan in noč vladalo vzdušje napetega mrtvila norišnice, do-
godki so bili le izpadi posameznih bolnikov, za katere so ostali bolniki večino-
ma sploh niso menili. Ko je Jutta vprašala zdravnika, kakšen je pravzaprav njen
status, je bil odgovor odrezav: "Nikakršen. Ali še ne razumete, da sploh nima-
te nikakršnega statusa."
Zdi se, kot da je po vseh problemih in po vseh oblikah neuspešnih obravnav, s
čimer je bil verjetno popisan zajeten dosje, nekje padla kocka in da so se vra-
ta institucije za Jutto dokončno zaprla Po vsej verjetnosti je Jutta dobila ozna-
ko nepoboljšljivega psihopata, s katerim ni možen nikakršen dogovor, ker vsako-
gar "zmanipulira". S posredovanjem AA je do Jutte vendarle prišla njena mati,
ki je kljub dolgi vrsti bolečih doživetij s hčerko zavrnila strokovno mnenje, da
spada na zaprti oddelek, in je vztrajala pri zahtevi, da ponovno prevzame star-
ševsko skrb nad hčerko, ker ta še ni izpolnila enaindvajsetega leta starosti in
je torej v nekem smislu še mladoletna.
Jutta je nadaljevala svojo zgodbo. Celotno doživetje je na mene napravilo mno-
- Ill -
go močnejši vtis kot karkoli drugega v mojem življenju, do takrat. Zelo sem
se bala, da se mi kaj takega lahko zgodi še enkrat. Torej sem se doma used-
la in se najprej sama povsem streznila in očistila vseh strupov. Sklenila sem,
da odslej ne bom več imela nobenih tablet niti alkohola. Nenadoma mi je bi-
lo povsem jasno: Kdo je pil? - Jaz. Kdo je jedel tablete? - Jaz. Kdo je bil
čemeren in komu je bilo nerodno v stikih z ljudmi? - Meni. Kdo je prenehal
spati in kdo ni več jedel? - Jaz. Kdo je bil v stalnem pričakovanju, a ni niče-
sar naredil razen tega, da se je kratkočasil s sistematičnim uničevanjem last-
nega telesa in duševnosti? - Jaz. Postalo mi je torej jasno, da je moje stanje
tesno povezano s tem, kar sem naredila, in s tem, česar nisem naredila, pa bi
morala, če nisem bila morda celo čisto sama odgovorne za to. Ce sem torej
hotela spremeniti svoje stanje, sem morala spremeniti svojo dejavnost in nede-
javnost, spremeniti svoje vedenje. Morala sem opustiti prav tisto, kar sem ved-
no delala, namesto tega sem se morala lotiti stvari, katerim sem se dosledno
izogibala. Po štirinajstih dneh so prenehali vsi znaki abstinenčne krize. Ne da
bi vedela, sem nenadoma spoznala del tistega, kar sem vendarle najbrž pridobi-
la ob svLjem kratkem obisku pri AA. Posvetilo se mi je, kaj so mislili.
Nadaljevanje Juttine zgodbe dobro ponazarja, kako pomembno je bilo, da se je
eksplicitno, s povsem jasno izrečenimi besedami in tudi z dejanji odločila, da
bo zaradi nemoči pred alkoholom odslej sodelovala v skupini, da bo prenehala
piti in da bo aktivno, v sodelovanju z drugimi iskala drugačen način življenja.
Kako tudi nadaljnji proces vodi skozi vedno nove paradokse, priča tudi klasič-
na molitev, ki jo uporabljajo AA od nastanka pa vse do današnjega časa. Gla-
si se približno takole: "O bog, daj mi da bi sprejel tista življenjska dejstva, ki
jih ni mogoče spremeniti; daj mi, da bi vsvojem življenju spremenil tisto, kar
je potrebno spremeniti; omogoči mi spoznanje, da bom znal razlikovati med
enim in drugim."
Vključitev v skupino za samopomoč lahko pomeni tak uvid, ki je za posamezni-
ka dobesedno "usodno pomemben," vendar ta odločitev in dejanja, ki so s tem
povezana, pomenijo šele prvi korak nazelo dolgi poti. Ob življenjskem križišču,
kjer se posameznik odloča za ta korak, praviloma stojijo povsem paradoksni ka-
žipoti.
- Padel sem tako globoko, da ne bi mogel globlje, a če ne zberem vseh moči
in nečesa ne naredim, bom zdrsnil še mnogo globlje.
- 112 -
-	Svojega problema ne morem lešiti sam za sebe, zato rabim druge ljudi, a
svoje probleme bom lahko rešil le z lastnimi odločitvami in dejanji.
-	Samo z govorjenjem se nič ne reši, vendar za učinkovito reševanje lastnih
problemov ne zadostujejo le dejanja, nujne so tudi jasne besede in misli, ki
odslikavajo doživetja in dejanja in ki omogočajo celovito razumevanje sebe,
svojega življenja in sveta.
-	Člani skupine za samopomoč si pomagajo tako, da ne pomagajo drug druge-
mu, pa vendar so njihova stališča in gledanja prežeta z aktivno naravnanost-
jo.
-	Lastnemu trpljenju se ni možno izogniti, v skupini za samopomoč človek naj-
de globlji smisel trpljenja, s tem pa se mu odprejo nove možnosti, da naj-
de lepoto in užitek in da se poveča notranji občutek intenzivnosti življenja.
-	C.G.Jung, ki je s svojo strokovno doktrino, zlasti pa s svojimi etičnimi gle-
danji, botroval nastanku prve skupine Anonimnih alkoholikov, je v uvodu Psi-
hologije alkemije zapisal tole paradoksno misel, ki bi lahko veljala v mnogih
gibanjih za samopomoč ljudi v duševnih stiskah: "Nekaj se v njih nečesa kr-
čevito oklepa, pogosto z obupno močjo, kakor da bi se oni ali ono lahko zru-
šilo v nič, če se ne bi uspeli obdržati. Iščejo trdna tla, na katerih bi lahko
stali. Ker pa jim nikakršno zunanje zavetišče ne koristi, ga morajo na koncu
najti v sebi, kar je - priznam - najmanj verjetno s stališča razuma, a popol-
noma možno s stališča nezavednega" (C.G.Jung 1972, str. 35).
Osnovne vrednote in metodični principi skupin za samopomoč
V različnih programih in priročnikih za delo v skupinah za samopomoč nastopa
vse bolj jasen oris teh načinov, ki razvijajo svojo drugačnost in potenciale, ki
si jih v strokovnih ustanovah ne bi mogli niti zamisliti.
1. Samoodločanje posameznika v stiski nasproti odločanju strokovnjakov in
svojcev za nje^^a. Neverjetno dosledno se uveljavljajo postopki, v katerih
se vedno znova računa na samoodločanje človeka v stiski in kjer se samo-
odločanje tudi na razne načine podpira. Iz tega izhajajo močni vplivi teh
skupin na aktiviranje ljudi in na večanje njihove avtonomnosti. Praviloma
velja neomejena možnost za vključevanje v take skupine in za ustanavljan-
je novih; vstopnico za skupine največkrat predstavljajo dejanja, v katerih
se kaže pripravljenost zavzeti aktiven odnos do svojih problemov. Skupina
- 113 -
se dejansko sestavi sama brez seznamov in napotnic profesionalcev. V sku-
pinah se razvijajo pretežno simetrični odnosi.
2.	Pristnost in avtentičnost nasproti manipulativnosti in pretežno obrambnim
oblikam vedenja. Odnosi v skupini naj bi bili odprti in pristni in nikakor
se naj ne bi skušali za vsako ceno izogniti konfliktom. Pomembno je, da
se konflikti v medsebojnih odnosih pokažejo, iz tega je mogoče dobiti ko-
ristne izkušnje o strukturi intrapsihičnih konfliktov, pa tudi o notranjih in
zunanjih mejah jaza pri posameznem članu.
Avtentičnost v medsebojnih odnosih lahko resnično dopuščajo in negujejo
le ljudje, ki so sami doživeli podobne stiske.
3.	Upanje nasproti občutkom nemoči in strahu. Misli se, da je z upanjem po-
dobno kot z ljubeznijo - človek se lahko odloča za to, da bo negoval upan-
je. Kali upanja so verjetno v previ.rbalnih doživetjih. Z obujanjem upanja,
ki ga lahko najde vsak odrasel človek in ki korenini v doživetjih in odno-
sih, ki so mu nekoč omogočili, da se je ohranilo njegovo življenje, se kre-
pijo potenciali za samozdravljenje. Upanje daje odnosom v skupini za samo-
pomoč dejansko karizmatično kvaliteto. Upanje je dvosmerno povezano z
zaupanjem v sebe in druge.
Solidariziranje nasproti defektivnim odnosom. Člani skupine za samopomoč
so v bistvu enakopravni in so drug drugemu izjemno pomembni. Pri tem
velja posebej poudariti, da se vzpostavlja solidarnost v skupinah za samo-
pomoč med ljudmi, ki so v stiski, vendar cilj povezovanja ni medsebojna
tolažba ali zadovoljevanje potreb po človeški bližini, seksu, zabavi ali čem
podobnem. Gre v prvi vrsti za to, da najdejo možnost kreativne uresničit-
ve svojih najboljših in najglobljih potencialov, s tem tudi trpljenje posamez-
nika zadobi drugačen pomen in smisel. Čeprav je vsebina odnosov med čla-
ni skupine na videz ozka, vendarle lahko rečemo, da se oblikuje solidarnost
med njimi prav v zvezi z osrednjimi eksistencialnimi vprašanji vsakogar. Me-
nim, da je dejanska solidarnost med ljudmi v skupinah za samopomoč po-
membnejša kot verske in ideološke predstave, ki jih te skupine pogosto go-
jijo. Verjetno se nbnje med seboj dopolnjuje in tvori celoto v smislu delu-
jočega sistema solidarno povezanih ljudi, ki ne gojijo skupnih odnosov le
- 114 -
zaradi iskanja lastnega duševnega zdravje., ampak tudi kot prispevak kultu-
ri našega časa. Solidarnost ljudi v skupinah za samopomoč se praviloma
prenaša tudi na ljudi s podobnimi problemi, ki niso vključeni v skupino.
Pozitivne vplive skupin za samopomoč lahko razumemo, če poleg naštetih
vrednostnih opredelitev, upoštevamo še temeljna metodična načela.
Temeljna metodična načela
1. Načela kontinuitete.Večina raziskav skupin traja najmanj leto in pol do
tri leta in največ pet let. Ljudje, ki vztrajajo v takih skupinah nad tri le-
ta, so večinoma ostali v skupinah zaradi centralne vloge v medsebojnih od-
nosih v skupini, ki so si jo sčasoma pridobili oziroma ki jim je pripadla.
M.L.Moelle- meni, da poteka proces spreminjanja po naslednjih stopnjah:
-	srečanje z odpori, ki jih mora posameznik identificirati in se s pomoč-
jo skupine dokopati do tega, da razume njihov vpliv,
-	odkrivanje kompleksnosti procesov v skupini, npr. večdimenzionalnost kon-
fliktov,
-	privajanje na novonastalo samoumevnost,
-	uresničevanje novih uvidov, do katerih je prišel posameznik v skupini za
samopomoč, v vsakdanjem življenju,
-	razvijanje sposobnosti za progresivno reševanje lastnih konfliktov.
M.L.Moeller meni, da z dolgotrajnim sodeloval Jem v skupini za samopomoč
pride do zmanjševanja notranje razcepljenosti posameznih motivov. Meni, da
je bistvena značilnost psihičnih konfliktov njihova časovna diskontinuiteta.
Konflikt, ki nastaja zaradi delovanja psihičnega mehanizma potlačevanja,
ne pripada v celoti situaciji "tu in sedaj", ampak je nasledek neke pretek-
le situacije, konflikti se ohranjajo z izogibanjem in s segmentiranjem od-
nosov, Problemi nastopajo največkrat šele kot posledica izogibanja lastni
"senci". S kontinuiteto odnosov v določenem krogu ljudi pride do povezo-
vanja med prej razbitimi vsebinami izkustva samega sebe.
Kontinuiteta odnosov omogoča postopno naknadno izpolnitev narcističnega
deficita, ki je nastal že v obdobju pred razvojem govora. Prav ta dimenzi-
ja dogajanja v skupinah za samopomoč je v današnjem času prevladujočih
- 115 -
funkcionalnih odnosov med ljudmi morda najpomembnejša. S tem, ko posa-
meznik doživi kontinuiteto odnosov v skupini za samopomoč, se uči novih
oblik vedenja in osvaja nove drže v medčloveških odnosih, da lahko zdrži.
Za svoje ustvarjanje dobi vračilo, ker s časom raste tudi medsebojna na-
klonjenost, hkrati pa ne pride do stabilizacije in fiksacije odnosov in vlog,
ki se pogosto zgodi v prvih dveh letih obstoja družinske skupine.
2. Načelo dela v skupini. Skupine za admopomoč štejejo največkrat od 5 do
15 ali 20 članov. Sestajajo se večinoma po enkrat tedensko na enainpol-
do triurnih sestankih. Formalna struktura skupin je zelo fleksibilna in ne-
izrazita. Večinoma delujejo po načelu odgovornosti vsakega člana, da po
svojih močeh prispeva k vsem opravilom in funkcijam, ki jih je potrebno
opraviti za obstoj in delovanje skupine. Na ta način pride med člani sku-
pine do neposredne izmenjave, pri čemer so vedno odločujoči medsebojni
odnosi, medtem ko je v večini drugih družbenih skupin pomembnejši polo-
žaj posameznikov.
Skupina omogoča, da posameznik premaga zunanjo in notranjo izolacijo.
Odnosi med člani skupin ne ostanejo na površini, ampak prihaja tudi do
stikov na globljih transfernih ravneh, to pa posamezniku omogoča tudi po-
stopno zbližanje z nekaterimi sestavinami lastnega doživljanja. Vrednost
skupinskega izkustva je v številnih možnostih kombinacije različnih človeš-
kih kvalitet članov.
Lahko si predstavljamo, da se konflikti v skupini inscenirajo podobno, ka-
kor so se razvijali v času njihovega nastajanja. Pri tem je pomembno, da
so skupine za samopomoč večkrat bolj podobne naravnim skupinam, kakor
terapevtske skupine, ki jih vodijo poklicni terapevti. V skupinah za samo-
pomoč običajno velja pravilo, da člani drug drugemu vračajo enako za ena-
ko; to ni nepomembno kot vzpodbuda za socialno učenje posameznih čla-
Kar se tiče skupin mladostnikov, naj navedem še mnenje antropologa Earl
Counta, ki dokazuje, da je socializacija v simetričnih skupinah vrstnikov fi-
logenetsko starejša od socializacije otrok in mladostnikov v asimetričnih
odnosih z odraslimi oziroma s starši. Isti avtor meni, da so vplivi sociali-
- 116 -
zacljp v skupinah vrstnikov globlji in trajnejši kot vplivi družine, slednja je
po njegovenn mnenju le epizoda v razvoju človeštva in človeške družbe.
3. Načelo samopomoči. To je načelo, ki velja tudi v vsakdanjem življenju. V
zamisli skupin za samopomoč se meni, da ni mogoča nikakršna medseboj-
na pomoč enega člana drugemu članu, ampak da je možna le "medseboj-
na samopomoč", kar zveni zelo paradoksalno. V teh skupinah se pogosto
omenja nekakšno geslo "Pomagaj sebi in s tem boš pomagal drugim, da
si bodo pomagali".
Jutta je primerjala skupino za samopomoč s samopostrežno trgovino, kjer
vsakdo izbira sam in vzame le tisto, kar si izbere.
John Holt piše: Otrok se ne uči s tem, da prevzema proceduro, ki se zdi naj-
boljša nam, ampak da prevzame tisto, ki se zdi najboljša njemu; s tem torej,
ko on poskuša vključiti nekaj novega v svojo strukturo idej in odnosov, v svojo
duhovno podobno sveta, ne prevzame tistega, kar mu je po našem mišljenju naj-
bližje, ampak tisto, kar mu je najbližje po njegovi percepciji. Podobno velja za
učenje v skupini, spoznavanje drugih, spoznavanje lastnih konfliktov, učenje, ka-
ko ravnati s konflikti, kako konflikte predstaviti, kako jih zmanjšati. Skupine za
samopomoč lahko posamezniku omogočijo izkušnje, ki v večji meri odgovarjajo
njegovemu trenutnemu položaju. Znanje, ki si ga posameznik pridobi sam, je
očitno in deluje bolj prepričljivo kot še tako globoke misli drugega človeka. Se-
že globlje in drži bolje, je bolj predelano in trajnejše (King, Janis 1956, str. 177).
Člani skupin za samopomoč med svojimi cilji pogosto navajajo "sebe akceptirati,
pametneje obravnavati samega sebe; biti odkrit do sebe", s tem se odpirajo mož-
nosti "sebe odkriti in sebe razumeti" (Schnecken-Burger 1978, str. 17). Zato v
mnogih skupinah veljajo p-avila: Nobenih vprašanj. Vsak o sebi. Nobenih nasvetov.
M.L.Moeller piše, da so bili v raziskavi to najbolj pogosti odgovori na vprašanje,
po kakšnih pravilih se ravnate v vaši skupini.
Seveda se tudi v skupinah za samopomoč ni možno izogniti doživetjem strahu in
bojazni. Nasprotno, šele ko posameznik vzame strah nase in to zdrži, se določe-
ne naravnanosti lahko bremenijo in pride do tega, da se naravnanosti, ki so od-
cepljene, dezintegrirane ali disociirane umaknejo naravnanosti, ki so akceptirane
- 117 -
in integrirane.
Vsak član se uči na dva načina:
-	ko on predstavlja svoj primer drugim članom in s tem določene naravnanosti
utrdi,
-	ko najde podobnosti pri drugih članih.
Učenje v skupini ni usmerjeno le na spreminjanje napačnih naravnanosti oziro-
ma ustvarjanje povezav z disociiranimi deli psihične strukture, ampak pomeni
tudi naknadno dopolnjevanje osebnostnih deficitov, se pravi razvijanje tistih se-
stavin osebnostne strukture, ki posamezniku manjkajo. Npr. psihosomatiki vča-
sih spoznajo, da so emocionalni analfabeti. Jutta je pripovedovala: "V tej sku-
pini sem prvič dobila inforrfiacijo, da moje depresije, strahovi in zmedenost ni-
so bili nekaj usodnega, ampak le znak, izraz nekega primanjkljaja v meni. Z
delom v skupini sem prišla do izkušnje, da doslej nisem izkusila in se nisem na-
učila življenjsko važnih stvari in da sem tu med ljudmi, ki so mi bili enaki, do-
bila življenjsko priložnost, da nadomestim primankljaj, da doživim, da se učim
in da vadim" (Moeiler 1978, str. 273). Funkcionalne in strukturalne motnje se
ne pojavljajo posebej, ampak so največkrat povezane. Delo na funkcionalnih mot-
njah je pretežno delo s konflikti, delo na strukturalnih motnjah pa zahteva na-
knadno razvijanje določenih doživljajskih potencialov. Npr. v skupini za samopo-
moč mater, ki so imele hude težave z vzgojo otrok, se je pokazalo, da je bilo
grobo maltretiranje in napadanje otrok s strani mater zelo hud problem. Sprva
je kazalo, da do izbruhov divje jeze pride povsem nenadoma le zaradi provoka-
tivnega vedenja otrok, vendar so ob pogovorih o konkretnih dohodkih matere pri-
povedovale tudi o tem, da so se že pred dogodkom počutile drugače. Prišlo je
do dogovora, da vsaka od članic, ki začuti znake "aure", po telefonu pokliče
eno od članic in se z njo pogovori. Nasilno ravnanje z otroki se je pričelo opaz-
no zmanjševati, hkrati pa so matere ugotavljale, da jim manjkajo nekatere bist-
vene osebnostne strukture oziroma lastnosti. Kasneje je v pogovorih prihajajo tu-
di do takihle dialogov: "Kaj mislite o tem, kar se mi je zgodilo včeraj... ali
mislite, da je kaj na tem, kar mi vedno pravi moja mama, da ne znam posta-
viti meje med seboj in hčerko... Na take pripombe sem bila vedno najbolj ob-
čutljiva, sedaj pa se mi zdi, da mi na tem področju res nekaj manjka - čut za
pravo bližino in distanco ob različnih priložnostih. Obračam se na tebe, zdi se
mi, da imaš ti ta čut izredno dobro razvit in da si v odnosih lahko zelo fleksi-
- Ii8 -
bilna... Povej mi, kako bi ti doživela takole situacijo... Kaj bi ti naredila."
Socializacijski in terapevtski učinki dela v skupini za samopomoč so neodtujljivi
dosežki vsakega člana samega za sebe, zato so ti dosežki za njega praviloma
bolj zadovoljivi, posameznik je na svoje dosežke lahko ponosen, ker mu predstav-
ljajo zanesljiv dokaz lastnih sposobnosti. Lahko bi rekli, da imajo ti dosežki več-
jo narcistično vrednost, kakor spoznanja, do katerih pridejo posamezniki v tera-
pevtskih skupinah, ki jih vodijo strokovnjaki. Hkrati je tudi manjša nevarnost po-
predmetenja odnosov in socializacijskih ter terapevtskih učinkov. Spoznanje^ do
katerega je prišel posameznik v skupini za samopomoč, se bolje prilega struktu-
ri celotne osebnosti in se v celoti bolj globoko usede (M.L.Moeller 1979, str.279).
Samopomoč v skupini je pravzaprav kombinacija skupinskega principa in principa
samopomoči. To se pogosto izraža v stavkih, kot npr. "brigaj se za sebe in ne
za druge". Na ta način ni blokirano le delovanje nevrotskega altruizma, ki po-
meni, da posameznik s skrbjo za druge dejansko maskira in zanika lastne proble-
me, ampak je to pravzaprav osnovna zahteva, ki omogoča medsebojno razmejitev
članov. Ta zahteva sama po sebi deluje tudi kot mehanizem, ki omejuje razraš-
čanje regresivnih in simbiotskih teženj, ter nastajanje idealizacij, s katerimi se
navadno prekriva nesposobnost za zrelo in odgovorno čustveno doživljanje. Dina-
mika odnosov v skupini, kjer posamezniki stalno skrbijo za medsebojno razmeje-
nost, vodi v smeri medsebojnega dialoga in omogoča tudi vsakemu posamezniku
notranji dialog in stik z nezavednim umom oziroma s potenciali za intuitivno
mišljenje. Moeller pravi, da se pogosto misli, da je ljudem večinoma zelo težko
priti do sistemskega načina mišljenja, v skupini za samopomoč pa člani najprej
pridejo do doživetij, ki vsebujejo take kvalitete, da po svoji logiki vodijo v sme-
ri sistemskega mišljenja, četudi posameznik še nima tovrstnih teoretskih znanj.
Gornjo misel Moeller zopet ilustrira z delčkom Juttine zgodbe, torej z delčkom
resničnih doživetij nekdanje članice skupine za samopomoč Anonimni nevrotiki.
"Postala sem bolj potrpežljiva do sebe in do drugih. Vsak od kolegov v naši sku-
pini nosi v sebi tudi del mene. Danes lahko prenesem, ko se znajdem pred ogle-
dalom. Drugim (in tudi sebi) lahko dopuščam in jih lahko spremljam, ko se kdo
še brani in bori ter zanika svoj položaj. Čutim hvaležnost, ko zaslutim, da lahko
sprejemam njega (in sebe brez notranjih rušilnih napetosti). Sedaj sem sposobna
zaupati v moči skupine. Zaupati v to, da bo skupina vplivala tudi na tega prija-
- 119 -
teija, če se bo le dosledno in redno izpostavljal njenemu delovanju - če bo le
ostal. To pa je zopet prepuščeno njegovim lastnim odločitvam. Ta tolerantnost
me razbremenjuje, mi pomaga, da štedim z energijo. Nisem kriva niti za njego-
vo nesrečo niti nimam zaslug za njegovo srečo. Odgovorna sem le za sebe. To
pa v celoti."
Ko razmišljamo o medsebojnih vplivih v skupinah za samopomoč o smislu sis-
temske teorije, nikakor niso sprejemljivi linearni miselni modeli vzrok - posle-
dica. Učinki so do neke mere vzrok svojih vzrokov (M.-.Moeiler, str. 278) -
učinki sami postajajo dejavnik terapije, člani skupine se osposobijo za vztraj-
nejše in kreativnejše delovanje pri uresničevanju lastnih in skupnih ciljev. To
se pokaže v rastoči sposobnosti povezovanja: to jača povezanost članov z nji-
hovimi cilji, jača občutek skupine in solidarnost v skupini. To pri posamezni-
kih odpira možnosti, da sedaj v bolj stabilnih odnosih do drugih članov pre-
delujejo in prenašajo tudi močnejše napetosti ali negativne efekte. Sposobnost
medsebojnega povezovanja kot terapevtski učinek postane sama po sebi dejav-
nik terapije in socializacije v skupini za samopomoč. Celoten proces bi bilo
torej možno opisati le kot kompleksen sistem, v katerem je sleherna sestavina
v vzajemni medsebojni interakciji z vsako drugo sestavino.
Lahko zaključimo, da je v skupinah za samopomoč celota oziroma kontekst ved-
no pomembnejši kot posamezna dejanja in posameznosti, ki tvorijo celoto, in
da tudi brez sleherne posameznosti ta celota ne bi bila identična sama sebi.
Tudi skupinska dinamika ima v skupinah za samopomoč bistveno drugačen ka-
rakter kot v terapevtskih skupinah, ki jih vodijo strokovnjaki.
Bernard Stritih, dipl.psih., viš. predavatelj. Višja šola za socialne delavce, Sa-
ranovičeva 5, 61000 Ljubljana.
- 120 -
NEFORMALNE AKTIVNOSTI SO BISTVENA SESTAVINA
SOCIALNEGA DELA
Pavla Rapoša-Tajnšek
V zadnjem obdobju smo v svetu in pri nas priče ponovnega odkrivanja nefor-
malnih oblik dela in združevanja ljudi na vseh področjih družbenega organizi-
ranja. Videti je, kot da so v polpreteklem obdobju hitrega gospodarskega in
družbenega napredka, ki sta ga spremljali tudi naraščajoča institucionalizaci-
ja in profesionalizacija, mnogi pozabili, da je življenje ljudi še vedno vtkano
v neformalne mreže medsebojne pomoči in samopomoči v okviru družine in
sorodstva, sosedskih odnosov, prijateljskih in drugih skupin.
Od nekdaj je bil človek deležen sočustvovanja, podpore in nasvetov, če je za-
šel v težave ali če ga je doletela nesreča. V vsaki družbi so se oblikovali po-
sebni običaji, povezani z medsebojno pomočjo, ki so postali sestavni del kul-
turnega izročila. Zaradi razvojnih procesov v družbi je prišlo do pomembnih
sprememb v družini in širšem okolju, ki so zmanjšale možnosti za spontano
nastajanje in učinkovito delovanje neformalnih mrež, s pomočjo katerih so si
ljudje v preteklosti urejali mnoge življenjske probleme. Vendar pa ti procesi
niso tako enostranski, kot jih včasih prikazujejo. Procesi industrializacije so
resda povečali odtujenost ljudi in načeli primarno solidarnost; po drugi stra-
ni pa tehnološki razvoj (zlasti na področju komunikacijskih sredstev), večja
blaginja in varnost ter povečanje prostega časa omogočajo nove možnosti med-
sebojnega združevanja in pomoči. Zato se kljub posameznim ugovorom, češ da
v sodobni družbi ni pravega prostora za neformalne aktivnosti, le-te ohranjajo
in razvijajo.
Različne raziskave, ki so bile opravljene v Sloveniji v zadnjih letih, so potrdile
obstoj in pomen neformalnega dela in pomoči v našem družbenem okolju. Pro-
2
učevanje življenjskih razmer starejših občanov je pokazalo, da za ostarele star-
še praviloma še vedno poskrbijo otroci, če živijo v bližini njihovega doma ozi-
roma celo v skupnem gospodinjstvu. Vendar pa se pomoč otrok in drugih sorod-
nikov pokaže kot nezadostna v tistih primerih, ko je zaradi bolezni ali onemog-
losti staremu človeku potrebna celodnevna nega in prisotnost drugih, saj zapo-
slenost odraslih družinskih članov takšno pomoč močno otežuje, pogosto pa sploh
onemogoča. Podobne ugotovitve veljajo tudi za varstvo invalidnih oseb v domačem
- 121 -
okolju.
Raziskava o položaju mladih družin je opozorila, da so mnoge mlade družine
eksistenčno odvisne od pomoči staršev in drugih sorodnikov ter prijateljev pri
urejanju stanovanjskega vprašanja, pri varstvu otrok in drugih življenjskih po-
trebah.^ Raziskava o prejemnikih socialnovarstvenih pomoči^ pa je pokazala,
da si le-ti ob formalni družbeni pomoči, ki jo prejemajo v denarni ali funkci-
onalni obliki, veliko pomagajo tudi s samoprodukcijo (predvsem pridelovanjem
hrane), deloma tudi z dodatnim delom, predvsem pa z neformalno medseboj-
no pomočjo med sorodniki, prijatelji in sosedi (pomagajo si z denarjem, hrano,
ozimnico, obleko, pri pripravi kurjave, pri gospodinjskih delih, pri varstvu od-
visnih članov družine - otrok, bolnih in invalidnih članov, s pomočjo pri grad-
nji hiš, kmečkih delih itd). Tako se je ponovno potrdilo, da temelji strategija
preživetja ekonomsko in socialno najbolj prikrajšanih slojev na medsebojni po-
moči, samopomoči in samoprodukciji.
Navedena raziskava je med drugim potrdila nekatera prejšnja spoznanja o tem,
da je neformalna pomoč praviloma povezana z medsebojno menjavo dobrin in
uslug, razen v ožji družini, kjer v večji meri temelji na obveznostih in vzajem-
nem odnosu med družinskimi člani. Dejstvo, da obstajajo na področju neformal-
ne pomoči neka' šni menjalni odnosi, lahko privfede do tega, da ostanejo brez
pcmoči tisti, ki bi je bili najbolj potrebni. Na to nas opozarjajo izjave starej-
ših anketirancev, ki resignirano ugotavljajo, da ni več pomoči med mladimi in
starimi, da so si včasih ljudje bolj pomagali, predvsem pa, da nihče noče po-
magati tistim, ki pomoči ne morejo vračati: "Ker ne morem vračati, ničesar
več ne dobim".
Takšni primeri nas opozarjajo na to, da je treba ohranjati, vzpodbujati in raz-
vijati tudi neformalne oblike povezovanja in sodelovanja med ljudmi, oblike, ki
v spremenjenih okoliščinah ne morejo vselej spontano nastajati. Zlasti v urba-
niziranem okolju prihaja do konfliktov in razočaranj pri ljudeh, ki se sicer za-
vedajo potrebe po medsebojni pomoči, vendar pa te iniciative ne zmorejo izra-
ziti in uresničiti. Pri tem bi jim morale priskočiti na pomoč strokovne službe,
zlasti s področja socialnega varstva in socialnega skrbstva, ki bi morale vzpod-
bujati različne oblike medsebojne pomoči in samopomoči v družini in soseski
ter organizirati mreže prostovoljnih sodelavcev, kar bi pospešilo praktično ures-
- 122 -
ničevanje socialistične medčloveške solidarnosti. Tega pa ni mogoče doseči brez
načrtnega in vztrajnega pridobivanja osveščenih in za delo pripravljenih občanov,
z razvijanjem ustreznih aktivnosti in negovanjem novih idealov v konkretnih med-
človeških odnosih.
Iz vseh doslej navedenih ugotovitev o pomenu neformalnih oblik za zadovoljevan-
je potreb ljudi in o nujnosti zavestnega vzpodbujanja in razvijanja teh oblik lah-
ko povzamemo prvi del odgovora na vprašanje, zakaj je socialno delo neločljivo
povezano z vsemi oblikami neformalnega dela in pomoči. Ta vzajemna povezanost
izhaja iz same narave socialnega dela, ki je, kot pravi Nedeljkovič, brez vzajem-
nega prepletanja strokovnih služb z oblikami neposrednega povezovanja in dela
ljudi v skupnosti "strokovno nemočno in družbeno nepomembno".^ Medsebojna po-
moč in samopomoč sta vtkani v sleherno sestavino socialnega dela, ki je v tej
obliki staro toliko kot človeški rod.
Za razliko od drugih strok, v katerih je rešitev problemov odvisna od strokovne
intervencije, ob kateri je lahko človek, za čigar problem gre, dokaj pasiven, je
socialno delo v povsem drugačnem položaju. Socialni delavci ne morejo reševati
problemov za ljudi, temveč le skupaj z njimi. Strokovni problemi socialnega dela
so problemi človeka in njegove družbene skupnosti, zato je treba za rešitev pro-
blema razvijati človekove individualne in skupnostne potenciale in aktivnosti. So-
cialni delavec lahko uspešno pomaga človeku, ki je potreben pomoči, le na ta
način, da razmišlja, odloča in ukrepa skupaj z njim (s posameznikom, skupino
ali skupnostjo), upoštevajoč njegovo hotenje in zmožnost spreminjanja samega se-
be in drugih.
S tem ko vzpodbuja in razvija človekovo aktivno reševanje lastnih problemov sku-
paj z drugimi člani skupnosti, je socialno delo tako rekoč primorano, da spoštu-
je, ohranja in vzpodbuja neformalne oblike človekovega delovanja in pomoči, ki
le skozi tisočletja označujejo človekovo najpomembnejšo lastnost - njegovo druž-
benost. Zato meje med neformalnim in poklicnim socialnim delom nikoli niso
mogle biti tako ostre, kot v drugih strokah, pa čeprav se tudi to področje ni
izognilo procesom profesionalizacije, institucionalizacije, birokratizacije... Obe vr-
sti socialnega dela, poklicno in neformalno, se prepletata že od prvih začetkov
strokovnega socialnega dela, ki je ob prelomu 19. in 20. stoletja zrastlo iz tra-
dicije meščanske dobrodelnosti, v naših razmerah pa iz različnih prostovoljnih ob-
lik pomoči in varstva v času narodnoosvobodilne vojne in v povojnih letih. Čeprav
- 123 -
se je v času, ko se je nova stroka borila za svojo poklicno afirmacijo in ko so
se hkrati hitro razvijale številne institucije na tem področju, prostovoljno delo
nekoliko umaknilo v ozadje, pa tradicija prostovoljnega dela na področju social-
nega varstva pri nas ni nikoli povsem zamrla. V krajevnih skupnostih so bili no-
silci prostovoljnega dela predvsem aktivisti Rdečega križa in člani komisij za
socialno varstvo ter zdravstvo, v delovnih organizacijah pa aktivisti sindikalne or-
ganizacije.
Za organizacijo prostovoljnega dela se je že na začetku svojega razvoja oprede-
lila tudi sama stroka. Ni naključje, da so bili prvi začetki raziskovalnega dela
na tem področju povezani s proučevanjem možnosti prostovoljnega dela, ki je
g
tudi kasneje v raziskovalnem delu nenehno prisotno. Prav tako je postalo uspo-
sabljanje za razvijanje neformalnih oblik in za delo s prostovoljnimi sodelavci
sestavni del poklicnega izobraževanja socialnih delavcev že dolgo pred tem, ko
so se za neformalno delo začele zanimati nekatere sorodne discipline in preden
je kriza tudi v naših razmerah sprožila procese, ki so prostovoljno delo in dru-
ge neformalne oblike postavili ob bok stabilizacijskim in varčevalnim ukrepom.
Z vztrajnim poudarjanjem pomena prostovoljnega dela in neformalne pomoči si
je stroka občasno prislužila celo nerazumevanje drugih strokovnih delavcev, pa
tudi lastnih poklicnih strokovnjakov, ki jih je od angažiranja za prostovoljno de-
lo poleg širših družbenih razlogov odvračal tudi občutek profesionalne ogroženo-
sti, saj se je moralo socialno delo dolgo boriti proti prepričanju, da lahko stro-
kovno socialno delo opravlja kdorkoli. Ko je ob tridesetletnici strokovnega soci-
alnega dela v Sloveniji Višja šola za socialne delavce organizirala posvet o pro-
stovoljnem delu, so posamezniki nerazumevajoče spraševali, kako je mogoče, da
praznujemo obletnico stroke s tem, da poudarjamo ravno pomen prostovoljnih,
neformalnih aktivnosti v njenem okviru.
Dejstvo je, da se kljub vsem pozitivnim izkušnjam prostovoljno delo in druge
neformalne aktivnosti na področju socialnega dela še niso tako uveljavile, kot
bi si želeli; podobno pa lahko rečemo tudi za druga področja v družbi. Na to
vpliva vrsta razlogov, med katerimi gotovo ni najpomembnejši razlog visoka stop-
nja zaposlenosti, kajti izkušnje v nekaterih drugih okoljih kažejo, da se za pro-
stovoljno delo odločajo tudi ljudje, ki so redno zaposleni - na primer v Veliki
□
Britaniji. Med ovirami za hitrejši razmah prostovoljnega dela večkrat navajajo
pretirano pravno-organizacijsko regulative, ki duši spontano iniciativo ljudi s
- \2h -
preveliko formalizacijo oblik in postopkov.'^ Od neformalnih oblik pričakujemo,
da bodo zmanjšale institucionalno odtujenost v sodobni družbi, vendar pa jim hi-
perorgan'ziranost družbenega življenja navedeno vlogo zelo otežkoča. Kot primer
lahko niavedemo samoupravne interesne skupnosti, ki naj bi po svoji zamisli omo-
gočile neposredno povezovanje in dogovarjanje med uporabniki in izvajalci, ven-
dar jim to ni uspelo."
Pomembno oviro za uveljavljanje neformalnih oblik predstavlja pomanjkanje us-
treznih spodbud in dejanske, ne le verbalne podpore v družbenem okolju. Ome-
nili smo že razloge, zaradi katerih različne oblike prostovoljnega dela in samo-
organiziranja ne morejo nastajati in se uspešno razvijati brez pomoči družbe, ki
mora vzpodbujati ustrezne vrednote in norme obnašanja ter zagotoviti sredstva
in strokovne kadre, s pomočjo katerih se bo pripravljenost za medsebojno pomoč
in samopomoč uresničevala v širšem obsegu in z manjšimi težavami in razočaran-
ji zaradi nerealnih pričakovanj. Prav na področju socialnega dela se je nabralo že
dovolj dokazov, ki potrjujejo, da neformalne oblike zahtevajo veliko časa in ener-
gije tistih, ki jih organizirajo in vodijo, pa najsi gre pri tem za prostovoljne de-
lavce ali strokovnjake; obenem pa takšno delo ni brez stroškov, kot včasih zmot-
no pričakujejo tisti, ki vidijo v njem predvsem cenejšo možnost za zadovoljevan-
je družbenih potreb.
Čeprav pri razvijanju prostovoljnega dela v naši družbi poudarjamo predvsem nje-
gov prispevek k razvijanju medčloveške solidarnosti, premagovanju odtujenosti in
krepitvi človekove odgovornosti za lasten razvoj v skupnosti, pa ni mogoče zani-
kati, da tudi pri nas vplivajo na razvoj neformalnih dejavnosti značilne okolišči-
ne in procesi, ki so posledica ekonomske in socialne krize v sodobnem svetu. Za-
radi gospodarskih težav se v zahodnem svetu krepijo konzervativni in liberalisti-
čni pogledi na vlogo države pri zadovoljevanju socialnih potreb. Z zahtevami po
reprivatizaciji in prenašanjem socialnih programov in storitev na trg kot "edini
12
racionalni in učinkoviti alokator blaga in uslug" , poskuša politična desnica dra-
stično zmanjšati (ponekod pa bi jo najraje kar ukinila) socialno funkcijo države,
ki je dosegla svoj vrh v državi blaginje. V novih razmerah se zožujejo univerzal-
ni socialni programi in pravice, oživljajo pa zahteve in pričakovanja po opiranju
na lastne sile, poudarja se odgovornost posameznika in družine za lastno usodo,
kar ponovno vzpodbuja neformalne oblike samopomoči in medsebojne pomoči v
tradicionalnih okvirih družinske, lokalne in duhovne skupnosti. S tega zornega ko-
- 125 -
ta se nam povečano zanimanje za neformalne oblike in dejansko oživljanje ne-
formalnega sektorja pokaže kot pritisk na ljudi, ki naj bi zmanjšali bremena
države na ta način, da prevzamejo večji del bremen za reprodukcijo delovne si-
le in družine na svoja ramena.
Tudi v naši družbi se ubadamo s podobnimi problemi in iščemo rešitve, ki bi
razbremenile gospodarstvo, obenem pa ne bi preveč ogrozile temeljnih vrednot
socialistične družbe, ki je kolektivno zadovoljevanje potreb postavila kot borbe-
no geslo in cilj socialističnega razvoja. Po letu 1981 so se močno zmanjšala
sredstva za družbene dejavnosti,'^ prišlo je do redukcije socialnopolitičnih pro-
gramov in nekaterih pravic (na primer v zdravstvu, izobraževanju, otroškem var-
stvu, na stanovanjskem področju). Strategija omejevanja kot izhod iz krize je
bila značilna tako za družbo kot za ljudi iz nižjih dohodkovnih slojev, ki so kljub
aktiviranju potencialov neformalnega sektorja morali omejevati potrošnjo osnov-
nih življenjskih dobrin.'^
V takšnih razmerah so dobile različne oblike neformalnega dela in pomoči sploš-
no družbeno podporo in tudi določeno mesto v okviru razvojnih planov posamez-
nih interesnih skupnosti, ki že upoštevajo potrebo po strategiji eksternalizacije
proizvodnje storitev na področju družbenih dejavnosti.'^ Navedena strategija v
večji meri kot ostale ponujene strategije (omejevanje, racionalizacija, komerci-
alizacija) upošteva kvalitativne prednosti, ki jih prinašajo neformalne oblike, ne
pa zgolj zmanjšanja stroškov. Prenašanje dragih, delovno intenzivnih storitev iz
institucij v življenjsko okolje uporabnikov namreč ni le izhod v stiski, temveč tu-
di poskus, s katerim se želijo institucije približati uporabnikom.
Ekonomska kriza je samo še potencirala krizo ustanov in nezadovoljstvo ljudi z
obsegom in kvaliteto storitev, ki jih nudijo, ni pa to edini razlog za nezadovolj-
stvo z obstoječimi institucijami na področju družbenih dejavnosti. 2e dalj časa
se pojavljajo očitki na račun racionalizacije in rutinizacije dela, ki vplivata na
neosebni, industrijski način dela, ko se s človekom v instituciji dela kot s stvar-
jo. V želji, da bi zmanjšale čedalje večje stroške svoje dejavnosti, ustanove
zmanjšujejo norme in standarde kvalitete storitev ter integrirajo in koncentri-
rajo svojo dejavnost v vedno večje in vedno težje obvladljive tvorbe, ki so pre-
več inertne in neprilagodljive, da bi lahko zadovoljevale heterogene in občutlji-
ve potrebe ljudi, ki so predmet njihove obravnave. Birokratski način dela in pre-
tirana strokovnost povečujeta občutek nemoči in osebne odvisnosti ljudi ne le v
- 1?6 -
odnosu do države, ampak tudi v odnosu do družbenih dejavnosti.
Navedeni očitki na račun ustanov, ki bi morale služiti ljudem, so izhodišče za
iskanje ustreznejših oblik zadovoljevanja človekovih potreb, med katerimi se tu-
di s tega vidika poudarjajo različne oblike samoorganiziranja, samopomoči in
prostovoljnega dela. Na oživljanje in pogosto tudi novo vsebino teh oblik vpliva-
jo tudi spremenjene vrednote in stališča, ki zavračajo odtujenost dela in življen-
ja v obstoječi potrošniško usmerjeni družbi in iščejo možnosti aktivnega vključe-
vanja in sodelovanja ljudi na vseh področjih družbenega življenja.
Z institucijami pa niso nezadovoljni le uporabniki, temveč tudi strokovnjaki.
Njihova kritika izhaja iz spoznanja o lastni strokovni nemoči, ki je povezana
z navedenimi pomanjkljivostmi v delu ustanov in njihovo razredno naravo.'^
Ustanove so nesposobne, da bi ponudile pomoč vsem članom družbe, zlasti še
deprivilegiranim članom, ki že tradicionalno rešujejo svoje probleme brez po-
moči institucij. Za tiste, ki koristijo institucionalne storitve, pa ima strokov-
na obravnava pogosto nezaželene posledice, ki se kažejo v boleči stigmatiza-
ciji. Poseben problem predstavlja omejenost strokovnega pristopa, ki prepre-
čuje strokovnjakom, da bi videli probleme ljudi na način, ki ni obremenjen z
18
indoktrinacijo oziroma z institucionalnimi okviri.
Neformalne oblike dela, zlasti različne nove iniciativne in alternativne skupi-
ne, so tako postale privlačne tudi za strokovnjake, ki se zavedajo omejenosti
lastne strokovne vloge in družbeno-razrednega položaja ustanov. Neformalne
oblike so postale tisti prostor, kjer lahko tudi strokovnjaki, ki bi želeli dela-
ti drugače, kot jim to omogočajo njihove ustanove, preverjajo in uresničujejo
nove zamisli skupaj z uporabniki. Tako so različne oblike prostovoljnega dela
priložnost za zmanjševanje prepada med izvajalci in uporabniki, ki ga s po-
močjo formalne organiziranosti nismo uspeli odpraviti.
Navedeni problemi in procesi se odražajo tudi na področju socialnega dela, ki
sicer že zaradi narave svojega predmeta teži k povezovanju institucionalnih in
neformalnih oblik. Zaradi protislovnosti svoje vloge, ki se kaže v nasprotju med
neposredno pomočjo človeku v trenutni stiski ter zavestjo o nujnosti struktural-
nih družbenih sprememb, pa se socialni delavci zavedajo ne le prednosti, tem-
- 127 -
več tudi omejitev, ki spremljajo uveljavljanje neformalnih oblik. Neformalno ni
v vsakem primeru tudi napredno in koristno, kar velja tako za težnje, da bi pre-
ko neformalnega povezovanja interesov uveljavili konzervativne, represivne načine
reševanja problemov (sovraštvo do tujcev in marginalnih skupin) ali da bi ohran-
jali preživelo solidarnost predindustrijske družbe, ki ohranja avtarkične in patri-
arhalne vrednote, kot tudi za težnje, da bi z zmanjševanjem strokovnih storitev
in vsem dostopnih programov omejili možnosti za zadovoljevanje potreb do takš-
ne mere, ko bi bilo ogroženo tudi načelo "enakosti v različnosti". Skratka, tudi
s prostovoljnim delom in samopomočjo je možno manipulirati, in to na različnih
ravneh in z različnimi nagibi.
OPOMBE IN VIRI
1.	Stritih B., Rapoša -Tajnšek P. (nosilca): Socialna politika in socialni korek-
tivi v pogojih stabilizacije. Raziskava, VSSD, Ljubljana 1985.
2.	Mesec, B. Majcen N.:, Družbeni položaj starejših občanov Ljubljane. Raziska-
va vSSD, Ljubljana, 1984.
3.	Socialnovarstveni položaj mlade družine. Skupnost socialnega varstva Slove-
nije, Ljubljana 1985.
4.	Stritih, B., Rapoša Tajnšek P., cit. vir.
5.	Ibid str. 197 (Podobne ugotovitve o izključenosti ostarelih kmečkih gospo-
dinjstev iz medsebojne pomoči navaja M. Makarovič.)
6.	Ibid str. 238.
7.	Nedeljkovič, Yves-Rastimir: Socijaini rad. Zavod za proučavanje socijalnih
problema grada Beograda, Beograd, 1982, str. 115.
8.	Selih, A. (nosilka): Možnosti za uvedbo prostovoljnih sodelavcev v socialno
delo. Raziskava, VŠSD, Ljubljana 1969.
9.	Bruce, I. Volonterski rad u Velikoj Britaniji, Socijalna politika, 37, 1982,
6, 31-36.
10.	Ružica M., Rapoša Tajnšek P., Vojnovič M.: Prostovoljno delo in druge ob-
like (samo) organiziranja ljudi kot sestavni del socialne politike. Socialno
delo, 25, 1986, 1, 17-43.
11.	Smidovnik, J.: Prestrukturiranje družbenih dejavnosti, Opredelitev ciljev in
razgrnitev problemov (izhodiščna študija). Tipkopis, Ljubljana 1987.
12.	Ružica, M.: Socijalna politika 80-tih: Kontinuitet ill promena koncepta.
Sociološki pregled, 1987, 1-2.
- 128 -
13.	Ibid.
14.	V že citirani raziskavi o socialni politiki in socialnih korektivih so odgovo-
ri anketirancev pokazali, da se morajo mnoga gospodinjstva omejevati pri
vsakdanjih stvareh - hrani, obleki, kulturi, razvedrilu. Odpovedujejo se zla-
sti starši v korist otrok.
15.	Svetilk, L, Kolarič, Z.: Jugoslovanski sistem blaginje v pogojih ekonomske
krize. Ljubljana 1987 (tipkopis).
16.	Mesef.B.: Pomen in vloga nepoklicnega prostovoljnega dela. V zborniku
Prostovoljno delo na področju socialnih dejavnosti, VSSD, Ljubljana 1984,
str. 14-15.
17.	Ibid, str. 16.
18.	Stritih, B.: Metode prostovoljnega dela ter usposabljanje in vodenje prosto-
voljnih sodelavcev. V zborniku Prostovoljno delo na področju socialnih dejav-
nosti, VSSD, Ljubljana 1984, str. 120.
Pavla Rapoša-Tajnšek, profesorica sociologije, viš. predavateljica. Višja šola za
socialne delavce, Saranovičeva 5, 61000 Ljubljana.
- 129 -
SKUPirJSKI SESTANKI STARSEV O fROK Z EPJuEPSIJAMI KOT OBLIKA
SAMOPOMOČI (II)
Marija Zdešar
IIL SKUPINA: Starši otrok s parcialno kompleksno epilepsijo
a)	Zunanji okvir - Razgov-r je potekal v predavalnici Univerzitetne pediat-
rične klinike 5.okt. 1985 s pričetkom ob 11.30 in je trajal uro in pol. To sku-
pino so sestavljali starši, katerih otroci imajo dobro definirano obliko epilepsi-
je, in sicer parcialno kompleksno epilepsijo, in so tudi pacienti UPK; zajeti so
iz cele Slovenije. Starost teh otrok se giblje od 12 do 18 let. Vodja srečanja
je bil nevropediater; psihologinja z UPK pa je bila prisotna kot strokovna sode-
lavka multidisciplinarnega tima. Od povabljenih 22 staršev se jih je vabilu od-
zvalo 11, tj. približno A8 % vseh vabljenih.
b)	Potek sestanka - Ta skupina staršev je bila izmed vseh treh skupin staršev
najbolj sproščena, ker so bili starši in njihovi otroci z epilepsijami lani vključe-
ni v obširno raziskavo z naslovom "Psiihosocialni problemi otrok z epilepsijami"
in bili v njenem sklopu nekateri obravnavani ambulantno, že pred tem pa jim
je bila terapija epilepsije odrejena tudi s hospitalno diagnostiko. Obenem jim je
bila nudena vsestranska strokovna pomoč. Zato so tudi ti starši verjetno imeli
približno predstavo (sliko) o namenu, ciljih in seveda o poteku našega srečanja.
"Povedati je treba, da za rezultate prejšnje raziskave ni nihče od staršev spra-
ševal" (Ravnik 1985).
Posedli smo. Stoli so bili - enako kot na prejšnjih dveh srečanjih - razporejeni
v primerno velik krog. Vodja srečanja je najprej prisotnim staršem izrekel pri-
jazno dobrodošlico in se jim iskreno zahvalil, ker so se vabilu odzvalL Nato je
na kratko spregovoril o namenu in ciljih srečanja kot pri prejšnjih skupinah.
Prva sta spregovorila mlada mati in oče 9-letne deklice in povedala, da je bi-
lo za njuno hčerko in zanju njeno prvo leto v osnovni šoli hudo, ker je tovari-
šica deklici očitala počasnost, nezainteresiranost za pouk in resno svetovala, da
bi deklico premestili, vpisali v šolo s prilagojenim programom. Ko pa je nasled-
nje šolsko leto bila temu razredu dodeljena druga tovarišica, ki je deklico in
- 130 -
in njene zdravstvene težave razumela in jo imela rada, je deklica postala us-
pešnejša; na bolje se je spremenila tudi glede drugih značajskih in osebnostnih
lastnosti. Sošolci in ostali vrstniki v domačem okolju jo imajo radi in jo spre-
jemajo n edse kot kogar koli od zdravih; ob napadu ji pomagajo, kot da je to,
da ima občasno take težave.nekaj samo po sebi umevnega. Vendar se deklica
kljub precej pogostim napadom noče podrejati nekaterim običajnim in potreb-
nim omejitvam pri gibanju (vožnja s kolesom, telovadba, plavanje),in padcem,
pogostim udarcem in ranam ne posveča nobene pozornosti. Zato pa njena star-
ša hčerkin pogum toliko bolj skrbi. Omenila sta še, da starši hčerkinih sošol-
cev, prijateljev in ostalih vrstnikov vedo za njeno zdravstveno težavo, svojim
otrokom pa zato ne prepovedujejo njene družbe in je njena bolezen zanje bole-
zen kot katerakoli. Dekličina stara mama pa je dekletcu naročila, da naj v šo-
li tovarišici in sošolcem raje ne reče, da je nekaj dni izostala od pouka zato,
ker je imela napade, pač pa, da jo je bolelo grlo. Ta dva starša sta izrazila
zanimivo željo oz. predlog, namreč, da bi kdaj organizirali podobno srečanje
bolj informativnega značaja tudi za učitelje, vzgojiteljice, varuške v otroški vrt-
cih in jaslih - verjetno za vse stopnje izobraževanja, da bi o epilepsiji, njenih
vrstah in številnih oblikah izvedeli nekaj osnovnih stvari in tako znali pravilno
pomagati v primeru epileptičnega napada katerekoli vrste in oblike; učencem
oz. dijakom in študentom pa primerno razložiti, kaj je epileptični napad in ka-
ko naj reagirajo ter pomagajo prizadeti osebi, če je potrebno. Ta predlog jima
je bil naročen kot želja učiteljev na osnovni šoli v njunem domačem kraju.
Zdravnik je bil te pobude učiteljev zelo vesel in jo je ocenil kot zelo umestno.
Obe strani, starša in šolski prosvetni delavci njihovega kraja na eni in nevrope-
diater s sodelavci na drugi, si bosta prizadevali, da bo do uresničitve omenjene-
ga predloga kmalu tudi zares prišln.
Mati 17-letnega fanta pripoveduje o pogumu njihove družine, saj vsa leta, če-
prav z veliko mero tveganja, skušajo kljub fantovi epilepsiji živeti normalno živ-
ljenje - kot vsi zdravi. Ne le da so sina naučili plavati, celo potaplja se z oče-
tom, kar je ljudem z epilepsijami iz strogo medicinskih razlogov odločno odsve-
tovano. Enako velja za plezanje po strmih gorah, kolesarjenje ipd. Vedno so šli
skupaj povsod in resnično tvegali. Zaenkrat so se njihovi podvigi srečno končali.
Starša se dobro zavedata, v kaj so se in se še podajajo. Kot je mati povedala,
ju je z možem vedno strah, vendar se potrudita in sinu prikrivata skrbi. Kon-
flikte z njim preprečujeta oz. odvračata z veliko mero diplomacije, kot npr.:
oče "ne utegne" popraviti kolesa, nikjer "nimajo" ustreznih nadomestnih delov.
- 131 -
po '"pomoti" stopi kdo od staršev v kopalnico, ko se fant kopa, in podobni iz-
govori. Tu so zdravnik in starši sami poudarili, kako veliko nevarnost predstav-
lja za človeka z epilepsijo ravno kopanje v kopalni kadi. S tem v zvezi pa je
zdravnik pripomnil, da otroku mora biti kljub tej nevarnosti zagotovljena dolo-
čena in še dopustna mera zasebnosti.
Podobno pripoveduje tudi mati 17-letne dijakinje srednje strokovne šole. Ker je
dekle v puberteti, je zelo občutljiva za besede, dobronamerna dejanja, vse ra-
zume kot nasprotovanje; to je čas, ko se želi otrok odtrgati od staršev in se
postaviti na lastne noge, se osamosvojiti, istočasno pa starše prav sedaj zelo po-
trebuje. Išče ravnotežje v samem sebi, s samim seboj in s svetom, v katerem
živi in katerega del je. To prilagajanje pa poraja v odnosu do staršev številne
konflikte in probleme. - Tudi njihova hčerka skoraj ne pozna omejitev pri gi-
banju. Vozi se s kolesom, hodi z družbo vrstnikov na razne zabave, plese; seve-
da njeni prijatelji vedo za dekletove zdravstvene težave, vendar je v njihovi druž-
bi vedno zaželjena in lepo sprejeta. Tudi v srednji šoli, tako kot prej v osnovni,
zaradi epilepsije nimajo ne dekle in ne starši nobenih problemov, posebno še,
odkar je mati razredničarki povedala za hčerkine zdravstvene težave in iz teh
izhajajoče omejitve. Oba starša - srečanja sta se udeležila oba vendar je oče
predvsem poslušal ženo oz. mater in s kimanjem potrjeval vsemu, kar je pove-
dala - sta močno zaskrbljena za hčerkino varnost in zaradi zaposlitve. Starša
menita, da bi bilo potrebno določeno razumevanje njene zdravstvene situacije,
da bi družba dekletu zagotovila, preskrbela, našla zaposlitev čim bliže domu, in
pa uvidevnost njenih nadrejenih za njene težave. Pri hčerki opažata občasna ne-
razpoloženja, nekakšno upiranje, da bi redno jemala predpisano zdravilo ter ne-
katerim drugim zahtevam, ki jih je glede na vrsto in obliko epileptičnih napadov
nujno potrebno upoštevati in so v tesni zvezi z epilepsijo. Počuti se zelo prikraj-
šana in nesrečna, kadar se primerja z zdravimi vrstniki. Velikokrat potrto vpra-
šuje: Zakaj ravno jaz ne smem, ne morem oz. moram to in tako? - Mati je po-
vedala, da sta se z očetom oz. možem vsa leta soočanja s hčerkino epilepsijo in
privajanja na življenje z njo počutila strašno sama ob številnih težavah in prob-
lemih, ki so se pojavljali. Enako jima pove hčerka. Zato pa da se vsi trije veli-
kokrat sprašujejo, zakaj se pri nas nič ne stori, da bi ljudem z epilepsijami stro-
kovnjaki ustreznih profilov ustrezno pomagali v takih krizah, da bi znova kljub
epilepsiji našli smisel in cilj svojega življenja. Take pomoči strokovnjakov in lju-
di z epilepsijami med seboj kot nekakšna oblika samopomoči ne bi bile nič no-
vega, saj so take organizacije v tujini že dolgo. Mati pravi, da se v naši družbi
- 132 -
običajno posveča (pre)velil<o pozornost in skrb tistim, katerih zdravstvene teža-
ve so kratkotrajne narave, blage in ki v medicinskem pogledu ne predstavljajo
omembe vrednega problema. Vprašuje se, zakaj se pri nas za bolnike z razni-
mi drugimi boleznimi lahko nekaj organizira, se jim pomaga, tudi pri tistih,
kjer je možno z discipliniranim inrednim življenjem ter močno voljo ozdraveti,
npr. alkoholiki. Zanje se je v naši družbi že ogromno storilo. Ko primerja od-
nos družbe do teh in do ljudi z epilepsijo se čudi in počuti prizadeta, degradi-
rana in manj vredna; za ljudi nisi človek, ki potrebuje zdravniško pomoč, zdrav-
ljenje, ki kdaj pa kdaj ne more delati. To razlikovanje opažajo tudi drugi star-
ši in so njenim besedam enoglasno in v vsem pritrdili.
In tako so starši ob njenem razmišljanju sami predlagali, da bi se tudi za ljudi
z epilepsijami v bližnji bodočnosti večkrat organizirala podobna srečanja, kot je
današnje. Ob tej njihovi želji oz. predlogu je bil zelo ugoden trenutek, da je o
tem podrobneje spregovoril zdravnik. Starši te skupine so se v primerjavi s prvi-
ma dvema mnogo bolj živo zanimali za takšna občasna srečanja, organiziranje
samopomoči med prizadetimi samimi in njihovimi svojci, kjer si bodo posredova-
li lastne izkušnje. Po vsem kar so doživeli, lahko namreč nudijo preizkušeno po-
moč in prepričljivo spodbujajo tiste, ki jim zaradi težkih kriz, problemov zmanj-
kuje moči in poguma. Niso se samo strinjali s predlogi vodje srečanja, pač pa
so tudi starši sami povedali marsikatero idejo o vsebini in načinu srečanj v bo-
doče.
Nekatere starše, katerih sinovi imajo epilepsije, je zelo zanimalo zdravnikovo
mnenje glede kajenja in služenja vojaškega roka. Glede prvega je rekel, da ga
odločno odsvetuje, ker nikotin povzroči, da se zožijo žile, tudi drobne kapilare
v možganih, to pa poslabšuje pretok krvi skozi možgane tudi na tistem mestu,
ki se kaže kot žarišče oz. začetek za napade. Za vojaške oblasti pa lečeči zdrav-
nik fantom napiše potrdilo, ker so tisti z epilepsijo oproščeni. Vsi starši, kate-
rih sinovi imajo epilepsijo, so povedali, da njihovi fantje nimajo nobene želje, da
bi šli k vojakom, niti kompleksov manjvrednosti, ker so oproščeni. Vsi starši so
izrazili skrb, ker prihaja čas, ko se bodo njihovi fantje in dekleta odločali: ne-
kateri za strokovno šolo, nekateri kar za poklic, drugi pa šolanje na srednji
stopnji končujejo in se pripravljajo na redno zaposlitev. Problem pa je v tem,
ker določene omejitve pri odločanju za poklic oz. ustrezno izobraževanje mladim
z epilepsijami predstavlja epilepsija kot taka in pa dejstvo, da nekatere srednje
šole srejemajo zelo nizko število dijakov v I. letnike. Da bo staršem in njihovim
- 133 -
otrokom kljub tem zaprekam čim bolj uspelo uskladiti otrokove poklicne in in-
teresne želje z objektivnimi danostmi družbenega načrtovanja in z zahtevami
zdravstvene situacije je zdravnik staršem svetoval, da začnejo ob pomoči šole
in nevropediatra o tem razmišljati precej prej kot v zadnjem razredu osemlet-
ke. Kajti: če pride do odločitve in prijave na srednjo šolo pravočasno, ko raz-
pisana mesta še niso zasedena, more zdravnik za otroka doseči prioriteto pri
odločanju o sprejemu.
c) Interpretacija in analiza - Starši te skupine so vsi že v obnašanju in govor-
jenju odražali vedrino, sproščenost v odnosih med njimi samimi in prijetno vzduš-
je ter zaupanje do vodje srečanja in do psihologinje. To pa je mnogo pripomog-
lo, da je naš pogovor hitro stekel v željeni smeri. Imela sem občutek, da so ti
starši ali pravilno razumeli, da tu ne gre za isti način pogovarjanja, kakršen je
ustrezen ob ambulantnem pregledu otroka, niti za isto vsebino, ali pa gre pri
njih za relativno prilagojenost na epilepsijo v širšem pomenu besede. Njihova
spontana aktivnost ter pripravljenost sodelovati tudi v bodoče pa me nagiba k
misli, da so se na razgovor resno pripravili v želji, da bi s pripombami, opažan-
ji, izkušnjami, predlogi pomagali svojim otrokom in sebi ter vsem, ki se z epi-
lepsijami šele soočajo. Res pa je tudi, da so ti starši vajeni tega okolja, zato
pri njih ni bilo zaslediti običajno prisotnega strahu. Zelo spodbudna je bila za
nas ugotovitev, da iz teh mater in očetov veje življenjski optimizem, pogum, iz
nekaterih pa zdravim nerazumljiva sreča, veselje ob dejstvu, da je sploh tako,
kot je, radost nad življenjem.
Vendar pa to ne pomeni, da ti starši in njihovi otroci s parcialno kompleksno
epilepsijo nimajo problemov. Ce se ne motim, tu ni bilo strogo zdravstvenega
problema, pač pa so bile težave	take narave, da bi njihova rešitev njim
vsem pomenila stopničko više v procesu prilagajanja na epilepsijo. - Večini pri-
sotnih staršev pa je očitno skupna skrb za otrokovo poklicno, zaposlitveno in
osebno prihodnost ter strah za otrokovo varnost zaradi možnosti nenadnega epi-
leptičnega napada oz. poškodbe kot posledice padca oz. udarca pri napadu. Na
to kaže tudi dejstvo, da so se v pogovoru vedno znova vračali k dilemi: kje je
meja dopustnega tveganja, ki je osebi z epilepsijo, v našem primeru otroku po-
trebna, da doživi izkustvo radosti in napora tako kot zdravi in med tistim, kar
bi lahko imenovali nevarno tveganje. To so omejitve, v katere se starši otrok
kljub odklonilnemu mnenju nevropediatra podajajo, torej na lastno odgovornost.
Naj pripomnim, da osebno ne odobravam prevelikega poguma, saj vemo, kaj
- 134 -
zdravniK še dovoljuje, celo priporoča; nujr«D je, oa se otrok in starš' naučijo z
določenimi omejitvami pač sprijazniti in se jim disciplinirano pokoravati. Zago-
tovo ta odrekanja, ki jih je in jih bo tudi v bodoče terjalo življenje z epilepsi-
jo, ne büdo edina in najhujša v življenju otroka z epilepsijo oz. njegovih staršev.
Po drugi strani pa prevelik pogum oz. dovoljevanje vsega ni priporočljivo tudi z
vzgojnega vidika, namreč: otroka niso pripravili za življenje nasploh, kaj šele na
življenje z epilepsijo, da bi znal sam paziti nase, se razumno ter samostojno in
odgovorno odločati o tem, kaj je zanj še primerno glede na specifičnosti in
splošno naravo epilepsije in kaj ne.
Celoten razgovor ni dal priložnosti, da bi kdo intenzivneje načel vprašanje, ki
bi zadevalo strogo medicinski vidik epilepsije, oz. niti ni bilo čutiti potrebe ni-
ti interesa za to. S svojimi vsakdanjimi praktičnimi problemi in z dilemami otro-
kovega konkretnega starostnega obdobja in njegovega socialnega okolja je posta-
lo srečanje s to skupino staršev za vse udeležence res nadvse zanimivo ter po-
učno. Opazila sem še zanimivo posebnost pri vsebini vprašanj: ni bilo niti enega
o tem, kdaj bo otrok ozdravel, do kdaj približno se glede na vrsto in obliko epi-
lepsije, na rezultate opravljenih pregledov in raziskav ter po izkušnjah nevrope-
diatra še pričakujejo napadi. Iz njihovih besed o predpisani medikamentozni tera-
piji ni bilo niti slutiti oz. čutiti sicer pogostih pomislekov (kot pri 1. in 2. skupi-
ni staršev) o pravilnosti zastavljene terapije, spraševanja o močnem vplivanju
stranskih učinkov na otrokov organizem, na proces psihofizičnega razvoja; ni bi-
lo opisovanja prvih napadov ipd.
d) Sinteza ugotovitev o sestanku in o skupini -
1.	Razpoloženje staršev te skupine, ki sta ga označevali sproščenost in vedri-
na, ter medsebojne raznosmerne interakcije so ves čas pogovora, ki je bil pas-
ter, zanimiv, saj ga je oblikovalo zelo zavzeto aktivno sodelovanje vseh staršev,
zelo konstruktivno vplivale na vse udeležence. Ti starši so kljub epilepsiji svoje-
ga otroka ohranili vedrino, sproščenost ter iskreno željo in pripravljenost po so-
delovanju. Njihova notranja moč, pridobljena ob premagovanju številnih kriz pri
soočanju z epilepsijo ter prilagajanju nanjo pa ohranja upanje v srečnejši jutri
in veselje ob spoznanju, da je živeti lepo.
2.	Njihove težave, problemi so raznoliki, predvsem na področju vzgoje (dile-
ma, kako doraščajočega otroka na miren način pripraviti, da bo - brez grenko-
- 135 -
be v srcu - upošteval nekatere za njegovo varnost in zdravje nujno potrebne
omejitve in se znal o tem sam preudarno in odgovorno odločati). Pomembni
mejniki so odločitve za nadaljnje strokovno izobraževanje oz. poklic za zapo-
slitev in ustrezno delovno mesto; za prijatelja itn.
3.	Spodbudno je spoznanje, da današnja srednja generacija pravilno pojmuje
epilepsije in vpliva na ustrezen odnos svojih otrok do otrok z epilepsijami. Epi-
lepsija je zanje bolezen kot vsaka druga, ne pa nekaj sramotnega, kar bi pri-
zadetega zaznamovalo. Pri starejših pa je ta miselnost še prisotna. Primer: sta-
ra mama pravi deklici, da naj kot vzrok izostanka od pouka raje navede vneto
grlo, ne pa napada. - Vendar ne gre posploševati ne enega ne drugega.
4.	S strani staršev in učiteljev OS v istem kraju je bila izražena želja po po-
dobnem srečanju. Posebej za učitelje naj bi navropediater s svojimi strokovnimi
sodelavci pripravil predavanje o epilepsijah in o vsem, kar je z njo povezano. To
kaže, da se ljudje začenjajo zavedati, kako malo vedo o človeku s to boleznijo,
in zato čutijo v sebi potrebo po kvalitetnih informacijah.
5.	Za mladostnike z epilepsijami so značilne občasne potrtosti, občutki manj-
vrednosti, prikrajšanosti spričo omejitev, zahtev, ki jih terja epilepsija. Skupaj s
starši pa so se vsa leta soočanja z epilepsijo in prilagajanja nanjo počutili ne-
razumljene in prepuščene sami sebi, zlasti še ob krizah. Zato želijo, da bi se
slarši med seboj spoznali in se povezali, da bi se občasno srečevali in si med se-
boj pomagali s posredovanjem in z izmenjavo izkušenj. Zavzeli pa so kritično
stališče do stigmatizirajočega in mačehovskega odnosa naše širše družbene skup-
nosti do ljudi z epilepsijami ter do njihovih potreb. V zavesti, obnašanju ter mi-
šljenju ljudi kot posledica tradicije in neprosvetljenosti, neosveščenosti še moč-
no delujeta. Iz že naštetih razlogov in zaradi želje po srečevanju in medsebojni
povezanosti pa so se za tovrstno organizacijo samopomoči starši iz te skupine
res živo in iskreno zavzeto zanimali, sami prispevali marsikak uporaben predlog,
opažanja, predvsem pa so pokazali veliko mero pripravljenosti za aktivno sode-
lovanje in za prevzem iniciative v svoje roke, ko bodo stvari že toliko utečene.
6.	Dilema, kje je meja v prizadevanjih, da bi otroci z epilepsijami s pomočjo
staršev živeli čim bolj normalno življenje, je za vse starše zelo težka, skrajno
delikatna tako z vzgojnega, socializacijskega, najbolj pa varnostno-zdravstvenega
vidika. Iz tega razloga morata starša znati spretno vključevati v odnose z mla-
- 136 -
dostnikom z epilepsijo čim več diplomacije, da mu je na ta način zagotovlje-
na vsaj optimalna varnost, staršem pa zmanjšano breme skrbi zanj.
IV. SKUPINA: StarSi otrok s parcialno motorično in primarno generalizirano
epilepsijo
a)	Zunanji okvir - Srečanje je potekalo v predavalnici Univerzitetne pediatri-
čne klinike v Ljubljani, Vrazov trg 1, v aprilu 1984 in je trajalo 2 uri. Težili so
k čim bolj normalnemu načinu dela, kot npr.: večina strokovnjakov je bila v ci-
vilni obleki, sedenje v krogu, osvežilna pijača (Ravnik, 1985). To skupino so se-
stavljali starši, katerih otroci imajo že več let dobro definirano obliko epilepsi-
je, in sicer: parcialno motorično epilepsijo in primarno generalizirano epilepsijo,
in so pacienti Univerzitetne pediatrične klinike. Center za epilepsijo. Njihovo
stalno bivališče je ljubljanska zdravstvena regija. Od 35 vabljenih se je povabilu
odzvalo 14 staršev 12 otrok, to je 34 %. Starost se giblje od 8 do 18 let. Po-
leg vodje srečanja, nevropediatra, je bila izmed zdravnikov navzoča še vodja
službe, od ostalih članov multidisciplinarnega kliničnega in raziskovalnega tima
pa 2 psihologinji.
Sestanek je bil sprva voden kot predavanje o ugotovitvah predhodne raziskave o
potrebah otrok z epilepsijami in njihovih staršev; temu pa je sledila demokra-
tična razprava.
Parcialna motorična epilepsija zajema gibalni sistem; žarišče je na omenjenem
delu možganske skorje, nadzoruje motoriko. Primarna generalizirana epilepsija -
motnja elektrogeneze, izvira iz globokih struktur možganov, ki so med drugim
odgovorni tudi za zavest.
b)	Potek sestanka in interpretacija - Ker sestanku nisem osebno prisostvova-
la bo ta prikazan malo drugače kot prvi trije.
V tej skupini je bilo očitnih vsebinskih poudarkov, malo je bilo tudi tem. Raz-
meroma majhna aktivnost četrte skupine je bila pričakovana glede na razmero-
ma lahko obliko epilepsije in glede na dejstvo, da so starši ob sodelovanju pri
raziskavi EPSISOC II (proučevanje psihosocialnih problemov) eno ali dve leti
pred skupinskim srečanjem že dobili obilo informacij in nasvetov. Možno pa je,
daje aktivnost skupine še dodatno zavrla oblika vodenja (začetno predavanje z
- 137 -
diapozitivi in nato pogovor). Zdi se, da se je četrta skupina zaradi začetne
predstavitve rezultatov v obliki predavanja "ohladila" in ni dosegla zadostne
interakcije. Nismo mogli govoriti o "mali skupini".
Udeležba staršev je bila pri IV. skupini najnižja - 34 %; prav tako med njimi
pred začetkom ni bilo interakcij, medtem ko so odhajali že - vsaj nekateri -
v manjših skupinah in se med seboj pogovarjali (Ravnik, 1985). "Treba je po-
udariti, da voditelj skupine ni lečeči zdravnik nobenega od otrok, drugih zdrav-
nikov ni bilo v skupini, razen v tej, tj. IV. skupini, za krajši čas vodja službe
(kar je po svoje tudi domnevno prispevalo k razmerju moči in relativni inaktiv-
nosti skupine"; Ravnik, 1985). Njihovi epilepsiji trajata že več let in sta, kot
je že omenjeno, pretežno blažje oblike. Izkušnje pa kažejo, da so starši otrok
z blažjimi oblikami epilepsije, vsaj potem, ko bolezen nekaj časa že traja, manj
motivirani za tovrstno delo (Ravnik, 1985), tj. za sodelovanje v malih skupinah,
po možnosti naj bi bile te sestavljene čim bolj glede na otrokovo starost in gle-
de na zdravstveni in psihosocjalni problem.
Gsebno menim, da je eden od razlogov za slabši odziv na povabilo za srečanje
ta, da so se starši otrok s parcialno motorično in primarno generalizirano epi-
lepsijo že prilagodili na omenjeno težavo in ne čutijo potrebe po občasnih sre-
čanjih, medsebojnih pogovorih, neformalni samopomoči, in to iz preprostega raz-
loga: njihova vrsta in oblika epileptičnih napadov v njihovem življenju ne postav-
ljata takih zahtev, omejitev, katerih upoštevanje bi v njihov vsakdan vnašalo te-
žave in probleme, ki jih sami ne bi bili sposobni rešiti. Bati se 'je treba, da
njihova prilagojenost ne bi bila pasivna; da ni ravno to nezanimanje za nadalj-
nja občasna srečevanja znamenje prikrivane resignacije spričo več let trajajoče-
ga zdravljenja epileptičnih napadov?! Menim, da dolgotrajnejša malodušnost tu
ni na mestu.
Morda bi bilo koristno z raziskavo ugotoviti razloge za ugotovljeno stanje in te-
žave, probleme staršev IV. skupine in njihovih otrok z epilepsijami. Dvomim, da
so brez njih, le da so v sorazmerju s težavnostjo epilepsije. Prav tako niso brez
vrednosti njihove izkušnje, ki so jih v letih soočanja z epilepsijo in privajanja na
življenje nanjo pridobili prav v zvezi z njo. Prepričana sem, da tudi ti otroci in
njihovi starši potrebujejo medsebojne stike, pomoč, izraze razumevanja ter stro-
kovne pomoči nemedicinskih strokovnjakov. Potrebno jim je vzbuditi željo po sre-
čevanju ter zaupanje v takšen način samopomoči in v njegovo pravilnost, uspeš-
- 138 -
nost in ne nazadnje tudi potrebnost.
Marija Zdešar, socialna delavka, Srednja vas 12, Polhov Gradec.
Študentje vSsd g aidsu
v okviru vaj iz raziskovanja sta študenta 2. letnika VSSD, Ivica in Marijan No-
vak, izvedla anketo, ki naj bi pokazala odnos študentov do aidsa. Kot pravita
sanna, nista imela večjih pretenzij želela sta le poskusno osvetliti to problema-
tiko. Anketirala sta 51 študentov, ki so jima slučajno prišli "pod roke". Ker
torej ti študentje niso bili izbrani po pravilih naključnega vzorčenja, njihiovih
odgovorov ne moremo posplošiti na celotno populacijo okrog 70 študentov 2.
letnika. Zastavila sta jim deset odprtih vprašanj. Odgovore sta klasificirala kot
pritrdilne (DA), nikalne (NE) in neodločene (NE VEM), različne druge pa sta
pripisala tako, kot so bili izrečeni. Odgovore prikazuje tabela na naslednji stra-
ni.
Našo pozornost vzbudi protislovje med prepričanjem velike večine vprašanih štu-
dentov, da bo aids vplival na odnose med ljudmi nasploh, in med odgovorom, da
jih osebno aidsa ni strah, in da v&denje o aidsu ni vplivalo na njihovo spolno
življenje. Nimamo sicer nobenega podatka o tem, kakšno je spolno življenje
vprašancev (morda aids res ni imel kaj spremeniti) a domnevamo lahko, da so
študentje in študentke povprečno živahni. Ce je tako, bi omenjeno protislovje
lahko na kratko takole izrazili: To je znan način reagiranja, saj se tako vede-
mo skoraj vedno, kadar smo soočeni s hudimi grožnjami. Vsak dan smo priča
prometnim nesrečam, v katerih so ljudje ob življenje; smrtno nevarne bolezni
kosijo med znanci, dogajajo se različne tragedije. Pa vendar nas vse to ne vr-
že s tira, kajti: "Nam se to ne more zgoditi." To obrambno reagiranje (oma-
lovaževanje nevarnosti) nam sicer v resnici pomaga, da ohranimo prisebnost in
prispeva k temu, da preživimo, lahko pa je tudi nevarno, če nas uspava in nas
ne spodbudi k previdnostnim ukrepom. To še posebej velja za bolezen, kakrš-
na je aids. Tu se lahko taka miselnost hudo maščuje. Spodbudno pa je dejstvo,
da si študentje želijo več informacij o tej bolezni. Vendar pa je, žal, res tudi
to, da ne zaupajo uradnim virom informacij. To sicer ni razvidno iz njihovih od-
govorov na anketo, pač pa se je odkrilo v pogovoru o njej v skupini študentov.
Na vprašanje: "Kako bi reagiral, če bi imel tvoj partner aids", so anketirani
takole odgovorili:
-	ne vem kako (10 odgovorov)
-	naj sam živi z njim
-	pustil(a) bi ga(jo)
-	prekinil bi s spolnimi odnosi
-	bil bi presenečen, šokiran, obtožil bi ga(jo) varanja, bilo bi grozno
-	sprejela bi, pustila ga ne bi
-	ubil bi jo(ga)
-	prijavil bi jo
-	prepričan sem, da ga ne more imeti
-	šel(šla) bi na test še sam(a) in sprejel(a), živel(a) po starem
- 140 -
TABELA 1. MNENJA ŠTUDENTOV SOCIALNEGA DELA O AIDSU
(Študentje 2. letnika VŠSD Ljubljana, š.L 1986/87, n=51)
- lAl -
Druge pripombe v zvezi s to temo so bile:
-	upam, da bom prej mrtev
-	to je pač bolezen kot vse druge
-	aids pomeni vrnitev "moralne"družine
-	uporabiti bi bilo treba sterilizacijo
-	to je zanimiva anketa
-	pregledati rizične skupine
-	medicina je zaspala
-	vedno je nekaj; če ni vojne je pa kaj drugega
-	premalo je informacij oziroma so take, da ne veš, kaj bi si mislil
-	boljši je aids, kot da te povozi tovornjak
-	preveč je prikrivanja
-	ne bo več čustev.
Uradni viri so se zaradi začetnega prikrivanja dejanskega stanja in omalo-
važevanja nevarnosti diskreditirali pri mladini do te mere, da sedaj ne verjame
več niti neodvisnim strokovnjakom, pač pa postaja dovzetna za različne govori-
ce. Povedali so, da ne verjamejo, da se aids širi le s spolnimi odnosi in nepo-
sredno s krvjo, ampak so nezaupljivi tudi do drugih, čeprav posrednih stikov, pri
katerih bi se domnevno mogel prenašati virus. Razveseljivo pa je dejstvo, da
med študenti socialnega dela le manjšina sodi, da bi predvideni in odpovedani
kongres MAGNUSA prispeval k širjenju te bolezni pri nas. Reakcije na to hudo
nevarnost so torej protislovne, na vsak način pa je želji po nepristranskih in po-
polnih informacijah treba čimprej ustreči.
Blaž Mesec
IZ URADNIH LISTOV
S predpisi, ki najbolj vplivajo na socialne razmere prebivalstva in ki so bili v
preteklem trimesečju objavljeni v Uradnem listu SFRJ (Z) in Uradnem listu
SRS (R), se največ ukvarjajo računovodje. To so "intervencijski zakoni" (Z 12/87)
s spremembami in dopolnitvami ter vrsto predpisov, ki so jim sledila.
Tudi sicer je pri pravnem urejanju socialnega področja prevladovalo usklajevan-
je različnih zneskov oziroma prejemkov z gospodarskimi gibanji. Najnižji znesek,
ki zagotavlja materialno in socialno varnost delavca, je bil določen v višini din
- 142 -
86.500 (R 21/87). Pokojnine so bile usklajene dvakrat (R 13/87 in R 20/87), is-
točasno so bile usklajene tudi preživnine po zakonu o preživninskem varstvu
kmetov ter dodatek za pomoč in postrežbo, zadnji doslej določeni višini dodat-
ka za pomoč in postrežbo sta 73.661 din za tiste, ki potrebujejo pomoč pri
vseh, in 36.830 din za tiste, ki potrebujejo pomoč pri večini osnovnih življen-
skih potreb (R 20/87). Znesek za rekreacijo upokojencev znaša letos 15.596 din
(R 17/87), za vojaške upokojence pa 17.000 din (Z 30/87). Pokojnine vojaških
zavarovancev so bile s sklepom usklajene z gibanjem nominalnih osebnih dohod-
kov aktivnih vojaških oseb (Z 35/87). Prejemki borcev in odlikovancev so bili
na novo določeni z zveznimi predpisi (Z 18/87) in z občinskimi odloki o prizna-
valninah uiioSežencev NOV. Sprememba zakona o pokojninskem in invalidskem
zavarovanju (R 21/87) ureja odmero pokojnin bd najvišje pokojninske osnove.
Vrednost točke kadrovskih štipendij se je od 1.3.1987 valorizirala za 25 % in
znaša 52,01 din, dodatek za vožnjo se je povečal za 35 % (R 10/87). Trajnej-
še veljave na tem področju pa bo verjetno novi družbeni dogovor o štipendij-
ski politiki v SR Sloveniji (R 19/87).
Finančne narave so tudi spremembe in dopolnitve samoupravnega sporazuma o
porodniškem dopustu (R 20/87), ki naj odpravijo zaostajanje nadomestil med
porodniškim dopustom za osebnimi dohodki.
K financiranju socialno-humanitarnih dejavnosti prispeva Loterija Slovenije; pla-
nirana razporeditev prihodkov je objavljena (R 18/87).
Socialna politika se oblikuje tudi na mednarodni ravni. Kot je razvidno iz od-
lokov o soglasju k predlogu zakona o ratifikaciji, je v teku postopek ratifikaci-
je dveh konvencij Mednarodne organizacije dela in sicer št. 155 o varstvu pri
delu, zdravstvenem varstvu in delovnem okolju (R 18/87) ter št. 159 o poklicni
rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (R 13/87).
Relativna novost so odloki o nadomestilu za uporabo stavbnih zemljišč. Občine
sprejemajo te odloke na podlagi zakona o stavbnih zemljiščih. Zakon (R 18/84)
pooblašča občinske skupščine, da lahko predpišejo oprostitev oziroma delno opro-
stitev plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za občane z nižjimi
dohodki (59. čl., 4. odst.). S tem se uvaja nova socialnovarstvena pravica, ki je
samoupravni sporazum o uresničevanju socialnovarstvenih pravic ("zelena knjiga")
ne obravnava. Občinske skupščine, katerih odloki so bili v preteklih treh mese-
cih objavljeni v Uradnem listu SRS, so oprostitev plačila nadomestila uredile
rzlično, tako glede pogojev za oprostitev kot glede postopka (Kočevje, R 16/87;
Krško, sprem. R 17/87; Ljutomer R 17/87; Slovenska Bistrica R 19/87), pri če-
mer se bolj ali manj opirajo na sporazum (npr.: dogovorjena raven socialne var-
nosti, enotna evidenca).
Za tiste, ki pri delu potrebujejo občinske predpise in samoupravne splošne akte
občinskih samoupravnih interesnih skupnosti, bo koristen pregled objav občinskih
odlokov o davkih občanov. V pregledu je navedeno, v katerem občinskem ali
medobčinskem glasilu slovenske občine objavljajo svoje akte, če tega ne stori-
jo v Uradnem listu SRS. Tabela navaja osem takih glasil. Tabela je del pregle-
da stopenj občinskega davka, ki se obračunava in plačuje v odstotku od vsake-
ga posameznega dohodka (davek po odbitku) (R 14/87). In tako pmo spet pri fi-
nancah.
Andreja Kavar-Vidmar
- 143 -
SRECAISUE slovenskih sociologov:
neformalne dejavnosti v slovenski družbi
V prijetnem okolju Otočca na Krki so se v zadnjih majskih dneh (28.-29.5.1987)
srečali slovenski sociologi, da bi razpravljali o temi, ki so jo tudi sami večkrat
imenovali novo in nenavadno, namreč o "neformalnih dejavnostih". Ivan Bernik
je v svojem prijaznem in vsebinskem otvoritvenem nagovoru poudaril, da so raz-
lične neformalne dejavnosti pomembne strategije Slovencev, da bi se prebili sko-
zi vsakodnevne težave in preživeli v hudih časih. So pa tudi alternativni politični
dejavnik, pomembna novota, ki bo v prihodnjih letih preobrazila kulturno podobo
slovenske družbe. Kajti teh dejavnosti je vse več in z njimi se tako ali drugače
ukvarja vedno večje število ljudi. Skratka, gre za pojav, ki ni muha enodnevnica,
ampak ki nakazuje širše razvojne trende. Bernik je prav ustrezno opozoril na to,
da najrazličnejše dejavnosti, s katerimi se ljudje ukvarjajo poleg dela v službi in
mimo njega, vsebujejo tudi veliko inovativnega in odkrivajo neverjetno ustvarjal-
nost naših ljudi. "Ljudje so sposobni več, kot mislimo in kot jim družba prizna-
va." Naloga sociologov je, da raziščejo ta pojav in odkrijejo njegov pomen. To je
seveda prezahtevna naloga za dvodnevno posvetovanje; le-to naj nakaže osnovna
vprašanja in spodbudi k nadaljnjemu raziskovanju.
Referat Ivana Svetlika o neformalnem delu v Sloveniji je bil osnoven za dober-
šen del razprave o različnih vidikih neformalnih dejavnosti, saj je metodološko
in sistematsko zgledno najprej opisal razširjenost nekaterih oblik neformalnega
dela pri nas (in ob tem prispeval tudi k pojmovni opredelitvi tega kompleksnega
pojava), nato pa skušal ugotoviti, kako se različni socialnodemografski faktorji
povezujejo s posameznimi oblikami neformalnega dela in kako te oblike dela
vplivajo na materialni položaj posameznikov. Izhajal je iz ugotovitve, da po letu
1979 v Jugoslaviji zopet narašča naturalna poraba, ki je rezultat neformalnih de-
lovnih aktivnosti. Po nekaterih ocenah se je vrednost družbenega proizvoda, ki
ga daje neformalna ekonomija, močno povečala, tja do tretjine celotnega druž-
benega proizvoda. Raziskava o spremembah v družbenih dejavnostih je odkrila,
da dobršen del proizvodnje storitev poteka izven formalnih institucij, to je izven
družbenih služb. Neformalno delo je mogoče razčleniti na samoprodukcijo, vza-
jemno delo, recipročno menjavo dela, altruistično delo in plačano neformalno
delo. Svetlik je v svojo razpravo lahko vključil le nekatere oblike neformalnega
dela, isc.: gradnjo hiše ter pomoč pri gradnji, gospodinjska dela, ukvarjanje z
otroki, popoldansko kmetovanje, popoldansko obrt, honorarno delo ter delo za
plačilo, poleg tega pa še vrtnarjenje. Te dejavnosti so bile namreč upoštevane
v raziskavi o kvaliteti življenja v Sloveniji, ki je bila izvedena na reprezentativ-
nem vzorcu slovenske populacije.
Prva ugotovitev te analize je, da je neformalno delo med Slovenci močno raz-
širjeno. Med lastniki stanovanj in stanovanjskih hiš, ki jih je nekaj manj kot po-
lovica vseh odraslih prebivalcev Slovenije, jih je skoraj polovica prišla do stano-
vanja z gradnjo. Skoraj dve tretjini prebivalcev vsaj eno uro dnevno opravljajo
gospodinjska opravila, približno šestina odraslih, zaposlenih Slovencev, se ob za-
poslitvi ukvarjajo še z obdelovanjem zemlje, več kot polovica prebivalcev se uk-
varjajo z vrtnarjenjem. Samograditeljstvo, vrtnarjenje in gospodinjsko delo se po-
vezujejo med seboj in sestavljajo "neplačano neformalno delo", ki se loči od
"plačanega neformalnega dela", kamor prišteva Svetlik popoldansko kmetovanje
in druge plačane neformalne dejavnosti. Ljudje, ki se ukvarjajo s popoldanskim
kmetovanjem in plačanim neformalnim delom, v glavnem niso samograditelji, in
se ne ukvarjajo z vrtnarjenjem in gospodinjskimi deli.
- 1A4 -
Neplačana dela opravljajo predvsem ženske, plačana pa moški; ženske ooravlja-
jo gospodinjska dela, se ukvarjajo l oirok', medtem ko moški delajo honoiarno,
se ukvarjajo s popoldanskim kmetovanjem ali obrtjo. Razlike med spoloma so
zelo jasne in slede tradicionalni delitvi dela in pojmovanju spolnih vlog. Razlike
med starostnimi kategorijami niso tako jasne, vendar se zdi, da mlajši ljudje
več delajo za plačilo, ljudje srednjih let se ukvarjajo z gradnjo hiše, starejši pa
v večji meri z vrtnarjenjem. Zanimive pa so razlike med izobrazbenimi sloji. Ka-
že, da se z različnimi neformalnimi dejavnostmi največ ukvarjajo ljudje s sred-
njo izobrazbo. Gospodinjsko delo in popoldansko kmetovanje je najbolj razširjeno
med ljudmi z nižjo izobrazbo, samograditeljstvo je stvar srednjega razreda, dru-
ga plačana neformalna dela pa poleg ljudi s srednjo opravljajo še ljudje z višjo
oz. visoko izobrazbo. Vse oblike neformalnega dela, z izjemo gospodinjskega de-
la, so bolj razširjene med Slovenci kot med Neslovenci, kar povezuje Svetilk z
večjimi možnostmi, ki jih imajo Slovenci za taka dela (znanstva ipd.).
Z neformalnim delom si človek lahko izboljša materialni položaj, pride do dob-
rin in storitev, ki jih ni na trgu, smotrno uporabi prosti čas, lahko izrazi svo-
jo samostojnost in ustvarjalnost in prihrani denar. Predvsem za najmanj premož-
ne velja, da z gospodinjskim delom kompenzirajo nizke dohodke. Pri tem pa je
količina gospodinjskega dela odvisna od stopnje opremljenosti gospodinjstva: s
povečevanjem stopnje opremljenosti gospodinjstva se količina gospodinjskega de-
la najprej povečuje, nato pa začne z nadaljnjim investiranjem v opremo posto-
poma padati. Samograditeljstvo je najzanesljivejša pot do visokega stanovanjske-
ga standarda (in se tudi povezuje z dobro opremljenostjo gospodinjstva in last-
ništvom predmetov standarda). Ne vpliva bistveno na dohodek, pomembno pa iz-
boljšuje materialni položaj posameznika. Važno pa je še nekaj: "Lahko bi rekli,
da pri tej skupini (samograditelji, op. B.M.) gre za način življenja, ki ga določa
dolgoročno vlaganje dela in sredstev v stanovanjski standard, gospodinjstvo in
avto." Iz Svetlikove analize sledi, da neplačano neformalno delo pomembno pri-
speva k izboljšanju materialnega položaja posameznikov. Plačano neformalno de-
lo manj prispeva k izboljšanju materialnega položaja tudi zato, ker je manj raz-
širjeno. Svetlik opozarja tudi, da bi pri določanju materialnega položaja ljudi
morali upoštevati tudi njihovo neformalno delo, ki je pomemben vir blaginje.
Ko je komentiral svoje poročilo, je Svetlik poudaril : (1) da je neformalno de-
lo množičen pojav in ne nekaj izjemnega; je del ekonomske strukture in nači-
na življenja Slovencev, ter kot tako ni ostanek preteklosti, ampak pojav, ki
spremlja razvoj in se tudi sam razvija in spreminja. (2) Tudi neformalno delo
odraža delitev na moška in ženska dela in tako reproducira tradicionalno de-
litev po delu. (3) V neformalnem delu se odraža tudi različen položaj družbe-
nih slojev. Posamezni sloji se ukvarjajo z različnimi oblikami neformalnega de-
la, to delo pa ima zanje tudi različne funkcije. Neformalno delo ima pomemb-
no vlogo pri ekonomski demarginalizaciji marginalnih skupin. Te si z neformal-
nim delom popravljajo svoj položaj, zato ni nič nenavadnega, da naletimo na
ljudi, ki imajo nizko plačo pa veliko premoženje. (4) V odnosu do neformalne-
ga dela bi morali biti bolj tolerantni. Te vrste delo je pomemben blažilec raz-
lik, do katerih prihaja, in bo še bolj poudarjeno moralo priti, zaradi ekonomske
diferenciacije. Ob splošnem pomanjkanju virov je neformalno delo pomemben
rezervoar virov. Treba pa bi bilo dvigniti produktivnost tega dela z boljšo or-
ganizacijo in uporabo sodobnih pripomočkov (računalniki), z odstranjevanjem
administrativnih ovir in ustanavljanjem spodbujevalnih centrov. (5) Neformalne-
ga dela ne bi smeli omejevati, ampak bi mu morali priznati status dela, ki
dopolnjuje formalno delo v gospodarstvu in družbenih službah.
Katja Boh je prispevala referat o neformalni proizvodnji dobrin in storitev v ne-
formalnih skupnostih. Pri tem je mislila predvsem na gospodinjsko delo, ki ni
- 145 -
priznano kot delo in ki je, kot je poudarila, šele sedaj postalo predmet izrec-
ne strokovne pozornosti tudi pri nas. Gospodinjsko delo namreč hi izginilo, kot
so prerokovali nekateri teoretiki razvoja socializma, ampak se še vedno oprav-
lja kot anonimno žensko delo, ki pa je izredno pomembno za preživetje družine.
Odnos med formalnim in neformalnim delom je izredno fleksibilen: pri različ-
nih dejavnostih lahko opazujemo, kako se istočasno opravljajo v okviru gospo-
dinjstva in v formalnih ustanovah. So obdobja, ko določeno dejavnost prevzame
formalni sektor in spet obdobja, ko zraste pomen neformalnega sektorja. Bo-
hova se je vprašala, kako je mogoče, da je gospodinjsko delo tako podcenjeva-
no in sploh ni predmet javne obravnave kot vsako drugo delo. Razlogov za to
je več. Eden je pomanjkanje teorije o tem delu, kar pa je mogoče obravnavati
tudi le kot enega od vidikov splošnega podcenjevanja in zanemarjanja. Gotovo
je osnovni vzrok dejstvo, da gre za dejavnost v zasebni sferi, za nekvalificirano
žensko delo. Prve spodbude za prevrednotenje te dejavnosti so prišle iz femi-
nističnih vrst v okviru tim. debate o gospodinjskih delih. Drugi razlog za to, da
se v zadnjem času temu delu posveča večja pozornost, je dejstvo, da so nekate-
ra gospodinjska dela (npr. gospodinjska pomoč starim ljudem) začele izvajati
profesionalne ustanove, pa jih je bilo treba oceniti, začeti zanje usposabljati
kadre itd. Tretji razlog so neizpolnjena pričakovanja v zvezi s kvaliteto stori-
tev profesionalnih ustanov, ki jim vedno bolj očitajo industrijski način pri ob-
ravnavanju ljudi, v nasprotju z bolj osebnim in individualiziranim obravnavanjem
v družini, sorodstvu, prijateljskih skupinah. Vendar pa je težnja, da bi vse več
storitev v okviru družbeniJn dejavnosti prenesli nazaj v družino, nerealna. Zapo-
slovanje žensk v formalnem sektorju namreč narašča in ne kaže, da bi družina
kaj kmalu imela več časa zase. Zato je plodnejša usmeritev iskanje alternativ-
nih načinov organiziranja teh dejavnosti. Vsekakor pa je krepitev neformalne
proizvodnje storitev dolgoročni trend.
Zelo pronicljivo je analizirala zagate stanovanjske preskrbe Srna Mandič in opo-
zorila na prikrite funkcije neformalne preskrbe - samograditeljstva pri vzdrže-
vanju lažne slike uspešnosti stanovanjske politike. V resnici bi sploh težko go-
vorili o kaki politiki na tem področju. Bistvo stanovanjske politike bi moralo
biti zagotavljanje pogojev za to, da bi človek prišel do stanovanja. Mandičeva
je analizirala vsebino govora na področju stanovanjske politike in ugotovila, da
prevladujejo proceduralne teme in ne bistvene, vsebinske. Razpravlja se o sa-
moupravni organiziranosti, o organiziranju kupcev, o metodologiji določanja cen
itd., ne pa o tem, kako ljudem zagotoviti stanovanja. Med vsebinskimi temami
spet prevladujejo tiste, v katerih se odražajo življenjski interesi gradbeništva in
z njim povezanih gospodarskih sektorjev. Ker stanovanjska politika ni učinkovita,
si ljudje pomagajo kakor vedo in znajo s samograditeljstvom, pri katerem se
opirajo na delo družinskih članov, pomoč sorodstva in soseske. Neformalna sta-
novanjska preskrba torej amortizira (blaži) disfunkcije formalne preskrbe. Ven-
dar pa ta blažilni učinek neformalne stanovanjske proizvodnje hkrati zavira raz-
vijanje alternativnih modelov stanovanjske preskrbe. Prednosti sorodstvene mre-
že kot proizvajalca stanovanj so stabilnost in recipročnost, pretok virov od tam,
kjer jih je več, tja, kjer jih je manj (od starejše generacije k mlajši). Toda
opiranje na sorodstvo pomeni za mladega človeka nesamostojnost: podvržen je
socialni kontroli sorodstva, prisiljen stanovati s starši. Tak način stanovanjske
proizvodnje podpira težnje k varnosti in konzervativnosti. Povečevanje neformal-
ne preskrbe s stanovanji torej ni odgovor na preživetost formalne preskrbe am-
pak odraz nemoči, da bi vzpostavili ustrezen model stanovanjske politike.
Izvajanje Mandičeve je dopolnil še Drago Kos, ki je analiziral pojav črnih gra-
denj kot najbolj skrajen izraz nemoči formalnega sistema stanovanjske politike.
- 146 -
Pri tem je ZEdei bistvo že s tem, ko je poudaril, da imamo pri nas opraviti 7
zamolčano toleranco od črnih gradenj, torej s toleranco do nelegalnega samo-
graditeljstva. Ts toleranca izvira iz dejstva, da črno graditeljstvo kompenzira
nesposobnost formalnega sektorja inkjub vsemu (= kljub zakonu) omogoča pre-
skrbo s stanovanji ter tako prikriva omenjeno nesposobnost. Ta nesposobnost
pa je v dobri meri posledica "maksimalističnega pristopa" v stanovanjski poli-
tiki, tj. idealističnega in utopičnega planiranja stanovanjske gradnje s strogimi
in nerealnimi zahtevami, privilegiranostjo izvajalcev itd. Urbanistično planiranje
je po Kosovih besedah totalitarno, saj preveč podrobno določa, kje, kaj in ka-
ko naj se gradi ter pušča premalo svobode in samostojnosti. Reakcija na ta
nemočni maksimalizem je pragmatizem, ki pa vodi do ekscesov kot so črne
gradnje in popolno neupoštevanje kakršnih koli arhitektonskih kriterijev in ce-
lo navadnega dobrega okusa.
V skupini, ki je razpravljala o neformalni proizvodnji storitev v družbenih dejav-
nostih. je bilo predstavljenih še nekaj zanimivih prispevkov. Med njimi naj ome-
nimo predvsem prispevek Tanje Rener o svetlobi in sencah družinskega dela.
Predstavila je tri poskuse pojmovne opredelitve in razčlenitve "družinskega de-
la". Opozorila je najprej na dejstvo, da je bilo v predmeščanskih epohah delo
v družini in za družino družbeno pomembno delo in bistvena sestavina celotnega
družbenegaa dela. Sele s kapitalizmom se je ločilo od tim. produktivnega dela
in se pogreznilo v "senco" zasebnosti in ženskega "dela za ljubezen". Po eni
od konceptualizacij vsebuje to delo družbeno reprodukcijo (kot "tovarna zaseb-
nosti"), reprodukcijo delovne sile (gospodinjsko delo) in reprodukcijo ljudi (vzgo-
ja ipd.). Drug poskus pojmovne razčlenitve družinskega dela ga deli na gospo-
dinjsko delo, potrošno delo in odnosno delo (slednje vključuje aktivnosti kot so:
negovanje bolnih, ustvarjanje prijetnega počutja ipd.). Najgloblje seže koncept
"ženskega produkcijskega načina" (U.Prokop), ki poleg materialne proizvodnje
žensk v družini in proizvodnje storitev upošteva kot dimenzije ženskega dela še
ideološko transmisijo in afektivne podpore in investicije. "Produkcija je ne na-
zadnje produkcija družbenih odnosov in zavesti". Ženski produkcijski način je v
osnovi preslikava odnosov med materjo in otrokom: sposobnost zaznavanja in
zadovoljevanja potreb drugega. Ženske produkcijske sile pa so možnost in spo-
sobnosti neinstrumentalnega obnašanja (oblikovanja odnosov) in personalizma -
obravnavanj ljudi kot oseb. To so značilnosti, ki presegajo dane družbene odno-
se, hkrati pa je na teh značilnostih temelječa ženska profesionalna kultura "iz-
jemno funkcionalna in ustreza obstoječi delitvi dela, je torej dejavnik stabil-
nosti sistema". Tako se zdi, da je tudi tisto, kar sistem transcendira, ostalo
vključeno vanj.
Nevenka Sadar je prav ustrezno opozorila na meje neformalnega dela in s tem
uravnotežila nekoliko preveč euforično stališče do neformalnega dela. Opozori-
la je na mnenje Gershunyja, da je neformalna proizvodnja v gospodinjstvu lahko
učinkovita le v kombinaciji neplačanega dela s kapitalnimi dobrinami formalne
ekonomije. Tako je neformalna proizvodnja učinkovita (rentabilna) le, če so iz-
polnjeni nekateri pogoji, s katerimi pa ne razpolagajo vsi ljudje, sicer pa je
lahko kaj nezanesljiv vir preživljanja in dvomljivo gospodaren vir dobrin. Poveču-
je razlike med spoloma v vrsti del in obremenjenost s plačanim v primerjavi z
neplačanim delom. Neformalno delo je kompenzacija za neučinkovito formalno
ekonomijo vendar predvsem za ljudi srednjih let in srednjega sloja. Poleg tega
je večji del neformalne produkcije dobrin in storitev cenejši samo kratkoročno.
"Dolgoročno pa je takšna samoprodukcija, kot obstaja sedaj pri nas, neracional-
na in zelo draga." Da bi bila bolj kvalitetna in učinkovita, bi morali biti izpol-
njeni naslednji pogoji: učinkovita in kvalitetna formalna produkcija, ustrezna
organizacija lokalnega življenja in samoreguliranje življenjskega cikla. Majda Cer-
- UV -
nič je v svojem prispevku o družini kot blažiicu družbenoekonomske krize raz-
pravljala o vzrokih podružbljanja družinskih funkcij in njegovih disfunkcijah.
Ugotovila je, da je v prvi fazi prišlo do reduciranja vloge družine in odvzeman-
ja njenih funkcij. V drugi fazi pa so se pojavili problemi v zvezi s funkcioni-
ranjem družbenih ustanov, da bi nato v tretji fazi priznali, da ustanove ne mo-
rejo prevzeti skrbi in odgovornosti, ki jo imajo družinski člani drug do druge-
ga in da ne smemo zanemariti emocionalnega potenciala, ki ga vsebujejo vsak-
danja opravila v družinskem krogu. Sklenila je takole: "V zadnjem času priha-
ja v sociološkem raziskovanju družine vse bolj do izraza spoznanje o njeni ne-
nadomestljivi vlogi za blaginjo, ne le otrok, starih in bolnih, temveč tudi od-
raslih, zdravih ljudi. Opazna je sicer težnja k večji privatnosti, kar pa ne po-
meni želje po izoliranosti in samozadostnosti. Družina še vedno ostaja za veči-
no ljudi edini prostor, kjer lahko izpolnjujejo svoja življenjska pričakovanja. Po-
stavlja pa se vprašanje, kje so meje tolerantnosti poseganja družbe v njeno
funkcioniranje, njene vzdržljivosti v razmerah družbenoekonomske krize."
Pavla Rapoša-Tajnšek je poročala o dosedanjih izkušnjah s prostovoljnim delom
v družbenih dejavnostih (Njen referat objavljamo v tej številki, na srečanju pa
ga je v odsotnosti referentke podal Vito Flaker). V isti skupini je Vito Flaker
opisal delo skupine za samopomoč, ki deluje v okviru mladinskega centra v
Kersnikovi ulici in je znana kot PlN-informalnica.
Le bežno lahko omenimo druge prispevke, ki so nekoliko bolj oddaljeni našemu
področju ali pa, ki njihovih avtorjev nismo imeli prilike slišati. Peter Klinar je
prispeval temeljno razpravo o neformalnih delovnih skupinah, o motivih, vzrokih
in oblikah neformalnega dela v Sloveniji ter pri tem opozoril na pozitivne in ne-
gativne vidike takega dela. Ana Barbič je obravnavala neformalne dejavnosti
kmetov in prišla do zaključka, da so za kmete le začasna rešitev. Ciril Klajn-
šček je opisal svoje delo v "formalni instituciji" kot neformalno dejavnost in
s tem na zanimiv način problematiziral smisel "formalnega" dela v taki usta-
novi. Zdravko Zrimšek je prispeval referat o neevidentiranem dopolnilnem delu
izven sistema zaposlenosti. Srečanja so se udeležile osebno ali le s prispevki
še: Mirjana Vasovid z referatom o vrednostnih prioritetah mladih pripadnikov
neformalnih skupin, Snežana Joksimovič s poročilom o neformalnem združevan-
ju mladih v Beogradu in Dragan Popadid z referatom o stališčih mladih do no-
vih družbenih gibanj.
Veliko zanimanja so vzbudili referati, v katerih je poudarjena politična proble-
matika in referati, ki so razpravljali o alternativnih gibanjih. Peter Jambrek je
obravnaval naravne in umetne skupnosti, se pri tem zadržal pri analizi "osrednje
kontrole naravnih skupnosti" (ter tako dregnil v pomemben proces, ki zavira
razvoj "neformalnih" dejavnosti). Zanimiva je njegovo razvijanje etimoloških im-
plikacij pojma krize kot tudi pripomba, da bi se morali v naši situaciji zamisli-
ti nad antičnim simbolom kače, ki žre lastni rep! Dimitrij Rupel je prispeval
razpravo o alternativnih gibanjih v kulturi, Gregor Tome je analiziral reakcije
na pobudo o civilnem služenju vojaškega roka. Lrugi prispevki: Andrej Skerlep,
Neformalno komuniciranje v ljubljanski urbani javnosti ; fcla Hojnik, "Brstenje"
kulture medčloveških odnosov; Mirjana Ule, Nova politična senzibilnost mladih;
Mojca Pešec, Akcijske možnosti alternacije politik - primer ekologizacije živ-
ljenja in delovanja.
Vse priznanje gre organizatorjem, ki so dobro poskrbeli, da je srečanje nemo-
teno potekalo, predvsem pa, ki so vse referate, ki so pravočasno prispeli, raz-
množili in zvezali v brošuro, ki so jo udeleženci dobili že nekaj dni pred začet-
kom srečanja.
- 148 -
Tako so sociologi uspešno dopolnili in nadgradili prizadevanja po raz/ijanju pro-
stovolin^ga dela v družbenih dejavnostih ter tudi drugih oblik prostovoljnega in
neformalnega dela in medsebojne pomnči tersodelovanja, prizadevanja, ki delav-
cem na področju socialnega dela niso tuja, saj zadnjih petnajst let zdržema in
zavzeto razvijamo te oblilce. Vsem, Id imajo že praktične izkušnje z organizaci-
jo prostovoljnega dela, z razvijanjem samopomoči in vzajemne pomoči in z razi-
skovanjem teh vprašanj, bodo misli, izrečene na letošnjem sociološkem srečanju,
prav dobrodošle.
Blaž Mesec
Dr. Karel Zupančič; Dedno pravo, CZ Uradni list SR Slovenije, Ljubljana 1984
Za knjigo "Dedno pravo", ki je izšla z letnico 1984, je njen avtor, dr. Karel Zu-
pančič, prejel letos nagrado sklada Borisa Kidriča. Dr. Karel Zupančič, redni
profesor Pravne fakultete v Ljubljani, predava na Višji šoli za socialne delavce
v dodiplomskem študiju "Rodbinsko pravo", na specializaciji za socialno delo s
starejšimi pa "Dedno pravo". Znanstvena vrednost njegove knjige je opisana v
utemeljitvi nagrade; s poročilom želimo opozoriti na pomen dednega prava za
socialno delo.
Dedno pravo je vezano na družinska razmerja. Ni tako redko, da stranke, zlasti
starejši občani, pričakujejo od socialnih delavcev informacije, ki tičejo dedovan-
je. Dedno pravo je eno od, sredstev, s katerimi se omogoča preživljanje za delo
nezmožnih in drugih nepreskrbljenih oseb.
Glede pomislekov do dedovanja v socialistični družbi pravi avtor, da sta imela
Marx in Engels v mislih odpravo dedovanja lastnine na proizvajalnih sredstvih,
torej odpravo dedovanja burzoazne zasebne lastnine, v socializmu pa je dedovan-
je povezano z osebno delovno lastnino in njenimi značilnostmi. "Predpisi dedne-
ga prava potrjujejo in poglabljajo zavest delovnega človeka in občana, da bo nje-
gova, z lastnim delom pridobljena lastnina, po njegovi smrti prešla na osebe,
ki so mu blizu. To pa ga spodbuja, da dela več in bolje, da razvija svojo ust-
varjalnost, da varčuje in sploh dobro gospodari. Utrjuje mu zavest, da je dolžan
skrbeti za nepreskrbljene družinske člane. Na ta način se povečuje družbeno bo-
gastvo in tudi razvijajo socialistična družbena razmerja. Spričo teh očitnih pozi-
tivnih strani institucije dedovanja osebne delovne lastnine zbledi sicer sam po
sebi tehten argument proti instituciji dedovanja v naši družbi, namreč, da je de-
dovanje v nasprotju s socialistično maksimo. "Vsak naj dela po svojih sposob-
nostih, vsak naj dobi po svojem delu", ker pač omogoča pridobivanje dobrin brez
dela. Toda ob zavzeti in stalni skrbi družbe, da podedovana lastnina ne bi izgubi-
la svojega osebnega, delovnega značaja, ne grozi velika nevarnost, da bi dedovan-
je ustvarjalo in resno poglabljalo socialno neenakost".
Knjiga "Dedno pravo" je razdeljena na tri dele.
Prvi del - Dedovanje - vsebuje materialni, vsebinski del dednega prava. Za so-
cialne delavce bodo verjetno posebno zanimiva naslednja vprašanja, izločitev de-
la zapustnikovega premoženja, ki ustreza vrednosti družbene pomoči, dane za-
pustniku; dedna nevrednost zaradi zanemarjanja zakonite dolžnosti preživljati za-
pustnika, dedovanje oseb, ki jih z zapustnikom veže posvojitev in dedovanje za-
pustnikovega izvenzakonskega tovariša; relativni nujni dediči, če so trajno nez-
možni za delo in nimajo potrebnih sredstev za življenje; pogodba o dosmrtnem
preživljanju; dedna izjava poslovno nesposobnega ali delno poslovno sposobnega
dediča; skrbnik zapuščine. Za nekatere od navedenih primerov zakon o dedovan-
ju predpisuje določene pristojnosti oziroma naloge organom socialnega skrbstva.
- 15Ü -
DruCjl del - Varstvo in uveljavljanje pravic do zapuščine - prikazuje zapuščinski
postopek in uveljavljanje dedne pravice v pravdi.
Zaupuščinsko sodišče mora skrbeti, da imajo osebe, ki ne morejo same skrbeti
za svoje pravice in koristi (nasciturus, mladoletniki, osebe pod skrbništvom, ne-
znani in odsotni dednopravni upravičenci) zakonite ali uradne zastopnike. V teh
vprašanjih sodeluje z organom socialnega skrbstva.
Tretji del - Dedovanje kmetijskih zemljišč in kmetij - obravnava posebno ure-
ditev dedovanja na tem področju.
Slovenija je edina v Jugoslaviji uveljavila posebno ureditev dedovanja kmetijskih
zemljišč in kmetij, zaradi spoznanja, da enotni sistem dedovanja in enaka ded-
na pravica vseh dedičev vodita do drobitve kmetij in do tega, da prehajajo kme-
tijska zemljišča v last tistih, ki jih ne obdelujejo.
V Jugoslaviji imajo republike in pokrajini vsaka svoje predpise o dedovanju. Zu-
pančič dedno pravo obravnava po slovenski zakonodaji, prikaže pa tudi ureditev
v drugih republikah in pokrajinah.
Delo, ki je po vsebini in pristopu namenjeno predvsem pravnikom, je napisano
izredno pregledno, jasno terv lepem in razumljivem jeziku (kar je odlika prav-
nikov). Prav zaradi svojih odlik je lahko koristen delovni pripomoček tudi za
druge strokovnjake.
Andreja Kavar-Vidmar
Pot v sožitje, Interno glasilo Društva terapevtov za alkoholizem SR Slovenije,
Leto I, 1956, št. 1-5.
Pred časom me je eden od študentov prosil, naj bi mu svetoval pri diplomski
nalogi s področja alkoholizma. Čeprav sem se otepal tega, saj sem o alkoholiz-
mu ravno toliko poučen, da vem, kako bi moral biti usposobljen tisti, ki hoče
drugim soliti pamet, sem na koncu le popustil, ker kaže, da je pri nas pač
stiska s primerno usposobljenimi ljudmi - študentom se pa mudi diplomirati!
Pc krajšem pogovoru se nama je zdelo, da bi bilo še najbolj koristno, ko bi štu-
dent ob pomoči terapevta in članov kluba zdravljenih alkoholikov v domačem
kraju izvedel nekakšno evalvacijo njihovega dela, tako da bi zbral podatke, ki
bi tudi terapevtu in članom pomenili povratno sporočilo nepristranskega zunan-
jega opazovalca o njihovem delu. Kako se lotiti evalvacije? Zdelo se mi je, da
je logika jasna. Klub ima svoje smotre in svoj program. Treba je operacionali-
zirati smotre in pogledati, katere postavke programa ustrezajo posameznim cil-
jem, nato pa zbrati podatke, ki bodo pokazali, v kolikšni meri klub dosega cil-
je. "'Poglejte", sem zinil, "na primer, kako ima to razčlenjeno dr. Rugelj. Eden
od smotrov dejavnosti v klubu je krepitev funkcij jaza (samozavesti). Eno od
sedstev za to je tek. Ce je v programu rečeno, da mora član preteči vsak dan
10 km, bomo pač pogledali, koliko kilometrov je vsak pretekel v danem času.
To je ena od mer doseganja smotrov klubskega dela. Podobno bomo storili z
branjem, pisanjem itd. To pomeni evalvirati dejavnost." Meni se je zdelo jasno
in tudi kandidatu je bilo jasno, saj ne gre za kako težko filozofijo. Cez nekaj
dni je spet prišel. "Ne bo šlo tako, kot ste rekli." - "Zakaj pa ne?" - "Tera-
pevt je rekel, da ne dela po Rugljevem sistemu." - "Dobro, ne dela po Rug-
- 151 -
Ijevem sistemu, ampak po nekem sistemu dela. Neke cilje ima, nekaj hoče s
temi ljudmi doseči in ni vrag, da se ne bi našla mera. ali je pri tem učinko-
vit ali ne." Potem se je pokazalo, da recidivov ni vredno šteti, ker jih skoraj
ni (ali, ker ni natančnih podatkov); da prisotnosti na sestankih nima smisla
šteti, ker je vsak kdaj pa kdaj odsoten in nikoli ni na sestanku vseh; da ni
mogoče beležiti, kaj člani delajo, ker jim ni treba nič početi. "Pa jih vsaj vpra-
šajte, kako se jim zdi vse to skupaj?" - Odgovor: "Pravijo, da so zadovoljni,
sicer pa tako ali tako ni bilo mogoče iz njih izvleči kaj več. Kot bi govoril z
mutci!" - "Pa terapevt?" - "Terapevt je tudi zadovoljen. Pravi, da ne ve, kaj
naj bi tu analizirali, ker vse poteka normalno in v splošno zadovoljstvo." - V
vseh pogovorih s člani, v odgovorih na vprašalnik pa ni bilo ene same jasne,
prizadete, osebne, človeške izjave!
Na to sem se spomnil, ko sem prelistaval in prebiral zajetno knjigo (370 stra-
ni!), za katero se izkaže, da je prva, peterna številka internega glasila Društva
terapevtov za alkoholizem SR Slovenije. V uvodni besedi napoveduje glavni ured-
nik, dr. Jože Ramovš, da bo vsaka številka, razen izrednih, posvečena globlji in
podrobnejši predstavitvi enega od klubov, ki bo to številko tudi sam uredil. S
prvo številko se predstavlja-terapevtska skupnost, ki deluje v okviru Centra za
preučevanje, preprečevanje in zdravljenje alkoholizma in drugih bolezni odvisnos-
ti v Ljubljani, v Bohoričevi ulici in ki jo tudi urednik na kratko in bolj poved-
no imenuje kar Rugljeva terapevtska skupnost. Ta skupnost, dr. Rugelj jo ime-
nuje alternativna, v nasprotju s tradicionalnim pristopom, združuje deset klubov
zdravljenih alkoholikov (po podatkih v tej publikaciji), tri terapevtske skupine,
tri paralelne skupine ter tri didaktične skupine. Razvejano terapevtsko podjetje
torej, ki tudi s svojo organizacijsko mrežo kaže na diferenciran pristop, v ka-
terem se član lahko vključi v tiste oblike dela, ki jih zahteva raven njegovega
delovanja in njegove posebne značilnosti.
Večino besedila (blizu tri četrtine) so prispevali člani te skupnosti sami, to po-
meni zdravljeni alkoholiki in njihovi svojci, ki sodelujejo pri zdravljenju, ostanek
pa (pomemben ostanek) dr. Rugelj. V prvem delu opisuje dr. Rugelj strukturo
alternativne terapevtske skupnosti ("terapevtska skupnost novega tipa, ki deluje
izven stacionarne institucije in je dosledno usmerjena v znanost, umetnost, nara-
vo, šport in literarno izpovedovanje"), strokovno osnovo njenega delovanja ter
širše antropološke osnove delovanja terapevtske skupnosti. Posebno zanimiv je za
bralca podroben vpogled v posebne tehnike in programske postavke, ki sestavlja-
jo tkivo dejavnosti članov, pozornost pa vzbudi tudi prav rugeljansko direktna de-
klaracija o stilu vodenja, ki da je "direktivno-avtoritativno z največjim možnim
posluhom za specifiko slehernega člana." Pri tem pa to vedenje pomeni, "da na
(vsakršno) obnašanje slehernega člana v TS gledamo kot na obnašanje "normal-
nega", duševno zdravega, povsem odgovornega človeka." Z izpostavljanjem odgo-
vornosti v terapevtskem postopku se doseže trajna odgovornost v življenju. Sred-
stva vsebujejo cilj. Samopoveden je naslov drugega prispevka dr. Ruglja: "Preob-
razba življenjske usmeritve alkoholikove družine iz smeri "imeti" v smer "biti",
oziroma iz človeka, ki predvsem sprejema, v človeka, ki pretežno daje". To je
"vojna napoved" pridobitništvu, sebičnosti, lenobi in kulturnemu barbarstvu; neke
vrste program kulturnega revolucioniranja članov. Tretji prispevek vodje tera-
pevtske skupnosti se izteče v premišljanje o dilemah terapevta, ki dela po so-
cialno-andragoškem modelu.
Jedro in pretežni del knjige sestavljajo zapisi vsakdanje terapevtske izmenjave
med člani in terapevtom. To so "domače naloge" članov, ki jih spremljajo ko-
mentarji terapevta in drugih članov. Prav neverjetna domiselnost v izmišljanju
- 152 -
različnih oblik pisnega izražanje in reagiranja na dogodke in ooživetja. Tu sj
predstavitve, izpovedi, odlomek iz "romana mojega življenja", "moje najgloblje
doživljanje v življenju", notranji dialog, spisi s posebnimi temami (npr. o spol-
nem življenju), dnevniki, dnevniške delavnice, intenzivni dnevnik, tedniki, mese-
čniki, razmišljanja, komentarji, pripombe h komentarjem, utrinki in utrinki
utrinkov. Ti ljudje delajo, se mučijo, si prizadevajo, doživljajo vzpone in padce,
se ljubijo in sovražijo. In o vsem pišejo, pišejo, dobro pišejo, in pretresljivo.
Vsak prispevek komentira terapevt, ali pa se nanj odzovejo drugi člani, včasih
komentirajo komentar in se jim utrnejo misli ob utrinku utrinkov. To so po-
vratna sporočila na kvadrat.
V teh spisih je življenje. Tega ni mogoče zanikati. In ni mogoče zanikati, da so
se ti ljudje vzpeli iz brezna zasvojenosti in otopelosti do doživljajske raznolikosti
in globine. O tem pričajo njihovi spisi.
-	Ali ni lepo, če je človek v globokem stiku z vsem, kar ga obdaja? Da zna ob-
čutiti lepote gora, da zna ceniti posledice napora tekanja, da lahko logično
razmišlja, da zna ceniti kulturne dobrine, skratka, da zna živeti.
-	Skupina, klub, otroka, mož, prevzgojna sredstva, vse to mi je pomagalo iskati
notranjo moč. Nekega dne sem se zavedla, da živimo tako lepo, kot si nikoli
ne bi mogla predstavljati.
-	To spremembo v meni, čeprav se morda zdi majhna, občutim kot nekaj veli-
kega, jo globoko doživljam.
-	Kar doživljam danes, je nespoznavno, neprimerljivo z nekdanjim. Kaj vem za-
kaj, toda dan je postal svetlejši, jutro bolj prelestno.
-	Lažji sem za vse, kar sem spravil na papir, med ljudi. Našel sem tudi pot v
bodočnost in zato me navdaja še z večjim veseljem do dela.
To je le nekaj naključnih odlomkov iz spisov. Lahko bi našli bolj vznesene pa tu-
di bolj kritične. A \^si so nekako nalezljivi; ko jih bereš, te zamika, da bi tudi
sam pisal dnevnik, utrinke, da bi pritrdil neulovljive trenutke in misli, življenje,
ki odteka... Niso sentimentalnost, so resno delo s seboj - terapija.
Kakšen kontrast med tem, kar se počne v tej skupnosti, in tistim, kar sem za-
slutil iz pripovedovanja svojega študenta. Na eni strani mrtvilo v splošno
zadovoljstvo, na drugi napor, življenje in zavidljivi dosežki. Gotovo je vrsta stro-
kovnih vprašanj, ki so še odprta, kot povsod so najbrž tudi tu napake in slepe
ulice, prenagljenost in pretirana zagnanost; o tem se bodo pač prerekali strokov-
njaki. Nihče pa ne more reči, da ni v tej terapevtski skupnosti vse, kar se do-
gaja, bogato dokumentirano, razvidno in tako dostopno za vsakršno kritiko. To pa
je osnovni pogoj strokovnega dela, ki je vedno kolektivni posel. Nobena stroka
se ne more razvijati tam, kjer ni sledov...
Blaž Mesec
P G P R A v' E K
V prikaz knjige Simone de Beauvoir Starost v Socialnem delu 1/87 se je prikrad-
la drobna napaka, ki je ni zagrešila avtorica prikaza in ki je tudi avtorica knjige
ne bi bila vesela. Simone de Beauvoir se je rodila leta 1908 in ne leta 1900. -
Uredništvo.
/z iujega
tiska
aids
ravnoduSnost
H. Wiesendanger, Unbelehrbar, Themen und Trends. Psychologie Heute, 4, 1987,
Str. 8.
Namen velikih prosvetljevalnih in informacijskih kampanj o aidsu je nedvomno,
da bi ljudje spremenili svoje spolne navade in se na tak ali drugačen način za-
varovali pred to usodno boleznijo, ki se naglo širi. V Zvezni republiki Nemčiji
so gospodinjstvom razdelili 27 milijonov zgibank z informacijami o aidsu in na-
sveti v zvezi z aidsom; v vsakem večjem mestu so organizirali telefonsko službo,
svetovalnice in skupine za samopomoč; oglašajo "varnejši seks" z uporabo kon-
domov. In vendar - je to učinkovito? Se navade spreminjajo? Kaže, da ne, kaj-
ti v ZDA so oblasti podobno reagirale na to bolezen in vendar se zdi, da je pre-
bivalstvo dokaj ravnodušno, razen nekaj posebnih manjšinskih skupin. To se da
sklepati iz poročila dveh psihologov, ki primerjata izide dveh anket iz let 1984
in 1986 (L.Simkins in A.Kusher v Psychological Reports 59/1986). Anketirala sta
preko 200 študentov univerze Missouri v Kansas Cityju, isc. polovico moških in
polovico žensk, starih od 17 do 49 let, s povprečno starostjo 22 let. Enajst od-
stotkov jih je navedlo, da so homoseksualci, trije odstotki pa, da so biseksual-
ci. Anketirani so morali h-ied drugim odgovoriti, koliko skrbi jim povzročajo raz-
lični možni dogodki v zvezi z aidsom. Vsako tako neprijetno možnost so morali
oceniti na lestvici, ki je segala od 1 ("me ne skrbi") do 7 ("me izredno skrbi").
Večine ne skrbi, "da bi jih okužil sedanji partner"; povprečna ocena zaskrblje-
nosti je 1,4. Precej bolj pa se bojijo, da bi se okužili pri kakem prihodnjem
partnerju; ocena je 2,8, kar pa je še vedno manj od srednje ocene na tej lest-
vici, ki je 4. To bi pomenilo, da jih v povprečju tudi to ne skrbi kaj dosti. Kar
71 % jih je odgovorilo, da jih to ne skrbi. Le vsak dvajseti je obkrožil oceno,
višjo od 4. Ni razlike med odgovori leta 1984 in leta 1986.
Ženske vse to še manj skrbi kot moške. Oba spola se bolj bojita okužbe s her-
pesom kot z aidsom.
Samo homoseksualni ljudje se zde prestrašeni, saj je med njimi kar 70 odstotkov
vseh "pozitivnih" in so daleč najbolj ogroženi. Njihova srednja ocena bojazni pred
okužbo je 5, kar pomeni, da jih precej skrbi. Samo homoseksualni moški in lez-
bične ženske so tudi spremenili svoje spolno vedenje. Med njimi se jih je kar tri
četrt odpovedalo spolnim odnosom. Drugi anketirani pa niso spremenili ne pogos-
tosti kontaktov ne seksualnih praktik. Tri četrt jih ima še vedno redne spolne
odnose, 70 odstotkov oralni in 16 odstotkov analni seks. Le nekoliko previdnejši
so kot pred dvema letoma.
Ugotovitve te ankete se skladajo z ugotovitvami anket, ki sta jih izvedla "Was-
hington Post" in ABC News" leta 1985. Zajeli so 1500 Američanov nad 18 let.
- 154 -
80 odstotkov vprašanih se je strinjalo z ugotovitvijo, da gre za "družbeno neva-
ren pojav", vendar pa jih je skoraj prav toliko menilo, da zanje osebno niso po-
trebni nobeni zaščitni ukrepi. Podobno velja za Nemce: pri neki anketi (izvedel
jo je zdravstveni magazin osrednjega nemškega radia ZDF v februarju 1987) je
90 odstotkov vprašanih odgovorilo, da zaradi aidsa niso prav nič spremenili svo-
jega spolnega vedenja. Spremenil pa se je odnos do homoseksualnih. Anketira-
nim so dali izpolnjevati lestvico, ki naj bi merila "homofobijo" ali strah pred
homoseksualci. Na petstopenjski lestvici so morali oceniti deset trditev kot so:
"S homoseksualci najraje ne bi imel nič opraviti". "Bal bi se za svojega otroka,
če bi ga poučeval homoseksualni učitelj" ali "Homoseksualnost je bolezen". Ce-
lo pri tako liberalni skupini kot so bodoči izobraženci, je bila srednja ocena od-
govorov 3,5 (ocena 5 pomeni maksimalno odklanjanje) kar je več kot leta 1984.
Ali to pomeni, da propagandne kampanje za zaščito proti aidsu nimajo drugega
učinka, kot da še bolj diskriminirajo že tako ali tako diskriminirano manjšino, ki
pa je edina dejansko spremenila svoje spolne navade?
ORGANIZIRATI SE ZA POMOC 2RTVAM AIDSA
P. Jones, AIDS: Planning for our future. Social Work Today, 18, 23, 1987, str.10-11
Dokler ni mogoče računati z učinkovitim zdravljenjem in vakcinacijo proti viru-
su HIV, se je treba pripraviti na to, da bomo skrbeli za vse več obolelih na nji-
hovih domovih ali blizu doma. Ljudje, ki bodo skrbeli za te bolnike, morajo naj-
prej razčistiti s svojimi občutki jeze, strahu, in nemoči in se spoprijeti z občut-
ki krivde in brezupa pri bolnikih. Se bolj pomembno pa je, da se spoprimejo s
stigmatiziranostjo, izolacijo in osamljenostjo, ki so posledica pozitivne diagnoze.
Naloga strokovnjakov je naučiti ljudi razlikovati med majhnim številom situacij,
ki so resnično nevarne za okužbo in številnimi zmotnimi prepričanji, razširjenimi
med ljudmi. To je osnova vsega preventivnega delovanja in svetovanja. Center za
nadzor nalezljivih bolezni (CDSC-Communicable diseases Surveillance Centre) je
do sedaj (feb. 1987) v Veliki Britaniji registriral 610 primerov aidsa. Je treba
dvigati tak preplah? Epidemiologi ocenjujejo, da se bo do konca leta 1988 poja-
vilo 3000 novih primerov. Ti ljudje predstavljajo le vrh ledene gore, kajti raziska-
ve kažejo, da je na vsak primer odkritega aidsa okuženih 100 drugih ljudi. Ne ve
se, pri kolikšnem deležu okuženih se bo razvila bolezen. Samo čas bo pokazal,
ali je preveč optimistična ocena, da pri 10 odstotkih, ocena, da pri 100 odstot-
kih pa preveč pesimistična. Gotovo pa je, da vsi okuženi lahko okužijo druge. To
pomeni, da imajo strokovne službe v Veliki Britaniji dve leti časa, da se pripravi-
jo na to, da bodo morale skrbeti za okužene in bolne po vsej Britaniji. Pri vsem
tem je nerodno tudi, da človek, ki se inficira, tega ne čuti in meni, da ni ne-
varen za druge. Se več, ker med trenutkom okužbe in razvojem protiteles, mine
določen čas, takega človeka v času latence tudi z objektivnimi testi ni mogoče
odkriti. Nekateri so predlagali, naj bi pregledali vse prebivalstvo. To ni niti or-
ganizacijsko izvedljivo niti znanstveno upravičeno: negativen izid danes morda ne
bi bil več negativen jutri. Prav tako ni mogoče okuženih spraviti v karanteno in
izolirati. Smiselni pa bi bili taki pregledi v določenih primerih npr. v nosečnosti
in zgodnjem otroštvu.
Eden od ukrepov je svetovanje prizadetim. Pri tem je zmotno mnenje, da lahko
svetuje le socialni delavec in da se je tega mogoče naučiti na dvodnevnem se-
minarju. Svetovalci bolnikom, okuženim in njihovim družinam so vsi, ki pridejo z
- 155 -
njimi v stik: To so prostovoljci, ki dežurajo ob telefonih različnih služb kot npr.
"klic v sili", medicinske sestre, zdravniki v klinikah za urogenitalne bolezni in
klinikah in ambulantah za hemofilike, splošni zdravniki, socialni delavci v lokal-
nih socialnih službah in drugi. Nekateri primeri infekcij in bolniki v nekaterih
fazah razvoja bolezni se morajo zdraviti v bolnici, večina simptomov pa se lah-
ko obravnava doma. Pri tem pa bi lahko sledili zgledu prostovoljskih organizacij,
ki so že do sedaj razvijale obliko družabništva. Vsi, ki potrebujejo pomoč, bi
morali imeti možnost, da bi se spoprijateljili s takim, primerno usposobljenim,
družabnikom-prostovoljcem in skupaj z njim sodelovali v boju z boleznijo. Pri or-
ganizaciji te pomoči bi se morali opreti na dosedanje izkušnje z drugimi kroni-
čnimi in neozdravljivimi boleznimi.
V Združenih državah imajo prostovoljske organizacije, kot npr. organizacije ho-
moseksualnih moških, vodilno vlogo v svetovanju in skrbi za ogrožene ljudi; po-
dobno vlogo opravlja organizacija hemofilikov. Vse te in podobne organizacije bi
se morale povezati v mrežo centrov v vseh večjih mestih. Te centre v okviru so-
cialne službe bi vodilo nekaj strokovnjakov z nalogo koordinirati usluge pacien-
tom in njihovim družinam; izobraževati strokovnjake in širšo javnost, spremlja-
ti spremembe na svojem področju in reakcije na ukrepe ter to sporočati ustrez-
nim upravnim organom. Ti centri naj bi se povezovali z zdravniki, izobraževalni-
mi ustanovami, socialnimi službami, zavodi, cerkvami, urgentnimi službami, sin-
dikati in množičnimi občili. Posebno pomembno je informiranje mladih ljudi, ker
je med njimi razširjenih veliko iracionalnih bojazni. Prednost te sheme je, da se
opira na že obstoječe službe, da odvzema breme prostovoljskim organizacijam, ki
so se do sedaj edine ukvarjale s tem, da se usmerja na družino in lokalno skup-
nost in ne le na najbolj ogrožene skupine.
AZILI ZA OBOLELE
R. Kent, AIDS problems that will face all authorities. Social Work Today, 18,
23, 1987, L
Obrambi pred aidsom in skrbi za njegove žrtve je posvečen uvodnik te številke
Social Work Today. Opisuje ukrepe in razprave o njih v eni od regij v Angliji.
Pravi, da skušajo oddelki za socialno delo nadoknaditi, kar so zamudili, ker so
se precej pozno začeli ukvarjati z zadevami okrog aidsa. Trenutno se posvečajo
predvsem informiranju, usposabljanju, skrbi za otroke obolelih in razvijanju no-
vih domicilnih služb. Ena od nalog socialne službe v regiji je proučiti možnosti
za ustanovitev posebnega zavoda - sanatorija ali azila za obolele. Večina obole-
lih bo ostala doma, v okviru družine oziroma bodo živeli sami. Pri organizaciji
življenja doma bodo potrebovali pomoč oddelkov za socialno delo in stanovanjs-
kih oddelkov. Bolnišnična oskrba bo namreč potrebna le v fazah izbruhov simp-
tomov in v zadnjih tednih. V začetni fazi bolezni bodo nekateri ljudje želeli os-
tati v bolnišnici oziroma v zavodu, da bi se prilagodili na bolezen in se spopri-
jaznili z njenimi posledicami. Tako bo npr. narkoman v začetku zelo šibek in si
bo želel iti v azil, da bi se telesno in duševno okrepil. Kajti tipična reakcija na
obolelost bo verjetno razmišljanje o samomoru in poskus samomora.
Tak zavod naj ne bi bil namenjen samo oskrbi v zadnji fazi bolezni, ampak bi
morali dopustiti, da bi človek lahko prišel v kateri koli fazi tudi samo začasno.
Poleg stacionarne oskrbe pa bi tak zavod lahko razvijal terensko delo in izvede-
ništvo. V obstoječih zavodih v regiji so že do sedaj sprejemali v oskrbo okužene
- 156 -
ljudi, ne pa obolelih; vendar so bili ti ljudje sprejeti v glavnem iz drugih raz-
logov, okuženost je bila naključen spremljevalec. Uvodničar izraža bojazen, da
bo iz administrativnih razlogov nujno razvrščati ljudi v različne kategorije s po-
sebnimi nazivi (npr. "okuženi", "oboleli", ipd.). V sedanjem trenutku je naloga
vodij oddelkov za socialno delo informirati, izobraževati in usposabljati, da bi
vsaj nekoliko omilili bojazen delavcev pred delom z okuženimi in obolelimi; še-
le potem se je smotrno lotiti organizacijskih in drugih vprašanj.
PROGRAM SE NI POMOC
W. Mallinson, AIDS: an issue of concern for SSDS? Social Work Today, 18, 23,
1987, 12.
Vodja škotske organizacije za spremljanje aidsa (National Organizer of Scottish
AIDS Monitor), socialni delavec po stroki, jezno komentira dosedanje delo od-
delkov za socialno delo na področju obrambe pred aidsom in skrbi za žrtve.
Aids se je pojavil pred štirimi leti in vsak oddelek, ki vidi le malo dalj od svo-
jega nosu, bi lahko predvidel posledice, s katerimi imajo sedaj opraviti. V veli-
ki Britaniji je bilo ob koncu leta okrog 600 primerov aidsa, od tega jih je 300
že umrlo. Na škotskem so številke manjše: do sedaj je bilo 12 smrtnih prime-
rov. Pričakujejo pa, da se bo do poletja bolezen razširina predvsem na področje
Edinburgha. In vendar se socialni delavci vedejo, kot da ni nobene nevarnosti.
Nekega seminarja za vodje oddelkov za socialno delo so se udeležili le ljudje
srednjega ranga, ni pa bilo tistih, ki odločajo. Nekateri oddelki organizirajo izo-
braževanje o aidsu, pač zaradi notranjih in zunanjih pritiskov. Vendar so ta pri-
zadevanja skromna in kampanjska. V večini oddelkov so se dogovorili glede skr-
bi za okužene in obolele otroke ali otroke okuženih in obolelih staršev, ki ne
morejo skrbeti za otroke. To je v okviru dosedanjih pristojnosti in odgovornosti
teh oddelkov. Toda veliko opravil je novih in niso v okviru dosedanjih odgovorno-
sti - kaj lahko se bo zgodilo, da se bodo tem opravilom izognili. V nekaterih
oddelkih so za zadeve v zvezi z aidsom zadolžili posebne referente. Spisek njiho-
vih nalog je po besedah člankarja tako obsežen, da bi prestrašil še direktorja
multinacionalne družbe. V teh oddelkih mislijo, da so s tem, ko so sestavili ta
veličasten spisek, opravili svojo nalogo. Sedaj jim dolgo časa ne bo treba stori-
ti nič več! In vendar so oddelki za socialno delo odgovorni za določene vrste
storitev, te odgovornosti pa sedaj ne izpolnjujejo v polni meri. Oboleli in okuže-
ni ljudje so od časa do časa zelo bolni in vezani na posteljo. Potrebujejo nego
na domu in gospodinjsko pomoč. Potrebujejo oporo in nasvet socialnega delavca
o pomočeh, do katerih so upravičeni ali pa pomoč socialnega delavca pri komu-
niciranju z drugimi službami, na primer s stanovanjskim oddelkom. Prav tako je
treba delati z družinami obolelih. Posebno pozorno je treba obravnavati družine,
kjer sta okužena starša ter preskrbeti za otroke rejništvo in druge oblike začas-
ne namestitve. V takih primerih je prav tako treba svetovati otrokom. Ko bole-
zen napreduje, imamo opraviti z mladimi senilnimi ljudmi. Zanje bosta morali
zelo verjetno poskrbeti zdravstvena in socialna služba. 2e sedaj pa je skrajni čas,
da bi poskrbeli za izobraževanje in usposabljanje. Za ljudi, ki so umrli in za tis-
te, ki so se okužili, je bilo do sedaj narejeno premalo, kar pa je bilo narejeno
je bilo prepozno, škotska organizacija za spremljanje aidsa ima organizirano te-
lefonsko službo informiranja o aidsu (AIDS Information Phonelines) skupine za
oporo okuženim (Body Positive Support Groups), službo družabništva in svetovan-
ja (Buddy/befriending/Counseling Service) predavateljsko službo in informacijske
- 157 -
brošure za splošno javnost in za bolj izpostavljene skupine.
IZ POGOVORA Z NEGOVALCEM
G. Schneider, Wenn er zunn Sterben zu uns kommt, das halt ich nicht aus. In-
terview. Sozialmagazin, 12, 3, 1987, 18-21
W-A. je negovalec v eni od bolnic za bolnike z aidsom. Po službi ostane še dve
do tri ure dalj in kot prostovoljni delavec, član berlinske organizacije za pomoč
žrtvam aidsa, pomaga obolelim. Navajamo izvlečke iz pogovora z njim.
-	Koliko bolnikov imate pri vas?
-	Imamo skupaj 33 postelj. Povprečno 12 jih zasedajo bolniki z aidsom. Pred tre-
mi meseci so bili dva ali trije. Vsak dan jih je več.
-	Kako se počutiš pri tem delu?
-	Nenavadno težko je, ne le telesno. Ti bolniki potrebujejo veliko nege. Poleg
tega pa je to velika duševna obremenitev, ker vnaprej vemo, tako kot bolnik
sam, da ni upanja na ozdravitev. Pogosto si žalosten, predvsem, kadar se ka-
kemu bolniku stanje vse bolj slabša. Zelo se trudimo, ne le po zdravstveni
plati, ampak po človeški.. Potem pa doživimo, da človek vedno bolj propada.
To človeka zelo, zelo frustrira.
-	Od kot jemlješ moč za tako delo? Osem ur v negovalski službi, potem pa še
dve do tri ure varstva, pogovorov, čustvenega podpiranja bolnikov?
-	To me kar naprej sprašujejo. Tu imam prijatelja in to me v veliki meri drži
pokonci. Poleg tega sem veren. Sem kar precej veren. Zame je vse to smisel-
no, celota, vse kar je. In tega se držim, ker mi to daje moč. Ce bi popustil,
bi se vse zamajalo. Poleg tega imam redne supervizijske sestanke pri službi
pomoči za žrtve aidsa. To imajo vsi skrbniki. Brez supervizije takega dela ne
bi zdržal.
-	Lahko sežem malo nazaj? Kakšen smisel ima to?
-	Sam sem pol leta živel v prepričanju, da sem "pozitiven". Potem se je poka-
zalo, da so zamenjali moj krvni serum in da je vse v redu. Takrat sem se
ozrl na svoje življenje in sklenil, da ne bom več živel tako površno. Spoznal
sem, da sem končen in ne večen. To je bilo zame pomembno doživetje, ki ga
ne bi rad zamudil. Tega ne bi bilo, če ne bi pol leta živel iz oči v oči z bo-
leznijo in smrtjo.
-	Kaj meniš o testiranju?
-	Sem odločen nasprotnik testiranja, ker se s tem nič ne doseže. Ce si poziti-
ven, lahko le čakaš. Pod Damoklejevim mečem. Za mnoge je to prehuda obre-
menitev. Ko bolezen v resnici izbruhne, so tako uničeni, da nimajo sploh nič
več od življenja. Dve leti se je pri meni v stanovanju sestajala skupina pozitiv-
nih in takrat sem pogosto doživel, da so bili ljudje čisto na koncu. Od testa
nimajo ljudje nobene koristi.
-	Zakaj pa si pustil, da so te testirali?
-	Saj nisem, takrat še niso imeli teh testov. Maja 1984 me je moj domači zdrav-
nik napotil na laboratorijske preiskave. Takrat so mi vzeli kri. Ko imajo kri,
jo zamrznejo. Naknadno so jo testirali. Septembra 1984 so me obvestili s pis-
mom na dom, da sem pozitiven. Takrat smo ustanovili prvo skupino pozitivnih
za samopomoč.
-	Je bila ta skupina edina vaša opora?
-	Ne. Moj prijatelj je bil moja opora. Najprej sem mislil, da se bo najin odnos
- 158 -
razdrl. On pa se je odločno postavil na mojo stran. To so stvari, ki jih ne
pozabiš. Po dveh mesecih sem razkril zadevo skupini mojih homoseksualnih
prijateljev. Niso me zavrgli, ampak so bili taki kot prej. To mi je zelo poma-
galo, da sem nato zadevo obravnaval popolnoma odkrito, takrat sem bil zelo
aktiven pri delu z javnostjo. Veliko sem imel od tega. Bistvena izkušnja pa
je povezana s tem, da sem že takoj v začetku odkril, kako je z mano. Čeprav
živim v majhnem mestu, sem že zelo zgodaj začel živeti odkrito homoseksual-
no. Ljudi , ki so živeli prikrito, je aids bolj prizadel. Nikoli se niso naučili
pravega odnosa do svoje lastne homoseksualnosti, še manj se morejo naučiti
odnosa do te bolezni. To je popolna katastrofa. Pomisli na biseksualne moš-
ke, ki imajo ženo doma in ki se ji ne sanja, da mož poleg tega počne še dru-
ge reči. Prav za biseksualne vem, da mnogi o tem sploh ne govorijo. Pa tudi
hete.roseksualni so nenadoma soočeni z boleznijo, ki se prenaša seksualno.
Opraviti imaš z umirajočimi ljudmi. Kakšne občutke imaš?
2alost, tudi strah. Ne strah pred tem, da bi tudi tebe doletelo, ampak strah,
da bodo okoli mene izumrli vsi prijatelji in znanci, počasi a gotovo. Da bom
nekega dne ostal sam. Tega se vedno znova zbojim, kadar umre kak bolnik.
Kadar kdo umre, jokam. Notranjo napetost lahko sprostim le z jokom. Prejš-
nji teden se mi je to zgodilo, ko je umrl nekdo, trideset let star.
Si lahko privoščiš, da jokaš, ko so zraven kolegi, kolegice?
Ne oziram se več nanje. S tem morajo živeti. Pri svojcih se zberem, čeprav
je zelo težko, včasih neverjetno težko,
kako ravnate z umirajočimi, v medicinskem smislu?
Skušamo jim olajšati umiranje. Konkretno: damo jim opiate. Bolniki to vedo
in so veseli tega. Pri tem tudi soodločajo. Ce kdo noče, da bi ga še naprej
zdravili, odstranimo vsa zdravila.
Kako preneseš slovo od ljudi?
Najslabše je, če se je razvilo prijateljstvo. Tolaži me, da se vsem dogaja ta-
ko. Večina ima na oddelku kakega bolnika, ki jim je posebno pri srcu. Pred
kratkim mi je rekel eden od zdravnikov: Ko bo X. prišel k nam umret, tega
ne bom zdržal.
Praviš: ko bo prišel k nam umret?
Ja. Prišel bo k nam umret. Mislim, da je za vse to nekaj novega, za zdravni-
ke, sestre in negovalce. Večini tega še ni bilo treba doživeti.
Poleg službe si bil v zadnjem tednu 40 ur na oddelku? Tudi prenočiš tu?
Ja. Pogosto me vprašajo, če bi hotel biti zraven, ko kdo umira. Tudi spal sem
že pri bolniku. Sede! sem pri njem tja do polnoči, potem sem primaknil pos-
teljo in legel poleg, ter ga držal za roko. To omili bojazen.
Čudi me, da v bolnici to dovolijo.
Tudi sam sem v zadnjih dveh letih spoznal, kaj vse je mogoče. Pri nas - in
mislim, da velja to za vse berlinske klinike - dovoljujejo tudi, da lahko pri-
jatelj vedno ostane. V sobo dajo še eno posteljo. Tako pomembno se mi zdi,
da je bolniku omogočen telesni stik. Vidim, kako hvaležni so bolniki, če jih
primem za roko. Samo malo ga pobožam. Eden mi je rekel - sedel sem ob
postelji in ga vprašal, kaj lahko storim zanj: Kako uro ostani tu in me božaj.
To je zame boljše, kot če požrem deset pilul.
Je bolnica pravi kraj za bolnike z izraženim aidsom v zadnjem stadiju? Si lah-
ko predstavljaš boljše možnosti?
Ja. V stanovanjski skupnosti, kjer bi bilo ves čas poskrbljeno za varstvo. Vse-
kakor ne, dokler bolnik še potrebuje zdravniško pomoč. Ko pa reče: nočem
več, pustite me pri miru, rad bi umrl, tedaj bi bil lahko v taki skupnosti. Pri-
soten bi moral biti negovalec ali negovalka in psiholog. Tudi socialni delavec,
ta bi imel veliko dela z urejanjem denarnih pomoči in podobnega.
Ce se bo število obolelih tako povečevalo kot doslej, boste imeli čez nekaj ča-
- 159 -
sa vse postelje zasedene z obolelimi od aidsa. To pomeni samo napor.
Ne, čeprav veš, da bodo vsi umrli. Od njih tudi zelo veliko dobim. Se nikdar
v svojem življenju mi ni bilo toliko povrnjenega kot zdaj. Drugače ne bi mo-
gel delati, če ne bi bilo tako.
TUDI S TEM SE MORAMO SPOPRIJETI
R. Neutzling, "AIDS: Wir können uns gar nicht raushalten". Sozialmagazin, 12,
4, 1987, 58-62.
Politiki, zdravstvene institucije in množična občila v ZR Nemčiji so po prvih žrt-
vah aidsa na nemških tleh izzvali pravo kolektivno seksualno nevrozo. Za naše do-
življanje aidsa je značilna predstava o mešanici orgij, nasilja, drog, pohote, uma-
zanosti, kršitve tabujev ter bolezni in smrti. Ta predstava izziva v nas slepe re-
flekse, ki lahko mobilizirajo prikrite fašistične reakcije, izločevanje, naznanjanje
in zasledovanje tako imenovanih rizičnih skupin. Občan je po tej predstavi žrtev
homoseksualcev, narkomanov, prostitutk, črncev, žrtev tistih, ki žive ob robu. Ko
so se leta 1983 pojavili v ZR Nemčiji prvi primeri aidsa, so oblasti poverile us-
tanovam za pomoč narkomanom, naj izvedejo testiranje svojih strank; tedaj ni nih-
če vedel, kaj naj bi počeli s pozitivnimi primeri. Izbruhnila je panika - pri priza-
detih, njihovih pomočnikih in pri širši javnosti. Zdravniki so bili brezupno preobre-
menjeni, celoten zdravstveni sistem, s psihosocialnimi ustanovami je bil poplavljen
s protislovnimi informacijami. Leto kasneje so se v več velikih mestih pojavile pr-
ve skupine za pomoč žrtvam aidsa, ki so delno nastale iz skupin homoseksualcev
kot npr. "delovna skupnost homoseksualcev v zdravstvu - zdravniki in terapevti"
(BASG - Bundesarbeitsgmeinschaft Schv^ule in Gesundheitswesen - Arzte und The-
rapeuten). Sedaj je v ZRN že 40 regionalnih skupin, ki so združene v skupni or-
ganizaciji "Deutsche Aids-Hilfe e. V." Eden od psihologov, ki delujejo v tej orga-
nizaciji meni, da tradicionalni sistem zdravstva nikdar ne bi mogel vzpostaviti te-
ga, kar zmore ta organizacija. Ta organizacija omogoča svetovanje, skrbstvo, po-
govore in skupine za samopomoč. V začetku je bilo veliko telefonskih pogovorov
zaskrbljenih ljudi, ki so se bali, da bi se inficirali preko pralnice ipd. Poleg ho-
moseksualnih in biseksualnih moških prihajajo v svetovalnice tudi heteroseksualci,
ki menjavajo partnerje. Nasvet je za vse enak: uporaba kondoma.
Pri pogovorih z okuženimi ljudmi, naj bodo pogovori individualni ali skupinski, je
v ospredju vprašanje, kako dolgo bodo še živeli. Pri tem je zanimivo, da se obo-
leli prej sprijaznijo s tem dejstvom in si zastavijo vprašanje, kako še kaj dobre-
ga dobiti od življenja. Pozitivni, ki nimajo simptomov, pa so v zelo negotovi si-
tuaciji: ne vedo, ali se bodo v naslednjih mesecih nevarno inficirali ali pa bodo
živeli še 50 let. V tej stiski si prizadeti lahko pomagajo tako, da se udeležijo
skupinskega treninga samozavesti. Drugače je z organizacijo Pro Familia, ki do
sedaj še ni zavzela uradnega stališča do vprašanj povezanih z aidsom. Vendar pa
so se ljudje v začetku obračali na to organizacijo, ki je družbeno priznana, z raz-
ličnimi vprašanji in prošnjami a njeni uradniki niso znali pomagati. Odklonili so
tudi uraden predlog zdravstvene uprave, naj bi prevzeli svetovanje. Vendar pa ne-
kateri sodelavci te organizacije uvidevajo, da se organizacija ne bo mogla izogni-
ti svojim nalogam na tem področju. Ena njenih dosedanjih nalog je npr. svetovan-
je v primerih nezaželene nosečnosti. Po nasvet pa je prišla okužena žena in nihče
ni vedel, kaj storiti. Medtem je že postalo dokaj jasno, da se v takem primeru
plod lahko inficira, nosečnost pa ženo oslabi do te mere, da tudi pri njej izbruh-
ne bolezen.
- 160 -
ALI ŽIVLJENJSKE OBREMENITVE ZMANJŠUJEJO ODPORNOST PROTI
BOLEZNIM?
Paul Martin, Psychology and the immune system, New Scientist, 9. 4. 1987,
46-50.
Med ljudmi je razširjeno prepričanje, da življenjske obremenitve zmanšujejo od-
pornost proti boleznim; to tudi zdravnikom psihologom in socialnim delavcem ni
tuje. Biološko usmerjeni znanstveniki pa so zatrjevali, da za to ni nobenih trd-
nih dokazov in da niso pojasnjene domnevne zveze med obremenitvami in imuno-
loškimi reakcijami, ki vplivajo na človekovo dovzetnost za bolezen. Novejše ra-
ziskave kažejo, da dogajanje v možganih lahko vpliva na imunski sistem, to pa
pomeni, da na ta sistem posredno vplivajo tudi psihični in čustveni dejavniki.
V zadnjih letih so v več raziskavah ugotovili, da je povezava med čustvenimi
stanji in dovzetnostjo za bolezni. V eni od raziskav v ZDA (S. Kasl) so ugotovi-
li, da obremenitve vplivajo na pogostost vnetja žlez (nalezljiva mononukleoza, ki
jo povzroča Epstein-Barrov virus. Proučili so 1400 kadetov vojne akademije v
West Pointu. Na začetku raziskave približno tretjina kadetov ni imela protiteles
za virus EBV, kar pomeni, da prej niso bili okuženi s tem virusom. Pri približ-
no 20 odstotkih teh kadetov so se kasneje pojavila protitelesa; približno četrti-
na teh kadetov je tudi zares zbolela. Pokazalo pa se je, da so zboleli predvsem
tisti kadeti, ki so doživljali hujše obremenitve pri študiju in življenju v akademi-
ji. Bili so v glavnem zelo motivirani, da bi uspeli, bili pa so manj sposobni; ime-
li so tudi pretirano storilnostno usmerjene očete. Na osnovi teh značilnosti se
je torej dalo napovedati, kdo bo zbolel, pa tudi kdo bo dalj ostal v bolnišnici.
Podobni so rezultati raziskave o vročinskih izpuščajih, ki jih povzroča virus her-
pes simplex I (HSV-I). Med študentkami šole za medicinske sestre so tiste, ki
so se opisale kot nesrečne, imele naslednje leto večkrat izpuščaj kot ostale.
Seveda pa te raziskave govore le o korelaciji med obremenitvami in boleznijo,
ne povedo pa, na kakšen način te obremenitve privedejo do bolezni in ali so z
njo vzročno povezane. Ena prvih psihoimunoloških raziskav (R.W. Bartrop) pa je
skušala ugotoviti zvezo med življenjsko obremenitvijo in imunološko reakcijo or-
ganizma. Proučili so 26 oseb, katerih zakonci so pred kratkim umrli. Razisko-
valci so vzeli vzorce krvi teh vdovelih ljudi in izolirali limfocite. Limfociti so
bistvena komponenta imunskega sistema. Ko se srečajo z antigeni (tujki v tele-
su), se delijo in proizvedejo protitelesa. Protitelesa se prilepijo na antigene, ce-
loten ta kompleks pa uničijo fagociti. Ce hočemo videti, kako dobro dela člo-
vekov imunski sistem, moramo opazovati, kako hitro bodo limfociti reagirali z
antigeni. Raziskovalci izpostavijo vzorec limfocitov mitogenu (kemični snovi, ki
jo telo doživlja kot tujek), ki povzroči, da se limfociti delijo in razmnožijo. Ra-
ziskava, o kateri poročamo, je pokazala, da so pri vdovelih ljudeh dva meseca
po smrti zakonca, limfociti reagirali pomembno počasneje kot pri drugih ljudeh,
izenačenih po starosti, spolu in etničnem poreklu. Take rezultate so dobili tudi
v drugih podobnih raziskavah. Vendar pa se da te rezultate pojasniti tudi druga-
če. Ljudje lahko reagirajo na tako obremenitev, kot je smrt zakonca, z motnja-
mi spanja, izgubo apetita, uživanjem pomiril, alkohola, kajenjem ipd. Te razvade
in ne sam obremenilni dogodek znižajo obrambno sposobnost organizma. Zato so
v neki raziskavi (J. Kiecolt-Glaser) opazovali imunsko reakcijo na sam dan obre-
menitve. Vzeli so kri 75 študentom medicine, medtem, ko so opravljali pomem-
ben izpit. Ugotovili so, da so bile njihove "celice naravne ubijalke" (velike bele
krvne celice, ki uničujejo tuje celice) na dan izpita pomembno manj aktivne kot
mesec dni prej. Pri teh študentih so ugotovili tudi pomembno manj protiteles v
- 161 -
slini. Iz etičnih razlogov so raziskave na ljudeh nujno oniejene, zato so več ra-
ziskav opravili na živalih. Večina eksperimentov je pokazala, da so živali, ki so
jih izpostavili obremenitvam, manj odporne proti boleznim. Pokazalo se je, da
so celo bivalni pogoji, v katerih žive laboratorijske živali, pomembno vplivali na
odpornost. Eden od raziskovalcev (V. Riley) je mišje samičke okužil z virusom,
ki povzroča tumorje na seskih. V povprečju se je pri miših, ki so živele v obi-
čajnih laboratorijskih pogojih,tumor razvil po 358 dneh. Pri miših pa, ki so jim
uredili posebno udobno bivališče, kjer je bilo kolikor mogoče malo hrupa, tres-
ljajev, vonjav in motenj, se je tumor razvil šele po 566 dneh.
Raziskave na živalih so tudi odkrile, da stres nima vedno le neugodnih posledic.
Včasih lahko poveča odpornost. Podgane, ki so jim nasilno omejevali svobodo gi-
banja, so bile bolj odporne proti alergičnemu vnetju možganskih ovojnic. Ta po-
skus sicer ni kaj prida povezan z domnevo, da je izid obremenitve odvisen od
tega, ali lahko posameznik nadzoruje'obremenitev ali ne. V prid tej domnevi pa
govore številni eksperimenti, pri katerih so živali izpostavili električnim sunkom.
Nekatere živali so imele možnost pritisniti na vzvod in tako odpraviti sunek. Dru-
ge živali pa so sicer lahko pritiskale na vzvod, vendar brez učinka. Prve so torej
lahko odpravile obremenitev s svojo aktivnostjo. Pokazalo se je, da so npr. pod-
gane, ki se niso mogle izogniti sunkom, razvile rano na želodcu trikrat pogoste-
je kot podgane, ki so sunke lahko izključile. V drugem podobnem poskusu so
podganam vbrizgali celice tumorja in jih izpostavili električnim sunkom. Med pod-
ganami, ki so lahko kontrolirale sunke, jih je 27 odstotkov razvilo tumor, v pri-
merjavi s 63 odstotki pri podganah, ki so bile na milost in nemilost prepuščene
sunkom. 2e po eni sami seriji šokov, ki jih živali niso mogle kontrolirati, se je
pomembno zmanjšala reaktivnost limfocitov. V zvezi s tem je psiholog Seligman
razvil pojem "naučene nemoči", stanja, ki je podobno depresiji pri ljudeh. Zna-
čilen simptom je, da posameznik popusti, vrže puško v koruzo in se neha izogi-
bati obremenilnim situacijam, tudi depresija pri ljudeh je povezana z večjo obo-
levnostjo in oslabljenim imunskim sistemom.
Eno najbolj vznemirljivih področij psihoimunologije pa je imunsko pogojevanje.
Številni eksperimenti so pokazali, da se je imunske reakcije mogoče naučiti s
klasičnim pogojevanjem. R. Ader in N. Cohen sta pogojevala podgane tako, da
sta jim najprej dala piti vodo, sladkano s saharinom (pogojni dražljaj), nato pa
sta jim vbrizgala drogo ciklofosfamid kot nepogojni dražljaj. Ciklofosfamid moč-
no zavre reakcijo imunskega sistema. Tako sta postopek večkrat ponovila. Nato
sta podganam vbrizgala rdeče krvne celice ovce; podgane zanesljivo reagirajo na
te celice tako, da razvijejo protitelesa. Podgane, ki so jih pogojevali na sladko
vodo, pa so razvile 25 odstotkov manj protiteles kot nepogojevane podgane. To-
rej je sladka voda sama zavrla imunsko reakcijo tako kot ciklofosfamid. Spoznan-
je, da se da imunsko reakcijo kondicionirati, bi lahko uporabili pri lajšanju av-
toimunskih reakcij. Avtoimunske bolezni se pojavijo, kadar organizem svoje last-
ne celice dojame kot tuje in jih napade, tj. razvije protitelesa. Taka bolezen je
npr. artritis. Ljudem s takimi boleznimi bi koristilo, če bi zavrli svojo imunsko
reakcijo. Podobno velja za imunsko reakcijo pri presaditvi organa ipd. V takih
primerih se imunsko reakcijo zavira z različnimi zdravili, ki pa imajo nezaželje-
ne stranske učinke. Ce bi jih vsaj delno lahko nadomestili z neškodljivimi snov-
mi kot pogojnimi dražljaji, bi bolnikom olajšali položaj.
Se vedno ni jasno vprašanje, kako psihološki dejavniki vplivajo na imunski sistem?
Kateri biološki mehanizmi posredujejo? Tradicionalna razlaga pravi, da psihološ-
ki ali čustveni dejavniki povzroče vzburjenje v hipotalamusu. Posebne kemične sub-
stance potujejo od tod do nadledvične žleze, ki izloči hormone kortikosteroide.
- 162 -
Ti zmanjšajo vnetja v poškodovanih delih telesa in mobilizirajo energijo. Vpliva-
jo pa tudi na imunski sistem in sicer tako, da zmanjšajo število protiteles in
velikost limfnih vozlov, ki so vir limfocitov. Zavrejo torej imunsko reakcijo. To-
da novejši eksperimenti so pokazali, da stres zavre imunsko reakcijo tudi, če
so nadledvične žleze odstranjene. Torej kortikosteroidi niso edina vez med mož-
gani in imunskim sistemom. Psihološka obremenitev spremeni količino mnogih
hormonov, nevrotransmiterjev in nevromodulatorjev (rastni hormon, insulin, va-
zopresin, testosteron, prolaktin, adrenalin, noradrenalin, endorfine, enkefaline).
Celice imunskega sistema imajo receptorje za prepoznavanje teh hormonov. Ce
se pod vplivom dogajanja v možganih izloči pravi hormon, in se poveže z recep-
torjem v imunskem sistemu, sledi veriga dogodkov, ki spremeni dejavnost lim-
focitov. V načelu bi torej psihološki dejavniki lahko vplivali na imunski sistem,
preko katerega koli posameznega prenašalca ali preko vseh teh kemičnih prena-
šalcev. V najnovejših raziskavah so se usmerili predvsem na eno skupino teh
snovi, to so nevropeptidi, npr. beta endorfin in metenkefalin. Te, opiju podobne
snovi, proizvajajo možgani predvsem kot reakcijo na obremenitve, ki jih ni mo-
goče nadzorovati. Receptorje za nevropeptide pa so našli na površini belih krv-
ničk in odkrili, da lahko vplivajo na aktivnost limfocitov in celic naravnih uBi-
jalk. Poleg tega živčne poti povezujejo možgane z različnimi pomembnimi deli
imunskega sistema: tudi po teh poteh lahko pridejo signali do tega sistema. Pa
tudi obratno lahko velja, namreč da imunski sistem vpliva na dejavnost možga-
nov.
JE LEGASTENIJA POSLEDICA MOTENEGA RAZVOJA CENTRA ZA GOVOR
V VELIKIH MOŽGANIH?
r.R. Vellutino. Dyslexia, Scientific American, 256, 3, 1937,20-27.
Starejše teorije o vzrokih in naravi legastenije so imele to motnjo za posledico
motenj v zaznavanju, vse bolj pa kaže, da je v resnici posledica motenega razvo-
ja centra za govor v levi možganski polobli. Čeprav gre za prirojeno motnjo, ki
je, kot kaže, posledica abnormnega razvoja imunskega sistema pri zarodku, zan-
jo zaenkrat ni drugega zdravila kot pravilen pouk branja in pisanja.
Z besedo "legastenija" označujejo težave pri branju in pisanju, težave, ki jih ima-
jo sicer normalni otroci. Najbolj tipična taka težava je pisanje zrcalno obrnjenih
črk in zamenjevanje besed pri branju (npr. tik namesto kit, bel nam. del ipd).
To motnjo povezujejo ljudje z različnimi drugimi motnjami in jo razlagajo na raz-
lične načine. Pravijo, da legasteniki nimajo dobro razvite premoči ene roke. Pra-
vijo tudi, da so za legastenijo bolj dovzetni otroci, ki se učijo abecednih pisav
in ne morda piktografskih (slikovna pisava) in ideografskih pisav (npr. kitajska pi-
sava). Razširjeno je tudi pojmovanje, da se da motnjo ublažiti ali korigirati z ur-
jenjem vidnega prostorskega zaznavanja. Sodobne raziskave pa so pokazale, da so
ta pojmovanja napačna.
Da gre za motnjo zaznavanja, je prvi trdil ameriški nevropsihiater S.T. Orton le-
ta 1925. Na prvi pogled se zdi prav verjetno, da je vzrok za zamenjevanje črk (b
za d) ali besed (tik za kit) kaka motnja v čutilu vida ali v centru za vid. Ta
motnja naj bi bila po Ortonu posledica razvojnega zaostanka, zaradi katerega ena
možganska polobla ni uspela nadvladati druge pri usmerjanju razvoja govora. Vi-
deli bomo, da je prav ta zadnja misel še vedno aktualna. Drugi so legastenijo po-
- 163 -
vGzovali z motoričnimi in vizualnimi defekti ali motnjami v koordinaciji oči. Ta
pojmovanja so še danes razširjena in na njih temeljijo tudi različne metode za
korekcijo legastenije. Toda F. R. Vellutino in sodelavci s Centra za raziskovan-
je in proučevanje otroka nevi/yorške državne univerze so dokazali, da ta težava
ni posledica motenj zaznavanja, ampak da gre za jezikovno motnjo. Legasteniki
ne morejo besed predstaviti z glasovi in nimajo tako hitro v mislih pripravljenih
pravih glasov za določeno besedo; zaradi tega si tudi težje zapomnijo besede
(deficit fonološkega kodiranja). Ne zmorejo besed razstaviti na glasove, iz ka-
terih so sestavljene (deficit fonemske segmentacije). Imajo slabo razvito bese-
dišče in težave pri prepoznavanju slovničnih in skladenjskih razlik med beseda-
mi in stavki. Legastenija nikakor ni zaznavna motnja ampak posledica manjše
sposobnosti, da bi druge vrste informacij izrazili v govorni obliki.
Da bi razumeli to opredelitev, si predstavljajmo razum kot knjižnico. Legasteni-
ja je motnja, ki preprečuje, da bi pravilno vskladiščili nove informacije, kakor
tudi, da bi povezali in priklicali že vskladiščene informacije. Shranjevanje podat-
kov v spominu poteka v treh fazah. Prva faza skladiščenja se dogaja v senzor-
nem sistemu, kjer se za kratek čas zadrži kopija podatka, ki ga je treba shra-
niti. Druga faza se dogaja v "kratkotrajnem" ali "delovnem" spominu. To je sis-
tem z omejeno kapaciteto, v katerem je kodirana verzija dražljaja (kopija) 30
sekund na razpolago za različne miselne operacije. V tem delovnem spominu se
fizična informacija transformira v bolj abstraktne simbole, primerne za shranje-
vanje v dolgotrajnem spominu. V zadnji fazi zapomnjevanja se kodirana oblika dra-
žljaja bodisi kategorizira in shrani v dolgotrajnem spominu ali pa se jo zanema-
ri in dokončno izgubi iz delovnega spomina.
V raziskavi, ki je temeljila na tem modelu so ugotovili, da je legastenija simp-
tom motenj v shranjevanju in prenašanju jezikovnih informacij ne pa posledica
defekta v vizualnem sistemu. V enem izmed več poskusov so morali otroci, ki
slabo berejo in pogosto zamenjujejo črke in besede z zrcalnimi, prepisovati in
prerisovati risbe, oškrbljene črke in številke med njimi pa tudi besede, potem
ko so jih videli le za kratek čas. Potem pa so morali povedati, katero besedo
so videli zapisano. Slabi bralci so brez težav pravilno prerisali črke v besedi, če-
tudi niso mogli pravilno poimenovati besede. Na primer: pravilno so prepisali
"kit", izgovorili pa so "tik". Ko so jim nato rekli, naj besedo črkujejo, so izgo-
vorili črko za črko v pravilnem zaporedju, čeprav malo prej niso prav prebrali
besede kot celote. To pomeni, da so napake te vrste posledica težav pri shran-
jevanju imen napisanih besed. V nekem drugem poskusu so morali legastenični
in normalni otroci napisati hebrejske besede, potem ko so jih videli le za kratek
čas. Ti otroci niso poznali hebrejske pisave; njihove rezultate pa so primerjali z
otroki, ki so se učili hebrejsko. To nalogo so enako uspešno opravili legastenični
in normalni otroci, seveda slabše kot otroci, ki so se učili hebrejsko. Legasteni-
čnim in normalnim otrokom te besede niso nič pomenile, zanje so bile samo ne-
kakšne kljuke. Zato so jih legasteniki prepisali enako uspešno kot normalni. To
pomeni, da na spomin za besede vpliva pomen besed in glasovna podoba besed v
zavesti. Poleg tega so ugotovili, da legasteniki enako dobro pomnijo obliko zna-
menj.
Natisnjene besede je možno prepoznati na dva načina: kot celoto na osnovi zna-
čilne oblike, pomena in konteksta ali pa tako, da besedo razčlenimo na črke in
?lasove, ki jo sestavljajo. Človek, ki se uči brati, mora uporabljati obe strategiji,
e se otrok preveč nagiba le k celostni strategiji in ne uporablja glasov, ki so
povezani s črkami abecede, le-te v vizualnem spominu ne bodo dobile pravih na-
zivov (nalepk). Sledijo napake zamenjave kit-tik Otroci pa, ki se opirajo le na
- 164 -
glasovno vzporejanje, ne berejo tekoče in težko razumejo, kaj berejo.
Slabi bralci se ne zavedajo popolnoma jasno, da lahko govorjene in napisane be-
sede razčlenijo na posamezne glasove. Zato težko prepoznajo besede s pomočjo
abecednega vzporejanja in združevanja črk-glasov, oz. s fonetskim dekodiranjem.
V otrokovem spominu shranjene besede nimajo popolne fonološke kode, kar je
podobno kot če knjige v knjižnici ne bi imele popolnih kartic, s pomočjo kate-
rih jih lahko poiščemo. Pomanjkljivosti v abecednem vzporejanju in fonetskem
dekodiranju so glavni faktor pri težavah z branjem. Raziskave dosledno kažejo,
da se slabi bralci mnogo težje naučijo uporabljati glasove črk pri dešifriranju
navideznih besed (nesmiselne skupinice črk) in besed, ki jih še nikdar niso vide-
li. Kaže, da so te težave posledica slabega razumevanja fonemskih vrednosti.
Ugotovili so tudi, da so se tisti predšolski otroci in prvošolčki, ki so bili spo-
sobni razstaviti izrečene besede na zloge in fonemske enote, bolje naučili bra-
ti kot otroci, ki so bili manj sposobni za tako razstavljanje. Tisti otroci, ki so
jih učili prepoznavati glasove, so bili bolj vešči pri abecednem vzporejanju in
bolj sposobni prepoznavati natisnjene besede. Ce je res, da slabo zavedanje fo-
nemov in slabo fonetsko dekodiranje izvirata iz težav pri fonološkem kodiranju,
bi pričakovali, da bodo imeli slabi bralci težave pri pomnenju besed, ki jih sli-
šijo. Natanko to so pokazali poskusi. Slabi bralci so si slabše zapomnili sezna-
me besed, ki so jim jih prebrali. Drugi poskusi so pokazali, da imajo ti otroci
težave tudi pri poimenovanju znanih predmetov barv in številk. Obotavljajo se,
ovinkarijo in navajajo napačne besede kot npr. "pes", če jim pokažeš sliko mač-
ke. Slabi bralci slabše razumejo stavke, posebno če so bolj zapleteni. Slabše
prepoznavajo nevsebinske besede (vezniki, členi ipd.) kot vsebinske (pes, mačka).
Ko berejo, si pri prepoznavanju besed ne pomagajo s kontekstom stavka.
Ker so legasteniki očitno moteni pri povezovanju črk in besed z ustreznimi gla-
sovi, so raziskovalci pomislili tudi na to, da morebiti slabše slišijo oz. da slabše
pomnijo akustične podatke. Poskusi so pokazali, da slišijo enako dobro kot nor-
malni otroci in da enako dobro pomnijo akustične podatke. Enako dobro so pom-
nili zvoke iz okolja, slabše pa besede, ki so jih slišali.
S poskusi so ovrgli še več drugih hipotez. Po eni od teh gre pri legasteniji za
motnjo pozornosti. V resnici so otroci z moteno pozornostjo imeli težave pri
branju toda imeli so jih tudi pri drugih nalogah. Pravi legasteniki pa so imeli
težave samo pri branju. Druga teorija pravi, da je legastenija povezana z nespo-
sobnostjo, da bi dražljaje, ki jih zaznavamo v enem senzornem sistemu, poveza-
li z dražljaji v drugem. Tretja teorija pripisuje legastenijo pomanjkljivemu aso-
ciativnemu učenju, četrta pa težavam pri učenju "invariantnih odnosov", kot je
npr. učenje pravil, na katerih temeljijo abecedno vzporejanje ali pojmi števil. Tu-
di za teorijo, ki pravi, da so legasteniki težje zapomnijo serijo postavk ali do-
godkov, niso našli potrdila.
Pač so se v zadnjem času nakopičila dejstva, ki kažejo , da gre pri vsej re-
či za genetske in nevrološke vzroke. Izhodišče za to smer raziskovanja je po-
membno dejstvo, da je med dečki več legastenikov kot med deklicami. Pri deč-
kih je razmerje med legasteniki in normalnimi 1:4, pri deklicah pa 1:10. Lega-
stenija se pogosteje pojavlja pri dvojčkih kot pri drugih sorojencih in bolj pogos-
to pri enojajčnih (identičnih) dvojčkih kot pri dvojajčnih. Skupina raziskovalcev
univerze Colorado v Boulderju (S.D. Smith) je celo lokalizirala določen gen na
kromosomu št. 15, ki naj bi bil odgovoren za legastenijo. Na isti univerzi so ugo-
tovili tudi, da se pri legastenikih, ko berejo, pojavijo valovi z večjo amplitudo v
levi možganski polobli in ne v desni, kot pri normalnih. Neka druga raziskava ka-
- 165 -
že, da je aktivnost leve hemisfere pri legastenikih kvalitativno različna od aktiv-
nosti pri normalnih bralcih. Nevroanatomske študije na harvardski medicinski
šoli (A.M. Galaburda) pa so pokazale, da legasteniki nimajo bolj razvitih podro-
čij na levi hemisferi kot na desni, kakor je to pri normalnih; poleg tega je ce-
lična zgradba govornega področja v levi hemisferi pri legastenikih nepravilna.
Vzrok za to nepravilnost naj bi bil v abnormnem razvoju imunskega sistema pri
zarodku; do tega pa naj bi prišlo pod vplivom moškega hormona testosterona.
Ta naj bi motil normalni razvoj govornega področja v možganih, pospeševal pa
razvoj področja za prostorsko gledanje in vizualno-motorično koordinacijo.
Da bi legastenijo kolikor mogoče omilili, je priporočljivo že zgodaj odpravljati
težave pri branju. Priporoča se individualna obravnava in kombinacija analitič-
ne in sintetične metode branja. Učenje branja naj spremljajo druge dejavnosti,
ki pospešujejo jezikovni razvoj. Strokovnjaki se strinjajo, da ni boljše metode
kot neposredni, individualni pouk branja.
Povzetke v rubriki Iz tujega tiska
pripravil:
Blaž Mesec
dokumentacija
ARCHIV
für Wissenschaft und
Praxis der sozialen Arbeit
ArchsozArb
Vierteljahreshefte zur Förderung
von Sozial-, Jugend- und
Gesundheitshilfe
Herausgegeben von Professor Dr. Teresa Bock
Rektoratsstraße 46. 4060 Viersen 1
Im Auftrag
des Deutschen Vereins für öffentliclie
und private Fürsorge
und des Instituts für Gemeinwohl GmbH
beide in Frankfurt/Main.
Schriftleitung:
Walter Schellhom, Dr. Margarete Heinz
Am Stockborn 1-3, 6000 Frankfurt/Main
Frankfurt/Main ■ 18. Jahrgang • Nr. 2/1987
Inhalt	Seite
Anspruch und Wirklichkeit sozialer AriMit
in der Strafrechtspflege heute
Professor Dr. Heinz Müller-Dietz, Saarbrücken 63
ÜtMr Psychoanalytische Pädagogik
Dr. Manfred Gerspach, Frankfurt am Main	84
Berichte
Väter - eine Wissenschaft
Professor Monika Maria Wienand, Mainz	98
Buchbesprechungen	118
Family Process: Mapping the Journey over Twenty-Five Years
Carlos E. Sluzki ............................................................................................. 149
Professional Politics and the Concepts of Family Therapy, Family Consultation,
and Systems Consultation
Lyman C. Wynne, Susan H. McOaniel, and Timothy T. Weber.................... 153
Interventive Interviewing: Part II. Reflexive Questioning as a Means to Enable
Self-Healing
Karl Tomm..................................................................................................... 167
Formulations of Self and Family Systems
Janet Brighton-Cleghorn............................................................................... 185
Chronic Illness and the Life Cycle: A Conceptual Framework
John S. Rolland.............................................................................................. 203
Structure, Self-Regulating Sequences, and Institutional Third Parties in
Therapy: The Veterans Administration as a Model
Joseph Fry, III, Greg Swanson, and Melvin Jacob....................................... 223
Minuchin's Psychosomatic Family Model Revisited: A Concept-Validation
Study Using a Multitrait-Multimethod Approach
Elly Kog, Hans Vertommen, and Walter Vandereycken.............................. 235
Marital Therapy Outcome Measured by Therapist, Client, and Behavior Change
Victor B. Cline, Steven L. Jackson, Nanci Klein, Juan Mejia, and Charles
Turner............................................................................................................ 255
Friends in Family Therapy: Use of a Neglected Resource
Russell Haber................................................................................................ 269
Relational Ethics in the Novels of Charles Williams
Hendrika Vande Kemp.................................................................................. 283
Treatment of Families during Life Transitions: Matching Treatment to Family
Response
Everett L. Worthington, Jr............................................................................ 295
EXALIATIOX
REMEW
A JOURNAL OF APPLIED SOCIAL RESEARCH
Volume II. Number I	February 1987
CONTENTS
An Evaluation of Federal Pretrial Services
Agencies' Impact on Pretrial Decisions and Outcomes
LIESE SHERWOOD-FABRE	3
Evaluating Public Forestry Assistance Programs:
A Cd.se Study in Georgia
FREDERICK W. CUBBAUE. CHRISTOPHER D RISBRUDT.
and THOMAS M. SKINNER	33
Cost-Effectiveness of Computer-Assisted Instruction
HENRY M LEVIN. OENE V. GLASS, and
GAIL R. MEISTER	50
An Analysis of Critical Success Factors for a
Public Sector Decision Support System
LOUIS A. LE BLANC	73
The Effects of Youth Employment Program Participation
On Later Employment
RUTH B EKSTROM. NORMAN E. FREEBERG, and
DONALD A. ROCK	84
Estimating Industrial Customer Response to Load
Management Operations
S. LESLIE MacDONALD. MICHAEL HENNESSY.
and PETER P PELES	102
Evaluation of an Alternative Home Energy Audit Program
KEN EGEL	116
Cratt Note
Assessing Factors Influencing Acceptance of
.No-Difference Research
WILLIAM H. YEATON and LEE SECHREST	131
Research Briel'
How Fair are Water Tariffs? Some Evidence from California
W DOUGLAS MORGAN	143
A JOURNAL OF APPLIED SOCIAL RESEARCH
Volume II. Number 2 April 1987
CONTENTS
Brief Annual Report 155
Lessons from the Delaware Dislocated Worker Pilot Program
HOWARD S. BLOOM 157
Analyzing Pseudo-Time Series Interventions
DARWIN SAWYER 178
Reviving Preevaluative Research: An Illustration from the Arts
PAUL M. WORTMAN and ROBERT W MARANS 197
Inner-City Black Undercount: An Exploratory Study on the
Causes of Coverage Error
MARGARET S. BOONE 216
Craft Note
Measuring Impacts of Some Common Energy Conservation Programs
Under Conditions of Nonrandom Assignment
BERNARD GOITEIN 242
Research Brief
Shoplifting, Impaired Driving, and Refusing the Breathalyzer:
On Seeing One's Name in a Public Place
ABRAHAM S. ROSS and SUSAN WHITE 254
International Social Work
Volume 30 Number 2 April 1987
Editorial 105
Abstracts, resumes, resumenes 107
Articles
Current intluences on social work in Brazil: practice and
education
\fana das Dares Cosia 115
Information technology and social work education in the
1980s: three theses
Hans-Jochen Brauns and David Kramer 129
Social development and capacity building: a case example
of a social welfare centre in Korea
Yang-Chin < Davidi Chi 139
Social welfare: national and international dimensions
Ramesh Mishra 151
Families in crisis: a structured mediation method for
peaceful solutions
Allie C. Kilpatrick and James A. Pippin 159
Casework supervision in voluntary family service agencies
in Hong Kong
Grace Po-chee K o 171
Mental health training for Southeast Asian refugee
resettlement workers
Angela S hen Ryan and Irwin Epstein 185
Book reviews 199
Nr. 1-87 (6S. Jahrgang)
Herausgeber Pro Juventute
(iustav Mugulin. Leiter Faciuicpartcmcnl
Claire Bridel, Leiterin Departement romanci
Manfred Olms. Verlausleiier
Redaktion
limrid Rosli
Fachliche Konsultativkommission
Prof. Dr. med Kurt BIcner. Institut fur Sozial- und
I'ravcntivmedizin. Zürich
Werner Fritschi. Luzern
Prof. Dr. med. Ilcinz Stefan Herzka. Kinder- und
.luiicndpsychiatei. Zürieh
Dr. Hermann Kundig. Praxis für Schulberatung.
Zürich
Dr. Remo Largo. Kinderspital. Zürich
Konald Nowotny. Sozialpadagoge grad..
Zürich
Dr. Heinrich Nufer. Leiter des
Marie-Meierholer-Instituts für das Kind. Zürich
Prof. Dr. med. Andrea I'rader, Zürich
Dr. Peter Schmid. Heilpadagogisches Seminar
Zürich. 1 lüitwilen
Hanspeier Stalder. Medienpadagoge.
L nierenustrinten
Verlag
l'ro .luvenlute Verlag. Seeteldslrasse 8. S()22 Zürich
Adresse der Redaktion
Pro .luvenlute Verlag. Ingrid Rösli. Postfach.
WI22 Zürich. (II. 2.'il7: 44
Inhalt
Arm sein im reichen Land. Dr. Anionin Waf^ner . .
Wenn alles immer sehr teuer ist.
M(irif-J(>.\r Aiulcrsrl..................
-	Nicht, weil man kein (ield hat. ist man
unfähig........................... 7
-	Man sollte die Zahl seiner Kinder bestimmen
können........................... 9
-	Nach langen Jahren schwerer Cieldsorgen
konnten wir uns ein Video leisten.......... 12
Wenn die Sozialdienste Feuerwehr spielen müssen.
Mark'-JosO A uilcrset................. 14
"Alte» und «-neue" Arme - derselbe Kampf.
Manc-Josc A udersa.................. 18
Das andere Ciesicht der Schweiz. Eine Studie der
Caritas. Thomas Miicliler. Josef Schmid...... 19
rissen, ein warmer Raum und Arbeit. Infind Rösli . 2."?
Troc-Bar-Acceuil - oder das Spiel der Solidarität.
Maric-Josč Aiidcrsei.................. 26
Wenn die Armen nicht einmal mehr eine
Wohnung haben. Marie-Jose Auderscl....... 28
Hilfe an Alleinerziehende: Umdenken lernen.
Ini-rid Rosli........................ 32
Aktive Hilfe für Langzeit-Arbeitslose.
Guido Fiisicr....................... .^4
Armut im Tessin. Christian Marazzi.......... .^fi
Die neue Armut der Bergbauern ist die
Vergrt)sserung der alten./^Mt/o/r^l/ho/Kcr.) .... 38
Mitten in der Schweiz. Heinz Hühler.......... 42
Ist wirklich jeder seines eigenen Glückes Schmied?
Andrea Ferroni...................... 4.^
Die Armut schien besiegt. Lcuffi/^cr^jcr . ... 47
Cierechtigkeit statt Wohltätigkeit.
Hannes Lindenmeyer.................. 48
Lösungsvorschlage von künftigen Akademikern . . 5(1
Für Sie gelesen....................... .'<1
Photos
Caritas Schweiz A'. Cfl/iH'v/cr...... Umschlag. 21
Helene Tohler. Vevey .... 11. 1.5. 17. 27. .30. 31. 43
j Druck und Versand
Tschudi. Druck und Verlas AG. 87.50 Glarus
Jabresabonnementspreis
Fr. 28.-. Ausland Fr. .30.-
Erscheinimgsweise
Vierteljährlich
Inseratenadministration
! Pro Juventute Verlag
! Insenionsabteiiunc
I 8022 Zürich. Ol'25172 44
Postcheck-Konto
80-3902
Volume 68 Number 3 March 1987
Articles
13 J Social Work and the Psychiatric Nosology of Schizophrenia
Bitrry Ivker and William C. Sze
140 Adoption of Older Institutionalized Youth
William J. Reid. Richard M. Ka^an. Alison Kaminsky. and
Kaiherine H elmer
150 Expanding the Role Repertoire of Clinicians
Harold H. Weissman, Irwin E. Epstein, and Andrea Suvaf;e
156 An Operational Guide to the Faculty Field Liaison Role
Frances B. Raphael and Amy Frank Rosenblum
164 Continuous Counseling: Case Management with Teenage Parents
Claire Brindis. Richard P. Barth, and Amy B. Loomis
173 Stagnation and Depression in the Elderly Group Client
Tova S. Milinsky
180 News and Views
The Memory Book: Facilitating Terminations with Children
Margaret Elbow
184 Forum
A Social Work Student's Reaction to Client Suicide
Donna Feldman •
187	Editorial Notes
Thanks for Your Patience
188	Book Reviews
, AGING AND (ILD AGE: NF.W PERSPF-CTIVl-.S. bv Ann Koncr: WOMEN. THE
FAMILY, AND StXTIAL WORK, oditcd hy Eve Bnx)k and Ann Davis. Reviewed hv
Mur^arel M. Camphetl
SINGLE FATHERS, by Gcolfrey L. Greil. Reviewed M Luis H. Zavus
UNDERSTANDING CHRONIC ILLNESS: THE MEDICAL AND PSYCHOS(X:iAL
DIMENSIONS OF NINE DISEASES, by Toba Schwaber Kcrson wiih Uwrcntc A.
Kersim. Reviewed hv Lvnn Videka-Sherman
192 Personnel Vacancies
SOCIAL SERVICE REVIEW
Contents
March 1987 Volume (il Numljtr 1
1 Editorial
3 Passion. .Aiiaivsis. and Tcchiiologv: The Surial Srn'iri- lirt inr I.cciurc
•	John R. Sfhurnrian
19 Limitations ol .Social Su|)|>on • Robrrl F. Sihillinir II
32 (joturactin^ (or S<m ial Services; Process Mana>;cnieiii and Resource
Dcpcntleiities • Ritl/jh M. Krnmn und Hurt (irmsmnn
5(> Recidivism of Foster (Children Returned lo I'lieir Own Homes:
Review and New Directions lor Research • Titui L. Rzefmirki
71 Outcomes of (^hild Welfare Services under Perinanentv Planning
•	Richard P. Harth and Mananne Herr\
91 The Loneliness oT Parenili(«xl • Thiiwa', F. Maher
102 Research on the ElTect ol Parental liereaveineni: Implications lor So-
cial Work Intervention • L\nn Viilrka-Shnman
117 Union Paniiipaiion ol (Canadian .ind .Vnierican Social Workers: Con-
trasts and Forecasts • Jmri T. I'mnrll
13'J Nes;oliaiiiiK with (ilients: .X Studv ol Clinual Practice F.xpenence
•	Thuma.'i K. Kenrmorr
N4 Cause h Fiiiution: Toward a Feminist Model t)l Intej^raiioii lor S(K:ial
Work • ('.arnhn Morell
Book Reviews
l.")fi Lawrence M. Mead. Bnund Fnlitlrmi'iil: I'he Social ()hli^/itiiin\ "/ (lili-
znishifi .Mic hael R. .Sosin
ItiO .-Xnihonv Maliucio, Edith Fein, and Kathleen .A. OInisiead, I'lrma-
nfnr\ Flanning jur CJüldren: C.nncepl.s and Mrlhmh Sandia Steliiio
Kil Lclitli M. Freeman, ed.. Social UorA /'rarlirr with Clinit'. Who Have Alco-
hol FroMrms and Nick Heather, Ian Robertson, and Phil Davies. eds..
Flu Misaw of Alcohol: (.riicial l.wues in DefM-ndrncr Tiratiiirnl and I'rn en-
lioii Linda Farris Kurt/
Debate with Authors
1(),") Statistical Power as a Methodological Issue in the Evaluation o( .Social
Work Piactice • /ohn (',. Ormc
l(i8 .-Xulhoi's Replv • (-rai^ W inston LeC.roy
170 Ciorrcttiii).; Misuse Is the Best Defense of Statistical I ests of Signifi-
cance • Charles [J. Covgrr
172 .-Xuthoi's Replv • Charles (ilusoii
177 Brief Notices
180 Contributors
JoLTnal of thz Nstional Association of Social Woriieis
January-February 1987. Volume 32, Number 1
EDITORIAL PAGE -
Is No-Fault Without Fault? 3
ARTICLES -
Kramer vs. Kramer Revisited: The Social Work Role in
Child Custody Cases 5
Jane E. Lytle-Vieira _
Mothers Without Custody 11
Geoffrey L. Greif _
Joint Custody: Affirming that Parents and Families Are Forever 18
Meyer Elkin
Proceed with Caution: Advocating Joint Custody 26
Jan L. Hägen
A Model Project on Joint Custody for Families Undergoing Divorce 32
Steuen E. Zemmelman. Susan B. Steinman.
and Thomas M. Knoblauch__
Life in Remarriage Families 40
Ann Sale Dahl. Kathryn Markhus Cowgill.
and Rigmor Asmundsson ___________
Marital Exclusivity and the Potential for Future Marital Conflict 45
David L. Weis and Judith R. Felton _
Nonsexist Language in Social Work Journals: Not a Trivial Pursuit
John F. Else and Martha J. Sanford _
52
The Human-Animal Bond: Implications for Practice 60
F. Ellen Netting. Cindy C. Wilson, and John C. New _
Permanency Planning and Its EITects on Foster Children:
A Review of the Literature 65
Marsha Mailick Seltzer and Leonard M. Bloksberg _
Counseling Issues in Adoptions by Stepparents 69
Patricia A. Wolf and Emily Mast _
COMMENTS ON CURRENTS-
The Effects of Licensure on Student Motivation and Career Choice 75
Helen Land__
BRIEFLY STATED _—
A Model of Divorce Adjustment for Use in Famiy Service Agencies 78
Ruth Griffith Faust __
Speaking for Themselves: People Who Are Labeled as
Mentally Retarded 80
James R. Dudley
False Fire Alarms: A Deviant Pattern of Seeking Help 83
Louise Camblin and Laura Weinland_
(Continued on the next page)
Journal of the National Association of Social Workers
May-June 1987, Volume 32, Number 3
contents
EDITORIAL PAGE _
Valuing Others: The Bedrock of Ethics 179
ARTICLES _
The Neglected Moral Link in Social WDrk Practice 181
Howard Goldstein _
Ethics Committees in Social Work 188
Frederic G. Reamer _
The Ethics of Social Work Supervision Revisited 194
Ben-Zlon Cohen _
Advocacy by Social Workei^ in the Public Defender's Office 199
Jose B. Ashford. Mary Wirtz Macht and Melissa Mylym _
DSM-III and Social Work Malpractice 205
Herb Kutchins and Stuart A Kirk _
Clinical Social Work and Peer Review: A Professional Leap Ahead 213
Josephine A Jackson _
Improving the Use of Agency Resources through Peer Thaining 221
Robert W. Weinbach and Karen M. Keuhner -
Self-Perceptions of Power Do Social Work and Business
Students Differ? 225
Allen Feld _
Social Work and Medicine: Shared Interests 231
Robert F. Shilling 11 and Robert F. Shilling -
New Beginnings for Cambodian Refugees—Or Further Disruptions? 236
Mary Ann Bromley _
Vietnamese Youth in American Foster Care 240
Carol A Mortland and Maura C. Egan -
COMMENTS ON CURRENTS _
Under the Nuclear Umbrella 246
Leon F. Williams _
BRIEFLY STATED _
Ethical Issues in Volunteer Management and Accountability 290
F. Ellen Netting _1_
Problems for Social Work in a Strike Situation: Professional. Ethical,
and Vfedue Considerations 252
Dena Fisher _
(Continued on the next page)
Nr. 6 Juni 1987 38. Jahrgang
THEORIE
UND
PRAXIS
OER
SOZIALEN
ARREIT
Herausgeber:
Arbeiterwohlfahrt
Bundesverband e. V.
Bonn
INHALT
Thomas Olk
Wohlfahrtsverbände und sozialwissenschaftliche
Forschung - Auf dem Wege zu einer produktiven
Zusammenarbeit?	202
Dietrich Schoch
25 Jahre Bundessozialhilfegesetz -
aber immer noch nicht volljährig ?	213
Thomas Mörsberger
Datenschutz: Prüfstein für die soziale Arbeit 220
Arbeitsgruppe »Armut und Unterversorgung«
Armutsberichterstattung statt Tabuisierung
von Armut	228
Stellungnahme der Arbeiterwohlfahrt
Arbeiterwohlfahrt fordert qualifizierte
Sozialberichterstattung	234
INFORMATIONEN UND MATERIALIEN
Die Belegungsstruktur in Altenheimen
und Altenpflegeheimen in NW	236
Ländersozialbehörden-Beschlüsse über
den neuen Warenkorb	238
BAG fordert Informationen aller Heimbewohner
über Abtretung der Renten
an Sozialhilfeempfänger	238
Deutscher Verein kritisiert EG-Kälteopfer-
Nahrungsmittelaktion	239
NEUE FACHBÜCHER	240
AUTORENVERZEICHNIS	240
Redaktion: Heinz Niedrig Technische Redaktion: Doris Arft
Redaktionsbeirat: Rdf Ackermann, Hermann Buschfort, Bfriede Eilers, Hannekire Fojut,
Rfchard Haar, Horst Koffke, Percy Lüth, Paul Saatkamp, Eva Sommer, Hans Trees, Helga Zeitler
Barnard Stritih, Skupine za samoponnoč v duševnih in socialnih težavah: drago-
cena oblika dela na meji med psihiatrijo in socialnim delom. Socialno delo, 26,
19B7. 2: 97-119
V sedanjem čpsm se spreminja «Jestava liudi, ki potrebujejo psihiatrično pomoč
in pomoč socialnega dela, hkrati pa se spreminja tudi krog ljudi, ki se zanima-
jo za ta področja. Pomemben del uporabnikov teh služb so ljudje z arhaičnimi
oškodovanostmi jaza in ljudje, ki so doživeli globlje osebnostne poškodbe zaradi
socialnih dejavnikov. Prav pri teh se pokaže, kako zelo so omejene možnosti sve-
tovalnega dela v okviru socialnih služb. Zato se pojavljajo nove oblike organizira-
nega povezovanja ljudi - skupine za samopomoč. Opisan je razvoj teh skupin,
razlike med terapevtskimi skupinami in skupinami za samopomoč, dinamika v teh
skupinah ter temeljna metodična načela. - Ured.
Pavla Rapoša-Tajnšek, Neformalne aktivnosti so bistvena sestavina socialnega de-
la, Socialno delo, 26, 1987, 2: 20-128
Različne raziskave so potrdile obstoj in pomen neformalnega dela in pomoči ■/ na-
ši družbi. Te oblike pomoči je treba razvijati posebno v okoljih, kjer se ne pojav-
ljajo spontano. Socialno delo po svoji usmerjenosti in vlogi ohranja in spodbuja te
oblike prostovoljnega dela. To se še ni tako razvilo, kot bi si želeli, ker se sreču-
je z več ovirami. Težnja po razvijanju prostovoljnega dela se ujema tudi s težnjo
po eksternalizaciji storitev v družbenih dejavnostih. Čeprav ima prostovoljno delo
številne prednosti, pa je lahko tudi predmet manipulacije. - Ured.
Marija Zdešar, Sl<upinski sestanki staršev otrok z epilepsijami kot oblika samo-
pomoči, Socialno delo, 26, 1987, 2: 129-158
Članek opisuje skupinske sestanke staršev otrok z različnimi epilepsijami v okviru
Univerzitetne pediatrične klinike - Centra za epilepsijo, isc. s skupino staršev, ka-
terih otroci so doživeli prvi epileptični napad, staršev duševno manjrazvitih otrok
z epilepsijo, staršev otrok s parcialno kompleksno epilepsijo ter parcialno motori-
čno in primarno generalizirano epilepsijo. Opisar.i so nekateri vidiki sodelovanja v
skupini in njihova povezanost z obliko in trajanjem bolezni. Avtorica se zavzema za
ustanovitev društva ljudi z epilepsijo in staršev otrok z epilepsijo po zgledu druš-
tev v drugih deželah. - Ured.
SKUPNOST SOCIALNEGA VARSTVA
SLOVENIJE
Ljubljana, Kidričeva 5
Številka: 19-4/88-87/3
Datum: 20.5.1987
bla2 mesec
urednik revije
Socialno delo
ZADEVA: Naročnina za revijo v letu 1987
Skladno s pooblastilom izdajateljev je komisija za splošne in administrativne za-
deve na seji 14.5.1987 sprejela predlog zvišanja naročnine za revijo Socialno de-
lo za leto 1987.
Naročnina znaša:
-	za delovne organizacije	2500 din
-	za posameznike in društva	1500 din
-	za študente	700 din
-	za tujino	4000 din
Višji šoli komisija predlaga, da obvestilo o naročnini ter račun za leti 1986 in
1987 obvezno priloži naslednji številki revije.
Tovariški pozdrav!
TAJNICA SKUPŠČINE
Meta Mencej
oooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooo
JOHN SOUTHGATE in ROSEMARY hkUü^LL, SKUPINSKA DINAMIKA V SKUPNOSTI
V kratkem bo izšla knjižica "Skupinska dinamika v skupnosti" av-
torjev Johna Southgatea in Rosemary R^dall, ki ju pri nas že poz-
namo po "Bosonogem psihoanalitiku", priročniku za sosvetovanje.
Tudi ta knjižica je neke vrste priročnik, in sicer priročnik za
skupinsko dinamiko v naravnih skupinah. Namenjen je predvsem
tistim, ki delujejo v samoraslih skupinah,skupinah, ki se morajo
same spopasti s problemi skupinskega delovanja, organiziranja in
medosebnih odnosov, hkrati pa imajo tudi možnost, da način svoje-
ga delovanja ustvarjajo same. Prav bo prišla tudi strokovnjakom,
ki sodelujejo pri delu takih skupin, bodisi kot člani bodisi kot
strokovnjaki, katerih naloga je razvijati delo teh skupin. Take
skupine so: skupine za samopomoč, klubi zdravljenih alkoholikov,
skupine ostarelih za medsebojno pomoč, skupine mladih za preživ-
ljanje prostega časa in počitnic, interesne in klubske dejavnosti
v delovnih organizacijah itd.. Knjiga je uporabna tudi za druge
oblike skupinskega dela, saj nestrokovnjaku omogoča uvodni pogled
v dinamiko v katerikoli skupini, strokovnjaku pa ustvarjalno sin-
tezo nekaterih teorij in nov pogled na znane stvari. Knjižica ima
obliko stripa. Nazorno in preprosto, vendar ne poenostavljeno
predstavi osnovne procese, ki so pomembni za čustveno delovno in
organizacijsko raven življenja v skupini. Poleg tega pa ponuja
metode in tehnike za akcijsko spoznavanje protislovij skupine in
za samostojno svetovanje v primerih, ko v skupinah zaradi medoseb-
nih problemov stvari zaškripljejo. Stripu bodo dodani še nekateri
članki domačih avtorjev, ki poskušajo temo knjige še dodatno osvet-
liti. Knjižico lahko kupite v tajništvu Višje šole za socialne de-
lavce .
JOHN SOUTHGATE in ROSEMARY RANDALL, SKUPINSKA DINAMIKA V SKUPNOSTI
oooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooo
NAVC»ILO SODELAVCEM
Sodelavce prosimo, naj svoje prispevke pošiljajo v dveh izvodih na naslov Ure-
dništvo Socialnega dela. Višja šola za socialne delavce, Saranovičeva 5, 61000
Ljubljana.
Obseg člankov, teoretičnih razprav in poročil o raziskavah naj ne presega 15
tipkanih stranL Obseg ostalih prispevkov, to je poročil, vesti, ocen, prikazov
idr. naj ne presega 5 tipkanih strani, če ni drugače dogovorjeno. Člankom
priložite povzetek do 15 vrstic.
Vsako besedilo naj bo napisano z dvojnim razmakom, to je 30 vrstic na stran,
ker sicer ni mogoče besedila popravljati.
Opombe in navajanje virov: (1) V opombah podrobneje pojasnjujemo besedilo
ter navajamo dodatne reference. Opombe potekajo po zaporednih številkah,
ki jih v besedilu pišemo za en razmik nad besedo, na katero se nanašajo (npr.
pomoč'). Vsebino opomb navedemo na koncu besedila pred seznamom litera-
ture. (2) Vire navajamo tako, da med besedilom navedemo v oklepajih ime av-
torja, letnico izida dela, iz katerega je vzeta navedba, in stran (npr. (Fromm,
1963, 21). Na koncu besedila dodamo seznam uporabljene literature, urejen po
abecedi piimkov in imen avtorjev.
Besedilu priložite na posebnem listu svoje osebne podatke isc. ime in priimek,
strokovni in znanstveni naslov, ustanovo, kjer ste zaposleni in funkcijo, natan-
čen domači naslov z navedbo občine, številko žiro računa oz. izjavo, da ga ni-
mate.