Feodor Sokol: Sanje.
601
moral ostati na mestu, ker je bilo po osvojitvi Izmaila pričakovati od Turške predlogov za mir, in dasi vladarici odhod njegov z bojišča ni bil posebno po volji, je vendar odšel v Petrograd meseca svečana leta 1791. To je bilo poslednje njegovo potovanje v prestolnico; kajti osvojivši trdnjavo Izmail, je izgubil obenem bitko z Zubovim.                                                                                          (Konec prih.)
T remnogokrat sem sanjal že, Da pred menoj  stoji Podoba krasna, gleda me, Vabljivo se smeji.
Ves strasten, da bi jo objel, Razpnem roke po njej; Tedaj pa padati sem jel . . . Tja dol . . . naprej . . . naprej
Sanje.
In spet jo vidim sliko to, Krasnejšo ko kdaj prej; Prevzela dušo mi je vso, Da tožen zrem po njej . . .
In padam, padam spet na dno . Al' sanjam, al' bedim? . . . Če sanjam, ah, kaj bo z meno Tedaj, ko se zbudim? . . .
Feodor Sokol.
Ženske.
T
rdnjave vas zovejo Nemci, O nekih naskokih golče, Vso kažejo s tem bojevitost, Vse svoje junaško srce . . .
Trdnjave pa nam se ne zdite, Ah, kdo naj primerja tako! Ne, ptičice ljubke ste, nežne, Med cvetjem žgoleče sladko .
Privabiti ni vas baš lahko, Poredne, koketne stvari! Če slednjič pa v kletko zletite, Hej, kdo naj popiše slasti! . . .
Ljubeče vam božamo lice, Objemljemo mehko telo . . . Če nam pa — al' vam — kdaj dovolj je. Spustimo vas spet pod nebo . . . Feodor Sokol.
%
Pa zakaj?
adar pridem v njega hišo,
Me pozdravlja preprijazno,
Klanja se mi, stiska roko,
Pa mi hvali vince razno . . .
Pa zakaj ?
I, si misli: ta prihaja
K meni slednji dan po dvakrat,
Če zračunim konec leta,
Lep dobiček bo do takrat . . .
laz pa mislim: če bi vedel,
Kaj prihajam tako zvesto,
Kar prijel bi me za roko,
Pa postavil me na cesto . . .
Pa zakaj ?
I, če le za hip izgine
V vežo, v hram, pa v klet po vino,
Koj drživa se v objetju
Z njega hčerko Albertino . . .
Feodor Sokol.