Zoftaf |e morsha votia ssana? (Pravljica) V starih časih je živel priden deček, ki je imel samo slepo babico in mirno vest. Ko je dovršil šolo, je z drugimi dečki vred stopil v službo na neki ladji. Njegovi tovariši so imeli obilo denarja, on pa nič. To ga je žalostilo. Nekoč je potožil svoji babici, da ga drugi zaradi revščine zasmehujejo. Babica mu je podarila mlinček na veter. »Ce boš rekel mlinčku: .Mlinček, mlinček meljl, melji, svetle denarčke mi namelji!' tedaj bodo padali iz mlinčka tolarji; če pa porečeš: ; ,Mlinček, mlinček, ustavi se, zdaj denarja dosti je!' bo mlinček takoj nehal delovati. Tudi vse druge reči lahko zabtevaž. Samo ne govori o tem prav nikomur, ker bi ti to bilo v nesrečo!« Deček se je zahvalil in poslovil. Podal se je na ladjo. Ko so se drugi mornarji spet bahali z denarjem, se je postavil v kot in rekel: : »Mlinček, mlinček, meljl, melji, svetle denarčke mi namelji!« Mlinček mu je namlel cel kup svetlih tolarjev, ki so padali v njegovo kapo. Ko je bila kapa polna, je rekel: »Mlinček, mlinček, ustavi se, zdaj denarja dosta je!« Mlinček se je takoj ustavil. Zdaj je bil deček med vsemi mornarji najbogatejšl. A ni se bahal. Ce je bil kdo v stiski, mu je rad pomagal. Ko pa je zmanjkalo na ladji hrane, kar se J6 često zgodilo, ker je bil kapetan, poveljnik ladje, silno skop, je samo rekel: »Mlinček, mlinček, melji, melji, dobra jedila nam namelji!« Mlinček je na te besede namlel toliko jedil: kruha, mesa, klobas in drugega, da je bilo dovolj za vse. Deček je jedi lepo razdelil. Tovariši so ga izpraševali, odkod dobiva jedila, a on jim je vedno odgovorll, da tega ne sme povedati. (Konec prihodnjtC)