Tomaž Šalamun
Hiša Markova Založb Aleph, Ljubljana 1992
Šalamunovo pesniško ustvarjanje se začenja že znotraj skupinskega delovanja avantgardne revije Perspektive (1960-1965), ki je sledila Reviji 57. Gibanje okrog Revije 57 je bilo še precej enotno. S Perspektivami, ki so najprej razvijale humanistični perspektivizem in so v svoj krog vključevale naprimer tudi Daneta Zajca in Vena Tauferja, se začno razmerja v slovenski avantgardi - zlasti po letu 1965 -spreminjati. Medtem ko v Zajčevi poeziji še nastopajo tradicionalni problemi humanističnega perspektivizma, pa (Taufer in) zlasti Šalamun zaradi svoje osebne, tj. subjektivne umetniške odprtosti tako na tematski kol na leksikalni ravni prinaša v slovensko poezijo novosti.
Na tematski ravni se pri Šalamunu zgodi destrukcija poezije, saj uvaja odprto ustvarjalno igro. Ta zaradi svoje breztemeljnosti opozarja z ene strani na brcztemcljno eksistenco sveta in človeka, zaradi katere pride v Šalamunovi poeziji do identitete stvari (predmetov) in človeka; z druge strani pa ta breztemeljnost hkratno vzpostavlja nič (iluzijo) in resničnost, zato nosi Šalamunova poezija predvsem v svojem zgodnjem obdobju tako rekoč skorajda izključno estetsko in eksistencialno informacijo in se ne vprašuje o smislu.
Na leksikalni ravni se novost v slovenski poeziji pojavlja predvsem zato, ker gre, zaradi subjektove-pesnikove skušenjske ekstcn/.itctc, za stilno najobsežnejšo leksiko v slovenski poeziji.
Odprtost teme (celo nenehna prisotnost zavesti o človekovi smrtnosti) in jezika, značilna za zgodnji pesnikov opus, se morda nekoliko zoži šele z Maskami (1980), ki že kažejo potrebo po epski razvezanosti lirike in po sledenju nekoliko bolj racionalnemu, tematskemu in leksičnemu jedru.
Vendar pa epska komponenta, ki je vidna v Maskah, najbolj prevlada že v Šalamunovem delu Hiša Markova, poetični prozi, nastali že v šestdesetih letih vzporedno z drugimi avtorjevimi pesniškimi zbirkami.
Hiša Markova obsega tri kratke zgodbe: Hišo Markovo, Helij in Jonasa. Iliša Markova na paradoksalen način opisuje Markovo življenje ter življenje Ane Marije (v
110	L I T E R A T U R A
hiši Markovi). Zgodba se koncentrira na že omenjeni odnos stvari (predmeta), in človeka, ki je v tem primeru Marko sam. Zdi se, da je ta odnos identiteten, saj sta oba, človek in predmet, z vidika pisca enako pomembna in jima v zgodbi posveča enako pozornost, kar privede do ironičnega učinka. Morda zato ni naključje, da se Hiša Markova sklene z besedami: "Vse je isto."
Zgodba Helij na podoben način kot Hiša Markova popisuje Markovo potovanje in ljudi, ki jih Mark srečuje. Smer potovanja je le nakazana in ne točno definirana. Razbrati jo je možno predvsem prek imen hotelov, v katerih Mark prebiva.
Jonas se precej razlikuje od ostalih dveh. Gre za pripoved o Jonasu, ki je enkrat bitje s človeškimi, drugič pa naenkrat kar z živalskimi lastnostmi. Zanimive so hitre zamenjave časovne in prostorske umestitve ter vrivanje zgodovinskih in matematičnih podatkov v tekst.
Šalamunov literarni opus torej kaže, da avtor od svoje prve in najizvirnešje zbirke Poker naprej razvija izrazito avtopoetiko.
Nina Grafenauer
Zorko Simflf
ČLOVEK N/l OBEH ) STRANEH STENE
NAGRADA
PREŠERNOVEGA
SKLADA
U R
111