POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI oesHfi mmm GLEDRL SC£ U LJUBURni Gledališki list DRAMA 1950-1951 S Jubilej Bojana Pečka IVAN CANKAR POHUJŠANJE \ DOLINI ŠENTFLORJANSKI Proslava 40-letnice umetniškega delovanja B. Pečka dne 17. decembra 1950 Ivan Cankar: Pohujšanje v dolini šentflorjanski Farsa v treh aktih Scenograf: inž. arh. Viktor Molka Režiser: Slavko Jan Krištof Kobar, imenovan Peter, umetnik in razbojnik ........................................... Stane Sever Jacinta, popotnica, družica njegova .............. Vladoša Simčičeva Zupan ............................................ Janez Cesar Županja .......................................... Polonca Juvanova Dacar ............................................ Milan Skrbinšek Dacarka .......................................... Elvira Kraljeva Ekspeditorica .................................... Vida Juvanoya Učitelj Šviligoj ................................. Lojze Potokar Notar ............................................ Maks Furijan Štacunar ......................................... Pavle Kovič Stacunarka .............................:......... Mila Kačičeva Cerkovnik ........................................ Fran Lipah Debeli človek .................................... Jože Zupan Popotnik ......................................... Andrej Kurent Zlodej ........................................... BOJAN PEČEK Prvi gost ........................................ Stane Potokar Drugi gost ....................................... Milan Brezigar Tretji gost ...................................... Nace Simončič Četrti gost ...................................... Aleksander Valič Peti gost ........................................ Dušan Škedl Sesti gost ....................................... Tina Leonova Sedmi gost ....................................... Ivanka Mežanova 4 strežniki Vrši se farsa v dolini šentflorjanski okrog 1. 1900 Ples Jacinte naštudirala Pia Mlakarjeva. Violino igra Uroš Prevoršek Kostume po načrtih Mije Jarčeve izdelala gledališka krojačnica pod vodstvom Cvete Galetove in Jožeta Novaka Inspicient: Marjan Benedičič — Odrski mojster: Anton Podgorelec — Razsvetljava: Vili Lavrenčič — Lasuljar: Ante Cecič GLEDALIŠKI LIST SLOVENSKEGA NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI 1950-51 DRAMA Štev. 5 L^ajan. ■ ŠTIRIDESET LET napornega, vsestranskega in uspešnega igralskega dela Bojana Pečka je z a nami. Ni je zvrsti igralske umetnosti, ki bi se ji naš jubilant ne bil oddolžil, čeprav je večidel skrbel za smeh v komediji in satiri. Zato si je tudi izbral za svoj jubilej eno izmed najčudovitejših figur slovenske komedije: zlodeja iz Cankarjevega »Pohujšanja v dolini šentflorjanski«, vlogo, ki pomeni enega izmed najlepših viškov Pečkove igralske umetnosti. Peček šteje med tiste slovenske igralce, ki uživajo ves čas svojega dela najširšo popularnost, kar je za igralca zelo veliko priznanje. K njegovemu Štiridesetletnemu umetniškemu jubileju mu čestita UPRAVA SNG in RAVNATELJSTVO DRAME K 40-LETNEMU JUBILEJU BOJANA PEČKA Ni nam mogoče drugače začeti kot z občudovanjem in nato šele s čestitkami in najboljšimi željami za bodočnost. Občudovati moramo vztrajno, -disciplinirano, požrtvovalno in vdano službo Bojana Pečka v hramu Talije, službo, ki je bila za časa njegovih prvih gledaliških let zvezana z vse drugačnimi težavami kot si jih predstavlja današnji mladi svet. Današnji mladi igralec ima strokovno šolanje in pride na Skušnjo v vešče roke izkušenega režiserja, ki mu samo pomaga in neguje, kar je vzbrstelo v topli gredi igralske šole. Današnji mladi igralec ima — vsaj v tem pogledu — mnogo ‘bolj lahko pot, da najde samega sebe na odru in v njegovi okolici, to se pravi, da postane igralec, zares igralec in ne samo član gledališča. Takratni igralec je rastel sam iz sebe, se sam oblikoval po gledanih vzorih in bil sam sebi prepuščen. Koliko navdušenih začetnikov je na tej poti omagalo. Kdor pa je izdržal začetniško Kalvarijo, je zmagal in ostal gledališču zvest! ZačetniSka pot B. Pečka in njegovih vrstnikov je bila tak skupen dvoboj z Molohom - teatrom, krčevit, samozatajevalen, toda verujoč boj za svojo igralsko, umetniško osebnost, ki se je za vsako ceno morala uveljaviti, naj stane kar hoče. GinljiVo je gledati, kako se mlado drevje v gošči obupno po' ganja, da bi se dorastlo do sonca., se ogrelo in se povzpelo do — 130 — Urjenja. Dorastli bori in hrasti jim v kronah šelestijo: Le navzgor, aavzgor, tudi mi smo hodili isto pot kot jo hodite zdaj vi. Navzgor! Kvišku! Tako govori star, preizkušen igralec našemu igralskemu naraščaju. Naš jubilant B. Peček lahko tako govori, saj govore za njega vsa njegova prošlost, bogato umetniško delo in predragocene gledališke izkušnje, ki jih ne boš dobil v nobeni šoli. Ce v kakem Poklicu velja, da je šele delovanje in uspeh v življenju pravi dokaz sposobnosti, potem velja to merilo za igralca vsaj desetkrat bolj kot drugod. Današnji začetnik ali mlajši igralec skorajda že po par letih igranja lahko ugotovi — če je pravičen in odkrit napram sa-'fiemu sebi — kam ga bo vodila pot njegovega igralstva, kakšen cilj in kakšno vlogo lahko doseže, za razliko z vlogami, katere bi rad dosegel in o katerih je nekoč sanjal. Zakaj gledališki Moloh Je neizprosen in brezobziren: brez usmiljenja premetava in zamenjava igralce, njihove vloge, porast in propast posameznega, še tako uglednega gledališkega človeka. Vse to bodi omenjeno mladim 'gralcem zgolj kot dobronamerna vzpodbuda in nič drugega. Dctba ziačetništva našegal slavljenca pa je bila Kja mladega -palca vse drugačna. Vprašajte njega samega in njegove vrstnike, ®vj. jih še prav malo!) kaj je bilo takratno malomeščansko gledalce iln. njegovi gospodarji, t. j. ljubljanska jara gospoda. Naše gledališče v stari Avstriji in deloma tudi v predaprilski Jugosla-Vlji je smatrala ta gospoda za večerno zabavišče leno-sitim, zdolgočasenim »purgarjem« in tako so z našim prvim kulturnim zavodom tudi ravnali, gledali nanj gospodovalno - pomilovaje in mu rezali tak kruh kot mačeha siroti Jerici. Ivan Cankar je prvi dobil spomenik v naši Drami. Če bi imeli Več dramskih gledališč, bi se morala naša sedanja Drama imenovati ''Cankarjevo gledališče«. In to ne samo zato, ker so pesnika v največkrat in z največjim uspehom igrali, temveč predvsem 2ato, ker je naša jara gospoda s Cankarjem prav natančno tako Ravnala kot z gledališko umetnostjo in njenimi služabniki. Toda Van Cankar je zmagal in zmagalo je naše gledališče. Ko je B. Peček 1. 1907 v takratnem Deželnem gledališču (semnja Opera) prvič nastopil, so bile slovenske predstave vsak drugi ■ sezona pa je trajala od 1. oktobra do zadnjega marca. Po SeZoni so kake štiri mesece Talijdni služabniki romali širom Slo-venije s trebuhom za kruhom, se pravi, gostovali so na lastno pest slovenskih mestih; začeli so v Mariboru, kjer jim niso pustili ^i slovenskih lepakov nalepiti, nesli so slovensko besedo v koroška, — 131 - štajerska mesta in trge, igrali so v Gorici, Istri, Trstu in Opatiji-Bili so včasih tako pičli obiski, da so komaj poravnali stroške in odpotovali brez večje nezgode. Toda bili so prvi pionirji, ki so budili vero v Slovenijo po obmejnih krajih, v času, ko se narodna zavest naše jare gospode ni povzpela delj kot do množičnih kro-karij ina Ciril-Metodovih veselicah. Pečkovi učitelji so bili: Avgusta Danilova, ki smo jo še pred kratkim občudovali v prvem slovenskem filmu »Na svoji zemlji« in ki igra — kot edini primer v zgodovini slovenskega igralstva — staro mater v »Domu donne Bernarde« z občudovanja vredno svežostjo. Izgovor in vokalizacijo ga je učil najboljši govornik tistega časa, nepozabni prvi javni recitator Zupamčiča in Cankarja, pisatelj in dramatik E. Kristan, poznejši dolgoletni konzul v Ameriki-Največ pa se ima naš slavljenec zahvaliti Hinku Nučiču, sedanjemu režiserju in nestorju zagrebških igralcev. Nučič je bil takrat duševni vodja gledališkega naraščaja v Ljubljani, njegove zasluge so na tem polju spoštovanja vredne. Prav tako ga je učila prvakinja slovenskih tragedk Zofija Borštnikova, ki je učila mlade začetnike v stari realistični, naravno občuteni igri tako, kot jo je učil njen soprog Ing. Borštnik. Jasno je, da so takratni slovenski, hrvatski in srbski igrale' hodili pridno na Dunaj, ki je bil takrat ne samo prestolnica Avstrije temveč prvo umetniško mesto Srednje Evrope. Ko smo zadnjič (1. 1949) gostovali v Beogradu, nam je v družbi na Avali nestor srbskih igralcev Dobriča Miljutinovič pripovedoval, kako pogosto je hodil na Dunaj in natančno nam je opisoval vse slavne nemške in dunajske igralce, ki jih je s spoštovanjem občudoval. Tudi Peček je presedel marsikateri večer v dunajskih gledališčih, ki so bil3 takrat na najvišji evropski višini, zakaj Berlin je imel pravo nem' ško, Pariz tipično francosko gledališče, Dunaj pa je bil sicer nemški, toda mednarodni umetniški center. V Trst se je hodil učit in če je prišla gostovat kaka francoska ali italijanska gledališka družina, je Peček pohitel v Trst in tam občudoval svetovne prvake kot s°’ Zacconi, El. Duše, E. Caruso, Sarah Bemhardt in drugi. Razmere v takratnem gledališču in tudi osebni umetniški na-gibi so ga zanesli v opereto in opero, pri katerih je sodeloval polnil1 deset let. Vsem starejšim obiskovalcem je še v živem spominu, saj je bila takratna opereta brez Pečka skoraj nemogoča. Bil je vreden naslednik nepozabnega operetnega komika Čeiha Frante Bohuslava, dasi je Peček povsem drug tip komika. Zgodovinar !• Vrhovnik ga v svoji knjigi »Trnovska župnija« imenuje »stebef — 132 — »Zlodej« — B. Peček slovenske operete«. Ko je 1. 1932 obhajal 25-letni umetniški jubilej, znana duinajska gledališka revija »Die Buhne« prinesla njegovo sliko in ga imenovala »jugoslovanski Girardi« (najbolj popularni avstrijski operetni komik). Istotako je ob tej priliki priobčila italijanska revija »Co,moedia« (Milan) sliko njegovega edinstvenega *2lodeja«. Če prištejemo k tem 40 letom še tri leta njegovega delovanja v Osijeku, dobimo polnih 43 let gledališkega dela. V teh letih ni 0(lpovedal niti ene predstave. Nas danes najbolj zanima Peček kot dramski igralec. Lahko rdimo, da ima vse vrline in kar nič napak stare gledališke šole. — 133 - Je predvsem karakterni igralec, I diskretno-groteskni komik in nenadomestljiv predstavnik samostojnih, čudaških in zagonetnih tipov-Zagonetnih tipov, pravimo. Kdo bi v njih spoznal operetnega komika, elegana, plesalca in pevca iz »Čardaške kneginje«, »M-Nitcuche«, »Grofa Luksemburškega« itd. To je bila gledališka epoha zase. Peček pa je postal dramski umetmik, v vsaki vlogi iznajdljiv, pristen in zares teatrski. V tem nima tekmeca. Peček je komediant v najboljšem pomenu tega naziva, stoodstotna gledališka kri, poln vdanosti in predanosti svojemu poklicu. V Golievi mladinski igri »Petrčkove poslednje sanje« je igral čarodeja Grčo. S kakšno očetovsko patronanco je vodil siroto po kraljestvu bajk! V Ibsenovi »Heddi Gabler« je igral soproga Hed-dinega. Kakšno profesorsko nebogljenče, kako komičen, kako copa-tarski soprog je to bil! Nepozaben nam je ostal njegov vzklik: »Otroka bom imel!« v Molnarjevem »Liliomu«. Klasičen je njegov »Priljudni komisar« (Courteline) itd. Ko je prišel Peček h gledališču, je bila krstna predstava »Pohujšanja«. »Cankar se je udeleževal Skušenj v gledališču. Ždel je mirno v parterju iin sledil igri. Tu in tam si je segel nervozno v lase, čeprav ni bilo kaj popravljati v njegovi razmrleni frizuri-Po vsakem dejanju je hitel na hodnik, kjer sta se z režiserjem dolgo razgoVairjala«, tako nam pripoveduje naš slavljenec. Jacinta je bila — kot znano — nepozabna Čehinja Kreisova, župan A. Ve-rovšek, zlodej Hrvat Dragutinovič itd. Po premieri je igra romala v arhiv. Šele v Jugoslaviji je prišlo »Pohujšanje« spet na oder in Peček, ki je na krstni predstavi igral vlogo »gosta«, je sedaj igral že »zlodeja«, svojo edinstveno in najljubšo vlogo. V tej vlogi je postavil tako popularen lik, da sta ga naša pokojna umetnika — slikarja Iv. Vavpotič iin N. Pirnat slikala. Od takrat je »zlodej« njegova najboljša vloga. Gostoval je v njej v Zagrebu dvakrat in v Beogradu enkrat. V tej igri, v kateri je prvič nastopil 1. 1907, slavi naš slavljenec sedaj svoj 40-letni umetniški jubilej. Oder je tako njegov, da ga kljub visokemu jubileju ne bo izpustil iz svojega Objema, Peček pa tako z odrom zraščen, da ne bo mogel živeti brez njega. Končno pa tudi tovariši ine puste tega 60-letnega mladeniča ^ svoje srede, temveč mu k častitljivemu' jubileju kličejo: »Ostani še dolgo let v naši Drami!« Fr. L. 134 — SEZNAM VLOG, KI JIH JE B. PEČEK ODIGRAL, ODPEL IN ODPLESAL V DRAMI IN OPERETI V vsaki sezoni objavljamo najprej vloge v drami in nato one iz operete oziroma opere. Z zvezdico so označene vse nove vloge v ponovljenih delih. Avtor: Begovic Vernc-d’Ennery Medved Cankar Meško Schwayer Gorner Verne-d'Ennery Hervč Avtor: Raimund Barrett Raupacli Finžgar Drachmann Bolten-Baeckers Uumas-Magerle Jurčič-Govekar (pon.) Gorner Govekar ^chontlian Havel ^'esterlein Schiller 'b allace-Faster “isson *-ecocq Suppe 1 Vlogo popotnika ttiladi 1908 — glej Gled. SEZONA 1907—08 Delo: Gospa Walewska Na pustem otoku Za pravdo in srce Pohujšanje v dolini šentflorjanski Na smrt obsojeni Red iz nravnosti Pepelka Pot okoli sveta v 80 dneh Mamzelle Nitouche SEZONA 1908—09 Delo: Zapravljivec V znamenju križa Mlinar in njegova hči Divji lovec Enkrat je bil . . . Trnjulčica Grof Monte Christo Deseti brat Pepelka Legijonarji Ugrabljene Sabinke Tujci Jožef in njegovi bratje Viljem Tell Ben Hur Dobri sodnik Girofl^-Giroflk Donna Juanita v Cankarjevem »Pohujš; list 1950—51, str. 106. Vloga: Napoleonov tajnik Dick Kmet Končan Gost, Popotnik*1 Učitelj -Schreiber Profesor Klotz Baron Kozamurinski Drugi čuvaj na pacifični železnici Častnik Robert Vloga: Gospod Krasen Metellus Prvi mlinarski hlapec Kmet Gaber, Lisjakov Gašper Mladenič Vojak Grega Krčmar Učitelj Zmuzne Baron Kozamurinski Mihec Orožen Šolski sluga Kmet Končina Levi Lovec Verni, Vojak Frissart Flavius Tourillard Admiral Metamoros Poveljnik Francozov ju« je igral na turneji spo- - 135 — SEZONA 1909-10 Avtor: Milčinski Michaelis Nestroy Flers-Caillavet Ech£garay Novak Gavault-Charvey Šubert Kraatz-Neal Schiller Čehov Engel-Horst (pon.)Jurčič-Govekar Berk Jurčič-Govekar Kristan Bethge-Truhn Jelenc Maugham Schiller Raeder Bataille Shakespeare Walther-Stein Bracco Buchbinder Špicar Govekar Fali D'Albert Eyssler Jarno Fali Lehar Delo: Brat Sokol Revolucijska svatba Utopljenca Ljubezen bdi Galeotto Strup Gdč. Josette, moja žena 2etev Olimpijske igre Kovarstvo in ljubezen Striček Vanja Pereant možje! Deseti brat Poredni paž Rokovnjači Kato Vrankovič V božični noči Erazem Predjamski Jack Straw Razbojniki Robert in Beltram Gola ženska Julij Cezar Gospodje sinovi Izgubljenci On in njegova sestra Miklova Zala Martin Krpan Dolarska princesa Nižava Umetniška kri Logarjeva Krista Vloga: Miroslav Ričet" Du Bartas Služabnik Janez Chauffeur Genaro Kaplan Slavko Kalan Prvi natakar Posestnikov sin Albin Kociper (predsednik gled. društva »Talija«) Predsednikov strežaj Delavec Postrešček Peharček,* Zdravnik Vencelj* Čuvaj Sodnik Gavrič, Kofendež Redarstveni uradnik Sluga Fric Grof Stegberg Rev. Lewis Abott, Charles Grimm Sluga Jakob Kritik Verselle Zarotnik Trebonius, Tribun Flavius, Drugi meščan Mesarski pomočnik Odvetnik Bartoletti Igralec Kumarca, Kadilnik Župnik od-Sv. Jakoba Interfat Sluga James Župnik Gledališki vratar Benda Grof Kolonitzki, Grof Sternfeld Sodni prisednik pl. Stackenberg Ločena žena Piskrovezec 2 Vlogo Miroslava Ričeta v Milčinskega »Bratu Sokolu« je igral 30. avgusta 1909 ob javni produkciji gojencev »Dramatične šole« pod vodstvom režiserja Hinka Nučiča. SEZONA 1910-11 Avtor: Medved Kadelburg Lengyel “isson Birinski Thoma (pon.) Raupach “Udermann Hennequin-Veber (Pon.) Engel-Horst Vojnovič [fblanc-Croisset Ibsen Bataille (Pon.) Bolten-Baeckers Engel-Horst Niccodemi Hawel Schiller J^erczeg Hauptmann “lumenthal-Kadelburg Vojnovič Govekar Ogrinec Kristan ^estroy J-ehar (Pon.) Fali Avtor: ^“go ^nonherr NeStr0y or° „ ^°nkowski ntrauss , Urnett avedan TPK1Car homa Delo: Kacijanar V civilu Tajfun Neznanka Moloh Lokalna železnica Mlinar in njegova hči Fric Zakonske metode Svet brez moških Ekvinokcij Tat vseh tatov Stebri družbe Vstajenje Trnjulčica Mišnica Zavetje Mati Skrb Marija Stuart Na dolovskem gradu Voznik Henschel Pri belem konjičku Psyche Šarivari V Ljubljano jo dajmo! Samosvoj Lumpacij vagabund Knežna Grof Luksemburški Jesenski manevri Ločena žena SEZONA 1911—12 Delo: Ruy Blas Zemlja Talisman Orjaška igrača Sramežljiva Suzana Zlata skleda Mali lord Kralj (Sire) Kralj Matjaž Morala Vloga: Zay pl. Ruthenstein Georges Pontac Natakar Viktor dr. Spielmann Ranocelnik Trdina Duhovnik* Oskrbnik Štefan Pčchot Postrešček Prvi mladenič Tretji Charolaisov sin Trgovec Altstedt Polkovnik, Pomožni zdravnik Vojak Grega Iskroslav Muha Lucien Robert Grof Believre Odvetnik Fabig Natakar Peter Baron Oberthal Natakar Jan Svat Kmet Ločnik, Oskrbnik Ažbot Krčmar Pačivec Razbojnik Kolcida Menager »Grand hotela« Huzar Fekete Sodni prisednik Vloga: Marquis de Santa Cruz Zdravnik Sluga Jurčc Jarnik Policijski komisar dr. Ballot Sluga Thomas Zarotnik Kislica Abbč Remus8 Vrban Komerc. svetnik Bolland — 137 — Horst Pesek Sardou Jelenc Christmas Shakespeare Finžgar Sophokles Engel-Horst Morre Ibsen Berr-Guillemand Echdgaray (pon.) Nestroy Hoffe Kristan (pon.) Jurčič-Govekar Tolstoj Weis Millocker Avtor: Calderon Magnussen-Sarauiv Courteline Skowronek Molnar Hauptmann Drčgely Oswald-Phillip Drinkler Shakespeare Busnach-Gastineau (pon.) Gorner Thiede Obloški (J. Abram) Birinski (pon.) Schwayer Jacoby Cankar Nebesa na zemlji Slepa ljubezen Fedora Vaška romantika Milijonar Vesele žene windsorske Naša kri Antigona Vražji Rudi Revček Andrejček Zveza mladine Milijon Blaznik ali svetnik Lumpacij vagabund Mala harfenistka Tovarna Rokovnjači Živi mrtvec Revizor Dijak prosjak SEZONA 1912—13 Delo: Sodnih zalamejski Veliki mrtvec Boubouroche Štev. 17 Vrag Hanice pot v nebesa Če frak dobro pristoja Baskervilski pes Pogumni krojaček Komedija zmešnjav Ubijač Pepelka Zimska pravljica Rošlin in Verjanko Vrtoglavci Red'iz nravnosti Greh iz mladosti Kralj na Betajnovi Hlapec Janez, dr. Vesel4 Zdravnik Juvelir Čilev Kmet Jesenko Profesor Slihm Plemič Abraham Drobnič Kmet Luka Kos Prvi starec Natakar Franc Gospod Zvitorog, Občinski revež Ringdal Trgovec van Huyspott Strežnik Benito Krčmar Pačivec, Vetrnik* Franc Pepo Oglar Janez Rak* Glasbenik, Pjetuškov Ljapkin-Tjapkin pl. Wangenheim Vloga: Don Mendo Državni svetnik Natakar Obmejni stražnik Prvi gospod Vaški krojač Adolf Kurschner Barrymore Komorni sluga Bučman Sčip Natakar Adolf Baron Monteconte-cuculorum* Gozdni mož Logar Luka Revolucionar Toma Profesor Klotz Jurij Maczarski Krneč n 4 Vlogo Abbeja Remusa v Lavedanovem »Kralju« in vlogo dr. Vesela v Horstovih »Nebesih na zemlji« je igral na gostovanju v Gorici, oz. v veliki dvorani »Narodnega Doma« — glej »Soča« 11. aprila 1912 oz. »Slovenec« 2. maja 1912. Schonthan-Kadelburg (pon.) Buchbinder Sudermann Avtor: Zumpe-Krieg Czinner Stolba Buchbinder Stroupežnicky (pon.) Horst (pon.) Jurčič-Govekar Laufs-jacobv Wied ttlunienthal-Kadelbursz Praga (pon.) Govekar Neal-Ferner Niccodemi Gospod senator On in njegova sestra Tiha sreča SEZONA 1913—14 Delo: Navihanci Maska satana Na letovišču Tretji eskadron Naši bahači Nebesa na zemlji Deseti brat Velika repatica Stari paviljon Čez leto dni Aleluja Legionarji Nevzdramljivi Izidor Perjanica Oskar Andersen, Senator Andersen dr. Krč* Dangel5 Vloga: Rado Kremenšik Sluga Gostilničar Devetak Korporal Schwart Župan Dobovec dr. Vesel Graščak Piškav"' Svetnik Trpotec Oskrbnik Clausen Asesor Podgornik Germigani Tonče Gričar* Hotelski ravnatelj Smrdelj Charles Latrille DANILOVO »MALO GLEDALIŠČE« Avtor: Stern-Grunbaum Arnold-Bach I-aube-Govekar Horner ^eidhart Lang-Kobal " Danilo Curjel Bilhaud-Hennequin (Otvoritev 25. februarja Delo: Vojna idila Španska muha Žena polkovnika Maks v škripcih Favoritka V vojno mora Rdeča maska Hipnoza Ha! Moja žena! 1915) Vloga: Zid Elhanan Leiser Anton Tidemayer Notar dr. Mrak Slikar Fric Rožnikar Knez Jure Zaplotnik Hišni gospodar Profesor Veilchen Lavirette »Slovenec« (16. septembra 1915) je objavil sledečo vest: »Na hrvaškem S^dališču v Osjcku so angažirani bivši člani »Malega gledališča« v Ljubljani r-g- Grom in Peček ter gospa Herta Grom Hart.« »HRVATSKO NARODNO KAZALI ŠT E« V OSIJEKU (Sezone 1915—18) Peček je bil član osiješkega gledališča v vseh vojnih sezonah 1915—18. ^ekaj skopih podatkov o delu v prvi sezoni 1915—16 smo našli v njegovi ?birki kritik in poročil v tamkajšnjih časopisih »Hrvatska obrana, Hrvatska, Drau in Slavonische Presse«. 5 Vlogo Dangla v Sudermannovi »Tihi sreči« je igral na gostovanju v Gorici — glej »Soča« 8. aprila 1913. Po teh poročilih je Peček sodeloval v sezoni 1915—16 vsaj v naslednjih delih (naslove objavljamo neprevedene) — Feld: U službi domovine (poročnik Gundelbach), Engel-Horst: Svijet bez muškaraca (dr. Mimic), Carmond-Gran-ge: Papa Martin (Armand), Bisson: Neznanka (Raymond), Molnar: Djavo (Pavel), Balasz: Naša žena (von Ferkey), Foldes: Gospoda činovnici (?), Del-avigne: Ljudevit XI. (?), Derenčin: Slijepčeva žena (?), Balucki: Klub neženja (?), Ivakovič: Proslava saveza pjevačkih društava (?), Moliere: Umišljeni bo-lesnik (?), ter v operetah — Lehar: Napokon sami (grof Max), Eyssler: 2e-nožder (baron Danninger), O. Strauss: Put oko ljubavi (?), Fali: Dolarska princesa (?). Za sezoni 1916—17 in 1917—18 nimamo nobenih podatkov razen beležk v časopisih »Hrvatski dnevnik« in »Bosnische Post«, ki ob gostovanju v Sarajevu 1. 1918 omenjata njegov nastop v Fallovi opereti »Stambulska roža« (Fridolin). •1* H5 Podatkov o nastopih in vlogah Bojana Pečka v prvih letih njegovega zorenja pa vse do konca prve svetovne vojne ni mogoče natančno ugotoviti. Zato v dopolnilo samo nekaj odlomkov iz časopisnih kritik, ki osvetljujejo igralske kvalitete Bojana Pečka v tistih letih. Nastop mladega gojenca Dramatične šole, ki se je pričela 1. avgusta 1909 pod vodstvom režiserja H. Nučiča, je kritika pozdravila z izrazi toplih simpatij in priznanja. Peček je takrat deklamiral Aškerčevo »Ilirsko tragedijo« in igral Miroslava Ričeta v Milčinskega šaloigri »Brat Sokol«: »Marljiv in talentiran igralec je to, ki utegne postati še prav po-rabna moč za naše gledališče« (SN — avg. 1909). Deklamacija g. Pečka je bila prav dobra, s čutnim predavanjem in pravilno dikcijo.« In potem še: »Pohvalno pa moramo omeniti gospoda Pečka, ki je pokazal res dramatiški talent, ki se bo ob vztrajnosti razvil v spretnega igralca« (Slovenec — avg. 1909). Enako pohvalno se je izrekla o njem tudi Laibacherica. Tako se je začela Pečkova umetniška pot. Kritika ga zvesto spremlja in je mlademu, prizadevnemu in — kar kritika neprestano ponavlja '— talentiranemu igralcu večidel naklonjena. Vseskozi občuduje in priznava njegovo osvajalno moč nad občinstvom, smisel za čisto komičnost, eleganco in lahkotnost ter »grotesknost njegovih karikatur« (SN v decembru 1912), izredno sposobnost za oblikovanje tipov in originalov in ne najmanj njegovo discipliniranost, vestnost in marljivost pri umetniškem delu. Veliko pozornost pa začne vzbujati Peček med prvo svetovno vojno v Danilovem Malem gledališču (sedanji Šentjakobski oder). Tja so se namreč preselili oni igralci, ki jih vojna vihra ni potegnila s seboj. Ob veseloigri »Vojna idila« je kritik zapisal: »Najboljši med igralci je bil pač g. Peček, kateri je pokazal lep talent za karakterne vloge. Doslej ga ni bilo mogoče spoznati, ker se mu pač nikdar vlog ni dalo. Igral je Žida ves čas dosledno, prav dobro.« (Slovenec — febr. 1915). Laiba-cherica pa je marca 1915 zabeležila njegov uspeh v »Zeni polkovnikovi«: »Vortrefflich war, Herr Peček als niichtern urteilender, offenherziger Notar. Sein wohlbedachtes, gemessenes und folgerichtig durchgefiihrtes Spiel uberzeugte. Es ist erfreulich zu sehen, wie Herm Pečeks schau-spielerische Befahigung wachst.« - 140 - V jeseni 1915 je Peček odšel v Osijek. Tam ga je kritika hkrati z Rogozom uvrstila med najbolj talentirane mlade igralce. Peček je tu uspel v novem igralskem tipu — ljubimcu: »G. Peček očito napreduje. Ako bude ovako nastavio, dobit čemo u njemu što davno tražimo: mladjahna ljubavnika i dara i ambicije.« Uspel je tudi kot komik in kritika piše, da so se »I kulise smijale«. Peček je tako postal popularen že na Hrvaškem. Ob njegovem enomesečnem gostovanju v Sarajevu 1. 1918 je »Hrvatski dnevnik« zapisal sledeče: »Elegantna pojava, gluma vesela, nikad pretjerana niti banalna. Gosp. Peček je rekbi postao ljubimac publike, a osobito naše vesele mladosti, koja ga iz partera burno pozdravlja«. Vrnil se je domov s tistimi sijajnimi talenti, ki smo jih vseskozi občudovali in jih priznavamo še danes. Avtor: (pon.) Finžgar Zapolska Jirasek Nušič Shakespeare Moličre Alešovec (pon.) Jurčič-Govekar Špicar (pon.) Cankar (pon.) Sudermann Perzynski Vojnovič Cankar Jurčič Samberk Planquette Piskaček Weinberger Offenbach Avtor: Guitry Shakespeare (pon.) Cankar Lavedan Arcibašev tp°n.) Millocker Offenbach J- Strauss Nedbal SEZONA 1918—19 Delo: Divji lovec Morala gospe Dulske Laterna Svet Hamlet Namišljeni bolnik Nemški ne znajo Deseti brat Pogumni Tonček Kralj na Betajnovi Tiha sreča Lahkomiselna sestra Smrt majke Jugoviča Jakob Ruda Tugomer ». . . ulica št. 15« Cornevillski zvonovi Slovaška princesa Ugrabljena Evelina Madame Favart SEZONA 1919—20 Delo: Nočni čuvaj Beneški trgovec Pohujšanje v dolini šentflorjanski Dvoboj Ljubosumje * * * Dijak prosjak Lepa Helena Netopir Poljska kri Vloga: Lisjakov Gašper Zbyszko Dvorjanik Stojan Horatio Diaforius Grilec Graščak Piškav Povodnjak Bernot* Šolski nadzornik* Olševski Prvi glasnik Peter Broš Gripo Bankir Trnek Sodnik v Cornevillu Baron Florian Baron Sieben Gospod Favart Vloga: Slikar Jean Bassanio Zlodej’1' Zdravnik Morey Knez Darbeljani pl. Wangenheim Agamemnon dr. Falke Bronio pl. Popiel SEZONA 1920-21 Avtor: Cankar (pon.) Cankar Shakespeare Hauptmann Strindberg Molnar Galsworthy Shaw Hauptmann Avtor: Kosor (pon.) Shakespeare Gogolj (pon). Galsworthy Kvapil Hauptmann (pon.) Cankar Golia (pon.) Shakespeare Andrejev (pon.) Schiller ■ (pon.) Moli^re Tavčar-Borštnik Molnar Nušič Avtor: (pon.) Molnar (pon.) Moližre (pon.) Gogolj Cankar čapek Cankar (pon.) L. N. Tolstoj Ibsen Dostojevski-Putjata (pon.) Cankar (pon.) Golia Maeterlinck Buchner Sardou Schonthan Delo: Za narodov blagor Pohujšanje v dolini šentflorjanski Sen kresne noči Bobrov kožuh Smrtni ples II. Bajka o volku Borba Androklus in lev Elga SEZONA 1921—22 Delo: Požar strasti Komedija zmešnjav Revizor Borba Princesa Pampeliška Roza Berndt Pohujšanje v dolini šentflorjanski Petrčkove poslednje sanje Hamlet Prekrasne Sabinke Marija Stuart Namišljeni bolnik Otok in struga Liliom Semberijski knez SEZONA 1922—23 Delo: Liliom Namišljeni bolnik Revizor Hlapci R. U. R.^ Romantične duše Živi mrtvec Hedda Gabler Idiot Kralj na Betajnovi Petrčkove poslednje sanje Čudež sv. Antona Vojiček Madame Sans Gene Ugrabljene Sabinke Vloga: Kadivec Zlodej Trlica pl. Werhahn Allan dr. Kelemen William Scantlebury Stotnik Dimitrij Vloga: Mirko Ščip Poštar William Scantlebury Primatorjev sin Krištof Flamm Zlodej Berač — Čarodej Grča Horatio Ank Marcij Grof Aubespin* Diaforius Ritmojster Egon Liliom Semberijski knez Vloga: Liliom Diaforius Poštar Nadučitelj Ing. Fabry Profesor Mak Odvetnik Pctrušin::' Jorgen Tesman Ivolgin Bernot Berač — Čarodej Grča Gustav Stotnik Grof Neipperg dr. Novak* - 142 — Shakespeare (pon.) Tavčar-Borštnik Čehov Shakespeare (pon.) Shakespeare Othello Otok in Struga Češnjev vrt Kar hočete Hamlet Montano Ritmojster Egon Simeon Piščik Vitez Tobija Rig Horatio SEZONA 1923—24 Avtor: Delo: Vloga: (pon.) Shakespeare Hamlet Horatio (pon.) Shakespeare Kar hočete Vitez Tobija Rig Vied 2^2 = 5 Hugo Jorgensen Pregelj Azazel Slepec Hebbel Judit Ahior (pon.) Vojnovič Smrt majke Jugovičev Drugi glasnik* (pon.) Schonthan Ugrabljene Sabinke dr. Novak Ibsen Gospa z morja dr. Wangel Gorner Krojaček-junaček Kapitan Giliat Milčinski Mogočni prstan Deveti kralj (pon.) Golia Petrčkove poslednje sanje Berač — Čarodej Grča Galsworthy Golobček Baron Thomas Hoxtoa (pon.) Shakespeare Othello Montano (pon.) Shakespeare Beneški trgovec Bassanio Courteline Priljudni komisar Komisar (pon.) Molnar Liliom Liliom Perzynski Ašantka Edmund Lonski Shaw Cezar in Kleopatra Britannus Knoblauch Favn Lord Stonbury Jalen Dom Mirko Lenormand Izgubljene duše I,arnaudy Veber-Gorsse Paglavka Vergnaud Avtor: (pon). Veber-Gorsse Rostand (pon.) Shakespeare Zupančič (pon.) Milčinski Lah (pon.) Shakespeare Aristophanes ®enavente Nušič (pon.) Cankar (pon.) J. Strauss SEZONA 1924—25 Delo: Paglavka Cyrano de Bergerac Hamlet Veronika Deseniška Mogočni prstan Pepeluh Othello Lizistrata Ideali in koristi Narodni poslanec Pohujšanje v dolini šentflorjanski Netopir Vloga: Vergnaud Cuigy Horatio Friderikov pisar Deveti kralj Prvi brat Montano Atenski svetovalec Doktor Sreta Zlodej Gabrijel pl. Eisenstein* — 143 — SEZONA 1925-26 Avtor: Manners Langer Shakespeare (pon.) Cankar (pon.) Zupančič Scheinpflug Pirandello (pon.) Finžgar Jurčič-Golia (pon.) Shakespeare (pon.) Shakespeare Niccodemi (pon.) Dostojevski-Putjata (pon.) Galsworthy (pon.) J. Strauss Offenbach Kalman Avtor: (pon.) Zupančič (pon.) Cankar (pon.) Cankar Romains Hilbert Moliire Shakespeare (pon.) Shakespeare Courteline (pon.) Courteline (pon.) Golia Wilde (pon.) Schonthan (pon.) Manners Hasenclever (pon.) Nestroy (pon.) Buchner Shakespeare Delo: Vloga: Pegica mojega srca Christian Brent Periferija Mladi kavalir Zimska pravljica Ovčarjev sin Za narodov blagor dr. Gruden* Veronika Deseniška Friderikov pisar Druga mladost Vaclav Henrik IV. Carlo di Nolli Naša kri Benoit Turbot* Deseti brat Sodnik Kar hočete Vitez Tobija Rig Hamlet Horatio Scampolo Fausto Idiot I vol gin Borba * * * William Scantlebury Netopir Gabrijel pl. Eisenstein Orfej v podzemlju Janez Styx Grofica Marica Baron Koloman SEZONA 1926—27 Delo: Vloga: Veronika Deseniška Friderikov pisar Za narodov blagor dr. Gruden Hlapci Komar* Dr. Knock ali Triumf medicine Učitelj Bernard Drugi breg Vanek Skopuh Mežetar Simon Macbeth Lenox Hamlet Horatio Stalni gost Boubouroche Petrčkove poslednje sanje Pahljača lady Windermere Ugrabljene Sabinke Pegica mojega srca Gobsek Lumpacij vagabundus Vojiček Mnogo hrupa za nič Prvi votant-Star gospod* Berač — Čarodej Grča Lord Lorton dr. Novak Christian Brent Notar Derville Lumpacij vagabundus* Stotnik Zimolež (pon.) Kalman O. Strauss Granichstaedten •(pon.) Nedbal Grofica Marica Terezina Orlov Poljska kri Baron Koloman Daniel Jolly Jefferson Bronio pl. Popiel SEZONA 1927-28 Avtor: Bernauer-Oesterreicher (pon.) Shakespeare Shakespeare Wilde (pon.) Zupančič Cankar-Skrbinšek (pon.) Shakespeare Leskovec (pon.) Golia (pon.) Calderon (pon.) Rostand Gregorin-Tominec Novačan Brod-Reimann (pon.) Nedbal (pon.) Kalman * (pon.) Granichstaedten Prokofjev Kalman Hirski Edwards Kalman Avtor: (pon.) Brod-Reimann (pon.) Novačan Shakespeare (pon.) Cankar (pon.) Shakespeare (pon.) Golia (pon.) Kalman (pon.) Nedbal (pon.) Kalman (pon.) Kalman Supp^e (pon.) Prokofjev Berti (pon.) Lehar J- Strauss Kogoj Delo: Vrt Eden Mnogo hrupa za nič Ukročena trmoglavka Idealni soprog Veronika Deseniška Hlapec Jernej in njegova pravica Hamlet Dva bregova Peterčkove poslednje sanje Sodnik zalamejski Cyrano de Bergerac I N R I Herman Celjski Dobri vojak Švejk » * * Poljska kri Grofica Marica Orlov Zaljubljen v tri oranže Bajadera Zmagovalka oceana Lady X Kneginja čardaša SEZONA 1928—29 Delo: * » * Kneginja čardaša Poljska kri Grofica Marica Bajadera Boccaccio Zaljubljen v tri oranže Pri treh mladenkah Grof Luksemburški Cigan baron Črne maske Vloga: Gebhard pl. Wernecke Zimolež Gremio Lord Gaversham Friderikov pisar Jezični doktor Horatio Križemsvet Berač — Čarodej Grča Don Mendo Mušketir*' Simon Gobavec, Oče Vitez Herič Baloun Bronio pl. Popiel Baron Koloman Jolly Jefferson Čudak Marquis Napoleon St. Cloche Pilot Charlie Johnny Grof Boni Kanesianu Vloga: Grof Boni Kanesianu Bronio pl. Popiel Baron Koloman Marquis Napoleon St. Cloche Brivec Scalza Čudak Špicelj Nowotny Armand Brissard*' Conte Carnero Dolgo-Sivo Dobri vojak švejk Baloun Herman Celjski Vitez Herič Romeo in Julija Samson Pohujšanje v dolini šentflorjanski Dacar* Ukročena trmoglavka Gremio Peterčkove poslednje sanje Berač — Čarodej Grča — 145 — SEZONA 1929-30 Avtor: (pon.) J. Strauss (pon.) Berti (pon.) Herve (pon.) Lehar J. Strauss (pon.) Kalman Zeller (pon.) Nedbal (pon.) J. Strauss (pon.) Kogoj Bravničar (pon.) Fali Avtor: (pon.) Kalman (pon.) Zeller J. Strauss (pon.) Fali (pon.) Lehar (pon.) Berti Audran (pon.) Millocker Šivic Kalman Avtor: (pon.) Šivic (pon.) Kalman -Novak Abraham Lehar (pon.) Audran (pon.) Kalman Benatzky (pon.) Bravničar Avtor: (pon.) Audran Auber (pon.) Benatzky (pon.) Abraham Delo: Cigan baron Pri treh mladenkah Mam zelle Nitouchc Grof Luksemburški Beneška noč Grofica Marica Tičar Poljski kri Netopir Črne maske Pohujšanje v dolini šentflorjanski Dolarska princesa SEZONA 1930—31 Delo: Grofica Marica Tičar Vesela vojna Dolarska princesa Grof Luksemburški Pri treh mladenkah La Mascotte Dijak prosjak Oj, ta prešmentana ljubezen Vijolica z Montmartra SEZONA 1931—32 Delo: Oj, ta prešmentana ljubezen Vijolica z Montmartra Laterna Viktorija in njen huzar Dežela smehljaja La Mascotte Grofica Marica Trije mušketirji Pohujšanje SEZONA 1932—33 Delo: La Mascotte Fra Diavolo Trije mušketirji Viktorija in njen huzar Vloga: Conte Carnero Špicelj Nowotny Celestin*' Armand Brissard Kuhar Pappacoda Baron Koloman Profesor Siiffle Bronio pl. Popiel Gabrijel pl. Eisenstein Dolgo-Sivo Cerkovnik Dick* Vioga: Baron Koloman Profesc# Siiffle Marchessc Cypriano Dick Armand Brissard Špicelj Nowotny Knez Lorenzo Enterich* Leo Florimond Herve Vloga: Leo Florimond Herve Klasek Grof Ferry Hegeduš Nadporočnik Gustl Knez Lorenzo Baron Koloman D'Artagnan Cerkovnik Vloga: Knez Lorenzo Lord Cookburn DArtagnan Grof Ferry Hegeduš Gregorc (pon.) Prokofjev (pon.) Lehar Benatzky Gotovac Šantel (pon.) Berte (pon.) Kalman Ellis-Myers Erika Zaljubljen v tri oranže Dežela smehljaja Pri belem konjičku Morana Blejski zvon Pri treh mladenkah Grofica Marica Jim in Jill Ivo Farfarello* Nadporočnik Gustl Stanislav Šušteršič Rade Hans v. Thiingen Špicelj Nowotny Grof Koloman Jim Avtor: (pon.) Cankar SEZONA 1933—34 Delo: Pohujšanje v dolini šentflorjanski Vloga: Zlodej (pon.) Benatzky (pon.) Ellis-Myers Čerepnin Abraham Bravničar (pon.) Gregorc (pon.) Zeller (pon.) Lehar Abraham (pon.) Nedbal Pri belem konjičku Jim in Jill Začarani ptič Havajska roža Stoji, stoji Ljubljana . Erika Ptičar Dežela smehljaja Ples v Savoju Poljska kri Stanislav Šušteršič Jim Car Jim Boy Rockfeller Ivo Profesor Siiffle Nadporočnik Gustl Mustapha-Bei Bronio pl. Popiel Avtor: (pon.) Nedbal (pon.) Abraham Beneš Smetana (pon.) Zeller Offenbach Stolz (pon.) (pon.) (pon.) ■1- J. Benatzky Lehar J. Strauss Strauss (pso notranjo popolnost in že priznana umetnost igralcev in igralk je presegla vse pričakovanje občinstva. Vam, gospodje in gospe te družbe, se ne zahvaljuje iz vsega srca le siromak, tudi ves narod je ponosen na vas in vas bo v literarnih letopisih ovekovečil in dejal: »Ti so bili, ki so položili temelj izpopolnitvi svojega materinega jezika in ga naredili uporabnega tudi za oder.« Te besede bi vsem morale biti kot svet opomin tudi danes in vselej v mislih. Ta dogodek ni za naš narodni in kulturni razvoj nič manj pomemben, kakor je izdaja prve slovenske knjige leta 1551. Linhartovo delo je v vsebinskem tvornejše, saj niti »Zupanove Micke« ni zgolj rnehanično prevedel, marveč jo je presadil v naše kraje in ji dal naše ljudi, v »Matičku« pa je 17 prizorov celo izvirnih. Iri še nekaj je važno: Vse do njega prevladuje pri vseh delih v glavnem konservativni in Preprosti domoljubni duh, z njegovim »Matičkom« pa se nenadno odpre svet razsvetljenstva, duh velike francoske revolucije v tako žlahtni obliki in ideji, da si jo spričo našega dotakratnega razvoja žlahtnejše ne moremo zamisliti. Poslanstvo slovenskega gledališča po letu 1848. se poglobi v boju za naše narodne in kulturne pravice, čeprav je še vedno predvsem boj Za pravice našega jezika, kar se je začelo že v protestantski dobi. Naše jaro meščanstvo, ki ga vodi Bleiweis, je sicer narodno občutljivo, kul- — 155 — turno-umetniško pa zelo primitivno in dnevno utilitaristično. Kakor je Prešeren dvignil našo liriko v svet visoke umetnosti, tako se trudi Levstik, da bi dvignil raven našega čitalniškega gledališča z ustanovitvijo Dramatičnega društva leta 1868. V »Potovanju od Litije do Čateža« je zajel v svoj književniški program tudi dramatiko in gledališče, vendar ga zaradi zaostalosti naših razmer in njih umetniške toposti ni mogel uveljaviti v tisti meri, kakor bi bilo potrebno. Kljub umetniško skromnemu repertoarju te dobe raste iz nje predvsem velika in nadpovprečna igralska osebnost: Ignacij Borštnik. Kljub Jurčič-Levstikovemu »Tugomeru«, ki ob primeru schillerske in shakespearske dramatike, zaorje globlje literarno umetniške brazde, kljub vedno številnejšim izvirnim poskusom v dramatiki, prevladuje čitalniška vulgarna miselnost tja do Cankarja, ki se neusmiljeno spopade z njo in z vso našo javnostjo. Boj za umetnost se bije takrat predvsem na gledališkem področju, kjer nastaneta dva simbola, eden za primer neumetnosti in vulgarizacije, drugi za primer čiste umetnosti. Na eni strani Krpanova kobila, na drugi strani Jacinta, ki kot dramatsko-odrski lik pooseblja v sebi čisto in svobodno umetnost. Iz utilitarističnih, ljudsko-prosvetaških, ozkih okvirov in spon se začne boj za umetniško poslanstvo slovenskega gledališča in dramatike. Toda to poslanstvo ga niti najmanj ne odvezuje njegovih narodnih, ljudskih in socialno-političnih dolžnosti, ki jih je v večji ali manjši meri opravljalo ves čas, marveč se mu z novimi zahtevami še poglobi in po-žlahtni. Iz malomeščanstva in provincializma mu pokaže pot v svet, kjer si mora nekega dne priboriti svojo pravico in svoj prostor med narodi. Ta boj ne bije le slovenski narod, marveč vsi jugoslovanski narodi, da, vsi majhni, a po svojem kulturnem in umetniškem prizadevanju tvorni narodi. V tem velikokrat neenakem boju z večjimi narodi in njih političnimi in kulturnimi imperializmi ima slovensko gledališče in z njim gledališka umetnost jugoslovanskih narodov sploh svoje veliko poslanstvo: vzporejati in združevati lastne tvorne sile s silami drugih kultur in umetnosti. Poslanstvo narodnega gledališča ni bilo morda nikoli v naši zgodovini tako veliko, kakor je danes, ko se ob razkroju starega sveta kroje družbi in narodom nove usode. Za naše narode niso dolžnosti in naloge gledališke umetnosti v tem času nič manjše, kot so bile v starem grškem gledališču. V gledališkem hramu se shajajo ljudje, da prisluhnejo utripom lastne in tuje kulturne in umetniške tvornosti, da prisluhnejo narodnim, socialnim in splošno človeškim bojem in prizadevanjem, ki se najbolj in najživeje, naj neposredne j e zrcalijo raz gledališki oder. Rek o deskah, ki pomenijo svet, je velik, sveti rek, ki objema v svoji ideji ves svet zato, ker mora gledališče zajeti vase človeka v vseh njegovih časovnih in nadčasovnih, narodnih in socialnih inačicah prav tako kakor v njegovem splošnem bistvu, obseči njegovo relativnost in njegovo absolutnost, ki bosta obe živeli tako dolgo, dokler bo živel človeški rod. Ali se ni iz tega spoznanja rodila stara prispodoba o gledališču kot svetišču? Ali ni morda hram gledališke umetnosti celo nekaj več, saj zajema vase različne ideje, različne vere in svetove, ko zajema v svojem sporedu dela dramatikov različnih narodov? Ali ni gledališki hram s svojimi predstavami najvišja služba človeškega duha in srca, h kateri se shajata igralec in občinstvo? Ali ni ob tej misli poslanstvo gledališča in služba v njem nekaj najodgovornejšega in najvzvišenejšega? Ne med - 158 — oblike gledališke umetnosti, marveč med bistvo igralčevih umetniških prizadevanj v pravem narodnem gledališču pa sodi skrb za čistost, pravilnost in lepoto govorjene besede. Kar je pesnikova in pisateljeva beseda za knjižni jezik, to je igralčev govor za zborno ali knjižno izreko, še več: igralčev govor mora biti vzor govorjenega jezika sploh, vzor občevalnemu jeziku posameznika, naroda ali družbe. V njegovih ustih se mora pravorečje spremeniti v leporečje, kakor se pravopisnost jezika spreminja po pesnikovi in pisateljevi tvorni sili v leposlovje. Kakor je leposlovje hram lepe narodove pisane besede, tako mora biti gledališče hram lepo govorjene besede — čuvar materinega jezika, te zlate skrinje zaveze narodove duše. Gledališče zajema vase vse umetnosti: liriko, epiko in boj, dejanje. Dramatsko delo zaživi svoje pravo življenje šele z odra, ko se znajdejo dramatik, igralec in občinstvo v skupnem hramu. Kakor ni za občinstvo vseeno, kako upodablja igralec na odru, tako ni za igralca vseeno, če sedi v parterju le množje na znotraj topih in gluhih ljudi. Občinstvo mora biti prav tako pripravljeno za doživetje, kakor igralec, čeprav sodi njemu, da ga s svojo umetnostjo vzbudi in razplameni. Nobeno umetniško ustvarjanje se v tolikšni meri ne godi tako neposredno pred občinstvom, kakor ravno gledališko. Čeprav je časovno vezano, čeprav z igralčevo smrtjo zamre, se skriva ravno v tem morda največja stvariteljska slast. Ko igralec podredi svoje osebno notranje življenje vlogi Hamleta ali Leara, njunim blodnjam in trpljenjem, ko svojo individualnost podreja nekomu drugemu, zato da bi prišla do najvišjega izraza ravno njegova, ali ni v tem neko žlahtno človeško izgorevanje in žrtvovanje, kakor ga-vse religije zahtevajo od pravega svečenika? Tako veliko in pomembno je poslanstvo gledališkega umetnika in tako strahotna je njegova človeška in umetniška odgovornost. Stari Grki so videli v gledališču svetišče, Schiller je videl v njem moralno-narodno ustanovo, revolucije svojo tribuno, v resnici pa ni le samo to ali ono, marveč vse skupaj. To v sebi doživeti, se pravi odkriti in spoznati poslanstvo gledališča. Upodabljati in odkrivati v najžlahtnejši obliki pred svojim narodnim občestvom vse človekovo žitje in bitje, njegovo življenje in smrt, blodnje in resnice, biti mu najbolj resnično, najbolj živo in neposredno zrcalo njegove majhnosti in njegove veličine, vse to se pravi biti več kot zrcalo, to se pravi biti njegova živa vest in zavest. Takšno mora- biti zmeraj bolj tudi slovensko gledališče. Samo od kakovosti je vse odvisno, kajti na tehtnici večnosti ne šteje kolikšnost nič, v umetnosti šteje le kakovost. Razne zahteve nalaga naš čas umetnosti, vendar ni mogoče shematično ločiti vsebine in ideje od oblike, kajti umetniško delo ni zlitina, marveč stvaritev. In kadar je, je narodno in človeško hkrati in samo v takšnem primeru je danes tudi socialističnof kajti ustvarjati v našem času umetnost, se tudi pravi biti se za socializem, ki je in mora biti boj za najvišjo svobodnost človekove individualnosti kakor njegove družbenosti. - 157 — Fr. Lipah: REFERAT NA USTANOVNEM OBČNEM ZBORU »DRUŠTVA SLOV. DRAMSKIH UMETNIKOV Če danes, ob tako slovesnem trenutku, ob ustanovitvi našega društva, premišljujemo bodočo svojo pot, pogled na jutri, delo, ki je še pred nami, se moramo nehote vsaj malo ozreti nazaj, da vidimo, kaj je bilo včeraj in pred letom, zakaj slavna in blagoslovljena zgodovina in delo naših prednikov slovenskih igralcev nam je najboljša šola in največja spodbuda in bodrilo, posebno našim mlajšim tovarišem. Ni res in nikoli ne bo smelo biti res, da bi ne cenili in spoštovali naših igralskih prednikov, pri tem pa samohvalno precenjevali sebe; to bi ne bilo samo smešno, temveč krivično in abotno, še bolj pa nevarno, ker bi nas naravnost in neposredno zavajali k puhli samohvali in domišljavosti, ki sta najbolj škodljiva parazita na drevesu sleherne umetnosti. Naši igralski predniki so bili v težjih umetniških in materialnih razmerah kot smo danes mi, v manj dognanih odrskih podajanjih, za posamezne igralske osebnosti pa moramo ugotoviti, da jim do danes nismo našli naslednika, niti odtenka njihove igralske samoniklosti, niti v posnemanju. Zakaj igralec in tehnika ni priučenost, igralec je osebnost, sicer ni ustvarjalni umetnik. Samo kot tak postane član vesoljnega sveta igralstva, ki je mednarodno in nevezano na dobo in kraj. »Ljubljanska Drama je najboljši partner Jugoslovanskemu dramskemu gledališču, s katerim soustvarja našo najboljšo gledališko umetnost ... Gostovanje ljubljanske Drame je dogodek za gledališko občinstvo jugoslovanske prestolnice in veliki primer za njegova gledališča in igralce. Če bodo razumeli lekcijo, ki jim jo je dala ljubljanska Drama in si prilastili njene metode in moralo dela, bo beograjsko gledališče moglo odkriti, kaj vse je v njen zakopano in kaj vse bi mogle te sile ustvariti velikega in lepega.« (»Borba«, 17. jul. 1949.) »Slovenski gostje so dokazali, da je gledališka umetnost v LR Sloveniji na visoki stopnji, da so na poti do zmage socialističnega realizma na odru prišli dalj od zagrebškega gledališča. Obvladali so dva osnovna pogoja: dosegli so homogenost svojega ansambla, popolnoma odstranili vpliv zvezd in improvizacije in imajo že kader dobrih, iznajdljivih režiserjev. K temu uspehu jim iskreno čestitamo, a obenem se moramo pri njih učiti.« (»Naprijed«, 12. maja 1949.) »Z resnostjo, s katero delajo na igri, na velikih in majhnih vlogah, z izenačenostjo in vigranostjo svojega ansambla so se člani ljubljanske Drame predstavili zagrebškemu občinstvu kot umetniški kolektiv visokih kvalitet, eden najboljših v naši državi.« (»Vjesnik«, 19. maja 1949.) Te glasove o moči našega igralstva iz ust naših bratov Srbov in Hrvatov navajamo ne za lastno samohvalo, temveč mnogo bolj zaradi naših ljubih, skoraj, vsaj med nami ponarodelih dnevnih poročevalcih, z resno opombo, da ti hrvatski in srbski kritiki v vsej svoji objektivnosti in sodobni stvarnosti niso osebno poznali nobenega' slovenskega igralca, še manj pa njegove družbene ali oštarijske povezanosti. Toda zaradi teh domačih tičev slovenski igralec ne bo obupal, je imel v starih časih še hujše krokarje in ujede. Veliko vzpodbude in notranje pomoči si je našel tudi v naših slovenskih dobronamernih, blagomislečih, teater res ljubečih Slovencih. — 158 — n Ob 151etnici naše Drame, proslave, odkar smo se preselili v to častitljivo hišo, je napisal Fr. Koblar, za nas igralce največji slovenski gledališki kritik, ki nas je hvalil in trgal, a smo mu bili za oboje hvaležni, kritik, ki smo mu vsi brez izjeme verjeli — ta mož je z nami vred trpel nad neuspehom in z nami vred bil vesel in še bolj kot mi Ponosen nad vsakim uspehom naše Drame: Po petnajstih letih vidimo v naši Drami igralski organizem, ki z resnobo in zvestobo do svojega poklica stalno raste in zori, kar je mogoče samo v nepretrganem in intenzivnem skupnem delu. Tako smo videli, kako se je iz te igralske skupnosti nujno izločilo vse tisto, kar se ni moglo ubrati in kako se spoje v celoto tudi tisti, ki stoje zase Preko nje. V naši dramski družini ni junakov in prvakov, ki bi hoteli igrati sebi, pač pa skoraj ni igralca, ki bi v veliki igri ne bil skladen del celote in ne bi z drugimi vred skušal biti čim večji.-------------------Menda je res samo v naravi majhnega ljudstva, ne naroda, in samo v hlastanju cenenega ljudskega tribuna mogoča trditev* da je gledališče samo meščanska zadeva in da narod nima od nje ničesar. Tako govore že 25 let, morda pa že dlje. In več vrst jih je, ki tako pravijo. Potem bodimo samo družba za emajlirane mesnice, betonirane gnojne jame, naučimo se mešetarske govorice in rajši pozabimo, da smo kdaj hoteli biti narod.« Sedanji predsednik Josip Vidmar, naš nekdanji dramaturg, celo režiser »Strička Vanje« in vreden naslednik Zupančičev v prevodih, tovariš in prijatelj teatra, ki je ob prvi navdušenosti in opojnosti deve-tomajskih dni 45. leta takoj prihitel v našo Dramo kot v svojo domačo hišo, se objemal z igralci kot z najboljšimi prijatelji, je zapisal ob isti Priliki: »V teh dramah, zgodbah in burkah, v teh 15 letih trdega odrskega dela je dobršen kos življenja za vsakega iz trope mornarjev, ki so nekoč odrinili s tem čudežnim brodom na pravljično pot. Dobršen kos življenja pravim. Ustvarjenega in žrtvovanega, kajti vsako veliko delo zahteva žrtve in posvečenosti. To znamenje posvečenih mu življenj slov. gledališče ima. In samo ta življenja so mu v teh 15 letih dajala kulturno pomembnost, kakršno bi prav za prav moglo imeti le v narodu z lastno dramsko produkcijo. In če bo nekoč prišel čas, ko se bodo v našem gledališču strnile moči slov. dramatika z navdihi igralca, bo to v veliki meri zasluga teh prvih 15 let, ki bodo tedaj dosegla svoje najlepše poveličanje.« Nimamo dovolj časa, tovariši in tovarišice, da bi se na dolgo spominjali naših velikih prednikov, s katerimi smo skupaj igrali ali pa Jih samo občudovali z dijaškega stojišča. Toliko časa pa imamo še vedno, da se jih spominjamo ob tem slavnostnem trenutku z naj večjo hvaležnostjo, ker oni so bili pionirji ceste, po kateri hodimo danes mi! Ne bomo predolgo slikali cezarsko igralsko postavo Ign. Borštnika. O njem smo mnogo čitali, ga dostikrat občudovali, vendar pojdite, tovariši, v naš lepi Zagreb, in govorite tam z ljudmi, ki so ga občudovali, ko je bil še vedno v polni moči svoje stvariteljnosti. Pripomnimo samo *°, da je vsak soigralec njegov moral silno paziti, da se ni izpremenil iz Partnerja v parternega abonenta. Vsa mogočnost naših Karavank nad Cerkljami se je nakopičila v njegovem klenem izrazu na licih in v nje-Sovem baržunastem, čudovitem baritonu. Govorimo o njem samo to: “Stari naš Nace, ko bi Tebe ne bilo nekoč, bi bili mi danes brez vsake — 159 — igralske tradicije, brez vzora, brez Tebe, Ti pa si med nami, stari Nace, ves živ, starinsko moder, samoživ in nedosegljiv zgled, nedosegljivi ideal vsakega izmed nas. Zagrebu si dal vse v svoji moški polnosti, bil si prvak med gledališkimi begunci, ki jih je takratna buržujska Ljubljana pregnala v dobrobit drugim, našemu gledališču v neizmerno škodo. V tem trenutku se s posebno hvaležnostjo spominjamo Tebe, zdravi slovenski' humor, Tebe, sočni smeh slov. teatra, Tebe, ki si vse Slovence, ki so Te gledali, prisilil k dobri volji in prisrčni veselosti, samo enkrat k žalosti ko si umrl. Tone Verovšek, Tebe edinega je Cankar ovekovečil, Tebe, Tvoj klasični smeh, Tvoj večni slovenski optimizem, Tvojo vero v Slovenstvo. Tebe se spominjamo, Zofija Borštnikova, ki si nesla slavo slov. igralstva v Sofijo in Zagreb, prva naša Vrza, nepozabna predstavnica senzitivnih ženskih likov, nenadomestljiva igralka težkih, zagonetnih, kompliciranih žena svetovne literature. Šla si umret v Zagreb, toda živiš še med nami v Ljubljani, med tistimi, ki so Te vsaj enkrat občudovali na odru. Pavel Ločnik, Ti bi zagodrnjal, ko bi slišal, da se spominjamo tudi Tebe, ki si bil sovražnik vsakega društva, vsake organizacije, režiserjev in skušenj. Ti si poznal samo oder, avtorja in vlogo. Vse drugo si odklanjal, Ti, ki spadaš med največje naravne igralske talente, Ti, tipični bohem, igralski proletarec in stoodstotni odrski umetnik! Ubogi Yorik, kje so zdaj Tvoje šale, smehi, poskoki, ki se jim je smejalo vse omizje?! Ljubi naš, dobri, nepozabni Puba, prav s posebno pieteto se klanjamo danes Tvojemu spominu, Rado Železnik! Boris Vladimirovič, Litva Ti je bila domovina, Slovenija Tvoj poslednji oder, Srbija Tvoja zemlja, ki Te je zagrnila vase. Ti pa si ostal v naših srcih in v našem hvaležnem spominu kot učitelj, vodnik, igralec, svetski komediant v najbolj klasičnem smislu tega naziva. Boris Putjata, prekmalu si nas zapustil. Danes čutimo to bolj kot kdaj prej. Papači, Ti nisi umrl, Ti si še vedno med nami, Ti, najstarejša, najbolj pristna kulisa stare Ljubljane, Ti, prečastiti rekvizit naše Talije, papači, Ti si med nami ravno sedaj, ta trenutek, vsi Te slišimo, ko nam kličeš: »Servus, špeci! Papači: Servus, špeci! Tebe se spominjamo, slavna beograjska prvakinja Nigrinova, največja jugoslovanska »Dama s kamelijami«. Tvoj grob je poleg Rusjana, goriškega rojaka in prvega slovenskega letalca. Ti si bila med prvimi, ki so nesli čast slovenskega igralskega imena v prestolnico naše države. Namišljeni bolnik, Joško Kovič, Tebe smo vsi ljubili, spoštovali Tvojo skromnost, s katero si prikrival svojo veliko ljubezen do odra. odlično strokovno znanje in pristno igralsko nadarjenost. Ti za nas nisi umrl. Tovariši in tovarišice, če boste kdaj na zagrebškem Mirogoju videli pristno slovensko obcestno znamenje, postojte tam z blagim spominom na tisto Slovenko, ki je nesla našo pesem na Hrvatsko. Katero? Napis na znamenju Vam pove: »Prišla bo pomlad«. Slava Ti, Irma Polakova, nepozabna županja iz »Pohujšanja«! Bukšek, Bukšekova, oba Dragotinoviča, Rakuša, Terčič, ubogi Emil Kralj, ki smo Te tako ljubili in ki Te je vsa Ljubljana nosila v svojem srcu, obenem pa s Teboj vred — kolikor sem Te razumel zadnje dni — - 160 — obžalovala Tvojo zmoto — Milan Pugelj, Oton Zupančič Vas vseh se z največjo pieteto spominjamo! * Posebno ponosni smo na naše tovariše iz Maribora, ki na naši severni meji goje slovensko besedo in prav posebno na naše Tržačane, ki ne poznajo cone A in B, temveč jim je Alfa in Omega naša Slovenija. Slovenski igralec, ki danes s spoštovanjem nosi Linhartovo zastavo, je stal vedno v neposredni službi svojega naroda. Ta popolna predanost narodu, ta resničen, v njem samem porojen in dosledno izvajan, v notranjosti občuten in vkoreninjen, na zunaj borben in boder čut je vzgojil iz slovenskega igralca junaka svojega dela in orjaka v borbi za čisto umetnost in pravice svojega poklica. V tej borbi je zmagal slovenski igralec na vsej črti. Kje so danes tisti ledenomrzli računarji in banko-števci, kje naduti birokratski pikolovci, kje zlagano-galantni, napihuj eno-našeml j eni malomeščani, ki so mislili, da so izbranci Evrope in ki so gospodarili, mačehovali Prešernom, Cankarjem in Borštnikom? — »Vzela jih je zima mraz« — slovenski igralec pa je ostal in bo še stal na braniku za čisto umetnost in svoje pravice. Stal bo še bolj čvrsto, ker ga v tem hotenju podpira njegov edini gospodar — to je naše ljudstvo njegova oblast. Naš narod je med tistimi v Evropi, ki ima na deželi v delavskih *n kmečkih krajih največ časopisov na mizi, največ knjig na polici in največ odrov po svojih trgih in vaseh. Tak narod je bogat. Slovenski igralec ga je vedno podpiral z besedo, poukom in igro. * Vi, mladi, kmalu Vam bomo izročili domačijo, dobro izorane ledine, na kateri Vam ne bo pretežko sejati in žeti, ker ste »ta stare« gledali, »ta stare«, ki pojdejo kmalu na zapeček. Ohranite jih v dobrem spominu, se bolj pa njih dobre umetniške lastnosti. Nikar ne pozabite, da boste tudi vi prav kmalu postali »ta stari« in prepustili domačijo »mladim«, ki bodo prav tako — če ne huje — zabavljali čez vas »stare« kot vi danes čez nas. To že mora biti tako. Današnji »ta stari« bodo vsaj to lahko vest imeli, da so izročili mladini svojo domačijo — brez dolgov, Slej te, da jo boste še vi, ne samo brez dolgov: v kašči na kupe zrna, v kamri na mernike denarja! Zato Vam kličemo prav od srca: »Vivant sequentes!« ‘ ^r- Lipah: RAZVOJ NAŠE DRAME V LUČI DNEVNIH KRITIK (Nadaljevanje) Sredi sept. 1920 se je na Dunaju končala stavka gledaliških igralcev s Popolnim uspehom. (SN 18. sept. 1920) Kritiki stavkajo, »Narod« molči celih 10 dni. ^ Gledališka uprava je porinila gledališke kritike v 12. parterno vrsto. 10 ni le bagateliziranje časopisja, nego tudi oviranje, kajti se niti dovolj vidi niti ne sliši. Zato odložimo ocene dotlej, da se kritikom odkaže Primerno mesto. Če pa uprava na oceno ne reflektira, bo nam tudi Prav. (SN 19. sept. 1920) »Pohujšanje« gostuje. Ljubljanska drama že drugič gostuje v Zagrebu s Cankarjevim »Pohujšanjem«. Imela je velik uspeh, posebno režiser O. Sest (Peter), Z. Rogoz (cerkovnik), B. Peček (Zlodej), M. Saričeva (Jacinta), Juvanova (županja) in ves igralski zbor. Po prvem dejanju jih je pozdravil režiser Gavella, jim izročil venec, nato pa istotako predsednik zagrebškega Udruženja Markovič. (SN 21. okt. 1920) Dr. Tavčar in boljševiška literatura. Pod naslovom »Doneski k novomeški razstavi« prerokuje ljubljanski »Dr. Grozd« strahotne stvari: Zadnjič smo tu spodaj pod črto izvedeli, da se tudi v literaturi pripravlja diktatura delavstva; našo lepo knjigo hočejo po vsi sili dobiti v roke pisatelji boljševiki, in takrat gorje vsakemu, kdor ne bo pisal in pel o proletariatu, o raztrganih oblekah, prazni skledi in tako dalje. Slabo mu bo, ker zagazi ne v roke komunistom, katerih vzor je vse-vesoljni proletariat, temveč v roke pravim in pravcatim boljševikom, ki bodo s puško v roki predpisovali, o čem smeš pisati in kaj smeš stružiti v slabe svoje verze. In če postane stebriček naše drame komandant ljubljanske giljotine, si bo nabral vsak dan par vrečic odsekanih pisateljskih glav in s ponosom bo kazal na uspehe, kakršnih mu deske, ki pomenjajo svet, nikdar niso donašale. Obema bo potem pomagano: tako stebričku, kakor željni giljotini. (SN 24. okt. 1920) A. Funtek gostuje v Osijeku. Osiješko nar. gledališče je z velikim uspehom igralo Funtkovo dramo »Tekma«. (SN 24. okt. 1920) Igralska stavka, uprava in »Narodova« modrost. Ker je del'dramskega osebja vstopil s 1. novembrom v stavko, ostane dramsko gledališče do preklica zaprto. (Nato sledi izjava uprave, ki trdi, da igralci stavkajo zato, ker so angažirani Rusi (družina Mura-tova, od katere sta ostala pri nas Putjata in Kuratov, op. pis.), ki nimajo večjih plač od naših, da primanjkuje domačih moči, čeprav sta bila povabljena Nučič in Skrbinšek itd. Podpisani so za upravo: Juvančič, Zupančič, Golia in Iv. Rus.) — »Narod« modro pripominja: Kakor ču-jemo, _ nameravajo stavkujoči igralci odslej nastopati na »Ljudsken1 odru«,‘ tekom tedna pa priredijo protestni shod proti gledališki upravi-Povemo odkrito, da slovensko občinstvo (= SN, op. pis.) s to stavko ne more simpatizirati. (SN 3. nov. 1920) Cena Gledališkega lista din 20.- Lastnik in izdajatelj: Uprava Slovenskega Narodnega gledališča v Ljubljani. Predstavnik: Juš Kozak. — Urednik: Ivan Jerman. Tiskarna Slovenskega poročevalca. — Vsi v Ljubljani.