C. Corr. con ia Posta
IZHAJA VSAK PETEK			
Narofinina: ITALIJA	 ... Ur INOZEU8TVO .... ...» Posamezni izvod 26 oen Uredništvo in uprnvništvo: Trst, Via Ma	Letno	polletni	četrtletno
	10- 20,- t. iolica	6'— 10 — 10-12	3— 6.—
Trst, 26. junija 1925. — Leto VI. - Štev. 253.
Glasilo Komunistične stranke Italije
Reakcija ne bo odnehala. Ona je v
naravi kapitalističnega družabnega reda. Zato se moramo pripraviti, da se ubranimo pri njenem naskoku.
Naj ne bo torej v naših vrstah nobene malodušnosti. Z veseljem stopimo v prve vrste tega boja, ker v njem nam se zgodi lahko le eno: da zgubimo okove, v katerih smo uklenjeni.
NE KLONITI DUHOM!
Misel, ki smo jo na tem mestu že večkrat napisali, da, gospodujoči kapitalistični razred ne bo zlepal izročil svojo o-blast iz rok, postaja kri, in meso. Kdor i-ma oči, da vidi in možgane, da misli, mora to našo trditev le potrditi.
Najstarejši stebri) kapitalističnega gospodarstva se majejo. Azijski in afriški narodi, ki jim je evropski kapitalizem srkal zlato kri, se puntajo in zahtevajo zase svobodo in samoodločbo. Kapitalistične vlade obdolžujejo komuniste in še posebej ruske boljševike, da iso oni azijsko in afriško gibanje povzročili. Kapitalizem je grešnik tudi, v tem, da. nima poguma priznati svojih grehov, ki jih meče drugim na hrbet. Sužnji vstajajo. In kako postopajo evropski kapitalisti z narodi v Aziji in Afriki naj nam bo dovolj to le: V tovarnah, ki, jih je stvori! evropski industrijalizem ob reki Jang-tse so mladoletni dečki in deklice prisiljeni, rta delajo od 6. ure zjutraj do enajste (11) v noč. V rudnikih, ki so vsi pod evropskim vodstvom in kapitalom, delajo rudarji po dvajset (20) ur na dan in ves čas pod zemljo. V tovarnah enako kakor v rudnikih se dela sedem dni na teden,, torej brez počitka. Ta pojasnila je objavil v milanskem listu «Corriere detla Sera« bivši italijanski zunanji minister grof Storža, ki, je bil svoj čas italijanski poslanik n,a Kitajskem. Grof Sforza pravi oh enem, da so dobički evropskih posestnikov kitajskih delnic ogromni. Proti tem suženjskim razmeram se ‘danes bori, kitajski proletariat v družbi s kitajskimi dijaki. Komunistična Internacionala in vse njene sekcijo se je postavila na stran užaljenega človeštva, na stran izmozganega ljudstva, za pravice proletariata: in za samoodločbo kolonijskih zatiranih' narodov.
To ni naša sramota, to je naša čast, to je naš ponos.
V Maroku se je domače prebivalstvo postavilo v bran z orožjem proti španskemu in francoskemu imperializmu. «Roke proč od Kitaja, roke proč od Maroka 1» To je, to mora biti. zahteva evropskega proletariata, ki mora v kolonijah vršiti žalosten posel rablja proti svojim črnim ali, -žoltim sotrpinom.
V tem, da se narodi skušajo osvoboditi kapitalističnega robstva, da se vojna, ki je začela 1914. še vedno nadaljuje sedaj tu, sedaj tam, da ni kapitalizem sposo-
ben rešiti nobeno vprašanje, ki izvira iz globoke gospodarske krize, v tem so dokazi, da se gospodstvo kapitalističnega razreda, bliža svoji smrtni uri.
V	smrtnih bolečinah se pa kapitalizem brani in napada kakor zna in more. Sredstva, ki jih je uporabil, da je zagospodarili, jih uporablja v to, da bi se obdržal i»l življenju. Zato imamo reakcijo na levi in desni. In v tej reakciji, ki jo naperjena) jpratii proletariatu,, delujejo kompaktno vsi delt kapitalistične organizacije. Država, cerkev, časopisje, društva vseh narodov, vseli delov sveta. Bivši francoski minister Clemenceau je hotel obkoliti) sovjetsko Rusijo z bodečo žico. Najnovejši francoski minister Painleve, ki ga socialisti podpirajo-, pa obdolžuje francoske komuniste, da so izdajalci zato, ker nasprotujejo vojni proti maroškemu ljudstvu in, ustanavlja mednarodni pas proti mednarodnemu komunističnemu gibanju. Na Balkanu se ustanavlja enotno fronto proti komunistom; na Angleškem se študirajo zakoni, po katerih naj bi. se skušalo komunistično gibanje vsaj omejiti. Pri nas v Italiji se.bo akcija proti komunistom, ali, bolje rečeno, proti delavcem in kmetom že poostrila.
V	držav nem zbo-ru je dobila vlada polno moč, da sme. izdajati naredbe glede sod-nijskih zakonov, da sme odstraniti iz državne službe vse uradnike, ki niso- fašisti ali vsaj fašistični simpatizantje in je bil v parlamentu ' sklenjen tudi nov tiskovni zakon, ki ima namen zamašiti proletarskemu tisku usta za vedno.
Cim bolj se kapitalistični stebri majejo, tem bolj se reakcija veča. In postaja tem hujša, čim močnejša postaja proletarska predstraiža, čim drznejše ta predstraža nastopa proti kapitalističnim zlodejstvom.
Zato se reakcije ne smemo ustrašiti. Seveda je neprijetna in bo .povzročila v naših vrstah velike žrtve. Ail to naj nas no plaši.
Obratno se moramo pripraviti da se u-branimo pri naskoku. Zato naj ne bo v naših vrstah nobene malodušnosti. Z veseljem sprejmemo boj. S ponosom stopimo v prve vrste tega boja in hvaležni bodimo usod,k da nam je to sveto nalogo izročila. V tem boju se nam zgodi lahko samo eno: da. izgubimo okove v koje smo uklenjeni.
Odpor Kitajcev
traja dalje. Boji, spopadi, preganjanja zavednih elementov so na dnevnem redu. V Ilankovu je bil ustreljen en revolucionarni agitator. Guverner province Ilapeh je dal aretirati enega komunističnega voditelja in. več študentov. Štrajkovno gibanje se širi, tako da so se tudi angleški delavci v Hongkongu pri-■ ključih stavki, iz solidarnosti.
Kitajsko delovno ljudstvo pa bo moralo sčasoma izprevideti, da mora naperiti svojo ost tudi proti domači bur-žuaziiji, meščanskim vladam in generalom. I’od vtisom vsesplošnega ljudskega gnjevai, je general Feng, ki so šteje za «krščanskega« in ki bi hotel simpatizirati z ljudstvom, pozval vlado v Pekingu, kakor tudi generala Čang-Tso-Lina. da naj podpirajo ljudstvo, proti tujim kapitalistom. Spačelka so se, pekinška vlada in Čang-Tso-Lin delali, kakor da pristajajo n,a ta, predlog. Četo Fenga so vkorakale v Peking, vršile so se demonstracijo v prid rev. gibanju, toda. kmalu potem je bila dana obljuba pogoltnjena1: vlada v Pekingu in Čang-Tso-Lin so zopet obrnili plašč in se postavili v službo Angležev in Japoncev.
Pa tudi generali Feng nima prav čistih namenov. Kaže namreč, da je proti tujcem. Je sicer, ampak le proti Angležem in Jaiponcem. na drugi strani pa je za amerikanske kapitaliste.
Kitajska je namreč masten plen. Amerika ruda vidi, da si Angleži in Japonci spečejo prste, ampak le tako, da bi ji bilo potom nji mogočo grabiti.
Poiiv KBmiBteroe Ib Meie sli. inl. na II. MaiMo ia na Spl. delavska zvezo k
Izvrševal,ni odbor Kominterne in izvrševal™ odbor Bdeče strokovne internacionali« sta poslala n,a Drugo Internacionalo in na osrednji odbor Amsterdamske strokovne internacionale sledeči telegram :
«Dogodki na Kitajskem zavzemi jejo vedno bolj široki značaj. Kitajske delavske organizacije so se, potom ncštevil-nih telegramov obrnile na st,rak,ovne organizacije \sega sveta, brez razlike, proseč jili pomoči. Neglede na nasprotstva, ki obstajajo med nama im, vami, smatramo za dolžnost, da vam v tem trenutku stavimo predlog za skupno organiziranje moralne in materialne pomoči kitajskim delavcem.
Med lazrednozavednimi delavci more obstajati le ena sodba o groznih nasil-stvih, ki jih počenjajo imperialistične sile, potom svojega vojaštva, proti delavcem, študentom in celokupnemu kitajskemu narodu. Ne more biti nobenega dvoma o roparskem značaju imperialistične akcije m Kitajskem. Pri talci politiki imperialističnih velesil, je zopet stopila v ospredje, je stopila bližje nevarnost svetovnih konfliktov.
Najelementarnejša dolžnost evropskih in amerikanskih delavcev, brez razlike politične tendence je, dal prihitijo čim-prej na pomoč kitajskemu ljudstvu. Vam predlagamo' torej, da se, prirejajo skupna zborovanja in skupne denarne zbirke, v prid štrajkujočib kitajskih delavcev, družinam padlih in ranjenih. Gre se za trajno pomoč.
Istočasno vam predlagamo, da se skliče mednarodna konferenca, za. temeljito pretresavanje vprašanja o drugih oblikah pomoči kitajskemu ljudstvu. V oči-gled nujnosti zadeve, prosimo za takojšnji telegrafični odgovor.
Za izvrševalmi odbor Kominterne: Kuusinen.
Za izvr. odbor Rdeče strok. Intern.: Nin.
za
revolucionarje
Izvrševal,ni odbor Mednarodne rdeče pomoči jo poslal izvr seval,n emu odboru kitajskih strokovnih organizacij 16.000 dolarjev, za pomoč žrtvam tuje policije v Šanghaju. Istočasno jo odposlal kitajskim delavcem in kmetom sledeči' a,pel :
((Delavci in kmetje velike Kitajsko, skupno z najboljšim delom intelektualcev so dokazali vsemu svetu, da nočejo več trpeti imperialistične tiranije.
V	veselje enih, in v veliki strah drugih, opominjajo kitajske delovne mase tuje kapitaliste, da se njih tiranska oblast končava tam, kjer se pričenja mogočno gibanje za narodno osvobo-jenje.
Kitajska, se jo podala na pot revolucije, ki bo privedla deželo, skozi nacionalne bojo, do popolne osvoboditve delavcev izpod oblasti kapitala.
Delavci in kmetje Zveze S. S. 11. zasledujejo z največjim zanimanjem razvoj dogodkov, ki napolnjujejo z nnjve-čjim veseljem proletariat kapitalističnih dežel. Ta proletariat goji upanje na-pram vašemu junaškemu boju proti kapitalistični pošasti.
Sužnji v kolonijah vidijo v vašem
gibanju nauk za njih revolucionarno gibanje, ki jih bo privedlo do osvoboditve.
Vaši uspehi povzročajo med kapitalisti vseh dežel le sovraštvo in strah. Zatiralci, kolonialnih in polukoloni.alnih narodov znajo, da bo zmagoviti boj kolonialnega ljudstva tista baklja, ki bo zažgala v Aziji in< Afriki' revolucionarni požar, v katerem bo poginila oblast kapitala.
Izvrševal™ odbor Medn. rdeče pomoči pozdravlja, v imenu svojih petih milijonov pristašev, revolucionarni boj kitajskega ljudstva ter mu obeta svojo materialno pomoč.
Naj živi veliki boj za osvoboditev kitajskega ljudstva !
Naj živi svetovna revolucija !
Naj živi mednarodna solidarnost delavcev vsega sveta!
Pekel za kitajske otroke
V Šanghaju, v predilnicah, ki so last večinoma tujih kapitalistov dela 22,500 o-trok pod 12 leti. Delajo po 12 tir na dan, s kratkim odmorom za obed. Otroci morajo stati skozi ves čas dela, V mnogih tovarnah delajo po dnevu in po noči Plačajo jim malenkost, a delovni pogoji so naravnost suženjski.
V tovarnah svile se drži zrak, ker tako zahteva delo, vedno vlažen in topel. Vrata in okna so skozi, -celi dan zaprta. Radi tega je atmosfera udušljiva in skrajno škodljiva. Delavci delajo skoro nag.ii.
Kljub temu pa so delavci primorani živeti v tovarni. Po končanem delu imajo pravico se odstraniti samo do nastopa noči. Oni delajo, jedo in spijo v tovarni.
umiiiia
,,boljševiško nevarnost"
(Prijet ponarejevalec komunističnih listin).
Zadnje čaise po iniciativi angleških imperialistov in bolgarskih rabljev je svetovne meščansko časopisje redno priobčevalo razna strašna moskovska navodila in načrte o revolucijah in atentatih. Ker se je slovensko meščansko časopisje izkazalo zelo pridno v priobčevanje takihle vesti, je vredno ponatisniti notico, ki jo je prineslo ljubljansko' «Jutro», po povodu aretacije enega izmed ponarejevalcev ((komunističnih listin«, ter tako udarilo po nosu samega sebe in ostalo meščansko časopisje.
«Jutro« je pisalo v svoji št. 133.:
((Nemška policija je prišla na sled prevejanemu in izredno spretnemu ponarejevalcu političnih dokumentov. Mož se piše Sergjej Drušelovski in njegova specialiteta so bile listine proti boljše-vikom.
Znano je, da se je pri zadnjih angleških državnozborskih volitvah pojavilo pismo šefa komunistične internacionale Zinovjeva. To pismo je imelo na izid angleških volitev velikanski vpliv.
V	verodostojnost te listine so pametni ljuelje sicer takoj dvomili, a nerazsodna masa mu je verjela in posledice te vere so se pokazale v konkretni obliki : konservativna stranka je dosegla absolutno večino v spodnji zbornici. Do tega. uspeha jo pripomogel konservativni stranki Drušelovski, ki je dokument tako spretno ponaredil, da je dosegel namen tistih, ki so pismo naročili. Drušelovski ima svoje prste vmes tudi pri železniški nesreči, v Poljskem koridorju. To nesrečo je opisal kot komunističen atentat in ljudje so mu zopet nasedli. Končno pa je dne 18. maja prišel policiji v roke. S tem je njegova zločinska karijera brezdvomno zapečatena.
Sengjej, Drušelovski je tipičen ruski emigrant. Doma je iz Mohilova. Njegov oče je bil policijski uradnik, on sam pa trdi, da je bil letalski otiicir v ruski armadi. Težko je reči v koliko je to laž ali resnica. Stoji pa, da je bil po vojni v .službi polkovnika Bratkovvskega v Varšavi, ki je bil šef poljske špijonaže. S tem poklicem se je pečal Drušelovski do leta 1920. Potom je odpotoval, v Gdansk in od tam se je preselil v Berlin. Odprl je pisarno za ponarejanje političnih listin in je pridno delal. Kakšrte listine je ponaredil in koliko laži je na ta način raztrosil po svetu, ni mogoče ugotoviti In najbržc tudi ne bo nikoli mogoče povedati.
Interesantno je, da se Drušelovski ni sramoval ponujati svojih uslug sovjetskemu zastopništvu v Berlinu. Ta korak pa je postal naravnost usoden za njegovo bodočnost. Ruski poslanik je namreč ovadil zločinca policiji, nakar je redarstvo Drušelovskega zaprlo.
Preiskava, ki se je vršila na stanovanju ponarejevalca listin, je Drušeilov-skegai zelo obremenila. Našel se je zapisnik z natančnim seznamom naročnikov tajnih dokumentov in vsot, katere je Drušelovski prejel za svojo delo. Drušelovski pal je prodajal ponarejene dokumente Angležem, Francozom, Nemcem in drugim narodom za razmeroma visoke cene.
Pri zadnjem atentatu v Suhi ji je Drušelovski sodeloval s ponarejenimi listinami. On je bil tisti, ki je dokazoval, da je atentat v cerkvi sv. Nedelje delo ruskih komunističnih izzivačev. Tudi tej slepariji je svet verjel.
Zadnjo lumparijo Drušelovskega predstavlja ponarejen dokument o ameriških komunistih. Slepar si je izmislil lajna navodila iz Moskve, katera je ponujal ameriškemu .poslaništvu v Berlinu za ceno 150 dolarjev. Pri tem se je skliceval na priporočilo nekega diplomata, kateremu je že prej ponovno preskrbel podobne dokumente.
Drušelovski je imel izvrstne zveze z ruskimi aoristi ter je sploh zelo deloval na široki podlagi. Služil je tudi raznim vojaškim kontrolnim komisijam, sodeloval je pri sestavljanju razoroži tv eni h not itd. Kopal je jamo drugim tako dolgo, da je končno sam padel vanjo.«
Tako ljubljansko orjunsko «Jutro«. Menda bo. s tem dovolj servirano tudi tržaškemu glasilu rodoljubkarske gospode. Zanimivo pa bo, ako bo vse to časopisje pri kaki drugi priliki čvekalo še
o	((moskovskih dokumentih«.
IZ SOVJETSKE RUSIJE
-oOo-
Ninčič • Cankov
V	beogradski skupščini je stavil Voja Marinkovič (bivši zunanji minister v Da-vidovičevi vladi.) interpelacijo na zunanjega ministra Ninčiča glede politike P. P. vlade nap,ram Gankovu v Bolgariji Ninčie je podal sledeči značilen odgovor:
«Mi nimamo nobene pravice, da se vmešavamo v bolgarske notranje zadeve (a od Avstrije je isti Ninčič' zahteval, da naj izžene tamošnje komuniste in druge politične emigrante, PP vlada nastopa, proti priključitvi Avstrije Nemčiji itd.) niti smo mi edini poklicani, da govorimo v Imenu človeeanstva, (PP vlada sploh ne more imeti te pravice). Ali vendar morem izjaviti, da mi in cela kulturna Kvorpa (?) spremljamo z interesom iu simpatično boj, ki se vodi ne samo v Bolgariji, temveč tudi v katerikoli drugi deželi proti splošnemu sovražniku današnje organizirane družbe, a to jo boj
preti akciji Komunistične internacionale.
To je naša
moralna podpora, na katero lahko računa bolgarska vlada.
Mi smatramo, da komunistična akcija, organizirana od Tretje internacionale, predstavlja' splošno nevarnost za celokupno družbo. (Cankovijanskih reakcionarjev !). Organizacije Tretje internacionale niso nikdar miroljubne. One delujejo revolucionarno, Izzvamje svetovne revolucije je v njihovem programu. One v resnici ne delujejo povsod enako. Nekje gredo v hitrejšem, ponekod v počasnejšem tempu. One vedno izberejo mesto slabej-šega odpora, da tam prodno in pripravijo pot svetovni revoluciji«.
Na podlagi tega pravi Ninčič, da je svet «Zveze narodov« dovolil Bolgariji povečanje vojske za 10.000 mož.
«Ali mar ona katastrofa v cerkvi sv. Nedelje, v kateri je poginilo in je bilo ranjenih toliko generalov, ne dokazuje, da. obstoji nevarnost od strani teroristične akcije?« —• S tem je hotel Ninčič opravičiti podporo PP vlade Cankovemu režimu, ki je pomoril nad 10.000 bolgarskih delavcev in kmetov.
Ninčič obžaluje generale, ki so padli kot žrtve ogorčenosti bičanega bolgarskega ljudstva, a tisoči, pomorjenih kmetov, delavcev in intelektualcev so po mnenju PP vlade »nevarnost za organizirano družbo«. S tem je PP režim hkrati povedal, da so tudi, on, ne bo straši! nobenih sredstev za ohranitev današnje politične in socialno reakcije z izgovorom, da gre za boj proti «botjševiški nevarnosti«.
Velesrbski reakcionarji in vsa ((kulturna Evropa«, spremljajo s simpatijo divjaštva Cankova.
Ali je Cula tržaška blebetu,tja, ki tako pridno 'pogreva smrdeče ostanke ((demokracije«, kaj piavijo njeni bratci ono-stran meje?
mrnrn
Angleški ribiči stradajo
V London se je vrnil iz potovanja ob severnih obalih Anglije Macdonald, bivši glavar «delavske» vlade ter izjavil, da ri-botovska industrija popolnoma peša, ribiči gladujejo. Macdonald računa, da je temu pešanju krivo pomanjkanje trgovskih odnašaj e v z Zvezo S. S. R.
..Kulturna telo Angležev v liliji “
V okraju Alvar so indijanski kmetje priredili shod. Policija jih je pozvala, da se razidejo, toda kljiib temu so nadaljevali zborovati. Bile so pozvane vojaške čete, ki so pričele streljati na kmete, pri čemer sla bila ubita dva kmeta a mnogo je bilo ranjenih. Aretiranih je bilo 33 oseb. Vojaška kazenska ekspedicija je nato izvršila pohod na ono vas ter jo zažgala. Vlada pa ni dovolila, da bi se uvedla preiskava.
Šele leta 1921. je bila pripoznana potreba, da se delavke udeležujejo v zadružnem gibanju, ne samo kot članice, zadrug, marveč tudi kot članice uprav, pregledevalnih komisij in kot udeležoni-ke pri zadružnih tečajih.
Pozimi leta 1923. je bilo 1299 delavk in kmetic v upravah, preglednih komisijah in med upol,nemotenimi. 215 delavk se je učilo zadružništva v zadrugah samih, kot praktikantinje a v posebnih tečajih je bilo udeleženih 148 delavk. Meseca marca se je že štelo med upoluomoče-ni.mi in v kontrolnih komisijah 4517 ženskih članov, nadalje 1015 praktikantinj in 1621 udeleženk v raznih kurzih. Tako narašča število delavk in kmetic v u-pravnih in kontrolnih organih trn’ stopa na daai delavnost ženske v zadrugah.
Pred kratkem se je vršilo zborovanje upolnomočenih zadružniške centrale v Zvezi S. S. R. (Centrasojuz), torej kongres zastopnikov zadrug cele države. Na tem kongresu so bile izvoljene ravno-tako delavke in kmetice v upravne in kontrolne oi’gane.
Med kandidata,mi v vodstvo je bila izvoljena tudi delavka Katkova (ki je bila članica v upravi Osrednje zadruge v Ni-kolajevu). Med člani revizijske komisije Centrosojuzai se nahaja tudi sodružica Josipova, kozakinja in predsednica zadruge v njeni naselbini.
V	svet upolnomočenih so bile tudi izvoljene tri delavke in kmetice, kot članice iiiii tri delavke in kmetice kot kandidatinje.
Raivnotako narašča tudi število članic. Tako jo bilo n.. pr. meseca januarja 1924. v LTkrajini 7906 članic, a eno leto potem ze 96.706. Meseca marca, za časa kongresa delegatov Centrosojuza, je bilo, i>o podatkih iz Ukrajine, 165.000 delavk in kmetic kot članic konsumnih zadrug.
Kaj vzbuja pri delavkah in kmeticah zanimanje za zadružništvo? Kako se da razlagati naraščanje njihove udeležbe tudi v upravnih in kontrolnih organih?
Predvsem se zanimajo delavke za delovanje v prodaja, lniških komisijah. Tam se učijo spoznavanja, pri pregledovanju vi ste blaga in cen, ter pomagajo tako konzumnim zadrugam pri izberi blaga, ki ga potrebujejo delavski odjemalci. V prodajalniške komisije je bilo sedaj izvoljenih 1742 delavk.
Vsega skupaj se šteje, v upravnih in kontrolnih organih, v prodajalniških komisijah, kot praiktikantinje in udeleženke v zadružniških oddelkih zbora delegatov 13.021 delavk.
Kaj pa privlačuje delavko in kmetico v zadružniško gibanje?
Pomoč za izgradnjo našega zadružništva, potom delovanja v prodaja Iničnih komisijah, potom delovanja v upravnih in kontrolnih organih, pomoč tudi samim sebi, z vzdrževanjem potrebnega gospodarskega pouka, to je tisto,, kar priteguje najbolj zavedne in za družabno delo dozorele delovne ženske, v vrste zadružnikov.
Potom zadružništva, do osvoboditve od kuhinje in od malenkostnih usužnju-jočih deli — to naj znajo delavke 1 Delavke in kmetice v Zvezi S. S. It. znajo, da pomeni naraščanje ženskih zadružnih elanov naraščam,je zadružnih de, Ježev in da pomeni to naraščanje povečanje zadružniškoga kapitala, ki' se ga uporablja tudi za organiziranje skupnih obedovalnic, pralnic, otroških zavetišč itd,. Večje število ženskih članov, ki so najbolj na tem interesi rani, pomeni tudi več pozornosti za (a vprašanja, v upravah konsumnih zadrug.
Torej : bliže k vprašanjem vsakodnevnega življenja in polom osvoboditve 'mišljenja, potom osvoboditve ženske od kuhinje in vsega malenkostnega — za družabno življenje in za družabno delo!
Ostro vskaja.
Razvoj barvarske industrije
Razvoj stavbarstva po vsej Zvezi S. S. R. je 'povzročil ogromno zahtevo po barvali in Inkovih izdelkih. Neglede na to, da je večina tovaren barvarske industri je dosegla predvojno stopnjo v proizvod-stvu, ni mogoče zadovoljiti vseh zahtev.
Posebno velika je zahteva po, cink o vili belilih; njih pmizvodstvo je doseglo
v	vsej Zvezi S. S. II. 200 tisoč pudov na leto. Ker pa to ne zadostuje, bo s pri hodnjim letom dovršena nova tovarna cinkovih belil v Jaroslavi ju, ki bo izdelovala na leto 80 tisoč podov barve.
Znamenita iznajdba
Glan tehničnega krožka v Rostovu, sodr. Francevič, je iznašel način, po katerem je mogoče izdelati jeklo, železo in litino naravnost iz rude, brez uporabe plavžev. Poskusi tega načina proizvodnje so dali popolnoma povoljne uspehe.
Industrija nafte
Računa se, da ho v J, 1925.-926’. dosegla azerbejdžanska industrija nafte množino 339 milijonov pudov.
Lesna industrija
V	Zvezi S. S. R. obstoji državna organizacija, pod imenom «Severoles», ki združuje 30 večjih zavodov. Ta organizacija je sklenilo, da bo zgradila v prihodnjem gospodarskem letu novo tovarno v Arhangelsku.
Sestav omladinske orga= nizacije
Do 1. aprila t. I. se je štelo po vsej Zvezi S. S. 11. 1 milijon in 295.418 članov komunistično omladinske organizacije in 137.000 kandidatov. Iz vsega tega števila se je štelo 83.1 odstotkov mladeničev in 16.9 odstotkov mladenk.
Po poklicu se vsi člani delijo tako-le: delavcev 36.1 odštet.; kmetov 44.4 odslol., dninarjev 7.3 odst.; drugih 12.2 odst.
Po narodnosti se člani delijo tako :
Rusi 69.5 odst.; Ukrajinci 9 odst.; Židje 4.6 odst..; Armenci 1.8 odst.; Tatari 1.7 odst.; Belorusi 1.5 odst.; Turki 1.6 odst.; Kirgizi 1.3 odst.; itd. V komunistični omladinski, organizaciji je vsega skupaj 56 'narodnosti.
Gibanje delavk v Sovjetski republiki ne obstoji kot nekaj neodvisnega od celokupnega proletarskega gibanja. Toliko boj za diktaturo in za njeno utrditev, kakor tudi vse drugo delovanje za izgradnjo nove družbe, ki mora sloneti na podlagi dela, vse to vodi proletariat obeh spolov, popolnoma družno.
Da je pa mogoče zagotoviti to združitev, to družabnost v delu in boju, je bila komunistična stranka prisiljena, dai doda k svojini drugim številnim nalogam še posebno nalogo1, to je, da pritegne ženske k izgradnji nove bodočnosti in k zavednemu delu za obrambo prve republike dela pred notranjimi in zunanjimi sovražniki.
Boljševlška stranka se je zajedala te svoje naloge že od prvega početka revolucije, to je od pomladi leta 1917., kadar je strankini osrednji odbor ustanovil časopis «Delavka», ki je služil koi središče za organiziranje delovnih moči okrog- zastave boljševizma,
V tistem času, ko se je širil buržoazni šovinizem in «Kerenskizem», to je meseca junija 1917., je uredništvo ((Delavke«, v odgovor na nek poziv Korenskega v prid ofenzivi organiziralo velik mednarodni kongres, ki je klical k boju proti zločinski klavnici in k svetovni solidarnosti delavca proti skupnemu sovražniku: kapitalistom in njihovim 'zvestim oportunističnim hlapcem. To je bil prvi mednarodni ženski kongres,
V najtežavnejšem trenutku proletarskih bojev za zavzetje oblasti, to je jeseni leta 1917., pod grožnjo ofenzive generala Komilova so bile delavke najza-vednejša predstraža. One so korakale skupno z boljševiki ter so se udeležile meščanske vojne. Naj večja masa. delavk in kmetic pa se je držala v strani od gibanja ter je potrpežljivo prenašala vedno bolj težak jarem gospodarske zmedo in neizogibna zla, ki so se pojavljala v trenutku spopada med dvema družabnima! rodov ima.
Velika oklobefska revolucija, prehod vlasti v roke proletariata, to je zagotovilo ženski v Rusiji popolno politično in civilno enakost. Od tedaj naprej je postala ženska enaka moškemu, kar se tiče državnega življenja in dela. Že od prvih dni oktoberske revolucijo, se je komunistična stranka požurila da v porabi v .sovjetski vladavini komunistične ženske sile in simpatizirajoče delavke.
V prvem času revolucije pa se je -masa delavk in še bolj kmetic držala ob strani, ne samo, ampak je tudi celo s sovražnim očesom gledala' na vilast. sovjetov, ker ni bila še v stanu razumeti, da je bila to edina v,last, sposobna! privesti do popolne osvoboditve ženske.
Po iniciativi komunistične ženske skupine v Moskvi in s pomočjo osrednjega odbora Komunistične stranke, se je organizirali meseca novembra lota 1918. v Moskvi prvi .vseruski kongres delavk in kmetic. Zastopanih je bilo preko tisoč delegatk, ki so bile izvoljene na zborovanjih delavk in kmetic. Ta kongres ivi imel samo propagandno važnost, ampak je tudi postavil podlago za poseben aparat, ki se je ustanovil pri osrednjem odboru v katerem je poverjeno delo med ženskami v vsej Rusiji. Stranka je tako oficielno pripoznala ustanovitev posebnega aparata z namenom, da se da ženskim masam priložnost udeležiti se pri izgradnji republike dela in v boju za komunizem.
Delovanje ženskih sekcij, se ne omejuje samo na to, da se pritegnejo kmetice in delavke v stranko in v državne organizme, ter da se tako iz njih napra-
vi	aktivne komunistke. Te sekcije doprinesejo svojo iniciativo pri izgradnji sovjetskega režima tudi s tem, da siav-Ijajo pred stranko in sovjetske orgune tiste probleme, ki se tičejo popolne iu
„D E L O ”
praktične osvoboditve ženske. Tako je bil, po iniciativi sekcij, sprejet zakon o nekaznjivosti aborta (splava). Osmi kongres Sovjetov je sklenil, da se ženske aktivno udeležujejo pri preporodu gospodarskega življenja, pri organizaciji proizvodnje, potoni njih soudeležbe v delu, pri vseh vodilnih organizmih ljudskega gospodarstva.
Ako se obme pogled na pot, ki smo jo napravili tekom teh let revolucije, v or-ganizačnem delu ženskih sil okrog zastave komunizma, lahko kojistatiramo z velikim zadovoljstvom, da smo v tem težavnem delu dosegli velik uspeh.
Ni ga sedaj nobenega poprišča, v sovjetskem življenju, ki bi ne privabljal ženske. Zenska, ki je bila včeraj pri-prosta delavka aild kmetica, je danes načelnica politične sekcije v vojski, načelnica prometnega! komisarijata. Ona organizira prehrano, je na čelu sekcije za varstvo ženstva, vodi poseben vzgojni oddelek, organizira kitataice, kontrolira živila, vstopa v oddelke za rekvizicijo produktov, se udeležuje na najbolj aktiven način v vseh delih republike, v delovanju ki je naperjeno proti gospodarski zmedi, draginji in epidemijam.
Delavka je povsod tam, kjer jo kliče
njena dolžnost državljanke ter ima pri tem vse pravice. Gibanje delavk je postalo nekaj velikega, masovno gibanje, ki sledi opredeljenemu in organičnemu načrtu. Radi tega postaja vedno bolj jasno in neoporekljivo, da ne bi mogel proletariat udejstviti svojega razrednega poslanstva brez najtesnejšega sodelovanja ženske.
Pred stranko in v vsej svoji celoti se postavlja vprašanje o obširnem in umnem uporabljanju ženskih sil. Ženske sekcije imajo nalogo postaviti pred družbo, da jih reši, tista! vprašanja ki se polagoma porajajo iz premembe družabnega življenja, posebno pa tista vprašanja, ki bodo dala zadnji udarec suženjstvu ženske, to je suženjstvo, ki ga vzdržuje družina! in umirajoče «pravice» bur-žuazne družbe.
Delavska revolucija je napravila svoje delo. Vse stare razprave o neenakosti ženske so potisnjene nazaj v prask)st. Oktoberska revolucija pa. je postavila trdno podlago k poipolni osvoboditvi ženske.
Ta osvoboditev bo postala popolna tedaj, kadar bo zmagal svetovni proletariat.
Aleksandra Kollontaj.
Domače vesti
Slovenski kmetje v Julijski Krajini
morajo razumeti, katero je pravo sredstvo za obrambo
lastnih Interesov
Taktika, katero se uporabljale social-demokratične stranke napram kmetom kolonom, nalemnikom in malim posestnikom, ni mogla biti slabša. Velika napaka te taktike se je izkazala, z vsemi slabimi posledicami v Italiji, po končani vojni. Ne samo, da socialistična stranka) ni bila v stanu organizirati širokih kmečkih mas, amipak te so ji bile v glavnem nasprotne, kar je, radi st orje ne napake pripomoglo k stvoritvi raznih strank, kot n. pr. popolarska stranka, kmečka stranka, sardinjska stranka. Ravnotako je zgrešena taktika pripomogla k temu, da so ostale kmečke množice v službi posebnih volilnih interesov, v službi advokatov in profesionir stov, oiji h poklic je špecielno politična karijera, posebno pa v Južni Italiji. Te stranke ln ti ljudje so imeli lahko igro nasproti socialistični stranki. Ta je v svojem programu zahtevala takojšnjo socializacijo zemlje in to je bilo v rezkem nasprotju s stremljenji malih kmetov, ki so zahtevali zemlje in ki so videli v socialistih nič drugega kot roparje, ki bi’ jim odvzeli tisti malt košček zemlje in živino ki jo posedujejo, ravnotako kakor so govorili popje in mali buržuji, več ali manj intelektualni, ki so razvijali živahno propagando, zato da bi odtujili maso malih kmetov od lastnih interesov.
Proti tej gorostasni pogreški sociali stičnih strank in proti škodljivim posle dicam, izvirajočim iz tega, da se mali kmetje držijo sovražni napram de'av skemu revolucionarnemu gibanju, se je postavil Lenin. On je dal s svojim globokim realističnim čutom, problemu malih kmetov tisto pravilno ,pojmovanje in rešitev fer je ta problem postal tako’ važen programatični zaklad komunističnih strank.
Rešitev ne obstoji v tem, da pomeni komunistična revolucija razlastitev malih kmetov, ampak, da se jim dado koncesije zemljišč, ki so osvobojene od ogromnih davkov im oderuštva, kar ravno danes tare male kmete. Rešitev kmečkega vprašanja pomeni, v zmagi revolucije, da stoji proletarska država ob strani kmeta, z izboljšanjem načina obdelovanja zemlje, kar daja večjo produkcijo, z posojili, z nabavo poljedelskih strojev in semen. Zmaga proletarske revolucije povzroča edinole razlastitev veleposestev. Ker se je v Rusiji postavilo tako in tudi rešilo to vprašanje, so vsled tega kmečke množice postale zvesta opora revolucije in vlade delavcev in kmetov. Tudi v Italiji vidimo, da se vedno bolj široke kmečke množice osvo-
1	k) j ujejo od škodljivega vpil ji v a popov, advokatov in. intelektualcev ter se vedno bolj krepko oklepajo krog tiste Zveze za obrambo revnih kmetov, ki jo je priklicala v življenje Komunistična stranka in ki, odgovarjajoč točno resničnim interesom malih kmetov, napravi iz njih zaveznike revolucionarnih delavcev.
Tudi v Julijski Krajini se vedno bolj siri prepričanje o dobroti in koristi »Zveze za obrambo revnih kmetov. Ustanovljenih je že več sekcij. Gre se za to, da se tat organizacija razširi, zato da bo s svojo močjo v stanu — tudi v današnjih razmerah, vsaj deloma olajšati položaj kmetov, kolonov in malih posestnikov,
V	Velikem delu ozemlja Julijske Krajine bivajo Slovani, ki so večjidel mali posestniki Ti mali kmetje se ponekod nahajajo pod vplivom slovenskih nacio-t nailistov in klerikalce v. Njih materielne razmere so zelo žalostne, gnjavijo jih davki. Oni pa se morajo prepričati, tla ne morejo pričakovati nič dobregai od nacionalistov in od klerikalcev, ki so zagovorniki tistega kapitalističnega režima, ki, medtem ko izkorišča na eni strani delavce, izkorišča na drugi tudi kmete, male posestnike, čeprav pod drugimi oblikami in drugimi metodami
radi tega ustanavljati svoje organizacije, podružnice Zveze v obrambo malih kmetov, ki morajo ravnotako kot podobne organizacije, ki se ustanavljajo v drugih državah, pristopiti k Kmečki internacionali, ki ima svoj sedež v Moskvi. Ta Internacionala, v tesni zvezi z revolucionarnimi delarvci vsega sveta, ki jih vodi Komunistična stranka, mora pripomoči k temu, da bodo mogli vsi1 delavci, toliko v mestih, kolikor na deželi, vživati popolne sadove lastnega. de>’.a, s čemer bo odpravljen kapitalistični para-sitizem.
G. T.
Kapitalistični agenti
«Edinost« nikdar z nikomur ne polemizira. Ne zato, ker ne zna, ampak ker je vzvišena nad vsak drugi, list. Imai pa posebno navado, kadar ji nihče n,e odgovarja, da kleplje eno stvar, dokler se je vsi ne naveličajo, uredniki, občinstvo in sam papir.
Pred meseci je klepala po češki kom. stranki. Ta stranka je bila številično era najmočnejših čilanic Kominterne in je štela do tristotisoč ljudi. Že to dejsvo kaže, da je bila sestavljena iz oseb, ki niso jasno videli, in, razumeli, kaj stranka hoče. V raznih vprašanjih je vladala zmeda in med dobrimi organiziramci so se nahajali profltarji, ki so si obetali raznih koristi, od stranke. Tudi takih ni manjkalo, ki sploh nikdar ni so čutili, zasledovanj in bi izginili, kakor hitro bi se jim: zgodila najmanjša neprilika radi strankine pripadnost. Med njimi je bila mo6r,o vkoreninjena socialdemo-kratična duševnost, da se more delavstvu resnično pomagati z reformami, z drobtinami, ki nikdar niso kakega vprašanja resnično rešile in ki so prii tako velikem, kot je socialno, se ogromna ovira.
Radi vsega tega je neenotna in nenačelna množica zašla v krizo. Zmeda! je postajala toliko večja, ker so jo umetno netili od zunaj. Češkai buržuazija se je močne stranke bala in je vse storila, da jo razrahlja in napravi nesposobno za boj. To se ji je lehko posrečilo, ker ima češkoslov. republika sama vse polno perečih vprašanj radi svoje nesrečne gospodarske in narodnostne sestave in razdvajajo ta vprašanja delavce in kmete še bolj kot meščanstvo samo. Prišle so velike krize.
« Edinost« jih je i>ograbila z vsemi štirimi in začela deliti svoje zlate nauke. Češka kom. stranka v krizi ji je postala vzor. Vsak teden je prinesla o njej novih resnic. Vse nasvete je pogrela, ki jih daja kapitalistično časopisje kratkovidnemu ljudstvu. Naslikala je paradiž reform, da bi si ga dola v ec in kmet ne mogla lepšega želeti. Vsi agentje, ki so kurili strankino krizo, so ji bil genijalni možje in resnični narodnjaki.
«Ediaost» je klepala, dokler se stvari niso razčistile. Izkazalo se je, da so stvari vse drugačne kot jih je teden za tednom pokladala svojim lahkovernim čitateljem. Glavni napadalec stranke radi njene odvisnosti od Moskve, Bubnik, e ustanovil velik dnevnik «Hlas Prav-dy». V njem pobija z vso silo kom. stranko. Kdo mu je dpi sredstva za tak dnevnik? Češka buržuazija ! Isti Ilubn(ik in družba vzdržujejo seveda tudi v stranki še svoje skrivne pristaše, da bi tudi od znotraj rušili disciplino in enotnost. Tudi to se vrši po nalogu istih gospodov, ki se boje močne stranke delovnega ljudstva.
Tako se je počasi razkrinkalo, kar je pred meseci «lidinost» opevala kot srečo čeških kmetov in delavcev. Hvalila je sovražnike delovnega ljudstva, ki jih češki kapitalisti dobro plačujejo, da pritiskajo češki narod ob tla. «Kdinost» seveda ni mogJa drugače, ker je poklica
ter i>ovzroča njih žalostne razmere. Ma-. na, da brani kapitalistične interese pred »a »lov. kmetov v Julijski Krajini mora interesi naroda.
Lepa jdružba
«Gliha vkup štriha«, pravi stari pregovor in to pravimo tudi mi. Nacionalisti (kateresibodi barve), klerikalci, socialdemokrati itd. dajajo razumeti, da je med njimi nepremostljiv prepad. Praktični, vsakdanji dogodki pa prav jasno poka-zujejo, da. ni med to pisano gospodo prav nikake razlike, prav nikakega prepada. Prepad je le dozdeven, je le pesek v oči delovnemu ljudstvu. Ta prepad sc da kaj lahko premostiti, kadar se gre za malho mednarodnega kapitalizma. Kadar grozi nevarnost skupnim buržuaznim interesom, tedaj izginejo narodnostne, verske, progra,matične in druge razlike. Črno se pomeša z belo-modro-rdečim, zelenim, žoltim itd. Prepad je premoščen, vsa pisana gospoda se vrže na delovno ljud stvo, na njegove inštitucije, na njegove stranke. Teror besni proti tistim, ki zahtevajo manj grenki kos kruha. Izven tozadevne dežele pa, kjer vlada teror, tam odobrava raznobarvno meščansko časopisje početja krvnikov ali pa blati premagance s tem da piše, da, čeprav nimajo prav krvniki, nima na drugi strani niti prav delavsko-kmečko ljudstvo, «ki se ne sme upirati zakonom«.
Na Bolgarskem vlada Cankovo v teror. Na tisoče je bilo pomorjenih, na tisoče je vrženih v ječe, kjer se jih podvrgava groznemu mučenju.
Od samega početka, ko je, po atentatu v Sofiji, navalila reakcija, z besno siio proti delavstvu, je meščansko časopisje po vsem svetli zagnalo oglušujoči krik, da. je atentat naročen iz Moskve. Pri tem se je citiralo razne »dokumente«, o katerih se je potem izkazalo, da so bili, ponarejeni. Ponarejeni so bili po nalogu vlade krvnikov, zato da bo imela povoda nastopati proti vsem naprednejšim elementom. Med tistimi, ki so najbolj kričali o moskovskih dokumentih in o moskovskem zilatu, je bilo slovensko nacionalistično časopisje, ki mora vedno in povsod zvesto služiti vsaki reakciji.
Cankov je opravil svoje delo. Zadovoljivo si mije roke v krvi. In sedaj, ko je glavno njegovo delo končano, ko je bilo nešteto ljudi pomorjenih nezakonito, in zakonito sedaj, ko se je Cankov izkazal kot gorečega branitelja zapadnoevropske bužuazije, in ko se buržuaziji in njenim lakajem zdi, da je ta Cankov preveč goreče nastopal in je poklal mnogo več kot je «bilo potrebno«, in potem še, ko je prišlo na dan, da1 so bili omenjeni dokumenti, na podlagi! katerih se je krivilo bolgarske komuniste, da so organizirali atentat, ponarejen, sedaj toči eni del meščanskega tiska krokodilove solze in dolži Cankova da je krvnik, da bi ne smel postopati tako kot je postopal.
Take krokodilove solze toči tudi tržaško glasilo slov. buržuazije. Vsako toliko prinaša članke, v katerih se pretaka tisti sok »demokracije«, s katerim se hoče mamiti ljudstvo. Citira, iz desne in leve, se sklicuje na bolgarske in češke socialdemokrate, samo da bi sc rešilo potapljajočo barko in gnjile demokracije.
V Pragi se je vršila nekaka »balkanska socialistična konferenca«. Na tej konferenci je imel glavno besedo vodja bolgarskih socialdemokratov Pastuhov. O teh socialnih demokratih je znano, da so bili in so zvesti psi — varuhi buržuazije. Znano je, da so vedno odobravali zverstva bolgarskega krvoloka Cankova. Znano je, da je tistegal dne, ko se je v Sofiji zvršila justiflkacija Priedmanna in. tovarišev in je sofijska buržuazija vzela celo stvar kot nekako gledališko predstavo, sedel Pastuhov na častnem mestu.
Na konferenci v Pragi je Pastuhov u-gotovil, da preživlja Bolgarska po vojni težko krizo in da se da torej razlagati nezadovoljnost v ljudstvu. Na drugi strani trdi, «da je dežela pozori šče silne bol j-ševiške propagande«. «da je na ta način nastala enotna fronta agrarcev in komunistov« in končno, »da je atentat v Sofijski katedrali delo «enotne fronte«, da če bi se uresničili nameni te fronte, ne bi sledil nov demokratski režim, marveč bi bilo to le signail za novo strašno anarhijo in krvavo državljansko vojno«.
Pastuhov hoče «novo demokratično vlado«. Pomagal je Cankovu, da duši delavce in kmete in ker vidi sedaj, da je v svojem delu šel predaleč', ko vidi, kako narašča v ljudstvu upor proti motilcem, sedaj se je zbal svojega dela in se sklicuje na demokracijo, ki naj bi rešila kapitalistično barako* reši ja današnji družabni ustroj.
In na take-le Pastuhove, ki kričijo hinavski o demokraciji, ki blatijo bolgarske komuniste in zemljoradnike, na te se sklicuje glasilo slov. buržuazije 1 Pa je to tudi razumljivo. Ta gospoda se brati1 z vsem, leda je.reakcionarno (ali demokratično). Brati se z reakcionarci v Zvezi Narodov, koje podružnica ustanavlja sedaj v naši deželi. Brati se z internacionalno socialdemokracijo (internacionalno v boju proti revolucionarnemu delavstvu, ravnotako kakor je buržuazija). Brati' se tudi s hudičem.
V svojem pretakanju krokodilovih demokratičnih solz, pravi tržaška tetka, da je «doba zatiranja narodov od strani tujih in tadi lastnih vlad definitivno odpravljena.« — Hinavska, vilač.ugarska, nesramna demokracija! Vsi zatirani lahko zabrusijo v obraz tem lažnjivcem, kot Odgovor: pohodi v Maroko, v Kitajsko, zatiranje v kolonijah, zatiranje v Evropi: Poljska, Estonija, Španija itd, in — kaj bi ili tako daleč — poglejmo v »odrešene dežele«, tustran in onostran meje!
«Ne more biti dveh vtist demokracij«, pravi narodna gospoda. To pravimo tudi mi in to pravi delovno ljudstvo, ki izkuša
na lastni koži btagodati današnje demokracije.
Demokracija, to je vlada ljudstva, more biti le ena. Ljudstvo pa more vladati, ako strmoglavi svoje izkoriščevalce in tlačitelje, ako jim onemogoči nadaljno izvrševanje svoje zločinske demokracije.
Z nadčloveškimi silami si delovno in kmečko ljudstvo krči pot k svobodi in k pravi demokraciji. Ko bo prispelo do svojega cilja, bo obračunalo z izkoriščevalci in s tlačitelji, z reakcionarci in »demokrati« ter njihovimi hlapci. Obračunalo bo tudi z povzd igo vale i raznih Pastuhov in ustanovitelji podružnic imperialističnih «zvez».
Kmečko ljudstvo, spreglej popolnoma nakane tvojih «prijateljev», okleni se »Zveze revnih kmetov«, korakaj pod praporom pred straže rev. delavstva!
Svarilo nem soirap In nisIpikoiD
Često se dogaja, da hodijo okrog naših sodrugov, somišljenikov in sploh takih ljudi, ki jih smatrajo za revolucionarce. razni lumpje, vohuni in sleparji. Nadevajo si razna imena in z medenimi besedami skušajo pridobiti zaupanje s strani naših ljudi. Marsikateri dobri, a še ne iskušeni proletarec rad nasede na limanice takih vročih »revolucionarcev» in «izbornih propagandistov« in jih lepo napitajo in napojijo, jim stisnejo kako težko prisluženo lirco in jim zraven povejo še to, kar bi jim ne smeli povedati.
Sodrugi, v strankinih zadevah imejte opraviti samo s sodrugi. ki so poslani do vas od strankinih organov. Ti vam bodo poslali vedno in samo ljudi, katere osebno poznate.
Tista avanturiste, ki lazijo okrog vas. in se izdajajo za propagandiste in slično, ter tako izkoriščajo vašo dobro vero, odvrnite od sebe in v nikakem slučaju jim ne zinite besedice o vašem političnem mišljenju in o strankinih stvareh. Vedite tudi, da je mnogo strankinih izkaznic zaplenjenih in da se teh in raznih drugih ponarejenih papirjev naši sovražniki poslužujejo, da bi vohunili med našimi vrstami.
Sodrugi, delavci in kmetje, ki ste uver-jeni v zmago vaše dobre stvari, bodite previdni in oprezni (ne boja<:ljit^. ker je to v vašem in v interesu našega pokreta I
so časi in kupčija je kupčija. Vrag ali frat — je vseeno. Tisti, ki kaj imajo, naj napiaivijo enotno fronto proti tistim, ki nimajo nič. Taka je krščanska ljubezen im zapoved. Če je menih naj Sveti Gori še ne pozna, ga bomo naučili. Zakaj smo pa boljševiki, mi, kar nas je c koli «Mal ega lista«?
Zveza komunistične omladine
Goriška kvestura je zaplenila 6. izk. z sledečimi štev. 8422, 8423, 8424, 8425, 8426 in 8427.
Goriški pokr. od.
Kar gre izgubljeno v enem trenoiku zgodovine, to se mora potem zopet pridobiti tekom dolgotrajajočih in trdih bojev. Učite in krepite se ! Srca kvišku !
Pozdravi iz tujine
Podpisani pošiljam prisrčne sodružne pozdrave vsem sodi*, in sodružicam in oh enem Vam kličem čez dva široka Oceana. Sodrugi ! Sodražice ! Naprej, naprej po začrtam poti naproti proletarski svobodi!
Drašček Ivan (Juž. Amerika).
03NOVNA ZNANJA
N. BUHARIN :
Drobii
BREZ POČITNIC. — Parlament je
šel. na počitnice. Tudi. šole bodo šle v kratkem. In profesorji in uradniki in vsi boljši ljudje — en mesec dva, k morju, na deželo, lahko pa tudi na oba kraja. Samo on ne bo šel nikamor, ministrski. predsednik. V parlamentu je povedal: Imam delo, moje počitnice bodo sle po vodi. Zabavajte se tudi zame, reveža. Najprej so zakoni, poti e imam žetev, skrbi, mo žito, potle so dolgovi, na Ft ancoskem, na Angleškem, v Ameriki in vrag ga vedi še kod, potle je notranja politika in drago. Noč in dan delam, da bi se kaj poznalo. Za narod, e ! Tako ne bom imel nič počitnic. Blagor vam, ki se boste odpočili ! Žalost, žalost!
Če se pomisli, da mož še vse to zastonj dela in da si, bo še paralizo nakopal, je res usmiljenja vreden. Ko bi žel vsaj hvaležnosti od nehvaležnega ljudstva I
PAPEŽEV BLAGOSLOV. — Nekaj čr-nomodrobelordečih županov se je šlo poklonit, in pozabavat u Rim, ker je sveto leto. Občine imajo dosti taks in lahko plačajo županom, da živijo svojemu županskemu stanu primerno. Ker so županje priznano verni, so krožili tudi o-krog Vatikana, vsaj nekateri in so molili. Dohitela jih je milost. Sv. Oče jo videl njih pobožnost ko se je pripeljal mimo — jih je pogledali in so zdrknili na kolena in prejeli njegov blagoslov. Srečni, oni. Hitro so telegra-firali v Trst in «Edinost« je objavila, kaj se je zgodilo..
Ko smo brali, smo mislili, da je pomota. Kako pride taka stvar v «Edinost«?
V	Trst že lahko pride telegram, a zakaj k «Edinosti«? Ali jo jo pa poštar zamenjal z »Malim listom«? Kako, da «Ma.li list« molči o blagoslovu? Ali pa je v Rimu pomota? Morda ni papež vedel, da so možje od, «Edinosti«?
Pomota 1k) vendar nekje. Zdi se, da je bil začetek pomote, ko so možje pokleknili. Tako se potem vleče naprej in človek ne ve, kje ima levo in kje desno.
Nič ne de, ni vsak župan, ki je šel v Rim, dobil papeževega blagoslova. Stvar je pohujšljiva le, ker pride v brezverski list. Tako je jasno, da papež blagoslavljaj tudi framaeone pod okriljem « Ed in osti«. Kam smo prišli !
BOL JSEVI8KI KATOLIČANI! — V eni številki1 «Mal ega lista« smo brali, kako se je nekdo razjezil na redovnike na Sveti Gori v Gorici. Šel bi se rad k njim spovedat, pa ni znal nobeden slovensko. Če bi bil to res veren katoličan, bi udano potrpel in bi rekel, da je božja volja, če ga nobeden ne zna spovedati. Pa ne. Razhudil se je in začel rentačiti nekristjansko. Pravi, da bi še kaj dal menihom, če bi oni njemu kaj dali, magari samo kakšen nasvet. Tako pa da ne da nič in dane bo tudi nikdar nič dal, ker niso vredni Niente per niente!
Uredništvo je pritrdilo: Prav imaš, niente per niente, nič fiatom !
Nam sc zdi, da je boljševikom pri «Malem listu« ta ušla. Mislili m povedati drugače, pa je prišla resnica ven, Kdor ti nic ne da, ne daj tudi ti njemu ničesar, izvzemši, da ga ozmerjaš. Taki
Odznaki komunističnega proizvajalne ga sistema so sledeči: 1. družba bo organizirana, to je v njej ne bo anarhije (nereda) v proizvajanju, ne konkurence med zasebnimi podjetniki; ne vojn in ne kriz; 2. ne bo več razlike med razredi, to je, družba ne bo razdeljena v dva tabora ki vojujejo eden proti drugemu in ne bo več mogoče, da en razred izkorišča dru gega. Družba v kateri, ni razredov in v kateri je vsa proizvodnja organizirana ne more biti dragega kot komunistična družba, v kateri delajo vsi v popolni vzajemnosti.
Poglejmo to družbo malo bližje. Podlaga komunistične družbe je družabna last proizvajalnih in obmenjevalnih sredstev, namreč stroji:, orodja, lokomotive, parniki, stavbe, skladišča, rudniki, telegraf i telefon, zemlja in živina. Noben posamezni kapitalist ali družba bogatinov ne morejo, razpolagati s'temi sredstvi1, ki pripadajo vsej družbi.
Kaj pa pomeni izraz «vsa družba«? Pomeni, da niti en sam razred ne more biti lastnik teh sredstev, ampak vsi ljudje kii tvorijo to družbo. Na ta način se družba izpreminja v velikansko delovno zadrugo, v kateri ne more biti raztresenosti v proizvodnji in niti ne anarhije. Taka uredba šele olajša organizacijo proizvodnje. Konkurenca ni več mogoča, ker so v komunistični družbi vse tovarne, delavnice, rudniki in vsaka posebna naprava le oddelki velikanske narodne delavnice, ki/ obsega vse gospodarstvo. Razume se, da zahteva taka velika organizacija splošni proizvajalni načrt. Ker tvorijo vsa, industrija in poljedelstvo eno samo velikansko zadrugo, je treba seveda misliti na to, kako se bo razdelilo delovno silo med razne industrije, katerih in kolike proizvodov je potrebnih, kako morajo biti razdeljene tehnične moči itd. Vse to mora biti že v naprej določeno, vsaj približno in na podlagi tega programom je treba delovati. Ravno v tem obstoji organizacija komunistične proizvodnje. Brez načrta in skupnega vodstva, brez natančnega računstva ne more biti dobre organizacije. In v komunistični družbi obstoji tak-le načrt.
Sama organizacija pa ne zadostuje. Bistveno pri tem je to, da je ta organizacija solidarna z vsemi člani zadruge. Poleg organizacije, se komunistična družba razlikuje od kapitalistične po tem, da izključuje izkoriščanje. Mi si; lahko predstavljamo, da je proizvodnja organizirana tako, da obvladuje mala kapitalistična skupina vse, ampak da obvladuje skupno. V tam slučaju je proizvodnja organizirana, noben kapitalist se ne bojuje zoper drugega i.n na mesto konkurence je stopilo skupno izkoriščanje delavskega razreda, ki, je tako postavljen v položaj poluouržnosti. Tukaj obstoji sicer organizacija, ampak tudi izkoriščanje enega. razreda potom drugega. Tudi, tukaj imamo skupno lastnino proizvajalnih sredstev, ampak v interesu enega samega razreda, to je kapitalističnega; tukaj ni govora o komunizmu, čeprav obstoji organizacija proizvodnje.
Komunistični, način proizvodnje ne predstavlja, proizvodnjo za trg, ampak za lastne potrebe. Edinole s to razliko, da tu ne proizvaja vsak posameznik zase, ampak velika zadruga za vse. Potemtakem ne obstoja več blago, temveč proizvodi.
Ti proizvodi se medsebojno ne izmenjujejo, ne prodajajo in no kupujejo, ampak se spravljajo v skupna skladišča tor se potem razdeljujejo tistim ki imajo potrebo. Tedaj bo denar popolnoma brez potrebe. Kako to? - bii lahko vprašal kdo — tedaj bo gotovo mnogo tistih, ki bodo jemali veliko množino izdelkov in pridelkov in zopet drugih, ki bodo dobivali malo. Kaka korist bo od takega načina razdeljevanja? — Evo, kako bo organizirano razdeljevanje: V prvih časih, mogoče v prvih 20-30 letih, se bo moralo gotovo uvesti določene predpise in nekatere stvari) se bodo odmerjavale samo tistim, ki bodo ime.li neko gotovo vbeležbo v delavski knjižici. Kasneje, kadar se bo komunistična družba razvila in utrdila, bo vse to postalo brezpotrebno. Vsi izdelki in pridelki bodo v taki množini, da l>o lahko vsak dobil to, kar bo potreboval.
Pa no bodo morda ljudje imeli interes vzeti več nego potrebujejo? Gotovo no. Sedaj ne lit prišlo nobenemu na um, da l>i n. pr. v tramvaju vzel tri listke, zato da bi zavzel eno samo mesto. To 1« v komunistični družbi veljalo za vso proievo-de. Vsak bo vzel iz skupnih skladišč to, kar bo potrel>oval in nič več, Noboden ne ho imel interesa prodati kar je odveč, ker l*o vsak lahko dobil to kar potrebuje. Tudi denar no bo imel več nobene vrednosti. V pričetku komunistične družbe s« bodo torej proizvodi razdajali bržkone na
podlagi izvršenega dela, A pozneje enostavno po potrebah državljanov, so-drugov.
Mnogokrat se sliši govoriti, da bo v bodoči družbi uveljavljena pravica vsakega do popolnega proizvoda lastnega dela: vsak bi dobil to kar je izvršil. To j<-paj zgrešeno in se ne bi moglo nikdar u-vesti. Radi katerega razloga? Ako bi vsi dobivali to, kar so producirali, ne ti bilo mogoče razviti, razširiti in zboljšati proizvodnje. Ako bi se konstituiralo vse kar se proizvaja, tedaj ne bi bilo mogoče več proizvajati strojev, ki, jih ni mogoče ne pojesti in ne obleči. Vsak razume, da se bo življenje zboljšalo vsporedno z razvojem stroja, Zato pa je potrebno, da en dal dela, ki ga vsebuje stroj, ne pride več k onemu ki ga je napravil. Tedaj se ne bo moglo nikdar zgoditi, da dobi vsak ves proizvod njegovega dela. To pa tudi ni potrebno, ker bo proizvodnja z u-po,rabo izboljšanih strojev tako obilna, da se bo lahko zadostilo vsem potrebam.
V prvih čaših se bo torej razdaja proizvodov vršila na podlagi dela (četudi ne po vrednosti vsega dela), a kasneje na podlagi potreb. Vsled tega ne bo več draginje in uboštva.,
V komunistični družbi ne bo več razredov. Ampak, če ne bo razredov, pomeni to, da ne bo obstajala več država. Mi smo že omenili, da je državna organizacija nadoblasti enega razreda,. Država se je vedno uporabljala kot. orodje zatiranja enega razreda potom drugega. Bur-žuazna država je naperjena proti proletariatu a proletarska proti buržuaziji.
V' komunistični družbi pa ne obstoji ne veleposestnikov ne dninarjev in tudi ne razrednega boja in razredne organizacije. Ker ni potreba več držati na povodcih nobenega, postaja radi. tega država brez-potrebna. Vprašal pa bo kdo: Kako pa more funkcionirati tako velika organizacija brez nobeuega vodstva ? Kdo bo razporedil delovno silo'? Kdo bo izračunaval, dohodke in stroške? Z eno besedo: kdo bo nadzoroval ves red?
Odgovor na vsa ta vprašanja, ni teža!:. Centralno vodstvo bo v raznih statističnih uradih. V njih bo vsaki dan razvidno stanje produkcije in potreb. Določalo se bo, kje je treba skrajšati del ivno moč, kje jo je treba povečati in koliko jo treba izdelati ene ali druge stvari. Na ta način ne bo nobenega ki bi se odrekel delati po določilih teh ura.lov, ker bodo vsi že od mladih nog navajeni, na kolektivno (skupno) delo in ker bouo vsi razumeli, da je to ali ono delo potrebno in da je življenje veliko lažje, ako se vse vrši po določenem načrtu.
Ne lxi torej več nobene države. Ne bo več ene kaste ali razreda ki vlada nad drugimi, V organizačnih uradih bodo danes le, jutri druge osebe. Birokracija ho izginila. Država bo umrla.
Umevno je, da bo ta red v že mzvitem in konsolidiranem komunističnem ustroju, po popolni zmagi proletariata in se tedaj ne takoj. Delavski razred se bo moral potem še dolgo bojevati proti svojim sovražnikom, predvsem proti vsema temu, kar je podedovano iz prošlega, proti lenobi, nemarnosti, protisocialnim in z'o-činskim nagonom. Preteči bodo morala dva-tri rodova, ki' se bodo prilagodila novim pogojem, zato da se bo lahko odpravilo zakone, kazni, sploh oblast proletarske države, vsi ostanki kapitalistične pro&Iosti.
če bo dotlej oblast proletarske države potrebna, bo pa postala nepotrebna potem, v že razviti komunistični družbi, v kateri bodo popolnoma izbrisani sledovi kapitalističnega reda. Državna nadoblast, proletariata bo tudi izginila. Proletariat se bo zlil z drugimi razredi, kajti vsi bodo pritegnjeni k skupnemu delu in po 20-30 letih bo nastal novi svet, z drugimi ljudmi in drugimi običaji.
GRGAR
PORAVNAJTE NAROČNINO !
Pozivam vse odjemalce, da takoj poravnajo naročnino, katera jim poteče z dnem 30. t. m., siccr jim ne bom mogel več dostavljati Usta. če vi ne Izvršite vaše dolžnosti, je ne moro vrgltl niti zaupnik.
Torej le z veseljem naprej I
ZAUPNIK.
Brez kraljeve glave
Vipavska dolina - dopisnik :	Pismo
prejeli' prekatni o. Sicer se pa lahko objavi pod tako obliko tudi nadalje in ako še tako ostro brije buria 1 —       ---------------------
Poravnajte  naročnino/
Odgovorni urednik: Vekoslav ttooan. Stab. Tip, Silvio Spazzal - Trteste