IZ SONČNE ZAMBIJE IN MALAVIJA Leto 39, Št. 1 Božič, 2009. Pripravljam se k pisanju sorodnikom,prijateljem in dobrotnikom za bližajoče se Božične praznike. Tuje Novo leto 2010., kije polno pričakovanja izhoda iz gospodarske krize. Afrika pa je vsa obrnjena v Svetovno nogometno prvenstvo v Južni Afriki, ki preko medijev napoveduje čudežno doživljanje nogometnih tekem, v katero je vtkano upanje zmage. Slovenija je svojo zmago že doživela v tekmi z Rusijo! Afriške dežele pa upajo na končno zmago. Zakaj pa ne? Nigerija je že bila osvojila dragoceno medaljo. Mar Gana nebi mogla slaviti zmago? Žoga je okrogla. Vsaka dežela ima možnost. Ob koncu leta mislim z veseljem tudi na naše delo v misijonih: Podelili smo veliko šolnin sirotam, pomagamo bolnikom po vaseh, blagoslovili smo cerkev sv. Petra v kraju Kapaizi, gradimo novo cerkev sv. Florijana, popraljamo šolo, pripravljamo graditev gimnazije Loyola in še kaj. Bili smo veseli bogoslovca Urbana Lesjaka, ki nam je več kot pol leta pomagal pri programu sirot. Gostil sem obisk sošolke Ane Egart ter p. Petra Lavriha s skupino romarjev. Nazadnje pa še obisk gospoda Staneta Kerina, šefa Misijonske pisarne, ki nam je dajal korajžo pri našem misijonskem delu. V vse naše delo ste vpleni tudi vi, prijatelji misijonov in naši veliki dobrotniki. Bog vam plačaj za vse! Mir in dobro za Božič in vso srečov Novem letu! BLAGOSLOVLJEN BOŽlČ IN SREČNO NOVO LETO 2oio IH I Malavvi okoli Božiča Pričakovanje praznikov obuja spomine na božično idilo, na zasnežene steze in poti do farne cerkve , na vzhičenost in radoživost pričakovanja darov, skromnih dobrot in dobre orehove potice, spominja pa tudi na koline in intimnost zimskega zapečka, v katerem je podoba matere hkrati znamenje sluzenja, skrbnosti, in bobrote kot tudi ponazoritev božjega, svetega, večnega... Prispodobe, ki mi te dni stopajo v ospredje so pa drugačne od zgoraj navedenih. December je v Malavviju, in sploh v južni hemisferi, cas za delo na polju. To se posebej zodivljam ob moji redni jutranji hoji po naših dolgih ulicah. Ko se prebuja dan, ze srečujem matere z motiko na rami. Tudi otroci so poleg, vsakdo nosi motiko. Ljudje obdelajo in posejejo skoraj vse rodovitne površine. V mestih ni obdelovalne zemlje. Revni so po večini zaposleni kot pazniki, vratarji, ali vrtnarji. Tu in tam se pa le najdejo neograjene in nerazvite parcele. Ljudje vse to obdelajo, posadijo koruzo in si tako pomagajo. Ponekod reveži tudi obdelajo tistih par metrov med parcelo in cesto. Pred dnevi sem zmeril eno tako "gredo": štiri korake počez in deset podolgem. Ne more biti daljša, ker se ze dotika naslednje "grede." kije verjetno se manjša. To so polja "svetopisemskih revnih,” preprostih in odvisnih od "dobrote bogatinov," ki jim tako "dovolijo", da si ob njihovi parceli pridelajo nekaj živeža. December, mesec kopanja, oranja in setve. Morda je pa ravno v tem počasnem "prihajanju" hrane in živeža, v potrpežljivem čakanju na dez, na rast in na končni sad, se pravi, morda je ravno v tem prava podoba afriškega božičnega prihajanja, tihega prihajanja božje dobrote, božje previdnosti, miline in skrbi za stvarstvo. Joj, kako je srhljivo opazovati ljudi, ko se zdi, da je v njih strah izničil dar pričakovanja, strah namreč, da zamanj čakajo na dez, da seje morda nebo zaprlo, da bo mlada koruza ovenela in onemogla, da bo zopet lakota... Skladišče, začetek gradnje. Od leve proti desni: P. Peter, Provincijal, P. Alojz: organizator gradnje nove gimnazije Loyola, P. Emmanuel, P. Stanko Tudi v tem je nase pričakovanje božične noči v znamenju čakanja na dez in rast. Lepo je, ker je posvečeno s trudom in potom preprostih domačinov, lepo in domače pa je tudi zato ker se zdi, da vse to vzklije pred našimi očmi, iz njih zemlje in iz njihovih prizadevanj, ter iz odvisnosti od temeljnih prvin življenja: od semena, zemlje, vode, zraka, in sonca—čudoviti božji darovi, ki hranijo in napajajo vse kar leze ali gre. Da, v prepričanem pričakovanju dobrega se skriva zaupanje v Boga in sočloveka, v pričakovanju je blagoslov, v pričakovanju pa je tudi izpolnitev: Iščite in boste našli: trkajte in se vam bo odprlo; verjemite, da prejemate in boste zares prejeli... Naj Božično veselje napolni naša srca s pričakovanjem tako zemeljske kot tudi nebeške hrane za skrivnostno so-bivanje in so-potovanje telesa in duha, saj je obema potrebna tista hrana, ki zares nasiti. Lojze Podgrajšek POT DO ŠOLE Vozim se in si mislim, bolj pri sebi, na skrivnem, da je vse skupaj brezveze. Sej poznate občutek, ko si zjutraj reces, da bos nare4il nekaj dobrega, nekaj za druge, nekaj kar je prav, pa ti ze po prvih korakih zmanjka volje. Samo vprašanje časa je l<4aj se bos obrnil in rekel: Danes ne! Pa sej si se potrudil- Sej si začel. Pokazal si nav4usenje. Se pac ni izšlo. Nisi ti kriv. Kriv je avto, ki je ze zjutraj cvilil nekam cu4no, kot 4a mu ni za nikamor. Gotovo bi te pustil nekje ob cesti. Se bolje. Krivo je vreme. Proti temu se pa res nic ne da. Narava je proti. Gremo domov. Jaz nisem mogel domov. Cesta po kateri sva s prijateljem po polžje napre4ovala 4o neke sole je bila samo enosmerna. Niti v sanjah se tu ne 4a obračat. Greš pac naprej. Dokler gre. Dez je pa4al 4va 4ni skupaj. Vo4a je povsod. Po 4rugem porivanju avta iz blata, ko sem 4o gležnjev pogreznjen v blato imam ze vsega 4o grla. Sploh se mi ne 4a vec govoriti. Barve moje obleke so ne4olocljive. Temu ne moreš reci barva zemlje, a! pa peščeno rjava, ko se obleke posušijo, preprosto je to samo 4o konca umazana barva. V glavi je samo se eno upanje. Za naslednjim ovinkom borna videla, 4a sva se peljala v krogu in borna spet doma. To so take in podobne zelje, ki se zbudijo otroku, ki se ni naučil za kontrolno nalogo in zvečer pomisli: Mogoče bo pa učiteljica zbolela! Seveda. To bo to. Zakaj pa ne? Ovinki se vrstijo in moj čudežni krog se ne sklene. Namesto pred domačo garažo se usta vi jama pred novimi kupi blata in luknjami vode v katerih bi lahko odprl ribogojnico. Za 50 kilometrov poti porabima točno štiri ure. Ustavima se pred solo in doživim se en udarec. Seveda. Nikjer nikogar. O otrocih ne duha in sluha. Padam v neko stanje, ki je nekje med agonijo, depresijo in jezo. Beden se zdim sam sebi. Do vratu usran belec pred prazno solo sredi Afrike. Kap me skoraj zadene, ko začnejo izza vrat sole kukati črne glave. Ena, dve, tri....Tristo! Tristo otrok je sedelo na golih betonskih tleh v učilnici štiri ure in naju čakalo. Lahko bi odšli domov. Niso. Samo zato, ker so jim povedali, da morda dobijo obisk. In pazite: Nihče se ne pritožuje. Smejijo se in skačejo okrog naju. Ploskajo z rokami in me sprašujejo kakšna je bila pot. Odmahnem z roko in jim rečem, da vredu. Sram me je priznati, da sem jo v štirih urah stokrat preklel in se jezil na vse, tudi na njih, na te otroke, ki so bili razlog moje poti. Prav nevrednega se počutim, ko me objemajo in se mi zahvaljujejo, ko jim delim hrano. Po treh urah stopim spet ven. Polna usesg imam otroške pesmi in smeha, iskreno povedano mi visi dol, kakšne so moje obleke in ali se lahko prehladim. Posije sonce. Izvlečem fotoaparat in slikam vse povprek. Slikam otroke, ki se porivajo sem in tja in se želijo vsi stlačiti v moj preozek objektiv. Stlačil sem jih kolikor sem mogel. V objektiv. Vse pa sem stlačil v svoje preozko srce. Ne morem verjet, 4a so spet ravno otroci odmerili mero moji odrasli majhnosti. Urban Lesjak SPOMIN NA OBISK 48 let je že, odkar s Stankom Rozmanom ne guliva skupaj gimnazijskih klopi. Sošolci smo se po maturi razšli in si vsak po svoje utirali življenjske poti. Več nas je ostalo v Sloveniji. Kakšno je življenje v Afriki, kamor je odšel Stanko pa si ne moreš predstavljati, dokler ga v živo ne vidiš in ne občutiš. Delček vedenja o Malaviju smo s hčerko Svetlano in vnukinjo Ajdo osvojile aprila letos. Stanko nam je omogočil videti tudi tisto Afriko, katere običajno turisti ne vidijo - življenje Malavijcev na vasi, način šolanja v razredih po 100 in več otrok, delo zdravnika v vasi na prostem ob pomanjkanju zdravi! in sanitetnega materijala, vzgojne in izobraževalne projekte, obiske duhovnika in preizkušenega strokovnjaka na domu zelo bolnih ljudi, ki bolj od zdravil potrebujejo pozornost in lepo besedo. Navdušili so nas demonstracijski vrtovi, kjer v živo izobražujejo ljudi, kako pridelati več in bolj raznovrstno hrano. Pa botrstvo, izgradnja sakralnih in vzgoljnih objektov in drugo. Nadvse lepa je pokrajina z jezerom Malavvi, zelena valovita dežela, ki malo spominja na Dolenjsko, predvsem pa ljudje, s katerimise lahko lepo sporazumeš, s prijaznim obrazom, nasmehom, objemom, stiskom roke. Ostali mi bodo lepi spomini na precej avanturistično potovanje po deželi prijaznih, nasmejanih ljudi. Moja prva pot po prihodu domov pa bo v Misijonsko pisarno v Ljubljani zaradi botrstva,da bom pomagala vsaj enemu otroku pri šolanju. Očetu Stankotu in njegovi ekipi najboljše želje in mnogo uspehov ter seveda pohvala za nepozaben čas, ki smo ga preživele v Malaviju. Sošolka Ana, Svetlana in Ajda Letos je sredi dela omahnil prvi slovenski misijonar v Zambiji in Malawiju, p. Lovro Tomažin. V četrtek se je sam peljal v bolnico, v petek pa so ga odpeljali ven, srce vneto za Božje delo mu je prenehalo biti. Veličasten pogreb je bil le bleda slika tistega sprejem, ki ga je po svojem upanju doživel na oni strani tega življenja. Slovenski misijonarji se bomo za Novo leto srečali v Lusaki. Vsako leto nas vsako potegne želja, da preživimo dan v pogovoru in prijateljskem ozračju. Čez leto nam potem raztresenost po različnih misijonih ne more do živega. Čeprav daleč narazen, smo si blizu. Julija meseca smo v Lilongvve škofiji dobili pomožnega škofa po imenu Stanislava Magombo. Prav on je 12. Septembra letos blagoslovil obnovljeno cerkev sv. Petra v Kapaizi, župnija Kasungu ter podelil zakrament sv. Birme 200 birmancem. Izdajajo: Slovenski misijonarji v Zambiji in Malaviju. Uredil: p. Stanko Rozman Naslov: Kasungu Catholic Parih, P.O. Box 406, Kasungu, MALAVVI, Tel.: 00 265 1 253 417, E - mail: rozmans@bdsmw.com