List za šolo in dom. —.—,--«csesmse^: «•>----- Izhaja vsak mesec jio celi poli. Velja za celo leto v tiskarnici in po pošti 1 glil. 50 kr. nov. dn., za pol leta 80 kr. nov. dn. Tečaji. V Ljubljani 1. grudna 1861. Listlž. VABILO na narocho „Učiteljskega Tovarša" za prihodnje leto 1862. ►Steklo se ho kmali že leto, kar seje rodil naš „Učiteljski Tovarš" in šel pozdravljat svoje mile prijatle, brate ¡11 domoljubne Slovence, kteri so ga tudi prav priljudno ¡11 ljubeznjivo sprejemali ¡11 blagovoljno podpirali. — Slava in priserčna hvala bodi tedaj vsem blagim domoljubom za to pravo hratovsko ljubezen in krepko pomoč! „Učiteljski Tovarš" bo svojo hvaležnost s tem kazal, da bo prihodnje leto dvakrat na mesec izhajal, in sicer 1.) zato, ker ga zares potrebujemo , — nekaj da obvarujemo to, kar smo pridobili, nekaj pa da bomo vedno bolj napredovali ¡11 delali za pravo srečo našega domačega šolstva, — ¡¿.) ker tako tudi žele veči del vsi naši častiti bravci in podporniki, ter nam svojo pomoč obljubujejo, — 3.) ker se jih je dosihmal toliko naročilo, da smo mogli shajati, in ker se terdno nadjamo, da ne bodo le dosedanji naročniki nam zvesti ostali, temuč da bodo še drugi pristopili in nas lepo podpirali; sicer pa bi mogel „Učiteljski Tovarš" svoje prijatle zopet le enkrat na mesec obiskovati. „U č i t e 1 j s k i Tovarš" bo tedaj v novem letu 1. in 15. dan vsakega mesca izhajal, in se bo zavoljo tega samo za e u goldinar podražil. Veljal bo za celo leto 2 gl. 50 kr., za pol leta pa 1 gl. 30 kr. *) Naročilne pisma prosimo frankirane, in kmali, da se ho vedilo, koliko iztisov bo treba. Lepo prosimo vse naše ljube brate in spoštovane šolske prijatle, pa tudi vse mile domoljube po vsem Slovenskem, da bi tudi vprihodnjic z naročnino in z dopisi blagovoljno podpirali naš trud in prizadevanje, ktero saj po dobri volji meri na pravo dušno in telesno srečo našega milega naroda. Vredništvo in založništvo. ---- Narodni duh v šoli. Marsikdo se ho čudil, da še celo v šolo silimo narodnega duha, kterega je že tako povsod obilo. Vendar, ako natanko premišljujemo, kaj je narod in njegov pravi duh, se nam ne bo čudno zdelo, da ga prištevamo k šolski omiki, ktera mora biti ob enem tudi ljudska omika. Pravi narodni duh je blago čutilo, ktero izhaja iz preserčne ljubezni do domovine in naroda. Njegovo poglavitno vodilo pa nam kliče: „Osrečuj po svoji moči, pa po pravični poti, svojo domačo deželo in družino, ktera te je rodila in zredila!" — Tudi v šoli se mora to blago vodilo narodnega duha oživljati in skerbno nadaljevati. Učitelj kot ljudski izrejnik mora vediti, da lahko veliko stori za srečo in blagor domovine, ali pa ji neizrečeno veliko škoduje. Ako tedaj učitelj hoče, da bi v mlade serca pravega narodnega duha zasajal, mora : 1. tudi on sam svoj narod pobropoznati in vediti njegov namen, kterega mu je Bog odločil in tudi pripomočke, kteri mu pomagajo na večjo popolnomost. Uči naj se tedaj zgodovine narodove. Tu bo zvedil, da so Slovenci veja velikega slovanskega debla, starodavnega naroda, — da so bili vedno prav mirno ljudstvo, ktero je raje pokojno delalo, kakor pa se vojskovalo, čeravno so bili tudi hrabri vojaki in junaki, če je bilo treba, — dalje bo zvedil, da so bili vedno usmiljeni in gostoljubni, — da so ljubili svobodo, pa so bili vendar radi pokorni svojim prednikom in vladarjem,—da ljubijo in spoštujejo svojo sveto vero, svoje šege in navade in svoj materni jezik i. t. d. Ako bo izrejnik slovenske mladine tako mislil in prev-darjal, bo kmali spoznal kam in kako se mora naj bolj obračati pri splošni in posamezni izreji. Vidil bo, da se mora vsak zrejenec izobraževati na tanko po duhu in v duhu svojega naroda, da mu bo mogel kdaj kot mož kaj koristiti in ga ljubiti. 2. Učitelj naj varuje, da se pri otrocih nikakor ne kali perva ljubezen in sladki občutek do staršev, bratov, sester in do domače hiše. Zatoraj naj od otrokove rodovine vedno spoštljivo in ljubeznjivo govori, in naj ga spominja na svete dolžnosti, ktere mora do nje spolnovati. Kdor ne ljubi svojih in svoje domače hiše , tudi ne ljubi in ne more ljubiti domovine svoje. 3. Učitelj naj v serca svojih učencov skerbno cepi pravo p o-b ožil os t, ljubezen do Boga in do bližnjega. Iz pobožnega serca že samo po sebi izhaja ljubezen do svojega naroda in do svoje domovine. Izrejnik naj bo svojim učencom sam lep zgled v vseh takih okoliščinah , in naj jih za to vnema tudi z drugimi mnogimi pobožnimi zgledi. 4. Učitelj naj nikar ne zatira pri otrocih nedolžnih narodnih navad , temuč naj jih veliko več lepo vravnuje in ohranuje.**) On naj tedaj namesto ptujih reči rad in pogosto rabi in razklada v šoli lepe slovenske pregovore, izreke, poslovice, pesmi i. t. d. Tudi naj pusti otrokom, da se včasi razveseljujejo s kako nedolžno narodno igro i. t. d. 5. Učitelj naj v šoli vedno zvesto goji m a t e r n i jezik. Slovenskim otrokom se naj bolje prileže mili slovenski jezik. V njem se združuje serce in duh, um in občutek, resnica in priprostost. Le en jezik je pravi dušni in resnični govor otrokov; le v enem jeziku se zbuja in razrašča njegova dušna o-mika. Le v enem, to je, v maternem jeziku se ponavljajo presladki spomini našega zlatega mladega časa. — Kdo bi bil vendar tako neusmiljen, da bi ljubim otročičem jemal ali kvaril njih naj drajši zaklad — niaterni jezik? — Otrok ljubi le eno mater in le eni njen jezik; in ako govori v ptujem jeziku , je vsa taka urnost le na videz, kar se časoma popolnoma razgubi. Kdor vzame otroku niaterni jezik, mu vzame tudi domovino, zakaj z jezikov o vezjo se raztergajo nevidne vezi ljubezni, ktere nas vežejo do svojega naroda in domovine. Noben jezik se z narodnim duhom ne vjema tako, kakor niaterni jezik; zatoraj pa tudi *) Spomnimo se, a jo je težko uganiti. Dragi „Tovarš!" Ker prinašaš v svoji pisani torbici tudi zastavice, na! tukaj ti podam jaz eno, klero že sam nekoliko časa ugibam, pa je le uganiti ne morem. Vem tudi, da jo z mano vred že marsikteri učitelj dalj časa ugiba, pa je tudi ne more uganiti. Znabiti bi bil pa vendar le kteri tolikanj srečen in premeden, da bi jo prav in spodobno uganil; zatoraj , naj gre na svitlo! — Koliko trudapoln je učiteljski stan, to ti, dragi učitelj, ni treba praviti, saj sam skušaš; da bi pa pravil to drugim, kteri tega ne skušajo, bi le bob v steno metal; zatoraj —raje molčim. Kako imeniten je učiteljski stan za deržavo in za vso človeško družbo, menim, mi tudi ni treba še le dokazovati, ako se le pomisli, da po učiteljih prihajajo prihodnji deržavijani in po učiteljih se širi omika in napredek med narod. Učitelji so, kterim se izroča naj dražje, kar imajo starši, — njih otroci; oni so, kteri položijo pervo podlago izobraženja v persi še nezmožnega deteta, na kterega ze znabiti v njegovi moški dobi ponosno ozira ves narod, — in čigar slavo narodi in narodi kujejo med zvezde v oblake; — oni so toraj pervi, kteri sicer nevidno pa naj pred obdelujejo gručast steber marmorni, ki ga narod poznejše, kakor izdelani kip dviga na slavo svojih velikanov. Da je tako, je tudi deržava spoznala in kazala, ker je učitelje zavoljo njih imenitnega opravila in dobička, ki ga s podukom celi deržavi napravljajo, razredila, kakor vradnike, v dietne razrede, in jim je tudi dovolila nositi vradniško odoro ali uniformo, da bi s tem bolj pospešila namen učiteljskega stanu i. t. d. Ako kdo misli, da to ni res, naj le pogleda v *) „Uč. Tovarš" se tukaj čast. gosp. Pr. Adamič-u v imenu vseh svojih tovaršev preserčno zahvaljuje za lepo „p oduče van j e v petju", in tudi čeli, da bi se njegovo odkritoserčno voščilo kmali spolnovalo. Vredn. knjigo političnih šolskih uredb str. 41, 62, in vidil bo, kako je černo na belo do lasca tiskano, da učitelji ljudskih šol se štejejo v 11. dietni razred, in 63 govori od odore ali uni-forme učiteljev. Ako pa še kdo dvomi in misli, da to velja le drugim učiteljem, in ne tudi nam, — znabiti zato, ker slovensko učimo, — bere naj kurendo ljubljanskega konzistorija, ki je izšla 31. vinotoka 1849 po si. ministerstvenem ukazu 14. vel. serpana 1849, ako se ne motim, z vradno številko 1722/2ss. Kaj da je hotla deržava s tem doseči, se labko ugane. Hotla je namreč s tem učiteljem spoštovanje in veljavo pri ljudstvu pridobiti, ker brez tega ne more učitelj v svojem poklicu storiti toliko, kolikor se od njega tirja. Kes čuden pripomoček! — Streha pred, kot hiša! — Kako pa se strinja ta njen namen z materialnim stanjem marsikterega učitelja, to je zastavica, ktero razrešiti so naše dušne moči preslabe, in ako bi tudi šlo za glavo. Ker so učitelji zelo potrebni, in njih poklic zelo težaven, kako se li strinja njihova plača z njihovimi dolžnostmi? Ali ni vsak delavec vreden svojega plačila? — Vemo sicer, da deržava ne more vsemu kaj, kar tudi ne tirjamo; obžalujemo pa, da med tem, ko je pri drugih javnih stanovih vse bolj vredeno, se ne poprime resnobno tudi naša stvar. Vemo tudi, da razne okoliščine veliko k temu pripomorejo; obžalujemo pa tudi, da ravno nas vselej zadevajo. Sodniški hlapci (beriči) imajo po 200 gl. letne plače, zraven prosto stanovanje, obleko in še druge dohodke. Ako bi se s temi dohodki primerili dohodki marsikteriga učitelja, bi se jasno vidilo, koliko slabeji so. In vendar, kteri izmed tih ima imenitnejše opravila in večje dolžnosti? Kteri stori več za blagor ljudstva? — Ua! zadnjič sem bral v nekem nemškem listu, da ste razpisane bile služba policijskega služabnika in podučitelja, perva z letnim dohodkom 210 gl. s prostim stanovanjem in z 52 gl. za obleko, — druga pa, — (ne ustraši se!) s 36 gl. 8 kr., — reci: šest in trideset goldinarjev in osem krajcarjev!! Da se kaj tacega 1861. leta zgoditi more, bi si človek misliti ne mogel, pa „živemu človeku se vse primeri pravi naš pregovor. To sicer se ni zgodilo ravno v naši slovenski domovini; žalostna priča pa je, naj si bo tu ali tam, kako se drugače misli, drugače ravna z učiteljskim stanom. Saj je že zadosti žalostno, če ima podučitelj le 150 gl., ali da povem bolj na tanko 157 % gl. na leto, ali pa še kaj manj. In kaj še! Se to se ne more dobiti, kadar bi revež hotel in kakor bi smel tirjati. Po nekterih krajih si mora učitelj tako borno pla-čilce sain od hiše do hiše pri krajcarju pobirati, zraven pa še inarsiktero žallovo požirati. A ko se pa to tudi povsod ne godi, se mora pa učitelj večkrat podložno ukloniti nemili osodi, ktera mu zapove čakati, dokler ni drugače, lvaj milslite, kaj je sad takih okoliščin? — Ali bo učitelj, ki je že tako slabo plačan, in potem, ko se mu še to ne da o praven» času, veselo šel na svoje delo? — Piše se sicer lahko, kako naj bo učitelj unet v svojem poklicu, ali poskušati je treba. Govori se lahko, kako naj si učitelj prizadeva, da se vedno bolj in bolj izobražuje, kako naj si v ta namen omeni to ali uno knjigo. Ali če mu je treba skerbeti za naj potrebnišo hrano, ako se mora boriti z revščino in pomanjkanjem, se more pač malo tega od njega tirjati. Svetuje se mu tudi lahko, kako naj varčno živi, da ne zabrede v dolgove; ali koliko se tega zgoditi more, ve, kdor si v takih okoliščinah sam skuša. Ako se pa tak nesrečnež kje pri svojih vikših kaj pritoži, se mu veči del odgovarja, da naj poterpi, in da se ne more pomagati. Vemo sicer, da se ne more vsakemu precej zgoditi po volji; vemo pa tudi, koliko časa more učitelj poterpeti brez dohodkov, in ako bi tudi mogel, saj je vsak delavec vreden svojega plačila: zatoraj obžalujemo to , da ravno učitelj je primoran za svojo kervavo zasluženo plačo tako rekoč še prositi, kakor da bi mu bila iz zgolj milosti podeljena, ali pa še tožariti se in mesce in leta čakati, preden kaj dobi. To so rane šolstva, na kterih bolehajo naše preplitve uredbe in spodkopujejo dobri namen. Dokler se jim ne pomaga, se more od njih le prisiljeni sad pričakovati, dokler popolnoma ne omagajo, enako drevesu, ktero raste v pusti zemlji, kjer mu reje primanjkuje. Ravno tako je pa tudi toliko časa zastonj, da bi si učitelj pri ljudstvu spoštovanje in veljavo pridobil, dokler se ljudem daje vzrok misliti, da učiteljski stan mora biti pač nepotreben, ker se mu njegov trud tako neredno in slabo plačuje, ker pregovor pravi, daje vsak delavec vreden svojega plačila. In dokler se ta pregovor na tanko ne spolni tudi pri učitelju, toliko časa bojo zaderževali slabi nasledki spoštovanje učiteljevo tudi pri prostih ljudeh. Naj bi toraj marsikdo premislil to žalostno zastavico in pomagal po svoji moči, da bi je ne bilo treba ugibati marsiktere-mu učitelju. Naj bi to tudi resnobno pretresli v prihodnjem deželskem zboru, in ako se že druzega ne zboljša, naj bi se saj to, da bi učitelju ne bilo treba pa toliko potih svojega plačila iskati in čakati. Zdaj, ko se poteguje za druge reči, je čas, da bi se tudi za učitelje kaj storilo, da bi še bolj ne zaostali. To preserčno prosimo, in tudi upamo, da bo tudi nam enkrat prisvitela čista pravica enako jutranji mili zarji po tamni noči. — Ti pa, dragi „Tovarš", sprejmi voljno pričujoče verste, in postajaj tako na vse strani pravi učiteljski organ! Obljubim Ti, ako Ti bo ljubo, da Ti bom v prihodnje še večkrat postregel z enakimi spisi. Bog daj , da bi padle moje odkritoserčne besede v rodovitno zemljo, in da bi obrodile zaželeni sad po dobrem namenu, kterega sem pri tem imel! Gertic. Še enkrat: „Živio" in „Slava!" V predzadnjem (10.") listu „Tovarša", na strani 1(>5, piše g. pod navedenim nadpisom: „Prav je, da Slovenci vpijemo oboje; — — —. „Nemci tudi vpijejo „Hoch" in „vivat". Nismo pa vsi bravci skoz in skoz za to „prav je".**) „Slava !" radi pustimo veljati, ker to je občnoslovansk pozdrav, in beseda in oblika lastna tudi naši slovenščini. Priznamo ji tudi prednost pred „živio!" ker velja za eno ali več oseb brez ozira na spol, med tem ko se „živio!" nanaša le na eno in sicer le moško in nagovorjeno ali 3. osebo enojnega števila — v okrajšani želivni obliki (da bi ti — moški) „živio!" — živil! (sloven.). Posnemaje pa to hervaško *) Akoravno „Uč. Tovarš" ne poje rad pogosto jeremijad, si vendar šteje za svojo dolžnost, da včasi tudi vsemu svetu pokaže skeleče rane svojih odkritoserčnih, ljubih bratov. Vredn. **) V pomenu, v kterem nam čast. gosp. oboje priporoča, smo pač vsi ž njim enih misel, — nekaj da se sklepamo, kakor sicer v mnogoterem oziru, tudi v tem s svojimi južnimi in severnimi brati, nekaj pa, da pokažemo da smo Slovani, in da privadimo na to nektere gospode, kterim razun „Hoch" in „Vivat" vsak drugi slavoklic žali uho, kakor da bi bilo kmečko, nespodobno io neotesano klicati „živi o" ali ns 1 a v a". Vredn. obliko („živi o") je še mnogo mnogo Slovencov v večstranski zmoti: pervič jo mislijo ravno to, kar je njih slovenska „živijo", tedaj 3. oseba množnega števila za vse tri spole, dasiravno je „živ i o", po že re-čenem, le 3. oseba enojnega števila in za sam moški spol. Res da slov. „živijo!" se rabi v onikavnem nagovoru tudi le za eno samo osebo kterega koli spola: n. pr. (naj) živijo! (oni — gospod, gospa, veličanstvo); toda oblika vender le ostane 3. osebe množnega števila. — Dalje se herv. „ž i vi o* loči že tudi po izreki od slov. „živijo": una ima le dve slovki (ži-vio) z naglasom na pervi , ta pa ima tri slovke (ži-vi-jo) z naglasom na predzadnji. Ako tedaj prosti Slovenec koga pozdravlja s hervaškim „živio"po hervaški izreki, kazi s tem izreko svojega „ži vi jo !" ktero si v unem misli, in pa ne razume Hervata,ki s svojim „živio!" pozdravlja le moškega, Slovenec pa tudi žensko: u. pr. „ž i vi o", gospa! (ker si misli: naj živijo oni gospa), llervat vselej loči spol in število — klicaje: živio! živila! živili! živele! Te hervaško pravilne oblike pa delajo slovenskim posnemuhom še drugo pomoto s tem, da jih mislijo izpeljane od glagola živeti (leben), kar ž njim tudi hočejo reči, dasiravno v slovenščini izvirajo le od živ i ti (ernähren), kar pa je ves drug pomen, n. pr.: Dokler je oče živel, je on živil svoje otroke; odkar pa je umeri, se morajo otroci sami živiti, če hočejo živeti. V slovenščini bi se tedaj omenjene her-vaške pozdravila imele pravilno glasiti: živel! živela! živeli! živele! — to je: da bi živel! živela i. t. d. Komur pa te domače oblike ne „zvone" toliko „lepo", kakor nerazumljena ptuja „živionaj rabi namesti njih, kar je naravneje, krajše in slovenščini primerneje, rabi naj „živi!" ali pa „živite!", ki tudi „lepo zvonite" in veljate za vse spole, n. p.: Živi, prijatel! prijatlica Živite, gospod! gospa! gospodje! gospe! Tako bo Slovenec saj vedil, kaj pravi, med tem ko posnemčevaje nerazumljeno ptujstvo ne ve, kaj trobi, ko pozdravlja tudi žensko z „živio!" Kar g. /\ piše od rabe „preteklega časa (brez „je") za veliv-ni naklon" med „Belimi Kranjci" v njih izrekih: „posušil se mi perst", „usahnila mi roka", „poterla te slana", je očitna zmota pisavcova: v teh izrekih ni izpušeuo „je0, ker velivnik nima te oblike („je" posušil, „je" usahnila, poterla); izpušeuo je le „da bi" želiv-nega naklona, kar se tudi popolnoma vjema z obliko in pomenom teh izrekov: da bi se posušil, da bi usahnila, poterla. Ne omenjam pa navedenih mnogostranskih pomot z „živio!" zato, kakor da bi se (oliko spotikal nad njim, „ki verh tega še prav lepo zvoni, pa tudi ušesa preleti"*), temuč le edino zatö, da v djanskih zgledih pokažem, v kolikere zmote zapeljuje slepo p o sne m če vanje ptujih besed in oblik, kjer bi lahko naravneje, varneje in pravilneje izhajali s svojimi domačimi brez *) Ravno zavoljo tega smo se Slovenci tako naglo poprijeli veselega klica „živio", in dasiravno bi vsem radi iskreno priporočali klicati „slava", ker je beseda res slavna in pristojna vsem osebam kterega koli spola, bomo pred ko ne, tudi v prihodnje vpili oboje, da le vemo, kaj vpijemo, in da nam pride iz pravega serca. Vredn. vsake pomote. Pametni človek si ne izposojuje ptuje obleke, dokler mu ne zmanjkuje njemu primerneje lastne; čemu bi si li izposo-jeval tuje besede in oblike, dokler mu ne manjka lastnih za ravno tiste reči? Kakor nerodno in smešno mu stoji ptuja obleka, ravno tako nerodno in smešno tudi ptuja beseda in oblika. Nikar ne bodimo Slovenci na veke podobni rodotajni sraki, ki se je šopirila s ptu-j i m p e r j e m, pa bila ravno zato zasmehovana od ptujcov in zaničevana od svojcov ! □ Opouiiiick za orglavca. Red za cerkvene pesmi v tem mescu. Za 1. adv. ned. : Pri darovanji: „Zbud' se 'z spanja, verna duša!" (glej Doli-narjevc ned, pesm.) ali od sv. Andreja apost.: „Štej k delov-com Gospoda svet Andrej nar pervi se" (glej Potočnikove sv. pesm.) Za 2. adv. ned. in za praznik spočetja Marije device: Pri darovanji: „Daj mi vredno počastiti!" (glej Potočnikovo sv. pesm.) ali „Zdrava vse nebes gospa !" ali „Žari se" (glej g. Riharjeve nap.) ali od sv. Miklavža: „Svet Miklavž, svetnik častiti!" ali „Svet razgled se tukaj vidi" (glej Potočnikove sv. pesm.) Za 3. adv. ned.: Pri darovanji: „Vi oblaki, ga rosite!" (glej Potočnikove sv. pesm.) Za 4. adv. ned.: Pri darovanji: „Dopolni se obljube čas" (glej Potočnikove sv. pesm.) Za sveti večer in sveti dan: „Kar je že dolgo želel svet," „Poglejte, čudo se godi!" „O pastirci, zdaj vstanite!" (glej Potočnikove sv. pesm.) „Pokonci, narodi!" „Prelepo nocoj nam žari se nebo;" (glej g. Riliarjeve nap. in Praprotnikove pesm.) i. t. d. (Tudi stare lepe božičnice naj se vverste; glej Dolinar-jeve pesni, od praznikov, Majerjevo pesmarico i. t. d. Za praznik sv. Štefana: Pri darovanji: „Sveti Štefan , ti presrečni!" (glej Potočnikove sv. pesm. 4. nat.), potem kako božično pesem. Za ned. pred nov. letom: Pri darovanji: 0(1 sv. Janeza evang.: „Učene ljubezni, čisti cvet!" (glej Potočnikove sv. pesni.), potem kako primerno božično pesem. Za zadnji dan leta: „Nocoj dvanejste zvon ne mine", potem zahvalno: „Hvala bod' Gospod Bogu!" (glej Potočnikove sv. pesm.) Božična. Jjej, zvezdice božje Miglajo lepo! Odperto široko Je sveto nebo. Duhovi nebeški Se 'z raja verstč, Prepevajo slavo, Na zemljo hite. Obljuba prcdavna Postala je res, Prišel je zveličar Na zemljo 'z nebes, Pri ubogih pastirjih Kot dete leži, Si revšino 'zvoli, Ponižnost uči. Oj srečne dušice, Ki njega dobe! On polni z bogastvom Ubogo serce. Vsi k njemu hitimo, Saj rad nas ima! Odkrivajmo rane Mu svoj'ga serca! 1 @ 1 I © (Odlomek iz prijatelskega dopisa.) Zelo me je razveselilo, ko sem zvedil, da naš ljubljeni „Tovarš" misli dvakrat na mesec obiskovati naše slovenske šole. Le naprej v složni tovaršii, in porinili bomo slovenskemu svetu na mirnem morji potujočo bogato barko! Napredujemo sicer počasi, pa vendar s p e š n o; zakaj, kjerpervi učitelji d e ž e 1 e ne podpirajo procvetanja svojega, tam je slabo i. t. d. — Vi se zahvaljujete za moje poverhne spise. Zakaj? Ali ni to moja sveta dolžnost kot sinka mile matere Slave? Dokler bo „Tovarš" izhajal in moje pero pisalo, ga s svojo majhno podporo ne bom zapustil. Le nič ne dvomite; spisov botc gotovo toliko dobivali, da se tega dela brez vse skerbi lahko polotite. Iz Šentjurja na Štajarskem. Ljubi „Tovarš!" z velikim veseljem sem čital dopis „iz Krašnjc" v Tvojem 11. listu, v kojem se je hvalilo prelepo petje nedolžnih šolskih otročičev ob veliki cesti od Ljubljane proti Vranski. Zra-vno pa še jaz pristavim : Sladko petje nedolžnih otročičev se tudi prav pogosto nahaja in sliši o jeseni po spašnikih od Vranske proti Celju, kar se lehko vsak sam prepriča. Kdor pa še lepše in sladkejše petje mile mladine slišati hoče. naj se jeseni k očitnim šolskim preskušnjam poda. in videl bo, da šolska mladina v prelepem petju zares leto za letom stopa na višjo stopnjo. Hvala vsem gorečim g. g. učiteljem, kteri se veselo pečajo in trudijo z otroškim petjem: zakaj mično petje lepih popevk pomaga neizrečeno veliko k pobožni izreji nedolžnih otročičev. Vsak človek mora spoznati, da od tistega časa, kar se je jelo v šoli petje učiti, zginujejo tudi pohujšljive in umazane pesmi pri prostem ljudstvu. Vse to se po-terjuje, kajti o poletnih večerih lehko človek sliši, kako odraščeni fantiči in deklici od svojega doveršenega posla grede lepe in svete pesmi prepevajo, ter sami sebe in druge razveselujejo. Pa, kakor lepo petje popotnika v serce gine, toliko več ga še veseli, ako ga nedolžna mladina iz šole grede, pobožno pozdravlja s „Hvaljen bodi Jezus K r i s t u s!" Več časa že hodim po mnogih krajih po opravilih ; pa to lepo navado najdem le pri otročičih od Vranske do Braslovča na Štajarskem. Toje resničen dokaz vsakemu ptujcu, koliko velja dobra šola. Po nekterili krajih pa se mi prigodi, namesto da bi me otroci pobožno pozdravljali, me še zasmehujejo. Oj, kako težavni pot taka malopridna mladina popotniku napravlja! Dobro vem. da se mladina povsod uči, kako se mora po poti grede obnašati; ali žalibog! to se ne spolnuje. Dragi „Tovarš!" zakaj se nekteri otročiči tako slabo po poti obnašajo? in kako bi se naj ložeje ta pobožna navada lepega pozdravljanja povsod vpeljala! e) H koncu pa še rečem: Hvala vsem marljivim g. g. učiteljem, posebno pa tistim iskrena zahvala, koji si po vsi moči prizadevajo, da bi se njihovi šolci povsod lepo obnašali; zakaj, lepo obnašanje otrok podpira odraščenim ljubezen do šole, sl^bo pa jo podira. Z Bogom! Martin Kraioeec, kmet. Iz Kamnika. — k. Mojc misli so, da naj „Tovarš" po vsaki ceni dvakrat na mesec izhaja, ker je enkrat na mesec premalo za namen, ktere-ga si je ta list postavil. Tudi se čuti, da kak daljši sostavek tako rekoč zgubi mikavnost in veljavo, če ga bravec bere, pa zopet dolgo ne vidi. Ako pa bo „Tovarš" dvakrat izhajal , se bo tedaj za povzdigo našega učiteljstva veliko zboljšalo , in marsikteri dopisavcc bo raje dopisoval , če nas bo „Tovarš" bolj pogosto obiskoval. — Dobro vcin , da vrednik nima veliko časa, da bi sam mogel obširno spisovati; on ima z vredovanjem dosti sitnost; in vendar, ker se zanašam, da se bo za naprej „Tovaršu" več pisavcov pridružilo, se ni bati prevelike zadrege. Kar mene zadene, si bom, ako Bog da, prizadeval „Tovaršu" večkrat kaj dopisovati; ali kaj pomaga, ker je moja vednost preplitva. **) Po mojih mislih bi bilo tudi treba, da bi „Tovarš" prinašal tudi kaj podučnega iz slovenske slovnice in sploh iz slovenskega lepoglasja in spisja. Kakor sem slišal , je bilo letosi pri konzistorialni preskušnji zastavljeno vprašanje od oblik slovenskega glagola , kar je gotovo marsikteremu novincu glavo belilo. „Tovarš" naj bi nam tedaj tudi takih rečeh kaj podajal. — Če ho „Tovarš" večkrat shajal , bo tudi smel prosteje dihati, to je. da bo smel včasi tudi iz kakega kota šolskih izb kaj pomesti in jih prevetriti. — Ako bo Boj; hotel in sreča učiteljska , bo naš mladi „Tovarš" postal sčasoma verli mož in čverst odgojitelj na slavo božjo in na srečo našega milega naroda. — H sklepu naj še omenim, da mi je sostavek v zadnjem listu : „Poskušnja imenske zla-ge rek" kaj zelo dopadel. Ilo li „Tovarš" ta mični spis še dalje prinašal? **•) Z Bogom! Iz LJubljane. „Novice" nam v 45. listu kažejo svoj prav dober šolski program za Slovence glede ljudskih in srednjih šol, ter pravijo: Kar se tiče ljudske šole, to so se vsi pedagogi že davno zedinili, da se mora osnovati čisto na maternem jeziku, ako hoče uspeh imeti. Sklicujemo se v tem oziru na spis Nemca barona Helferta sedanjega c. k. vodja učilnih zadev avstrijanskih. To prepričanje je tudi naše, ter terjamo, da bodo ljudske, tako imenovane „farne šole" čisto slovenske. Samo v tako imenovanih glavnih šolah po mestih s štirimi razredi, iz kterih mladež deloma prestopa v srednje šole, naj bi se odstopilo od načela na toliko, da bi se v 3. in 4. razredu jel učiti tudi nemški jezik, kakor posebni nauk, ali slovenski jezik ima ostati tudi v teh šolah skoz in skozi učni jezik. Naj nam nihče ne ugovarja, da kmet sam želi nemški jezik. To proti nam nič ne dokazuje, ker vemo, zakaj si go želi. Kmet je praktičen človek, ter sodi svoje potrebe po dosedanjih okoliščinah, ker je nemščina kaj veljala; al dajte slovenskemu jeziku v šoli, pisarnici iu djanskem življenju njegove pravice, ki mu gredo po temeljnih postavah naše deržavc, da ne bode ptujec na domači zemlji, bo pa kmet kmali drugačnih misli. Ako bi pa poedini kteri človek na *) „Beseda gine, izgled ga rine". Vredn. Bavno take misli nam kažejo veselo upanje. Vredn. ***) Če bo po volji gosp. pisavca tega sostavka , ga bo nadaljeval „Tovarš" v II. tečaju. Vred. kmetih želel, da l)i se njegov sin tudi nemškega jezika naj ga učil, da po učitelju posebej v tem jeziku podučevati; al nihče naj ne tirja. da bi se zavoljo enega ali dveh morali vsi drugi otroci po nepotrebnem z nemščino ubijati in dragi čas zgubivati za druge mu tako kervavo potrebne vednosti. Radostni tudi beremo v 46. listn „Novic" iz Gorice, da so imeli v on-dašnji normalki, pod predsedništvom šolskega nadzornika g. dekana J. E. IVI o-zetiča, veliko učiteljsko konferencijo, h kteri so bili menda vsi ljudski učitelji goriške nadškofije povabljeni. Na dnevnem redu je hil nov učni načert za goriško-gradiškanske ljudske šole poslan od teržaškega namestništva. Nasledek pretresovanja je bil, da je menda uni „kulturi", ki jo nekteri za edino vladarico čislajo, za vselej odklenkalo. Sklenilo se je namreč, poslani načert ko j vpeljati. Po tej učni osnovi se tedaj umakne nemščina narodnima jezikoma in neha popolnoma biti učni jezik v goriško - gradiških šolah; učila se bo le kot predmet po 4 in 5 ur na teden v III. in IV. razredu glavnih fantovskih šol; iz dekliških in vseh farnih šol je za vselej odpravljena. G. dopisnik pravi, da se ta važni načert opira na skušnje, kterih si je bil šolski svetovavec g. Pavišič o priložnosti, ki je lani ondašnje šole obiskoval, prepolno torbico nabral, ter pravi: „Slava g. Pavišiču, slava goriškemu učiteljstvu!" Slišali smo enkrat, da se bo tudi pri nas marsikaj prenaredilo v ljudskih šolah ; toda zdaj je zopet vse tiho, in učitelji delajo vsak po svoji dobri ali slabi navadi, kakor jim je drago. Bolje bi bilo, da bi mi, ki smo na sredi Slovenije, kazali sosedom pot, kakor pa da jo drugi nam kažejo. Iz Ljubljane, v nedeljo zvečer 24. nov. je napravila čitavnica svojo pervo „besedo", pri kteri je nje predsednik čast. gosp. mestni predstojnik Mihael Ambrož pozdravil družbenike s preserčnim govorom. Dokazal je, da je človek iz dvojne nature : telesne in dušne; pa ima tudi dvojne potrebe —materijalne in duševne — da potrebuje tedaj dvojnega razsvitljenja: materijalnega in duševnega. — da duševno razsvitljenje napreduje naj krepkejše tam, kjer je ustanovljeno na narodni podlagi, — in se razširja naj bolj tam, kjer se opira na združene moči i. t. d. — (Tudi naše ljudske šole naj bi se ravnale po teh zlatih resnieah.) Za začasne učitelje pridejo g. g.: Janez Juvanc iz Lašič na U n ice, — Albin Hofbaucr z Unice v Lašče, — Janez Novak iz Bo-štanja v Cermošnice, — Florijan Kaliger iz Čermošuic v Boštanj,— Janez Poženel iz Dobrepolja vČerni Verh pri Idrii, — Janez Gantar, pot. pripr., v Adlešče, — France Adamič, pot. pripr., v Zgornji Tuhinj. Za podučitelja pride g.: Matija Rant, pot. pripr., v D obrep o ljc. Franc Mlakar, zač. uč. v Cermošnicah, se je službi odpovedal. Imenik visokočast. in čast. g. g. naročnikov. 501. Dr. Andr. Vojska, c. k. sodni svetovavec v Ljubljani. — 502. Greg. Keržič, c. k. deržav-nega pravdnika namestnik v Novem mestu. — 503. Slav. narod, čitavnica v Marburgu. — 504. Slav. narod, čitavnica v Ljubljani. Današnjemu listu je pritijan zavitek, kazalo in narocilni Prom.eDiIie v sfarn list za novo leto. Odgovorni vrednik: Andrej Praprotnik. Natiskar in založnik: Jož. Rudolf Milic.