163    ------
Podučne stvari. Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. Jaroslav.
(Dalje.)
169.
Zlati rudniki na Lachlanu.
Mnoge skušnje so me prepričale, da je neobhodno potreba ločiti se od Angleža in se zanašati na sebe, ako hočem v Avstraliji česa doseči. Ob enem sem sklenil da pojdem v Bathurst. Angležu je to zelo zamrzelo, zlasti še zategadelj, ker ga je žena dobro oštela, češ, da radi njegove lenobe nobeden ne bode v družbi ž njim delal. Poskušala sta oba, da bi me odvrnila od namena, ali nisem se dal premagati.
Drugega dne sem šel v les konja iskat, ali nisem ga mogel najti. Ukrali so mi ga ob zadnjih nemirih. Ubral sem toraj pot pod noge. Nenadoma zaslišim znan glas za seboj: „Winter!" Ozrem se in zagledam vrhovnega komisarja Clouta.
„Kam pak? popraša me.
V Bathurst! Tu ni sreče."
„Čemu v Bathurst 1 Poslušajte me. Idite rajše na Lachlan. Po noči so mi sporočili, da so tam dobili novo zlato žilo."
„Kodi pa drži pot na Lachlan ?*
nNikoder! Krajine te so do sedaj puste in neob-ljudene. Grem prav v to stran, kos pota vas lahko spremim."
Prišla sva k nekej strugi in obstala. Komisar mi je naročal, naj grem 40 angleških milj vedno poleg struge, in kedar pridem do ovčarne, naj poprašam, kako in kodi pa dalje. V dvanajstih dneh sem srečno dospel na Lachlan.
Krajina lachlanska ni videti, da bi imela zlato v sebi. In vendar ta kraj krije v sebi ogromne zaklade zlata. Te zlate rudnike so po naključju odkrili. Ob bregu
lachlanskem se širijo tečni pašniki, in v okolici je več ovcam. Drugih ljudij tu ni bilo popreje. Nedavno je todi lezel s svojimi koli nek ovčar. Deset volov je imel vpreženih, pa je še komaj šlo. Ob nekej močarini je obstal, zakuril in zaspal. Zjutraj je našel dečak ovčarjev velik kos zlata v pepelu. Kakor hitro se je ta novica raznesla po okolici, koj so prišli izvedavi ljudje gledat in poskušat, ali bi se dalo kaj dobiti. In gledi, na samem površju so našli zlato, tu večje, tam manje kosove.
Koj so začeli diggerji vkup vreti. Na ta način je kmalu nastalo barakarsko mesto. Mnogi zlatokopi so začeli tudi jaške kopati, to pa je stalo dosta dela, ker je bilo treba globoko v zemljo iti. Tudi je bilo treba jaške dobro podpirati, in to je napravljalo velikih stroškov. Slednjič je poskusil nek Nemec z Ljubeka s svojimi družabniki, da napravi jašek poleg samega močvirja, in v globini 114 črevljev je zadel na zlato žilo lati. Z kosovi, ki so jih vlačili iz jaška, tehtali se po funtu.
Kot blisk se je raznesla ta novica po vsej koloniji, in sedaj so jeli kar v trumah vreti diggerji na Lachlan. V šestih tednih je privrelo do 60 000 ljudij.
Ko sem prišel v kopanine, našel sem več stotin stanov, a na mestih cele kupe posekanega drevja, ki je bilo pripravljeno za podpore v jaških. Mnogi diggerji se še niso dela lotili, gledali so, da popreje stana in druge potrebščine urede. Koj sem se polastil v pustem lesu mesta blizu omenjenega močvirja. Ves prostor so namreč koj v prvih dneh zemljeinerci na claime zmerili. Vsak claim za štiri UiOže, kakor veli zakon. Kakor veriga se je vlekla cela vrsta claimov. Kmalu sem dobil za svoj claim tri družabnike. Švicarja, Prusa in Bavarca, in koj smo mogli iti na delo. Da bi pa delo v jaških brzeje se odsedalo, pa tudi manj stalo, spojili so se družabniki dveh claimov v eno družbo in kopali en jašk. Tudi mi smo dobili takih družabnikov: dva Ka-nadca in dva Francoza. Eden Francoz je bil izboren tesar, kar nam je pozneje posebno prav hodilo. Delo smo si tako razdelili, da sta vedno po dva kopala v jašku, ostali pa so cepili hlode na primerne reklje za podpore v jaških. Prikopali smo 136 črevljev globoko, ali po zlatej žili Š3 ni bilo sledu. Tudi sosedje naši niso imeli sreče. Vsak je uže menil, da dela prazno delo.
Naš družabnik Švicar je ves nejevoljen prodal svoj del za 6 funtov šterlingov, čez nekaj dni tudi Bavarec za 8 funtov. Kmalu na to so štirji Švedi, ki so kopali za nami, zadeli ob zlato žilo. To je napravilo mnogo vrišča. Koj so pritisnili kupci in hoteli na vsak način kupiti naše dele. Jaz sem prejel za svoj del 50 funtov šterlingov.
Brez premude smo začeli sedaj poleg Švedov kopati nov jašek, in v globini 140 črevljev smo srečno zadeli ob zlato žilo. Sedaj še le so nalegali na nas špekulanti, ponujali so vsakemu po 200 do 800 funtov šterlingov za   njegov   del.   Delo   naše v jašku  je bilo s
početka težavno in nevarno. V okolici je bilo mnogo vode in glina se je vedno trgala, tako, da so kooji naši komaj sproti odvažali vodo in glino. Po vrhu je bilo treba jašek znotraj dobro podpirati. No Francoz nam je delo znatno olajšal. Napravil je pri jašku poseben stroj. Na velikem lesenem kolegu sta bila privezana dva mehova od surove volovske kože. Eden meh je šel gori, eden doli. Tako smo vlekli glino iz jame. Za odpravljanje vode sta nam služila dva vedra od platna tako trdega in močnega, kakor so plahte na ladijah. Ves ta stroj sta nam gonila dva konja, eden po dnevu, eden po noči.
Na ta način smo kmalu prehiteli vse sosede. Okrog nas so nastajali hitro novi jaški. Tu in tam so zadeli ob zlato, in naposled se je pokazalo, da ta na videz neznaten kraj krije pet bogatih žil v svojem drobu. Žile te so koj nazvali po legi in smeri: severna žila, južna žila, nova Kaledonija, Vitorija in princ Wales. Morda je še več žil skritih v drobu, ali do sedaj jih še niso mogli oslediti radi prevelike globine.
(Dalje prihodnjič.)
------    164    ------