158
f Jos. Freuensfeld; Kaj mi je okd zmračilo.
kjer se divimo osobito Kapitolinski Veneri in umirajočemu Galcu, pa tudi brez števila drugim dragocenim kipom. Tukaj so tudi imenitni »Fasti consulares Capitolini« in ostanki rimskega tlorisa o mestu, kakeršno je bilo za cesarjev. Tudi rimsko volkuljo (močno pokvarjen bronast kip) hranijo v teh zbirkah in v spomin čudovite rešitve Ro-mula in Rema rede še sedaj dva mlada volka na Kapitolu. Tudi državna zbirka »Museo Nazionale« v Dijoklecijanovih termah je zelo bogata (kipi in slike iz Vestinega svetišča). Poleg omenjene zbirke v palači Lodovisi je še sosebno imenitna ona v vili Borghese zunaj mesta, kjer kažejo poleg starih kipov tudi Canovine umotvore (»Venera Paolina« in mnogo jako zavednih slik). Zbirka v »villa Albani« je sedaj nepristopna, ker se je nje lastnik, knez Torlonia, razprl z italijansko vlado.
(Dalje prihodnjič.)
fi
Kaj mi je oko zmračilo.
emila zvezda sije mojemu življenju; Pri zibeli mi kuma stala je bridkost. Spomladno solnce sije nežnemu zelenju, Gorje" ogrevalo je mojo vso  mladost. Slovo sem moral dati sreče hrepenenju, Porušen je do nje,   uničen zadnji most. Gorje", usojeno le meni,  ni me strlo, Okd je pot življenja jasnomirno zrlo.
Prisvetil mi je žarek v  srčne globočine, Razcvitala se   ondu zlata je pomlad. Oj, trikrat blažen, komur svit ljubezni sine, A nadej ne zatre noben jesenski hlad. Nebo si bila duše moje,  cvet planine, Na veke meni zdaj   si zakopan zaklad. Na tleh leže" mi hrepenenja nade  vele — Jeklenega poguma duši moji niso  vzele!
Trenutek  mi prijazna bila je usoda, Poslala rajski dar — prijateljsko srce. Prijateljstvo mi bila zlata je posoda, Izlival v njo sem neizpolnjene želje. Ko solnca pot od vzhoda do zahoda Prijateljstva — sem mislil — trdne so steze", A mraz požgal je vzora tudi tega krase   . Nesklonjeno sem stal, četudi samcat zase.
Ostala ti si, sveta moja tolažnica, Oj, mati, moje poezije sladki vir! Trpljenja mojega ti zvesta mučenica, Ti duše večno neizpremenljivt tir. Usoda, stoj!.. Zaman ! Ne gane nje svetnica, Oditi mora v kraje, kjer je pokoj,  mir. Molče trpim globoko,   nezacelno rano, Ddsi najteže, nosim moško jo, udano!
Od svojih bed obrnil sem pogled ponosni Po zemlji naši, po dolinah, po brege"h. Tu biva rod,  pripet usodi neizprosni, Molčeč trpin brez slobode na  svojih tleh. Ubogi rod !  Ustvarjen  bedi si neznosni, Ustvarjen ljutim si sovražnikom v zasmeh !. . . Trpljenja ndroda okd mi je zmračilo, Srce" za vselej mi z bridkostjo napolnilo.
f Jos. Freuensfeld.