Ob spomeniku Armina Gradišnika us.anovitelja Zaveze slovenskega učiteljstva. Na celjskem okoliškem pokopališču se je pretečeni teden dvignil nov krasen spomenik, iz pepelastosivega apnenca (Pučišče v Dalmaciji) na mogočnem skalnatem podstavku, ki meri približno 255 cm. Delo je prav okusno in mojstersko izvršila kamnoseška družba v Celju. Spomenik nosi napis: ARMIN GRADIŠNIK * 23. XI. 1858. t 2. I. 1921. SLOVENSKO UCITELJSTVO SVOJEMU CASTNEMU CLANU. S tem spomenikom je počastUo slov. učiteljstvo svojega odličnega organizatorja in ustanovitel.a »Zaveze jugoslovanskih učiteljskih društev« in je vnovič dokazalo, da zna ceniti zasluge svojih velikih mož. »Učiteljski Tovariš« in »Nova Doba« sta meseca januarja 1921. priobčila prav sočutna nekrologa in opisala vrline nepozabnega Gradišnika. Tudi mnogi drugi listi so se spominjali mailjivega sotrudnika. Ob odkritju spomenika naj služijo naslednje vrstice kot mali dodatek njegovemu nekrologu. Armin se je rodil v zelo prijaznem trgu \ ransko ležečem ob državni cesti Celje-Ljubljalia. Tu je izvrševal njegov oče mnogo let zdravniško prakso. Šolal se je najpreje doma na Vranskem. Pozneje ga pošlje skrbni oee v Celje na gimnazijo. Armin ie izvrstno napredoval. Še v poznih letih je recitiral cele odlomke iz rimskih in grških klasikov, kadar je nanesel razgovor na taka temata. Doma mu je bila na razpoiago bogata knjižnica, katero je marljivo in s pridom nporabljal. Oče je želel, da postane nadebudni sinko zdravnik. Ker je kazal Aumin kot šestošolec precejšnjo zrelost, sposobnost in možatost, ga je prittgnil v počitnicah k nekaterim operacijam. To je bilo prezgodaj! Niegova rahločuteča duša in nežna narav nista mogli prenesti bolestnih utisov in krvavečih ran. Ti mučni vtisi so tako globoko pretresli njegovo dušo, da je sklenil gimnazijo zapustiti in kreniti na drugo pot. Odločil se je, da postane učitelj. Ta njegova odločitev ni bila po volji ne očetu, ne sorcdnikom. Armin pa je vztrajal pri svojem sklepu, ter bdšel v Maribor na učiteljišče. Drugo leto se odpravi v Ljubljano, kjer je študije nadaljeval in jih 1. 1878. dovršil. Med tem so se razmere doma nekoliko ublažile. Poln najlepših idealov in načrtov nastopi svojo prvo službo v Senožečah. Kot vsestransko naobražen mož, vesten in natančen v svojem poklicu, samozavesten in eleganten v svojem nastopu je postal ljubljenec b.brane družbe inteligentov. Z vso ljubeznijo se je oklenil svojih stanovskih tovarišev. Oradišnik ni bil vajen sterilnega Krasa, vendar se je hitro vživel v ondotne razmere in st počutil srečnega. Rad nam je pripovedoval o poletih v okolico. Kako živo nam je op.soval Kras, burjo in posamezne doživljaje. Še z lepšimi bojami nam je zna! predstavljati čistokremenite značaje ondotnih in primorskih tovarišev in prebivalcev. Mladino si je pridobil kar v prvem hipu z živo besedo, ljubeznlvostjo, pravicoljubnostjo in mirnim temperamentom. Priprosti ljudje so se nekako zbali elegantne prikazni, ko pa je začel ž njimi po domače kramljati, ga niso mogli dovolj prehvaliti. * Gradišnik je imel tudi dar govora. Ognjevite besede so tekle gladko, tnisli so bile globoke pa jasne. Samote ni ljubil, tedaj naravno, Povsod je bil dobro-došel. V Ljubljani se je seznanil z učiteliico iz Hrastnika, gdč. Amalijo Drenik. Sam se je kmalu potem (1. 1886.) pre- selil v Hrastnik nied rudarje. Tukaj je svoie plodonosno delo nadaljeval. Gdč. Amal. Drenik mu je postala zvesta soproga in niočna opora v tcžkih časili. Dobil je družinico. Kruta bolezen je večkrat pogledala skozi okijo, ter pripravila skrbnima roditeljema mnogo težkih skrbi. V Dolu je nekai časa nadmnestoval umrlega Štaufer.ia. ne/.cv ni maral. Z igrami ni ubijal časa. Po večurnem delu je šel na sprehod, ali se tu in tam pozabaval na kegljišču. Ljubil je godbo, petje in pi-šteno veselo družbo. Gledališča je obiskoval po redkem, a poznal je vsa znamenita dela, ži\otopise njih avtorjev in skladateljev. Gradišnik je živel kakor ura. Vstajal je rano. Ko smo tovariši prihajali v šolo, je bil on Iz zdravstvenih ozirov si je zaželel premembe. L. 1897. se mu je podelila naduč. služba na okoliški deški šoli v Celju. Gradišnik je prevzel takoj vodstvo, obitelj pa - je še ostala nekaj let v Hrastniku, ker njegova soproga iz tehtnih razlogov ni mogla svoje službe takoj opustiti. Na tem mestu je ostal Gradišnik do svoje prerane stnrti. • Dela ie bilo tukaj dovolj. Prejšnja štirirazrednica je danes šestrazrednica s štirirni vzporednicami. Ookolica je začela misliti na novn šol. stavbo, katere pa še danes ni. Kraj. šoi. svet in občina sta šol. vodstvu šli na roko, toda zagrizeni mestni očet;e so preprečili vse naklepe in vse načrte. Vsak prosti čas je izkoristil v nadaljno svojo izobrazbo. Najraje se je bavil s pedagoško književnostjo, s slovstvom, zemljepisjem, zgodovino. Dobro podkovan je bil tudi y druglh vedah. Politične dogodke je zasledoval z interesom in treznostjo. Ponosnih ljudi plitvega znanja, denuncijantov, tlačiteljev, odpadnikov, neznačaj- že verziran o vseh važnih dogodkih tako na šolskem kakor tudi na političnem polju. Aristokratskih družb, v katerih se je gledalo na učitelja z višine dol, se je previdno izogibal. Najsrečnejši je bil med stanovskimi tovariši. Pozna! je vsacega tovariša, zanimal se je zanj vse življenje. Istotako ni izpustil nobenega svojih sošolcev iz vidika. Delavne in vplivne osebe je visoko spoštoval. Spomin njegov je bil izvanredno dober, trajen. Zanimivo ga je bilo poslušati, kadar je opisoval kako korifejo; najmanjših podrobnosti ni pozabil. Nekoč je vzel cden tovarišev, ki se ni mogel dovolj načuditi t.kemu spominu, skrivoma Popotnikov koledar v roke. Poiskal je iz njega najbolj eksotična, tujedoneča imena. Med razgovorom je radovedno vprašal zdaj po tem, zdaj po drugem. Graciišnik je vedel povedati o vsakem kje se ]e rodil, kje in kako šolal; k;e je bilo njegovo prvo, drugo — mesto, katero je poročil — kako in kaj k z otroci itd. Naposled ie pa le želel zvedeti za- kaj da povprašuje po teh tovariših. Eksaminator je bil nekoliko v zadregi, razgovor je krenil na drug predmet. V gmotnem oziru ie bilo takrat učiteljstvo zlasti na Slovenskem zelo na slabem. To je občutil Gradišnik tudi na lastni koži. Primerjal je duševno naporno učiteljevo delo z drugimi šablonskomehaničnimi na eni strani, na drugi pa borne dohodke z mastnimi plačami in raznlmi drugimi pritiklinami. Videl je, kako so dostikrat še prav miadi uradniki, tudi nekateri njegovi sovrstniki, kar črez noč splezali na visoka mesta z raznimi predikati in odlikovanji. Učitelj je ostal vse svoje življenje uboga para in naj se je še tako pošteno trudil in prizadeval. Čitavši »Učit. Tovariša«, »Popotnika« in »Freie padagogische Stiinmen« ie z veselicm cpazil, da se učiteljstvo drugod pridno giblje, da se združuje in dviguje glave kvišku. Vedel je. da le dobra vzgoja more človeštvo osrečiti. Jasno mn je bilo, da le združitev vsega nčiteljstva more dovesti učiteljstvo do ugleda in do boljšega socijalnega stanja. Društveno gibanje med učiteljstvom je bilo že takrat v prav povoljnem razmahu na Češkem, Moravskem in na Nemškem. Tudi na slovenskem Štajerskem se jc pričelo izvanredno živahno gibanje. Skoro vsakokraj je že imel svoje učiteljsko društvo. Celjsko učit. društvo je glede plodottosnega delovanja prednjačilo. L. 1880. je začel izhajati »Popotnik« v Celju. Na bivšem Kranjskem je bilo v tem oziru skoro vse mrtvo. V I.iubljani je sicer izhajal dobro uredovan list »Učiteljski Tovariš« Ze oa 1. 1860., toda društvenega gibanja pa je bilo le malo opaziti. Na str. 108. »Pop.« 1. 1880. piše Gradi.snik med drugim naslednje: »Kranjsku Ima do sedai 3 učiteljska drnštva, med temi pa ste dve v Ljubljani; tretje pač ima ime, a dejansKo nikakor ne ustreza smotru, katerega imajo društva učiteliska.« V istem članku na drugem mestu piše: »Da bi pa vendar vsa društva lože vkupno in složno delnvala, stopila bi lahko v neko sodrugo med sabo; ta sodruga naj bi potem vzajemno delovanje vseh družeb pospeševala itd.« Odsihdob ie zastavil Gradišnik prav pogostoma svoje sprctno pcro ter dramil, spodbujal in navduševal stannvske tovariše k združitvi. V Popotniku 1. 1882. str. 178. pa se že nahaja dopis iz Celja, kjer se čita, da nameravajo merodajni učitclii ustanoviti Zvezo vseh učit. društev na Spodnjem Šta!erskem in Zavezo vseh slov. učit. društev vseh slovenskih pokrajih itd. L. 1886. so se združili k skupnemu delu Antcn Brezovnik, Franc Kocbek in Armin Gradišnik. Pravila za Zavezo so bila naglo sestavljera, predložena in odobrena, 22. aprila 1889. je Zaveza prvič zborovala v Ljubijani in ta dan je izšel navdušen Gr. članek »Vstajenja dan«. Nekaj časa je bil Gradišnik odbornik in tajnik Zaveze. pozneje je postal časten član te združbe. Učiteljskemu društvu za celjski okraj je predsedoval od 1. 1900. do 1910. Pod njegovim predsedstvom je društvo prav lepo napredovalo. 0 vseb važnih dogodkih na šolskem obzorju je obveščal članstvo vestno in natančno. V društvii je vel duh prav odkritosrčnega tovarištva. Tudi to društvo ga je imenovalo svojim častnim članom. Gmotno štajersko učiteljstvo od Zaveze ni imelo ničesar pričakovati. Takrat je bila Zaveza za štajerske učitelie le idealna skupščina v narodnem oziru. Odvisni smo bili od Gradca! Iskati smo morali stik z nemškimi tovariši v »Lehrerbundu« in oni so bili navezani na nas. »Bund« je nekaj časa dobro vozil, uspehi niso izostali. Slovenci nismo prišli do prave veljave in ugleda, ker nismo imeli še svoje Zveze. »Zaveza« pa je veljala kot neki stvor, ki ne spada v državo. Bili so pač Badenijevi časi. Ko se je 1. 1895. otvoril 1. razred takozvane slovensko- nemSke gimnazije v Celju, je nastalo po vsem »rajbiu precejšnje razburjenje. Najhujši krik so zagnali odpadniki. Slovence bi bili takrat najrajše kar pozobali. Burja se je prenesla tudi v »Lehrerb.ind«. Celjski in mariborski nemškutarjl so hoteli za vsako ceno Slovence za vselej pomesti iz »Bunda«. V strnpenih člankih so napovedovali boj in razkroj. Na predvečer bundovega občnega zbora so imeli v Gradcu v Rittersaa! Nemci svoja predposvetovanja. Prisostvovali smo tem tudi nekateri slov. delegatje. Z Dunaja sta došla Seitz in Taubler, ki sta z veliko govorniško ognjevitostjo opominjala k slogi. Vse argumentaci e so bi.e bob v stcno. Vsi razburjeni so zapretili nestrpni spodnještajerski rogovileži, da bodo drugi dan z bombami razpršili slovensko klerikalni učit. tabor. Napočil je bojeviti dan. Ob določenem času je bila zbornica nablto natlaeena. Vsak delegat se ie držal svoje grupacije, viadala ie splošna napetost. Po dovršenih formalitetah so začeli napadati janičarji; zmerni Nemci so vsak napad kar spototna pobili. Napovedane bombe niso dosegle našega tabora, zamr!e so v lastnem taborišeu. Ko je zmanjkalo nasprotniku streliva, dobi besedo Gradišnik kot pooblaščenec slovenske delegacije. V kratkih stavkih jim je !e ta razložil stališče in sklep slovenskega štaj. učiteljstva z zagotovilom, da bode isto sodeiovalo solidarno vselej, kadar se bo ravnalo za dobrobit šole in učiteljstva. Slovensko učiteljstvo hoče naprej — ne nazaj: ono boče zidati, ne razdirati! Gradišnik še ni izgovoril zadniih besed, že je odmeval velikanski ogljušljivi aplavz po dvorani. Hujskači so prebledeli, grizli si v nstna. pobirali šila in kopita ter urnih krač zapustili dvorano. Zrak se je sčistil, predsednik pa nadaljuje: >Was uns getrennt Iiat, ist bereits drauBen. nun konnen wir ruhig vveiter verhandeln« ... Dališa razprava ie usiotovila, da je »Zveza spodnje.Sfaierskih učitetjev in učiteliic« neobhodno potrcbna. Temu se je kaj lahko ustreglo, kajti pravila za isto so že bila potrjena in vse drugo jc bilo tudi že urejeno. Prvi predscdnik Zveze je bil Gradišnik. Kot takšen je zastopal interese slov. učitelistva v Lclirerbundu skozi več let in tako mnogo pripomoge! do višjega ugieda in spoštovanja na tujem. Kar se tiče obvladanja nemškega jezika ter znatija nenške literatnre, bi se bil Gradišnik lahko kosal z marsikaterim visokoizobraženim velenemcerri. Nernški tovariši si niso zamanj šepetali na ušesa: »Du, horst — der red't aber ~.in anderes Deutsch \vie \vir«. Nemškutarji so si za tem ustanovili Verband dcnt Lehrer tind Lehrerinnen. Rogovilili so doma naprej, ter bi bilo skoro prišlo do cepljerja slovenskega učiteljstva na Štajerskem. Ze je bil v Maribor sklican ustanovni shod novega društva na »narodni katoliški« podlagi (Slomškarija). Gradišnik se takoj odpravi na stiod. V tttnperamentnem govoru je opozoril navzoče na zmote in posledice. Tovarištvo je spoznalo resnico. Razkol je bil preprečen. V predstoječem sem omenil le malo iz organizatoričnega delovanja našega organlzatorja. Njegovi sovrstniki in starejši tovariši vedo gotovo več zanimivega povedati. Poleg premnogih oklicev in raznih poročil sem zasledil v Popotnik« in Učiteljskem Tovarišu več poučnih pa tudi prav zanimivih člankov največ pedagoške vsebine iz Gradišnikovega peresa. Tako n. pr.: P. 1880. Materinščina. P. 1880. Upliv narave na človeško srce. U. T. 1880. Črtice o lgri in nje važnosti za odgojo. U. T. 1880. Nekaj za uravnavo okrajnih učiteljskih knjižnic. U. T. 1880. Zakaj naj se računanje na pamet dostojno goji. U. T. 1880. Mali dodatek k ženski odgoji. Nekaj o branju. Užigalni klinčki ali žveplenice. U. T. 1881. Nekaj o predstavi velikih števil. U. T. 1881. Misli o sreči in o tem kar se je drži. U. T. 1883. Vzgleden učitelj prvencev. P. 1886. Posamezne misli o vzgoji, pouku in učiteljstvu. P. 1887. Druga serija pod istim naslovom obravnavajoč. O verstvu in nravnosti. P. 1888. Novo leto. P. 1888. Učitelji slovenski. P. 1888. Obravna- va 40. brania I. n. sl. »Sei versohnlich« na podlt-gi slovenskega iezika. P. 1888. Hišna goba. P. 1889. Vstajenja dan. P. 189.). Vzpnite se ueitel.i slovenski U. T. 1910. Pismo starega gardista. U. T. 1913. V združitvi j>. naša moč. Gotovo ie napisal še marsikaj sličnega. Navedel bi rad vse, a žal nimam vsega na razpobgo. Učit. Tov. je v poznejših letih začel prinašati kratke članke pod naslovom »To in ono« s podpisom »^lamoštev«. Slamošteva dolgo časa nisem poznal, toda bil sem vsak dan ž njim v družbi. Večkrat sva »Tovarišu« pregledala vso drobnarijo. Prišel je na rešeto tudi ubogi tlamoštev. Včasih sem ga pohvalil, večkrat pa poSteno okrtačil. Gradišnik mi je pri tem prav krepko pomagal. Vselej je povzročil Slamoštev dosti dovtipov in srčno - nedolžnega smeha. Spoznal sem pravega Slainošteva še le v zadnjih člankih, ko je govoril o internih, meni povsem znanih zadevah. Slamoštev mi je zaupal, da lma še mnogo zanimivnsti pripravljenih. Bolezen in smrt sta mu prezgodaj izinaknila pero. Gradišnik je bil stalni poročevalec mladinskim listom pa tudi za prosveto in politiko kakor n. pr. Slovenski Narcd, Domovina, Narodni List. Nova Dcba itd., Grazcr Tagespost. Kot učitelj v šoli je bil pedantično nalančen in vesten, strog in prizanesljiv, vrhu tega pa izboren praktik. Učni uspehi so bili vedno nad vse povoljni. Njegovi učenci so bili vedno najboljši lepopisci na zavodu. Koliko so se potrudili drugi nad vse marliivi in zmožni tovariši, da bi dosegli enake ali vsaj približno enake uspeiie, a bilo jc zaman. Njegovih priprostih mladini namenjenih nagovorov ob šolskem sklepu ali ob priliki kakih dnigih svečanosti so se že v naprej veselili otroci, učitelji in občinstvo. Posledice navaušer.ja so se večkrat še na ulici pokazale. Mladino, ki je ostavila domači zavod, je z očetovsko skrbnostjo spremljal ludi na poznejših potih v življenju. Dijaki so se tega prav dobro zavedali. Abiturijentje so ga vsako leto vabili na svoje odliodnice. Šel je vselej mec nje in se ž n.imi veselil. Ob slovesu jim je podal še nekaj napotkov, katere mu je plemenita duša narekovala. Narodnih prircditev se ;e rad udeleževal. Veselil se je vsakesa uspeha in napredka in bil dostikrat tudi strog kritik. V ospredje se ni nikdar postavljal. Voditeliske dolžnosti je opravljal natančneje kakor bi trebalo. Navadne stvari je rešjval kar poštno - nbratno. Nerešenih aktov na njeg^vi mizi ni bilo videti. PodrejeneiTHi učiteljstvu je bil oprezen voditeij in naidebrohotneiši predstojnik — ne, on nam ni bi! predstoinik, tovariš v pravem p?-mer.u besede, dober priiatelj nam je bil. P6 očetovsko je skrbe! za nas. Naslova »nadučitelj« ali kaj enakega ni rad slišal iz ust tovarišev. On niitn ni ukazoval, ni žugal, ni rentačil, ne grajal, pa vendar je bilo povsnd vse v najlepšem redu. Vzorna disciplina, skupni nastopi in odkrito tovrnštvo so vzbudili pozornost celo v nasprotni nam javnosti. Vcčkrat se je sam prepričal o uspehih na zavodu; povedal je, kaj mu uga]a, malo pohvalil. malo vzpodbujal — a zadovoljnost mu je sijala z obraza in iz vsake kretnje elcgantne živahnosti. Tovariši so se še z večjim veseljem popri;e!i dela že zaradi dobre stvari same na sebi, a tudi radi tega, da ustrežejo želji uvidnemu predstojniku. Ce je Gradišnik opazil, da je tovariš ali tovarišica v kaki zadregi ali stiski, ponudil mu je iz lastnega nagiba svojo podporo. Za tcvariše je imel vselej čuteče srce in odprte roke. Živeli smo familljarno življenje. Pri vsem tem pa je užival spoštovanje v toliki n.eri kakor malokdo drugi. Tako n. pr. se spominjam, kadar so lmeli tcvariši kako posebno prošnjo do njega, niso §11 naravnost k njemu; prišli so do mene, da posiedujem in ugladim pot. Poslušal je, se ljubeznivo nasmehnil in dejal: »Moj Bog, to je vendar samo ob sebi razumljivo«. Naj pripomnlm še er.krat: lepše vzajemnosti, Iepšega soglasja In večie odkritosrčnosti, kakor pod vodstvom Gradišnikovim si sploh misliti ne morem. Bilo ic rajsko lepo. Pod Gradišnikovim vodstvom je služilo 25 učiteljev. Razmere med Gradišnikom in duhovščino so bile do gotove dobe prav povoljne. Duhovščini je načeloval takrat opat Ogradi od 1. 1876. do 1921. Bil je blag tnož, mirnega značaja. Kot zastopniku cerkve v kra.nem in okrajnem šolskem svetu se mora priznati, da je bil šoli naklonjen. Z Gradišuikom sta se razumela in se medseboino spoštovala. Pod Gradi.šnikovim vodstvcm :e na zavodu katehiziralo 14 katehetov. Z 12. stno Izhajali prav dobro. z dvema pa ne. Po smrti nadučitclja Kodermana, kateri je bil zastopnik »čiteljstva v okrajnem SoIsKem svetu, je učitelstvo izvoliln Gradišnika svoiim zastopnikom. Kot lai<šen je več let z vso odločnostjo in neustrašenostjo zastopal interese šolstva in učiteljstva. Pogostoma si ie naprtil sitnosti in rdgovorncsti: pozabi! ie vse, počutil se je vselei zadovoljnega in srečnega ob zavestl, da je tovarišu pomagal. Gospodi pri ze.eni mizi niso ugajali tako samozavestni nasfopi »ueite.:a«. Pritiskati bi bil moral navzdol in ponižno gledati navzgor. Gradišnik ie /.astopa! stališče: da pritisk vztmja odpor in da vsak, ki vestno opravlja svoje dolžnosti, sme zreti .tudi ponosno navzgor. Čas ne čaka! Prebivalstvo je naraščalo. Šola se je širila. Prihajale so nove učne moči. L. 1916. je bila v Celju napovedana bi ¦¦•. Usoda je hotela, da je prišel ravno to leto na zavod nov katehet posebnih nazorov. Nekej;a dne pripel!e s seboj o. patra, kateri mu naj p-iniasa pri katehezi brez vsakega uradnega obvestila. Prihod škofa je katehctu povzročil dosti skrbi. Njegove odredbe glede škofovega sprejema Gradišnikn niso ugajale, zategadulj je prišla ta točka na dncvni red lokalne konference. Pri isti ie Gradišnik izjavil, da se on kot učitelj in voditelj ne udeleži sprejcma; ta svoj sklep je z zelo tebtnimi razlogi podprl, ostalemu učiteljstvu je pa pustil proste roke. Učiteljstvo je soglašalo temu predingu iz naslednjih razlogov: 1. Pprejem škofa ne morc spadati med vcrske vaje, tedaj po zakonu ni predpisan. 2. Mestne _ole v Celju kakor gimnazija, mcščanske šo!e in liudske šole se škofovega fpre'ema navadno niso udeleževale. 3. Sc'1.. šolskili scster je zasebni škofov zavod, ter tamka'šne odrcdbc za tuka;šno šolo ne morejo biti inercc'a.ine. 4. Nadzorstvo mladine je po navzočnosti katehetov in slaršev dovolj zajamčeno. Za sprejem škofa je poleg cerkvenega zastopstva glasoval eden učitelj in se je isti sprejema tndi udeležil. Takoj po škcfovem sprejemu je bila paiica nad Gradišnikovo glavo prelomljena. Skoro vsa javnost z inteligenco vred je obsojala to »strašno netaktnost«. Med temi je nil ž.al tudi precešni trop tovarišev. Le malo mož K' pre.sojalo zadevo stvarno in mirno. Z ulice se je prenesel vihar v časopisje. Goste pušice so frčale iz enega tabora v drugega in obratno. Da žr.iavica doma ni ugasnila zato sta v prav obilni meri skrbela oba že omenjena kateheta. V tei dobi se nam je naprtilo mnogo krivic in razneslo mnogo neresnice. Gradišnik je ostal pri vsei gonji miren, dostojen in pravičen. Vihar se .e polagoma navidezno umiril a proti Gradišniku se je na tihem strnilo več visukih gospndov razHčnega poklica z namenom, da Gradi.šnika sukcesivno dvignejo. Gradišnik si jo pa vedno bil v svesti, da mu nihče nc tnore dc živega. ker izpolnjuje on kakor tudi podrejeno učiteljstvo najvestneje svoje dolžnosti — a!i motil so ie. Nasprotr.iki so se ga lotili ravno na tem mostn, ker so opazili, da ga vsako predbacivanie silno zaboli. Neprestano so tnetali pušice v tako cbčutljivo rano. Dolgo časa ]e ostal Giadišnik heruično miren, naposled ie pa začel on:ahcvati. Zgubil je veseKe do dela in odložil jc častna mesta. Nekega dne mi ves potrt pove, da je odloži! tudi mandat kot zastopnik v okrainem šolskem svetu. Zakaj — tega mi ni povedal, dasiravno se mn je očitalo, da krši uradno taj- iifist. Slutil sem, da se zbirajo zopet temni oblaki. Mandat zastopnika jc bil na novo razpisan. Vse učiteljstvo je soglasno zopet izvolilo Gradišnika svojim zastopnikom. Vlada voljtve ni potrciila. Prišlo ie novo šolsko leto, nove tiomatije. Solsko pcslopje je premajhno, prostori nedostatni, vzporednice so se nahajale sredi mesta v zascbni liiši z mnogimi strankami. Ti nedostatki in ]:<'Sos.ta meniava učnega osobja so povzroči'i vodstvu vsako leto zlasti ob pričetku dosti skrbi. Ali vselej je šlo gladko. Tovariši nismo poznali nepremagljivih težkoč, ne protekcije, ne zai".stavijanja in vedeli smo vsi, da hoče vodstvo li.sneči vsakomur in se potrudi biti pravičiii). 'I c pot je začelo šepetati. Na pritisk svojih somišljenikov se je pritožil eden učitelj, znan cd škofovega sprejema, radi krivične porazdelitve razredov. Gradišnik mu je bil prisodil 3. razred na temeljni šoli, on je pa zahteval 1. razred. Cudno! Ravno ta učitelj je ob moji pričujočnosti pri svojem prvem nastopu Gradišniku izjavil, da sprejme rad vsak razred, le samo prvega ne, ker mu ne dostaje dovolj prakse pri novincib. Okrajni šolski svet je vodstvu ukazal, da ima tožitelju prisoditi 1. ali 2. razred. Gradišnik ie odgovoril: da se je s poukom žc pričelo, da je upoštevajoč §. 139. šol. in uč. reda porazdelil razrede po svoji najboljši vesti in najboljšem prepričanju ter da ukazu ne more ugoditi, ker mu nedostaje zakonite podlage. Radi formalnega pogreška, katerega ie Gradišnikov odgovor vseboval, je nastal v nasprotnem taboru vzradoščen halo! Drugi dan 27. septembra pred začetkom šole je bil Gradišnik suspendiran od slnžbe in vodstva. Vodstvo se je izročilo ložitelju. Obenem se je na podIas:i označene pritožbe vpeljala disciplinarna preiskava proti niemu in vsem učiteljem, kateri se škofovega spreiema niso udeležili. Disciplinarna preiskava je trajala od 24. novembra 1909. do 16. marca 1911. Preiskava je spravila same malenkosti in smešna predbacivanja na dan. Nas tovariše se jc sukcesivno izključilo iz disciplinarnega postopanja, Gradišnik pa je moral pred disciplinarni senat v Gradec. Nas, ki smo zvesto stali za Gradišnikom. niso marali nikjer poslušati. Oktobra 1909. mi je pisal iz Gradca tudi to-le: »O svoji zadevi sem se že na več straneb informiral. Ta akt samohotnosti je ustvaril precedens, ki utegne imeti zle posledice za v s e štajersko učiteljstvo. Vesolna naša organizacija — ne glede na to, če jaz z vidika zginem ali ne — se mora ž njitn bavili. Siocr pa se nič bati ter neizprosno vztrajati na stališču prava! Tako menda pa vendar ne pojde, kot srčno žele gotovi gg. v Celju.« Na dan disciplinarne obravnave v Gradcu je Gradišnik stojcč ob telefonu slišal sam, kako so je klerikalni spodnještajerski poslanec v Zagrebu živo zanimal za izid njegove zadeve. V Gradcu bi bil Gradišnik oproščen, ako bi ne bil vmes igral birokratizem svoje odločilne vloge. Birokratizem je v tem slučaju nagradil poštenost, vestno delo in požrtvovalnost z ukorom in grajo. Gradišnik ie bil tudi gmotno oškodovan. Za tri leta se mu je odtegnila zasiužena kvinkvenija. To je bilo odlikovanje zaslužnemu pedagogu in odličnemu učiteljskemu organizatorju. Ko se spomin.iam ob tej priliki še raznih drugih podrobnosti, katere so se vprizarjale napram značajnemu in plemenitemu Gradišniku, me prevzame jad in žalost. Kako ie sodil Gradišnik o tem sam, nam dovolj jasno pove v zadnjem odstavku svojega pisma, katerega ]e priobčil Učiteljski Tovariš dne 7. januarja 1910, ki se glasi: »Nesebično sem rad vselej pomagal, kjer je šlo za dobrobit naših šolskih in stanovskih teženi. Često sem pustil tudi najdražje svoje — mislim na obitelj svojo — v nemar, le da s.m mogel slabe sile svoje posvetiti blagru našega stanu. In kaj sem doživel? Delovanje moje se nagiba zatonu; dosegel pa nisem nič drugega nego razočaranja in — prevare... Toda nič i-e de! Srce moje ie ostalo tisto, četudi je parkrat že bilo na teni, da poči od velike — boli... Zelim le drugim več sreče v boju za ideale svojega stanu, nego je tiste prisodila neizprcsna usoda meni.« Svoji obitelji, katere se spominja v predstoječem pismu, je bil dober, skrben oče. Liubezni do svojih dragih ni mnogo kazal na zuiiaj, hranil je ta biser globoko v srcu svojem boli sam za se. Sovraštva Gradišnik ni poznal. Svojim nasprotnikom je odpustil vse, tudi onemu, ki mu je pripravil toliko bridkih ur. Prijateljsko sta zopet občevala. Rodno zemljo je pokojnik iskreno ljubil. Ah, kako se je veselil vsakega napredka, vsakega uspeha. Višja gosposka ga je menda prav radi tega imela zabelje/.enega pod »p. v.«* Ko so v Celju ob državnem prevratu 1. 1918. zavihrale v prvič slovenske zastave in se je pomikala impozantna povorka po ulicah z več sto zasiavicami je ginjen vzkliknil: »Prijatelj, da sem jaz še to doživel. zdai rad. umrjem.« Gradišnika sem spoznal ob prvem Zavezinem zborovanju v Ljubljani. Prijateljstvo sva sklenila pri prvem Zavezinem zborovanju v Gorici. Na okoliški šoli v Celju je bil ta vzor učitelja 24 let moj voditelj in zvest prijatelj. Ves ta čas sva bila skupaj pri delu, skupaj v prostem času, skupaj doma, skupaj na zborovanjih, skupaj po tuiem svetu. Dan za dnevom sva živela * p. v.'— politisch verdachtig. v najlepšem soglasju. Nobena sila ni mogla skaliti najinega tako lepega soglasja. Tako zvesto vdanih priiatel^ev je le malo. Z mano se ie smehljal in z mano vred je bil srečen, kadar se je meni nasmehnilo solnčece sreče. Zvesto mi je stal ob strani, kadar sem zaječal pod trdimi lularci neizprosne usode. Razumel me je, kadar _tin postal gostobeseden: razumel me je, kadar sem molčal. Kadar se je meni porosilo oko, porosilo se je oko tudi njemu. Tolažilne njegove besede so vselej blagodejno ueinkovale. Zadnja leta je začel Gradišnik tožiti, da ga zapuščajo moči, ker le malo ali nič ne spi. Bilo je opaziti spremembo, pa za nekaj tednov se je zopet obrnilo na bolje. Da bi ga utegnili tako I:itro zgubiti, na to nihče mislil ni. Zdravnik mu je nasvetoval Lassnitzholie radi premembe zraka in miru. Gradišnik ni rad zapustil doma. Zadnjo konferenco je vcdil meseca novembra 1920. Poslovil se je od nas, češ, da je to mencla zadnia konferenca, katero on vodi. Tesno nam je bilo pri srcu, akoravno smo upali, da se nam pcvrne zdrav nazaj. Motili smo se. Srce, ki je tako vroče in čuteče bilo za dobrobit šole in učiteljstva, za blagor naroda in dcmovine, to srce je nehalo biti. Skromni spomenik, katerega so postavili hvaležni tovariši iz širne nove naše domovine nam kaže kraj, kjer počivajo zemel.iski ostanki nesebično delavnega učitelja, najčistejšega značaja. Blagoslovljena mu naj bode zemlja domača. Slava niegovemu spominu! Fran Krajnc.