ROD IVI A li RIDA
VSEBIN A
I/ družbenega plana LR Slovenije
Mednarodni sejmi v Ljubljani v letu 1960
Kaj pišejo tuji listi o jugoslovanskem gospodarstvu
Seoerin Šali:
O,	rodna beseda (pesem)
Se lepše bo ob naši slovenski obali
Nekaj o Vojvodini, kjer bodo glavne prireditve Izseljenskega tedna
Franc Šušteršič:
Najlepši spomin
Vera Valenci:
Srečanje v hišici pod rodnim gričem Dve stari ribniški
Janko Trošt: Kako so v Ribnici prašiče klali
P.	Župančič: Kako je Štempiharjev oča sinu čevlje poslal
Po domači deželi
Cvetko A. Kristan:
40 let Slovenskega društvenega doma v Euclidu
Kulturni zapiski Kaj delajo naši na tujem Rojaki nam pišejo France Bevk:
Kresna noč (nadaljevanje)
Mladi rod:
Sel bom v brigado
Sole — uganke
Slika na naslovni strani:
Pomlad na Primorskem i(Foto: Jaka Čop, Jesenice)
Za leto 1960 pripravljamo Izdaje naslednjih novih del slovenskih avtorjev:
Miško Kranjec: NAD HIŠO SENE KADI VEČ
Danilo Lokar: Ivan Potrč:
Mimi Malenšek: Mimi Malenšek:
HUDOMUŠNI EROS ONSTRAN MEJE TEMNA SENCA MESECA KDO BO TEBE LJUBU
V zbirki »Tokovi časa« bodo letos izšle naslednje knjige:
Vladimir Kavčič:	OG N JI SO POTE M N ELI
Leopold Suhadolčan:	ČLOVEK NA ZIDU
Janez Menart:	ČASOPISNI STIHI
Na vašo željo vam pošljemo prospekte
Knjige naročajte pri
Državni založbi Slovenije
Ljubljana, Titova 25	• JUGOSLAV IJA
Slovvntiki i*sel jenski koledar IJMiO
SO NAŠI ROJAKI PO SVETU LEPO SPREJELI
Za trud pri razširjanju koledarja smo dolžni toplo zahvalo; našim prizadevnim zastopnikom, posebno še tistim, ki so nam že sedaj poslali naročila za prihodnji koledar in jili celo zvišali. Želeli hi. da to store tildi drugi naši zastopniki, saj jim to, po dosedanjem zanimanju za koledar na njihovem področju, ne bo pretežko. S tem bi nam olajšali delo pri določanju naklade. Trudili se bomo, da ho kvaliteta tudi prihodnjega koledarja odlična.
Na zalogi imamo še manjše število izvodov koledarja. Kdw hi ga želel imeti, naj piše na naslov
SLOVENSKA IZSELJENSKA MATICI Ljubljana Cankarjeva c. l/II
Kodno grudo izdaja Slovenska izseljenska matica v Ljubljani. Izhaja dvanajstkrat na leto Poštnina plačana v gotovini. Odgovorni urednik Tomo Brejc. Uredništvo in uprava Slovenska izseljenska maticu, Ljubljunu, Cankarjeva cevta l/II. — Rokopisov in slik, jih nismo naročili, ne vročamo. Čekovni račun pri Komunalni banki 600-704/3-135
R II n IV A (i RUDA
I L USTRIRANA REVIJA SLOVE N S K E IZSELJENSKE MATICE V L J U B L JANI
MAREC 1960	LETO VI!.
Miha Maleš: Belokranjcu
Iz družbenega plana LRS
KAJ BOMO LETOS V SLOVENIJI GRADILI
Ljudska skupščina Slovenije je na januarskem zasedanj u odobrila za nadalj nji razvoj gospodarstva v letu 1960 57 milijard 450 milijonov dinarjev, za druge panoge družbene dejavnosti, kot so znanost, zdravstvo, prosveta in kultura, šolstvo, socialno varstvo in 'komunalna dejavnost, pa 29 milijard 750 milijonov dinarjev.
V	gospodarstvu so največja sredstva namenjena nadaljnjemu razvoju industrije, kmetijstva in prometa. V industriji se bodo predvidena sredstva uporabila predvsem za gradnje novih energetskih objektov, zlasti električnih central, razdelilnih in prenosnih naprav, za modernizacijo premogovnikov ter razširitev in modernizacijo kovinske, kemične, lesne, papirne, tekstilne, živilske industrije ter industrije gradbenega materiala. Zagotovljena so sredstva za postopni toda hitri prehod na avtomatizacijo in uporabo elektronske tehnike v industriji.
V	kmetijstvu za nabavo plemenske živine, gradnjo novih hlevov ter za povečanje mehanizacije kmetijstva. Predviden je nakup 70 kombajnov, 400 traktorjev ter večjega števila, priključnih strojev, n. pr. za predsetveno obdelavo zemlje, za trošenje gnojil, sejalnikov, sadilnilkov krompirja, sortirnih strojev itd. itd.
V	prometu bo v letu 1960 končana elektrifikacija železniške proge Rakek—Borovnica in nadaljevanje pripravijalnih del proti Ljubljani. Začela se bodo pripravljalna dela za elektrifikacijo proge Jesenice—Ljubljana. V cestnem prometu bo izvršena modernizacija ceste Maribor—Radgona,
Maribor-—Ravne (Koroška), izgradnja prvega dela zasavske ceste na odseku Pas j ek—Zagorje ter gradnja prvega dela nove ceste Kočevje—Dolenjska magistrala.
V	pomorstvu je predviden nakup novih trgovskih ladij ter nadaljnja izgradnja pristanišča v Kopru.
V	obrti bodo investicijska sredlstva uporabljena predvsem za modernizacijo obrtnili delavnic v gradbeni stroki, pa tudi za povečanje obrtniške dejavnosti v drugih strokah.
V	turizmu je poleg gradnje novih hotelov predvidena izgradnja motelov v Postojni, Kranjski gori, Mednem, Otočcu ter ob severni magistrali Ljubljana—Maribor—Št. lij.
Za izgradnjo novih stanovanj je predvideno 16 milijard 550 milijonov dinarjev, za šolstvo 4 milijarde 400 milijonov dinarjev, za zdravstvo 3 milijarde dinarjev, za gradnjo vodovodov, kanalizacij. električnega omrežja ter drugih komunalnih naprav pa 3 milijarde 150 milijonov dinarjev.
Nova poštna poslopja bomo gradili v Novem mestu. Radovljici, Ptuju, Murski Soboti, Črnomlju in v Ribnici. Predvidena je nadaljnja modernizacija poštnega, telegrafskega in telefonskega prometa. Za izgradnjo televizijskih oddajnikov na Kumu, Plešiivctu, Nanosu in Pohorju je odobreno 175 milijonov 500 tisoč dinarjev.
K republiškemu programu gradenj je treba dodati še gradnje okrajnih in občinskih odborov, ki imajo v ta naimen na razpolago precejšnja finančna sredstva.
Gospodarsko razstavišče n Ljubljani
M «dna rudni sejmi m Ljubljani m letu Ifllil)
Sejinsko sezono v Jugoslaviji že nekaj let začenja in zaključuje Ljubljana. Tako bo tudi v letu 1960. Pod kupolo Gospodarskega razstavišča se bo zvrstil bogat in pester program vedno bolj pomembnih sejm-skih prireditev. Prvi med njimi domači
SEJEM »MODA 1960. OD 16. DO 2i. JANUARJA
je prikazal najnovejše modne tkanine, konfekcijske in usnjene izdelke domačih proizvajalcev iz vse države. V času sejma je bila prirejena tudi lepo uspela ¿Modna revija 1960«.
Po izredno velikem zanimanju domačih in inozemskih razstavljavcev že prerašča
IM. MEDNARODNI I.ESNI SEJEM.
ki bo od 21. do 29. maja, v največji tovrstni sejem v južni Evropi. Tradicionalni ljubljanski lesni sejmi dajejo pregled jugoslovanske pohištvene industrije in sploh lesa od industrijskih surovin do končnih izdelkov. Kakor na prejšnjih bodo tudi na tem sejnin razstavljeni številni najnovejši stroji za obdelavo in predelavo lesa domačih in inozemskih razstavljavcev.
MEDNARODNA RAZSTAVA MOTORJE!
IN MOTORNIH VOZU,
od II. do 19. junija bo tretja prireditev na Gospodarskem razstavišču, na kateri bodo domači in inozemski proizvajalci motorjev in motornih vozil razstavili svoje najnovejše izdelke. Na predlog združenja motorne industrije Jugoslavije je bila ta razstava uvrščena v mednarodni koledar na jesenskem zase-
danju stalnega mednarodnega biroja avtomobilskih konstruktorjev. Spomladansko zasedanje te organizacije bo 13. junija na Bledu, t. j. v času mednarodne razstave motorjev in motornih vozil v Ljubljani.
TRADICIONALNI VI. MEDNARODNI VINSKI SEJEM
bo od 3. do 8. septembra. Spričo izredno kakovostne strokovne sestave mednarodne ocenjevalne komisije in njenega priznanega objektivnega strokovnega ocenjevanja si je ljubljanski mednarodni vinski sejem pridobil sloves in zaupanje pri vinogradnikih iu trgovcih skoraj na vseh kontinentih sveta. Tudi letos pričakujejo organizatorji sejma veliko število raznih vzorcev najbolj kvalitetnih vin sveta, ki se bodo na sejmu pomerili v svetovni konkurenci za naslov najboljšega vina.
IV. MEDNARODNI SEJEM »EMBALAŽA 1960
bo na Gospodarskem razstavišču od 3. do 8. septembra. Zajel bo vsakovrstne embalažne izdelke, v po-sebnein oddelku pu bo prikaz sodobnega pakiranj« prekomorskih pošiljk.
VII. MEDNARODNI SEJEM SODOBNA ELEKTRONIKA.
od 15. do 23. oktobra bo zaključil letošnje ljubljanske sejemske prireditve. Izredni uspehi minulega sejmu s tega področja in zanimanje domačih in tujih razstavljavcev za VII. mednarodni sejem »Sodobni' elektronike« nam zagotavlja že vnaprej pestro izbiro najnovejših dosežkov s tega področja in najlepšo priložnost za navezavo novih poslovnih stikov s številnimi interesenti in kupci.
TUJI LISTI
O JUGOSLOVANSKEM GOSPODARSTVU
Številni evropski časopisi so objavili vrsto člankov o uspehih, ki jih je Jugoslavija dosegla v svojem industrijskem razvoju, zlasti o velikih dosežkih našega kmetijstva v preteklem letu. Navajamo nekaj odlomkov iz člankov nekaterih uglednih listov iz Francije, Anglije in Zahodne Nemčije:
SAMOUPRAVLJANJE NAJVECJA PREDNOST
>Prebil sem mesec dni v Jugoslaviji,« piše dopisnik pariškega časopisa »Ekspresa«. »Prepotoval sem več kot tri tisoč kilometrov, videl mnoge tovarne, moderne in zastarele, si ogledal kmetijska gospodarstva, kolektivna in privatna, se pogovarjal s profesorji, funkcionarji, uradniki in delavci. Vrnil sem se očaran. Zdi se, da večina Jugoslovanov niti ni seznanjena s tem grandioznim napredkom ... Na prvi pogled se zdi kar neverjetno, kako lahko Jugoslavija redno, iz leta v leto, veča svojo proizvodnjo za 13 do 14 odstotkov brez rigoroznega plana in brez centralizma? Odgovor je o praksi samoupravljanja s komunami in podjetji, tej največji prednosti jugoslovanskih izkušenj, ki je omogočila likvidacijo birokratske samovoljnosti in gospodarske nerentabilnosti.«
USPEH BREZ PREMERA
Znani angleški časopis >Economist« je priobčil obširen članek o uspehih jugoslovanskega kmetijstva, o katerem ugotavlja, da »postane človeku, ki potuje ne le po Vojvodini, temveč tudi po drugih krajih dežele, po Sloveniji, Hrvatski, Srbiji in Bosni, povsem jasno, da si je jugoslovansko kmetijstvo n oseh svojih sektorjih: na državnih posestvih, zadružnih gospodarstvih in privatnih posestvih zagotovilo uspeh brez primera.«.
NOVA KMETIJSKA POLITIKA
Ugledni londonski dnevnik »Times« je zapisal: »Rekordno žetev 4 milijone ton pšenice in ? milijonov ton koruze so dosegli ne le zaradi odličnih vremenskih okoliščin, temveč tudi zaradi nove kmetijske politike, ki je deželi omogočila, da se prvič po vojni reši uvoza pšenice in olajša načrte za znatno razširitev živinoreje, kar bo prineslo nove dohodke.. .«
TUDI DRUGI ZNAKI RAZCVETA
>Guardian piše: Obstajajo tudi drugi znaki razcveta. Trgovine so polne dobrega tekstila, privlačnih gospodinjskih predmetov in zdi se, da je začelo lepo, lahko pohištvo spodrivati monumentalni balkanski slog, ki je bil tako dolgo znamenje premožnih jugoslovanskih domov. V prodaji so radijski aparati, pisalni stroji in televizorji.
NAD MEDNARODNIM POVPREČJEM
Zahodnonemški list »Frankfurter Rundschau« pravi, da se je od leta 1953 do 1958 industrijska proizvodnja v Jugoslaviji povečala za 30 odstotkov in naglasa, da je takšen porast znatno večji od mednarodnega povprečja. Velik napredek jugoslovanske industrije, pravi pisec, je zbudil upe. da bodo Alje, predvidene za leto 1961, dosegli že leto dni prej. V svojem članku pisec dalje naglaša številne uspehe jugoslovanskih izvoznih podjetij, ki so bili v zadnjem času doseženi zlasti na Daljnem vzhodu.
K OSMEM 1 VIARC'1 MEDNARODNEMU PRAZNIKU ŽENA TOPLO ČESTITAMO VSEM SLOVENSKIM ŽENAM IN DEKLETOM V TUJINI /. ŽELJO. DA BI TUDI V BODOČE SLOŽNO (DELOVALE ZA PRIJATELJSKO SODELOVANJE VSELI NARODOV IN ZA OHRANITEV MIRE V SVETI .
ZVEZA ZENSKIH DRUŠTEV SLOVENIJE
O, rodna beseda — vino oinogradoo starih, ki si zorelo nam o soncu rastočih vekov: kot grozde te trgam. Omamna, ko o čarih napoji ljubezni, srce mi in misel pojiš! Povsodi te slišim iz vej tisočletnih kot roji čebel nam rojiš, in iz sadik mladoletnih nam z vonjem pomladi dehtiš ...
/?/

O. rodna beseda — lepota cvetov, ki sonce natrosi jih v novo naravo!
Od težkih stoletij ožarjena s slavo pretakaš se zvonka kot voda slapov; si tiha in vdana, kot mater daritev, globoka in tajna, kot bridka molitev, bučeča in silna kot piši vetrov!
Vse, kar moj rod čuti, doživlja, kar sanja, kar si zamisli, kar misel spočne, kar skozi čase o nas raste, poganja ose o tvojih glasovih se nam razcvete!
Iz pesmi nam poješ kot strune srebrne, v šepetih ljubezni tvoj glas nas pretrne; otrok te nabira kot zvončke spomladi, mislecu rasteš kot skalnati skladi, ki nanje opira se v daljno obzorje.
Maksim Gaspari: Pomlad doma
Rai ar ju si klena, kot žito na njivi, v uporih in bojih si hrula kot morje, tesnobo teptanih razbil je tvoj grom!
O, rodna beseda — po tebi smo živi; vekove nam, čase si z glasom pretkala. ta zemlja s teboj nam je eno postala:
NAS DOM!
O, rodna beseda — tišina in glas!
Nagelj na oknu, zlatorumen klas; orgle in orglice, veter, vihar, marmor bleščeči, ki rod — kamenar -dolga stoletja ga kleše in gladi, da mu glasovi, zmer stari, zmer mladi,
O, rodna beseda — vinogradov starih žlahtnina! Himna stoletna pojočih slovenskih glasov: v barvah iskrečih se prelivajoča tkanina, stkana na statvah naših številnih rodov!
Nekoč na piščalko na paši, na njivah, za logom —
zdaj bučal bi v svet te s fanfaro in rogom: kot vihra čez hribe in doli bi planil, da svetu bi tvojo lepoto oznanil!
Rad bi te nizal kot jagode sladkega grozda, pokrite z vonjavo polja in gozda; natrgal te v šopek — ti čudežni cvet, ki si pradavno pod skalnim Triglavom s plamtečim pozdravom zadišal v naš svet!
kot neumrlo srce pojo živo ime . ..
v
s
E
LEPŠE BO OB KAŠI SLOVENSKI OBALI
Ankaran, Koper, Izola. Piran, Portorož, kraji ob naši lepi morski obali imajo vsako leto več obiskovalcev. Domača in tuji turisti radi prihajajo sem na poletne počitnice. Da bo tu v prihodnjih ¡letih še prijetneje, bodo poskrbeli naši arhitekti, ki nameravajo ta prelepi košček naše obale izpremeniti v eno najpomembnejših obmorskih turističnih središč naše Istre. Vse kraje ob obali bo povezovala moderna jadranska cesta, ki bo speljana od Lazareta mimo Debelega rtiča, Sv. Nikolaja in Ankarana, kjer se bo en del odcepil proti Kopru, drugi pa bo tekel do križišča in ¡se bo tani spojil s staro cesto. Na tem delu obale bodo zgradili več novih modemih -hotelov'. Pri Lazaretu bo zgrajen motel. Glavno turistično središče pa bo ¡pri Nikolaju. Sedanjo bolnišnico v Ankaranu bodo premestili drugam, v njenem lepem parku pa bodo zgradili večji hotel. Ankaranska obala, ki jo miljski hribi varujejo proti burji, je s svojo južno lego zelo primerna za zelene nasade. Poleg parkov s tro-pičnim rastlinjem bodo na prostranih pobočjih miljskih hribov od Škofij do Valdoltre zrasli novi vinogradi in sadovnjaki, ki juh bodo uredile kmetijske zadruge.
Tudi starodavno mesto Koper je že in bo še dobilo novo podobo. Mnoge stare stavbe, ki niso zgodovinsko pomembne, bodo porušili in na nji-
hovem mestu zgradili nova stanovanjska naselja, obdana s parki. Zgrajena bo tudi še ena avtobusna postaja, ki bo namenjena tistim potnikom, ki se ¡bodo pripeljali z železnico. V načrtu je namreč -tudi gradnja železniške proge, ki bo Koper povezala s progo Kozina—Pulj.
Novi del Kopra se bo širil na izsušenem delu Škocjanskega zaliva. Proti Izoli bo vodila jadranska cesta tik ob morju. Ob obali bodo zgradili več pomolov za pristajanje manjših ladij in ribiških čolnov. Na drugi strani ceste pa bo več motelov ter prostorov za camipinge in parkiranje avtomobilov. Vzporedno z jadransko magistralo ¡bo vodila tudi nova promenadna pot, obdana z nasadi, del obale pa bo izpremenjen v novo kopališče.
Blizu ¡Izole, kjer so odkrili staro rimsko pristanišče Haliaetum, pa bodo uredili turistično naselje s počitniškimi domovi za naše delovne kolektive, vmes bodo sodobno urejeni ¡gostinski lokali. To naselje b-o segalo do Strunjana. Tam, kjer so danes soline, bo zgrajenih več hotelov, naito pa se bodo spet vrstili počitniški domovi vse do Fiese. Večja nova hotela bosta dobila tudi Piran im Portorož, slednji bo izpremenjen v topliško zdravilišče s celoletno sezono.
Vse te lepe in obsežne načrte bodo začeli uresničevati v najkrajšem času.
Piran
J\)ak*i o ~(Jofoo2utL
h j i: r Ii udn letos glavne proslave Izseljenskega tedna
Avtonomni pokrajini Vojvodini pravimo tudi žitnica Jugoslavije. Ta naziv polno zasluži zaradi svojih razsežnih plodovitih polj. Po površini je Vojvodina celo nekoliko večja od Slovenije, saj obsega 121.506 kvadratnih kilometrov. Reke Sava, Donava in Tisa jo dele v tri pokrajine: Srem, Banat in Bačko. Ker je svet sama nižina in reke skoraj nimajo padca, so bile til pogoste poplave. Tako je bilo v zadnjih sto letih 32 velikih poplav, ki so uničile veliko posevkov. Pogosta poletna nadloga za rodovitno Vojvodino je bila tudii suša, ker ima celinsko podnebje.
Vsemu temu bo zdaj odpomogel velik prekop Donava—Tisa—Donava, ki smo ga začeli graditi po osvoboditvi. Prekop bo dolg 260 kilometrov in globok 3.5 m. Od njega bo razpredemo obširno omrežje stranskih prekopov v skupni dolžini 580 km, dalje jezov, mostov, črpalnih postaj in hidroelektrarn. Na ta inačin .se bo znižala podtalna voda in osušila močvirja, obenem pa bodo prekopi odvajali odvečno vodo iz rek ter preprečili poplave. Ob suši pa bodo namakali polja in umetne ribnike ter po vsej pokrajini omogočili rečno plovbo.
Zdaj pa vam na kratko opišemo še mesti, v katerih bodo proslave Izseljenskega tedna. Novi Sad je glavno mesto Avtonomne pokrajine Vojvodine in njeno politično ter kulturno središče. Ima gledališče in več drugih kulturnih ustanov, pomembno mesto pa zavzema tudi v industriji. V Novem Sadu se uspešno uveljavljajo podjetja za izdelavo živil, mila, zdravil, kemikalij, tek-
stila, svile in orodja. Zlasti znane so tovarne za izdelavo poljedelskih strojev, kablov in elektro-porcelana. V središču ima mesto moderne palače, med katerimi je naj lepša palača 'izvršnega sveta Avtonomne pokrajine Vojvodine.
Subotica je imela po štetju 1958. leta 79.000 prebivalcev. Na severu obdajajo mesto vinogradi in sadovnjaki, kjer prevladujejo bohotni nasadi breskev in marelic. Sadovnjaki segajo čez mejo proti Madžarski. Na južni strani leži ravan Te-lečka z razsežnimi izredno rodovitnimi polji, kjer so lani kmečke zadruge dosegle z visokorodnimi sortama pšenice rekorden hektarski donos — 56 stotov. Subotica je gospodarsko središče Vojvodine. Vanjo se steka sedem železniških prog in ima najbolj razvito industrijo (mlini,'tovarne mesnih izdelkov, koniserv, čokolade, alkoholnih pijač, gnojil, mila, koles, električnih strojev, lesnih izdelkov, tekstila). Poleg srbskega je v mestu tudi madžarsko gledališče, ker je tu madžarska manjšina precej številna. Zelo bogata je tudi mestna knjižnica. Subotica ima velik športni stadion, ki lahko sprejme 35.000 gledalcev.
Znamenito jezero Palic, kjer bo tekmovanje za Izseljenski pokal, je nedaleč od Subotice. Jezero, kii je za četrtino večje od Bohinjskega in le okrog 2m globoko, je znana izletniška točka Subotčanov. Z mestom je povezano s tramvajsko progo. Voda v jezeru vsebuje soliter in še razne druge soli ter je zdravilna. Ob obali je zdravilišče, kopališče, mnogo razkošnih vil, veliko gledališče na prostem in zoološki vrt.
Sedeli smo v kmečki gostilni, pili, peli in se pogovarjali o minulih časih: o partizanskih pohodih po Dolenjskem, o mrzlih zimah in lepih poletnih nočeh in o prijaznih dolenjskih ljudeh. Misli so bile čedalje bolj žive, besede čedalje glasnejše in toplejše. In d tej prisrčni domačnosti je nekdo začel govoriti o svojem najlepšem spominu iz tistih dni:
>Pozimi v začetku leta 1944, sem nekoč gazil sneg ob Kolpi, proti Staremu trgu. To je bila moja prva pot v Belo krajino. Pot ob Čabranki in Kolpi, nato pa čez Tančo goro proti Črnomlju. Že pot po dolini me je tako utrudila, da se mi je hrbet onemoglo upogibal pod težkim nahrbtnikom in me žgalo o ramah, kot bi mi žerjavica tlela pod rameni. V Starem trgu bi lahko počival, pa nisem smel, bil sem kurir in mudilo se mi je naprej. Pot je bila čedalje bolj strma in ozka — bila je le gaz na zameteni cesti, ki se je vila in vila proti vrhu, dolga, pusta in tiha, da ni bilo slišati drugega kakor škripanje in pokanje drevja v mrazu.
Ko sem nato prilezel v dolino, sem zavil v eno prvih hiš ob poti.
Vstopim v sobo in zadiham o toplini, ki veje od široke rjave peči. V kotu stoji velika javorova miza, za njo sedijo mati, hčerka in ded in zajemi jejo z žlicami iz velike lončene sklede. Ko so videli, da sem truden in lačen, je mati brž odropotala v kuhinjo in se vrnila z žlico o roki:
,Prisedi tovariš in okrepčaj se z nami!’ In potem še bokal vina na mizo in kopica vprašanj, kod si hodil, kje si bil... Koliko časa že nisem sedel takole za mizo. Za slovo mi je mati stlačila krajec kruha v nahrbtnik, rekoč: ,Dokler ga imamo mi, ga boste imeli tudi vi partizani. .
V začetku drugega leta (1945) sem šel spet po tisti poti. Spet sem zapil v tisto hišo, lačen in utrujen, in spet so me prijazno sprejeli. Ali na mizi ni bilo žgancev kakor lani - močnik je bil in malo mleka na njem. Preden sem sedel za mizo, mi je mati sramežljivo povedala, da je neslan... Tudi kruh ni bil več bel, ampak koruzen, trd kakor bet.. . Beseda pa je bila še prijaznejša kakor lani: ,Radi vam damo, kar imamo, saj bo kmalu svoboda. Dokler imamo mi, boste imeli tudi vi.l<
Oglasil se je drugi tovariš:
»Ali se spominjate tistih dni leta 1944, ko smo se tolkli z Nemci in ustaši za Belo krajino? Vraga, takrat smo imeli dovolj svinca pa malo kruha in so naši intendanti preklinjali kot Madžari. Bili smo lačni, izčrpani. Kako bi jedli kruh, pa čeprav bi bil neslan in trd kakor bet!
Tedaj se je zgodilo nekaj nenavadnega. Med borbo, ko smo bili na položajih, so prišla belokranjska dekleta in nam prinesla kruha v košarah in jerbasih. Se zdaj mi je živo pred očmi tisti trenutek: Bil sem lačen in umazan ko hudič, ob puški sem slonel in računal, kdaj sem se zadnjikrat do sitega najedel. Pa zaslišim za seboj drobne korake — obrnem se in zagledam okrogel obraz mladega dekleta z jerbasom ob boku... In v jerbasu kruh, ki sem o njem pravkar sanjal...
Jaz lačen in umazan, pred mano pa mlado dekle okroglega obraza, s toplim smehom na licih in z jerbasom ob boku — ali ni to lep spominP«
In trčili smo na zdravje Bele krajine, na zdravje njenih zlata vrednih ljudi. ...	..	.
Lepa je pomlad v naših gorah (foto: Jaka Čop)
Srečanje v hišici pod rodnim gričem
V Krašnji pri Domžalah iščemo Louisa Mentonija, ki je iprišel iz Amerike. Vprašamo po njem v prvi gostilni.
»O, ja, Mentonija pa poznamo,« se oglasi prijazen mož izza zapečka. »Saj je Amerikanec, ali ste vi tudi iz Amerike?«
»Mi ne, a vi?«
»Sur, iz Amerike sem prišel, a sem Slovenec.«
Takole najdeš slovenskega izseljenca-povrat-nika, ne da hi ga pričakoval kjerkoli im toplo ti je pri srcu, ko spoznaš, kako srečni so ti ljudje, da so spet doma. Rojak Klobčič, ki že nekaj let živi v rojstnem kraju, nam pove, kje bomo našli Mentonija.
Čudno, saj to ni (nikakršna razkošna vila. Hiša, pravzaprav hišica, čisto enostavna in preprosta. Izza nje se z gr idil jami v rokah prikaže Mentocni. Smehlja se, ker je vesel, da smo ga obiskali in ker je vesel, da nam lahko pokaže svoj mali, prijetni dom, ki si ga je leta 1955 postavil sam. Postavil si ga je pod gričem, na katerem stoji njegova rojstna hiša. V mladosti na griču, v starosti pod njim — a vendar doma!
In vendar je še vedno mlad! Kako to, saj je Mentoni že v triinsedemdesetem letu? Res je, toda leta je premagala delavnost. Mentoni ne pozna starosti, počitka: Mentoni bo delal, dokler bo živ.
*
Bela, lična hišica z ozadjem temnega gozda, je kakor slika iz pravljice. Avtomobilček na mizi sredi zelenega travnika je kot sen nadebudnega fantiča. Pa vendar je ta avtomobilček, ki nam ga je Mentoni prinesel na svetlo, plod njegovega večletnega dela, plod deških sanj in zrelih ustvarjanj.
»Osem let sem v Krašnji hodil v prvi razred, ker drugega ni bilo. Ne pozabite, to je bilo pod rajnko Avstrijo. Pa sem se le izučil za kolarja. S sedemnajstim letom sem jo mahnil čez »veliko lužo« za svojimi brati sreče iskat. Iskal sem in iskal, nazadnje pa sem se le vrnil semkaj, kjer je srce najbolj srečno.«
Menitoni se je v Ameriki najprej zaposlil v New Yorku, kjer je izdeloval kočije, ki so takrat bile v modi. Leta 1911 se je preselil v Detroit im se zaposlil pri General Motors, kjer je izdeloval avtomobilske karoserije. Vse življenje je nato ostal pri avtomobilski industriji.
»Namesto v gostilno sem hodil v čitalnice. Največ znanja sem pridobil iz knjig.«
Te njegove naj.ljubše prijateljice so še danes njegove spremljevalke, kar je videti s polic in iz omar v njegovi hišici.
Tako je fantič z griča v Krašnji postal v Detroitu modelar avtomobilskih karoserij. Svoje zasluge ima pri modelu Chevroleta, Buioka, Ca-dillaca in drugih modernih vozilih. Njegova tehnična šola je bila njegova vztrajnost, njegovo nenehno prebiranje strokovnih knjig. Nihče mu ni verjel, da nima rednih šol, kajti njegovo delo ni prav inič zaostajalo za drugimi študiranimi konstruktorji in modelarji. Nasprotno, v vsako delo je vložil samega sebe. Pri delu ni videl ne slišal nikogar. Fantje, kolegi so se pri delu cesto tudi malo pozabavali, si pravili šale in se smejali, a Mentomii je bil za vse to gluh. Ko je hodil po detroitskih cestah, so se pred njim ustavljale limuzine; ljudje so ga pozdravljali in ga vabili k sebi na obisk. IMoža iz Krašnje ...
*
Vrnimo se k avtomobilčku na travniku za Mentonijevo hišo. To je natančno izdelan model za 'karoserijo, ki naj bi jo izdelovali pri nas. Mentoni pravi, da je doma dovolj materiala im sposobnih ljudi, da bi se tudi v tej industriji osamosvojili. Njegov model ima 'točne mere, iz-gleda zelo praktičen in ličen. Potrebno je le določiti velikost, pa bi se karoserija lahko izdelala. Mentoni je svoj model imenoval »Partizan«.
Louis Mentoni, ki danes v rojstnem kraju pomalem farmari in opravlja vsa gospodarska dela brez kakršnekoli pomoči, je zdrav in čil kot mladenič.
»Za bolezen ni časa,« pravi. »Prehlad izženem s sekanjem drv, dolgčas pa z branjem.«
Njegova edina želja:
Posredovati svoje znanje in izkustva, ki jih je pridobil v dolgoletnem delu pri ameriški avtomobilski industriji, našim mladim ljudem, strokovnjakom in študentom, ki naj bi tudi z njegovo pomočjo doprinesli še k večjemu razvoju domače avtomobilske industrije. yera vnUnci
f)vc slavi ribniški
Janko Trošt:
KAKO SO V RIBNICI PRAŠIČE KLALI
Sušeč je bil dolgo let ribniški župan, sicer pa pek in zajeten možakar, srednje postave s stopicajočo hojo in vedno solznimi očmi. Ponoči je pripravljal testo, pekel kruh in žemlje, podnevi pa navadno spal, proti večeru je vstal, se najedel, nato pa krenil v Pakižev« gostilno. Naročil si je polič vina, nato še drugega, potem še četrtinko in nazadnje še en kozarec, pa naročil natakarici: »(Micka, še en kozarec, potem pa tudi, če bi še kaj naročil, ne smeš nič več prinesti!«
Ribniški tržani ali »kocajdri«, kakor jih radi »spotajo« sodražki »pesoglavci«, so bahavi ljudje iin so se že nekdaj radi pobahali z vsem, kar bi utegnilo vzbujati pri sosedih nevoščljivost. Pred božičem, ko je pritisnil mraz, so začeli klati po hišah svoje pujse in pripravljati za praznike koline. Prasca so navadno zaklali kar pred hišo na trgu, da je lahko vsakdo, ki je šel mimo, zlasti pa sosedje, zavidal srečni hiši obetajoče se dobrote. Seveda so prašičjo žrtev nalašč navijali, da je čim bolj cvilila in dvigala hrup pa vzbujala tem večjo pozornost.
Zadnjega prašiča so tako javno zaklali pred Miklovo hišo sredi trga v bližini cerkve in ljudske šole. Obe sta se verjetno županstvu pritožili, da prašičji hrup moti potrebno tišino. Župan Sušeč se je usedel na svoj županski prestol in svojeročno napisal besedilo za uradni razglas, ki ga je občinski sluga razmnožil in nato nabil po vseh trakih vogalih. Glasil se je pa takole:
»Razglas — vsem ribniškim tržanom na znanje! Stara navada, da so tržani doslej klali svoje prašiče odepredaj, maj se opusti! Uradno naročam, da jih koljejo od danes naprej — odzadaj!«
Župan: Sušeč, s. r.
KAKO JE ŠTEMPIHARJEV OCA SINU ČEVLJE POSLAL
To se je zgodilo kmalu potem, ko so naše kraje prepregle telegrafske žice. Je pisal Štempiharjev Jože svojemu očetu od vojakov takšno-le pismo: »Ljubi oča, vse bi še šlu, čeprav je košta slaba. Še hujše pa je, da sem si čevlje cisto znucal. Lepo te prosim, brž mi pošlji nove.«
In oča je ročno odnesel na pošto Jožetove nove čevlje. Med potjo je zagledal telegrafske žice in se spomnil, brihtna buča, da bi sin še hitreje dobil čevlje, če jih pošlje po telegrafu. Je ročno splezal na drog in obesil čevlje na žice.
»Po bo Jože veseu,« se je zadovoljno muzal, ko je koračil proti domu.
Ra je prišel mimo potepuh, videl na žici nove čevlje, veselo zažvižgal in jih zamenjal s svojimi strganimi škarpeti.
Ko jih je naslednji dan našel Štempiharjev oča, je bil od sile zadovoljen: »Glej, glej, kako hitru je šlu — zdej so že Jožetovi stari čevli tukej. revež, rajs je bi v potreben novih.«
P. Zupančič
PO DOMAČI
-	Nov gospodinjski center so odprli v Trebnjem. Veliko bo koristili domačim dekletom. Prvi gospodinjski tečaj obiskuje 26 tečajnic.
—	Mladinsko sobo si je uredila mladina v Semiču. Enkrat na teden se tu sestanejo, da se pogovorijo o svojem delu iin pozabavajo. Pridno tudi sodelujejo v dramski skupini prosvetnegu društva.
—	Velenjski rudarji so letos sprejeb proizvodni načrt, po katerem bodo do konca leta nakopali 2.2 milijona ton lignita. Proizvodnja se bo povečata predvsem zato. ker bodo odprli in začeli kopati premog v zahodnem delu rudnika. Ko bo urejena še mehanizacija, bo velenjski rudnik lahko dajal na leto tri milijone ton lignita.
-	Ljubljanska interna klinika je dobila radioizotopni laboratorij. To je 14. laboratorij te vrste v Jugoslaviji. Otvoritve so se udeležili številni medicinski strokovnjaki, med temi tudi predstavnik mednarodne atomske agencije dr. Pl. Vetter in londonski profesor dr. Pl. Bclcher.
-	Veliko naravno hladilnico in modema skladišča bo dobilo podjetje »Sadje-zelenjava« v Ljubljani. Za skladišča bodo preuredili prostore Mestnega doma, naravno hladilnico pa bodo imeli v predoru skozi grajski hrib, kjer bodo lahko naenkrat vskla-diščili 40 vagonov sadja ali zelenjave. Zaradi stalne temperature okrog 7 do 9 stopinj in primerne vlage v rovu bo to res idealna naravna hladilnica.
—	V Novem mestu ali pa v Črnomlju nameravajo v kratkem začeti z gradnjo tovarne za izdelavo ravnega stekla.
Mokrona g Podsreda Prenulje
n E Ž E L I
—	Ves čas obstoja stare Jugoslavije je bilo vsako leto okrog poli milijona delavcev brezposelnih. V 22 letih je bilo samo v Sloveniji 15.000 kmetij prodanih na prisilni dražbi.
—	V Bosljivi Loki in Mirtovi-eih v Kolpski dolini so dobili trofazno elektriko, ki jo dobavlja elektrarna Zeleni vir pni Skradu.
—	Na Nanos so pripeljali nekaj parov gamsov, ki so jih ulovili v Kamniški Bistrici. Na Nanosu doslej te vrste divjadi ni bilo. Odlov, katerega so tudi fil-rnali, je organizirala Lovska zveza Slovenije.
—	Jugoslavija je dobavila Braziliji prvih 200 kmetijskih traktorjev »Zadrugar«, od skupnega številka 650, ki jih je ta naročila. Brazilski strokovnjaki so naše traktorje zelo' dobro ocenili.
-	V rudniku rjavega premoga v Krmelju so ustanovili godbo' na pihala, ki je že uspešno nastopila na več proslavah.
—	Vrsto novih trgovin bo letos dobila Ljubljana v središču mesta in v posameznih novih stanovanjskih naseljih. Prvenstveno bodo to trgovine z modernim načinom prodaje — s samopostrežbo.
—	Osrednji Delavski dom na Jesenicah bodo začeli graditi na Gosposvetski cesti. V novem domu bodo imeli svoje prostore sindikati, ZKJ in Socialistična zveza ter vse sekcije delavskega prosvetnega društva »Svoboda«.
-	Štiri domžalske tovarne so sklenile ustanovitev skupnega obrata družbene prehrane — sodobno moderno kuhinjo z enkratno zmogljivostjo 2.000 toplih obrokov hrane.
Sodražica Sora na Visokem
Volbenk nad Visokem o Poljanski dolini
40 let SLOVENSKEGA
DRUŠTVENEGA DOMA V EUCLIDU
Dne 22. novembra 1959 so v Euclidu pri Clevelandu proslavili 40-letnico Slovenskega društvenega doma (SDD) oziroma Ameriško-jugoslo-vanskega centra (AJC), ki stoji ob Recher Ave.
Zgodovina začetkov tega doma sega tja do leta 1907. Takrat so člani društva »Avstrija« kupili zemljišče, na katerem stoji zdaj ta dom. Društvo je postavilo tam leta 1908 cerkev, ki pa ni imela obiskovalcev*. Ko je leta 1909 umrl župnik rev. Pavel Hribar, so sploh prenehali z bogoslužjem in cerkev je pozneje kupil rojak John Kraker.
Leta 1909 je bilo v Euclidu ustanovljeno kot prvo podporno društvo društvo št. 158 SNPJ »Zavedni sosedje«, ki se zdaj imenuje »Euclid Pionners«. Pozneje so se ustanovila še druga taka društva, tako društvo »Slovenski dom« številka 6 Slovenske dobrodelne zveze itn hrvatsko društvo »Jutranja zarja« št. 377 Hrvatske bratske zajedinice. Vsa društva niso imela primernega prostora in seje so bile po stanovanjih. Zaradi tega so pričeli misliti na lasten dom. Sklenili so odkupiti staro cerkev in so ustanovili odbor za lastni dom. Staro cerkev so s precej velikim zemljiščem odkupili leta 1918 za 2500 dolarjev. Člani ustanovitelji so posodili po 25 dolarjev. Leta 1919 so društvo dnkorporirali (vpisali v register družb) in pričeli s prodajo delnic. V prvem upravnem odboru je bilo 18 rojakov, od katerih pa jih polovica ne živi več.
Delničarji so pričeli preurejati poslopje, da bi bilo primerno za potrebe sodelujočih društev. Tudi v ta namen so posojali po 35 dolarjev. Dne
19.	septembra 1919 pa je bila otvoritev Doma, pri kateri je sodelovala slovenska godba iz Eucli-da, domači oktet »Samo« in pevski zbor »Soča«. Prireditev je dosegla velik uspeh. Ob ustanovitvi so dom imenovali Jugoslovanski narodni dom, okrog leta 1920 pa je dobil ime Slovenski društveni dom. Bil je namreč uspeh sodelovanja zgoraj navedenih dveh slovenskih in enega hrvatskega društva, ki se jim je pridružilo leta 1921 še tretje slovensko društvo, dne
26.	decembra 1920 ustanovljeno društvo »Napredek« št. 132 Ameriške bratske zveze.
Kmalu po ustanovitvi se je pričelo v domu živahno društveno življenje. Ustanovljen je bil mešani zbor, ki ga je vodil tedanji dijak in sedanji zdravnik C. W. Rotter, sin euclidskegu pionirja rojaka Jamesa Rotarja. Dne 30. maja 1920 so imeli že prvi koncert. Zbor pa ni živel dolgo. Zatem je bil ustanovljen nov pevski zbor
»Zoristava«, leta 1921 pa dekliški oktet »Karp«, ki je živel leto dni.
Leta 1927 je bilo ustanovljeno pevsko m dramsko društvo »Adrija«, ki je priredilo več koncertov. Leta 1930 je del članov tega društva ustanovil dramsko društvo »Naša zvezda«, ki je delovalo 24 let. Uprizorilo je vrsto uspelih dramskih predstav. Pred nekaj leti je utihnilo.
Mladinski pevski zbor »Škrjančkii« je bil ustanovljen leta 1934 in so na prvem koncertu nastopili 103 mladi pevci. Skupno so priredili 17 koncertov. Iz njih se je pozneje pomladil in utrdil mešani zbor »Adrija«, ki je združeval samo v ZDA rojeno mladino. Ta zbor je več let gojil petje in uprizarjal lažje igre.
Leta 1935 je bil ustanovljen moški pevski zbor »Slovan«, ki so se mu pozneje pridružili tudi pevci društva »Adrija«. Deluje še zdaj pod vodstvom Toneta šublja in je priredil vrsto uspelih koncertov in lažjih operet.
V	pomoč Slovenskemu društvenemu domu je bil ustanovljen leta 1929 družabni klub »Ljubljana«, ki je domu veliko pomagal in opravlja svojo nalogo še dandanes. Duša tega ljubljanskega gibanja je bil pok. James Rotar. Volili so vsako leto ljubljanskega župana (prvi 1929: Frank Močilnikar), ljubljanskega strica (prvi Josip Plevnik) in ljubljansko teto (prva Fran-ces Rupert).
V	okviru doma so bile številne prireditve, tako leta 1940 proslava Valentina Vodnika, 1941 pa je bil prirejen Slovenski dan v počastitev pesnika Ivana Zormana. Te proslave se je udeležilo več tisoč rojakov iz vseh delov Clevelanda.
Ker pa je dom postal središče tamošnjega slovenskega življenja in zaradi naraščajoče slovenske naselbine obenem premajhen, so sklenili postaviti moderno stavbo z obsežnim odrom. Leta 1950 je bila slovesna otvoritev novega doma. Lepa stavba je v pomoč celotni naselbini in 15 društvom, ki so okrog doma. Dom so takrat imenovali American-Jugoslav Center (Ameriško-ju-goslovansko središče), kakršen je tudi napis na novem domu. Uradno in v naselbini pa dom še vedno imenujejo Slovenski društveni dom. Poleg doma je obsežen prostor za parkiranje avtomobilov. Dolg za to novo zgradbo je že plačan. Zanimivo je, da se imenuje cesta, na kateri stoji dom, po Slovencu Louisu Reharju Recher Ave, druga ulica ob domu pa se imenuje Ljubljana Street. Pri gospodarstvu doma pomagata zlasti Klub društev in Gospodinjski 'klub.
Starodavne ponosne domačije v Železnikih
Sedanji člani uprave doma (direktorija) so: častni predsednik Frank Žagan- (bil je pri nakupu stare cerkve in zemljišča in v 40 le'tih samo tri leta ni txil član uprave); predsednik Joseph Trebeč, pod pred sed mik Frank Segulin, tajnik Th. Kircher ml., blagajnik Edward Leskovec, zapisnikarica Avgusta Slejko, nadzorni odbor Rudy Ivančič, Frame Urbančič in Th. A. Pluth, gospodarski odbor Frank Rupert, Frank Urbančič im Joseph J. Presikar, odborniki pa- John Iroha, Josephine Henikmam, Frances Gorjanc ter Geo Krančevic. Poslovodja doma je John Žigman, hišnik pa Frank Zupančič.
Slovenski društveni dom v Euclidu je središče tamoišnjega društvenega življenja. Ob proslavi 40-letnice je imel pozdravni govor predsednik Trebeč, ki je predstavil stoloravnatelja (delovnega predsednika) Franka Česna. Počastili in predstavili so še živeče ustanovitelje doma. Glavni kulturni spoired je predvajal moški pevski zbor »Slovan« pod vodstvom Toneta Šublja. Glavni govor je imel predsednik slavnostnega odbora I rank Rupert. Proslavo sta počastila tudi euclid-ski župan Kenneth Simms in sodnik William
Burns, ki je dal zasluženo priznanje Slovencem in Hrvatom, ki v glavnem tvorijo to naselbino. Nastopili so tudi Čarobne Budan, Olga Klančar. Peter Kotorac in Eileen Ivančich, ki so sami ali v dvospevih zapeli kirasme pesmi. Proslava je prav lepo uspela in bo za vse pobuda pri nadaljnjem delu.
Euclidskim rojakom čestitamo k lepemu jubileju in jim žebrnio še mnogo uspehov in dolgega narodnega življenja.	CuMo ^
Slovenec na tujem,
KI LJUBI SVOJO NAPREDNO RODNO DEŽELO, JE NAROÙNIK IN SOTRUDNIK »RODNE GRUDE«
* KULTURNI* ZAPISKI*
Vsak mesec druga podoba narodne noše iz raznih pokrajin Slovenije im Jugoslavije bo letos pozdravila naročnike in bralce na prvi notranji strani »Rodne grude«. Prav gotovo bodo všeč vsem, katerim je drago vse tisto, kar je najtesneje povezano z rodno deželo. Avtor teh podob je doma in na tujem znani slovenski akademski slikar Miha Maleš, doma iz Jeranovega pri Kamniku.
Pisatelj dr. Juan Pregelj je umrl v Ljubljani 1. februarja. Rodil
se je 27. oktobra 1883 na Mostu pri Tolminu. Z njim smo izgubili enega naših (najpomembnejših predstavnikov ekspresionizma.
Prvi doktorat na ljubljanski fakulteti za agronomijo, gozdarstvo in veterinarstvo je napravil inženir Franc Ločniškar in s tem postal doktor kmetijske znanosti. V kratkem nam bo ta fakulteta, ki smo jo dobili po osvoboditvi, dala še več takšnih kmetijskih doktorjev, ki bodo v veliko korist našemu naprednemu kmetijstvu.
N od umetniški triumf je doživela znana ameriška pevka slovenskega rodu Lucille Udovich, v Bologni v Italiji, kjer je nastopila na otvoritveni predstavi letošnje sezone v glavni vlogi Puccinijeve opere »Turandot«. Udo-vicheva je lami z velikim uspehom gostovala v zagrebški operi. V njenem letošnjem umetniškem programu so še nastopi v Italiji. Danski, Norveški, Španiji in drugih evropskih deželah.
Dolenjska je dobila svojo knjižno založbo, ki bo letos izdala prvo knjižno zbirko, in sicer je napovedala naslednje knjige: Dr. Metoda Mikuža Partizanstvo na Dolenjskem, Franceta Bevka povest »Domačija«, Toneta Pavčka zbirko otroških in mladinskih pesmi z naslovom »Velesenzacija«, pok. Mirana Jarca tri partizanske zgodbe »Čudež nad Bistro« z ilustracijami Božidarja Jakca, like Vaštetove obširni roman o Janezu Trdini »Izobčenec«, Janka Jarca 'Partizanski Rog« ter Danice Zupančičeve »Etnografsko podobo gorjanskega Podgorja«.
Velika revija najboljših slovenskih mladinskih pevskih zborov bo maja v Celju.
Delavska univerza v Domž.alali ima že pet šol za odrasle, ki jih je letos obiskovalo 240 slušateljev, delavcev iz domžalskih podjetij.
Ob svoji 70-letnici je prejel za svoje delo na področju znanosti, kulture in prosvete visoko odlikovanje Red zasluge za narod
I.	stopnje ljubljanski akademik prof. dr. Anton Melik.
Nad tisoč Slovencev iz vseh krajev južne Koroške se je udeležilo velikega slovenskega plesa, ki je bil konec januarja v Celovcu. Na prireditvi so sodelovali Avsenikov kvintet ter pevca D. Filiplič in F. Koren ter še več drugih solistov iz Ljubljane.
Miha Maleš: Mati iz Bosne (barona litografija)
Kaj delajo naši na tujem
Iz Francije
SMRT ME PRIZANAŠA
Število naših rojakov-izseljencev, po vsem svetu raztepenih, se vedno manjša. Prejel sem pismo rojakinje Jennie Troha iz Barbertona, Ohio ZDA, s katero sem se lani slučajno srečal v domovini na uradu Izseljenske matice. Sporočila mi je žalostno novico, da ji je lani oktobra umrl brat, star šele 45 let, ki je živel uro proč od Pariza. S sestro sta se zadnjič videla lani 25. avgusta v Parizu na postaji, ko se je vračala z dopusta, ki ga je preživela v Jugoslaviji. Nista slutila, da se vidita zadnjič. Podlegel je kapi. Tudi pri nas smrt ne prizanaša. V zadnjih treh mesecih je iztrgala iz naše neposredne bližine spet pet rojakov: ?6-letnega Alojzija Gum-zaja, 48-letnega Jožefa Poglajena, 64-letnega Franca Pate in Ferdinanda Pajerja, oba doma iz Hrastnika in 65-letnega Viktorja Saje vica, doma iz Trbovelj. Naj jim bo lahka gruda na tujem!
Jurij Artič, Lieoin
KAKO SMO PRAZNOVATI V FREYMINGU
Dne 5. decembra lani smo se zbrali v društvenem lokalu Bach v Freymingu na vsakoletno praznovanje našega rudarskega praznika. Seveda ni manjkalo prašička na ražnju in tudi ne dobre kapljice, da smo se prijetno zabavali vse do zore.
Prav lepo smo se imeli tudi na družabni večer, ki smo ga priredili 26. decembra v dvorani Kreiner-Witkowski v Freymingu. Kljub slabemu vremenu je bila udeležba lepa. Med gosti sta bila tudi jugoslovanski generalni konzul Belamarič in konzul Brkovič. Navzoče je pozdravil predsednik pevskega društva »Slavček« Jože Čadej in nato smo z enominutnim molkom počastili spomin lani umrlih članov društva. Program je izpolnil pevski zbor društva in Karli Škraba, ki je zaigral na harmoniko venček slovenskih narodnih pesmi. Mnogo zabave in veselega pričakovanja nam je nudila tudi tombola z bogatimi dobitki in seveda tudi plesa ni manjkalo. Na tem večeru je društvo obdarovalo 85 vdov in upokojencev ter 114 otrok naših članov. Bil je prijeten večer, na katerem so se srečaji mnogi prijatelji in obujali spomine iz mladih dni.
Na Silvestrovo smo pa staro leto pokopali kakor se spodobi in to v društvenem lokalu Bach v Frey-iningu. Ob (|ohi'i kapljici smo kar "liro pričakali novo leto, ko nam
je predsednik J. Čadej zaželel, da bi še nadalje tako požrtvovalno delali v društvu kakor smo doslei.
Januarja letos se je naš predsednik Jože Čadej srečal z Abrahamom. Ob 50-letnici mil kličemo: Še na mnoga leta! Člani društva »Slavček« smo ponosni na tako požrtvovalnega predsednika. Rojak Čadej, ki je že zgodaj, kakor ini, šel za kruhom v svet, je delal v raznih rudnikih v Franciji. Povsod se je vključil v jugoslovanska društva in bil tudi tam zelo delaven. Tak je tudi danes kot predsednik Jugoslovanskega pevsko-podpornega društva »Slavček«. Zato še enkrat: Še na mnoga leta, dragi Jože!
Mirko Višnikar, tajnik društva tSlaočaki Freyming-M erlebacli
DO ZADNJEGA JE MISLIL NA DOMOVINO
Lani je v Eisdenu v Belgiji umrl slovenski rudar Alojz Virant, zvesti sin domovine in naročnik »Rodne grude«. Trideset let je živel v Belgiji in s težkim delom služil kruli zase in za svojo drago številno družino, dokler ga ni strla dolgotrajna težka bolezen.
Do zadnjega trenutka je hrepenel po domači deželi in iskreno želel, da bi še enkrat videl lepoto dolenjskih goric in vasic. Svojo ljubezen do rodne grude je toplo izpovedal v svoji pesmi, ki je bila objavljena v Slovenskem izseljenskem koledarju, letnik 1958. V tej pesmi, v katero je izlil svojo življenjsko zgodbo in hrepenenje po srečanju z domovino, pravi:
. . . >06, kako lepo je onkraj gora, lam,
kjer sle vi
in jaz doma! Me oabijo zastave s streh in muzikant, ki vleče meh. Ce pa bom res še prišel tja, v črno žalost bom zavit, ob grobu matere, očeta, 'zajokal bom, pred svetom skrit. Poljubil rodno bom zemljo in zadnjič vzel od nje slovo . . .
Ni se mu izpolnila ta želja. Legel je v grob, ne da bi se še enkrat srečal z domovino. V Belgiji je zapustil soprogo, pet sinov in tri hčere, v domovini pa sestro in brata.
Lep spomin bomo ohranili zvestemu sinu slovenske zemlje!
PETDESET LET MOJEGA ŽIVLJENJA
Doma sem iz Vrat nad Šmartnim pri Javorju. Moja mati je služila za deklo. Jaz sem bila njena nezakonska hči. Živela sem pri stari materi. Še stoji hišica, kjer me je stara mati zibala. Ko sem po 34 letih obiskala domači kraj, je bila moja prva pot k babici na pokopališče. Spomnila sem se svojih mladih dni in vsega, kar sva z dobro babico skupaj doživeli.
Leta 1923 sva z materjo odpotovali na Češko. Obe sva služili in nič hudega nama ni bilo. Potem sem se leta 1934 poročila. Mama je ostala pri meni, zadovoljno smo živeli. Ko so Nemci zasedli Čehoslovaško, je bilo konec mirnega življenja. Mnogo težav in skrbi sem imela.
Dve leti po okupaciji mi je mama umrla in z njo je umrla najtoplejša vez, ki me je daleč na tujem vezala na domačo zemljo. Zdaj sem se zavedala, da sem daleč, daleč od nje. In vedno močnejša je bila želja, da še enkrat, čeprav le za kratek čas, spet stopim na rodna tla. Leta 1957 se mi je srčna želja izpolnila.
Poslovila sem se od moža in otrok. Prav takrat se je začela šola, otroci so šli v šolo, mene pa je vozil vlak proti rojstni domovini. Dolga je bila vožnja in mnogo postaj. Zaželela sem si, da bi imela krila in kakor
Rojakinja Martina Diatkooa s svojo d
Iz (Vliusluvašlie
Iz Iteliiije
ptica poletela ... Končno sein prispela. Še danes se s hvaležnostjo spominjam železniškega uslužbenca Planinška iz Trbovelj, ki mi je napravil prijazno uslugo in telefoniral bratrancu v Litijo, da me je pričakal na postaji.
Naslednji dan sem obiskala Veliki vrh nad Litijo, bila sem pri Za-vorelčevih, obiskala sem vse, pri katerih sem služila v letih 1922-23 ter krave in ovce pasla. Tako toplo mi je bilo pri srcu, ko mi je pogled objel vso Litijo. Zbudili so se spomini iz otroških let: na rojstni kraj Vrata, na Javorje, kamor sem v šolo hodila. Rojstnemu domu se je reklo pri Žurmanu, zdaj tam gospodari
Naš naročnik rojak Kobše iz Mar del Plaie o Argentini
moj bratranec Alojz Groznik. Ves svetel je vstal spomin na dobro staro mater, ki me je učila tako lepih slo-venskih pesmi in mi je dala toliko zlatih naukov na pot, ko sem pred mnogimi leti odhajala na tuje. Zdaj jo že vrsto let krije črna zemlja. Kako topel je bil stisk rok z dragimi sorodniki po tolikih letih. Posebno se mi je vtisnilo v spomin srečanje s polbratom Albinom Jesenškom, ki je v Šmartnem pri Litiji predsednik ljudskega odbora.
No, zdaj sem spet doma pri svoji družini. Spet daleč od rojstne domovine. Sklenila pa sem, da že prihodnje leto spet obiščem Jugoslavijo. S seboj bom pripeljala tudi hčerko Mafenko, da bo tudi ona spoznala Jugoslavijo, mojo drago nikoli pozabljeno rojstno domovino.
Mariina Dialkooa, Velke Karlooice
TEŽKO ČAKAM ALBUM Essen, Nemčija
Lepo V as prosim, da mi takoj pošljete Vaš album s slikami Slovenije. Srčno si ga želim videti, da bom z njegovo pomočjo vsaj v mislih spet v prelepih krajih naše drage Slovenije.
Milan P e gon
POŠLJITE MI VAS ALBUM Lorain, Ohio, ZDA
Včeraj sem prejel »Rod-no grudot, ki sem jo težko pričakoval. Iskrena hvala! Vedno sem je tako vesel! Prosim Vas tudi, da mi čim-prej pošljete Vaš album »Pozdrav iz Slovenijec. Rad bi pokazal fotografije Slovenije svojemu tukaj rojenemu sinu, da bo tudi on vzljubil našo lepo domovi-
Stane' Mramor
»RODNA GRUDA« - MOJA TELEVIZIJA CBervelam-d, Ohio, ZDA
»Rodna grudac mi zelo ugaja in z užitkom berem, kako nova Jugoslavija napreduje. Ker nimam televizije v svoji sobi, mi »Rodna gruda« to nadomestuje. Ko zvečer čitam, se mi pred očmi vrste slike, kot bi živo, naravno videl lepo slovensko pokrajino.
joze Jauch
ČESTITAM NA TAKO LEPIH NASLOVNIH STRANEH
Cleveland 3, Ohio, ZDA
Pošiljam Vam naročnino za j Rodno grud o c. Oprostite, da sem pozna. Vedno sem jo rada prejemala! Moram Vam čestitati na tako lepo zamišljeni naslovni strani o zadnjih dveh letih. Enako tudi za zanimive članke in slike naših izletnikov. Bodite vsi lepo pozdravljeni.	Ana Zagar
OBŽALUJEM, DA NISEM ŽE OD ZAČETKA VAS NAROČNIK Gladbeck, Nemčija
Uredništvo drži besedo, koledar ni iz leta o leto samo lepši, temveč tudi zanimivejši. Neštetokrat sem ga že prelistal in že večkrat vsega prebral. Obžalujem, da nisem že od začetka, od prvega leta Vaš naročnik. Takrat žal še nisem vedel za Vaše lepe publikacije. Odkritosrčno povem, da mi je Slovenski izseljenski koledar najlepše novoletno darilo in ga vsem našim rojakom po svetu toplo priporočam, enako Vašo lepo revijo »Rodno grudot. Lepo pozdravljam ose Slovence doma in po svetu in jim želim srečno leto 1960!
Franc Sikoiek
DO ZDAJ SEM PRIDOBILA SEST NAROČNIKOV »RODNE GRUDE« Cleveland 35, Ohio, ZDA
Pošiljam Vam čekovno nakaznico 34 dolarjev za naročnino »Rodne grudec. Do zdaj sem Vam pridobila šest novih naročnikov, ki osi komaj čakajo Vašo revijo in jo z veseljem prebirajo. Vas najlepše pozdravljamo, še posebno pa zavedne naročnike. Želimo Vam še več uspeha pri širjenju preljube »Rodne gru-Alice Mirtich
ALBUM — »POZDRAV IZ SLOVENIJE« — DARILO NARODNEMU DOMU Ely, Minn., ZDA
Naročam album »Pozdrav iz Slovenije*. Daroval ga bom tukajšnjemu slovenskemu domu, da bo vedno živel spomin na rodni kraj. Obenem naročam pet koledarjev za drugo leto. In morda kmalu na svidenje!
Louis Prijatelj
OBNAVLJAM NAROČNINO JlN NAROČAM ALBUM Kullan-Vishult, Švedska
Obnavljam naročnino za »Rodno grudot in Slovenski izseljenski koledar, za kar pošiljam petdeset švedskih kron. Kar je več, naj
bo za tiskovni sklad. Vašo revijo oba z možem zelo rada prebirava, ker nam vzbuja spomine na rojstno domovino, posebno na lepo rodno mesto Celje. Ni dne-oa, da ne bi v mislih hodila po njem. Želim, da mi čimprej pošljete tudi Vaš album »Pozdrav iz Slove-
mjet. stgffca ¡n Stefan Lešer
DA BI VISOKE GORE PRIŠLE K NAM . . .
Fontana, Cah, ZDA
Iz Fontane, California. Vas pozdravlja Vaš stari prijatelj, ki se še vedno rad spominja Vašega gostoljubja in vljudnosti, ki sem je bil deležen ob obisku 1917 leta. Upam, da Vas v leiu 1960 spet obiščem. Letos nat je obiskal Vaš akad. slikar Božidar Jakac in je zame to bilo izredno doživetje!
V avgustu je naša slovenska naselbina priredila piknik, ki so se ga udeležili rojaki iz Los Angelesa, San Pedra, San Diega in drugih krajev. Proslavili smo tudi 53-letnico Slovenske narodne podporne jednote. Peli smo slovenske pesmi, peli dolgo, dolgo z željo■ da bi krasne, visoke gore prišle k nam ... Skušamo učiti našo mladino naše pesmi in naš jezik. Pošiljam lepe pozdrave osem dobrim ljudem pri matici in želim-da bi tudi o bodoče najlepše uspevali v korist in blaginjo Slovencev doma in na tujem.
Mario J. Pillepich
*
France Bevk *
Ilustriral Stane Kumar
rresi a*® .o C
*
*
Ko' je gastaldo tepel Čemažarja, je bila to njegova pravica. Nihče se ni zgražal, ko je Tinac brcal Martina, ki je bil njegov gostač.
Martin je uporabil 'trenutno zmedo in se umaknil za hišo.
»Iiej, hej!« je gastaldo pokazal za njim.
Tinac je 'zamahnil z roko.
»Ta bo dober kapomažo,« se je gastaldo okre-nil do župana. »Tega oni nič več ni treba priporočati.«
6.
Jure se je bil splazil do Tinačevih svisli in se zakopal v seno. S kolom v rokah je tri dni čakal Tinaca, da mu pride pred oči. Toda ni ga bilo. Četrti dan zjutraj je bil talko lačen in oslabel, da mn je kol sam od sebe padel iz rok. Stežka je dočakal večera, nato se je med njivami splazil v vas.
Prihuljeno se je potegnil do Martinove bajte in pogledal skozi Okno. V izbi je bila trda tema, da ni razločil mize ne peči. Vstopil je. Ko so zacvilila vrata, se je v 'kotu za mizo zganila senca.
»Ali si ti, Jure?« se je oglasil Martin.
Jure je prisedel.
»Ali imate 'kaj za pod zobe?« je vprašal.
Martin mu je porinil kos črnega kruha.
»Kaj si storil?« mu je Martin rahlo poočital čez trenutek.
»Tončeta ubijem, ko mi pride v roke. Jaz bi Svetke en dan več ne pustil pri njem,« je Jure s tako močjo udaril po mizi, da je zastokal les.
Martin je bil nekaj časa tiho, kakor da trudno razmišlja.
»Bajta ni moja,« je rekel počasi. »Vesel sem, (la nisem na klancu in da dobim kos kruha in skledo zelja za potrebo. Ti si še mlad, zato se zaletavaš v steno. Ko boš star, boš nastavljal hrbet, da te bodo ibu/nkali, če ne boš hotel umreti za lakoto.«
»Jaz že ne,« se je otresel Jure.
» Tudi jaz sem mislil, da ne, ko sem bil v tvojih letih. Pa je prišlo drugače. Pri vojakih so me na pol zlomili iin me z dvema lirama poslali domov. Žena se je pregnala od dela in umrla, še predan mi je rodila otroka ...«
Umolknil je, kakor da utrujen počiva.
»Prišla je ženska,« je nadaljeval z besedami, ki so bile za Jureta dolgo pričakovano razodetje, »deset let je robo vala na nekem gradu med Tolminom in Čedadom. Na katerem, ni nikoli povedala. Billa je še čisto mlada, ko so jo bili odgnali od doma; ljudje se je skoraj niso več
* * *
*
spominjali ne spoznali. Zgrudila se je na počivalniku pred vasjo in ob belem dnevu rodila Svetko...«
Jure je použil kruh, pometel mrve v dlan in si jih vrgel v usta. Kar je slišal, ga je globoko prevzelo.
»Smilila se mi je. Prenesel sem jo v bajto; ko si je opomogla, sem jo vzel za ženo. Pozneje se je ona usmilila tebe, ki si ležal ob klancu, kamor so te bili vrgli, in vekal kot pogubljena ijc duša.«
Ta pogovor ju je še bolj zbližal. Martin je v tistem trenutku neizmerno zrasel v Juretovih očeh. Ta bi ga bil rad vprašal nekaj, kar mu je vse dni ležalo v duši, a si ni upal.
»Skrbela sva zate kakor za lastnega sina.
Zato ne smeš biti nehvaležen.«
»Saj nisem,« je bil Jure ves mehak.
Sedela sta še dolgo v noč, zatopljena vsak v svojo misel.
7.
Teloh je bil že odcvetel, za plotom so rasla kurja očesca, marjetice s krvavečim pogledom, zlatice iin regrat, zvončnice in kadulje. V prisojnih brdih je pogledala v sonce vijolica. Solzice so skrite v senci grmovja vabile z dehtenjem in belimi čašicami. Na vseh vrtih, po vseh drevesih in vejah so žgolele ptice.
Prva paša pod gozdom je bila že pomuljena. Ljudje so Sklenili, naj gmajna počiva do jeseni, ko se črede vrnejo s planine, kamor jih odženejo po binkoštih.
Napovedanega dne so pastirji z vikom im krikom odgnali iz vasi živino. Med najglasnejšimi pogoniči je bil Jure. Ko ga je Tinac zagledal, se mu je umaknil v hišo.
»Počakaj, pekličk mu je Jure zapretil z dolgo palico.
Tinac mu je pri oknu pokazal pest.
Svetka je stala ob hlevnem pažu in skozi ozko linico gledala za svojim fantom. Jure se je dolgo oziral im jo iskal, preden je ugledal njene svetle oči. Pomahal ji je s klobukom, bilo mu je neznansko dobro pri srcu.
Živina se je polagoma utekla v gorski klanec, kii ga je bila voda tako izdolbla, da je bil podoben žlebu. Pomikala se je skozi senožeti, nato gori po pustoti, kjer je raslo brinje in robida, siva jelša iin praprot. V gozdu se je drobnica razpršila, da so jo pastirji pogoniči s kriki in tekanjem le s težavo zavračali v pravo smer.
Nato je šla pot po stezah in po rižah, med drevjem in med skalami, čez jase im skozi metine zmeraj navzgor. Tri ure, štiri ure —- nato se je gozd razredčil, se umaknil nizkemu grmovju in resju, med katerim je raslo le nekaj pustega borovja in nizkega smrečja.
Cez pol ure se je nad trato prikazala ravnina. Ko je živina zavohala lepočo, ki je stala sredi rupe ko majhno jezerce, je v naglem diru planila proti vodi in jo pila z globokimi požirki.
Tedaj so tudi pastirji posedli na skale in na trate ter se od poči vali. Gledali so v dolino. Nižji griči in soteske so ležale globoko ko v breznu, vas je bila skrita pod obronkom. Vserod sami gozdovi. Le daleč na obzorju se je belilo nekaj goličav.
Ob tem pogledu se jim je širilo srce. Ustopili so se v krog, pogledali v čelo gore, kakor da gledajo v obraz matere, ki jih drži v naročju, in zapeli:
»■Oj planinca, oj planinca, oj planinca zelena!
Na planinci je gozdiček, za gozdičkom bela skala, a na skalci je kapelca, oj kapelca žegnana ...«
Že ko j v začetku je pesem zvenela ko molitev. Trepetala je v sinjimi in padala v nižino kakor srebrni slap v kamnitmo kotamjo. Pastirji so bili ko zamaknjeni; zdelo se jim je, da jih pesem dviga nad goro im nad oblake.
»Smo vseh pesmi se naučili od nebeških angelcev ...«
Ko so izpeli vse, kar jim je bilo na srcu, so utihnili in se razpršili po delu.
Ob kolku, na mestu, kjer je bilo zatišje, je pod veliko skalo stala ograda in sredi nje se je dvigal pastirski stan. Prostor je bil ograjen s prosilci, ni katere so bile z gožvo privezane rakle. Ob plotu in ob skalnati s temi je stala vrsta z drevesnim lubjem pokritih kolib, v katere so se v deževnih in mrzlih močeh zgnetle ovce druga za drugo. V toplih nočeh se je živina tiščala v medrju na trdih, od tisočerih nog do golega kamenja utrtih tleh.
V prvih dneh so ovce mulile travo v rupi in polegavale. Tačas so pastirji popravili stan, nadomestili trhle prostiče z novimi in premenili gožve. Nato so prostor pokadili z brinjem, ga poškropili z blagoslovljeno vodo iin posvetili z molitvijo.
Medtem so prišli za njimi nosači s posodo. Molžo so izmerili v nape, da so videli, kolikšna mera gre vsakemu mezdarju. Jalovo živimo so ločili od molzne in jo zaprli v posebno stajo, da jo naslednje jutro odženo na gorenjo planino.
Zvečer so pastirji sedeli Okrog skutmika in gledali v spravnika. ki je z nožičem zarezoval merice mleka na rovaš.
»Četrti dan molže je moj,« je mrmral predse. »Sto im štirideset funtov sira im štirideset funtov skute...«
»Kdo pojde na Jalovnik?« so ga vprašali.
»En dan molže za stojnino,« je mrmral sprav-nik. »To je peti dan; trije dnevi .so smedemki za lačne pastirje, požeruhe in še kaj zame.« Šele nato je dvignil glavo in odgovoril na vprašanje. »Kdo pojde na Jalovnik? Tisti ko lani, nihče drug.«
»Samo Štefuc je še. Andrejača je nesel plaz: Jože je šel med Benečane, pravijo.«
»Saj res,« se je razhudil spravnih. »Bes te plentaj! Ali naj mar grem jaz?«
»Jaz sem bolan,« je spregovoril Štefuc, ki je sedel ob steni na tleh in se je držal ko suha jetika. »Ne vem, če bom dočakal jeseni.«
»Boš pa umrl. Kdo id more pomagati?« Sprav-nikove ostre oči so izbirale med pastirji. »Kdo gre z njim?«
Nihče se ni oglasil.
Na spodnji planini je bilo lepše. Življenje jim je potekalo brez hudega mraza im vročine, brez tlih besov, škratov ali čarovnic. Vse, kar je bilo hudega, je tiščalo le navzgor. Poleg tega je bila tu kuhinja obilnejša, ta ali oni požirek se je našel brez velikega truda.
»Jure,« je zinil nekdo, ki se je bal, da pade odločitev nanj.
Jure je samcat sedel v temnem kotu. Pogledal je Štefuca, katerega je zagnal kašelj; želel si je biti v njegovi družbi. Starčeve oči so mu pritrjevale.
»Poliznjenci!« jim je vrgel. »Ali mislite, da ne grem? Pojdem.«
»Kdo bo tretji?« je vprašal Štefuc.
»Kje naj ga vzamem?« je vpil spravnih. »Dva pastirja mi manjkata. Jalove živine je manj kot lani. Bosta že, kakor bosta mogla.«
In pri tem je ostalo.
8.
Drugo jutro so pastirji nagnali čredo jalovk v ozek žleb, ki se je vlekel po sredi planine v goro, se nagnil na levo in se spremenil v peščeno stezo. Pri tej stezi so se ustavili, voščili Štefuou in Juretu srečno pot in dobro pašo ter se vrnili-
Jure je postal in se zagledal.
Globoko v dolini je ležala megla, ki je bila ko veliko jezero z nepremičnimi belimi valovi. Vrhovi so goreli v svitu sonca, ki je bilo še ¡nevidno -očem. Nato so planili med debla dreves žarki, izza daljnega gorskega grebena pa je pogledala velika rdečkasta sončna obla. Preplezala
je rob obzorja, v naslednjih minutah je že stala na nebu.
Nad gozdom se je odprl širok pogled v prostorni svet. Rdečkasta jutranja svetloba je izginila, bleda luč se je razlila po vsem bregu. Na levici se je raztezal gozd visoko pod strmo čelo, ob njem so se dvigale okamenelim velikanom podobne skale v nebo.
Globoko v dolini so se prikazale Lažne.
Polja in senožeti so ležale med gozdovi ko zelena ruta, sredi nje so stale drobne hišice ko igračke. Jure je s pogledom objel vas, toplo čustvo mu je prevzelo srce.
štefuc je prišel zadnji, sedel je na kameni in zakašljal.	•
»Gori sem prišel, nazaj me poneso.«
Jure ni mislil na smrt, mislil je na življenje. Z roko si je zasenčil oči in strmel nizdol.
»Katera hiša je Tinačeva?
štefuc je mežikal v dolino.
»Od prave roke štej,« je počasi razbral. »Prva hiša ni, druga tudi ne, tudi tretja ni, četrta je.«
Jure je gledal. Bilo mu je, kakor da mu je četrta hiša stopila čisto blizu pred oči in vidi tudi Svetko, ki stoji v pažu in gleda na planino. Ali ga vidi?
»Saj me ne vidi,« je rekel.
In vendar ga je obšlo tako veselje, da je zavriskal.
Nad skalami se je gozd umaknil Jalovniku daleč na levo; prikazala se je prva trava, iz katere je gledalo raztreseno belo kamenje.
Planina se je razprostirala pod vso navpično steno, od gozda do desnega obronka gore. Ležala je kakor na odprti povešeni dlani; v sončnih dneh je bila nebeška, le ob nevihti je vzbujala grozo. Zjutraj jo je obsvetilo prvo sonce, zvečer jo je do polovice pokrila senca skalnatega čela.
Bila je skoraj gola. Le nekatero redko, od 'etra .¡zbrušeno, ubogo in sočutje vzbujajoče drevo je samevalo na njenih pobočjih. Enakomerno travnato in skalnato goličavo je le tu pa tam pretrgala goščava nizkega, krivenčastega grmovja; tam ,so rasli pritlikavo brinje in viharnik, krhlika in olesa; v njihovo zatišje so se stisnili klinček im kačnica, prstnik, vijolica in lapuh. Vse trate so bile odete s sijajem cvetic od zaspančkov do krvavordečega ravsa, ki je oblival rončine ko večna večerna zarja.
bredi planine je stala velikanska skala, ko otok v morju trave, grmičja in kamenja. Dvigala se je več sežnjev visoko, da je nihče ni mogel preplezati, posuta je bila z drobnim gruščem in črno prstjo. Na nji je stala lesena bajta, okrog in okrog ograjena. V medrju je bil prostor za živino. Z gorenje strani, kjer je bila skala maj-nizja, je bil na njen rob položen lesen mostič, po katerem so ljudje in živali prihajali v to prirodno trdnjavo.
»7az sem bolan,€ je spregovoril Štefuc .. .
Štefuc je vse dni posedal po skalah in kašljal. Jure je med tem popravil ograjo, mostič im bajto. Poglobil je močilo, ki je ležalo ob gozdu. V konti med pečevjem je bil iztaknil še snega; nanosil ga je v mlako, da se je raztopil in pomnožil vodo.
Včasih se je Jure ozrl v dolino. Z očimi je poiskal četrto hišo in strmel v njo kakor v igračko. Stresnil se je im odpodil misel, ki mu je bila grenka.
štefuc mu je bil tedaj bližji kot kdaj prej. Sama v družbi ovac in psa, sta bila tesno navezana drug na drugega. Starec je bil v dolgem pastirovanju ko zrasel s prirodo. Pogovarjal se je s slednjim pajkom in črvičkom, s sokoličem in mravljo, s kobilico in lesno čebelo, s travo in cvetjem.
Leže na hrbtu je strmel v velikansko steno, ki se je dvigala nad njim. Poznal je vse police in razpoke, ki jih je preraščala trava in odevalo čudežno cvetje. Sredi stene je raslo drevesce.
»Kako je prišlo tja gori?« ga je vprašal Jure.
»Able so zaklele pastirja, ki je hotel do njih, in se je spremenil v drevo. Ali vidiš luknjo v skali? Tam notri prebivajo. Pokažejo se vsako jutro še pred sončnim vzhodom. Redek je, ki jih kdaj ugleda ...«
L trgal je travo.	(.Vtuhtljcvanje)



Sol Immie v Im*bo;m1<»
I AM TO JOIX TUB BRIGADE
SPET JE PRIŠLA POMLAD. NAŠE GORE IN DOLINE SO VSE ZELENE IN OŽARJENE OD SONCA. KMALU BO VZCVETELO DREVJE. LETOS SE TEGA POSEBNO VESELIM. SAJ BOM TUDI JAZ ŠEL V MLADINSKO DELOVNO BRIGADO. GRADILI BOMO CESTE. MOSTOVE, PREDORE, 'MOČVIRNATO ZEMLJO SPREMINJALI V RODOVITNO. TRAK NOVE AVTOMOBILSKE CESTE. KI BO POVEZALA JUGOSLOVANSKE REPUBLIKE, BOMO PODALJŠALI ZA NOVIH 107 KILOMETROV. LEPO BO V BRIGADI. KJER SE BOMO SREČALI MLADINCI IN MLADINKE IZ VSEH JUGOSLOVANSKIH REPUBLIK. SEVEDA BO OSTALO ČASA TUDI ZA RAZVEDRILO IN ZA UČENJE. JAZ BOM OBISKOVAL TRAKTORSKI TEČAJ. POSTATI HOČEM DOBER TRAKTORIST IN TUDI SAM PRIPOMOČI, DA BODO DALA NAŠA LEPA DOMAČA POLJA ŠE VEC KRUHA.
MLADI PRIJATELJI SLOVENSKE KRVI IZ TUJIH DEŽEL, OBIŠČITE POLETI NAŠE MLADINSKE DELOVNE BRIGADE!
It’s spring again. Our hills and dales are all growing verdant and being shone upon by thr sun. Soon the trees are going to blossom. This year I particularly rejoice in this season since 1 am also to join the youth labour brigade. We are going to ibuild highways, bridges, tunnels, and to ameliorate marshy ground into fertile soil. To the new motorway — to link the Yugoslav republics to each other — 107 km. will be added.
Life in the Brigade will be fine: young people, boys and girls from all Yugoslav republics, will meet there. To be sure, there will be enough time to spare for fun and learning, too. As to me, 1 mean to attend a tractor driving course. I intend to become a good tractor driver, and to contribute myself to our own beautiful fields yielding more and more bread.
All our young friends of Slovene descent abroad, do come this summer and see our youth labour brigades!
a cais
joiruftz [a btigada
Voici le printemps de nouveau. Nos montagnes et Dallées sont toutes oerdantes et éclairées par le soleil. Bientôt, les arbres Dont fleurir. Cette année, j’y trouve un plaisir particulier parce que moi aussi je vais joindre la Brigade de travail de lu jeunesse. On va construire des routes, des ponts, des tunnels; on améliorera des marécages pour les changer en des terroirs fertiles. Le ruban de lu nouvelle autoroute, reliant les républiques yougoslaves, sera rallongé de 10? km nouveaux.
Comme il sera joli dans la Brigade; c’est là que s'assembleront de jeunes hommes et de jeunes filles de toutes les républiques yougoslaves. On y trouvera de même du temps, ça va sens dire, pour lu récréation et pour les études. Quant à moi, je compte y fréquenter un cours pour conducteurs de tracteur. Je désire de me faire un bon con-
ducteur de tracteur, et de contribuer moi-même à ce que les beaux champs de ma patrie produisent encore plus de pain.
Tous nos jeunes amis d'exctraction slovène à l'étranger, venez donc voir nos brigades de travail de la jeunesse, cet été!
Auch ich gehe /ui’ Brigade
Wieder ist der Frühling da. Bei uns wird Berg und Tal schon griin und liegt im hellen Sonnenschein. Bald kommt die Baumblüte. Das macht mir heuer besondere Freude, denn auch ich werde in eine Jugend-Arbeitsbrigade ein-treten. Wir wollen Straßen, Brücken und Tunnels bauen, und wollen Sumpfland in Ackerboden umwandeln. Das Band der neuen Autostraße, welche die jugoslawischen Republiken miteinander verbinden soll, wollen wir um 10” Kilometer verlängern.
Schön wird es in der Brigade sein, dort werden junge Leute — Burschen und Mädchen aus allen jugoslawischen Republiken — Zusammentreffen. Selbstverständlich werden wir auch für die Unterhaltung und für das Lernen Zeit finden. Ich beabsichtige einen Kurs für Traktoristen zu besuchen. Ich will ein guter Traktorfahrer werden und auch selber dazu beitragen, daß die schönen Felder unserer Heimat noch mehr Brot erzeugen werden.
Mali Adrian, po materi Slovenec, po očetu Šved, išče na zemljevidu domoviho svoje mamice
Alle unsere jungen Freunde slowenischer Abstammung im Ausland, kommt doch diesen Sommer unsere Jugend-Arbeitsbrigaden besuchen!
Vabi vas
Tonček• Majcen iz Novega mesta
E fp A
Spremljam te od zibelke do groba, čas odmerja moja ti svetloba.
Vir življenja, zdravja in toplote, moji žarki sipljejo dobrote.
(aouocp
Nimam glave, nimam repa. v sebi nimam nič kosti, koža moja gladka, lopa. polna znotraj je 'krvi.
(BOIABAJ)! I
K K E
Poznaš li ti zajčka, ki nima ušes? Le gobček ima — pa je brez očes. Kako le ušel bi — saj tačic nič ni ne repka a v našem vrtu cveti.
(B5JOl'nZ JGAf))
Kakor kljun odpiram žrelo, platno žrem, sufcno, papir: io je meni lahko delo: kdo sem, reci, da bo mir.
»Očka, zakaj me pa tepeš, saj to je vendar tvoje spričevalo.«


»Zakaj se pa tako dereš?« »Auuu, čebelo sem prijel za tisti konec, kjer ni bila izolirana ...«
... IN ŠE V NEKAJ VRSTICAH ...
V TRGOVINI
Kupec: »Imate svilene hlačke?«.
Nova prodajalka: »Kaj vam to mar! Brigajte se za svoje stvari!«
ZGOVORNA TIŠINA
.Bilo je precej pozno ponoči, ko me je pripeljal sinoči Marko domov,« je priznala hči, »vendar upam, da te ni motil hrup njegovega avtomobila?«
»Hrup ne,« odvrne mama, »pač pa dolgotrajen mir, ki je sledil tistemu hrupu!«
SORODNI DUŠI
Šef novemu uslužbencu: »Nerad dosti govorim. Kadar vam bom pomignil s prstom, pridite k meni!«
Uslužbenec: »Tudi jaz nisem ravno zgovoren. Kadar vam bom odkimal z glavo, me ne bo.«
UČITELJ JE KRIV
»Ali je tvoj sin res bolan?«
»Res. Kriv je pa učitelj. Pred kratkim mu je dal za nalogo vprašanje, koliko časa porabi, da poje 23 jabolk, če potrebuje za vsako pet minut. No in sin je jedel. Pri sedemnajstem jabolku sem moral poklicati zdravnika/«
LAHKO POČAKA
»Mihec, če boš še tepel sestrico, ne boš dobil po kosilu pudinga!«
»Prav, jo bom pa po kosilu.«.
TOLAŽBA
»Očka, računska naloga, ki si mi jo pomagal rešiti, ni bila prav. Pa si tega nikar ne ženi k srcu. Tudi drugi očetje je niso prav rešili.«

Tisk tiskarne »Toneta TomSiČa« v Ljubljani
Is;il; mesec baste obiskali domačo bra jo
spoznali boste, kako danes napreduje rojstna domovina,
zvedeli boste še veliko novic iz življenja naših rojakov po svetu, če boste naročeni na
K 0 I) IV 0 (i I! I I) I!
ILUSTRIRANO REVIJO ZA SLOVENSKE IZSELJENCE
ki jo izdaja Slovenka izs eljenska matica v Ljubljani, Cankarjeva ljtl
lin Iiniieli! prijatelja ali znanca posebno razveseliti, in n naročite »Hodno grudo«
Predstave v prvi polovici julija v prelepih Križankah Prva predstava 30. junija 1960
PRVA REVIJA JUGOSLOVANSKEGA OPERNEGA BALETA
LJUBLJANSKI
FESTIVAL
Nastopijo operni baletni ansambli Beograda, Zagreba, L|ubljane, Sarajeva in Skopja
iis
KOMPAS
(ex Putnik Slovenija)
LJUBLJANA, TITOVA CESTA 12 (pri hotelu Slon)
bo tudi letos organiziralo za rojake, ki bodo obiskali Jugoslavijo,
večdnevne izlete z modernimi, turističnimi avtobusi
po Sloveniji in po Jugoslaviji
Rojaki I Ne zamudite izredne priložnosti in oglejte si prirodne, turistične in druge zanimivosti Jugoslavije med vašim obiskom v Jugoslaviji I
Zahtevajte točne informacije
in prospekte takoj po prihodu v Jugoslavijo v poslovalnici turističnega podjetja KOMPAS v Ljubljani,
Titova c. 12 (v središču mesta)