V. b. b, t RESNICE O NOVI JUGOSLAVIJI NE MORE SKALITI NOBENO ŠE TAKO UMAZANO OBREKOVANJE. ŠTEV. 26 (395) Brezplodna pogajanja v Parizu Ko je v zadetku novembra minulega leta Sovjetska zveza popolnoma nepričakovano ponovno sprožila vprašanje konference zunanjih ministrov štirih velesil — Združenih držav Amerike, Velike Britanije, Francije in Sovjetske zveze —, se je med temi začela dolga doba izmenjavanja not in dogovorov. Šlo je predvsem za to, kdo bo komu več očital, koga bi razglasili za odgovornega, da se je mednarodni položaj tako daleč zaostril. In kako brezplodno je bilo vse to medsebojno obmetavanje, ko so se zastopniki teh držav kljub vsemu znašli za skupno konferenčno mizo v Parizu. Seveda pa pot do konference ni bila kratka; napisati je bilo treba nebroj not in resolucij, treba je bilo očitati drugim, kar so zakrivili prvi, le-ti pa so seveda morali zvaliti vso krivdo spet na svojega nasprotnika in tako se je vlekla diplomatska „vojna“ dolge mesece, ne glede na to, da si človeštvo prej ko slej želi le končno pomiritev in mirno rešitev vseh spornih vprašanj, ki razdvajajo velike sile. Ne glede na to, da si tudi nemški narod želi le mir, saj je že dovolj trpel in žrtvoval vsled političnih pustolovščin, v katere so ga zvabili v zadnjih desetletij, ne upoštevajoč vsega tega je morala Sovjetska zveza očitati zapadnim silam, da oborožujejo Za-padno Nemčijo, ker ima tudi sama slabo vest zaradi mnogoštevilne oborožene ,,ljudske policije" v Vzhodni Nemčiji, in tudi zapadne države so bile prisiljene, da Sovjetsko'zvezo dolžijo oboroževanja njenih satelitov, kajti one same so skovale atlantski pakt. Tako je šlo sem in tja vsedotlej, da so zapadne sile v svojem odgovoru na sovjetsko noto predlagale, naj bi se najprej sestali namestniki zunanjih ministrov na sestanku, kjer bi pripravili dnevni red za konferenco Velikiih štirih. Ta sestanek je bil predviden za 5. marc in je že izgledalo, da bo ostalo spet vse brez uspeha, kajti Sovjetska zveza si je pustila čas in dala svojo privolitev za razgovore šele 1. marca. Nekoliko kriivo na tem je bilo zadržanje treh zapadnih sil, ki so hotele razpravljati na sestanku tudi o drugih vprašanjih, pa ne samo o vprašanju demilitarizacije Nemčije, kot si je želela Sovjetska zveza. Po premostitvi zadnjih zaprek so se namestniki zunanjih ministrov dne 5. marca sestali na svoji prvi seji. Kakor pa je bilo pričakovati, so nastale težkoče že takoj ob začetku. Medtem ko so zapadni zastopniki predlagali, naj bi na konferenci zunanjih ministrov razpravljali o vzrokih za današnjo mednarodno napetost, o vprašanju sklenitve mirovne pogodbe z Nemčijo in vprašanju enotnosti Nemčije, je stala SZ na stališču, da je treba obravnavati vprašanje uporabe potsdamskega sporazuma o demilitarizaciji Nem- Tri nove kitajske armade v Koreji Po poročilih iz VVashingtona so pred kratkim prispele v Severno Korejo tri nove kitajske armade, ki štejejo približno 100.000 vojakov. Prav tako je razvidno iz teh poročil, da so se znatno povečale tudi kitajske letalske sile v Mandžuriji in naj bi bilo po sicer nepotrjenih podatkih zdaj 3000 letal na mandžurskih letališčih. O Mandžuriji se zadnje dni sploh mnogo govori in je tja prispelo baje več divizij sovjetskih „prostovoljcev“, ki jih spremljajo letala na reakcijski pogon. Ti dogodki so izzvali veliko zanimanje tudi v ameriških vojaških krogih. Predsednik ZDA Truman je imel v zvezi s tem tajna pogajanja s šefom ameriškega generalnega štaba generalom Bradi ,-jcin in ameriškim obrambnim ministrom Marshallom. čije, vprašanje sklenitve mirovne pogodbe z Nemčijo, umika zasedbenih sil in zmanjšanja oboroženih sil štirih velesil, Ker pa bi to pomenilo prepoved zopetne oborožitve Nemčije, ki bi onemogočila njeno sodelovanje v atlantskem paktu, so to zastopniki Zapada takoj odklonili, sovjetski zastopnik pa je v zvezi z vprašanjem avstrijske pogodbe začel po stari navadi govoriti o Trstu. Najbolj važno vprašanje tako za Zahod kot tudi za Vzhod je seveda vprašanje Nemčije, zato so prav tukaj naleteli na največje ovire. Samo kompromisni predlog zapadnih zastopnikov, ki ga je sovjetski delegat sprejel šele po večdnevnem zavlačevanju, je zaenkrat omogočil nadaljevanje razgovorov. Zg šesti teden se zdaj vlečejo posvetovanja v Parizu in še vedno ni izgledov, da bi v doglednem času prišli do zadovoljive rešitve. Glavno delo vidijo posamezni delegati v tem, da enkrat eni in potem drugi od seje do seje spreminjajo točke svojih dosedanjih predlogov, da eden drugega obtožujejo kršitve potsdamskih sklepov o Nemčiji itd., v bistvu pa so od končnega uspeha oddaljeni prav tako daleč kot v začetku. šest tednov brezplodnega razpravljanja in izrabljanja konference v propagandne smotre je pač dokaz, da doslej ni ne na eni ne na drugi strani dovolj iskrene pripravljenosti za končno rešitev spornih vprašanj, ki bi omogočila mirno ureditev mednarodnega položaja. ZVEZA SLOVENSKIH IZSELJENCEV Celovec, Salmstrasse 6. . Vabilo Vabimo Vas na redni letni občni zbor Zveze slovenskih izseljencev, ki bo na obletnico naše izselitve, v soboto, dne 14. aprila 1951 ob 9 uri dopoldne v gostilni Roth v Celovcu z naslednjim dnevnim redom: 1. Otvoritev in pozdrav. 2. Komemoracija. 3. Poročilo o delu Zveze slovenskih izseljencev in o njenih naporih za dokončno popravo škode. 4. Volitve. 5. Slučajnosti. Vsak izseljenec naj se zaveda, da je to naš praznik! V očigled naporov Zveze za koristi izseljencev je dolžnost vsakega, da pride. Milka W i e s e r, 1. r. Vinko G r o b 1 a c h t r, 1. r. Tajnik. Predsednik. Egipt zaskrbljen zaradi Sudana Sudanski generalni guverner je na podlagi glasovanja v sudanskem zakonodajnem odboru, ki se je izrekel za čim prejšnjo vzpostavitev avtonomne vlade v Sudanu, sklenil sklicanje komisije, ki naj sestavi načrt za sudansko ustavo. Ta sklep sudanskega generalnega guvernerja pa je izzval v Egiptu živahne komentarje. Egiptovska vlada se je takoj, ko je izvedela za ta sklep, sestala na seji ,da pregleda nastali položaj. Po končani seji pa je minister za vprašanja Sudana Ibrahim Farag izjavil napram novinarjem: Sklep generalnega guvernerja, ki se sklicuje na glasovanje v zakonodajnem odboru, Egipta nikakor ne veže in ga egiptovska vlada v nobenem pri- meru ne more priznati ali odobriti, ker Egipt tudi ne priznava sedanjega režima v Sudanu, ki ga jo vzpostavila Velika Britanija. S tem sklepom pa bi hotela Velika Britanija razdeliti nilsko dolino in ustvarjati nasprotja med prebivalci severnega dela doline — Egiptom in južnega dela — Sudanom. Nato je minister zatrdil, da tudi Egipt želi avtonomijo Sudana, toda ne v taki obliki, kot jo predvideva generalni guverner, marveč v okviru enotnosti Nilske doline in pod egiptovsko krono. Izrazil je tudi upanje, da velika večina sudanskih domoljubov, ki se strinjajo glede avtonomije z Egiptom, ne bo nasedla lepim obljubam. Reorganizacija zvezne vlade FLRJ V Jugoslaviji je postajala zadnje čase potreba po reorganizaciji zvezne uprave vedno večja. Zato je Prezidij Ljudske republike Jugoslavije pretekli teden sklenil preureditev zvezne vlade in bodo zdaj vse glavne panoge gospodarstva prenesene na vlade posameznih republik, medtem ko so jih doslej upravljala ministrstva zvezne vlade. Še naprej ostanejo v pristojnosti zvezne vlade samo tiste panoge, ki to že po svoji gospodarski in tehnični ureditvi zahtevajo; to so železniški, prekooceanski in letalski promet. Preureditev zvezne vlade je obrazložil na seji Prezidija Ljudske skupščine FLRJ predsednik gospodarskega sveta in član Prezidija Boris Kidrič, ki je poudaril, da pomeni reorganizacija korak vež v družabnem razvoju Jugoslavije, ki se je začel z ustanovitvijo de- lavskih svetov, ki danes upravljajo gospodarska podjetja namesto organov državne uprave. Ta proces spreminja državno lastnino v njeno višjo obliko — v vseljudsko lastnino pod upravo neposrednih proizvajalcev. To pomeni sistematično in dokaj hitro odmiranje državnih funkcij na področju družbenega gospodarstva Kidrič je nadalje poudaril, da bodo po tej reorganizaciji republiške vlade samostojno upravljale gospodarstvo na svojem ozemlju. To je še en dokaz enakopravnosti jugoslovanskih narodov in dosedanjega reševanja nacionalnega vprašanja v Jugoslaviji. Reorganizacija pomeni obenem zmanjšanje državnega aparata v administraciji in dokazuje, da gre Jugoslavija po poti dejanske izgradnje in krepitve socialistične demokracije. Ob škodljivi polemiki Strankarstvo, kakršno se je razvilo po minuli vojni v Avstriji, se nikdar ne razgali na tako zo-pem in oduren način, kakor takrat, kadar se bližajo splošne volitve. V tekmi za glasove se politični duhovi razgrejejo do take stopnje, da pričnejo zgubljati razsodnost celo ljudje, ki hočejo sicer veljati za preudarne in resne. Čim nad političnim nadsprotnikom ne morejo več trium-iirati s stvarnimi argumenti in s prepričljivostjo svojih papirnatih programov, se zatečejo k natolcevanju in zmerjanju ter se ne ustrašijo niti pred očitno in golo lažjo. Mine jih vsa razsodnost ter postanejo gluhi in slepi za vsak trezen premislek. Da tak način političnega izživljanja ne more koristiti niti razvoju demokratičnega življenja v državi niti utrditvi miru. temveč je lahko samo voda na mlin tistih, ki oboje sovražijo ni treba posebej poudariti. V posebno stopnjevani obliki se vse to vedno /nova pokaže pri nas na Koroškem. Na tleh. kjer je bil dolga desetletja načrtno gojen šovinizem, se ob volitvah vedno zopet razbesnijo temni duhovi preteklosti. Ti hi si radi podaljšali življenje s sejanjem sovraštva med Slovenci in Avstrijci in z ustvarjanjem strupenega vzdušja, ki naj bi preprečilo pomiritev, zbližanje m prijateljsko povezanost obeli ljudstev. Vse to doživljamo tudi ob prvih splošnih volitvah državnega prezidenta. Načelna in sama po sebi umevna odločitev DF, da bomo koroški Slovenci podprli kandidata avstrijskih delovnih množic, je zadoščala, da so prilezli skoraj istočasno na dan vsi, ki bi radi kovali političen ka-ijoid B|uBJjsini| nSounitsiuiAos oiaotuod s pipd našemu ljudstvu. Nič se nismo čudili nad izpadi nacistov, ki živijo od netenja nacionalnih strasti. Še manj nad izbruhi kominformovcev, saj je njihov glavni posel ščuvanje enega naroda proti drugemu po vzorcih, ki jih obvezno sprejemajo od svojih mojstrov iz inozemskih central. Mnogo manj razumljivo pa je. da se podajo na isto spolzko pot politični faktorji, ki pred javnostjo nosijo odgovornost za vse škodljive posledice svoje politične kratkovidnosti. Ne bomo se ustavljali ob psovkah in žalitvah, s katerimi zadnje tedne obmetava celovška „Volkszeitung“ koroške Slovence. Tudi na zld-namema podtikavanja, nesramne diskriminacije in gorostastne laži se nam zdi pod častjo odgovarjati. Ne moremo in ne smemo pa molčati k neodgovornim poskusom načrtnega podkopava-nja še tistih nekaj temeljev za bodoče boljše odnose med avstrijskim in slovenskim ljudstvom na Koroškem, ki jih je z vztrajnim prizadevanjem dobronrislečih na obeh straneli uspelo že položiti. Prav tako moramo ostro obsoditi pisanje omenjenega lista, ki je usmerjeno v to, da bi otežkočilo in zavrlo zalaganje za razvoj dobrih odnosov s sosedno državo, odnosov, ki so se v korist narodov obeh držav komaj pričeli razvijati. To škodljivo početje si lahko tolmačimo samo s tem, da so v krogih, ki jih povezuje „Volkszeitung", ponovno prevladali nepomirljivi šovinisti Steinacherjevega kova, ki sanjajo o napadalnih mostiščih medtem ko so miroljubna ljudstva vedno bolj prepričana o potrebi graditve mostov med državami in narodi. Strinjamo se s socialistično „Neue Zeit", ki je v polemiki s ..Volkszeitung" zapisala: „Kar Koroška potrebuje, je predvsem mir ter pametni, na spoštovanju medsebojnih potreb zgrajeni odnosi s sosedom na jugu". Kritično pa moramo ugotoviti, da se je končno podala tudi „Neue Zeit" na isto raven nestvarne polemike kakor „Volkszeitung“, čim je po njenem zgledu šla po poti diskriminacije borbe našega ljudstva za pravice, ki mu kot delu slovenskega naroda pripadajo. Tozadevno imamo koroški Slovenci ne glede na politično razcepljenost celo vrsto skupnih pogledov. Demokratična fronta je svoj nacionalni program formulirala in poslala zvezni vladi na Dunaj že poleti 1949 in je deželnemu glavarju pred tremi meseci predloženi osnutek tako imenovanega ..Narodnega sveta" več ali manj le kopija programa Demokratične fronte. Slikati te okvirne poglede na enakopravnost našega ljudstva kot ogrožanje interesov Avstrijcev na naši zemlji ter ustvarjati v avstrijski javnosti paniko z zlobno trditvijo, da kdor koli na Koroškem stremi za ..slovenizacijo skoro cele Koroške", je prav tako neodgovorno prostaško zmerjanje našega ljudstva s strani tradicionalnih šovinistov, ki hočejo za vsako ceno preprečiti, da bi tudi naše ljudstvo bilo deležno vsaj tiste osnovne enakopravnosti, ki je lahko najtrdnejša podlaga za dobro in mimo sožitje med sosedi. Demokratično vest, na katero se v zvezi s pravicami koroških Slovencev trka „Neue Zeit" v oportunistični polemiki z nazadnjaki v OVP, koroški Slovenci pojmujemo po učiteljih demokracije in napredka tako, da se morajo besede skladati tudi z dejanji. Zlorabljanje demokratičnih načel v trenutne politične špekulacije pa ljudstvo prej ali slej oceni kot hoteno ali nehoteno podporo onim, katerim je enakopravnost koroških Slovencev prav tako trn v peti kakor utrditev demokracije in razvoj napredka v republiki Avstriji. QLAS IZ LJUDSTVA Iz Št. Jakoba v Rožu smo prejeli pismo, iz katerega je razvidno, s kakšnim zanimanjem spremlja naše ljudstvo dogodke v svetu, še prav posebno pa pri nas na Koroškem. Med drugim je v tem pismu rečeno: Čeprav smo tukaj v veliki večini navadni kmetje, brez vsakršne višje šolske izobrazbe in nas kaj radi imenujejo ..neumno kmečko ljudstvo", se kljub temu živo zanimamo za vse, kar se dogaja doma in po svetu. Bolj pri srcu so nam seveda dogodki na domačih tleh, saj smo večkrat tudi sami priče, kako se razvijajo posamezne stvari. Zadnje dni smo mnogo čitali v časopisih o nekem predvolivnem govoru, ki ga je imel nekje v Krški dolini namestnik deželnega glavarja Ferlitsch. Prav tako smo iz časopisja razvideli, da se drugje čudijo, kako je mogel vodilni mož iz koroške OVP govoriti kaj takega, očitajo mu veleizdajstvo, izdajstvo avstrijske ustave, na katero je prisegel, in podobne take stvari'. Tudi mi bi se čudili temu, kako da je danes, prav pred volitvami zveznega prezi-denta, kaj takega mogoče, res, tudi mi bi se čudih, ako bi imeli za to kakšen vzrok. Toda nimamo ga, kajti zakaj naj bi nas začudil govor tistega g. Ferlitscha, ki nas' je že obiskal tudi v našem domačem kraju in nam ostal v prav dobrem spominu. Poglejmo torej za nekaj let nazaj: Bilo je leta 1937, samo nekaj mesecev pred vkorakanjem nacističnih čet v Avstrijo, ko so pri nas v §t. Jakobu pripravljali slovesno odkritje plebiscitnega spomenika. Takrat smo morah Slovenci mnogo preslišati in pretrpeti, saj je nacizem v Avstriji že zelo visoko dvigal svojo glavo, Posebno strupeni so bih naši nasprotniki, v veliki večini ilegalni nacisti, prav tiste dni, ko so slavili odkritje spomenika. S slavnostjo ob odkritju so očitno hoteh dokazati, da je tudi St. Jakob popolnoma nemški, ker pa se domače ljudstvo ni pustilo izrabljati v njihove šovinistične namene, so privlekli za 4. in 5. september 1937 — takrat namreč je bila »velika slavnost" — v St. Jakob svoje pripadnike iz vseh krajev. Navzoči so bih tudi zastopniki raznih ustanov, organizacij in oblasti, med mnogimi drugimi Maier Kaibitsch, Fritz in podobni, koroško deželno vlado pa je zastopal — Fer-litsch, tisti Ferhtsch, katerega govoru v Krški dohni se zdaj čudijo. In ta Ferlitsch je leta 1937 sodeloval in celo govoril na prireditvi, ki je bila popol- Ameriški Slovenci pomagajo Jugoslaviji Ko je lanskoletna suša povzročila v Jugoslaviji velike gospodarske težkoče, se je med jugoslovanskimi izseljenci širom sveta začelo širokopotezno gibanje za pomoč domovini. Posebno aktivni so pri tem Jugoslovani, ki živijo v Združenih državah Amerike in v Južni Ameriki, saj že vsa leta po zadnji vojni pomagajo svoji stari domovini pri premostitvi težkoč in tako izpričavajo svoje priznanje današnjemu vodstvu nove Jugoslavije. Velikih nabiralnih akcij za pomoč Jugoslaviji se z največjo ljubeznijo udeležujejo tudi ameriški Slovenci. Po vsej Severni Ameriki ustanavljajo krožke in akcijske odbore v okviru svojih podpornih organizacij ali pa ustanavljajo nove. Predvsem podpirajo akcije za hrano materam in otrokom, sodelujejo pa tudi pri zbiranju zdravil. Organizacija ameriških Slovencev SANS je zbrala že precej zdravstvenega in drugega materiala, ki ga v kratkem namerava poslati v domovino. Mnoga slovenska društva v Ameriki prirejajo razne prireditve v podporo nabiralnih akcij, pa tudi mnogi posamezniki žrtvujejo znatne prispevke v te namene. Slovenska narodna podporna enota je darovala 1000 dolarjev, razni Slovenski narodni domovi po 500 dolarjev itd. Prav tako dobro uspeva tudi knjižna akcija, ki jo je sprožila organizacija ,,Progresivne Slovenke , in so mnoge šole v Sloveniji dobile že lepo število angleških strokovnih in leposlovnih knjig. Velik razmah kmečkih delovnih zadrug v Makedoniji Kmečke delovne zadruge v Makedoniji se hitro razvijajo. Samo v bitoljskem okraju je bilo zadnje dni ustanovljenih 12 novih zadrug, razširjenih pa 21. Nanovo se je včlanilo v zadruge 1118 kmečkih gospodarstev. noma nacističnega značaja, na tisti prireditvi, na kateri so sodelovali ilegalni SA-jevci v belih srajcah in belih nogavicah, na kateri je govoril tudi Maier Kaibitsch in že takrat navduševal mladino v velenemškem duhu, na kateri so udeleženci med „Sieg Heil" — klici pozdravljali z dvignjeno roko — z nacističnim pozdravom, na prireditvi, ki jo je sam Maier Kaibitsch označil za prvi ilegalni „Aufmarsch“ SA na Koroškem. Zakaj bi se torej čudih, ako isti Ferlitsch danes spet sanja o „velikem rajhu", o tistem rajhu, ki so ga ilegalni nacisti pripravljali tudi na prireditvi leta 1937 v Št. Jakobu. Do tukaj pismo iz št Jakoba. Po vsem tem pač najnovejše Ferlitscheve izjave nikakor niso kaj novega, novo je samo to, da je očitno postal po vojni precej pozabljiv. Danes se ne spominja več ,da bi v Strassburgu govoril kaj o rajhu, prav tako pa se tudi ob procesu proti krvniku koroških Slovencev Maier Kaibitschu ni več spominjal, da bi bila prireditev v Št. Jakobu leta 1937 nacističnega značaja. Pri zaslišanju je namreč izjavil, da je imela prireditev »nacionalno-koroški" značaj in da je on govoril v »patrio-tičnem" duhu — mogoče celo podobno kot v Strassburgu. Nestvor z dvojnim licem Za kominformsko politiko je predvsem značilna dvoličnost in neskladnost med besedami in dejanji. Dokazov za to je vsak dan več. Tudi na Koroškem. Pred nedavnim je celovški „Volkswille" pisal o nekem sestanku „zastopnikov mirovnega gibanja" v Trstu. Dejansko pa se je tam zbrala peščica pravih vojnih hujskačev, ki so se pod krinko ..golobov miru" zaman trudili, da bi kogar koli prepričali, da je vojno huj-skaštvo proti demokratični in socialistični Jugoslaviji miroljubno dejanje. Neki „zastoprik koroškega mirovnega gibanja" — ime je „Volkswille“ sramežljivo zamolčal — se je pokazal posebno miroljubnega ko je rohnel proti temu, da avstrijska tiskarna v Celovcu omogoča izhajanje Slovenskega vestnika. Iz miroljubnih namenov je udrihal po koroških Slovencih, ker so se odločili, da bodo pri prezidentskih volitvah podprli kandidaturo splošno priljubljenega dunajskega župana dr. Kornerja. Posebno pa se je razburjal nad tem, da v Celovcu ne visijo več table z napisom: Karaten frei und unge-teilt". O vsem tem pa ni črhnil niti besedice „Volkswille“-jev pankert, Id ima edino nalogo, da v mešanici belogardistične slovenščine, ustaške hrvaščine in ponemčurjene kaci-janščine prežvekava neprebavljive laži iz Moskve in Budimpešte. Skrivaški »borec", ki se je po poldrugoletnem slepomišenju z ..brezposelnostjo končno le ojunačil, da je pod svojo novinarsko revščino pritisnil svoje umazane prstne odtise, pa je še vedno premalo korajžen, da bi koroškim Slovencem, katerim se gratis in franko vsiljuje, odkrito povedal: Tudi jaz revček Andrejček sem za to, da bi na vseh javnih poslopjih na Koroškem večno viseli napisi: »Karaten frei und ungeteilt". Tudi jaz ..Slovenski borec" sem za to, da bi se slovenskemu ljudstvu na Koroškem onemogočilo izdajanje lastnega tiska v Celovcu. Sploh som jaz kominforma proti temu, da na Koroškem še vedno živijo Slovenci, ki se čutijo kot del vsega slovenskega naroda, ki se trudijo zfe mirno sožitje obeh narodov v deželi na jiodlagi enakopravnosti in za dobro sosedstvo med narodi to in onstran Karavank. Kominforma je res nestvor z dvojnim licem. Poštenja ne odraža ne eno ne drugo. Med nemško govorečimi ljudmi na Koroškem rovari proti slovenskemu ljudstvu s šovinistično gonjo, Id jo zadnje tedne še posebno razpihujejo koroški dnevniki. Če pa se štuli med slovenske ljudi, pa skuša zakriti svoj pravi obraz s krinko »naprednih koroških Slovencev". Take vratolomne burke pa pri našem ljudstvu ne vlečejo. V najboljšem primeru vzbujajo kvečjemu — pomilovanje, gnus in prezir. Žalostna vloga obrekovalcev Že dopis iz Bmce, ki smo ga objavili v zadnji številki, je pokazal, kako je naše zavedno ljudstvo ocenilo dogodke na letnem zboru tako imenovanega »Narodnega sveta koroških Slovencev". Tudi »Slovenski poročevalec" — glasilo Osvobodilne fronte Slovenije je napisal o tem nekaj pripomb in pravi med drugim: V poročilu »Našega tednika" smo našli pametno misel. Takole pravijo: .......Kot živ del slovenskega naroda hočemo pozitivno soustvarjati na polju naše narodne kulture in hočemo biti sodeležni skupnih sadov te kulture. To je naravno dejstvo, ki ga ne moremo in ne smemo prezreti". Povsem točno; in mi se vsaj po takšnih načelih tudi ravnamo. Z zanimanjem spremljamo kulturno ustvarjanje zamejskih Slovencev. Menimo, da je na primer lep prispevek naši skupni slovenski kulturi predstavljal prav vsak obisk raznih pevskih in folklornih skupin izza meja v naši svobodni domovini. Prav tako pa se trudimo, da omogočimo vsem Slovencem, ki žive izven meja, da so lahko deležni sadov naše kulture. Naši bratje na Koroškem prav gotovo lahko to sami ugotove. Saj so z odprtim srcem sprejeli slovensko knjigo, slovenski film, slovensko opero, pa razne pevske in folklorne skupine. Vsekakor je domovina ustvarila že precej možnosti, da lahko vsak član našega naroda, če hoče, seveda, sodeluje pri ustvarjanju naše kulture in je lahko sodeležen tudi njenih sadov. Samo nečesa ne smemo pozabiti. Vedeti maroma namreč, kaj pod pojmom kulture razumemo. Mi razumemo pod tem vrednote, ki so in bodo vedno rastle iz naše lepe domovine, iz našega čudovitega ljudstva in nikoli iz taborišč za razseljene osebe ali podobnih dvomljivih virov. Našo kulturo so ustvarjali in jo vedno bodo ustvarjali najboljši in najzvestejši sinovi ljudstva, ljudje Prešernovega, Cankarjevega, Župančičevega ali Vorančevega kova, nikoli pa razni kaplani Babniki, generali Rupniki, ministri Kreki in podobna druščina. Judeži, ki za peščico de- narja prodajo to, kar je vsakemu poštenemu človeku najsvetejše, pa potem žele kot hlapci fašizma s svojimi zločini še prekositi svoje gospodarje, pač nimajo tiste moralne moči, ki je potrebna vsakomur, ki želi biti ustvarjalec nekih trajnih vrednot. Tako je in bo ostalo ne samo pri nas Slovencih, ampak pri vsakem narodu. In še ena pripomba. Vsemu svetu je znana resnica o naši domovini, resnica, na katero je lahko ponosen prav vsak član slovenskega naroda. Te resnice ne more skaliti nobeno, še tako umazano obrekovanje. To resnico morajo priznavati tudi oni, ki so po svojem prepričanju nasprotniki ureditve, kakršne si je naše ljudstvo ustvarilo. Kdor pa kljub tej resnici zatrjuje, da naše ljudstvo trguje z usodo svojih bratov onstran meja, kdor si dovoljuje ocenjevati kot slučajen politični veter deset let naše revolucije z vsemi nadčloveškimi napori naših ljudi in milijon in sedemstotisoč žrtvami vred, kdo ob ocenjevanju naše domovine uporablja za primerjavo Hitlerja, Gobelsa ali Rosenberga, ta se po svojih besedah, po svoji žalostni vlogi in po svoji moralni vrednosti ne razlikuje prav nič od stalinskih lažnivcev, čeprav slučajno ne objavlja svojih »umotvorov" v kakšnem informbirojevskem organu, pač pa v Tischlerjevem listu »Naš tednik — Kronika". Praga. — Praški radio poroča, da je na sestanku partijskih članov češkoslovaškega generalnega štaba minister za narodno obrambo Aleksej Cepička obtožil svojega pomočnika generala Bedricha Raicina in še nekega generala, da sta opravljala »diverzantsko aktivnost" in sodelovala pri zaroti za strmoglavljenje sedanje vlade na češkoslovaškem. Resolucija, ki je bila sprejeta na tem sestanku, pravi, da bomo kmalu začeli »likvidirati" privržence bivšega zunanjega ministra Vladimirja Clementisa, sekretarja Pokrajinskega komiteja KPČ za Brno Otona šlinga in člana Centralnega komiteja KPC Marine Syermove. (Tanjug). FRANCE MAROLT ravnatelj glasbeno narodopisnega in* stituta v Ljubljani, je za vedno zatisnil oči. O preminulem skladatelju in folkloristu, ki je bil dobro znan tudi med koroškimi Slovenci, bomo poročali v prihodnji številki. JUsma in Jugoslavije Polnih deset let je minilo od tistih groznih dni, ko so na slovenska tla prihrumeli okupatorji in začeli požigati in moriti. Ta strašna obletnica je pa zvezana še z neko drugo, ki pa ja svetla in lepa — z ustanovitvijo Osvobodilne fronte, ki je bila ustanovljena še isti mesec. To je obletnica velikih zmag in neštetih svetlih in lepih spominov. Takrat se je res zgodilo kakor pišejo pravljice: vse ljudstvo je vstalo proti sovražniku. Nič ni čakalo, nihče ni spraševal, kja bo dobil orožje. Ljudje so se borili tudi z golimi rokami, če je bilo treba. Ljudje, skromni in preprosti, o katerih skoraj nihče ni vedel, da so sploh na svetu, so v tistih dneh čez noč postali junaki. Mladi pastirčki in pastirice, preprosta kmečka dekleta, žene in matere, starci poleg fantov in mož, vsi so bili vključeni v Osvobodilno fronto. Vsak po svoje se je boril in delal proti sovražniku. Mnogo prelepih zgodb pripovedujejo iz tistih časov zgodb o neverjetnih junaštvih, o skoraj bi lahko rekla čudežnih zmagah. Bolj pravljicam kakor resnici so podobne in vendar so resnične. To je na primer zgodba o mladi Gorenjki, tovarniški delavki Ančki, ki se je borila kot partizanka. Ko je bila četa že vsa izmučena, od težkega boja oslabljena, obkoljena od mnogo močnejšega sovražnika, na kraju, kjer ni bilo niti pravega kritja se je mlada pogumna Ančka s krikom »Na juriš!" pod točo krogel pognala naravnost proti sovražniku. Za njo so jurišali borci in — zmagali so. Ali zgodba o junaški pastirici, še napol otroku, ki je kot partizanska bolničarka rešila brez števila življenj. Iz najhujšega ognja je reševala ranjence, sama hudo ranjena ni odnehala, dokler ni rešila zadnjega. Danes ima najvišje odlikovanje, ki ga je prejela od države za svojo hrabrost. Prav tako so pa zanjo in za vse, ki jo poznajo dragoceno odlikovanje brazgotine na njenem obrazu — spomin na tiste čase. Toliko, toliko je takšnih zgodb. Mnogo jih je danes napisanih, še več pa jih živi v spominih. Vsako leto ob obletnici ustanovitve Osvobodilne fronte ožive, ko bivši partizanski borci h) aktivisti obiščejo partizanske kraje, kjer so med okupacijo delali, trpeli in se borili. Ne zamerite. Preveč sem se razgovorila. Hotela sem vam povedati, kako se letos pripravljamo na praznovanje desete obletnice ustanovitve Osvobodilne fronte. S pripravami smo začeli že sredi preteklega leta. Ko je lani septembra Izvršni odbor OF Slovenije pozval frontne organizacije in delovne kolektive na tekmovanje v čast obletnice je bil odziv takoj zelo velik. Doslej največji delovni uspeh so dosegli rudarji živosrebmega rudnika v Idriji, ki so 57 dni pred napovedanim časom izpolnili petletni plan. Tudi železaiji iz Jesenic so se zelo postavili, pa delavci tovarne »Iskra" iz Kranja in drugi. Med frontnimi organizacijami je pa predolga vrsta imen, da bi jih naštevala. Najbolje in najbolj pravično bo, če rečem, da se povsod trudijo, da bi bili med prvimi in najboljšimi. Kar 10.000 novih članov je v zadnjih mesecih okrepilo te organizacije. Zmagovalcem v tekmovanjih bodo razdeljene lepe praktične nagrade. Najboljše frontne organizacije na podeželju bodo dobile opremo za frontni kotiček, radio aparate in knjižnice. Za najboljše delovne kolektive pa bo lepo in praktično darilo kamion, avtobus ali denarna nagrada ter kongresne zastave. Odlikovani bodo tudi posamezni najboljši člani fronte. Prejeli bodo posebna, frontna odlikovanja. Tistim, ki doslej iz katerih koli razlogov še niso popravili in obnovili med vojno porušenih domov, bo razdeljena podpora v skupnem znesku 41 milijonov dinarjev. Poleg toga bodo lahko kupili gradbeni material po znižanih cenah. Tudi slovenski umetniki bodo praznik Osvobodilne fronte proslavili z novimi deli. Deset avtorjev je napisalo scenarije za umetniški film. ki obravnava borbo Ljubljane med okupacijo. Skladatelja Ubald Vrabec in Marjan Kozina sta skomponirala slavnostni overturi. »Triglav film" je izdelal lep dokumentarni film iz ljubljanskega življenja, ki zajema znamenitosti Ljubljane v preteklosti in sedanjosti. Dalje bo izšlo tudi več knjižnih del, ki bodo obsegala slovensko literaturo pred vojno, ki je posredno vplivala ria čas Osvobodilne fronte, izbrane partizanske črtice ter iz povojnega časa. To je samo površen oris poglavitnih priprav. Poglavje zase so pa priprave pri posameznih organizacijah po mestih in na deželi. Če bi vam hotela o tem pisati, bi morala pisati ves dan in potem bi tudi vi morali ves dan brati moje poročilo, /to bi bilo pa že preveč, kajne? Le toliko rečem: vsi se pripravljamo in pripravljamo se z velikim veseljem in navdušenjem. Po vseh v dvoranah zadružnih domov dostikrat dolgo v noč gore luči. Tako je tudi v mestih in industrijskih krajih. Kjer koli je kakšna dvorana ali večja društvena soba, ta ima v teh dneh dostikrat mnogo gostov. V eni študirajo novo igro, v drugi se vadijo novih pesmi, deklamacij ali imajo vaje razni orkestri in plesne skupine. V mnogih krajih prihajajo sodelujoči k vajam po ure daleč. Ne izostanejo tudi ob slabem vremenu. Kajti praznik se bliža. Dobro moramo biti pripravljeni nanj. In kakor lahko presodite po vseh naših pripravah, ki sem jih tukaj zelo površno opisala — tudi bomo. S. iighbbgjehi 11. april, »reda: Leon 12. april, četrtek: Julij 13. april, petek: Hermenegild SPOMINSKI DNEVI W. — 14. 4. 1942 — Nasilna izselitev koroških Slovencev. 12. 4. 1912 — Umrl v Krškem pisatelj Janez Mencinger. — 1848 — »Novice" objavile poziv, naj zahtevajo Slovenci zedinjenje vseh slovenskih pokrajin v eno upravno celoto. — 1945 — Umrl prezident ZDA Franklin D. Rosevelt. — 1869 — Rojen Rihard Jakopič, veliki slovenski slikar. 13. 4. 1855 — Rojen v Poljanah nad Škofjo Lo- ko slikar Jurij Šubic. — Škofiče V naši drugače tako mirni vasi se je dogodil nečuven in grozoten zločin, ki je razumljivo razburil bližnjo in daljno okolico. Kmetija pri po domačem Cenclnu v Papra-čah je na samem, najbližji sosed je orožniški stražmojster. V tej hiši je bil izvršen v noči od 4. na 5. aprila zločin, ki si ga človek pri zdravi pameti ne more predstavljati. Posestnika Cenclnove kmetije, Mihajela Hafnerja, ki je spal v kuhinji na divanu, je zločinska roka kruto ubila. S sekiro mu jd zločinec dobesedno razbil glavo ter so ga v tako do nepoznanja izmaličenem stanju domači našli, lri si pa ponoči niso upali zločina javiti na orožniški postaji. Takoj so ugotovili zločinca v osebi komaj 18 letnega Arnolda Segerja. Morilec je bil pri Cenclnu nekaj časa kot kmečki delavec zaposlen. Nasproti domačim je večkrat izjavil, da hoče odpotovati v Italijo. Po zločinu je pokazal Seger zverinsko hladnokrvnost, ko je mirne duše oropal umorjenemu različne stvari, obleko in denarnico s sicer neznatno vsoto denarja. Nato je pobegnil in ga trenutno še niso prijeli. Morilec Seger je približno 170 cm velik, vitek in oblečen v skoraj novo svetlo črtano obleko, v rujavo kariranem plašču, je verjetno brez klobuka in nosi črne nizke čevlje. Mednarodno tiralico »a zločincem »o »vedli in so italijanske in nemške oblasti v posesti točnega popisa njegove osebe in prej ah slej bo Seger izročen rola pravice, kjer bo moral za svoj zverinski zločin odgovarjati. Seger je najstarejši sin devetčlanske družine pomožnega delavca, Id živi v zelo neugodnih gmotnih razmerah. Težke socialne razmere so nedvomno vplivale na domišljijo še nedoraslega zločinca, poleg tega pa so, kakor pravijo, pogosti obiski gangstrskih filmov gotovo tudi razvili v njem zločinske nagone, ki jih je v oni noči v nezaslišanem zločinu, zverinskem umoru, spremenil v dejanje. »Deseti brat44 pri Cingeleu na Trati Pri Cingeleu na Trati smo imeli preteklo nedeljo dobrodošlo gostovanje. Podjetni in požrtvovalni igralci Slovenskega prosvetnega društva „Gorjanci“ v Kotmari vesi so nas obiskali in na našem odru v dvorani pri Cin-eglcu uprizorili lepo narodno igro „Deseti brat" po priljubljenem romanu prvega slovenskega romanopisca Josipa Jurčiča. Mnogi izmed starejših so še dobro spominjajo, kako je ljudstvo roman „Deseti brat", ko ga je Mohorjeva družba izdala v izboljšani in ilustrirani obliki, rado bralo, mnogi so ga brali po večkrat in se zatopili v ono težko, toda tudi lepo in slikovito dobo iz preteklosti slovenskega naroda s svojimi markantnimi tipi in značaji, ki jih je znal Jurčič tako mojstrsko obdelati. Razumljivo je, da občinstvo scene iz „Desetega brata" tudi nazorno rado vidi na odru in še toliko bolj, ker so kotmir-ški igralci igrah prav izvrstno, ker so igro že doma preizkusih. Kotmirški igralci so zares v polni meri izpolnili pričakovanje občinstva, ki se je zbralo pri Cingeleu. Od prvega do zadnjega dejanja obširne igre so ljudje pozorno sledili razvoju drame v napetem pričakovanju, kako se bodo različni zapletljaji razpletali in kakšen bo konec. Posamezne scene so gledalce naravnost navdušile do prisrčnega smeha in razigranosti, nekatere pa tudi ganile do solza. Konec pa je vse zadovoljil in vsi so bih srečni z Manico in Kvasom, ki sta končno dosegla svoj cilj. Kotmirčanom smo vsi za ST. JAKOB Zadnjo nedeljo smo spremili Bistrovega očeta iz Breznice na njegovi zadnji poti, na pokopališče pri sv. Jakobu. Deževalo je precej močno, kljub temu pa se je vil izredno dolg žalni sprevod proti farni cerkvi, na kraj, kjer se bo rajni odpočil od truda polnega življenja. Spremila ga je na njegovi zadnji tudi požarna bramba, saj je bil preminuli Bi-strov oče v prejšnjih letih, ko mu je to dopuščalo zdravstveno stanje, vedno njen aktiven član. Kot Slovenec se je odzval klicu naroda in postal član Osvobodilne fronte, Slovenski vestnik pa mu je od prve številke bil najbolj priljubljen časopis. Zadnja leta ga je mučila zahrbtna in neozdravljiva bolezen, hiral je vedno bolj in bolj, pretekh petek ponoči pa se je moral ukloniti neizprosni beli ženi — »mrti, star 65 let. Številna udeležba pri pogrebu je bil zgovoren dokaz, kako priljubljen je bil med našim ljudstvom. Naj počiva mirno v domači zemlji, žalujočim zaostalim — ženi in otrokom — pa naše iskreno sožalje! prijetni užitek, k so ga nam preteklo nedeljo poklonih, zares zelo hvaležni. Omeniti pa moramo še kotmimrške pevce, mešani, zbor, sestoječ iz samih mladih moči, ki je pod vodstvom svojega pevovodje z izbranimi pevskimi vložki odlično izpolnil spored in so nam dobro zapete pesmi, kakor „Sinoči je pela", ali »Skrjanček poje, žVr-goli" in druge segle v globino. Brez dvoma obeta ta pevski zbor še lepe uspehe, če bo vztrajno korakal po poti, ki si jo je začrtal. Tako je minil vsebinsko bogat popoldne in je le škoda, da se zaradi slabega vremena mnogi prireditve niso udeležili in so tako nekaj zamudili, kar jim je lahko žal. ŠT. PRIMOŽ V PODJUNI • Zgleda, da pri nas ne minejo prazniki brez slovenske prireditve. Kakor ob Božiču smo se sešli tudi sedaj ob Veliki noči na kulturni prireditvi, tokrat trikrat zaporedoma. Zadnjič je j domače prosvetno društvo na Malo Veliko j noč ponovilo igro ..Zadnji vitez Reberčan" in sicer že v drugič. Seveda je bila pičla Vog-lova dvorana spet premajhna, kar je pri nas menda že dolgo običajno, odkar se vršijo v njej slovenske prireditve sploh iz enostavnega razloga, ker je pač premajhna. Tokrat smo opazili med gledalci več gostov iz bolj oddaljenih krajev in vasi, iz škocija-na, Grablje vesi, Mokrij ter od onstran Bele. Od tam so prišli tudi tamburaši, ki so otvo-rili prireditev ter, izpolnili tudi odmore med igro. Svirah so neutrudljivo in ker pri nas že dolgo nismo slišali več tamburic, teh najbolj pristno slovenskih instrumentov, se nam je zdela pesem za pesmijo lepša. Zasvirali so tudi ob koncu igre še nekaj narodnih. Naš fantovski pevski zbor pa nam je posebno posrečeno zapel ceh komad najnovejših narodnih pesmi. Pokazal je, da bo vreden naslednik starega moškega pevskega zbora, da bo za prihodnjo dobo čuval v našem kraju naš najlepši in najdražji narodni zaklad — našo pesem. Prireditev je izzvenela v zabavi ob plesu in družabnem kramljanju. Ob teh pogostih obiskih igre in gneči, ki je nastala vsakikrat, smo prav posebno občutili pičlost Voglove dvorane, ki jo uporabljamo za naše prireditve in ki nikakor ne odgovarja potrebam obširne okolice, na privlačni sili slovenskih prireditev in trudapolnih pripravah za igro. Menda kričeče potrebe po večji društveni dvorani še nismo nikoli tako živo občutili kakor prav ob uspehih zadnje igre. Št. Primož je slikovita vasica, ki šteje poleg šole in cerkvice podružnice komaj še par hiš In leži ob prometnem križišču polhribovite od ostale doline vzvišene planote med Belo, Klopinjskim jezerom in Dobrlo ve»jo, M to imenujejo ..Poland" ..Vrhi" m na* »aram tega kličejo ,,Vršani", precej v njeni »redi. Tako torej ni bolj primernega kraja za slovensko prosvetno središče kakor Št. Primož. Žal pa on svoje vloge ne more vršiti v potrebni meri prav zaradi premajhne dvoran«. Prostrana dvorana sredi t« cele pokrajine, ki je po svojem zemljiškem površju »vet zas*. ki je ohranil narodno zavest mnogo bolj od obdajajočih jo krajev in Id teži zaradi tep* toliko bolj po slovenskem prosvetnem središču, je velika narodna potreba. To toliko bolj, ker ta prostrani kraj trenutno nima niti cerkveno- ne državno-uprav-nega središča in je tako raztrgan na razn« občine in deloma fare, ki posegajo sem,