I. redna glavna skupščina društva „Pravnik" v Ljubljani.
Dne 26. januvarja t. 1. zvečer zbrali so se društveniki „ Pravnikov!" prvič v glavno skupščino, da so si volili načelnika, odbor in dva preglednika računov za to leto v zmislu § 9. društvenih pravil. Zbor je bilo lepo videti, ker sešlo se je 34 članov v magistratni dvorani, katero je prepustila blagonaklo-njenost mestnega župana, gosp. Grassellija. Pričel je zborovanje načelnik osnovalnega odbora,, o. kr. dež. sod. svetnik gosp. J. Vencajz s sledečim nagovorom:
Slavna skupščina!   Čestita gospoda!
Osnovalni odbor podaje Vam v pozdrav poročilo, da so pravila društva ^Pravnik" po vladi potrjena. Pravniki slovenskega naroda imajo sedaj svoje zakonito društvo!
Porodilo se je novo društvo, ko so Slovenci završili prvo štiri-desetletnico svojega samosvestnega gibanja in javnopravnega življenja.
Svoboda, ki je z usodnim letom 184 8. zasijala avstrijskim narodom, obudila je tudi Slovence, da so jeli zahtevati pripoznanje svojega narodnega značaja in veljavo svojega jezika v javnih uradih in šolah. Osobito zahteva glede jezika utemeljevala se je s tem, da bi trpela svoboda in uprava narodova, ako bi %e zanemarjala slovenščina po učilnicah in ako bi se uradovalo v jeziku, narodu tujem V prvič je izrecno zahtevala znana adresa Dunajskih Slovencev do deželnega zbora kranjskega, da se ^nameščajo po uradih samo popolnoma vešči deželnemu jeziku". Odslej se je pa ta zahteva pogosto ponavljala i v deželnem i v državnem zboru Deželni zbor jej je tudi pritrdil in celo poslal ministerstvu peticijo, da se poslovene zakoni.
V državnem zboru pa, navzlic vsem prizadevam, ni imela toliko vspeha. Pospešiti bolj vso to stvar, obrne se „slovensko društvo v Ljubljani" do vlade in zahteva, da se uraduje po naših pokrajinah dosledno in popolnem slovenski.
-   35  —
3*
Vlada je vsled tega že aprila meseca 1. 1848. naročila „sioven-skemu društvu", naj oskrbi poslovenjenje državljanskega in kazenskega zakonika. Pozneje je odredila, da se morajo i drugi zakoniki prevesti na naš jezik in da naj se s slovenskimi strankami uraduje slovenski. Omenjam le ukaza tedanjega pravosodnega ministra Samaruga z dne 26. junija 1848, ki veli, naj se uraduje slovenski. Zapovedalo se je nadalje še istega leta, da se priuče vsi uradniki, ki hočejo služiti po slovenskih pokrajinah, slovenskemu jeziku. Taisti ukaz je pozneje ponovil i Bach.
Odsihdob se je pod raznimi vladnimi sistemi več ali manj ustrezalo temu delu slevenskega programa, dokler ni nastopila sedanja vlada, pod katero narod s posebno odločnostjo zahteva, da mu oblastva de-janjsko spoštujejo jezik, da mu dosledno zvršujejo ustavno zajamčeno enakopravnost. Vlada sama se ne protivi temu zahtevanju, marveč je že izrazila z nekaterimi naredbami in ukazi, da odobruje in da celo hoče slovensko uradno občevanje s Slovenci. Pravniki pa, ki služijo v slovenskem narodu in kateri imajo pred očmi rečeno zakonito zahte-vanje in zakonito stališče vlade, čutijo na drugi strani veliko neugodnost, da se slovenski jezik do zadnjega časa ni gojil po uradih enakomerno kakor v zasebnem in drugače v javnem življenji.
Utemeljena potreba, dobiti i za pravno stroko dovršen in enoten jezik, porodila je med nami društvo ^Pravnik", kakor pred kratkim na Moravskem „Pravnicko Jednoto". Naše društvo torej ima gojiti vede pravne in državne s slovenskim jezikom, vzdržavati v to svrho strokovni list, pospeševati izdavanje zbirk zakonov v slovenskem jeziku in sicer urediti duševno življenje in razvijanje pravnikom, služečim v slovenskem narodu. Kar ni možno doseči posameznemu človeku, doseže naj sila združenih moči.
pViribus unitis!" — geslo je slavnoznano našemu presvetlemu cesarju! I mi se ravnajmo po njem, nam bodi skrb, da se ugodni uspeh zagotovi pričetemu! —
Poleg duševne zmožnosti so resnost, strogost in žilavost prve čednosti, ki morajo odlikovati pravnika. Uporabljajmo jih v prid novorojenemu društvu, da bode „Pravnik", na trdnih tleh stoječ, varno duševno zavetje svojim članom. Vsak pravnik, društvenik žrtvuje naj za ta biser, kar premore mu um, kar srce, — in uspeh je zagotovljen. Ponosno se bo dvigal ^Pravnik", krepki sin domačega pravniškega stanu,  krasno
—   36  —
se razcvital, širil se in rasel, da dorase do vrha, vreden samostojen vrstnik svojim starejšim bratom.
Slavna skupščina! Kar se je pa doseglo na polji duševne omike in narodne ravnopravnosti, doseglo se je v dobi, ki jo vlada presvetli nam Fran Josip I., cesar avstrijski. Njega vzvišena modrost pospešila je razvoj našega pravnega življenja, tedaj pod Njega visokim zaščitom hoče „Pravnik" zvrševati svoje delo. Pozivam tedaj slavno skupščino, da za pritrdilo s trikratnim vsklikom slavi svojega vladarja: — „ Slava!"
Skupščina, ki je govornikovim besedam tii in tam glasno pritrjevala, ustregla je z navdušenjem zadnjemu pozivu, kličoča trikratno „Slavo" premilemu vladarju.
Za tem je gosp. dr. V. Krisper nasvetoval, naj se načelnik društvu imenuje vsklikoma, in to gosp. dr. Fr. Papež, odvetnik in deželni poslanec v Ljubljani, češ, da so v le-tem združena vsa potrebna svojstva. Oporekanja temu nasvetu ni bilo, pač pa se mu je izražalo morda soglasno odobravanje in gosp. dr. Papež je za svoj nastop skupščino ogovoril:
Visokočestita gospoda! Zahvaljujem se Vam za nepričakovano čast, katero ste mi skazali s tem, da ste me izvolili načelnikom tega mladega društva. Sedaj, ko imamo društvo, treba nam je delovati takoj in pri tem nas bode pred vsem oživila misel, da to društvo nikdar popreje ni bilo tako potrebno, nego ravno sedaj, in sicer zato, ker se nikdar v poprejšnji dobi ni toliko in ne to zahtevalo od praktičnega jurista v njegovem službovanji, nego kar tačas zahtevajo javna oblastva in posebno visoka vlada sama. To zahtevanje je nam znano; naravno torej — in to sem hotel omenjati v prvi vrsti, — da bode posebno ta misel oživila delovanje našega društva.
Najbližja naloga nam bode vzdržavanje, oziroma nadaljevanje edinega našega strokovnega lista in skrbeti nam bo ne samo, da pridobimo si dopisovalcev, marveč tudi da ohranimo listu one izvrstne sodelavce, kateri so s svojimi sijajnimi močmi pripomogli, da si je „Pravnik" stekel v poslednjem času tolikšno zasluženo hvalo.
Treba nam je že samo za to, da bode naš list vztrajal, mnogo dohodkov, a drugih ne bodemo imeli nego po članarinah in po naročilih na list.
—   37   —
Za platonično naklonjenost, za golo govorjenje o potrebi našega društva, našega lista, o vzajemnosti pravnikov i. t. d. nam je malo mari ¦ mi živimo v dobi velikih gmotnih žrtev za velike namene, v dobi delovanja s kondenzovanimi močmi; to dobo hočemo tudi mi razumeti in za to je pa tudi očividno, da ne bodemo mogli biti eksklu-zivni, ker nam je pred vsem drago, da imamo takoj zaupanje, katero si bodemo tudi ohranili.
Zaupanje v naše društvo se je nam takoj pričetkom pokazalo s tem, da se je v zadnjem tednu in do zadnje ure, kakor mi kaže moj imenik, vpisalo tako veliko število udov.
Naše društvo ne bode ekskluzivno, — to hočemo dokazati tudi po društvenem vedenji. Radi bodemo videli v naši sredi kot gosta vsakega pravnika naše države, vsakega prijatelja naše stroke, in še rajši bi ga vsprejeli našim udom.
Gospoda moja! Osnovali smo si društvo, kateremu je najvišji smoter kulturno delo, ono kulturno delo, katero je bilo v poprejšnjih časih nekako zanemarjeno. Za tako delo se nam pri našem zakonitem postopanji ni bati nobenega nasprotnika, a če bodemo imeli nasprotnikov, ti nam ne bodejo škodovali, ti nas bodo oživljali v to, da jih bodemo naučili boljšega prepričanja o nas. Odboru pa bode treba postopati previdno, tako tudi vsakemu članu, brez ozira na medsebojne osebnosti edino le za dobro stvar! Prosim, visokočastita gospoda naj si izvoli sedaj odbor našega društva. (Dobro !)
Vsklikoma sta bila na to izvoljena preglednika računov: gg. dr. Jamej Zupane, c. kr. notar, in dr. Fran Munda, odvetnik, oba v Ljubljani. A v odbor so bili poklicani z volitvijo po listkih (— skrutinatorji gg. dr. Fr. Stor, dr. D. Majaron in K. Pleiweiss —) nekaj soglasno, nekaj z veliko večino glasov sledeči gospodje: a) kot vnanji odborniki: dr. Andrej Ferjančič, drž. pravdnika substitut in državni poslanec; dr. Janko Sernec, odvetnik v Mariboru, in Bogdan Ter novec, c. kr. dež. sod. svetnik v Trstu; — b) kot Ljubljanski odborniki: c. kr. dež. sod. svetnik Karol Pleško, c. kr. dež. sod. svetnik Janko Vencajz, c. kr. dež. sod. pristav Anton Leveč, c. kr. finančne proku-rature pristav Emil Gutmann, c. kr. notar Ivan G o gola, odvetniški kand. dr. Danilo Majaron, vsi v Ljubljani in c. kr. avskultant dr. Janko Babnik, tačas v Litiji.
—   38   —
Za sklep zborovanja, ki je trajalo skoro dve uri, izprego-voril je gosp. dr. Ivan Tavčar, in, omenjajoč zasluge osnovalnega odbora, predlagal zahvalo temu odboru, osobito njegovemu načelniku gospodu svetniku Vencajzu. Temu se je soglasno pritrdilo in skupščina se je zaključila.