psacanu ▼ goTovim
^ N E v 1
[SLOVANSKEGA SVETA ILITERARNO - KULTURNA REVIJA
8. II. 849.
DR. FR. PREŠEREN
8. II. 933.
LETNIK II. K N 3 I G A 3
£vtc\r!,l:./i;Aa?mie " Albreht - M. Bekar-Esen - B. Borko - V.Bučar - V. Car Emln - Dr. Fr. Derganc Dragutm M. Domjanič - E. Gangl - M.Gaspari - O.Gaspari - D. Gorinšek - R. Jakopič - E.Justin - J. Kač Dr. V. Korun - M. Kunčič - K». Meško - A. Mohor - L. Mrzel-Frigid - J. Nardin - Z. Ocvlrk - SI. Osterc - P. Pehanl Dr. V. Perhavec - I.Peruzzi - L. Peterlin-Batog - R. Peterlin-PetruSka - Al.Pikel J. Plestenjak - J.E.PolAk B. Račič - A Rap6 - A. Sirk - G. Strniša - J. Suchv - Avgusta Šantel - S. Santet - Katja Spur - R. Šubic J.Tavčar - Fr. Tratnik - Jos. Vandot - Iv.Vavpotlč - Dr. Fr. Veber - Dr. Fr. Zbašnlk - I. Zupane - I.Žagar
■MHM
smmmamm
p» •	VB
F i r n e z i
Laneno oije
R i c i n o v o olje_
Turško rdeče oije
Tropine 37/38%
Pločevinasti sodi
lastnega izdelka po najnižjih cenah.
Domači proizvodi znamke
„HROVAT"
Po strokovnjakih priznana najboljša kakovost Za trgovce najboljši uspeh in primeren zaslužek
TOVARNA KRANJSKEGA LANENEGA OLJA IN FIRNE2A
HROVAT & KOMP. * LJUBLJANA
DUNAJSKA CESTA ŠT. 1a'IH. - TELEFON ŠT. 2 9-01, 23-03 EKSPOZITURA: EEOGRAD, TRAVNIČKA 1, TELEFON 28-0-11
■■H
TPrisina
belokranjska vina
od priznano dobrih vinogradnikov, bela in črna, ima stalno na zalogi po konkurenčnih cenah
»nEEOKllANJSKA KLET«
vinarska zadruga, LJUBLJANA Vil, Gasilska cesta 3
r i d i i e in prepričaj te se!


ODMEVI
slovanskega sveta.
iferarno kulhurria reviia^H
letnik II. • knjiga 3 (7-9)
O ribiču, kaplanu in o rom
Vsako leto je prihajal na počitnice k svoji sestri, ki se je bila primožila na gostilno v trgu. Obiskaval je domače kraje ali pa je stikal po grajski knjižni* ci. Kaj rad in kar po vse dneve pa je s svojim sinčkom pretičal tudi pri vodi in po gozdovih. Do trške »boljše« druž* be mu ni bilo nič. Zvečer je sam pose* dal v preprosti domači gostilniški sobi. Žuleč viržinko, je ob kozarcu vina mo* droval o vremenu in o letini ali pa je pisal svoje beležke.
Bilo je še pred vojno, ko sem se z njim pobliže seznanil. Kolikokrat sem bil kakor zaverovan vanj. Zamaknil sem se v njegove jasne, šegave oči pod viso* kim, širokim čelom in s pravo naslado poslušal gladko, izbrano govorico, ki mu je vrela iz ust kakor živ, osvežujoč stu* aenec. Gladeč si žimnate, dolge lase je žvečil viržinko in jo sukal med prsti. Kako so mu tedaj med govorico in griz* ljanjem cigare igrale na licu neštete fine, komaj vidne gubice, ki so mu že tedaj vseprek preprezale izraziti, koščeni ob* raz misleca in kritika!
Bilo je že po prevratu. Kadar se je naveličal knjige in obračanja osi, na ka* teri je sukal velmože domovine in pere* sa, se mu je zahotelo tudi razvedrila, za* bave. Da, prav zelo ga je zanimal tudi
fjl"	Anton Adamič, Ljubljana
ribolov. Mojstrstva v tej vrsti športa ni sicer nikoli dosegel, toda ribaril je vztrajno in z navdušenjem, četudi mu ni bila sreča mila.
V trgu, za božjim hramom, ondi je Bistrica najbolj globoka, pod grmovjem v črnih tolmunih pa je mnogo ščuk. Med njimi je menda neka velikanska, ogrom* na zver, ki se zaradi svoje dolžine in de* beline le z veliko težavo in silo giblje po vodi. Kadar pa se obrne, useka z repom, da obrizgne s penami fcvonik cerkve sve* tega Štefana od vrha do tal — tako vsaj je zatrjeval rajnki Prajerjev Pepček, Io* vec in ribič nesmrtnega slovesa — Bog mu daj dobro!
Ko je ribič že vse dopoldne zašle* doval to ščuko ter zaman vabil z vadniki — kraševci, se je razsrdil pa nataknil na trnek živo zeleno žabo. Zadovoljen bi bil tudi s ščukico zelenko, zato je vrgel vrvco z žabo na sredo vode nad ščavje. Dolgo je čakal, potem pa je debelo po* gledal, kliknil in mi pomigal z roko, naj pridem bliže. »Glej — kroto!« je dejal in pljunil v vodo. Ko sem spoznal kar sem videl, sem se tudi jaz razjezil kajti vaclnik — žaba se je bila sprostila s trn* ka, splavala nad vodo in se skobacala na krvavordečo in zeleno plovko. Široko se režeč, se je krota lehno pozibavala in se
spokojno solnčila. Pospravila sva in šla domov.
Nekoč mi je pomežiknil in mi zau« pal, da gre nad pošast za cerkvijo. »Da ne bo prekucnila zvonika, ki je že ves izpran, da že rebra kaže,« se je smeh« ljal. »Sveti Štefan, prosi za nas Boga!« sem zasukal oči. Da bi prišla ščuki prav do živega, sva se povzpela preko ograje na vrt župnišča. Odtod si izza grmov« j a lahko zagnal trnek z vadnikom v tol« mune in kotline, ki so na tem kraju silo globoki in ki jih tudi živina nikoli ne zbrazda. Tu je tudi vališče ščuk.
Ribič je zavihtel ribnico ter zalučal vadnik tako spretno, da je štrbunknil na drugi strani tik pod grmovjem v vo« do. Zadovoljno sva si pokimala, nisva pa tvegala, da bi izgovorila besedico, kaj šele da bi prestopila z noge na nogo, saj bi takoj splašila na plen prežečo pošast. Še gospod kaplan se je med gredami ustavil. Pričakujoč velikega trenutka, je roki z brevirjem nekako pobožno pre« križal na prsih in obstal nepremično ko kip. Zdaj! Zdajci je v vodovju zašumelo
—	ščuka se je silovito pognala za srebri« kajočo se vado ... krvavordečo plovko je pogoltnilo spenjeno vodovje ... Ribič se je nagnil vznak, stisnil ustnice in — joj! kako je med nama in v visokem loku švistnila vrvca s — praznim trnkom in
—	joj! kako grdo se je pridušil razjarje« ni ribič, trikrat pa je »jav, jav!« bolestno zakričal tam na vrtni gredi gospod ka« plan. Brevir mu je zletel med rože, po« skakoval je na eni nogi in tiščal zapestje desnice v pas. Nesreča pa res nikdar ne počiva, kajti trnek se mu je bil zapičil v palec.
Ribič pa ni obupal in ni zarinil rib« niče v vodo. Kmalu potem sva že bila na poti proti Podsmreki, onkraj Velikih Lašč. Spremljal naju je njegov sinček.
ki ga je klical za Nejčka, kar pa ni bilo dečku nič kaj po volji. Ko smo hodili po gozdovih, je prijatelj razlagal o »Go« spodu z Griča«, o pesnikovem rojstnem kraju, o hiši, kjer se je rodil itd. Med pripovedovanjem je opeval lepoto doli« ne Karlovice in Črnega potoka, kamor smo bili namenjeni. Med govorjenjem je večkrat poklical sinka, ki je skakal po gozdu. Kar zasipal ga je z zlatimi nauki in pouki. »Nejček, ne dirjaj, da ne padeš na nos! Pazi, da se ne prehladiš!« Sredi najlepšega gozda, pod visokimi jelkami, mu je zastal korak; obrisal si je pot s čela in poklical sina. »Nejček, ali je le« po!« je vzkliknil. »Nejček, tu je zrak najbolj čist, sam ozon ga je — ah! Nej« ček! Tri sto — ali ne slišiš? Razširi prsi, globoko dihaj!« Sinek ga je pogledal po« strani in pobegnil po stezi. »Samsvoj je in nič me ne sluša,« je zmajeval oče z glavo. Razlagal je dalje o Stritarju in njegovem sinu, ki da je nemški profesor. Kar prehitro smo bili v Podsmreki in pri potoku, kjer sva takoj vrgla trnke v vodo.
Težko bi nama bilo brez Nejčka, brez pomagača, ki je tekal za nama kar v kopalnih hlačkah. Zdaj se je zateknil trnek v grmovju meni, zdaj prijatelju. Le kako so bežale postrvi! Lov ni bil prav zanič, kajti skoraj vse trnke pa ribe sva pustila v vodi. Tam nekje za Kov« parjem je vrgel prijatelj ribnico in naoč« nike v travo. Nejček se je, tresoč se ko kužek. zleknil po dolgem in bil je vesel. »Hvala Bogu!« je dejal. »Nič več ne bo treba trapati po vodi, ki je tako mrzla.«
Oče si je brisal znoj s spaljenega obraza in grdo ga je pogledal, zinil pa ni nobene. Stopil je k vodi, se globoko sklonil nad tolmunčkom in poteknil svo« jo razbeljeno glavo do vratu v hladno, bistro vodico Ko si je oberoč pogladil
grivo z oči in s čela, je poučeval sinčka, ki se je solneil kakor gaščarica: »Vidiš, Nejček, to je zdravo. Pojdi in stori tudi ti tako!« »Hvala lepa!« mu je odvrnil s šklepetajočimi zobmi. »Zate je zdravo, mene pa zebe; prevečkrat sem se že da* nes zaradi tebe in za tebe ogrozil, tristo onega!« Oče ga je pomeril z očmi od vrha do tal.
Pri poliču vina je vzkliknil: »Lepo je na svetu! Kovparjev, dajte mi eržen* ko.« Ko si jo je užgal ter jo ožvečil, me je živo pogledal in vprašal: »Ali sem že povedal, kako smo nekoč na Gorenjskem hodili po svetu?« Ko sem odkimal, se je zazrl skozi okno v nihajoče vejevje j a* biane. Ali je, obujajoč spomine, v duhu objemal ljubljeno bitje, ker je široko razprl roke in jih prekrižal na prsih? Za« kaj pa je takoj nato nevšečno zmajal z glavo in zamahnil z roko, kakor bi ho* tei prepoditi nadležnega brenclja?
»Torej, kako je bilo na Gorenj* skem?« sem silil vanj.
»Lepo, kakor sem rekel«, je odvrnil in se zopet zagledal skozi okno. Potem je puhnil oblak dima in pričel:
»Kot dijak sem med počitnicami vedno potoval. Tako sem šel nekoč iz Zasipa proti blejski Dobravi. Solnce se je smejalo na belo cesto in mlado srce je vriskalo. Kresal sem z okovanko po kamenju in si požvižgaval. No, in sre* čam mladega, golorokega fanta, s ¿lobu* kom postrani, s suknjičem preko rame, ki jo vprav tako krese po cesti ko jaz.
»Kam prijatelj?« ga pobaram. »Ne vem še,« odgovori boječe neznanec. »Ne vem še,« ga oponašam. »Ali tako odgo* varjaš?« »Glej ga —- kam pa ti?« »Po svetu. Pojdi zmenoj!«
Malo se je obotavljal, potem se je zarežal: »Pa grem!« Zasadil je palico
med kamenje in zasukal svoj korak. Nič nisva drug drugemu povedala, kdo in kaj sva, kar precej sva se razumela. Kdo je bil? 1, študent kakor jaz.
Kmalu prehitiva drugega romarja. Bil je to krojaček, pomočnik, ki je nosil popotno torbo s škarjami pa tudi svoje čevlje na rami.
»Kam, dobri mož?« ga pobaram. »Nič ne vem. Mislim, do ljudi bom že prišel,« veselo odgovori romar. »Bom že prišel,« ga oponašam. »Vsak človek mo* ra vedeti, kam hoče!« »Kaj bi, rajši mi svetujta, kje je kak krojač,« se je branil. »Ne vesta? Dobro. Kam pa vidva?« »Po svetu! Pojdi z nama!« Romar se je sredi ceste razkoračil, preložil je torbo na dru* go ramo, pa je del veselo: »Z vama grem.«
Zaukal sem, prijatelj študent je vr* gel klobuk visoko v zrak in juhu*hu je odmevalo po logeh, kakor bi šla cela gru* ča fantov na nabor. Krojaček je skakal kakor obseden. Zabaven dečko je bil in zaukati je znal, da sva ga vzela kar v sredo.
Veselo prepevaje smo zavili na Do* bravi mimo cerkve in šole. Na vrtu se je izprehajala lepa, zala dečva; sodil sem, da je učiteljica. Ko je začula veselo prepevanje, je stopila k bornemu plotu.
Ustavili smo se, se odkrili in se ji globoko poklonili. »Gospodična, vi mo* rate z nami!« sem jo kar pozval. »Bog pomagaj vendar, kar z vami naj grem? Kam pa greste?« je vprašala vsa prese* nečena. »Po svetu, ki je tako lep. Gospo* dična, pojdite z nami!« Veselo in rado* vedno nas je ogledovala. Stopil sem k plotu in jo prijel za drobno ročico, ki sem jo galantno poljubil. »Pojdite z na* mi, gremo po svetu!« sta proseče priteg* nila sopotnika in se ji priklanjala kakor svetnici v oltarju.
Malo se je zamislila, potem je uda* rila s peto ob tla ter vzkliknila razposa* jeno, kljubovalno: »Pa grem!« Njene lepe oči so me pobožale.
Ne prej ne slej nisem potoval tako nebeško lepo. Kar ni dala beseda, je po* vedal pogled; peli smo in vriskali. Zanj i* ee so dvigale glave, ljudje so se ozirali za nami. Morda so mislili, da smo pijani. V vasi so bevskala ščeneta v nas, otroci so hodili za nami, pred nami, kakor bi spremljali kolednike. Mi pa smo šli sko* zi vasi, kar naprej po beli cesti, in bili smo že v visoki rebri, ko nas je zalotil mrak. Zavili smo v prvo, navidez trdnej* šo kmetiško hišo ter sedli za vrata, k dolgi mizi, ki so jo bili pravkar ostavili hlapci in dekle.
Dobili smo žgancev in mleka, vsega v izobilju, še liter jabolčnika, toda nič za denar. Razdirali smo takšne, da je bila vsa hiša kakor ob svatovščini. Toda tudi spati je bilo treba. Kam naj gremo? I, kam — na seno v skedenj! Dečva se je zresnila. Ker je vedela, da se ji vseh treh ni bati, je dejala, da gre z nami, to* da v svoj kot. Ker smo jo vsi gledali kakor sveto podobico in smo drug dru* gega nezaupno merili od nog do glave, je nastal molk. Po dolgem mencanju mi je šinila v glavo rešilna misel, za katero sta mi sopotnika iskreno čestitala.
Vrnili smo se v hišo. Šli smo pred gospodarja in ga prosili, naj nam za čez noč posodi opasivnico. Šel je z nami do skednja in nam je dal vrv. Z njo smo se fantje v primerni razdalji drug na dru* gega trdno za eno nogo povezali. — Mi* slim si vsaj, da je gospodična tisto noč v svojem kotu prav brezskrbno in slad* ko zaspala.
Drugo jutro smo si zapisali imena in naslove ter se prisrčno poslovili.
»Lepi so bili ti časi, vedno se jih rad spominjam.« Prijatelj je vrtil viržinko v ustih, gubice na licu so se mu kakor pahljača nemirno pregibale. Muhe so brenčale po izbi.
»Na vlak moramo, očka,« je zdajci prekinil Nejček tišino. Oče je pogledal na uro, se zganil in pozvonil s kozarcem. »Plačamo! In še hiteti moramo, da ne za* mudimo.« Plačali smo in se odpravili.
Vkreber preko Velike Slevice grede in doli po klancu smo molčali, izognili smo se tudi gozdovom; kar naravnost po kolovozu smo jo udarili. Mahali smo jo po sredi prašne ceste ter se, zatoplje* ni vsak v svoje misli, žurili na postajo.
Nejček je drobil pred nama in z vidnim veseljem zbijal cele oblake cest* nega prahu. In iz oblaka prahu tik pred nama zaslišiva zdajci veselo porogljivi sinkov glasek:
»Očka — ozon! Širi prsi, globoko dihaj!«
»Tristo krvavih, ali te bom,« se je ujezil oče in planil v oblak, toda sinek jo je urno ucvrl po poti.
»Tič ti je! Pod nos mi jo je dal,« me je pogledal oče s kislim obrazom.
»Zver ne odleti daleč od parobka. Očetov sin je,« sem pripomnil. »Tudi tega bo neslo po svetu in dekleta bodo letala za njim.«
»Kaj vem,« je dejal in pogledal na uro. »Tako zelo se nam pa spet ne mudi, da bi morali kar dirjati,« je zadržal ko* rak. »Prav lahko še pridemo do postaje, saj je še pol ure časa.«
»Radi se spominjamo lepih uric,« sem zaokrenil pogovor. »Spomini so dra* perija življenja.«
»Stara resnica je, da obujamo spo* mine tedaj, kadar smo se jeli starati in smo usmerili svoj korak proti grobu.
Vsak si v srcu še za življenja ogradi svo* je pokopališče. Velika in bedasta pa je predrznost, razkopavati groblje in oživ* ljati mrtvake. Kar smo zakopali, bodi pokopano in za vedno. Tudi lepi spo* min, ki sem ga imel na tisto lepo potova* nje po Gorenjskem, je nekdo že razko* pa val. Obujal je mrtvega k življenju. — Poslušajte!
Kmalu po prevratu, ko sem se v Ljubljani že razgledal in sem že imel v kavarni svoj stalni kotiček, položi nekoč natakar predme ozko, dolgo kuverto. —■ Odprem in berem: »Da me ne boste iskali med gosti — smem morda kar jaz k Vaši mizi? Stara znanka.« Zakaj ne! sem si dejal, zato sem takoj izročil tudi odgovor, da bi me namreč srčno veseli* lo. Natakar je izginil daleč v drugi ko* nec. Kmalu potem je priskakljala k moji mizi... Rdečica ji je udarila v že uvelo, suho lice, ko mi je goreče stisnila roko. Gledal sem jo, nič je nisem poznal. Ne* znanki sem ponudil stol. »Ali me res nič več ne poznate?« je sklenila roke in se sklonila nad mizo. Čim bolj sem jo mo* trii, tem manj sem jo poznal. »Ali ste že pozabili, saj je komaj dvajset let —
kako ste me tedaj izvabili... da sem šla z vami... po svetu ... tam na Dobravi. In še dva druga sta bila z vami...«
Utrnilo se mi je. Ali je mogoče? ...
Takšno bitje naj je sedaj ona zala, bujna dečva, zaradi katere bi se romarji nekoč na noč kmalu sporekli? Ostro sem jo pogledal, in zdaj se mi je zazdelo, da sem menda res že nekje videl približno take oči. Toda to, kar gledam sedaj, je samo odtenek nekdanje zarje, že davno zabrisana sled po lepoti. Zatajeval sem razočaranje in se, valeč krivdo na slab vid, opravičeval. Kajpak je hitro raz* brala z mojega odrevenelega obličja, kaj se godi v meni. Jaz pa sem se silil in silil, toda beseda se mi je zatikala. Kaj jo je le prignalo k meni! Da bi razkopa* vala groblje? Nak, za nič na svetu ne! Prisiljeno se je smehljala, ko sem jo iz* praševal po zdravju in pričel govoriti o vremenu.
»Čemu vse to?« je dihnila in se dvig* nila vsa bleda. Podala mi je roko, nad katero sem se globoko sklonil.
Ko je odšla, sem si obrisal znojno lice. Nič več se nisva srečala.«
Dom
Ivan Albreht, Ljubljana
Na slemenu, na zelenem bela ptičica sedi, pa ni ptička to kr lata, je le hiša moja rodna, ki na solneu se blesti.
Kamorkoli grem, podoba njena v srcu mi živi— in kot jutrnja vodnica sijejo iz nje mi vedno moje matere oč\
Toplo je pod rodnim krovom. Oče blagoslavlja kruh, zraven še za sina moli: »Koder hodi, ga vodite, Oče, Sin in sveti Duh!«
Štandrež
Hilan Bekar-Esén, Gorica
Tu sneg ne naletava, ne vihar zimskih, trudnih dni, cvet na oknih se srebri, brez tulipana, hijacinta z vijoličastimi kelihi---
Do mraka solnce sveti, prepeva slavec vse noči. zvezdic se tisoč zaiskri, iznad žametnega svoda; sladko šepeta Soča voda in — žalost vsa skopni.
Dr. Amošt Muka i Istra
Dr. Arnošt Muka dolazio je često u Opatiju i nikada ne bi propustio zgode, da me ne posjeti. Več sam u nekoliko članaka istakao njegovu živu, upravo ne« odoljivu ljubav k našemu moru. No, osim ove naše plave Ijepote bilo je i nešto drugo, što ga je k meni vuklo. Ja sam u ono doba bio tajnikom Družbe sv. Cirila i Metoda za Istru, pa je jedan baš nemaleni dio našega istarskog sitnog ras da padao na moja leda. Mnoge su se niti naših narodnih pregnuča i nastojanja sticale u družbinoj pisarni, u mom sta« rom domu »Daliboru« u Opatiji. Dr. Mu« ka je to znao, a kako ga je naša narodna borba u velike zanimala, zalazio je često k meni, propitkivao se o ovom i onom, i na moja pričanja, na moje tužbe i jadi« kovke odgovarao:
»Sve kao kod nas — kao kod nas ..«
I okrenuo da priča o svojoj dragoj Lužici. Riječ mu je tekla srdačna i tužna — i tako bi došao na mene red, da usklik« nem:
»Kao i kod nas! Sve kao kod nas!«
»E, ali vi imate ovu vašu pučinu, a mi? I Lužica je ostrvo, ali kakvo je ono more oko nje?«
Vanrendo smo se dobro razumjeli. Kao dva brata, koje taru jednake brige.
Viktor Car Emin, Sušak
Malena Istra —• malena Lužica, nevelika pitanja, sitne brige, a njih pune duše i srca. I sve blisko, srodno, bratsko. To nas je privlačilo i vezalo.
Na šetnji se najčešče propitkivao o nazivima krajeva, brda, uvala i raznih okolnih mjesta. I nizala se imena: Draga, Medveja, Cesara, Kraj, Slatina, Črniko« vac, Brest, Perun ... i mnoga druga naša, samo naša ...
Jednog dana pokazali mu rukom pla* ninu više Veprinca.
»A znate li, doktore,« upitah, »kako zovemo ono tamo?«
Pa kad mi kaza da ne zna, ja ču:
»Budišinac...«
A Budyšin se zove u Lužici grad, gdje je dr. Muka odrastao!
Ne mogu reči, kako me je duboko dirnuo raznježen pogled, kojim je slavni učenjak naš veliki prijatelj obuhvatio onaj moj rodeni kamen nad Veprincem.
I onda se opet okrenuo k moru i go« tovo šaptao:
»Blago vama! Blago vama ...«
Poslednji put vidio sam ga pred sam rat. Poslije sam ga češče spominjao, a najviše nakon sloma, gdje je našu Istru malone preko noči stigla još užasnija sudbina od Lužice.
E. lustin: Oznanjenje, orig. lesorez 1929
Vzhodni in zapadni nacionalizem Dr. Franc Derganc, Ljubljana
I.
Dne 24. novembra 1874. je nastopil enoin dvajsetletni moskovski di« jak, Vladimir Sergejevič So< 1 o v j e v , v Petrogradu z magistrsko disertacijo »Kriza z a p a d n e f i 1 o * zofij e«. Predavanje filozofskega mla« deniča je privabilo več sto ljudi iz vseh
Vladimir Sergejevič Solovjev
družabnih krogov. Samozavest mladega Slovana, ki je napovedal boj zapadni fi« lozofiji, je napredno in svobodoljubno občinstvo viharno navdušila s svojo jas« no in ostro kritiko, z duhovito in prepri« čevalno besedo, na drugi strani pa do smrti porazila reakcionarno slavjanofil« stvo cezaropapizma. Ruski zgodovinar K. N. Bestužev«Rjumin (1829. do 1897.) poroča o tem izrednem dogodku: Še nikoli se nisem udeležil take dis« putacije in nikoli še nisem osebno srečal take intelektualne sile. Kakor prerok
stoji, je rekel nekdo. In delal je istinito tak vtisek. Ako bodoče delo izpolni na* de, ki so se ta dan zbudile, potem smemo Rusiji čestitati k ženialnemu človeku.
V	prvem naskoku je mladi filozofski revolucionar zrušil bastiljo zapadnega duhovnega fevdalizma,zapadne filozofije racionalizma in empirizma. Niti raciona« lizem (Hegel), niti empirizem (Mili) Za« pada ne prineseta človeštvu resnice in osvobojenja. K resnici vodi samo tretji način spoznavanja, samo sozavest, samo vseedinstvo, v katerem se čuti spoznava« joči duh neločljivo združenega z vesolj« stvom, z božanstvom, zemljo in bratsko krvjo.
Po Solovjevu* posredujeta obe za« padni filozofski struji, fenomenalni em« pirizem in individualistični racionalizem, samo relativno spoznanje s pomočjo predstav, oziroma pojmov. Absolutno spoznanje zajemamo s tretjim načinom intuitivnega, mističnega (religioznega) spoznavanja ali misticizma. V intuitiv« nem ali mističnem spoznavanju se sub« jekt in objekt nekako zvežeta, združita, med njima nastopi neko notranje edin« stvo ali zedinjenje, ki se po obsegu stop« njuje do dušnega vseedinstva. In to no« tranje edinstvo subjekta in objekta, to absolutno spoznanje nastopa v zavesti baš s pričutkom uverjenosti (vere, iz« vestnosti). Popolno resnico nam podaja stoprav sinteza empirizma, racionalizma in misticizma, tako zvano celotno znanje ali svobodna teozo« f i j a.
V	Solovjevljevem misticizmu pa je mistična samo beseda, ker ni to spozna«
* Pr. Popotnik, 1927, štev. 6.-8., F i 1 o * 7. o i s k i slovar.
vanje nič drugega nego vsakdanje zazna« vanje preprostega, ljudskega človeka. V zaznavi sodelujeta vedno duh in stvar. Objektivno ogrodje zunanjih dražil po« kriva duh s podobami, ki se z njimi po noči in v sanjah sam igra, a jih po dnevi v bedečem stanju zavesti meče na stvar« no ogrodje v prirodi iz sebe kakor pro« jekcijski aparat.
Pričutek sočutnega vseedinstva de« luje rudimentarno v vsakem človeku ter se omejuje navadno na člane najožjega sorodstva, prijateljstva in okolja. Po« sebno točno ga izraža spekulativni bra« manizem s slavnim izrekom »tat tvam asi« (to si ti). To prirodno in kompleks« no sozavest (sodoživetnost) naziva kul« turna zgodovina izza davna že z imenom »religij a« (zveza, Lactantius). Reli« gija pomeni torej isto kakor splošna so« zavest notranje zveze in vseedinstva, re« ligiozen človek je sozaveden (sočuten, sodoživljajoč) človek. Premišljeno in dialektično prevaro podvaljuje tisti, ki istoveti religijo s teologijo, kajti soza« vest se ne omejuje na Veliko Neznanko božanstva, marveč obsega tudi oba pro« dukta njene stvariteljne dejavnosti, du= ha in materijo. Bog je sicer ustvaril du« ha in materijo, a njegovo bistvo se ne izčrpava v istovetnosti z duhom ali ma« terijo (panteizem).
Noben moderen filozof ni tako jas« no in prepričevalno pokazal vzroka so« dobne dušne in socialne bede: nere« ligioznost človeka, upad in osla« belost sozavesti. Zato je zaklical kakor glas vpijočega v puščavi: vrnite družbi nadmočno religijo, vrnite ji religioznega človeka in dušno, socialno zlo izgine sa« rao po sebi! Ne sme se pa religiozna, vse« obsežna sozavest omejiti na utvare kake paganske, vraževerne mitologije ali ple« menske teorije, celo pa ne na fikcije ka«
kega individualističnega filozofskega si« stema, na pr. historičnega materializma.
Solovjev nam je razkril pogubno rak« rano sodobnosti: nereligioznost, degene« racijo sozavesti. Egoistični separatizem poedincev, stanov, razredov, strank, na« rodov in držav je razkrojil harmonični socialni organizem. In vendar smo vsi eno, le deli iste višje harmonične celote, istega prirodnega in človeškega občestva. Cinično, brezdušno ruši to naše notranje vseedinstvo naj odurne jši nagon slepega materializma, vladohlepna, diktatorska samoljubnost, ki rajši herostratsko pogine iz krvoločnega, sadistične« ga fanatizma nego bi se vda« 1 a božanskemu klicu ljubez« n i (sozavesti). To je višek pato« loške degeneracije, za katero ni drugega leka in sredstva nego njeno lastno orožje.
To deloma po prirodi omejeno, de« loma umetno degenerirano sozavest hoče Solovjev iznova obuditi, oživiti in oja« čiti, da nam z nadmočjo prešine kri in dušo. Seveda z organičnim in praktičnim razvojem, ne s fantastično razblinje« nostjo kake v zraku viseče internaciona« le. Prirodno osnovo tvori sozavest krvi, skupne zemlje (kstnine) in skupne res« niče (kulture).
Ker je doseglo človeštvo že razvoj« no stopnjo nacionalne sozave« s t i, pripravlja bližnja bodočnost drugo stopnjo nacionalnega razvoja, edin« stvo po krvi in jeziku sorod« n i h narodov. Splošna razvojna ten« denca, ki je združila že Francoze, Ttali« jane in Nemce, gotovo ne izvzame samo Slovanov. Logični nujnosti se pridru« žuje še praktična nujnost samoohranitve in samoobrambe. Gre za bit in bodoč«
nost posameznih slovanskih narodov, ki sami iz sebe in izolirani ne vzdrže nava* la združenih neprijateljev, združenih sa* mo po slučajnih ekonomskih in politič* nih interesih brez prirodne osnove krvi in besede. Saj nam ni neznana brutalna evgenika zapadnega šovinizma in fašiz* ma, saj nam Slovanom niso neznani na* črti zapadnega, brutalnega nacionalizma in kapitalizma, ki nas smatra samo za svoje kolonije in ki smo ga s tako brid* kimi posledicami občutili že v svetovni vojni.
Klic krvi in besede naj odjekne naj* prej v idealni sferi duha. Začetek je pre* prost in lehak, ker je baš Solovjev tista živa in dana stična točka, ki zopet strne pretrgane niti slovanskega vseedinstva. S teoretičnim proučavanjem Solovjevlje* ve filozofije naj se začne veliko delo slo* vanske solidarnosti. V ta namen naj bi vsaka slovanska sto* lica za filozofijo prevzela Solovjev a za izhodišče f i 1 o * zofskega pouka in mišljenja, ne morda zato, ker je on že definitivno rešil zadnje probleme, česar po principih konoturizma sploh ne smemo pričako* vati, marveč iz zgolj enostavnega razlo* ga, ker probija iz univerzalne sozavesti VI. S. Solovjeva energija in pobudnost, sposobna do dna razgibati vse misleče slovanske duhove in jih usmeriti na skupno torišče, da vzrase stoprav iz so» trudnega, praktičnega dela prava in vse* edina slovanska filozofija. Ako se pozi* va Zapad na svojo kulturno preteklost, se s tem večjo pravico sklicujejo Slovani na svojo kulturno bodočnost. Kulturni razvoj gotovo ne obstane v strmenju nad zapadno kulturo, marveč pohiti z orja* škimi koraki preko nje v bodočnost slo«
vanske demokratične, sozavestne kultu* re, prinašajoče vsemu človeštvu trajno svobodo in srečo.
Klic krvi in besede naj odjekne naj* prej v idealni sferi duha, in sicer tistega aktivnega in živega duha, ki še ni ugas* nil v dogmah zapadnega individualistič* nega racionalizma ali v fikcijah zapadne* ga materialističnega empirizma, torej v idealni sferi mladine.
Razliko zapadnega in slovanskega nacionalizma sem po znanstvenih virih opisal v svoji knjižici »Borba Zapada in Vzhoda«. Čuvstvo bratskega vseedin* stva, bratske ljubezni je na Zapadu de* generiralo, kakor nam dokazuje sovini* zem nacionalnega fašizma v Italiji in Nemčiji, kakor nam potrjujejo »najsvet* lejši plameni« (Machiavelli, Gobineau, Darwin, Nietzsche, Chamberlain) zapad* nega duha.
Ob primerjanju zapadnega in slo* vanskega nacionalizma ni čudno, da vsi tlačeni sloji in narodi instinktivno priča* kujejo rešitve od organiziranega slovan* stva. Kako je to zaupanje in hrepenenje po slovanskem vodstvu iskreno in ute* meljeno, se prepričamo že iz enega same* ga odlomka iz »Zbranih del« VI. S. So* lovjeva*, ki ga priobčujem v sledečem prevodu iz 8. zvezka (Opravdanie dobra. Nravstvennaja filosofija, 14. poglavje: Nacionalno vprašanje z nravstvenega vi* dika, V., str. 328.). Prevod je do umljivo* sti dosloven. Prenesti hoče tudi vonj in barvitost originala in odpreti vpogled v nekako okorno in zračno, a široko in glo* boko strukturo Solovjevljevega duha.
* Sobranie sočinenij VI. S. Solovjeva. Pod redakciej i s primečanijami S. M. Solovjeva i Z. L. Radlova. Vtoroe izdanie, Petrograd. Deset
zvezkov.
Zgodovina vseh narodov — starih in novih, — ki je imela neposreden vpliv na usode človeštva, nam govori eno in isto. Vsi so v epohi svojega razcvita in veličine slutili svoj pomen, niso ugotav* ljali svoje narodnosti v nji sami, ab* straktno vzeti, marveč v nečem vse* občem, nadnarodnem, na kar so verovali, čemur so služili in kar so oživotvarjali v svoji tvornosti —■ na* cionalni po izhodišču in oblikah iz* ražanja, ali popolnoma univerzalni po vsebini in stvarnih rezultatih. Na* rodi ne žive in ne delujejo v imenu samega sebe ali svojih materialnih interesov, marveč v imenu svoje ideje, t. j. tega, kar je za nje najvažnejše in kar je vsemu svetu potreb* no, s čimer mu morejo služi* ti, — oni ne živijo le zase, ampak za vse. To, v kar narod veruje in kar z ve* ro dela, priznava neomajno za brez* pogojno dobro, ne za dobro kakor svoje, marveč samo po sebi, torej za vse, — in tako se ono običajno izkazuje. Zgo* dovinski predstavitelji morejo kdaj na* pačno pojmovati to ali drugo stran na* cionalno* univerzalne ideje, kateri slu* žijo, in tedaj se končuje njih služba sla* bo in brezuspešno. Filip II. in vojvoda Alba so zelo slabo pojmovali idejo cerk* venega edinstva, pariški konvent ni bolje pojmoval ideje človeških pravic: a slabo pojmovanje mineva, ali ideja ostaja in se čisti v novih, boljših svojih pojavih, sa* mo če istinito korenini v duši naroda.
Kolikor je narodna tvornost univer* žalna, t. j. to, kar narod v istini ostvarja, v toliko je tudi prava narodna samo* zavest v svojem predmetu univerzal* na. Narod se ne zaveda abstraktno, ka* kor kakršnegakoli praznega subjekta,
oddeljenega od vsebine in smisla svoje* ga življenja: on spoznava sebe zlasti v tem ali po odnošaju k temu, kar dela ali hoče delati, v kar veruje in čemur služi.
Ako pa narod sam, kakor je jasno iz historije, ne stavi sebe samega za cilj svojega življenja, abstraktno vzetega, ali materialnega interesa svojega bivanja, ločenega od svojega najvišjega, idealne* ga pogoja, tako nobeden izmed nas nima pravice, v ljubezni do svojega naroda ločiti ga od smisla njegovega življenja in staviti njegovo služenje materialnim ugodnostim višje nego nravstvene zahte* ve. In ako se narod sam s svojo istinito tvornostjo in samozavestjo ugotavlja v vsemirju, — v tem, kar ima pomen za vse, ali v čimer je solidaren z vsemi, na kak način more potem pravi patriot radi namišljene »koristi« svojega naroda raz* trgati solidarnost z drugimi, sovražiti ali prezirati tuje-zemce? Ako vidi narod sam svoj pravi blagor v vseobčem blagru, ka* ko more potem patriotizem staviti blagor svojega naroda kakor nekaj oddeljenega in nasprotnega vsemu drugemu? Očivid* no, to ni tisti nravstveni idealni blagor, ki ga narod sam želi, in tako zvani pa* triotizem se pokaže v protirečju ne sa* mo s tujimi, marveč s svojim lastnim narodom v njegovih najboljših stremlje* njih. Toda, ali ne biva vendar nacionalna mržnja in borba? Biva, končno, kakor je nekdaj bivalo povsod ljudojedstvo, — biva kakor zoološki fakt, obsojen po najboljšem človeškem spoznanju narodov samih. Dvignjen v abstrakt* no načelo, teži ta zoološki fakt nad življenjem narodov, zatemnjujoč njih smisel in dušeč njih navdušenje, kajti smisel in navdušenje poedin* ca je — samo v zvezi in njego* vem soglasju z vseobčim.
Proti lažnemu patriotizmu ali nacio* nalizmu, vzdržujočemu nadvlado zverin* skih instinktov v narodu nad najvišjo narodno samozavestjo, bo imel kosmo* politizem prav, zahtevajoč brezpogojno veljavo nravstvenega zakona brez vsa* kega odnošaja k nacionalnim razlikam. Zlasti pa nam nravstveni princip, ako ga izvajamo dosledno do konca, ne dovo* ljuje zadovoljevati se s to negativno za* htevo kosmopolitizma.
Pustimo za neposredni predmet nravstvenega odnošaja posamezno oseb* nost. A vendar je baš v tej osebnosti ena iz bistvenih njenih posebnosti, — nepo* sredno nadaljevanje in razširjenje njene individualnosti, nje narodnost (v pozi* tivnem smislu značaja, tipa in tvorne si* le). To ni samo fizičen fakt, marveč tudi psihično in nravstveno opredeljenje. Na sedanji stopnji razvitja, ki ga je doseglo človeštvo, se pripadnost dane osebnosti k izvestni narodnosti uveljavlja z njenim lastnim aktom samozavesti in volje. In na tak način je narodnost notranja, ne* oddeljiva pripadnost te osebe, to, kar je zanj v najvišji meri drago in blizko. In kako je možen nravstveni odnosa j k tej osebi, ako se ne prizna bitnost tega, kar je zanjo tako pomembno? Nravstve* ni princip ne dopušča prevračati istinite osebe, živega človeka in njegovega ne* odvzetnega in bistvenega nacionalnega opredeljenja v kakršenkoli prazen, ab* strakten subjekt, samovoljno izločevaje iz njega značilne sposobnosti. Ako smo dolžni priznavati lastno dostojanstvo te* ga človeka, potem se ta obveznost raz* prostira na vse pozitivno, s čimer on ve* že svoje dostojanstvo; in ako ljubimo človeka, potem smo dolžni ljubiti tudi njegovo narodnost, katero on ljubi in od katere se ne odeljuje. Najvišji nrav* stveni ideal zahteva, da naj ljubimo vse
ljudi kakor sami sebe, ker pa ljudje ne bivajo izven narodnosti (kakor i narod* nost ne biva izven poedinih ljudi), in je ta vez postala že nravstvena, notranja, a ne samo fizična, potem je neposredni lo* gični zaključek odtod to, da moramo ljubiti vse narodnosti, k a * kor svojo lastno. S to zapovedjo se ugotavlja patriotizem kakor prirodno in osnovno čuvstvo, kakor neposredna obveznost osebe k svoji najbližji skupni celoti, in istočasno se njegovo čuvstvo sprošča zooloških svojstev narodnega egoizma, ali nacionalizma, postajajoč osnova in merilo za pozitivni odnošaj k vsem drugim narodnostim, soodnosno brezpogojnemu in vseobjemaj očemu nravstvenemu načelu. Pomen te zapove* di ljubezni do drugih narodnosti nikakor ne zavisi od metafizičnega vprašanja o narodih, kakor o samostojnih kolektiv* nih bitjih. Ko bi narodnost obstojala celo samo v svojih vidnih poedinih nositeljih, potem sestavlja v n j i h v vsakem slu* čaju pozitivno posebnost, katero je mož* no enako ceniti in ljubiti v tujerodcih kakor v lastnih rojakih. Ako postane tak odnošaj dejansko pravilo, potem se na* cionalne razlike ohranijo in celo okrepe, se napravijo vidnejše, izginejo pa samo sovražne ločitve in žalitve, sestavljajoče glavno zapreko za nravstveno organiza* cijo človeštva.
Zahteva ljubiti druge narodnosti, ka* kor svojo lastno pa nikakor ne pomeni psihološke enakosti čuvstva, marveč samo etično enakost pro* stovoljnega odnošaja: jaz moram tudi vsem drugim narodom želeti pravo bla* ginjo, kakor svojemu lastnemu: ta »lju* bežen blagohotnosti« je ista že zato, ker je prava blaginja edina in nerazdeljiva. Seveda je taka etična ljubezen zvezana tudi s psihološkim umevanjem in odo^
bravanjem pozitivnih svojstev vseh tujih nacij, — ko je premagala z nravstveno voljo nesmiselno in surovo nacionalno sovraštvo, začnemo spoznavati in ceniti tuje narodnosti, one nam začno uga« jati. No ta »ljubezen odobravanja« ne more biti enaka s to, katero čutimo k svo« jemu narodu, kakor najiskrenejša ljube« zen do bližnjega (po evangeljski zapove«
di), etično enaka ljubezni do samega se« be, nikoli ne more biti z njo psihološko enaka. Neizpremenljivo prvenstvo lastnega jaza, kakor i lastne« ga naroda ostane kot izhodna točka. A z odstranitvijo te zmote se odstranju« je i vsak resen ugovor proti našemu prin« cipu: Ljubi vse druge narode, kakor svoj lastni.
Josip Tavčar: Slovenski Demosten (bakrotisk)
Kosci
Dragutiri H. Domjanic, Zagreb
Kosci su travu kosili, Bogu za kišicu prosili, sunčeca žarko je grelo, da je zežgati vse štelo.
kiša je travnik poškropila, zemlja je žedna ju popila. Koscov su mučali redi, bilo je vruče kak predi.
Sunea su traki tak grejali, Z luga su kosi se smejali, Ljudem je pot samo tekel. Jedan je glas onda rekel:
»kesno je k poldanu kositi, sence zabadav je prositi. Kosi zaran dok je hlada, ljubi dok srca su mlada!«
Na žveglici
Na žveglici prebiram, popevke si ja zbiram, da moreju ih čut čez polja i čez put.
Popevke si ja zbiram i srca ja odpiram. Znam, tak bi vnoga sad poslušati ih rad.
Zvoniju i do hiže, kaj srcu mi je bliže, neg ves taj beli svet. Tam moj vam cvete cvet.
Al ni od tih nit jedna popevkah mojih vredna. Za ko ju slažem j a, to samo ona zna!
Topole
Topole, topole
šumiju vse bole.
Kad rožah sad težek je dah!
Vre padaju mraki
i noč bude taki.
Kaj blede topole je strah?
Daljine blediju i zvezde glediju na brege i brige i nas, na srca i senje i bogo življenje. Počinut se došel je čas.
II veter govori kaj čul je po gori i trava posluša ga vlat. II hlada donesel. 11 veter je vesel, da more i on malo spat.
Topole, topole
su tihe vse bole.
Nit glasa sad čuti več ni,
vse v sence je skrito,
od noči pokrito.
I ti, moja želja, sad spi!
Ideje in življenje
i.
Ideje vladajo svet, ideje gibljejo, usmerjajo, vznašajo življenje, ideje za« črtavajo delu namen in smoter. Ideje dra« mi j o speče, odpirajo oči, dajejo pogum in moč. Za ideje so se navduševali naj« večji duhovi vseh časov, vsega sveta, vseh narodov. Za ideje so se borili med dobrimi najboljši, za ideje so žrtvovali posvetno blago in osebno svobodo med odličnimi najodličnejši, za ideje so umi« rali junaki med junaki.
Ko mislim o tem in si te misli iščejo izhoda, da jih povem vsem bratom in sestram, visi na steni pred menoj origi« nalna slika našega umetnika Maksima Gasparija — Kosovo polje! Sam sem ga gledal s svojimi živimi, življenja željnimi očmi; sedaj pa, ko gledam sliko, živi
E. Gangl, Ljubljana
Ob koncu Tyrševega leta
Kosovo polje s podvojeno močjo pred menoj: z močjo ideje in z močjo resnic« nosti! In samo to — samo ideja in res« ničnost, samo to dvoje, speto, zlito, stop« ljeno in nerazrušno, nedeljivo povezano in spojeno med seboj: samo to je življe« nje, naše življenje, človeško življenje!
Na vzpetini se beli Muratova tulba. Tako resnično smo stali tam, v sencah sokolskih praporov smo stali tam, v zvo« kih sokolske godbe, ki je metala v svet »Bože pravde«, da, metala je v svet, v široki svet in do visokega neba grom naših grl in drgetanje naših duš in utri« panje naših src — v tej godbi smo stali tam, tako resnično in gotovo, da nobene sanje davnih vekov in nepreštetih gro« bov ne morejo biti bolj resnične in bolj stvarne v'živem življenju! Stali smo tam — Sokoli na grobovih!
M. Gaspari: Kosovo polje
Krvavo žare kosovski božuri po vsem pobočju, strnjeni v gredice, od božje roke posejane. Med njimi hodi kosovska devojka, glava ji je omahnila na dvignjeno desnico, levica ji objema šopek teh rdečih cvetov. Cvetovi so na* slonjeni na deviške grudi, v njih utriplje srce, v njem gori, gori ogenj bolečin. Ali ogenj ideje tudi? Ogenj je v srcu, ogenj je v cvetovih. In niso li ogenj, cvetje in srce življenje? Življenje so, ker bi sicer ogenj ne gorel, cvetje bi ne dehtelo in srce bi ne utripalo. In ker je resničnost, prikazana v življenju, je tudi tukaj ideja, v grobovih in v smrti ukoreninjena, ka* kor plamen sijoča iz njiju v dobo bo* dočih vekov.
Glej, saj je plamen preklal oblake na naši sliki: od gorskih grebenov gre plamen premo navzgor, preko njega gre drugi plamen od zapada na vzhod: pla* meneč križ! Križ, ki poveličuje Kosovo z božuri in devojko do prestola božjega! Križ — resničnost, ideja, življenje!
Ali hodi kosovska devojka? Ne! Ona ne hodi: med gredicami je obstala, se je zastrmela v kri kosovskih božurov in je nagnila svoj mili obraz k črni, gro* bove prekrivajoči zemlji. Srečni vi vsi, v grobovih počivajoči, ker pada na vaš prah in na vaše kosti presladki pogled devojke, v telesnem trpljenju in v vri* skajočem ponosu Žene in Matere roje* nega otroka! Junaki in mučeniki, vaša smrt je odprla zapahe slavoloka, razpe* tega nad vhodom v večno blaženost, a pogled iz Žene in Matere rojene devojke, ta pogled iz resničnega, idejnega, dušev* nega, človeškega življenja zajet in v vaše junaštvo in mučeništvo zatopljen — ta vas drami in dviga v novo življenje, v življenje večnosti! Ideja živi preko gro* bov, ker gre iz veka v vek, iz duše v dušo...
Bilo je treba polnih petsto let, da je ideja postala stvarnost: utrip srca ko* sovske devojke je odjeknil v srcih vseh milijonov, ki so doumeli simbol rdečih cvetov kosovskega božura. Ko nanje pa* de rosa, novo, mlado življenje oznanju* joča, ne bo to rosa bisernoblesteče, pro* soj ne, mavrične barve, nego bo rosa, iz* tisnjena iz src novih junakov in muče* nikov, ki jim bo žile odpirala ostrina mečev, brušenih v ideji osvobojen j a in zopetnega podviga vsega naroda pod smeli obok slavoloka ob vstopu na pot v svobodo nacije in domovine.
Barva človeške krvi nalikuje barvi cvetov — ena se preliva v drugo: simbol in stvarnost, resničnost in ideja —■ novo življenje!
Kje je ideja? Kje je resničnost? Kje je življenje?
»Tyršev sen« govori: Pod bedo ljudstva potresa se zemlja, sije potemneli obzor v igri bledih bliskov nad dobo brez ljubezni, že temno buči mrmranje sužnja, glad gre za zlatom in močjo... Ali umi* rajo ljudska srca? Ugaša li vsak ob* čutek? Ali se naj svetloba dneva zopet utrne v krvi noči? Iz naših src tvoj glas kliče tukaj vsemu svetu: svoje misli zedinimo k skupnemu delu; poštena volja, z mirom razbo* rite težnje, poiščite pot, ki bi po njem na višino ljudstva dospelo ljudstvo z resnico, častjo in moralo... Da, sestre, bratje: svoje misli zedi* nimo k skupnemu delu! Istina, čast, mo* rala: rosa iz naših src in duš na cvetove simbola! Vse to smo občutili in videli 1. 1932. v Pragi, kjer so fanfare bučale v velikem koralu: Oče, ostani z nami! — Zakaj naj ostane z nami on? Pred petdesetimi leti (1882), ko je bil prvi
zmagoviti pohod Sokolstva v Prago, je prejel Tvrš lovorov venec iz srebra ob besedah dr. Gregra: »... venec iz kovine tako čiste, kakor je čista moška tvoja misel, iz kovine tako dragocene, kakor je tvoje srce junaško!«
In ni li to življenje, ker je v njem ideja in resničnost: čistost misli, drago« cenost materije, junaštvo srca?
Sokolske prsi se odevajo z barvo kosovskih božurov: žar ideje sije iz grudi, sveti v daljave, razvnema kri in daje moč. Ko bi ne bilo ideje, »nastala bi mrtva tišina, in ako bi ne bilo višjih skupnih teženj, bi zapadel narod prosti sebičnosti.« (1869.)
»Že je strašna ta živa praznina, a kdo jo naj napolni?« — Praznina src, praznina miselnosti... Naj li pride še praznina v volji, v hotenju?
Iz muk naroda, iz njegovega trpi je« nja je vstala ideja, ali pa je prešla v mu« ke in trpljenje naroda iz njegovega srca, kakor z vedrega neba pride solnčna luč, da prežene mrakove, ali kakor gre žareči križ od tal do vrha, od vzhoda na zapad: osvobojenje duš, da pride osvobojenje materije! Zdravje, zmiselno in smotreno gojeno v poedincu: lek nezavesti in tla« čanstvu, ki bežita pred jasnovidnostjo, pred spoznanjem in pred ocenjevanjem samega sebe — potem »v pesti moč« — tako prehaja junaštvo srca v junaštvo dejanj: ideja je resničnost, oboje je na« še sokolsko življenje.
Čist, lep, velik, močan! Kdo more zlo in slabo iskati v njem, kjer živi in snuje samo ideja lepote, da z njo odene tudi materijo, ki naj okrašena z njo in z njo združena v harmonično celoto slu« ži idealom naroda in človeštva?
»Sliko svobode in ponosne moči — kolikokrat sem te gledal v urah tihega razmišljanja!... Zemlja ju«
naških vrlin! Vidim borcev gromade v hrabrem mejdanu . .. vidim časten, hraber, močno zdrav rod ... Dospel je čas, da se prebudimo iz sna: mo« ja ljubezen do Slovanstva bo snu dala življenje ...«
Tako govori ideja na Kosovem, tako govori »Tyršev sen«.
3.
O Napoleonu pišejo in trdijo njego« vi življenjepisci, da naj njegova delav« nost in njegova slava ostaneta vzorni za mladino prihodnjega stoletja. Sokoli mo« remo v tem stavku Napoleonovo ime na« domestiti s Tyrševim, druge trditve pa ostanejo neizpremenjene. Vendar jim je treba dostavka in dopolnila. Nista vzorni samo Tvrševa delavnost in slava, vzorna je temvpč tudi vsa pot njegovega živ« Ijenja, vzorni so trajni plodovi njegove« ga dela. Vsa veličina Napoleonove de« lavnosti se je zrušila v tesne meje otoka sv. Helene, a veličina Tyrševe delavno« sti in moč njegove ideje se je razširila po vsem slovanskem svetu. To je razli« ka. »S študijem antičnega življenja sem postal prijatelj in gojitelj telesne kultu« re ter navdušen za vsestranski, harmonič; ni, duševni in telesni razvoj v življenju naroda; zavezal sem se, od vseh strani k temu vzpodbujan, da prevzamem vod« stvo Praškega Sokola.« Tako govori Tyrš, ko se pripravlja, da zasede svojo stolico na visoki šoli. To je druga, večja razlika.
Prvič: zedinimo svoje misli v skup« nem delu v korist najbližji edinici — svojemu narodu.
Drugič: ta, v sebi močan, v vrlinah in krepostih vzgojen, viteški v dejanjih in plemenit v mišljenju, bo idejo, ki ga je prerodila in osvobodila iz nižin in moči
sužnosti, v srcu svojega učitelja vžgano, prenesel preko meja domačije v širjavo Slovanstva: sprejmite jo, bratje, vaša je onoliko, kolikor je naša! Iz tega dejstva samega — ne samo iz francoske revolu* cije —- izhaja načelo sokolskega brat* stva in sokolske enakosti.
Tretjič pa: harmonična celota poe* dinca v moralnem in fizičnem pogledu, ni li to najodličnejša pridobitev vsečlo* veškega kulturnega prizadevanja? Kam gre torej pot iz skromnega domačega sveta, ako ne v razgibano delavnost in v kulturno napredovanje usmerjeno slo* vansko miselnost, od tod pa v hram člo* veškega dostojanstva ob čuvanju in brambi svojerodnega individualizma, svojih nacionalnih in državljanskih pra* vic v zmislu načel svobode? To je naj* večja razlika.
Ideja je v svoji veličastni resničnosti prebudila n e š t e * te množice vseh slovanskih
plemen in rodov v novo ž i v s ljenje: to je delo Tvrševega genija!
Kdor noče verjeti besedi, naj bi vi* del vsesokolski zlet 1. 1932. v Pragi. Ver* jeti bi moral, ker bi videl idejo v resnic* nosti, torej v življenju, ki je in ki more samo še naprej.
»Zaobljuba vse nas moško veže« — nam kliče »Tyršev sen« — »za svobodo dati življenje, zdrav duh in jake pesti zvesto branijo narod in državo. Na stra* žo —- na stražo! Bistro glej okrog! Na stražo — na stražo! Cilj smelo izbiraj, narod sokolski, in ponesi v bodočnost državljansko čast!«
Resničnost, ideja, življenje! Da, oče, ostani z nami! — Tako kličemo vsi mi Sokoli, v telesnem trpljenju in v kriku Žene in Matere rojena deca. Ta Žena in Mati je naša domovina. A mi nismo suž* nji, mi smo Sokoli. Da, oče, ostani z nami!
Čez noč
Danilo Gorinšek, Maribor
Čez noč je nasnežilo jasminovega cvetja,	Le hodi, človek, sredi te krasote!
da bel je vrt ko sredi zime,	Natrgaj rož si, —- naj njih vonj omami
kjer včeraj bilo polno je tišine,	te vsega! In ne misli, da pred nami
obilo danes smeha je in petja.	še polno dni brez upa je, samote.
Rojstvo
Spominjam se. Bilo je takole: Pri« čakovali so vesel dogodek, z radostjo in s strahom so ga pričakovali. In prišla je ura ...
Rodili so. Prav za prav je rodila samo ona, Matevžetova Marija, hči Ja« kata in njegove žene Ane, žena Vencko« vega Jožeta. Ti trije in še babica in zdravnik pa so le pomagali. Ampak hudo je bilo, hudo, hudo! Ure so se vlekle v večnost — počasi, počasi, kakor da so se spremenile v dneve, in groze ni hotelo biti konec.
Kadar pa so bolečine malo popustile, se je zgubil oče Jaka ven na balkon v noč hladit svojo razbeljeno glavo in krotit muke in jih zapisovat na papir. Nerodno je pisal, kajti bila je temna noč.
Potem pa se je začelo nanovo.
Jože jo je držal za desno roko in jo božal z mehkimi besedami in ji brisal pot z obraza. Jaka jo je držal za levo roko in ji šepetal pogum v uho. Mati pa je molila k svetemu Ignaciju in ga pro« sila za pomoč. Tako je šlo do ranega jutra.
Težko, težko so rodili — od popol« dneva skozi vso dolgo noč do ranega jutra.
Zjutraj pa so porodili krepko, zdra« vo punce. Sijajno punce, verjemite mi! Že koj ob rojstvu, ko jo je vrgel zdrav« nik tja na cunjo poleg matere, je bilo
R. Jakopič, Ljubljana
videti, da je to nekaj boljšega, čeprav je bila še vsa s krvjo oblita. In kakšna prsa! Ko je prvič zadihala, so se ji kar vzbo« čila, kakor pri kakšnem atletu. No — pa pustimo to, kaj bom hvalil, dobra stvar naj se sama hvali.
Torej — rano zjutraj je bilo. Prav
tedaj, ko so odpeli kosi svoje mogočne
himne in so se začeli zbirati klepetavi
vrabci k jutranjemu zborovanju, je za«
kričalo življenje iz nje. /
Potem so jo umili in jo položili na tehtnico. V šentpeterskem zvoniku je ura bila šest.
Tedaj je minilo vse trpljenje in na« počilo je novfcga življenja jutro.
Če bi se bil rodil fant, bi mu dali ime Peter, tako je bilo pač dogovorjeno in sklenjeno, ker pa je bila punčka — no, so ji pa dali ime Eva, ker je to pač najprimernejše ime za skoraj vsako žen« sko. Pa krstili so jo šele nekaj dni ka« sneje.
In Eva je rasla in se razvijala — — pa kaj vam bi vse to na dolgo in široko pripovedoval — — Berite kar Milčin« skega povest o mladi Bredi. Tam je tako lepo opisano otroško življenje, da bi jaz ne znal tega lepše povedati in ujema se kakor nalašč z našim primerom. Le na nekaj vas moram opozoriti. Jožetova Eva ima nekaj prav posebnih lastnosti, o katerih Milčinski v svoji povesti ne go« vori. Kadar se ji namreč kaj dobro zdi,
ali ji je kdo všeč, tedaj za vriska--
zavriska, ker ta Eva zna vriskati, ime* nitno — vam rečem — zna vriskati, tako jo zavrti, da bi se mogel marsikateri kmečki fant učiti od nje. Če pa se ji bliža oče Jaka, se mu nekako zvito nasmeje
in zavriska--iijov potem se pa z
glavo naprej zakadi v njegovo ubogo staro brado in jo na prečuden način ovije
okoli svojih prstkov in jo začne mrcva* riti in jo z rokami in z ustmi obdelavati, da kar kocine okoli lete. Oho, le nikar
se ne smejte--- saj to ni mačji kašelj,
kajti, hm, če gre ta stvar še nekaj časa tako naprej, bo kmalu konec poslednjih dlak Jakatove spoštljivosti.
Glejte, tako se pač godi človeku, če ga dobi v svoje kremplje — Eva.
Avgusta Šantel: V gozdu (linorez)
Reinkarnacija
Spomin iz mojega
Iz navade in seveda tudi iz službene potrebe sem vzel oni dan telefonsko slu« šalko v roke in zavrtel 94670.
»Tukaj splošna bolnica,« je odgo« vorilo iz aparata.
»Janko Kač tukaj. Prosim, ali je kaj novega?« sem prav vljudno vprašal.
»Nič!« je strogo odgovorilo iz apa« rata in spoj je bil prekinjen.
»Tepec« sem se udaril po čelu. Saj vendar velja, odkar je zagledal moj knji« žni prvorojenček, ki je Bogu bodi poto« ženo, že v zadnjih izdihljajih to bedno življenje, že za vsak posneti noht mol« čečnost.
Sedel sem obupan zaradi teh nerod«' nosti, ki jih je zakrivilo moje dete za mizo in se nezavestno zagledal v svoj popek. Ker je moja spoznanja željna du« ša proniknila že v davnih letih v skriv« nost devete stopnje jogijev, sem se na mah znašel spet v lastnosti zdravniškega pomočnika na krasni zvezdi Trizitis, ki se giblje dva trilijona svetlobnih let on« stran Einsteinovega vsemirja. Kaj čudno je le, da je bilo na tistem svetu prav tako kakor na naši zemlji: bolnišnice, telefo« ni, avtobusi itd. Le tramvaja nismo imeli v našem pokrajinskem mestecu. Pač pa smo imeli že medplanetarna vozila. Ker je bila tudi tista leta huda kriza in beg od denarja, smo imeli tudi mi svojo Švi« co na malem planetu Iti. Dolgo smo no« sili radij — zlato je bilo brez cene — gori, da sem ga imel na varnem celo jaz, ki sem bil tudi takrat siromak, samo 300 metrskih stotov. Pri nekem transportu so nas napadli neznani lopovi in nas po« bili, da mi je propadel z umrljivim tele« som tudi ves radij.
Janko Kač, Groblja v Sav. dolini prejšnjega življenja
Kakor se v vsaki hudi krizi prične vedno štediti pri malenkostih, tako smo tudi takrat začeli v izolirnici naše pokra« jinske bolnice štediti najprej z vodo, ta« ko da se je kopalo po več bolnikov za« poredno v isti vodi.
Prvi mag, tako smo imenovali takrat primarija, je odpustil tiste dni dvoje bol« nikov: eden je ozdravel od črnih koz, drugi pa od griže. Kozavi se je prej ob« lekel in prej skopal, za njim je prišel v še prav malo umazano vodo bivši griže« vec in se je tudi skopal. Zahvalila sta se za postrežbo in odšla.
Čez deset dni pa so pripeljali grižev« ca nazaj v izolirnico. Ko je prvi mag za« gledal bolnika, je ves vesel vzkliknil:
»Anzek, kako krasen slučaj! Veš, kaj je to? Purpura variolosa.« Tako smo imenpvali že takrat najhujšo obliko čr« nih koz, bolezen, od katere še ni nikoli nihče ozdravel.
Bolnik je že hropel v smrtnem boju, ko je prvi mag še vedno otipaval krvave podplutbe, ki so bile razmrežene po vsem bolnikovem telesu, kakor krvave srage. Nekaj iz strahu pred boleznijo, še več pa iz spoštovanja pred smrtno borbo sem stal pri strani.
»Le bliže, kolega,« me je vzpodbujal prvi mag. Lahko je bilo njemu, ki je koze šele prestal. Njega se ne bo prijela bolezen, sem si mislil. Toda, joj meni siromaku, ki sem bil zadnjič cepljen proti kozam v ljudski šoli. Človek ima prav rad svoj poklic. Lepo se piše in čita o žrtvah poklica. Toda »Bolje je živemu psu, kakor mrtvemu levu«, je rekel že takrat naš največji modrec Tikoravti.
Pa me je prijel prvi mag za roko in pritiskal z mojim kazalcem na podplutb be: —
»Vidiš, tem progam, ki ne izginejo pod pritiskom, pravimo sugillata. Prav take podplutbe so v očesni veznici.« Pa je raztegnil veznico desnega očesa umi* rajočega, da je pogledala vame razprta zrenica, kakor pri mrliču. »Ko ga bomo raztelesili, boš videl tudi v erevih takšne podplutbe.«
Še, ko je govoril, je bolnik globoko vzdihnil in obstal.
»Mrtev«, je ugotovil prvi mag, se obrnil in važno pripomnil: »Še nikoli ni nihče ozdravel od purpure variolose«.
Na nočni omarici je balkala mrtva* ška sveča.
»Samo, da je umrl spravljen z vsemi našimi desetimi bogovi,« je dvignila ro* ke sestra strežnica. Na trizitisu smo imeli namreč deset bogov.
»Iz tega kraja, kakor je bil ta ne* srečnež doma«, sem pogledal na nad* glavni listek, »pa doslej še nismo imeli nobenih koz.«
Poslednji akord
Zarja večerna je zakrvavela iz tisočerih ran — Anica, glej, tako rdeč in krvav bo šel v zaton najin dan.
Vsaka najina misel je — rakev, vsak najin dih —• trpek vonj krizantem, vsak pogled — strta perot, in beseda — bleda skrivnost, ki ji imena ne vem.
Mimo šla je . . .
Mimo šla je pesem moja lepa ko nebeški san, kličem jo sedaj in iščem, a je vse zaman.
»Saj jih tudi ni,« mi je pritrdil prvi mag. »To je bilo samo nesrečno naklju* čje, zakrivljeno po naši štednji.«
Ker sem ga debelo gledal, mi je po* vedal, da se je obtožila sestra, ki je že takrat verjela bolj v božjo kazen, kakor v nalezljivost bolezni, da je reveža pu* stila kopati se v isti vodi, kakor ozdra* velega kozavca.
»Seveda, kolega, to ni za javnost, ker nas veže zdravniška molčečnost«, me je poučil prvi mag, ko je slačil svojo belo haljo.
Ko me je zvečer poklical moj dobri prijatelj, dopisnik največjega trizitskega dnevnika »Kiri« (po naše resnica), ki je izhajal v 10,000.000 izvodih, in me vpra* šal, če je kaj novega, sem osorno zaren* čal v aparat: »N i č !«
Zvečer sem mirno zaspal in prav ponosen sem bil, da nisem z resnico po nepotrebnem razburjal trizitskih držav* Ijanov.
Mirko Kunčič, Ljubljana
Včasih se zgane pokrov rakve-misli. Žarek, ko dete negoden in plah, vanjo dotiplje se... krikne od groze — in nama bedno umre v rokah.
Včasih za hip sredi pota obstaneva. Solza v očeh se razneži v smehljaj: Morda pa le še ni vse izgubljeno... Vse je privid. Ni pota nazaj.
Anton Mohor, Maribor
Srce mi je vztrepetalo, ko zaslutil sem nje dih, a nebo je ni mi dalo, vre iz prsi le vzdih.
Dobrotnik	Dr. V. Korurt, Ljubljana
(V spomin dr. Tavčarja Ivana ob desetletnici njegove smrti.)
Ko se je opoldne oglasil šolski zvo« nec, je završelo po učilnicah kakor v panju. Med veselim šušljanjem so učenci pospravljali knjige in zvezke, nato so pa odhiteli iz zaprtih prostorov, da so se pravkar še prenapolnjene sobe v hipu izpraznile. Pred šolskim poslopjem so posamezni še postali in se razgovarjali. Kmalu so se pa tudi ti razpršili. Po dva ali Irije so med živahnimi pogovori hiteli vsak na svoj dom, kjer jih je čakalo ko« silo.
Ne tako Janez Srobotnik. Počasi je vezal svoje šolske stvari v sveženj, zad« nji odhajal iz učilnice, pred poslopjem je pa žalosten postal. Ni vedel, kam bi se obrnil; kajti za njega ni bilo nikjer pripravljeno kosilo. —-
To jesen ga je bil oče pripeljal s pob hograjskih hribov v mesto. Preskrbel mu je bedno stanovanje v podstrešju neke hiše v Študentovski ulici in mu za nekaj dni plačal zajtrk. »Kosilo in ve« čerjo boš pa že dobil pri dobrih ljudeh,« je rekel, ker ni pomislil, da je dobrih ljudi malo, siromakov pa mnogo. »Sicer pa pravijo, da se najlaže uči tisti, ki je češče lačen ko sit,« je pristavil, mu dal šop lepih naukov, ga prekrižal, nato je pa ostavil malega nebogljenca samega v tujem mestu.
Tako je Janezek, tip slovenskega kmetskega študenta, pričel študije s stra« danjem. Odkraja je še šlo. Z doma je bil prinesel velik hleb črnega kruha. Te« ga si je odrezaval kos za kosilo, kos za večerjo. Ker je pa hleb le prehitro gine« val, si je odmerjal zmeraj manjše kose, dasi je želodec klical po vedno večjih. Naposled mu je pošel, ne da bi se bil
ponovil oni svetopisemski čudež o hle« bih kruha, kakor je prosil v molitvah in v otroški naivnosti pričakoval. Vendar imel je še dve stari srebrni dvajsetici; eno je bil prejel od matere, drugo od botra. S težkim srcem se je ločil od njiju. Ker je pa glad vedno hujše pritiskal, ju je menjal ter si kupoval kruha za doblje« ni drobiž. Čez nekaj tednov je nesel pa zadnja dva novca k peku. S solznimi očmi in tresočo se roko ju je v pekarnici položil na mizo. Kakor bi bila k dlani prirastla, tako nerada sta zdrknila z nje. Milo se je oziral za njima, ko ju je pro« dajalka vrgla k drugim v predal.
Zdaj je šele spoznal pomen in vred« nost denarja, ko ga je tri glad, v žepu pa ni imel beliča. Doma ni umel tarnanja staršev, često tožečih, kako hudo je, ka« dar ni ^enarja pri hiši. — Beda ga je napravila v malo dneh za več let sta« rejšega.
Pa navzlic gladovanju poguma ni iz* gubil. Tolažil se je z očetovo trditvijo, da se je lažje učiti lačnemu kakor site« mu. Toda kmalu je občutil, da to ne more biti res. Saj on bi se učil rad in tudi lahko; a kako, ko je pa želodec vedno silnejše klical po hrani in mu kratil mir!
Opoldne mu ni dalo ostati v pod« strešju. Blodil je po ulicah in postajal pred izložbami, v katerih sta bili tako mamljivo razstavljeni rumeno pecivo in slastna mesenina. Postajal je pred okni gostiln, skoz katera se je videlo v notra« njost prostorov, polnih veselega občin« stva. »Oj srečni ljudje!« jih je blagro« val. »Vi ne veste, kaj je glad, ki meni tako kruto gloje po drobju.« Mikalo ga je, da bi vstopil in prosil grižljaja. A sram ga je bilo ljudi in samega sebe.
Laže je vztrpel večerjo. Hodil je zgodaj v postelj, da mu je spanec oma* mil hotenje po hrani.
Kmalu pa so se začele kazati posle* dice gladovanja. Prej krepki deček je shujšal; lice mu je upadlo, noge so se mu opletale. Njegova gospodinja je to opazila; a pravega vzroka ni precej uga* nila, ker ga ji je deček prikrival. Šele ko ga je začela nadzirati, kam hodi o času kosila in večerje, je spoznala, kaj je kri* vo njegovega hujšanja. Odslej mu je sempatja sama dala kaj od svoje mize; toda spričo lastnega siromaštva mnogo* krat ni mogla. Svetovala mu je, naj se zateče k znanim dijaškim dobrotnikom. Ko zvedo za njegovo bedo, je dejala, se ga gotovo kdo usmili. Po daljšem obo* tavljanju je res prosil pri nekaterih, ki mu jih je bila priporočila gospodinja. Toda povsod so ga zavrnili, češ, da je prišel prepozno, ker že podpirajo toliko drugih.
Tako mu je splahnila tudi ta nada. Zdaj je videl, da gladovanja ne bo kon* ca. Ves obupan se je nekega večera use* del na zabojček, v katerem je imel sprav* Ijene svoje stvari. Naslonivši glavo na rob pograda, ki mu je služil za postelj, ie milo zajokal. Silno domotožje se ga je polastilo. »Zakaj sem šel od doma? Zakaj?« je zdihoval. Živo mu je stopila pred oči borna domača hiša z malimi okni in slamnato streho, naslonjena na prisojno pobočje Golega vrha. Mamljivo ga je vabila, naj zapusti temno podstre* šje in pride domov, kjer je vse tako prazno in pusto, odkar on več ne skače okoli njenih z zelenjem obdanih oglov.
Zdajle sedijo oče, mati in sestra pri mizi, se je domislil; razgovarjajo se o njem in ga blagrujejo, da mu ne bo treba kakor njim večerjati kaše in soka, kadar se bo pogospodil. —■ »Oj, ko bi le imel
kašo in sok!« je vzdihnil. »S kakim te* kom bi jedel! Tukaj pa od gladu ginem.«
Hudo se mu je storilo, ko se je spomnil ovac, ki jih je bil pasel po re* brih Golega vrha: Ovčke so mulile tra* vo, on pa je jagode bral, metulje lovil, vriskal in pel, da je odmevalo od vrha do vrha. Z bližnjega hriba se mu je pa oglašal sosedov pastir z veselimi juheji. — In tisto belo jagnjiče, kako ga je rad imel, ono pa njega! V naročju ga je no* sil, ga božal in mu govoril, ono je pa sti* skalo drobno glavico na njegove prsi kakor otrok. »Kaj si pač misli, kje sem in kod hodim?«
Kako rad bi opravljal dela, ki so mu bila najtežja! Voljan bi kopal ledino, rad bi nosil zvrhane oprtnike, samo da bi ne bilo treba stradati, kar je najhujše. »Do* mov bom šel, domov! Kar jutri!« je vzkliknil. »Naj rečejo oče karkoli! Po* tožim jim, da od gladu ne morem zdr* žati.«
V tem je zaspal. A bil je samo polu* sen. Celo noč je ležal v dremavici. Blo* dilo se mu je zdaj o izložnicah, polnih okusnih jedil, zdaj o belem jagnjiču, stiskaj očem mu glavico na prsi.
Ko se je zjutraj predramil, je pa začutil silno slabost. Pred očmi mu je migljalo, noge so mu odrevenele. Posku* šal je vstati, toda ko se je sklonil, je one* mogel omahnil nazaj na postelj. »Tukaj bom moral umreti, sam in zapuščen!« je viknil, si z dlanmi zakril oči in plakal, plakal. —
Ko Srobotnika ni bilo v šolo, je uči* telj zaslutil iz izpovedi njegovih součen* cev, kaj bi utegnilo biti vzrok njegove odsotnosti. Zato je po sklepu pouka šel na njegovo stanovanje. Potem se je pa napotil k svojemu prijatelju odvetniku, da bi od njega izprosil pomoč za dečka.
»Kaj bi pa rad, profesorček?« ga je odvetnik ogovoril po svoji šegavi na* vadi.
»Počakaj, da te po malem pripra* vim, ker bi se ne spodobilo, da bi kar spolna buhnil s prošnjo na dan!«
»Že zopet kaka beračija! Pa ne bo nič, prijatelj. Zares ne.«
»Poslušaj in se ne zarekaj, preden ne izveš kako in kaj!« Zatem mu opiše dečkovo bedo ter ga prosi, da bi mu za* gotovil kosilo.
»Ne morem, pa ne morem. Prej bi bil prišel! Zdaj nimam več prostora. Saj itak že dobiva ne vem koliko šolarčkov pri meni kosilo, ali osem ali deset; samo to vem, da jih je soba polna in miza za* sedena.«
»No pa vendar! Če ima osem dija* kov prostora in hrane, jih bo imelo tudi devet, in če deset, jih bo imelo tudi enajst,« mu je profesor prigovarjal, ve* del je pa že naprej, da bo njegova proš* nja uslišana.
»V božje ime! Ker se drugače ne daš odpraviti, naj pa pride tvoj Srobot* niček! Pri moji ženi naj se oglasi in reče, da sem ga jaz poslal!«
»Ti, doktor! Ampak deček tudi ve* čerje nima,« profesor pripomni.
»Kaj meni to praviš! Zdaj pa kar nehaj!« odvetnik navidez vzkipi ter rine profesorja proti vratom.
Spet doma
»Brez večerje ga vendar ne moreva pustiti! — Dobro! če si ti tak trdosrč* než, mu jo bom pa jaz plačeval.«
»Kako boš plačeval, ko sam nič ni* maš!«
»Vidiš! Zategadelj sem prišel tebe prosit.«
»Ki pa tudi nič nimam. Dve ničli da* sta pa, kakor ti je znano, spet le ničlo.«
»No, no! Iz tvoje ničle se pa že še da kaj iztisniti.«
Odvetnik malo pomisli, potem pa reče: »Praviš, da je deček priden in na* darjen? Da je potreben, to se ve. Naj torej pride njegova gospodinja k meni. da se pomeniva za večerjo!« —-
Tako se je Janezu Srobotniku omo* goeilo šolanje in stradanja je bil rešen. Danes je pa ugleden gospod, ki sicer ni* ma vsega v izobilju, kakor so mu proro* kovali njegovi domačini v svoji prepro* ščini; toda lagodnejše pa vendarle živi nego bi, ko bi kočaril na peščenem Go* lem v^rhu. Je li pa potočil solzo hvalež* nosti, ko je zaslišal plač zvonov, nazna* njajočih smrt njegovega dobrotnika izza dijaških let? On in toliko drugih? Kdo ve, kajti hvaležnost je redka čednost. — Pač pa je njegovemu nekdanjemu učite* lju, ko je stal ob mrtvaškem odru odvet* nikovem, pri spominu na davni dogodek kanila vroča solza na zlato srce blagega rajnika.
Ksaver Meško, Sela pri S I o ve a j g ra d c u
Pot to tiho — kolikrat sem hodil, preden v svet šumeči sem zablodil.
Nosil tod sem v srcu mlado srečo. Svet mi dal za njo je bol morečo.
Drago pot spet hodim. Vse pozabljam, ves v sladkost mladosti se potapljam.
Spet otrok sem. Sreča z mano hodi: mati rajna za roko me vodi...
Pesem
L. Mrzel-Frigid, Ljubljana
Jaz sem pa žalosten.	Pa kaj bi bil žalosten.
Daleč, predaleč je,	Saj bo spet jutri dan,
jutri bo spet en dan —	saj ne bi vedel kaj
konec sveta.	s koncem sveta.
Palico urezal bom, culo povezal bom, šel ga bom sam iskat —• konec sveta.
Brezuspešna rezerva
Imel sem prijatelja, ki je moral — kakor nešteto drugih — med svetovno vojno k vojakom, navzlic temu, da ni imel pirav nobenega smisla za junaštva. Preveč je ljubil življenje, da bi ga tve* gal na bojiščih. Spadal je v ono vrsto ljudi, ki rajši žive nego umrjejo za do* movino, dasi vedo, kako sladka je smrt za njo. Kaj se hoče! Okusi so različni, in on je vedho trdil, da ni ljubitelj tak* šnih sladkarij. Zato se je boril z vso vnemo »z uma svetlim mečem«, kako bi ostal dolgo, dolgo v zaledju, da, tako dolgo, da je postal pozoren nanj celo njegov polkovnik.
Nekoč pride k meni ves poparjen.
»Veš, da se ljudje sedaj morijo in da potrebujejo v ta namen raznih pri* pomočkov. Iznajdi kaj primernega, po* tem že napeljem, da pridem za izveden* ca v kako tovarno, kjer bo moja koža na varnem. Glej pa, da se to zgodi, pre* den me pošljejo v mesnico.«
Zelo sem se začudil, ker nisem imel pojma, kako misli.
»Bojim se, da bo kmalu konec pri* jetnega življenja. Komandant je dobil nalog, naj me pošlje na fronto in naj se zagovarja, zakaj me je tako dolgo pri* držal. Zagovor sem že sestavil in povelj* nik bi mi šel rad na roko, ker opravljam
Julij Nardin, Ljubljana
skoraj vse njegove posle, a polkovnik je višji. Vendar imam še nekoliko upanja, da se izmažem, ker imam razne rezerve. Največ računam na te.«
Začetkoma sem se šalil z njegovo rezervo, nazadnje sem mu moral oblju* biti pomoč, čeprav nisem vedel s čim. Saj modernega orožja niti poznal nisem. Stal sem iznenada pred težko nalogo. Prijatelj mi je podžigal domišljijo, opi* sujoe razne priprave in pretiravajoč njih napake, da se mi je zdelo čudno, kako morejo z njimi sploh kaj zadeti.
»In vendar je tako!« je trdil. »Po* glej torpedo. Zdi se, da je dosegel že popolnost. V resnici pa tiči še v povo* jih. Drag je, stane celo premoženje, a sigurnost zadevanja ž njim je zelo maj* hna, posebno iz večje razdalje.«
Toliko mi je pripovedoval, da me je omamil, me zazibal v dremavico, v kateri sem imel vizijo:
Torpedo je brzel proti bojni ladji. Zaplaval je tik mimo nje. Zgrešil jo je. Ko je začela njegova hitrost pojemati, se je postavil na glavo in se potopil.
»Zakaj?« — sem se vprašal —- »za* kaj se ne bi obrnil in švigal sem ter tja? Koliko večja bi bila verjetnost, da za* dene!« — sem si mislil in si tudi že pred* stavljal, kako bi se dalo to uresničiti.
Po preteku določene poti bi se moral sprožiti avtomat, ki bi primerno obra; čal krmilo, da bi torpedo zarisaval pred« pisane krivulje.«
Prijatelj je bil ves navdušen ob mojih glasnih mislih. Rotil me je, naj hitro izdelam načrte, ki bodo njega re; šili in oba obogatili.
Od ideje do praktičnega načrta je pa dolga pot, posebno ob takšnem zna; nju. O torpedu sem vedel le, da ga urav; nava vrtalka v zvezi z zamotanim me; hanizmom. Konstrukcija njegovega dro; ba pa mi je bila popolnoma neznana. Prijatelj se ni brigal za to dejstvo. Ho* tel je imeti načrte in moral sem mu jih napraviti. Ž njimi sem seveda le poka* zal, kako se da ideja uresničiti brez ozU ra na obstoječe izboljšave. Ko sem mu jih izročil, se je takoj odpeljal na Dunaj k inženjerju Monotku, zastopniku Whsa; tehcada, tovarnarja torpedov na Reki. Gospodu je ugajala moja ideja, postal je najin družabnik in v kratkem prila; godil avtomatsko krmilb že danemu me* hanizmu.
Sedaj, ko sva imela sodelavca stro= kovnjaka, ki je natanko poznal vsak del v torpedu, se je zdelo, da moramo uspe* ti. Le ponuditi je bilo treba resnim inte; resentom. Velike izbire nismo imeli že zaradi glavnega smotra, ki ga je hotel prijatelj doseči. Vpoštev se je mogel vzeti le avstrijski ali nemški vojaški teh; niški oddelek. Največ smo zaupali zad; njemu. Zato smo temu poslali načrte.
Bil je čas velikega pričakovanja. Dan na dan se je oglašal prijatelj pri meni. Z bujno fantazijo romanopisca mi je opisoval krasno, srečno življenje, ki nas čaka. Menil je, da smo dosegli s svojo iznajdbo vrhunec popolnosti, da se nam ni treba bati nobene konkurent ce. — Sam pa nisem bil tako navdušen. Imel sem pomisleke. Dosedanja hitrost
torpeda se mi je zdela premajhna za na* še namene. Švigati bi moral kot raketa, ki jo poganja smodnik po predpisanih krivuljah in sem sprevidel, da se da to tudi zares doseči, celo na različne nači; ne. Kateri od teh je najboljši, bi morali odločiti poskusi, ki sem jih nestrpno ča; kal.
V tem času se mi je usiljevalo tudi vprašanje, zakaj ne bi izstrelil torpeda s primernim topom skoro do cilja. Spo; znal sem, da je za tak prenos glavna o vi i ra šibkost okrova in občutljivost meha; nižina. A ko bi bil trden kot topovska krogla, bilo bi enostavno. To težkočo sem — v mislih — odpravil s tem, da sem torpedo zaščitil s stročnico, v kate; ro sem ga vtaknil kot kroglo v patrono in sem izpolnil vmesne prostore s te* kocino. Sifj je znano, da se obnašajo kapljevine proti udarcem kot trdna te* lesa.
Izstreljeni sestav bi frčal po zraku kakor velik projektil in ko bi se dotak; nil morskega površja, bi povzročila sla; na voda, prodirajoča skozi kanal v gal; vanski člen, električni tok in ta eksplo; zijo male zaloge smodnika. Radi nje bi torpedo smuknil iz stročnice in izluščen poganjal sebe s propelerji ali s puhajo* čim smodnikom, zarisujoč določene kri; vulje. Zaradi gotovosti sem opremi! pa; trono še z dvema krilcema, ki bi se raz* peli v zraku, da bi frčala liki puščica in pravilno padla.
Prijatelju, ki sem mu bil razodel svo* je predstave, ni dala žilica miru, dokler jih ni sporočil inženjerju, da bi jim dal čim prej končno praktično obliko. Du; najski gospod je občudoval naše ideje, a jih je štel za težko izvedljive. Svetoval nama je, naj počakava z njimi do odgo; vora iz Nemčije. Ta nasvet me je pre; cej ohladil, celo užalil. Smatral sem ga za omalovaževanje mojega dela in sem
sklenil, da ne bom več razmišljal o teh stvareh. — A fantazija, enkrat sprožena, deluje naprej, če ne zavestno, pa pod« zavestno in tako sem se znašel nekega dne pred novo nalogo, pred problemom avtomatične podmornice. To je ladja, ki vozi pod vodo po začrtani poti do smotra. Tu sproži torpedb proti sovraži nim edinicam, naka.r se vrne v izhodni pristan sama brez človeške postrežbe. Smernice dobiva v pristanu s primerno preluknjanim trakom, ki tvori njen glav« ni živec.
Spočeta ideja je v meni rasla in me mučila podnevi in ponoči. Četudi ni« sem> še nikoli videl podmornice od1 zno* traj, se mi je zdelo, da poznam vsak njen del, da vem, kako ga je treba pri« lagoditi za nov namen. Vse se mi je zdle« lo enostavno. Saj je bilo že vse tukaj, vse znano. Samo prožila za torpedo jc bilo treba izpopolniti in vdelati meha« nizem, skozi katerega bi lezel trak s hi= trostjo, odvisno od brzine vsega vozila. Za to pripravo, ki je od nje odvisno točno delovanje avtomata, — za njego« ve možgane —- sem izdelal načrte v raz« nih varijantah, ki so po večini vzklili pri študiju strojnih telegrafov. Zadoščati je morala temle pogojem: prvič je morala biti dolžina odvitega traku v točnem razmerju s pretečeno potjo, drugič je moral biti trak preluknjan na tistih me= stih, ki so se nahajala v pripravi, ko je bilo vozilo na ovinkih, da se je motor mehaničnim ali električnim potom prh klopil krmilu in tega zasukal za kot, ustrezajoč številu lukenj, in tretjič se je
moralo vrniti krmilo v prvotno lego po vsakem zavzetem ovinku. Trak je mo> ral biti tedaj preluknjan na točno dolo« čenih mestih, ki se ujemajo z razdaljami od enega ovinka do drugega. Te razdla* lje se lahko določajo s pomočjo poseb; nega zemljevida na razne načine, ki pa morajo biti vsi praktični. Hitro in na* tanko bi se to vršilo s strojem, ki sem ga nalašč za ta namen skicirali. Koman* dant bi položil nanj geografsko karto in z drogcem potezal po začrtani poti, po kateri naj ladja krene, in ko bi prišel do konca, bi bil trak že preluknjan, že prb pravljen.
Izprevidel sem tudi, da bi se dala podmornica krmariti, če bi se ji narisa* la pot s primerno tinto na posebno ploščo. Ta krmilna priprava bi bila obrati no delujoč kartograf, ki sem si ga bil izmislil, da zarisava pot, po kateri teče avto ali ladja.
Fantazije nisem mogel brzdati, do* kler nisem dobil težko pričakovanega odgovora iz Nemčije. Ta mi jo je pa pošteno zavrl, da sem kar zaškripal z zobmi. Glasil se je približno tako: »Va« ša ideja o avtomatičnem krmilu ni nova. S pripravo, kot je opisana, so tukaj že prej poskušali. Zato Vam ne pripada avtorska pravica.« Vprašali smo se: zakaj so pa čakali toliko časa z odlgovo* rom? Nismo jim mogli verjeti, a tudi nismo mogli ničesar ukreniti, da bi se zadeva pojasnila in tako se je razblinila v nič rezerva, od katere je prijatelj naj* več pričakoval.
Balada
Zdravko Ocvirk, Ljubljana
Vso noč sem jokala. Na oikno je veter prinašal glasove in mislila sem, da moj dragi me zove in vsa sem se bala.
Kako, da si mrtev prišel obiskat me? Jesen je in listje rumeno odpada, pozabiti ne moreš, kako sva imela se rada in hodiš pod okno iskat me?
Kaj res, da nikoli ne bova se več pozabila, da večno se bova ljubila, trpela od boli?
Ponoči se večkrat zbudim in te kličem in
plakam
in v meni je, kot da bi svet se podiral, še vedno te vidim, kako si umiral, vse mokre od solz so blazine, ko jutra
dočakam.
Pri triglavskih jezerih
Strmo gre pot...
Okrog le kamen je in siva stena
in cvetka zapuščena
sredi tihih mre samot.
Vladimir Perhavec, Trst
Komur je klonila perot kot meni,
srce mu plaho trepeta, ta ve kako popotniku v puščavi je peščeni in kaj tesnoba je duha.
O, tih je moj korak, kot ptic trepet, ki tonejo v brezdno tema.
Lamentoso
Včasih kot jesensko — žalostni al pesem do balkona se prikrade. Včasih kakor ure neizžite, vsi prezrti izdihi, zamolčane nade pridejo nazaj . ..
Ivo Peruzzi, Ljubljana
In preradi v eni sami uri bežni, se napili vročih ust bi, sreče ... In ljudem bi vsem in sebi odpustili, a ob križu bi prižgali nove sveče novih nad tedaj .. .
Rispet
Lojze Peterlin-Batog, Škof j a Loka
Rešili so obešenca, ki glad mu je zadrgnil vrat; in vsak mu hoče biti brat, brat, da tolaži rešenca.
Posluša nemo, gleda jih temno — a kot vulkan besede mu privro: »Le kruha, kruha hočem siromak, tolažbo spravi bog naj ali vrag!«
Nedolžnost
Stopi mali deček v veliko elegantno trgovino, vzame spodobno z glave svojo gosposko čepico, pogleda široko krog se« be in obstane pri vratih. Nekoliko pre« plašen je spričo toliko ljudi, na obrazu se mu pojavi zaskrbljenost, očividno se mu mudi.
Toda vrata, ki se neprestano odpi« rajo in zapirajo, ga odrivajo v kot, mi« moidoči ga nehote sujejo. Zato se po« makne nekoliko naprej, pa kmalu obtiči v gnječi, kjer se steguje in nestrpno obrača, stopa na prste in išče nemirno z očmi naokrog, vendar ne vidi nikamor. Pa vsakdo se mu dobrohotno umika, in tako se kmalu prerine prav do spredaj, kjer obstrmi.
Toliko bogastva in lepote menda še v sanjah ni videl dozdaj.
Polica vrh police, nepregledna je njih množica; predal tik predala, kakor tihe vrste vojakov, ki čakajo mirno po« velja, kamor nese oko v tem širnem pro« štoru, povsod se bohotno grmadi bajno razkošje. Preproge in steklo, kovina in les, vse se pomešano kopiči v čudovitih piramidah, vse se blešči potrojeno v vit« kili zrcalih kakor v čarobni pravljici.
Pogled mu hiti od glav iz mavca, ki ga gledajo strogo doli z visokih stojal, skoči preko nebroj raznobarvnih kožar« cev, kupic in z zlatom obrobljenih čaš tja do poslikanih vrčev in velikih srebr« nih posod; beži mimo pestrih japonskih pahljač, razuzdanih, med plesom okame« nelih deklic ter drugih raznolikih porce« lanastih kipcev in soh k umetnemu torzu iz brona, kjer se pomudi delj časa; — saj je vendar tu inače vse novo in nedotak« njeno!
Zdaj se zagleda v oddelek, kjer so smejoče se punčke, šegave lutke, vojaki,
Alojz Pike I, Ljubljana
vozički in hiše in stolpi; razni konji, ve« liki in mali, mirni in z nogami v skok, šareni, beli, lisasti in kostanjevi — in vsi imajo repe iz prave žime kakor živi. Tam zopet se medved kobaca poleg slo« na, psički se bratijo s škratlji, mucke z zvončki okrog vratu, zajci in ptice — vsi so lepo skupaj v slogi.
Prelepo se svetijo sablje in puške poleg bobnov, pisane žoge poleg obro« čev in palic, slonečih ob marmornatem stebru, na katerem mirno niha velika ura.
In povsod še vse polno neznanih mu krasnih predmetov, ki jim ne ve niti ime« na. Preko vsega pa se širi omamljiva vonjava, plove sanjavo šomotanje, drhti sto barv,; vmes se utapljajo urni koraki na mehkih preprogah.
Deček stoji ves zamaknjen pred tem čudom, in kot da se mu blešči, zre z na« pol odprtimi očmi v to vrvenje, opazuje z zanimanjem to postrežljivost, te spret« ne kretnje, zasleduje napeto potek na« kupa, posluša pozorno kratka vprašanja kupcev in dolge odgovore prodajalcev, ki beže na vse strani, plezajo po dvokra« kih lestvah navzgor do najvišjih polic pod stropom, prinašajo iz vseh kotov ve« like pisane škatlje na široke mize, odpi« rajo jih — a on ne vidi vanje, je premaj« hen; tudi se zanj nihče ne zmeni.
Kakor omamljen povesi zdaj glavi« co, da mu planejo gosti kodri na čelo. Morda je utrujen, morda hite njegove misli v kraljestvo svetega Miklavža, ki mora biti pač na las podobno tejle pro« dajalni.
Tedaj prihiti naenkrat mimo njega dolg prodajalec z veliko škatlo v rokah, in ker ga ne opazi, ga podere skoro na tla. Nekoliko ozlovoljen pogleda nanj
iznad škatle, ga vpraša trdo: »Kaj bi pa ti rad?«, in že drvi naprej ter sklada škatle na mizi v red.
Lepa blondinka iz gruče mladih dam pogleda v tem trenutku sočutno na de« čka, ki izpregovori zdaj, kakor iz spanja predramljen plaho za prodajalcem:
»Nedolžnost.«
Lepotica, ki se ji v začudenju usta nalahno odpro, se živo obrne do prijate« ljic; jim skrivnostno pošepne nekaj na ušesa, nakar se vse naenkrat ozro na dečka.
Medtem se dolgin povrne in ga zo« pet vpraša:
»Kaj bi rad?«
Mali, ki se drži že na jok, izusti glas« no, kakor v obupu:
»Nedolžnost bi rad kupil; pa lepo, dobro«.
In pomoli hlastno prodajalcu denar, ki ga krčevito tišči v drobni pesti.
»Ali bo zadosti?« vpraša s tresočim se glasom.
Prodajalec je osupel, dame se spo« gledajo, med njimi nastane živahno pre« mikanje in šepetanje; mlajše se počno pritajeno hihitati v roke, medtem ko se starejšim zresnijo obrazi in jih pogledajo karajoč. Vse pa obsujejo malčka, ki stoji ves zmeden pred začudenim možakar« jem in mu bežijo oči od obličja do oblič« j a, iskajoč pomoči.
»Nedolžnost bi rad kupil,« jim raz« laga dolgi prodajalec smeje se.
Ena izmed dam, polna tople prijaz« nosti, poboža dečka po kodrih in počene nizko doli k njemu, da se ji vidijo bujne grudi, bele kakor mlečni kruh.
»Dušica zlata, kaj bi rad, kaj?« »Ti mali angelček, pa nedolžnost?« »Kako, ti bi jo kupil?« vrši naenkrat akord zvonkih glasov od vseh strani dečku v ušesa.
Ta je v močni zadregi in gleda proti izhodu; v očeh se mu posvetijo solze.
Tedaj se zgane v bližini družba na« gajivih gospodov ter se počasi približa gruči okrog dečka in jo obstopi. Toda damam ni povšeči to njihovo zanimanje, zakaj zdaj se še tesneje strnejo okrog dečka, kakor bi branile pišče pred ja« strebi.
Čepeča dama pošepne nekaj druži« cam in se zopet obrne do dečka:
»Ampak, ljubček, saj je vendar tebe nedolžnost sama!«
Ozlovoljen nad temi besedami, vzklikne deček jezno:
»To mi pravijo povsod, kamor pri« dem. Ali kaj bodo le mama rekli!«
In počne milo jokati.
»Mama?« se začudijo dame; »ali so te poslali mama ponjo?«
»Kaj še; saj mama ne sme o tem ni« česar vedeti.«
»Kdo pa te je poslal?«
»Nihče,« se odreže mali trdovratno in joče še huje.
»Pa čemu jo potrebuješ, nedolž« nost?«
»Za Milko«, vzdihne malček zateg« njeno.
Med gospodi nastane gibanje, po« menljivo mežikanje. Dame se osuple ozi« rajo.
»Kdo je ta Milka?« vpraša blondin« ka tiho.
»Moja sestrica je,« odgovori deček glasno.
Hudomušni gospodje stikajo glave, dame postanejo nemirne.
»Pa čemu jo ona potrebuje?«
»Ko pa jo je izgubila!«
Nove debele solze se mu usujejo po
licu.
Gospodje se smejejo in razmotriva« jo polglasno; njih zanimanje očividno
raste — v veliko nevoljo lepotic, kojih bela lica so že vsa oblita od tople rde* čice.
Starejši kavalir vpraša zlobno s pre* kanj enim nasmehom:
»Koliko pa je tvoja sestrica stara?«
Par jeznih žarkov iz sicer tako milih oči dam pa ga prisili, da obmolkne. On pa si strokovnjaško pogladi brado ter pogleda zvito tovariše.
Lepa dama na tleh zasači medtem tik za seboj gospoda pri občudovanju njenih lepih grudi, se hlastno prepriča, če je kaj videl, nakar naglo vstane in ga ošvigne s hudim pogledom.
Njena sovrstnica pa medtem nada* ljuje z izpraševanjem dečka:
»Saj ti ne veš, da jo je.. .«
»Če pa je jokala po njej!«
»Jokala —?«
»Da, na skrivnem; pa ni vedela, da jo poslušam.«
»No, povej, kako je to bilo.«
»Ko sva bila zadnjič z Milko sama doma,« pripoveduje deček ihte, »je pri* šel on in poslala sta me na vrt. Ko pa je bil odšel, sem slišal Milko jokati samo v sobi: »Oh, gorje mi, če mama izve, ne* dolžnost sem izgubila, on pa smrči!«
Nekateri gospodov se glasno zasme* jejo.
»Kdo pa je ta on? poizveduje dama, plaho oziraje se po nadležnih poslušal* cih.
»Tisti stric, ki hodi k nam in pravi, da bo Milko vzel. O, naj le poizkusi!«
»Aha!« se čuje iz vrst razposajenih moških.
»No, in ti?« nadaljuje dama nestrp*
no.
»Hudo mi je bilo zanjo, toda vse iskanje je bilo zaman; ona pa je bila kar naprej žalostna. Zato sem sklenil, da ji kupim novo, lepšo in jo podarim njej za
god — ker se mi tako smili. Pa je ne mo* rem nikjer dobiti. Oh, in zdaj me gotovo že iščejo povsod in so zame v skrbeh. Kako jih bom le našel!?«
Obraz se mu hudo nakremži.
»Ali ne znaš domov?« vprašajo skr* beče dame. »No, pa povej, kje stanuješ, pa te bomo me popeljale k mamici!«
»Saj ne stanujem tu.«
»Odkod pa si?«
»Iz K.«
»In si prišel danes z mamo v mesto?«
»Saj me spočetka niso pustili, pa sem lepo prosil.«
Dame so ginjene.
»Pa Milka je tudi prišla, pa on tudi,« doda kasneje počasi in si mane z debe* limi ročicami objokane oči.
Tedaj se jim zasmili.
»In so te pustili samega?«
»Saj me niso; sam sem jim utekel, izgubil se nalašč, da bi ničesar ne izve* deli.«
Dame so oduševljene, ena si že briše solze; in celo poredni gospodje se ne smejejo več.
*
Pa naše mesto ni veliko, in če je po* setijo deželani, gotovo tudi obiščejo vse boljše trgovine.
Tako privihra naenkrat tudi v to prodajalno dama srednje starosti v svili, vsa zasopla. Ko ugleda dečka, odpre usta in po prostoru se razlega tisti srečnega začudenja polni »A«. Nato skoči k nje* mu, ga privije tesno k sebi ter zaplače:
»Mirko, Mirko moj!«
Veselo presenečene dame se nekoli* ko umaknejo, uživajo z zadoščenjem od strani ta ginljivi prizor, dajejo si znatne* nja, pošepetavajo si, nakar se hite se* znanjati z gospo, v kateri vidijo mater pogumnega dečka. In začno pripovedo* vati:
»Nekaj je hotel kupiti.«
»Za sestrico.«
»Skrivaj za god.«
Debeli materi se razširi obraz od sreče, in medtem ko nervozno zapenja tesno rokavico na okrogli roki, prične naglo pripovedovati, kako dober je ta otrok že od nekdaj, da se dozdaj še nikdar ni ganil od nje, da ga ima tako rada, da je že pol mesta obletala in da bi bila gotovo še danes od strahu umrla, ko bi ga ne bila našla.
Razvije se živahen razgovor, med katerim dvigne srečna mati pogostoma sinčka k sebi v naročje in ga obsipa s poljubi.
Zunaj pa stopa gibko pikantna po-stavica in poleg nje »on«. Oba se ozirata v trgovino. Ker pa mame le predolgo ni nazaj in ker čujeta njen glas tako izpre* menjen, vstopita tudi onadva.
»Glejta, Mirka smo že našli!« jima zakliče gospa veselo naproti.
»Hvala Bogu!« mrmra on in si briše
pot.
»Paglavec poniglavi!« reče jezno deklica.
»Pomisli, Milka,« jima glasno pojas* njuje mama, vsa žareča od za dovolj nosti, »tebi je hotel nekaj kupiti za god; izne* naditi te je hotel! O Mirko, Mirko, ti dobro dete moje!«
In spet ga objame in poljubi.
Nakar je pogovor z damami zopet v polnem teku.
Milka se mu nasmehne in zdaj poč* neta hoditi po trgovini. Jastrebi se jima prijazno umikajo, se muzajo in občudu* jejo z zadovoljnostjo nežno prikazen. Eden izmed njih pripomni polglasno:
»Ljubko dete, kaj?«
Toda ljubko dete ga strogo premeri od nog do glave.
Tedaj se približa najstarejši izmed gospodov njemu ter mu na dolgo šepeče nekaj na uho.
»Hudiča!« plane on, »hvala, hvala!«
In takoj jo ubere po Mirka ter ga odvzame srečni mamici, ki je zapletena v važen pomenek.
»Ti pa poznaš te gospode?« ga vpraša deklica, ko pride z Mirkom nazaj.
»O, samo enega, samo enega — so* šolca sva,« laže on v zadregi, vzame Mir* ka v naročje in dirja ž njim v oddaljen kot.
Ona pa stopica elegantno po trgovini kakor pastirica ob potoku, z obrazkom pa kaže, kako se dolgočasi.
Medtem si on prizadeva, pridobiti Mirka zase in mu hlastno razkazuje pre* dale in police.
»Mirko, le nič se ne boj, le nič ne bodi žalosten, saj tisto sem že jaz ku* pil sestrici za god! Saj ve, da bo ona moja žena.«
Otrok ga začudeno gleda.
»Saj ne dobiš nikjer — tistega!« ga naposled tiho zavrne in pogleda previdno na mater, ki je še vedno zatopljena v po* govor.
»O. jaz že, jaz že,« hiti vznemirjeni ženin.
»Pa pokaži!« zahteva mali nevernež.
Iznenaden nad to željo, menca siro* mak nekaj časa, vrti glavo na vse strani, vihti z rokami, tiplje in stika po vseh že* pih ter privleče naposled na dan malo, fino škatljico od zlatarja.
Mirko si jo ogleda, nato pa pravi:
»A taka je; pa mi je Milka nikoli ni pokazala! Milka, Milka!«
»Pusti jo, za Boga!« vzkipi on s pri* tajenim glasom.
In že hiti ž njim ves razburjen na drugi konec trgovine, kjer mu reče lju* beznivo:
»Mirko, zdaj pa si tu izberi, kar ti je drago. Pa plačaj sam, da veš!«
Postavi ga na tla, potisne mu v male ročice debelo denarnico in ga izroči pro* dajalcu. In Mirko kupuje in plačuje ves srečen.
Tedaj se ona koketno približa njemu in ga vpraša samozavestno:
»Kaj pa je hotel meni kupiti?«
On se prestrašen obrne.
»Oh, Milka, zunaj ti povem, zunaj, ko bova sama!«
Toda Milka, ki ima že zdaj vse zna* ke stroge bodoče ženice na sebi, se ne da kar tako odpraviti, ampak ga pogleda ukazujoče in ponovi glasno:
»Povej mi, kaj je hotel Mirko ku* piti, saj vendar ne bo kakšna posebna skrivnost!?«
On zavzdihne globoko, on je zbegan, on je obupan pri pogledu na gospode, ki se zopet hahljajo, videč ga v novi zagati.
»Ali, Milka,« zasopiha revež potiho* ma, »seveda ni nikaka skrivnost, toda zdaj me ne izprašuj takih stvari, lepo te prosim, no; saj ti vse povem, prav vse. ampak pozneje, pozneje!«
In že išče izhoda.
Jastrebi živahno razmotrivajo novi položaj. Ona pa namrdne usteca, vrže glavico ponosno nazaj in jih zaničljivo pogleda.
Mirko je medtem kupil in plačal nekaj, kar pa skriva mogočna škatlja; in ko prikoraka ž njo na plan, se dolgi raz* govor med damami približa koncu.
»O, Mirko, kdo pa ti je kupil vse to?« vzklikne nanovo vzradoščena mati.
»Sam,« odgovori deček s tihim po* nosom.
»Za Milko, kaj ne?«
Kakor pičen poskoči tedaj ženin in sili ven:
»Ah, pojdimo, pojdimo že enkrat! Saj se vendar mudi na vlak!«
Počne se dolgo zahvaljevanje in po* zdravljanje, ki ga pa on ne čaka, marveč hiti z Mirkom naprej.
Na ulici ga tišči ves čas k sebi, nosi mu škatljo ter ga previdno izprašuje to in ono. Gospa pa modruje napram hčer* ki z ginjenim glasom:
»Glej, dober človek je; kako silno rad ima našega Mirka!«
t££i
A. Sirk: D. Gorinšek (karikatura)
Prokletstvo hiše na višavi
Bog ve, katero stoletje jo je vrglo na grič, bogve, kdo so bili vsi njeni gospo* dar j i in katere roke so se ožulile, ko so dvigale težke sklade in katera telesa so se pela s pnjo sten, ki danes mrko gleda* jo v ravnino in molče svojo skrivnost.
Ob večerih, kadar se izza pregrad oblakov odlije na razpokane stene šop mlečne svetlobe in se odbija na debelih železnih križih in drobnih oknih, se zdi velika hiša stisnjena k tlom. Živa telesa ob stezah, objeta v sluteni grozi, so kot zakasneli klicarji v mrtvo preteklost.
Kadar pa zagore okna in stene in streha v solnčnem plamenu razpaljenega dneva, kriče od življenja steze, bezeg in hočejo v višavo sten, plahutajo z vejami, se odganjajo, vene j o, od sten pa žehti vročina od samega hrepenenja v višave obžgana.
Trudno se ustavi popotnik sredi prašne ceste. Z višave ga pozdravlja ve* lika hiša, njen stolp je kot prst, oporni* njajoč in svareč, vetrovom in stoletjem kljubujoč. Vsa iz zelenja rastoča in po* joča mežika hiša s svojimi očesci in se svetlika v solncu. »Saimo korak, dva, sa* mo korak, dva!« vabi.
Cesta pa je prašna, kotlinasta, v bo* kih bole noge in še hočejo v višavo. Ej, pa v višino ceste niso prašne! K veliki hiši se vije vsa strma, zavita in zvita, kot bi jo bil narisal otrok, ki je trudoma zaprl svoj podpis v imenitne krivulje.
Bezeg opaja oči in pljuča. Še prah izsesa s čevljev. Sivo zidovje, zloženo v težkih skladih, ždi mrtvo. Globoko v stene so zajedena okna. Železna vrata, utrujena in stara, čepe na tečajih in ka* dar se odpro, zatulijo kot iz bolečin pre* bujeni starec. Nad streho se spreletava* jo golobi. Med kostanji se brusi veter.
Jan Plestenjak, Ljubljana
Na dvorišču se love otroci: majhni in veliki, zavaljeni in drobni, rdeči in bledi, umiti, zamazani in razcapani. Tudi v ve* liki hiši so ljudje. Med stenami je njihovo življenje skrito. Skozi mreže pa še klic ne odjekne, šipe se ne orose od kr* vavo izkašljanih vzdihov. Vse je okoste* nelo. V stoletjih je trpljenje oglušilo ste* ne in pojeklenilo križaste mreže. V tem* nih uklesanih prostorih je prokletstvo in se cedi iz debelih kamnitih skladov.
Temnim kostanjem se solnce odmi* ka, žge pa steze in stene in streho in go* lobe. V mračne grobove romajo le lju* d je, da svoje gorje zaklenejo še globočje in se skrijejo sitim in pijanim očem jav* nega mnenja.
V veliko hišo romajo samo veliki tr* pini. Priromal je prvi in je bilo kot usoje* no, za njim je priromal drugi, tretji in v zadnjem desetletju cela procesija... Prečudni so ti romarji!
Zidar Tonej.
Na samotež je naložil železno peč, posteljo in vrečo cunj, starinsko omaro in podolgasto klop in se uprl v klanec proti veliki hiši. Potiskala mu je žena. V naročju ji je vekal otrok, trije so pa racali za njo in žulili trde skorje kruha. Pozno na jesen je bilo in še so bili bosi.
»Zavri! Podloži!« Tonej si je zrav* nal hrbtenico in z umazanim rokavom posrebal pot z obraza. Zaklel je, ker se je klanec še vlekel. Izza smrek se je re* žalo starinsko zidovje nekdanjih oko* pov.
»Za usta ga primi, da ne bo cvililo!« je velel Tonej; pa se mu je otrok le za* smilil.
»Zavij ga, zebe ga!«
»Lačen je!« je izsuši j ala žena Tinca.
Kolesa so škripala, Tonej se je stis« nil v kepo in vlekel samotež, Tinca je pokašljevala in skušala potiskati. Vsa šibka je bila in izsušena.
»Potisni, hudiča, saj se bom še pre« trgal,« je sikal mož in se napenjal v kla« nee.
Tinca je molčala in hropla, pa se je uprla v samotež. Noge so se ji tresle, v glavo ji je udarjala kri.
»Baba pa res ni za nobeno rabo!« je izkolcal Tonej, se zaokrenil in s križem zadržal samotež, da ni zdrknil nizdol.
»Marija pomagaj, kam so nas posla« li!« je Tinca samo vzdihnila, v prsih jo je zabolelo, da je zakašljala.
»Reveže bi še v pekel zrinili, če bi ga le odpreti znali!« je izpljuval Tonej, se sklonil skoro do tal in pririnil samo« tež na ravnino med kostanje. Zadišalo je po vrtovih, po rožah, po macesnu in po bezgu. Med drevjem so se igrali otro« ci in ko je samotež zaškripal po pesku, so se zakadili k ograji in glasno spreje« mali nove romarje. Tako je vselej.
»Drobiža je pa povsod več kot pre« več,« je glasno pomislil Tonej, Tinco je pa zaskrbelo.
»Saj so še bolj podivjani kot naši,« ji je ušlo.
»Kako se pa pišete? Ali greste v dvorano?« so kričali otroci vsevprek, se prekotalili čez ograje, se podili pred sa« motežem, nagovarjali otroke, ogledovali pohištvo in samotež in Tonej a in Tinco.
Toneju je bilo nerodno in skoro sram ga je bilo in tudi Tinca je tiščala glavo k tlom in gledala pod kolesi, ki sta trli pesek.
»Lepo se pa vidi okrog,« je hotel Tonej tolažiti sebe in Tinco, odmotati se je pa le hotel očem, ki so oprezovale skozi mreže, izza ograj in izpred dvo« rišča.
»Na dvorišče bova morala zapeljati, tako so mi povedali,« je momljal Tonej in vlekel po zadnjem klancu, tedaj že med zidovjem velike hiše. Kamor je po« gledal, je videl le zvedave obraze. Za« pomnil si je pa zlasti že osivelo žensko glavo, ki se je iz radovednosti pretakni« la skozi mrežo in zijala vanj s svojimi zabuhlimi očmi in glasno godrnjala.
Pred železnimi vrati je Tonej obstal. Noge so se mu tresle, vroče mu je bilo. Tinca se je opirala na samotež in štrlela v tla. Otrok ji je v naročju zaspal, ostali trije so pa posedli po tleh kot obsojenci.
Še skozi vežo je pretegnil samotež, zapeljal na prostrano dvorišče, tam pa mu je bledični hišnik odkazal stanova« nje. Oba sta krevsala po temnih stop« nicah nizdol v globoko, kleti podobno dvorano z lesenimi predevki.
»To je vaše, in tu imate ključ,« je namignil hišnik in odkašljal iz dvorane. Dišalo je po plesnobi, po čebuli, po uma« zanem prepotenem perilu, po prestanih jedeh in po otroških cunjah. Tonej se je zgrozil. Dvorana je bila visoka in šele pod stropom je zagledal drobna okna, mežikajoča nekam v svet kot za vse ve« ke nepristopna. Kako jih neki odpirajo, je pomislil Tonej; odprl je svojo kajbi« co. Tesni prostor med neobdelanimi de« skami je bil temačen, še za svinjski hlev premajhen. Poleg kajbice je bilo čuti jok novorojenčka. Nekje v kotu zdihovanje starke, ki je rožljala z rožnim vencem, jiod stropom so se pa podile vešče in se glasno motale iz pajčevinastih mrež. To« nej je nemo obstal in zijal v stene, v strop in v tla. Slišal je samo, da so se pritajeno odpirale lesene kajbice, ni se pa ozrl, da bi pogledal v radovedne obraze sotrpinov.
Tinca je stala pri samotežu in še na misel ji ni prišlo, da bi razkladala svoje
pohištvo. Otroci so se je tesno oklenili kot ovce pred nevihto in ni jih zdramilo kričanje otrok po dvorišču. Po klopeh so sedele stare in mlade ženice, oblečene v kričeča, njim nikoli merjena krila, ob stenah so se muzala dekleta z zavihani; mi rokavi, ob podbojih so pogledovali na samotež tudi moški. Pri zapaženi dr? varnici je čepela na solncu Droblja, naj; bolj klepetava ženica v veliki hiši. Pozna vse ljudi na svetu in ni je slabosti na človeku, da bi je Droblja ne steknila.
»Toneja pa jaz poznam in bledika; sto Tinco tudi. Včasih si je še domišlja; la, da je lepa,« je razkladala Droblja so; prijateljici Klandrovki. »Veš, potem se je pa tega zidarja ničvrednega prijela in se čisto zapustila. Le poglej jo, kak; šna pa je. Nekaj cunj je je, drugo so pa kosti. Zato so jo pa poslali v dvorano. Saj sta imela čedno stanovanje, kdo bo plačeval najemnino, gostilne bi se pa po; drle, če bi Toneja ne bilo. Je že tako. On ga prav res preveč rad čuka, pa tudi ona ga srkne, če le pride do njega.«
»To je pa najslabše, če baba pije,« je menila Klandrovka.
»Nič ne rečem, kozarec dobrega vi; na se prav prileže in je za bolehne žen; ske tudi potreben, ampak preveč ga ne sme biti, kdaj pa je preveč, pa Tinca ne ve.«
»Sicer se ji pa na obrazu pozna!«
»Kar rumena je v lica.«
»To pa pade tudi na rod. le poglej jih otroke. Križ božji, saj še življenja nimajo. Moje bi morala prikleniti, pa bi se še izmuzali ali pa utrgali. Taki so. Ž i; vo srebro. Zdravje,« je hitela Klandrov; ka in ker ji je zmanjkalo besed, je go; drnjala.
»O, pa ona bi še bila, tudi za otroke se pobriga, le on je zguba. Po tri, po štiri mesece ne gre na delo, ona pa lazi okrog,
da se prežive. Kadar pa že dedec dela. pa ob tednu zaslužek pusti pri Dalmatin; cu, potem pa razbija doma in kolne svet in bogataše in duhovne. Čisto brez vere je. Čedne ljudi nam pošiljajo, to pa re; čem. Potem se pa še čudimo, da je ta hiša vragu zapisana,« je Droblja drobila tako glasno, da jo je morala slišati tudi Tinca.
»Potem pa ni misliti, da bi bil v tej hiši kedaj ljubi mir božji. O, ko smo se mi naselili v to hišo, so bili še dostojni in izobraženi ljudje, danes ta dan nam pa pošiljajo samo sodrgo,« je jezikovala Klandrovka, kajti njen mož je državni sluga.
»Kaj pa stojiš kot štor!« je zarenčal Tonej, da se je Tinca stresla od groze. Skoro na jok ji je šlo in nič ni vedela, kam naj zagrabi z mislimi, kam naj seže z rokami. Vzdigniti je hotela vrečo cunj. pa ji je zdrknila po tleh. Tonej je zaklel in telebnil vrečo po stopnicah in oprtal stranice in končnice postelje hkratu in lomastil v dvorano, za njim otroci in že; na, vsi pa zbegani in molčeči, kot bi ro; mali v ječo.
»Ježeš Marija!« se je utrgalo iz Tin; ce, otroci so se je pa oklenili in ko so materi zdrknile iz oči debele solze, so sklonili tudi otroci svoje glave in jokali.
»Sedaj se bo pa vse cmerilo. Pripra; vi, pripravi, da bo komu podobno,« je sika! Tonej, jezno premetaval stranice in meril prostor.
»Ali nam je treba tega!« je v joku izgoltala Tinca in motala iz vreče strga; ne rjuhe in odeje.
»Pripravi vse, kakor misliš, da je prav, jaz peljem samotež nazaj,« je iz; momljal že mehko in skoro prijazno.
»Kaj bomo pa večerjali? Otroci so lačni!« je še bolj mehko zastavila Tinca.
»Kaj bomo večerjali? Kaj sprašuješ in dražiš otroke, ko veš, da nimam niti pare!«
Izmaknil se je po stopnicah in odpe« ljal samotež.
Tinca se ni prikazala iz stanovanja in tudi otroci niso smeli in niti želeli na svetlo. Čula je, da se pod okni spre« hajajo najbrž gosposki ljudje, čula je nekaj besed, ki so se pa v vetru poraz« gubile. Če je zakašljala, je čudno odme« valo po dvorani in ko je zavekal otrok, je je bilo strah njegovega glasu, tako ču« dno mrtvaško se je odbijal od sten in od stropa.
Trem je postlala na tleh, najmlajše« ga je pa zamotala v cunje in ga položila v posteljo.
»Mama, jaz sem pa lačen,« je zasto« kal najstarejši. V šolo je že hodil, bil pa je droban in nizek, kot bi pravkar zlezel iz plenic.
»Mama, kruha!« se je oglasil drugi, stezal roke in tleskal z jezikom. Tretji je zavekal in ker je tega čul, je zavekal še četrti, da se je mati sklonila čezenj, tolažila njega in tolažila še vse one tri.
»Jutri grem v mesto, pa vam prinesem kruha in piškotov, jutri bomo kuha« li, danes še ne moremo,« jim je hitela besedičiti in tudi njo samo je glodala la« kota in bi bila rada prosila: »Ljudje, daj« te mi kruha.«
»Kdaj pa bo jutri, ko zmerom pra« viš jutri, jutri,« jo je pobaral Tonček.
»Danes še zaspiš in ko se zbudiš, bo jutri, Tonček,« se je muzala mati.
»Jutri boš pa spet rekla, jutri, saj te poznam!« je užaljeno nadaljeval Ton« ček, dokler se ni ojunačil in povedal svo« jih misli.
»Mama, danes mi daj kruha!«
»Ga nimam!« je bolestno viknila mati, da je Tonček utihnil in se zakopal
v cunje. Mislil je, da ga mati ne čuje in je ihtel.
»Kdaj pa ata pride? Mogoče pa on prinese kruha. Ne smem zaspati,« ga je premagalo pod odejo in se je izmotal iz« pod nje.
»Ata je šel po opravkih, ne bo ga kmalu, le zaspi,« je moledovala in še sa= ma se je zgrozila, ko je pomislila, da bo sama v tej luknji, tuja vsem ljudem, ob« sojena med nje.
Skozi mreže se je samo za spozna« nje svetlikalo, usihalo, v dvorani je bilo pa že temno, dokler se tudi med mreža« mi ni zgostila tema kot med v satov ju. Pod okni so se sprehajale ženske, otroci in moški, smeh je čudno odmeval od sten in se zgubljal v temi. Včasih je pod stropom švignil blisk, odsev tramvaja, ki je drdral globoko pod hišo.
Tinca ni mogla zaspati. Za deskami je stanovala mlada družina z enim otro« kom. Otrok je cvilil, mož se je jezil, že« na je tolažila otroka, moža in sebe. Ne« kje zadaj je stokala starikava ženska, klicala sina, ki ga pa ni bilo, da bi ji da! vsaj vode.
»Spet se je zapil, mater pa pustil brez vsega,« je menila soseda na glas. Slišati jo je mogla tudi starka.
»Prokleti svet, bogataši se debele in pasejo po letoviščih za naše žulje, mi naj pa poginemo od lakote. Pa kaj, saj nam še zraka ne privoščijo,« je renčal delavec. Tinci se je zdelo, da mora biti njegova kajbica blizu njene.
»Lepo te prosim, molči, kaj bodo pa ljudje rekli. Če te kdo naznani, še zaprli bi te,« ga je miril droban in zadrgnjen glasek najbrže še mlade žene.
»Mir, kdo bo poslušal te budalosti. Streznite se, potem pa govorite!« se je zadri nekako v sredi dvorane močan moški glas.
»Kaj, jaz pa pijan?! Kdo to pravi! Nisem pijan, in če kaj povem, povem zato, ker nisem taka šlapa, kot ste drugi. Zato pa je tako, ko ste pohlevni kot ja* love ovce. Še premalo vas mrcvarijo. To pa rečem, če bi bili vsi taki kot sem jaz, jutri podavimo bogataše.
»Molči, molči, lepo te prosim,« ga je mirila žena, Tince pa je bilo groza in je tiho molila. Zbudili so se tudi otroci. In tudi otroci so molili z njo. Niso pa mogli preslišati kričanja, ki se je penilo nad kajbicami in se zaletavalo ob stene in se lovilo pod stropom.
Bilo je že kasno, tema se je zgostila kot katran in pod okni so utihnili koraki, le pritajeno šepetanje se je zdaj pa zdaj prikradlo v dvorano.
Toneja še ni bilo domov. Tinca ga je čakala in ni zatisnila očesa.
Zunaj je nekdo zaloputnil vrata. Zrak z dvorišča je bušil v dvorano in opajal kot vonj iz zdravega življenja, iz svobode in svetlobe. Bolje bi bilo, da bi zunaj spali, je pomislila Tinca in zaskr* belo jo je in je zakašljala. Otroci itak niso zdravi, še bolj mi zbole, jo je zbo* dlo.
Po stopnicah v dvorano se je lovil korak, tipal, roke so se slišno oprije* male stene, dihanje človeka se je mešalo z grčanjem. Tinco je bilo strah, da si je vrgla odejo čez glavo.
»Hudiča!« je siknilo nekaj v temo. Glas pa se je tako čudno našemil in iz* kremžil v požrešnem prostoru dvorane, da ga ni spoznala, zdelo se ji je, da pri? haja iz daljave in da ni glas živega bitja.
»Pa naj se človek spozna v tej staji zagovedeni. Pes vsaj izvoha, kje je nje* gova luknja, človek je bil pa že spočetka za to lastnost opeharjen,« je momljalo po stopnicah in tipalo. Le nerazločno je čula vse to Tinca. Molila je in se tresla
od groze in lakote, ki jo je kar stiskala za grlo in ji vrtinčila drobovje.
Tedaj pa se je po tleh zakotalilo te* io, butnilo z glavo ob tla, da je po dvo* rani odjeknilo.
»Ježeš Marija!« je kriknila starka, Tinca pa še do sape ni prišla.
»Hudiča!« je zatulil neznan glas. Težke roke so hlastnile po prvih vratih, ki so jih dotipale. Stresla se je vsa stena od kajbice do kajbice.
»Baraba, kaj pa stičeš tu? V svoja vrata se zaletavaj!« se je razčopiril za= spani zdehajoči glas.
»Pardon!« je odgovarjalo, z rokama pa tipalo ob steni, se oplazilo s celim te* lesom, da so deske zaškripale.
»Če ne bo miru, vas vržem na dvori* šče!« se je raztogotil delavec.
»V svoje stanovanje bom pa že smel, hudiča!« Tinco je streslo, spoznala je glas, spoznala hojo, bil je njen mož Tonej. Tiho je odprla kajbico, vrata so pa le zaškripala in se lovila z rokami, do= kler ni dotipala moža, ki je slonel ob steni, dremal in godrnjal.
»Za božjo voljo, Tonej, spat se spravi. Prvi večer smo tukaj, pa si se že okravaril,« ga je komaj slišno zbadala in vlekla v kajbico.
»Mhm, mhm, le tiho, saj smo lju= dje,« je momljal. Dišal je po vinu in žga= nju, po slabem tobaku, da je Tinca za* kašljala in da so ji stopile solze v oči. čudno, za kruh nima nikoli denarja, za pijačo pa, je pomislila in jo je zbodlo pri srcu, da je klecnila. »Iz obupa pije,« ji je nekaj reklo.
Tonej se je zleknil čez posteljo, da je v stranicah zaškripalo. Otrok se je zbudil. Tinca ga je vzela v naročje in ga ujčkala, da ni glasno vekal. Tonej se pa ni več predramil; noge so mu visele čez posteljo do tal, posvaljkani klobuk se
mu je poveznil na obraz, roke so mu bi* le stisnjene v žepih.
Tinca je legla k otrokom na tla, v cunje zagrebla najmlajšega, ki se je že utolažil in zatisnila oči, da bi zaspala. Po dvorani se je pa čudno in neenako* merno razlegalo dihanje ljudi, v dihanje se zasekali vzdihi, smrčanje. In če se je kdo obrnil na postelji, je glasno zaškri* palo. V stenah je pokalo, črvi so glasno glodali smrekovino in pod stropom so brenčale vešče.
V dvorano je že polzela mlečna sve* tloba. Pod okni je odmeval korak, drdra* nje vozov se je lomilo iz mesta, piskanje lokomotiv, zadišalo po dimu iz tovaren. V dvorani so se budile družine. Zavekal je otrok, za njim drugi, tretji, v vseh pe* tih kajbicah se je predramilo življenje. Na hodniku pred kajbicami sta stali dve peči za vseh pet družin. Mlada ženica je pristavila kavo in nažigala preperelo in vlažno dračje.
»Ali bo že kaj, ali nič!« je renčal njen mož. Med vrati je stal, da posreblje vsaj gorko kavo in gre na delo.
»Neče goreti!« se je opravičevala žena.
»Hudiča, potem pa garaj ves dan!« Popil je mrzlo kavo in brez pozdrava šel iz dvorane.
»Kaj se pa mešate tukaj, saj sem danes jaz na vrsti,« je jezikovala koza* va, že priletna delavčeva žena, odrivala s komolci že čakajoče druge ženske in tlačila v peč slamo.
»Vam se pa res še ne mudi, vaš gre šele ob osmih na delo,« so odgovarjale.
»Kaj bi tisto, če sem pa jaz na vrsti, sem jaz na vrsti,« je bevskala trmoglavka.
Na obeh pečeh so se greli lončki, pri pečeh so se pehale ženske, so se pre*
rivali otroci in kar z očmi srebali kavo iz posod.
Obrazi vseh so bili bledikasti, stari in kot izpiti, roke in ustnice voščene, oči motne in neprespane, telesa pa zavita v cunje.
»Nova stranka je pa boljše sorte,« ie namignila kozava delavčeva žena.
»Vse kaže nekam tako,« se je na* smehnila mladica, da se je še otrok na* smejal v naročju.
»Siromaki so, meni se pa otroci smi* lijo,« je besedičilo k tlom stlačeno, ke* pasto žensko bitje.
»Meni tudi. Vsaka je že dosti ka* znovana, če je dobila pijanca za moža. Saj je za vse sama!«
Kozava ženica pa le ni utihnila, ni ji šlo v glavo, da bi njena ne obveljala.
»Dedec naj le pije, saj moj tudi, am* pak baba naj bo trezna!« se je ujedala in tlačila slamo v peč.
»Čudno, da za svoje slabosti nobe* na nič ne ve!« je počasi izjecljala starka, ki je komaj pridrsala do peči.
»Za kakšne slabosti neki!« se je uje* dala kozava žena.
»I, kakšne, pa še vprašujete. Koruz* ništvo ni prav najlepša čednost, vsaj včasih je bilo tako, če je pa danes dru* gače, pa ne morem pomagati.« je siknila starka, da so se ženice namuznile in ji skrivaj pritrjevale.
»Kaj, jaz sem koruznica? Še enkrat recite, če se upate,« se je penila kozava.
»Nisem tako rekla in ne rečem, da ste koruznica, če je to grdo, rečem pa, da ne živite s pravim možem, če je to kaj lepše.« Ženice so bušile v smeh, kozavi se je pa pobesil obraz in kri ji je uda* rila v vse obličje.
»Kaj komu mar, s kom živim! Po* šteno se preživim!« je sikala od onemo* glosti.
»Pustite tudi druge, ker pošteno ži* ve, to sem hotela,« je dodala starka in odrsala v svoj kotiček.
»Ta jo pa je,« so šepetale druge, ki jim je koruznica tudi presedala. Vse je hotela strahovati povsod odločevati in kar brez napak je hotela biti.
Tinca je sicer slišala vse to besedi* čenje, ni pa vsega razumela. Zamotila se je z otroki, zašila jim je obleke, jih tolažila, ker jim ni mogla dati zajutrka. Tonej je spal.
»Mama, ali ata ni prinesel kruha?« je vprašal Tonček.
»Ko vstane, pa poj de ponj,« je v za* dregi odgovarjala mati.
»Ko sem pa lačen,« je zajokal Ton*
ček.
Tudi Tinci so zlezle solze v oči.
»Molili še nismo, otroci,« je plaho izkolcala. Tonček je pokleknil in ihtel, najstarejši pa je molil naprej.
».. . da bi ti koga zapustila, ki je pod Tvoje varstvo pribežal. Tvoje pomoči prosil...« je glasno odmevalo med ste* nami.
Tonej se je prebudil. Prostor se mu je zdel neznan in pijane oči se niso mo* gle privaditi dneva, čeprav je s svetlobo v dvorani skoparil.
»Kaj pa spet žužnjate? Ali imaš kaj kave?« je zarenčal in glas mu je bil za* molkel.
»Kje naj jo vzamem!«
»Pa bi vsaj vode prinesla!«
»Nisem pogledala, kdaj teče!«
»Vidim, da boste še segnili v tej luknji,« je zamomljal Tonej in si brisal zaspane oči.
»Ura je sedem, ali ne greš delat?« Vprašala ga je mehko in v vseh besedah je bila samo skrb za otroke.
»Ne! Grem k drugemu mojstru!«
»Za božjo voljo!« Več ni izpraševa* la. Lačni obrazi otrok so se zapičili v njene oči, da se je zgubila v svojih last* nih mislih.
Tonej si je ogrnil črno suknjo, ne* davno mu jo je podaril rojak. Jezno je zaloputnil vrata in bliskovito švignil po stopnicah iz dvorane, da bi ga ljudje ne videli. Spominjal se je, da je ponoči nekam čudno kolovratil domov, spominjal se je, da se je nekaj sporekal. Kaj in kako pa je bilo, se pa ni mogel spomniti.
»Ata, ata, ata.« je kričal Tonček in v joku prosil: »Ata, kruha prinesi. Mama je rekla, da greš ponj!«
Tonej pa je slišal samo še odmeva* nje sinove prošnje.
Na dvorišču je bilo svetlo in kri* čavo. Otroci so se preganjali od kosta* nja do kostanja, matere so sedele po klopeh, vezle, šivale in klepetale, star* ci so čepeli ob stenah in se greli, v lahnem vetru se je zibalo pisano perilo med kostanji, z nekaterih oken so visele rože, iz nekaterih kuhinj je dišalo po kavi in po vzkipelem mle* ku, v veži se je obirala mlekarica, mleko je natočila neki ženski, pa je ni bilo, da bi plačala, hišnik je pobiral pa* pirje in ovelo listje v smetišnico in zrav* naval pesek pod kostanji.
Tinci je bilo vse novo in tuje. Otroci so se je tiščali in zijali v gruče sovrst* nikov.
Dan je bil lep in skoro pripekalo je. Bledičnim otrokom so lica kar zagorela in še smeh se jim je raztegnil čez ust* niče in tudi Tinci je solnce poživilo kri.
S trga so se vračala dekleta, neka* tere žene in bile upehane. Dobro so se natovorile, blagor jim, je zbodlo Tinco.
»Otroci, lepo pridni bodite, pa ne mešajte se med otroke, grem v mesto, da dobim za kruh.«
Otroci so pritrjevali in pri besedah kruh so jim zagorele oči, lakota jim je stisnila smeh in samo prošnja je še ostala na obrazu. »Mama, mi smo lačni, prinesi nam kruha!«
Zdrčala je po klancu in ko se je ustavila, je bila trudna, noge so se ji tresle in čudna vročina se ji je podila po glavi. Za hip se ji je zameglilo pred očmi, v prsih jo je zbodlo, roka ji je padla ob telesu. Samo za hip in znova je začutila moč v sebi in dirjala po klancu.
»K stavbeniku grem,« je dozorel v njej sklep in drvela je čez ulice, pot ji je lil z obraza in srce ji je glasno nabi« jalo. Mimo znamenja Matere božje, kjer se je za trenotek ustavila in se žalostna priporočila žalostni Materi, je polzela proti nizkim hišam, med katerimi se je bahavo belila stavbenikova vila. Ko jo ie zagledala, ji je korak že zastajal, tuh= tala je, kaj in kako naj poreče, ničesar pa ni mogla iztuhtati.
Pred vrati se je sesedla in ni takoj potrkala. Kaj če me vpraša, kje je mož, kaj dela, kje dela, ali naj povem, kakor je res, ali naj se zlažem, da je bolan, vse to jo je begalo.
Potrkala je in vstopila.
»Kaj pa z vami?«
»Zaradi moža Toneja sem prišla.«
»A tako, vi imate tako dobrega moža.«
Tinco je zabolelo, da bi se bila rada vrnila in zaloputnila vrata.
»Saj ni napačen, le kadar ga zapelje družba, pa ne zna domov in pozabi na delo in na otroke. Drugače pa je tako dober,« je hitela, pred očmi so ji pa begale rože s sten, papirji z mize in zdelo se ji je, da se tudi miza vrti in ni dobro razločila dobrodušnega stavbenika pred seboj.
»No in kaj bi radi?«
»Še kruha nimamo, če bi ga v službo vzeli, saj bo priden.«
»Priden pa, priden. Nič ne rečem, saj dela, če hoče, ampak, ne kadar bi mi radi, ampak kadar se njemu zljubi. To pa ne gre, mati!«
»Saj bo delal, jaz pa vem, da bo delal, saj se mu vendar smilijo otroci.« Tinca je zajokala, spomnila se je, da čakajo doma otroci vsi od lakote pre* mrli in izsušeni.
»Pa naj v božjem imenu pride v ponedeljek,« se je omečil stavbenik in ji skrivaj stisnil pet kovačev.
»To pa naj bo samo za vas in za otroke!«
»Bog vam plačaj,« je hitela Tinca in sama ni vedela, kako je prišla na cesto. V roki je tiščala denar in nič več ni ču= tila utrujenosti. Joj, kako dober gospod ie to, je vzkliknila sama sebi, pokleknila pred žalostno Mater božjo in drvela na trg.
Otroci so čepeli na klopi in z očmi in z rokami iskali in čakali samo matere, ki jim prinese kruha. Najbolj glasen je bil Tonček, najmanjšega je pa prevzelo solnce, da je v bratovem naročju zaspal.
»Otroci, ali ste sami?« jih je ogo= vorila Čejevka, dobrodušna ženica, ki je siromakom vselej rada pomagala.
»Sami, mama je šla po kruh.«
Izpod predpasnika je ženica vzela celo štruco kruha in ga razdelila med nje. Tončku so se oči kar iskrile, cepetal je od veselja in solze so ga zalivale.
»Le pridni bodite, pa molite radi,« jim je rekla in šla po svojih opravkih.
»Že spet miloščino deli,« se je uje* dala Droblja.
»Sama baharija jo je!« je dostavila Klandrovka.
»Ali bomo mi redili tuje otroke?«
»Dedec naj dela!«
»Pri Dalmatincu sedi in hlasta pen* zijonistom o Rusiji in Sibiriji in ne vem kaj še vse!«
»Baba se pa peha in berači zanj. Jaz bi mu že pokazala takemu dedcu!«
»Viš jo, saj je vsa izdelana, če ni ietična, nič nočem. Le poglej jo, sedajle ie zavila v vežo. Vsa potna je, pa bleda.«
Tinca je zavila skozi vežo. upehana je bila in obložena.
»Mama, mama!« je vzklikal Tonček in tudi najmlajši se je predramil in se spomnil, da je lačen.
Oddelila je otrokom, za moža, kadar pride domov, njej je ostal najmanjši del. Kave in sladkorja je še kupila, da mož ne bo godrnjal in da bo rad šel na delo. Vsa blažena je sedela med otroci in bila srečna, da jih je nasitila. Še dan se ji je zdel krajši in solnčnejši, ko se je pa solnce izcejalo za Triglav in so za dvo* rišče legale dolge sence in se zgostile v mrak in je bilo v kajbici v dvorani te* mačno, tedaj so se pa v njej predramile skrbi in jo davile, da se je komaj od* kašljevala. Toneja ves dan ni bilo do* mov in to jo je bolelo. Vedela je, da bo prikolovratil ponoči pijan in da se bodo sostanovalci samo zgledovali.
Večer se je tako hitro zgostil, da je v dvorano padajoče curke svetlobe kar odrezalo, črne zavese so se obesile na goste mreže. Zatulil je vihar. Drevje pod okni je ječalo, hreščalo in se lomilo, pripogibalo se do tal, se lovilo ob steni, udarjalo ob žice in pelo prečudno ža= lostno pesem. Kot bi se verne duše mu* čile, je pomislila Tinca in strah ie je bilo, da je nehote molila, ni pa vedela kdaj in kje je pričela.
Užgal se je blisk in obliznil stene, preletel dvorano, nato pa so se stresla okna in je zabobnelo, kot da bi se bil
pogreznil v globočino ponosni stolp. Otroci so zajokali in se oklenili matere.
»Ali se Bog krega?« je je v jeclja* vem joku izpraševal Tonček.
»Moli, Tonček, da se ne bo več!« mu je komaj odgovarjala; njo samo je tako prevzelo, da se je stisnila k otrokom in pri njih iskala zavetja.
V	blisku je zažarela vsa dvorana: pajčevine na stropu, mreže na oknih, deske in obrazi otrok, da se jih je Tinca prestrašila. Kot bi goreli, so se ji zdeli in upognila jih je k sebi, da jih ni videla. Zažvenketale so šipe in ena se je zdro* bila. Drobci so se kotalili po steni in tenko zapeli na tleh. odpevalo jim je odmevanje in jim je odpeval vihar. Od* krehnila se je debela veja s kostanja in padla čez pot, da je še v dvorani odjeknilo. Tedaj se je ulila ploha. De* bele curke je razbičaval vihar in jih kri* žema metal. Udarjali so na pot, ob steno, ob križe in se metali celo v dvorano, trkali na okna, uhajali skozi razpoke in utrujeni polzeli po steni in se izgubili v ometu. Na tleh je stala že luža, prah se je kopal v njej, mrtve muhe so pla* vale na njej in se je večala, večala ...
Kot bi se užigale rakete in duškoma popile temo, ugasnile in se že prižgale nove, se je zdelo Tinci. Oči so jo že pekle in v ušesih se ji je zaletavalo gr* menje iz razdivjanega viharja.
Otroci so se zavlekli v cunje, se zakrili čez obraz in drhteli.. . Tinca se je naslonila čez postelj in še zmerom molila, kadar se je zabliskalo, je zaprla oči in si zatisnila ušesa. Veter je še zmerom zaganjal debele curke v steno, prižvižgal skozi okno in oškropil otroke in Tinco.
V	bližini je počil top. Med debele curke in v veter se je pomešal dim. bušil
v dvorano in se razlezel pod stropom in se vlegai k tlom, da je Tinca zakašljala.
»Gori!« je kriknila na glas. Pa še svojega glasu se je ustrašila. Čuvaj jc streljal, bogve, kje gori, je pomislila in tudi svojih misli je je bilo strah.
Zatulil je vihar, da so zaječala okna. S strehe je morala padati opeka. Metalo jo je v grmovje, ob drevesa in na pot in še v steno jo je telebnilo, da so drobci ječaje odletavali.
Po stopnicah v dvorano je pribežal delavec iz sosednje kajbice. Bil je pre« močen, da se je voda cedila za njim.
»Takega pa še ne, hudiča!« je zaklel.
»Kje je neki naš?« je butnilo vpra= sanje v Tinco.
Otroci so zaspali. Njo je dušilo. Pa se ni upala kašljati, tako nekam čuden in strahoten se ji je zdel odmev.
Odprla je svojo kajbico in ker so vrata zaškripala, se je boječe ozrla, če se otroci niso zbudili. Spali so. Vrata je samo prislonila in se vlekla na dvorišče. Hotelo se ji je zraka, svetlobe, ljudi, raz= gleda in besede. Dvorana se ji je zazdela kot grobnica, kjer se lomijo in krhajo samo mrtvaške sence in je ves zrak za« strupljen in bolan.
Dvorišče je bilo prazno. Klopi pra« zne, stopnice k vodnjaku prazne. Po tleh je ležalo kostanjevo listje, vmes veje, kosi in drobci opeke, naliv je za« mašil kanal, da se je zbiralo jezero in se je v njem vrtinčilo dračje.
Zrak ji je bil prijeten in v grlu je ni več stiskalo. V veži se je stiskala Drob« lja, stala na eni nogi in sama zase godr« njala.
»Dober večer!« jo je pozdravila Tinca.
»Bog daj, pa boljšega. Saj je tako kot na sodnji dan. Tvojega pa seveda ni domov, kaj?
»Ni ga še. Pa že vedri kje!«
»O še blizu!« Drobi j a se je veselo zarežala in pomežiknila v steno.
»Kje pa?«
»V kantini. Pa prav na široko hlasta z Goricijanarjem in svojo modrost za« liva. No, pa ko sem jaz šla, kruha mi je zmanjkalo, sta se že kregala. Tone j pni* vi Goricijanarju, da nima zidarskega izpita, Goricijanar pa Toneju. Pijana sta pa oba, pa oba piškava zidarja, vsakemu mojstru in polirju podložna. Le kaj bi se take živali repenčile!«
Tinco je zabolelo, ni pa hotela ugo« varjati.
»Zidarja se pa tepeta!« je kričal grbasti otrok in se odmikal od stene, skočil korak bliže in oprezoval in sam sebi prigovarjal: Le daj ga, tako. ha, ha ha ...
Tinca ni čutila nič več dežja, oči je niso zapekle, ko se je zabliskalo in si ni zatisnila ušes. ko je zagrmelo. Plazila je naravnost nizdol proti kantini. Lasje so se ji sprijemali, razmočena obleka se je je tesno oprijela.
»Ti da bi bil kedaj polir? Nikoli.«
»Jaz pač, ne pa taka šleva kot si
d!«
»Praviš, da imaš izpit, pa si še za podajača slab!«
»Kaj!«
Tinca je videla, da je Goricijanar zamahnil z roko, da je ploskoina padlo po Tonetovem obrazu in da se je Tone j nagnil, nanj Goricijanar. Videla je, da se je tudi Goricijanarju pocedila z nosa kri. Slišala je kletvine, stokanje. Samo za hip je obstala. Kot bi se ji zavrtelo v glavi, začutila je omotico, pesti so se ji stisnile in še zobje so ji zaškrtali. Tonej in Goricijanar sta si kot petelina stala drug proti drugemu.
»Samo loti se me!« je tulil Gorici« janar.
»Takih petnajst!« se je penil Tonej.
»Po policaja, po policaja,« so kri« čale ženske skozi okna, ponavljali otroci in nekaj jih je pridirjalo že na dež, da si pobliže ogledajo pretep.
»Tonej, miruj, jaz te bom z nožem!« Goricijanar se je zagnal proti njemu. Tinca ni ničesar več slišala, ničesar več videla, zagozdila se je med oba. Ni mogla do besede, samo drhtela je, krilila z rokami in se postavila kot zavesa pred svojega moža. V nemi grozi se ga je oklenila, Goricijanar je obstal, pobral kiobuk in ga vrgel Tinci pod noge.
»Da ne bo brez klobuka, brez glave je itak!« se je še znosil in lezel ves pre« močen in blaten v kantino.
»Pusti mi, da ga bom, falota!« je kričal Tonej, odmevalo je v temo in dež, na oknih so slonele ženske, ob pod« bojih so se prerivali otroci.
»Mir, če ne telefoniram na policijo!« je zarohnel hripavi glas gozdnega ču« vaja.
»Za božjo voljo, lepo te prosim, pojdi spat!« je Toneja prosila Tinca in ga vlekla navkreber. Dež ji je izpiral vroče potne kaplje in ji hladil razbeljeno čelo.
Tonej je bil pijan, za Tinco težak. Zdrknil ji je iz rok in telebnil v blato.
»Ti pa zidarski izpit,« je momljal Tonej in se pobiral s tal, se zarežal v temo in se opotekel v steno.
V dvorani so se otroci zbudili, ti« ščali so se stisnjeni v kepo in tipali v temi po materi, premakniti se niso upali. Krik in jok jim je pa zamrl, ko se je Tonej zleknil po postelji in ko so pri« sluhnili ihtenju matere.
Nedelja je bila vsa čista in solnčna. Skozi odgrnjene meglene zastore so se
svetile planine, v biserje vkovane, z gričev so se belile cerkve in pozvanjale svojim vernikom, v daljavi je zelenelo polje, po polju pa razmetane hišice kot ptičnice, vabeče iz gozdov žvrgoljenje.
Še v dvorani, v tesnih kajbicah je zadišala nedelja. Oprano perilo, praz« nična beseda, bolj kasno, pa tiho pri« pravljanje zajtrka, tiha vdanost in od« puščanje razodevajoče oči, pritajeno šepetanje in odmerjanje časa, naglično pospravljanje, vse je bilo nedeljsko. Tinco je tako prevzelo, da so ji bile oči rosne in da je na tihem blagrovala vse ljudi.
Zenice in možje so se odpravljali k maši. Možakarji so se nosili pokoncu, in stopali trdo, poleg njih vse ponižne, zavite v pisane rute, ženice. Mlajše so se privadile klobukom in poveznile na glavo, kakršne jim je pohvalila trgovka.
Dvorana je bila skoro prazna. Tonej je še ležal, spal ni, zaprl pa oči, da bi ga ne kregala posvaljkana in blatna obleka in da bi mu ne silili pred obličje ne« prijetni spomini.
Tinca se je odpravljala k maši. Ho« tela se je tiho izmuzniti, mislila je, da Tonej spi.
»Za kam pa se napravljaš?« je rekel mehko, glas pa mu je bil zaripel in za« dišal je po žganju in slabem vinu.
»K maši vendar, saj je nedelja!«
»Saj imaš mašo doma in pete lita« ni je. Saj vem, da ni nič za jesti.«
»Kruh imamo, kavo tudi in za juho tudi!«
»Konjsko?!«
»Govedina je predraga.«
Tonej se ie skobacal s postelje, ves trd in polomljen je bil, nalil si je črne kave in duškoma pil.
»K maši bi šel, Tonej,« je namignila Tinca, čeprav je vedela, da ji bo surovo zarobil odgovor.
»Kaj? Nedelja je dan počitka!«
Bo vsaj doma, je tolažilo Tinco.
Najstarejša sta šla z njo, Tonček je pa jokal in loputal po vratih, da ga je moral Tonej vzeti v naročje. Lačno in bedno se mu je režal na kolenih, oči so inu bile udrte, v licih nič krvi, roke ko* ščene, prevlečene s kožo, da je Toneja zazeblo. Nisi brez greha pri tem, mu je nekaj reklo, da je Toneja ujezilo.
»Prokleti svet, ali je treba tega. Ne* kateri so vsega siti, drugi pa lakote ve* nejo,« je zarenčal, da se ga je Tonček prestrašil.
Tinca je klečala v cerkvi prav v skrb tem kotu, ker jo je bilo sram. Slabo je bila oblečena. Molila je vdano, zamak« njeno, v prsih jo je zbadalo in kadar je zakašljala jo je stisnilo prav pri srcu. Še po maši ie ostala v cerkvi. Nič se ji ni mudilo domov in vsa srečna je bila v prazni cerkvi.
Molitev se ji je pa izvrtinčila v grenko razmišljanje. Ni prav, da sem tako prizanesljiva. Z menoj delajo, kakor ho= čejo, preveč imam rada Toneja, zato pa je tako. Za delo mu ni več, za družino še manj, kar ima, požene pri Dalmatincih. Dobro vem, če zbolim, da bo pustil mene in otroke. Trda bodi z njim, v kleščah ga drži, ji je svetoval skušnjavec; če boš zmagala, bo zmagala ljubezen, z njo odpuščanje . .. Dolgo ne bo moglo več tako naprej, pa jo je zbodlo v srcu, da se je zvila v klopčič. Joj, moji otroci! Za* zeblo jo je od skrbi in od slabosti in žalosti se je opotekala iz cerkve.
Klanec jo je upehal, da je počivala na vsaki klopi. Sreča vala je gosposke ljudi, svila in zdravje sta ji dišala, zdelo se ji je, da so vsi srečni.
Pred veliko hišo so stale gruče mla* dih in starih in čebljali o planinah, ki jih je žgalo jesensko solnce. Pred kantino in v kantini se je lovil med kričanjem smeh.
Na dvorišču se je solnčilo mlado in staro. Kričavo pisana krila so tekmovala z zagorelostjo kostanjevih vej in listja. Droblja pa je bila med vsemi najglas= nejša.
»Kočevar pa spet nori!«
»Čudnega ni nič. Pri taki babi bi vsak znorel.«
»Tudi on je muhast, le nikar ga ne zagovarjaj.«
»Jaz pa pravim, mož je mož in mož naj bo gospodar.«
»Nikjer ni zapisano, da bi bil nasvet žene ničvreden.«
Ženske so utihnile. Iz Kočevarjevega stanovanja se je razlegalo vpitje, otroci so kričali in jokali.
»Kaj pa imajo spet?« so izpraševale ženice, in se kar nevede pomikale proti oknu, da bi natančno slišale zbadljivke in mogle razsoditi, kdo se je pregrešil in kdo je nedolžen. Kajti nekatere so se vlekle za Kočevarico, druge pa spet za njenega moža.
»I, kaj? Dedec jo je razvadil. Navse? zgodaj je šel po gobe in gob nabral, svojo pa za spoznanje preveč namočil z žganjem. Pa kako, da bi si ga nikoli ne privoščil. Ves teden dela in mu še ko= zarca ne privošči. Razvadil jo je, ko ji je spočetka dajal ves zaslužek in jo sproti prosil za cigarete, za kruh ali za kozarec dalmatinca.«
»Sram jo je, ker se je že navsezgo* daj napil.«
»Njo pa sram? Naglas je vpila vanj: svinja pijana, klada zagamana, preden je dobro stopil čez prag. Vsi ljudje so
slišali in zvedeli, da je pijan. Če bi jo bilo sram, bi lepo molčala.«
Kričanje je bilo vedno hujše. Ženske so kar zijale v okna z očmi, z rokami in s celimi telesi čakale na nekaj posebnega.
Kočevarka je na stežaj odprla okna. Vdeta, na tujem zrasla kita ji je štrlela iz kratkih las, z zobmi je škrtala, otepala z rokami in nogami, iz oči ji je švigal srd, pomešan s solzami.
»Poglejte ga hudiča trapastega! Go* be je zmetal po tleh in jih poinandral. Svinja pijana! Komaj se je zdanilo, je že pijan. Kar zadavila bi ga...« je kri* čala skozi okno, da se je razlegalo po dvorišču in se lovilo med kostanji.
Ženske so se strnile že v kopice, zbb rali so se otroci, okna so se odpirala. Še Tinca se je ustavila, čeprav ji je bilo nerodno.
»Prokleto veslo,« je hripavo zatulil Kočevar in jo postavil pred vrata in se zaklenil. Naslonila se je ob steno in ihtela v zid, togota ji je stresala vse ude, z glave ji je pozvanjala vdelana kita.
Ženske so se hihitale in se razha*
jale.
»Tinca, kaj pa ti rečeš na to,« jo je skušala Droblja.
»Žena naj bi bila potrpela, zlepa bi bilo tudi šlo in gobe bi bile cele,« se je lovila Tinca in pomilovala moža in ženo. Tudi jaz se bom počasi uprla, ne bom se mogla več premagovati, je sklepala, ni pa se mogla okleniti svoje misli z ljubeznijo.
Tonej je bil doma, otroke je napra* vil, kajbico je pospravil in ves prijazen je bil, da je bilo Tinci mehko pri srcu. Zapodila je nevšečne, objestne misli in bila samo pohlevna, vdana žena, vajena trpeti in molčati in graditi z ljubeznijo za ljubezen. Še kajbica se ji je zdela pri*
jazna, tako domača in njena, da ji je bila
nedelja blagoslov, zdravje in kruh.
Tonej je delal, se z dela vračal strt in upognjen, Tinca je prala, se ubijala z otroki, nikoli pa tarnala. Zbadalo jo je pri srcu in zbadalo jo je v pljučih. Utrujena sem, spočiti bi se morala, si je mislila in se tolažila. Lezla pa je še v hosto, drva so predraga in zaslužek pre? majhen. Vsi dnevi v tednu so ji bili kot posvečeni, s posebnim blagoslovom oro* šeni, bala se je samo sobote. Takrat je Tonej denar imel in ni znal domov in je prijatelje napajal, na ženo in otroke pozabljal. Ona pa je bila vsa zaskrbljena zanj, za sina, ki je moral v šolo, ustrašila pa se je že samo misli na zimo: čevljev ni, obleke ni, drv ni in zaslužka ne bo. Njo pa je zbadalo pri srcu in jo peklo v pljučih. Krvavo je kašljala.
Nista zmagovala. Tinca je stregla po hišah, prala in se ubijala za kruh. Tonej se je penil od dela, za tri dinarje na uro in nič ni zaleglo. Tonej je klel družbo, svet, tujce, ki se šopirijo po de* želi in odjedajo domačinom boljši kruh, se jezil na Bosance, ki prevzemo delo za vsako ceno, klical maščevanje na bo* gataše in se zalival z dalmatincem, ki mu je jezo še bolj razpenjalo.
»Nikar ne zapij toliko,« ga je Tinca samo mehko pokarala. Smilil se ji je denar in smilil se ji je tudi mož, ker je čutila, da še teže dela drugi dan.
»Saj nisem vol, da bi samo garal. Saj bi od tuhtanja znorel, če bi se nikoli ne odteščal. Delam pa delam in ni nikjer nič. Ne pomnim, da bi kdaj bil šel brez skrbi na delo ali z dela. Vič, mene vse grize, da ti ne morem povedati,« se je izgovarjal, se lovil za besede. Drobni spomini so se mu zasvetlikali pred očmi. Pil je. Ni še nagnil kozarca, pa mu je nekaj reklo: ne nalivaj se, kupi kruha,
krompirja, masti, Tonček je lačen, poj* di... Zamahnil je z roko in pil. Zena se tudi peha za kruh, vse pa žrtvuje otrokom in tebi, z ostanki je zadovoljna. S težavo se je otresel neprijetnih spo* mino v. Prevzemalo ga je čuvstvo razbo* lelosti, poganjalo se v oči in mu kremžilo ustnice. V tistem trenotku bi bil prižel k sebi otroke ali pa ženo in se glasno razjokal v čudnem, nepojmljivem in ne> prostovoljnem kesanju.
»Jaz ne morem pomagati. Če te siro= maštvo zajaše, pa te jaše do smrti,« je zapodil dušljive misli in zamahnil z roko.
»Zima me skrbi,« je plaho dodala Tinca.
»Mene tudi,« je zamomljal Tonej in nevšečne sence so se spet zaganjale vanj.
»Če bi imel deset dinarjev na uro, pa bi še komaj bilo,« je že razjarjeno zarenčal, da se je Tinca zgrozila. Zasmi« lil se ji je Tonej, težke in utrujene roke so mu visele ob telesu, v tla je zrasel v zadnjih tednih, tako ga je skrivilo delo.
Tinca je po trikrat, štirikrat na dan preletela klanec, stregla, kuhala, dona^ šala in odnašala za ljudi, ujela dinar, dva, zmrzovala v pralnici, kašljala kri in pri srcu jo je zbadalo.
Tonej a že dve noči ni bilo domov. Bila je v skrbeh in nobeno noč ni zatis= nila očesa. Otroci so jo izpraševali in drezali vanjo, da ji je že odgovorov zmanjkalo. Mraz je pritiskal v kajbico, se prilezel do kosti in grizel v mozeg, ščegetal v pljučih, da je Tinca le in le kašljala. Mraz ji je izsesal kri iz obraza, še ustnice so bile blede in oči.
Dvorišče je bilo prazno, kostanji so hoteli čez streho. Le nekaj listov je še kljubovalo ostremu vetru. Okrog velike hiše se je vse kot izpraznilo, razgaljena je stala na svetu, češ, sedaj si me pa
oglej v vsej nagoti. Tenke, prazne veje akacij in maklena so metale tenke, ko* maj vidne sence, pod nogami pa je po= šumevalo suho listje, ki se je nedavno zgoščalo v skrivnost zakletih noči. V kajbico so udarjali glasovi iz mesta, je* čanje voz in cepetanje konj, česar Tinca prej ni slišala. Zvečer in ponoči so se po dvorani lovili klici pijancev iz mesta, kot bi bila gostilna pod oknom in ne globoko v globeli križastih cest in strnjen nih hiš.
Jutra so bila mrzla, meglena in ču* dno sluzasta. Rosa se je cedila z vej, se zibala na pajčevinah med mrežami in med vejami, se vlegala na obraz, na oči in se precejala skozi lase.
Griči so bili pusti in čudno osiveli, le cerkvice so se pognale kvišku in ra= zodevale očem v daljavi celo svoje ob* ličje. Poleti je gledala Tinca z istimi očmi, pa so se ji zdele sedaj te cerkvice kot nove, prav tisto minuto očem razo* dete.
Toneja so spodili.
Tinca ga je čakala, prejokala noči in molila. Čudne slutnje so se pa prerivale v njej, stiskalo jo je v prsih in vselej so se ji orosile oči, kadar je pogledala otro; kom v sestradane obraze.
Ljudi se je ogibala, bala se je očita= jočih, prezirljivih pogledov in kadar je morala po vodo in čakati nanjo v vrsti žensk, je povesila oči.
»Tvoj pa spet popiva,« je omenila Droblja.
»Za božjo voljo...« hotela je reči, kaj pa te briga, pa se je premagala.
»Tudi naš ga je včeraj videl,« je žužljala Klandrovka.
»Takega dedca bi pa jaz kar spo= dila.«
»Ti ga ne moreš, ker ga nimaš.«
»Maram zanj!«
»Pa si se le gnala za njim, pa ga le dobila nisi.«
»Lažeš!«
»Kaj boš tajila, na vse pretege si jih lovila in prav vse zapravila, samo ledik stanu nisi mogla, čeprav si se hudo pri* zadevala. Saj te poznam!«
Ženske so se prepirale med seboj in pozabile na Tineo, ki se je vsa polom* ljena in skrivljena vračala v dvorano. Sesedla se je na postelji in komaj da je dihala.
Drugo jutro se je komaj prestavljala, drobovje se ji je krčilo, nekaj jo je gra* bilo za vrat in da bi je ne zbadalo v prsih, se je sama sebi odmikala, lezla v kot kot žival, ki čuti svoje poslednje ure.
Še do besed ni mogla.
V dvorani je bilo tiho, družine so se solnčile, tenki curki zvodenelega solnca so brizgnili tudi v kajbico.
Ne bom več prenašala. Preveč je že tega. Mene bo zrušilo. To ni več živ* Ijenje. Naj me ubije in otroke. Še misli ji je sekalo zbadanje v prsih in butanje v glavi.
Pozno jesensko popoldne. Dvorišče velike hiše je bilo do živega natrpano, med otroki so se gnetle ženske, s ko* molči so odrivali moški in silili v kopico ljudi, ki je bla sklonjena. Govorjenja glasnega ni bilo, samo šepetanje in šuš* Ijanje se je plazilo po dvorišču. Le in le je presekal tišino klic: »Jesiha!« »Re* šilni voz!« »Še malo diha!«
»Kaj pa je za božjo voljo,« je pri* dirjala Droblja.
»Kaj ne veš?« je hitela Klandrovka, »kar nekaj jo je stisnilo in se je zgru* dila, božjast je ali pa srčna napaka!«
»Špirita ji naj dajo, pa ji bo poma* galo,« je zaničljivo namignila kozava že* niča. Drobijo je ujezilo, da je skrčila pesti in so ji vztrepetale ustnice.
»Tebi pa mlinski kamen na vrat, ko* ruznica!« ji je zabrusila, siknile so pa vanjo še druge, da je poparjena šla in se ni več pokazala.
»Kaj pa je, kako pa je bilo, kdaj pa je bilo ...« so deževala vprašanja.
»Dedec jo je,« je ogorčeno dodajala soseda iz dvorane.
»Tinco! Tako pohlevno ženo!«
»Da, Tinco. Dedec se je primajal pijan domov, suknjo je prodal in pobral je še njeno nedeljsko obleko, da bi jo prodal. Tedaj pa je tudi v njej zavrelo. Ne boš, je dejala in mu iztrgala obleko iz rok, on pa je lopnil po njej enkrat, dvakrat. .. Tinca se je opotekla, pogra* bila nož in se zaklenila v stranišče. Sama bi se bila najbrž končala, pa se je neza* vestna zgrudila.«
»Kje pa je dedec?«
»Šel je ...«
Na dvorišče je priropotal rešilni voz, konji so se zagozdili med ljudi, da se je množica razpršila na dvoje. Na blazini je ležala Tinca, klicali so jo otroci, pa je niso priklicali. Zbudile je niso vroče solze, ne prošnje...
Ko so jo odpeljali, se je dvorišče iz* praznilo kot mrtvašnica. Otroke so vzele usmiljene družine in sama, na stežaj od* prta in razmetana je v dvorani zijala v večer kajbica...
Kot senca se je priplazil na stopnice v dvorano Tone j, poveznil klobuk čez obraz in šel v noč.
Cesta
Počasi vodi cesta skozi polje, potem med gore tava kar naprej; in vzpenja v hrib se mučno, slabe volje, nikjer počitka nima, nima mej ...
Zdaj vleče blatna se, zdaj suha, bela; a ko beži po nji nevšečni prah, v pripeki solnca vsa se je razgrela. Popotnik gre težko, ves nem in plah . . .
Kozarčku
Janko Polak, Ljubljana
Kozarček brušeni, kozarček v kleti, kaj že doživel ti vse si na sveti!
Dobil poljubov si na milijone, dan za dnem misli sto v tebi utone.
Prepodiš vse skrbi, spet rodiš nove . . . Težko mu, kogar ti vkleneš v okove! —
Kaj tebi mar za mladost, kaj mar poštenje, kaj mar nedolžnost ti, kaj mar grešenje!...
Kozarček brušeni, kozarček v kleti, kaj še doživel ti vse boš na sveti!
Polde Pehani, Ljubljana
Zeleno žito ljubko se priklanja, in kamor se zagledajo oči, priroda vsa o vesni sladki sanja .. .
Jaz grem naprej —- za me pokoja ni, na cesti puščam v prahu sled koraka in mislim: Kje pač mene sreča čaka?...
E. Justin: Studijo (risba)
Belokranjska otroška narodna pesem in narodni običaji
Ogromno je bogastvo naše narodne pesmi. Mnogo tega blaga je nabrala Matica Slovenska po svojih idealnih sotrudnikih. Tudi Bela Krajina je častno zastopana s svojo narodno pesmijo in ima nekatere popolnoma svoje in proste vsakega tujega vpliva. Narodna pesem ni izumrla, še živi med narodom in še vedno nastaja. Nastajajo pa tudi variante v tekstu in melodiji. Žal je nabiralcev narodnih pesmi vedno manj,
zlasti odkar je prenehala Matica Slovenska z nadaljnjim izdajanjem narodnih pesmi. Bela Krajina je imela dovolj marljivih nabiralcev narodnega blaga. To so bili dr. J. Lo-kar, dr. Malnarič, dr. Malerič »Tobolček«, dr. Adlešič, kanonik Barle, Jure Koče, Kobe Navratil, Oton Župančič in eden najbolj marljivih, duh. svetnik Šašelj, ki je izdal svoji dve knjigi »Bisernice« iz belokranjskega narodnega zaklada. V novejšem času se je udejstvoval tudi Albin Čebular in pred nedavnim časom se je pojavil kot nabiralec in pisatelj belokranjskih pravljic in pripovedk Lojze Zupane.
B. R a č i č, Ljubljana
Za mene so ostale belokranjske dubra-ve, gmajne in pašniki, ikjer preživlja belokranjska mladež svoje vesele in žalostne mlade dni.
»Od Jurjeva do Mikolja« traja paša. Za rana ali z zoro vstajajo belokranjski pastir-ci in gonijo govedo in ovce na pašnike, kjer ostane živina do 9. ure dopoldne. Po kosilu gre živina zopet na pašo, poleti pa okoli 4. ure in ostane potem na pašnikih
Sveti Rok z Ganglove pristave
do mraka. Grenak je pastirski kruh. Mnogo mraza in mokrote prebijejo pastirji, mnogo lakote se naužijejo. »Vsi Sveti« in Križi (naš Vnebohod) so oficielni dnevi, ko je priznan tudi oficielno pastirjem pribolj-šek. —
»Med pašami« je izraz, ki pomeni dobo med dopoldansko in popoldansko pašo in je znan tudi kot nekakšno časovno merilo.
Na paši ,se ob lepih dnevih, zlasti v bogati jeseni razživi mladi svet in takrat je prijetno. Njive so polne koruze in krompirja, kostanja je v obilici in ga znajo peči zlasti pastirji zelo okusno. Leskov grm in
kup ilovice ali gline pa dajeta dovolj snovi, da se razživlja tudi otrokova fantazija, da pokaže spretnost tudi v dejanju. Tako nastajajo raznovrstne igrače, ki postanejo iskano borzno blago nedovoljene barantije v šoli; navadno pa napravi učiteljeva pazljivost konec raznim borznim špekulacijam, v katere so- se spustili nadebudni bodoči mešetarji. Kaj vse se ne napravi na paši? Ljubljanski etnografski muzej je otel lepo zbirko otroških del in jih bo ohranil bodočim rodovom v študij ali občudovanje.
Pastirji navadno po svoje krstijo v varstvo jim izročene živali in imena so tako lepa in zanimiva, da jih moram nekaj našteti:
Ovce kličejo: Java, Belka ali Belaka. Maca, Jagoda, Mrka, Gračica, Pikuša, Ma-cava Roga, Ribica, Tičica, Čiba, Sova, Gra-ša, Očica, Ničika, Vrba, Liska, Viha, Dvaj-čara, Gostača, Rogica Bigiea, Mora, Šara, Rusna, Smehana, Čana, Vuhiea, Jupica, Cika, Oča, Črnolika, Dvojka, Zeka, Vojka Lika, Buza, Kudra, Njejca, Zorka, Ruda. Senava in Drdujčka.
Ovni ali škopci imajo moška imena: Ba-so, Lič, Škornjan, Rudljan, Pikan, Belko,
Mulan, Macan, Zorko, Kudran, Grašan, Krpan, Tukee, Belin in Pikec.
Krave: Srna(va). Mila(va), Ruska, Li-sava, Čadava. Rumava, Klenka, Siva, Perka, Svilka, Rumenka, Perava, Zuta, Laska, Tra-kica, Muska, Bela.
Voli: Belko, Jelen, Rumen, Lise Sivi, Srne, Peran, Dvoran, Rijan, Svilan, Bels, Čade Rogec, Rdeči, Vidran, Plavi, Traikec, Milan.
Po številu prevladujejo ovčja imena, ker je bilo zlasti svojčas v Beli Krajini mnogo ovac. Volno uporabljajo za pletivo — predvsem za čarape, natikače in jope — kopice pa imenujejo s platnom ali suknom obšite čarape ali nogavice, ki jih uporabljajo ob suhih zimah namesto dražjega us-njatega obuvala. Na paši se prede volna in pletejo čarape. Daleč so navadno oddaljeni pašniki in dim izdaja pastirske tabore. Slika se vedno menjava. Nekaj časa se kuri in peče, potem so na vrsti igre in »štetje«, nato zavračanje živine in kar naenkrat se pojavi Kirinov dečko in že ga obsujejo tovariši: Kirini Kirinkulija, kadi ti je kobila?
■ *
; v.
Lokvica pri Metliki
Mod hihitanjem odgovarja drug:
Prošla v ložu po Kirinovu kozu . ..
Potem pridejo drugi na vrsto in vzamejo najmlajšega na piko. rekoč:
»Juri, Juri Juriša tekel z bratom nad miša, ubil ga je treščicom, pojel ga je z dečicom.«
Tudi sosedovega Matička vzamejo na piko in že se oglasi zbor:
Matija Žugelj sedel na vugelj. vugelj se zruši. Matiju zaduši.
Eden onih »modrih« pride k deklici in jo vpraša: Aj_ dekHca ma]a>
kam si koze gnala? Gonila sem v Bukovlje, kadi kukac kukuje.
Kar zagledajo polža in že so nad njim: Puž, puž,
pokaži štiri roge van, da ti kuče ne prodam stari babi za duhan.
Ivetov je polna Bela Krajina — ni čuda potem če je zašel tudi v narodno pesem: Ive bere glive na popove njive. Dojde guska pa ga spljuska, dojde raca pa ga zbaca. Dojde tele pa ga zmelje, dojde vrabec
pa ga odnese pod Gradec, dojde vrana pa ga zbrana, dojde tič
pa ga ni več nikder nič.
Tudi coprnice poznajo pastirji in njim velja tale. Coprnica potom gre, nosi sabljo i koplje. Ja se bojim, da me če. Ulovim jo za levačo pa jo hitim za gromačo: Tute sedi, moj nebore, dotle tebi Bog pomore.
Tudi Jožetu ne prizanesejo: Jože vozi kože na lisastih konjih, na železnih kelih, kam obrne, tam prevrne.
Metlika — Komenda in grad nad Obrhom
Bingl bongl — kdo je umrl? Stari Gorše konja drl.
Sosedje se navadno najbolje poznajo in zato vedo vse dobre in slabe strani življenja, navad, razvad in gospodarstva. Zgodaj se začne baharija in nagajanje. Tako je tudi med pastirji. Če sta pašnika blizu skupaj in pastirji pasejo živino tam, se začne od ene ali druge strani:
Naša paša bolja nego vaša troja: naša volom do rogi, vaša žabam do kraki.
Poleti ob veliki vročini so pastirji tudi ob Kolpi, da živina lahko pije. Takrat se tudi bratski s hrvatskimi sosedi pomenijo:
Hrvat repo seje, žaba se mu smeje, miči žaba grbava, ne buš repe hrskala.
Tedaj pa pride preko Kolpe oglušujoč zbor:
Ač kač pod kotač, jedan Kranjae nema hlač. to se jene bezgove i te nisu njegove.
Eden ali drugi odraslih napravi konec tej »debati v verzih«.
Znano je, da je v Beli Krajini precej ciganov. Reveži so — stradajo, prezebajo in izumirajo. Nedobrodošli gostje so in matere plašijo otroke s cigankami, da odnašajo v svojih umazanih bisagah otroke.
Nič ni čudnega, da so zašli tudi cigani v narodno poezijo in čul sem naslednje:
Cigani se oženido, ajme cendu mendu zeleno. Drevi so jo poprosili, v torek so jo poročili, v sredo jim je porodila, v četrtek so ga okrstili, v petek so mu svet dali: ako neče krasti, Bog mu ne daj rasti!
Jasno je, da se ne upajo recitirati otroci teh pesmic ciganom, kvečjemu, če so na varnem.
Tudi marindolskega popa imajo v či-slih in tudi ta ima svoj del kakor tudi patri, o katerih »pojejo«:
Jedan, dva, tri, tukli su se patri na cerkveni vrati, jeden drug mu viče: »Pomagaj mi, strice!« Kako ču ti pomagati, ki si me tukel i za lase vukel!
Priljubljene so pesmi o kosu, ki ga pozna vsako dete. Te pesmi so v navadi širom Slovenije in tudi Bela Krajina jih ima. Poznajo jih ali lepo rimane, ali brez rime, kar je splošno znano.
En primer naj čujemo:
Tancaj tancaj, črni kos, kak čo tancat, ki sem bos. neka tanca moja žena, ki ima čižme do kolena.
Na Križe ali Vnebohod je veseli dan za belokranjske pastirje. Zjutraj rano ženejo na pašo in nosijo s seboj cvrtje in kruha. Žurijo. da ne zamudijo, kajti zadnji je bil včasih takole pozdravljen od škodoželjne družbe:
Loncogloja postrgljaj, žlice peci, pepel mesi, nisi baba, ni junak nek si svinjski pominjak.
Popoldne nesejo na pašo okrak (kračo) in vina. Cele goste napravijo takrat in če le morejo zmaknejo doma soli, da posole travo, ker se potem živina z večjo slastjo pase in ne src toliko izpred oči.
Takrat se zopet razvežejo jeziki in ču-jejo se raznovrstne, za katere je bolje, da ostanejo za enkrat še med narodom.
»Kresnice« so narodni običaj, da gredo devojke od hiše do hiše in pojo zelo zanimive troglasne melodije s sledečimi teksti in varijantami. Prvi napev je nekakšen obredni in skladatelj Adamič pravi, da je to eden najstarejših napevov, kar jih je slišal.
Tekst se glasi:
Bog daj Bog daj dobar večer za večerom dobro jutro! Daj nam Bože dobro leto!
Jeseni po trgatvi začenjajo boljši časi v Beli Krajini. Takrat se razlega po pašnikih:
Huh, huh, mati peče kruh, otec toči vino, svati ido mimo. Zovite ih simo, da se pogostimo.
Zimski čas je namenjen počitku. Živina je v hlevu, pastirji pa po zapečkih. Devojlke si vtikajo za pas preslice ali sedajo h kolovratom. Na prejo hodijo k sosedom, da je krajši čas, ker v prijetni družbi se ne ve za čas in vretena se polnijo s prejo. Božič se bliža. Sneg pokrije pokrajino in zapregajo se sani.
Osel vozi sani po vukovoj strani. »Kamo voziš sani?« Vozim drva Božiču, ki sedi v kutiču. Baba peče pogačicu iz devetih jajec. Dotekel je zajec, odtrgal ji krajec. Baba vudre po kolenu, zajec veli: »Ajo mene!«
Idila v trtju na Repici
Tute jesu lepi dvori, lepi dvori pometeni. Pomela je devojčica devojčica lepa Mare (Ane). Dajte, dajte darovajte! Daj nam Bože dobro leto! Me nimamo kada stati. Me smo nocoj malo spale, malo spale, rano vstale.
Ko dobe dar:
Hvala lepa na tem daru, ki ste ga nam darovali. Mi se od Vas potočimo I Vas Bogu izročimo. Bog Vas varuj i Marija z lepim zdravljeni i veseljem!
Kresnice dobe navadno darove v novcih, ali jim dado jajec. Če jih pa odpravijo zgrda od hiše, tedaj jim zapojejo:
Vaša vrata puna blata. Vaši hiši sami miši, na Vašem vrti sami krti. Dab imeli tolko straha, kolk je na Vaši peči praha.
Za Božič mora biti pečenka v hiši in to tudi v najboj revni, tudi vina bo takrat:
Došel bo, došel sveti dan, pili ga bomo celi dan.
Adlešička občina ima poleg katolikov tudi pravoslavne Bojančane. Sosednja vas Marindol je tudi pravoslavna. Najrevnejši svet prebiva tod in ni čuda, da izkoriščajo Božič svojih sosedov, ko vedo, da je mesa, kruha in vina ta dan v hiši zadosti. Otroci pozdravijo svoje sosede takole:
Dobar dan, gospodar, pred kučom ti je komadar, Bog ti lepe gosti daj na današnji božji dan.
Tem dečakom, ki hodijo okoli, pravijo »komadarji«. ker pobirajo komade. Če ne bi bilo sile, ne bi bilo božične poezije.
Tepežni dan pozna tudi beloikranjski otrok. To je zimski dan veselja. Iz enega sela se združijo tepežkarji v gručo, ki oprtana s platnenimi torbami in oborožena s šibami nastopi svojo tepežkarsko pot. Kolikor mogoče tiho se približajo hišam, ne-
slišno stopajo v vežo, potem pa zaženo oglušujoč zbor:
Rešte se, rešte, kakor na Božič tako po Božiču zdravi, veseli, tusti, debeli.
Jasno je, da si sežejo, če se srečata dve gruči tepežkarjev, malo v lase, zlasti če ima ena skupina bolj napolnjene torbe.
Ponekod so nosili in še prenašajo po Božiču in po Novem letu veliko votlo zvezdo z jaslicami od hiše do hiše in recitirajo pri tem pesem, ki je najbrž zanešena po kakšnem organistu in je potem ponaro-dela. Pesem slove:
Presvetli tri kralji, preblažen naš dan, preblažena zvezda, ki svetiš ti nam. Mi pod to zvezdo projdemo, Vam novo leto voščimo.
Na staro leto pred polnočjo hodijo dekleta v nekaterih krajih, zlasti v Starem trgu po vodo, da dobe potem od očeta dar — od premožnih hiš so dobivale cekin, od drugih
Mlin ob Kolpi
pa srebrn denar ali tudi »štotak«. Pridružijo se jim navadno fanti, ki morajo preskrbeti iz njih hiš drv za gromado, ki jo zažgo pri vodi. Dekle stopi v kolo — zbor zapoje in dekle mora izbrati dečka, s katerim stopita v kolo in zaplešeta. Zbor zapoje pri tem:
A ta Kata, a ta Kata, rožna usta ima, da me hoče, da me hoče poljubiti z njima.
Nato izbere dečka iz kola. ga poljubi in zbor se spet oglasi.
Zimo preživlja belokranjska deca kakor drugod. Zdrami jo šele pomlad, ko jo pokliče na pašo. Prve piščalke se oglase, prvi rogovi iz lubja zapojo preko dobrav, prve pisane palice se zabele. Od kraja se spet začne pastirska poezija, prav tam, kjer se je začela lani, začela pred bogve koliko leti in se bo ponavljala še bogve koliko sto let.
Tiho
Burne kot morja viharji želje v prsih vro, ko so grad v njih vpepelile, v mrzlo noč gredo.
And. Rapé, Ljubljana
Tiho ko menih, beli sanja bukov gozd, glasi v njem so onemeli, mraz mu zdaj je gost.
Mrtva cesta
Na cesti valovi življenje, tišina mrka v sobi ždi. na cesti delo in trpljenje, a v sobi mrka smrt tiči:
Na črnem odru mati bleda zasanjala je zadnji sen, oko ji polpriprto gleda, v bel strop uprt pogled je njen.
Gustav Strniša, Ljubljana
Se nekam daleč je zazrla, ko duh je v večnost odhitel, v objemu mojem je umrla, a kaj, če sem telo objel?
Saj prikleniti duše njene zamogel nisem na zemljo, ostale so le mrzle stene in matere telo mrtvo.
Na cesti valovi življenje, tišina mrka v sobi ždi, povsod je delo in trpljenje, le matere-trpinke ni.
O, Gaspari: V dvoje (risba)
Slike iz Indije
Josip Suchy, Ljubljana
Colombo.
Parnik »Manaar« paroplovske druži be »British India«, ki vrši prevozno služi bo med kopno Indijo in Ceylonom že bogve koliko decenijev, nas ie po šesti urni vožnji kar sredi gluhe hindostan* ske noči ustavil na odprtem morju.
brže, ker so bili buddhisti, zakaj povsem mirno so kadili iz svojih azijskih pipic. Fatalisti, katerim je vse eno, ali so na kopnem ali na morju.
In imajo čisto prav: noč je sladko opojna, polna tajnostne groze in parfi; miranega diha. Poletna noč, morda ena
Bambusi
Nadušljivi stroj se je mučil in trudil, napenjal vse sile, da se je pretresala la* dja, pa smo vendar komaj za spoznanje prišli naprej. Strojnik se je prerekal s kapetanom in slednji s prvim, potniki pa so stopicali nervozni po hodnikih kot ko* nji, ki so se naveličali stati v hlevu. Zgolj pod krovom so bili manj nervozni, naj*
zadnjih, zakaj že za nekaj dni bo straho« vit monsum razburjal Manaarsko morje.
V daljavi pred nami se odpira žareče oko velikega kolombskega svetilnika in se spet zapira. Bolne ladijske turbine ječijo. Sčasoma se nam vendar bliža.
Na prostrani kupoli tropičnega neba žare sedaj nešteta solnca neznanih sve*
tov. Morje je črno, okrog ladje pa fos* forescira.
Čar noči je vreden otoka, kateremu se bližamo. Saj stavi sem budhistična tradicija zemeljski raj pred Evinim gre* bom. »Zemlja rubinov« za Grke in »Za? klad zemlje« za Kitajce. Na otoku so Angleži zbetonirali veliko mest in kra* jev, \endar pa se jim ni posrečilo uničiti zemeljskega čara. Njihove »buildinge« je bujna ceylonska vegetacija skoraj preko noči pokrila in odela z gostim pla* ščem listovja in cvetk.
Ceylon je res biser sveta, vogal pa* radiža, ki ga je narava vrezala na vsaki strani, počenši pri obalnih bordurah, do razsežnih gozdov in vse tja do vrhunca Pik d' Adama, ki dviga svoj čudežni kri* stalni vrh v najčistejšo sinjino manaar* skega neba.
Želel bi polzeti sedaj na singaleški pirogi po svetli morski tapeti v smeri proti cedrovim gozdovom in praproto* vim lisam, ki se v vodi vrste druga za drugo pred menoj. Toda parnik se usta« vi pred obalnim zidovjem v pristanišču. Vpitje s kopnega, vpitje z ladje. Veriga zavrešči, sidro se z gluhim štrbunkom zvrne v vodo, še en sunek s krme in kov* čegi ti leže pred nogami in marsikak ko* moleč pred želodcem . .. Potem naval črnih kulijev, ki ob ladijski strani pleza* jo na krov, se prekopicajo po mostovih in hodnikih, trgajo iz rok kovčege ter jih nakladajo na »richsawe«, katerih mrgoli na obali.
Tako sem dospel na otok sanj.
Sedel sem v richsaw na škripaj očo klop, z dvema kovčegoma na kolenih. Človek, ki vleče za seboj voz, v katerem sedim, me tira v nepoznano smer. Skozi prtljago, ki mi moti razgled, razločim dve umazani peti. sedaj se dvigajoči, se* daj se spet spuščajoči, spredaj progo
svetlega asfalta, vrsto svetlih obel v viši* ni, vsak trenotek iskrasto izložbeno okno ali senco visokega drevesa, potem spet toliko svetlih točk, ki se zasledujejo in križajo, še več richsawov v diru v druge smeri.
Ko se richsawni kuli ustavi, berem na galonirani kapi: Oriental Hotel.
Indija je izginila, Ceylon izhlapel. »Good night, sir!«
Tako se prispe v ta zemeljski raj. Vratarjev izraz v licu me opominja, da je moj način vstopa v hotel ob dveh po* noči — shocking, ker nisem poprej dal svojih generalij managerju, pa se očivid* no razvedri, ko zagleda za menoj hipo* teko moje prtljage.
V sobi nisem zdržal. Mimo portirja, ki me je začudeno motril, sem jo ubral na cesto, na Princess street. Vsak treno* tek me je ustavil richsaw*kuli z vpraša* njem: »Captain, richsow?«
Colombo je, izvzemši nekaj cest ob pristanišču, pravi obljudeni gaj. Bujna vegetacija vzdržuje svoje zmagujočo go* spodstvo tudi nad asfaltom. Mogočna debla prodirajo nad cementno skorjo, se dvigajo nad hišne strehe, se odpirajo v gigantnih ponjavah ter preobrazujejo avenueje, roade in streete v velikanske ladje gozdov. Drugo listovje se razpro* stira vzdolž hišnih fasad, se prekopica z balkonov, objema omrežja, se ovija okrog električnih žic, pod žlebovi, zavi* ja kapitele — stebrske glaviče in pokriva vse, kar je iz kamna in železa, tako da mesto kljub svojim dve sto tisoč prebi* valcem skoraj ni vidno.
Zrak je parfimiran z neštetim rast* linstvom, ki nastaja in umira med spa* njem prebivalstva.
Slučaj me je privedel v ponočni del mesta, ki je bil še poln življenja. Sreča*
val sem precej Evropcev v belih oble* kah. Prodajalci sadja žebrajo tajnostne litanije in nad fantastičnimi predmeti in nepoznanim sadjem se je ukoreninila smrdljiva acetilenska svetiljka.
Skoraj na vsakih pet korakov se vrste opitim* in betelrooms, kjer se mudc ljudje, željni nasladne pijanosti. Nalepo* tičene ženske, polne prstanov na udih in golenicah, mi šepetajo nerazumljive be* sede, vabeč me s kretnjami na bogve kak misterij. In spet se mi pojavljajo pred očmi pasme, kakršnih do sedaj še nikjer nisem videl: moški z ženskimi obrazi nosijo dolge, z glavnikom na tih nik potisnjene lase. Porcelanaste ženske, okrašene z ogrlicami in biseri, imajo sed* morico zlatih obročev v nosnicah in dva* najstorica jim visi raz uhljev. Skoraj na* gi, opičji ljudje s kabalističnimi hiero* glifi iz belega mavca na prsih in rame* nih, drugi spet odeti v rumene plašče, s cilindri na glavi, spet drugi v škrlatasto* rdečih hlačah in s turbani. Pasme, ki jih še nisem videl.
Ko sem se z richsavvom privozil na* zaj v hotel, nisem mogel vso noč zatis* niti očesa, razločujoč zgolj dvojen hrup: hrušč morja in dih džungle.
Pravkar je velika belina začela pro* dirati v temo. Dan v teh širinah hitro ra* ste, kot bi se solncu mudilo, očarani zem* lii vrniti življenje. Še par mogočnih svet* lih pramenov in premagana je noč. V desetih minutah že se je rdeča zarja po* škrlatila. In takoj se je zabliskala solnčna obla nad oceanom. Nenaden je bil pre* hod iz teme v dan.
S hotela, ki se vzdiga nad morsko ožino Gordon Gardena, imam razgled na angleški in singaleški del mesta: na Pettah, trdnjave, vojašnice, vodne shrambe v Maligakandi, na mostove čez
reko Kelani, na jezero ob desni in na pristanišče ob levi, pred seboj pa na prostrani ocean.
Tisoč pet sto metrov je dolg valo* lom, ki ščiti pristanišče pred monsunom. eden največjih na svetu. Tu je križišče vseh morskih smeri: na Japonsko, v Ki* taj, v Avstralijo in v Evropo. V vodnem zrcalu se lomijo silhuete oklopnic, tovor* nih ladij, prekooceanskih velikanov, ve* likih jadrnic, kitajskih džung in majhnih obrežnih parnikov in jaht.
Mesto samo je skoraj pokopano pod ekvatorskim gozdom, da se komaj raz* ločijo strehe in terase višjih poslopij. Zgolj stolpi urarnice in veletrgovine Wolfenthala ter zvoniki cerkva, potem kupole Cinnamonskega muzeja in stožci Buddhovih pagod se dvigajo nad sijajno opno iz listja, v katero skriva kraljica Manaara svojo bohotno lepoto.
Prvi solnčni žarki žgejo, kot bi bilo že poldne.
Nekdo trka na vrata. Galoniran slu* ga mi izroči solnčnik iz palmovih plete* nic in listek, na katerem stoji zapisano: Beware of sinistrous, use umbrellas! — Da, da, solnce na Ceylonu je nevarno.
HAIDARABAD.
Ob treh zjutraj smo po osemnajst* urni vožnji prispeli semkaj. Spal sem do poldneva. Ko odprem oknice v Parade Hotelu, da pogledam po vremenu, se mi nudi povsem nepričakovan, čaroben pri* zor orijentalske sirene, ki se je potopila v solncu.
Zdi se, da sem v Stambulu, toda v či* sto belem Stambulu!
Haidarabadska pokrajina spominja na prikazni iz »Tisoč in ene noči«. Ni* sem pričakoval, da bom sredi skalnate pustinje naletel na tako očarujočo sliko.
Mesto je pogreznjeno v solnčnem svitu. Na belih cestah kaže svojo oblast islam z vitkimi minareti in brezmadežno beli« mi kupolami mošej.
Visoko gori nad mestom se dviga v nebo ponosna kraljeva palača nyzam« skega naboba.
Solnce razsipa nad alabastrovim me« stom svojo zlato svetlobo.
Sprehajajoč se po haidarabadskih ulicah, sem dospel na glavno cesto. Čhar Minar, ki je z obeh strani obdana s si« jajnimi mavrskimi in perzijskimi pala« čami: bela pročelja, monumentalna vra« ta, obilje oblokov in stebrov, balkoni z verandami in z neizbežnimi »muchara« bieh« (omrežena okna).
Vojaki v turbanih stoje skoraj pred vsakimi vrati. Sprevodi slonov in oddel«
Hoidarabad
Nešteto mostov je prepreženih čez široko strugo, suho, brez vode, belo od skal in kamnov. Komaj viden srebrn trak vode se vije med skalami. Ulice so bele od prahu, bele so hiše in kupole, be« le obleke prebivalcev, kot bi bile napu« drane s soljo.
Pol milijona mohamedanov prebiva v tem mestu, ki je že izza treh stoletij trdnjava indijskega islama. Še dandanes ne vidijo tu radi Evropcev in ponoči po« hajati po oddaljenih predmestjih je ne« varno.
ki s sulicami oboroženih stražnikov na dromedarjih čakajo pred palačami odlič« njake ali haremske dame.
Drugi sprevodi se srečavajo na ce« sti: sijajni in slikoviti jezdeci s svojim spremstvom, pozlačen voz s konjarji, slon z lakastim sedežem, kamele, posre« breni »landauerji«, orijentalske vprege s konjarji in predjezdeci, s slikami ole« potičene nosilnice, — skratka, skupine sv. Treh kraljev.
V razliko z drugimi mohamedanski« mi mesti, ki so umazana in polna bera«
ške sodrge, so haidarabadske ulice čiste. Belo oblečeni ljudje so videti, kot bi bili prišli pravkar iz kopeli. Samo turbani so barvani: zeleni, lilasti, srebrni, zlati, z obeski, s peresi, s polmesecem.
Privatni stražniki sprevodov so obo* roženi s sulicami, s puškami in z bodali za pasom. Člani višjih kast nosijo za pa* som bodalce in meč z zlatim čopom.
Moški so lepi, sloki, ponosni, juna* ški, z brki in dolgimi bradami. Prav malo žensk je videti in še te so vse zakrite s tenčicami.
Tu se drevita dva brezhlačnika, v rdečih jopicah, s sulicami v roki in z glasnim krikom za pozlačeno kočijo, v kateri sedi debel paša v beli stambulini.
Sijajne trgovine s preprogami, ma* j olikami, s tibetskimi, kašmirskimi in brokatnimi šali, z orožjem, z žametom, čipkami, z orijentalskimi dragulji obda* jajo na desno in levo glavno cesto. Le tu in tam jih prekine velika kavarna, polna janičarjev in vojevitih brad, srkajočih kavo iz minijaturnih skodelic.
Promet zavira sedaj ženitovanjski sprevod, ki ga otvarjata dva slona z dve* ma spremljevalcema, ki udarjata na gong. Za njimi prihaja kakih dvajset pi* skačev in tamburašev, potem spet dva slona in drugo spremstvo trobentačev. Za temi stopajo povabljeni moški, ki plešejo, in povabljene ženske, ki kričijo, skupina glumačev in za njimi v mrtvaš» kem vozu I. razreda, polnem vencev — zaročenca, nekako osemletna otroka v žametni obleki. Sprevod zaključi sijajna četa jezdecev v pernatih turbanih, po* tem kakih deset voz z doto: posteljami, divani, blazinami, mizami, zavezami, žimnicami, podzglavniki, z aluminasto in bakreno kuhinjsko posodo itd.
Ljudstvo prisostvuje ceremoniji z glasnim vpitjem in veselim žvižganjem.
Čimbolj vpije ulica, tembolj trobijo mu« zikantje.
Sedaj se množica zgošča na hodnikih, gnete se in valovi...
Nvzam prihaja!
Med množico iskrili jezdecev, sredi gozda sulic in zastav jaha na čistokrv* nem konju veliki nabob nyzamski. Ljud* stvo ga pozdravlja z vzdigom rok in z vzkliki. On se ne briga za pozdrave svo* jih podložnikov, ravno, ošabno in veli? častveno jezdi mimo, oblečen v črn ža* met, z veliko briljantno opasnico. z zla* tim turbanom in s črno brado, kakršno je nosil Franc Josip.
Deset minut pozneje drug hrušč in trušč, rjovenje, trobentači, ploskanje: gospod minister notranjih zadev se pe= lje v kočiji, debel, oblasten, dekorativen.
Haidarabad živi tako svoj fevdni dan s ploskanjem in s pokloni.
Visoko nad minareti plamene zlati polmeseci v azijskem solncu.
Po cesti se vije dolga vrsta kočij z bogatimi mohamedankami na sprehod v Golkondo. Ne samo haidarabadske le* potice so zavite in zastrte, marveč tudi kočije so pokrite skoraj do koles doli z nekakim komarnikom.
Njim sledi na navadnih vozovih, s prekrižanimi nogami sedeč, dvajset do trideset žensk iz ljudstva, ki se vozi v isti smeri.
Dolga vrsta gugajočih se kamel oživlja ulico s počasnim gibanjem grb in gobcev.
Glasovit je haidarabadski bazar. Čez most in mimo mošeje Afzal Museid, ki moli v ažurno nebo svoje štiri vitke mi* narete, se dospe skozi stara vrata v ta parfumirani del mesta.
Na tisoče prodajalnic je tu nagonih 1 j enih. Vsaka je dva metra široka in tri
metre globoka. Med zidovi so zavese iz palm ali jute. Vse so enake v opremi: klop, košček preproge, Turek, ki kadi iz nargileja, dve veliki posodi z barvano vodo, prahistorična tehtnica, kakih pet* deset steklenic in še drugih petdeset po* sodic. V teh žare vse orijentalske dišave: rožna, sandalova, cedrova voda, jasmb
POLNOČNICA NA MORJU.
Preden smo se vkrcali na ladjo, nas je na bombayskih ulicah pozdravil božič angleške kolonije, ki ga Angleži tisoč ki* lometrov oddaljeni od domovine, po sta* ri šegi tenkovestno izpolnjujejo s Christ* mas puddingom, z okrašenimi jelkovimi vejicami, z nagovorom anglikanskega
Svetišče Madura (Glej »Odmevi« I. 1/2)
nova, orijentalski narcis, vanilija, aloa, bel prah, rožnat, lilast, sladkorni prah, hena, različni ekstrakti in bogve kake in* gredijencije še!
Takšen je Haidarabad podnevi. No, ponoči, ko je solnce ugasilo svojo veliko luč in je le malo ulic razsvetljenih, pros* jači veliko rok samo ene ane, da si kupi kruha, in mnogo zagrnjenih žensk se raz* krije in ti nudi — usta.
Vsako noč umre kdo od gladu na alabastrovem tlaku .
Allah Ilallah!
pastorja, z branjem Sv. pisma in s prepevanjem Ezehielovih psalmov.
Good Christmas! Very happy Christmas!
Angleške in angleško*indske trgovi* ne so v izložbenih oknih raztresle pre* proge mahu z namišljenim snegom. Bolje založeni magacini so seveda židovski, ki si iz Kristusovega rojstva kujejo lepe denarčke. Takoj za njimi pridejo Kitaj* ci in Armenci, dve konkurenčni rasi za Hebrejce.
Sedaj smo na krovu. Richsaw je od* brzel v mravljišče bombayskih ulic. Brah; ma, Višnu, Šiva in Ganeza, vsa tragična božanstva Indije, so se uvrstila na obali, da nas še enkrat pozdravijo za slovo.
Na parniku je precej potnikov, v pr; vem, drugem in v tretjem razredu, veli; ko Evropcev in malo domačinov na ho; diščih, veliko domačinov in malo Evrop; cev pod mostom.
Zvonovi se iz katoliških cerkva ve; selo oglašajo, medtem ko se parnik od; trga od obalnega zidu. Izza čisto zelene? ga rta odgovarja druga nevidna cerkvi; ca. Ladijska sirena luča iz daljave svoj visoki tenor, izpuščajoč sapo. Pilot vrže v morje vlačilno vrv.
Kot nalašč vžge zdaj zaton vse žare in luči Indije. Obala se pokriva s škrla; torn in brokatom. Bombay sam je napu; dran z bleščečim zlatom. Vse ladje, bar; ke in džunge v pristanišču se krasijo z nakiti in dragulji. Bledi nebesni in temni morski smaragdi odbijajo medsebojni odsev. Zrak se bliska kot sijaj demanta.
In solnce pade v poljub morja.
Angleška zastava, kapetan in oficirji so Irlandci, osobje Indijci, potniki po večini Angleži, nekaj Holandcev in trije Avstrijci.
Pri večerji naznani kapetan, da se bo polnočnica obhajala na hodišču prve; ga razreda.
Na nebu utripajo zlate lučke indske noči. Zrak je sladek, morje mirno.
Kristjani se zbirajo na hodišču I. razreda. Mornarji pripravljajo oltar. V prvi vrsti sede kapetan in oficirji, vsi v gala uniformah. Angleški potniki so vsi navzočni, ker se je reklo, da bo katoliški duhovnik bral Evangelij z istim tekstom, kot je anglikanski. Nekaj Japoncev je zaprosilo, da bi smeli biti pri maši. In za Japonci so prišli tudi bedni Indijci — Začela se je maša. — Na nebu utripajo luči azijske noči, oči iz zlata.
Ladja plava dalje sredi sladke parfi; mirane noči s svojim bremenom iluzij, boli, prostaštva in z vso človeško šaro pod krovom.
Plava po temnem morju, v suveren; ski grozi samote, nad njo pa čuvajo zla;
te nebeške oči---
Ite, missa est!
Materi
Katarina Spur, G. Kapje pri Ljutomeru
Mati, kdo je obsodil vse najine ure v
bridkost,
kdo je tebi in meni vzel mladost?
Moje so roke kot tvoje: (Izsušene do trdih kosti, izpite do zadnje kaplje krvi — meni so vse ure kot tebi samo temna
skrb za kruh, samo večno en vprašaj: kako bo jutri?
Ko mi je bilo dvajset let, je hodil z mano bledi fant in je ob večerih pljuval kri —■ Ko mi je bilo enoindvajset let, je planilo vame spoznanje kot zlokobni
jaz nimam mladosti!
Iz dneva v noč, iz noči v dan me gloje in grize temna skrb za kruh, za suhi, za grenki kruh. —
ptič:
Kaj bo tudi hči moja čez dvajset let omahnila v smrt brez mladosti?
Ivan Vavpotič: Stara hiša v Podzemelju, Bela Krajina (risba)
Struje v naši mladinski književnosti ]osiP Vandot, Ljubijo
Zgodovina poezije je v najširšem pomenu zgodovina človeškega rodu sa* mega. Vse bistvo in mišljenje človekovo je izrazila poezija na tisoč in tisoč nači; nov ter v vseh mogočih varijantah in odtenkih. Poezija je živa beseda človeš; kih strasti in blodenj, človeških strem* ljenj po popolnosti in pogrezanje v niz* kotnosti vsakdanjega življenja. Poezija dfviga s svojo resničnostjo človeka do najjasnejših višav in ker se čuti človek z njo eno in isto, ji mora slediti po vseh potih, pa naj so še tako drzna in ab= straktna. Prvi človek je bil poet, ki ga je navdušila poezija paradiža, da je izgubil vsak smisel za realnost, in je grešil in propadel radi tega. Zadnji poet pa bo zadnji človek, ki bo zapel veličasten in strašen epilog človeštvu, epilog poezije, ki se je zrušila z zadnjim človekom, a se je zrušil z njo tudi svet, ker mu je bila edini temelj in steber, ki se je vzpenjal visoko v nebo, v praznine, kjer je ustvarjala življenje po svoji podobi.
Fantazija je bistven del vsakega člo? veka, a se ne izpopolnjuje in ne raste po človekovih letih, temveč se manjša in krči, čimbolj se človek stara. Otroku je svet uganka, ki bi jo rad rešil na svoj način, a ker mu je rešitev pretežka, s? predstavlja to uganko pač tako, kot je v njegovih močeh. Ves svet mu je nekaj čudovitega, velikega, kar je pač daleč od naravnih moči, ki jih redno vidi okrog sebe. Po srcu mu šume pravljice, ves svet si predstavlja po besedah teh prav* ljic; ne pozna določnih sistemov in ustvarja dalje, kakor mu pač narekuje njegova živa, nikdar mirujoča domišljija in je pri tem prepričan, da je tudi on v precejšnji meri sostvarnik vsega tega, kar vidi okrog sebe.
Predkulturno človeštvo je bilo rod s popolnoma otroško fantazijo. Zato ni čudno, da je bila tudi vsa njihova poezi; j a otroško navdahnjena z vsemi mogoči* mi abstraktnimi primesi, mislimi in na* zori. Svet mu je bil samo ena velika prav« ljica in narava se mu je zdela samo silna zmes pravljičnih bitij, ki žive svoje po* sebno življenje in snujejo iz večnosti v večnost. Priprosto, neuko ljudstvo si jih je predstavljalo v fantastičnih oblikah in jih je slikalo pač tako, kot je bilo pri* merno njegovi domišljiji, ki pa ni bila zrelejša in nič bolj razgibana kot naivna otroška fantazija. Česar človek ni mogel razumeti s svojo borno pametjo, je zavil v pravljično kopreno in je sveto veroval vanjo, dokler ni prišlo spoznanje in s spoznanjem razočaranje. Spoznanje pa je smrt fantazije, smrt velikega, razkoš* nega sveta, ki si ga je ustvarila fantazija, in pričetek novega življenja, ki je samo na sebi tako prazno in vsakdanje, da v njegovi praznoti zamira tudi poezija sa= ma.
Kultura je zatrla narodno pesem in še bolj narodno pravljico in radi tega tu= di pravo otroško poezijo, ki jo tvorijo v pretežni meri samo pravljice. Kultura se je sicer dvigala z velikanskimi razmahi, a poleg nje se je pa tudi zasanjani svet otroških misli pogrezal v vedno večjo praznoto, v večni grob, ki ne pozna no* benega vstajenja več. Doba romantike je pač izvršila veliko nalogo s tem, da je skoro v zadnjem trenutku rešila zaklad narodne otroške poezije in ga spravila za vselej na varno. Otroku je rešila nje* govo dušo, njegovo duhovno življenje, ker otroka brez pravljic si niti predstavi ljati ne moremo, saj je otroško življenje že od prvega spregledanja samo ena
pravljica, ki ne pozna nobene meje in ni ograjena z nobeno ograjo. Prožni duh mu svobodno hodi od sveta do sveta in išče in najde tam vsega, česarkoli si le zaželi, pa bodisi tudi kraljestvo samo. V svojem kraljestvu pa noče gledati grdo* bij, ki se mu v vsakdanjem življenju raz« krivajo pri vsakem koraku. Njegovo kraljestvo je čisto in polno tistih bitij, ki si jih ustvarja sam v svojih najčistejših mislih, a te misli so neizčrpne, kakor je neizčrpna njegova domišljija. Sredi pravljic, sredi bitij, ki so jih rodile nje* gove misli, se čuti srečnega in zadovolji nega in si nikakor ne želi, da bi ga trda roka potegnila iz tega sveta in bi mu po* kazala resnično življenje v odurni goloti.
Šola je otroku ona trdosrčna sila, ki ruši njegove pravljice in mu jih slika kot prazne fantome, v katerih ni niti najmanjšega živega jedra. S težkimi, bridkimi besedami se poslavlja otrok od svojega najlepšega sveta, od svoje edine sreče in samo skrivaj ga še hodi gledat v raj pravljic, ki pa blede vedno bolj, do* kler ne ugasnejo popolnoma v subopar* nih naukih človeške vede in učenosti. Ostali so samo še spomini nanje, a ti spomini so prav tako težki in bolestni, kakor spomini na prve dni mladosti. A teh spominov se hoče otrok na vsak na* čin otresti, ker se mu v novih okolišči* nah zde vendarle malo preveč smešni in nevredni naukov, ki mu jih utepavajo v šoli v glavo in srce.
Stik s pravim realnim življenjem so otroku povesti, zajete iz vsakdanjosti in miselnosti sodobnega mladega človeka. Ta vsakdanjost in miselnost sta pa opi* sani na tisočero načinov, ki vplivajo na mlado dušo različno, kakor je že pač tendenca posameznih povesti. Povečini prevladujejo motivi iz socialnih razmer današnjih dni, ki pa nikakor niso takšne,
da bi vplivale blagodejno na otroka, ki je še včeraj z vso dušo srkal iz pravljic svojo duševno hrano. Kontrast je preve* lik in prekrut, da bi ga mogla mlada du* ša prenesti brez usodnih posledic, in ker se je pokazal tako nenadoma in nepričas kovano, zbuja v otroku samo nekako razdvojenost, ki mu gloda po duši vse njegove mlade dni. Spoznanje mora končno vendarle priti, spoznanje življe* nja, ki se je otroku vse dni dozdevalo samo kot nekakšna čudna, odbijajoča uganka, ki jo bo moral enkrat rešiti, ta* ko ali tako, ker je ta uganka neposredno zvezana z njegovo bitnostjo.
Življenje mu hočejo opisati povesti, ki obravnavajo njegove težnje in strem* ljenja na potih, ki jim jih je pokazala ne* izprosna usoda. Toda ta pota so lahko ravna ali pa vijugasta, vodijo lahko na* ravnost v krepost ali pa v zablode, pred katerimi ni varen noben otrok, pa naj je še v tako dobri vzgojni šoli. Pisano otro* ško življenje nudi pisatelju najboljših snovi za dobre povesti, toda opisovanje otroškega življenja je velika umetnost, ki zahteva od pisatelja vsega mogočega, kar pa je nazadnje osredotočeno samo okrog tajnosti otroške duše in njenega pojmovanja življenja, ki ga vidi okrog sebe, a ga vidi obenem tudi v svojem ab* straktnem pravljičnem svetu, v katerem otrok vztraja, dokler more.
Pisati za mladino je torej jako te* žavna stvar, ker se mora pisatelj popol* noma odpovedati svojemu pojmovanju in mora poznati otroško dušo do skraj* nih potankosti. Živeti mora dvojno živ* ljenje: resnično in pravljično, gledati mora z otroškimi očmi na vsako še tako malenkostno stvar, ki je odraslemu člo* veku popolnoma brezpomembna, a je otroku silno važna in predstavlja včasi velik kos njegovega življenja in miši je*
nja. Pisatelj, ki nima vseh teh zmožnosti in lastnosti, le težko zadene pravi otro« ški ton, pa naj se še tako in toliko zave« da, da pozna otroško dušo. Njegove po« vesti sicer govore v nekakem namišlje« nem otroškem jeziku mladini, a vendar zvene te besede mladini tuje in mrzlo in gredo mimo nje, ne da bi jo le malo ogrele.
Razkrivanje socialnih krivic in grdo« bij vsakdanjega življenja z golimi bese« dami in krutimi prizori, je naravnost v nebovpijoč greh, ki ga moramo smatra« ti za pohujšanje. Med nami je sicer mno« go, mnogo otrok, ki rastejo na dnu člo« veške družbe, v blatu in grehu, a kljub temu so njihove duše še vedno otroške in njihovo pojmovanje življenja še ved« no otroško, pa naj je njihovo bedno živ« ljenje še tako zametano z blatom. Tudi v bedi se odkriva poezija, tudi v bedi vidi otrok svoj pravljični svet, ki je tem lepši, čim večja je beda. Svet, ki ga mo« re gledati le otrok v svojih čistih sanjah, v svoji veliki duši, ki ne pozna nobene« ga pesimizma, pa naj trpi še tako. Po« manjkanje in ponižanje marsikaterega sloja človeške družbe se tako lahko opi« suje s prisrčnimi otroškimi besedami, da je le še bolj nazorno, ker je naslikano z barvami, ki jih otrok popolnoma razume in pri tem ne trpi nobene škode, čeprav so slike v celoti naravnost obupne. Bru« talno opisovanje senčnih strani življe« nja, kakor je v navadi pri večini naših sodobnih mladinskih pisateljih, je okrut« no, kakor sem že omenil, ker nima v sebi prav nič vzgojnega, še manj pa otroške« mu mišljenju in pojmovanju sorodnega. Edini učinek, ki ga more povzročiti to brutalno opisovanje, obstoja v tem, da se ubija v otroku nekaj, kar je samo nje« govo, in to nekaj je veliko in sveto, saj ni nič drugega kot otroška duša.
Tretja vrsta mladinske povesti je ta« ko zvana avanturistična povest. Pisanje takih povesti je prav posebno vabljivo, ker deluje pri tem izključno samo pisa« teljeva domišljija in je resnično življe« nje z vso svojo pisano šaro daleč v ozadju. Človek potuje brez vseh zaprek, po tujem svetu, po izmišljenih ali pa res« ničnih krajih, ki jih ni videl še nikoli in jih ne bo videl nikoli; ustvarja si like in podobe sproti, kakor so mu pač potreb« ne za trenutno domislico; življenje slika pač tako, kot je prilično njegovemu osebnemu ugodju, pa naj je nazadnje to življenje še tako nasprotno onemu živ« ljenju, ki vlada po vsej priliki v tistih deželah, koder roma pisateljeva razbrz« dana fantazija in išče tam vsega tega, če« sar ni bilo, česar ni in česar ne bo nikoli.
Guliver in Robinzon sta močna in mogoče edina predstavnika avanturistič« ne struje v svetovni literaturi in sta doži« vela nebroj posnemovalcev, ki pa so bili preplehki, da bi se bili mogli vzdržati na površju. Karl May je s svojimi drznimi prigodami, ki pa imajo nazadnje ven« darle troho etične vrednote v sebi, pre« romal ves svet in je imel za sabo celo armado posnemovalcev, ki pa nikakor ni« so mogli doseči vsega tega, kar je dosegel Karl May. Avanturistična povest ima končno tudi svojo vrednost, zlasti za bolj odraslo mladino, ki je kolikor toli« ko že vpeljana v občo geografijo; toda v splošnem je pa tudi kočljiva in škodlji« va, ker draži otroško domišljijo uprav tam, kjer bi bilo najmanj treba, in jo sili tja, kjer ni prav nič doma in kjer jo pusti fantazija na cedilu, pa naj je še ta« ko razgibana in odporna.
Slovenska mladinska literatura ima za sabo trnjevo in križevo pot. Porojena je bila v tesnih okovih enostranske ro« mantike Krištofa Šmida, šla je skozi ba«
nalnosti tujih in domačih razbojniških zgodb, med poznanimi in nepoznanimi strahovi preteklega stoletja in se je tru* doma in mukoma privila do Franceta Levstika, ki ji je ustvaril dostojno obliko in ji dal domač, pristno otroški izraz v svojih mladinskih pesmih. A bil je pre* več osamljen sredi tuje navlake, da bi jo bil mogel zadržati na svoji poti. Vpliv Krištofa Šmida je bil prevelik, da bi ga bil mogel za vedno zrušiti. Proti njemu so stali vsi mladinski pisatelji, povečini pedagogi, ki so smatrali Šmidovo smer za edino pravo, ker poudarja zgolj vzgoj* no in poučno plat. Levstik je zatonil pred zvezdo Šmidovega vernega učenca, Janka Lebana, in ta zvezda je bila vod* niča prav do moderne, dokler ni morala ugasniti pred novo zvezdo, ki se je po* kazala na obzorju in šla po Levstikovi edino pravi poti, in ta zvezda je bil naš največji mladinski pesnik —■ Oton Žu* pančič.
Sodobna mladinska literatura se ho* če razvijati in se razvija v treh pravcih. o katerih sem govoril že preje: v prav* ljični, povestni in avanturistični obliki. Seveda je pri tem jako razdvojeno mne* nje, katera oblika je prava in edino pri* kladna za mladino, ki se v današnjih sih vzgaja popolnoma po drugačnih me* todah. kakor se jo je vzgajalo pred voj* no. Po športnih načelih se hoče napraviti mladino za krepko in odporno v ž i vi je* nju in jo seznaniti z vsemi realnimi pri* likami, ki jih srečuje vsak dan v svoji neposredni okolici; uvesti jo že v rani mladosti v vse gorje, ki ga mora prena* šati sodobno človeštvo, in ga napraviti čim prej za moža, ne oziraje se na to, ali so otrokove sile zadosti močne, da prenesejo tako zgodnjo in protinaravno zrelost njegovega nerazvitega otroškega duha. Seveda, pri vsem tem imam v mi*
slih edino le mladino, ki se zbira v osnovnih šolah, ker je srednješolska mladina že izven interesne sfere mladin* ske literature in je njeno mišljenje in naziranje že daleč od naivnosti otroške* ga duha. Zahtevati od otroka zrelost pri presojevanju življenja, je pač prav tako protinaravno, kakor je protinaravno in neusmiljeno, če ga s krutimi besedami in naravnost ter brez olepševanja sezna* njamo z golimi resnicami življenja. Pra* vi mladinski pisatelj bo prizanesel otro* kom z vsemi temi krutostimi že iz usmi* ljenja do njih, in če jih mora opisovati, jih bo opisoval na način, ki ne žali otro* ške duše, in jih bo v izbranih, otroškemu duhu prilagodenih podobah in slikah pri* kazal mladini in jih v tej formi predočil še bolj nazorno, kakor če bi jih slikal z golimi in krutimi besedami.
Boj med pravljico, povestjo in avan* turistično povestjo je v naši mladinski literaturi precej jasno očiten. Propaga* torji pravljice stoje na stališču, da mora otrok živeti v svojem, njegovi duši pri* rojenem pravljičnem svetu tako dolgo, dokler le more. Spoznanje pride itak še prezgodaj in čemu bi ga otroku usiljevali še pred časom? Otrok se mora izživeti v svojih pravljicah, ki mu bodo ostale v poznejšem življenju kot nekakšna du* ševna podlaga vsega idealnega, kar dela človeka v življenju plemenitega in ga va* ruje posurovelosti. A pristaši naturali* stične mladinske povesti zastopajo na* čelo, da se mora otrok čim prej sezna* niti s trdotami življenja in se čim prej duševno in telesno utrditi, da jim kot zrel mladenič stopi odločno nasproti in jih z lahkoto premaguje, ker je priprav* ljen nanje. Avanturistom pa gre za tem, da izvabijo otroka iz kroga breztelesnih pravljic in ga zainteresirajo za široki svet in njegovo pisano življenje in mu
s tem usilijo kolikor mogoče široko sve* tovno naziranje.
Boj med temi strujami je vsekakor opravičen, ker ima vsaka struja v sebi nekaj pravega in realnega. Pri vsem tem pa prihaja v poštev samo način, kako naj pristaš poedine struje izvaja svoj program in kako naj piše, da izvajanje njegovega programa ne bo v škodo mla* dini. Mnogi si domišljujejo, da so po* polnoma na pravi poti, a se ne zavedajo, da je tista pot naravnost zavožena in ne vodi do cilja, ki so si ga postavili s svo* jim programom, ker niso proniknili v globoko otroško dušo in v poedinosti njenega bogatega, silno razvitega življe* nja. Njihovo opisovanje ne doseže niko* li smotra, ker jim primanjkuje resničnih otroških besed in misli, a še bolj resnic* nega otroškega srca.
Vse te struje so v sodobni naši mla* dinski literaturi dobro zastopane z deli različne kakovosti in večje ali manjše vrednosti. Toda del, ki bi ostala trajna last naše mladine, je poleg Župančičevih otroških pesmi le pičlo število, dasi je prav v današnjih dneh produkcija mla* dinskih knjig jako izredna. A kljub po* manjkljivosti, ki jo prikazujejo naši so* dobni mladinski pisatelji, imamo vendar nekaj knjig, ki so izšle iz posameznih struj in ki prav dobro izražajo program svoje struje ter imajo popolno literarno vrednost in bodo ostale kot mladinske knjige še dolgo vrsto let na knjižnem trgu, saj so popoln in lep izraz strem* Ijenj, ki jih zasledujejo te tri struje v naši sodobni mladinski književnosti.
Pred nedavnim časom je izšla v za* ložbi Jugoslovanske knjigarne razkošno opremljena mladinska knjiga »Najden* ček Jokec«. Avtor te knjige je nadarjeni mladinski pisatelj Mirko Kunčič in prav* ljica o Jokcu je njegovo prvo večje delo.
Na videz je vsa stvar kaj priprosta in človek bi mislil, da je delo vsakdanje, šablonsko, kakor smo že pač navajeni po izkušnjah, ki jih redno doživljamo s pu* bliciranimi pravljicami v naši mladinski literaturi. Toda zgradba Kunčičevega de* la je nekaj posebnega, česar nismo na* vajeni pri naših mladinskih spisih, a tudi fabula sama je zajeta iz neobičajnega življenja in se razpleta na način, ki je edino primeren moderni pravljici. Svet, ki ga opisuje pravljica, je sicer abstrak* tc-n, vendar pa je s sto in sto nitmi skle* njen z resničnim življenjem, z nadloga* mi, revščino in hudobnostjo našega sve* ta. Socialne bede se zna pisatelj dotak* niti na naiven, otroški način, vanjo zabrede z otroškimi koraki in gleda va* njo z otroškimi očmi in z otroškim srcem in odhaja od nje z otroškimi mislimi in z onim naravnim filozofskim dognanjem, s katerim nas mladina včasi kar frapira.
Kraljevič mora trpeti zaradi greha staršev in mora bresti skozi vse človeško gorje, a ga prenaša v družbi svojih živali z otroško naivnostjo in pogumom. Da Kunčič v resnici pozna pravo bistvo pravljice in razvoj otroške logike, nam dokazuje že dejstvo, da vidi junak nje* gove pravljice službo dvornega norčka za edino vredno, da jo doseže; a tudi persiflaža vojne, ki jo Kunčič opisuje s svojimi mravljami, dokumentira, da ima pisatelj velik smisel za otroški humor in ga zna vplesti prav tam, kjer in koder ga je treba. Če pa pisatelj dobro pozna vse te bistvenosti otroške pravljice, se mu mora delo v resnici posrečiti, kakor se je Kunčiču posrečilo v polni meri.
O Kunčiču se je pisalo že mnogo, a povečini so bile to besede, ki Kunčiča niso pokazale takega, kot je v resnici. Sicer je v njem še dosti vihravega in
prenaglega ter nestalnega; človeku se zdi, da se še ni mogel ustaliti in da še neprestano išče in si hoče ustvariti do* ločno formo, ki bi mu postala temelj za njegovo bodoče delovanje. A toliko se mora reči, da je Kunčič poleg dramatika Pavla Golie postal naš najpopularnejši mladinski pisatelj; njegove velike vrline z lahkoto zakrivajo vse napake, kolikor jih pač pokaže v svojih delih. Njegov Jokec pa bo služil v pravljični struji kot vzorec, po katerem naj se pišejo pravi j i* ce za naše otroke.
V povestni struji pa nam je pokazal Fran Milčinski način, kako pripoveduj* rao mladini o raznih socialnih problemih modernega življenja, da mladine ne ra* zočara in je ne zagreni prezgodaj. Mih činski je pisal mnogo, mnogo za mladi* no; iskal in brskal je po narodnih prav* Ijicah in črpal svoje bogastvo iz njih. A gledal je z bistrimi očmi tudi v resnično življenje in je imel srce odprto, da je lahko sočuvstvoval s človekom v njegovi najhujši bedi, ki jo je opisoval na način, ki je bil lasten samo njemu. Njegova po* vest »Gašper, Mihec in Boltezar« ni pri nas prav nič znana, ker je zakopana med »Zvončkovimi« letniki, toda smatrati jo moramo za vzor moderne mladinske po* vesti, ker posega globoko v gorje našega sodobnega ljudstva in ga opisuje z otro* škimi besedami in otroškim nazmmjem. kakršnega ne najdemo pri nobenem pri* stašu sodobne mladinske povestne struje.
Povest bi marsikdo štel med vesele povesti Milčinskega, ker je pisana z vsem nasmejanim pisateljevim humor* jem, toda humor je samo sredstvo, s ka* terim poizkuša Milčinski ublažiti kru* tosti in grdobije svetovne vojne in njene grozne posledice. Tu je slikovito pome* šan otroški naivni svet z brutalnostimi,
ki jih človeška usoda prikazuje v resnic* nem življenju, a vse te brutalnosti zna Milčinski prijeti na pravem mestu in jih zasukati tako, da jih otrok sicer vidi kot strašilo, a je to strašilo vendarle tako, da mu otrok kljub temu gleda naravnost v oči, se zgraža nad njim, a je vendar ta* ko j pripravljen, da se mu upre z vsemi močmi v prid svojega bližnjega. V vsem delu ni prav nič sentimentalnega, nare* j enega in protinaravnega, kar na žalost srečujemo povsod v modernih mladin* skih povestih, ki se brezvestno in tudi s pretiranostjo pečajo z življenjem in rev* ščino sodobnega otroka; sodobni otrok je pač samo otrok, kakor je bil predvojni otrok tudi samo otrok.
V tretjo strujo naše mladinske knji* ževnosti moramo prištevati Toneta Se* liškarja, ki sicer ni mladinski pisatelj, saj se malo peča z mladinsko literaturo, a je vendar napisal otrokom avanturi* stično povest »Rudi«, ki je pač najbolj* ša, kar jih imamo pri nas te vrste. Se* liškar se mnogo bavi s socialnimi krivi* cami, ki jih brezobzirna človeška dru* žba dela dandanes otroku, toda te socialne krivice so mu samo povod in bodri* lo, da pokaže, da se zna otrok tudi ma* ščevati zaradi teh krivic, maščevati se nad družbo na ta način, kot se zna in se more maščevati otrok: s svojo vztrajno* stjo, fantazijo in s svojimi naravnimi zmožnostimi se dvigne visoko nad suro* vo družbo in s plemenitostjo vrača kri* vice.
Seliškar pozna otroško dušo, njene misli in njeno pravo stremljenje, Njego* va povest je znak tega poznanja in z ne* verjetno lahkoto in gibčnostjo nam slika istinitega otroka v vseh mogočih položa* jih. Le škoda, da ga včasi postavi v situ* acijo in pred preizkušnjo, ki se nam mora dozdevati neverjetna in pretirana že
radi tega, ker nam povest opisuje realno življenje. Toda otrok gre preko tega dej* stva, ker se nehote zaveda, da gre pri vsem tem samo za avanturistično zgod* bo, ki ji je marsikaj dovoljeno, tudi pre* tirane in nemogoče stvari, katerih je po* vest proti koncu polna. Kljub temu pa moramo smatrati »Rudija« za najboljši primer avanturistične povesti v naši mladinski literaturi.
Dasi se te tri struje pobijajo med sabo, vendar ne bo mogla zmagati niti
ena, niti druga, ker ima vsaka pravico do obstoja, vsaj tako dolgo, dokler bodo otroci čitali knjige in dokler bodo med nami živeli ljudje, ki pišejo mladinske knjige. Da se pa ta položaj še ne bo tako kmalu izpremenil, je pa nam svedok dej* stvo, da se zaloge na našem mladinskem knjižnem trgu od dne do dne bolj veča* jo, ne v kakovosti, temveč v množini, ki pa ima tudi svojo vrednost v sebi: člo« vek vsaj lahko izbira. In to pomeni tudi nekaj.
E. Justin: Avtoportret (orig. lesorez 1927)
Odlomki iz filozofske kulturne zgodovine
I. O zgodovinskem pomenu filozofije.
Nobena veda ni nastala nekako čez noč, tudi vsaka veda ima svojo zgodo; vino. To velja za filozofijo še v posebni meri. Ne posamezne znanosti, kakor na pr. matematika, zemljepisje, zgodovina, jezikoslovje itd., temveč samo filozofija je pomagala človeštvu, napraviti prvi ko= rak preko prvotnega zgolj bajeslovnega pojmovanja sveta in življenja. Najlepši dokaz temu je razvoj starogrške f i 1 o z o f i j e, na kateri končno sloni tu* di vsa poznejša znanstvena kultura Ev; rope. Saj bomo še slišali, da so bili možje, kakor Tale s, Anaksimander in Anaksimenes prvi zapadni filozofi in obenem oni misleci, ki so, čeprav na način, ki nam ne more več ugajati, prvič poizkusili neko znanstveno razlago pri? rodnih prikazni. Tales je postavil na= čelo, da je vse nastalo iz vode in da se vse v vodo tudi povrača. Anaksimander je iskal izvor vsega dogajanja v nedo; ločeni brezmejnosti in je izvajal iz take brezmejnosti nasprotja toplega in mrz; lega ter suhega in mokrega in še dostavil, da je tudi razvoj sveta samo po teh na« sprotjih določen. Anaksimenes pa je smatral za izvor sveta zrak in je učil, da nastaja tudi vse drugo le potom zgo= ščevanja in zredčevanja zraka (na pr. kamenje mu je najbolj zgoščeni zrak, ogenj pa najbolj zredčeni). Danes se s takimi razlagami kajpada ne moremo več strinjati; toda slišali še bomo, kako se že te razlage neskončno razlikujejo od poprejšnjega in zgolj b a j e s 1 o v» nega starogrškega gledanja na svet in življenje.
V nadaljnjem razvoju so se pridru* žili tem prvim pionirjem naše znanosti
France Veber, Ljubljana
možje, kakor Pitagoras, Kseno; fanes in Herakleitos. Pitagoras je nastopil z izrekom, da je izvor in bi= stvo vsega samo število, Ksenofanes je prvi govoril o strogi in popolni enovb tosti vesoljstva in je vprav v tej enovi--tosti videl tudi bistvo božanstva, Hera* kleitos pa je postavil nasprotno načelo neprestane svetovne spremembe, češ, da je bistvo vsega le v toku. Tudi za to tro* jico je še značilno enojno pojmovanje svetovne bistvenosti (»število«, »enovb tost«, »sprememba«). Nekako vzporedno s to trojico pa so nastopili še drugačni možje, kakor E m p e d o k 1 e s, Ana; ksagoras in Demokritos, ki go= vore že o osnovnih elementih vsega sve= tovnega dogajanja. Empedokles ugotav« lja štiri svetovne elemente: vodo, ogenj, zrak, zemljo in še dostavlja, da pogajata medsebojno delovanje teh elementov še dve posebni sili, ljubezen in sovraštvo; Anaksagoras misli na neskončno število posebnih svetovnih »semen« in še na enako poseben svetovni »razum«, kateri edini da ona semena ureja in šele tem potom to, kar imenujemo svet in življe* nje, ustvarja in zida; Demokritos pa je položil že temelje skoroda moderne, ato* mistične fizike.
Ta doba obsega kakih 250 let (600 do 450 pr. Kr.). Po njej pa se najprej po= javi to, kar bi že lahko nazivali prvi padec filozofije. Na zunaj se prikazuje ta padec z nastopom tako zvanih s o i f i s t o v , ki so zanikali možnost vsa« kega pravega spoznanja in uporabljali svoje znanje le v svrho čim uspešneje šega pridobivanja vsakojakih osebnih dobrin. Bili so to možje, kakor P r o t a« gora s in G o r g i a s, ki so vrgli pred
človeštvo besede: »Ni resnice, ni pra; vice; ni poštenosti in ni dolžnosti. Vse take pojme so ustvarili le močnejši, da tem lažje krotijo slabejše, vse to je brez lastnega stvarnega pomena in je v naj* boljšem primeru le posledica takega ali drugačnega družabnega dogovora. Res* niča, pravica, poštenost, dolžnost so prazne besede ali kvečemu gole dru; žabne konvencije!« Seveda je moral ta nauk najusodneje vplivati na mišljenje in čuvstvovanje starega Grka in to tem bolj. ker je našel polen odmev pri vsem tedanjem omikanstvu in prav posebej še pri tedanji mladini: poslušalo ga je povsod, kjer so nastopali sofisti, na sto; tine najbolj nadarjenih grških mlade; ničev. Saj je bila ta sofistika povsem naravna posledica vseh prejšnjih veli; kih filozofskih sistemov, ki so s toliko strani drug drugemu nasprotovali in tako dajali vsakemu nepristranskemu opazovalcu dovolj povoda za mnenje, da pravega spoznanja sploh ni. In tudi sicer je bila ta prehodna doba obenem doba prve velike k r i z e v življenju sta; rega Grka: prejšnji enotni skupnosti je sledila že povsem moderna vnanja in notranja razkosanost, prejšnji veri v razum in avtoriteto je sledilo bližanje intelektualnemu in moralnemu nihilizmu, prejšnjemu blagostanju pa nevarnost gospodarske, politične in kulturne pro; pasti. In tak konec bi bil gotovo doživel že tedaj tudi grški duh, da ni nastopil Sokrates, ki je resda tudi izhajal iz načela: »ničesar ne vemo«, ni pa pri načelu tudi ostal; saj bomo še slišali, kako je vprav Sokrates grškemu narodu zopet vrnil one pravilnostne točke živ; Ijenja, brez katerih je vsako zares na; predno mišljenje in čuvstvovanje že naprej izključeno in za katere je Sokrat
kot 70 leten starček tudi umrl nasilne smrti (399 pr. Kr.).
Dospeli smo k zopetnemu dvigu starogrške filozofije: Sokrates je razven svojih znanstvenih idej, s katerimi ni postal samo praoče moderne znanstvene filozofije, temveč prav posebej tudi še moderne znanstvene etike, bil podaril človeštvu še največja grška duhova, Platona in Aristotela. Platon in njegov neposredni učenec Aristoteles sta namreč ustvarila ona dva nasprotna filozofska sestava, kojih vpliv sega no; ter do naših dni. Slišali bomo še o Pla; tonovem filozofskem »idealizmu« in o Aristotelovem filozofskem »realizmu«. Prvi daje prvenstvo večnim ali prav za prav brezčasnim »idejam« in vidi tudi v vsem izkustveno danem svetu in živ; Ijenju le nedovršeno podobo takih idej. Drugi pa se opira neposredno na to. kar nazivamo še danes izkustvo, in zaklju; čuje, da so tudi vse naše ideje samo v tem izkustveno danem svetu in samo v njem dejanski obistinjene. Oba ta se; stava pa se zlivata v priznanje poseb; nega, nadsvetovno božjega bistva, s to razliko, da je Platonu Bog vrhovna ideja, Aristotelu pa prvi gibalec svetovnega dogajanja. In v resnici vede tudi razvoj vse poznejše zapadne filozofije v svojih končnih koreninah nazaj k Platonu ali Aristotelu. Mislimo samo na razdaljo med poznejšim velikim Avguštinom in še mnogo poznejšim enako velikim To; mažem Akvinčanom: prvi nas vede na; zaj do Platona, drugi pa do Aristotela. Pa tudi v naših dneh je ostalo pravo zgodovinsko gibalo vsega pomembnega filozofskega prizadevanja v nasprotju med platonskim »idealističnim« in ari; stotelskim »realističnim« gledanjem na svet in življenje. Tudi današnji filozof; ski misleci se v bistvu dele v enaka dva
tabora: prvi, ki bi jih lahko nazivali ari* stotelike, poudarjajo pomen izkustvenih istinitosti in pripisujejo temu, kar bi lahko nazivali lastno ustvarjanje člove* škega duha, le podrejeno mesto; drugi, ki bi jih lahko nazivali platonike, pa vi* dijo zopet bistvo spoznanja in tudi vsega ostalega kulturnega udejstvo* vanja v samoniklem odločanju naše du* hovnosti, ki jo golo izkustvo kvečemu sprožuje in tako ali drugače usmerja, je pa že načelno ne more nadomestiti. In čudno, nastopu teh dveh velikih staro* grških filozofskih sestavov je sledilo drugo naglo propadanje filozofije, to pa zopet iz dveh posebnih razlogov.
Na eni strani se je začelo razvijati namreč ono posamezno učenjaštvo, ka* kor se morda najlepše kaže v »strokov* njaštvu« tako zvane aleksandrinske do* be: najzmožnejši misleci so se nekako načelno odvračali od vseh načelnih vpra* šanj in se zanimali le za poedine, posa* mezne probleme in problemčke; zato je vprav v tej dobi iskati prvi pomembni početek poznejših in tako imenovanih »pozitivnih« znanosti. Drugi razlog tega propadanja filozofije pa je v tem, da je vsa ta doba v smislu tedanjih gospodar* skih in političnih razmer obračala svojo pozornost v prvi vrsti na praktične stra* ni življenja in gojila kvečemu taka na* čelna vprašanja, ki so v neposredni zvezi s srečo človeka; zato se tudi filo* zofske šole te dobe bavijo zlasti z etiko in tudi same nekako pospešujejo po* vratek k onemu kulturnemu činitelju, ki se ga je filozofija prvotno skoroda po* polnoma izogibala, namreč k religiji. In to dejstvo je tembolj omogočilo kr* š č a n s t v u, ki je bilo nastopilo sredi te dobe, da je religijozno praktično usmerjenost onega časa še bistveno po* spešilo in prej tako zmagoslavno filozo*
fijo za trenotek skoroda udušilo. Zad* njim mislecem, ki so še stali na temelju stare grške filozofije, je bila celo od* vzeta pravica nadaljnjega učenja. In tudi ta druga protifilozofska doba, ki je segala približno od 2. stoletja pr. Kr. pa tja do sv. Avguština, je pomenjala posebno krizo v tedanjem življenju, da morda sploh najtežjo krizo, kar jih je človeštvo dosedaj doživelo.
Pravo ostrino te krize bomo spo* znali, ako pomislimo, da se je vse staro* grško in tudi starorimsko kulturno miš* ljenje in čuvstvovanje oklepalo v prvi vrsti le tuzemskega življenja, le vidne in čutne zemlje, vsak dan pripekajo* čega solnca, sploh samo neposredne in brezdvomno dejanske sedanjosti: le na tej zemlji so se čutili »doma«, življenje po smrti pa jim je bilo le senca. In v to starogrško in starorimsko mišljenje in čuvstvovanje je krščanstvo izkušalo za* saditi in tudi uspešno zasadilo povsem nasprotnega duha, ki jasno seva že iz besed Kristovih apostolov, da naj beži* mo od sreče tega sveta, da je ta zemlja le dolina bridkosti in solz, da naš dom ni tukaj na zemlji, temveč pri našem Očetu v nebesih. Jasno je, da je tak pre* obrat v mišljenju in čuvstvovanju te* danjega človeštva moral pomenjati kaj hudo krizo v duševnosti tedanjih omi* kancev, zlasti pa v duševnosti mero* dajnih nosilcev tedanje kulture. Proti temu vsaj v bistvu tudi ne govore po* toki krvi, ki so jo bili drage volje pre* lili prvi krščanski mučeniki, samo da bi se ne izneverili Kristusovemu nauku. Saj so brez dvoma tudi ti mučeniki morali iz* vojevati velikanske notranje boje, pre* den so se za vedno odvrnili od mišljenja in čuvstvovanja, kakor so ga bili po* dedovali od svojih rodnih očetov in ma* ter. In ta kriza tedanjega omikanstva in
neomikanstva .jasno odseva iz vsega tedanjega slovstva, ne v mali meri celo iz poznejših Avguštinovih »Izpovedi«. In dokler je trajala ta kriza, tako dolgo je bila tudi filozofija nekako ob strani, v ozadju. Ali tudi to stanje ni trajalo dolgo.
Že cerkveni očetje so kmalu uvideli, da bi vprav filozofija mogla biti izborno sredstvo tudi za jačenje verskega nauka in to zlasti napram sodobnim in še pre* cej drugače usmerjenim izobražencem. In tako so isti cerkveni očetje tudi de* janski omogočili, da je vzrastla v okviru krščanskega cerkvenega nauka znana školastika srednjega veka, ki po* menja zopet nekak zmagoslavni višek filozofije in sega približno od Avguština pa tja do Tomaža Akvinčana (300—1300 po Kr.). Ni bil edini namen te škola* stike, da utemelji na način, ki bi bil tudi razumu dostopen, staremu svetu na* sprotni cerkveni nauk, in vprav danes ni več dvoma, da je vprav ta školastika donesla obilo znanstvenega sadu, ki je postal vprav v bistvenih ozirih plodovit tudi za poznejšo filozofijo. Toda misliti nam je samo na Avguština, na početni* ka tega novega dviga filozofije in filo* zofskega dela, in priznali si bomo, da je vprav filozofija in samo filozofija vsaj za sledečih tisoč let res storila to, kar so že cerkveni očetje od nje pričakovali, namreč da je končno izločila ono no* tranjo, duševno krizo, ki jo je doživljal človek na pragu življenja pred Kristu* som in po Kristusu.
In po vsem, kar smo že slišali o te* danjem nihalnem razvoju filozofije, se ne bomo več čudili, da je tudi tej zrna* goslavni in tisočletni filozofiji srednje* ga veka sledila najprej doba, ki je bila za filozofijo samo kaj malo vneta. In tudi tu sta to zopetno nazadovanje fi*
lozofskega zanimanja pospešila dva po* sebna razloga.
Že v srednjem veku so se vedno močneje gojila vprašanja, ki se tudi danes merodajno obravnavajo le v raz* ličnih in tako imenovanih pozitivnih vedah in ne v filozofiji. Filozofija sred* njega veka ni šla vzporedno s takim razvojem ostalih znanosti in vedno moč* nejši je postajal sum, ali more filozofija brez drugih ved sama sploh še kaj opraviti. Ta posebni tok v miselnem razvoju srednjeveškega omikanca v svojem bi* stvu ni bil naperjen proti cerkvi in nje* nim naukom in prav močno so ga pospe* ševali tudi duhovi, ki so bili obenem pravcati stebri tedanjega verskega živ* fjenja. Mislimo tu samo na Alberta Ve* likega, ki bi ga lahko po vsej pravici na* živali tudi očeta moderne, sodobne bo* tanike. Razven dejstva, da tedanja filo* zofija ni več v zadostni meri dohitevala vzporednega razvoja ostalih znanosti, pa je na njo kaj neugodno vplival tudi znani duh preporoda, čigar bistvo je morda najbolje zadeto z mnogo po* zneje izrečenimi besedami: »nazaj k na* ravi!« Nekateri sicer trde, da pomenja preporod le povratek k starogrškemu svetu. Ali slišali smo že, da se vprav ta svet zrcali v prvi vrsti v neskaljenem veselju nad tuzemskim življenjem in torej obenem v nerazdružni spojenosti človeka z naravo, ki ga obdaja. Jasno pa je, da je ta posvetno meseni duh pre* poroda že načelno moral biti kaj na* sproten predhodni filozofiji srednjega veka, ki se je nekako izključno pečala samo z nevidnimi in meje naših čutov daleko presegajočimi pojavi. In to ob* enem pove, da je tudi ta tretja prehodna doba, doba preporoda, pomenjala po* sebno krizo v tedanjem kulturnem življenju, krizo, ki se je razlikovala od
prej orisane v tem, da se je razvijala v nasprotni smeri.
Dočim se je človek Avguštinove dobe krčevito boril, da v svojem mišljenju in čuvstvovanju zapusti to mehko zem* J jo in stremi le proti nadčutnim nebesom, se ni človek preporoda nič manj krče* vito boril, da se od nevidnih nebes po* vrne zopet na zemljo. Zopet se je od človeka zahtevalo, naj tako rekoč sam sebe premeni, in samo smer te preme* nitve je bila obratna: torišče in smoter pravega življenja naj bo zopet dejanska sedanjost in nikaka posmrtna bodoč* nost. Zato ni čuda, da izvira vprav iz tega časa tudi ljudska ustvaritev Fausta in torej osebnosti, ki prikazuje na naj* izrazitejši način vse notranje muke in borbe, ki jih je moral izvojevati omi* kanec preporoda. In tudi tu je ostalo naprej ohranjeno nam že znano raz* merje filozofije do osnovnih smeri vsakokratnega življenja človeka: pojavi se kriza, in filozofija utihne, kriza mine in filozofija vstane. In tudi tu in vprav tu je bil filozofiji odmerjen glavni delež onega dela, ki je bilo potrebno, da je tudi človek novoveškega preporoda pre* bolel svojo krizo in dosegel zopet neko ravnovesje s samim seboj in s svetom, na katerem je živel. Tudi ta prehodna doba je porodila kmalu tem močnejšo filozofijo, filozofijo Kartezija, Spi* nože in Leibnitza in z njo one tri velike filozofske sisteme, ki jih pozna danes skoro vsak omikanec pod imenom Kartezijevega dualizma (duševnost — telesnost), Spinozovega monističnega panteizma (podstat ali Bog ali narava) in Leibnitzove monadologije: bila je v glavnem zopet samo filozofija, ki je sto* rila oboje, pomagala je človeku, da je brez škode preživel nov razvojni pre*
obrat, in sama je postala najčistejše zr* calo notranje vsebine tega preobrata.
Smo že na meji 17. in 18. stoletja in torej na pragu novega veka. In tu bomo tudi ostali. Saj nam že doslej povedano v dovolj jasni luči prikazuje dvojni osnovni zgodovinski pomen filozofije in njenega razvoja: filozofija pomaga člo* veku, da za vedno opusti prvotno baje* slovno, otroško motrenje sveta in živ* ljenja, in filozofija spremlja človeka tudi preko nevarnih ostrin njegovega nadalj* njega kulturnega razvoja. Nastop prvih grških filozofov, prikazen Sokrata, Av* guština in Kartezija so za to dejstvo kaj močni in udarni vzgledi. Če je temu tako, tedaj pa se tudi zgodovina f i* lozofije pokaže v vsej važnosti: saj je po vsem rečenem vprav zgodovina filozofije obenem najčistejša zgodovina vsega kulturnega razvoja človeštva. In dobro poznavanje take zgodovine filo* zofije more tudi nam Slovencem samo koristiti. Saj se mi tako radi po* našamo z različnimi svojimi prednostmi, s svojo visoko kulturnostjo, s svojo po* sebn ostjo: evo, oglejmo se še v zr* calu zgodovine filozofije in dobili bomo zares objektivno in skozi tisočletja pre* izkušeno merilo svoje kulturne zavesti! Ne malo poučen je v tem pogledu že prvi začetek zapadnoevropske filo* zofske miselnosti, s katerim je bil ob* enem storjen konec prejšnjemu zgolj bajeslovnemu gledanju na svet in živ* ljenje.
Tak končni preobrat v vsej pred* hodni ter zapadnoevropski bajeslovni miselnosti, preobrat, ki je s svojimi po* sledicami odločilno vplival in še vpliva na vso sledečo zapadno kulturo, je spro* žila tako imenovana starojonska filozofska šola iz Mileta na morski obali Male Azije, znana po ime*
nih Tale s, A n a k s i m a n d e r in A n a k s i m e n e s. Da čitatelj že naprej zasluti edinstveni pomen te šole za na; dalj nji kulturni razvoj, naj sledi najprej kratek oris njenih temeljnih naukov.
T a 1 e s (okrog 600 pr. Kr.) je zlasti učil, da je voda prasnov vseh reči; iz vode je vse nastalo in v vodo se vse zo; pet vrača, tudi zemlja da je plošča, ki plava na vodi. Ni izključeno, da so Ta« lesa vedla do takih zaključkov tudi b i o-loška razmotrivanja: voda je potrebna za uspešni razvoj semena in rasti vseh reči in zato je voda tudi ona temeljna snov, ki je bistvo vseh reči in se samo prikazuje v različnih oblikah, zdaj kot tekočina zdaj kot led ali zemlja itd.; saj nas take misli spominjajo še na one pra; stare ljudske običaje, ko so na pr. tudi devico polivali z vodo. da bi postala ro; dovitna. Še bolj verjetno je, da so Ta* lesa vodila tudi v r e m e n o s 1 o v n a in geološka opazovanja. Človek iz nje* gove dobe je smatral pojave, kakor roso in podzemske vrelce za samostojne či; nitelje, ki nimajo opravka z dežjem in izvirajo neposredno iz zemlje. Obratno dogajanje pa je opazoval človek v Mi; letu z lastnimi očmi: morje se je vedno bolj umikalo naraščajoči zemlji, kar dela umljivo, da tam že davno ni več pristaš nišča. In ljudje, ki so se vračali iz Egipta, so Milečanom pripovedovali, kako se vrši enako dogajanje tudi na Nilu. Taka razmotrivanja so bila brez dvoma v duhu Talesove dobe in bila so obenem po svoji priprostosti že tedanjemu člo* veku neposredno dostopna. Vprav taka razmotrivanja pa so mogla in morala Talesa vesti do zaključka, da je po njem iskana prasnov vseh reči voda in da je na pr. tudi zemlja samo spremenjena, samo v posebni obliki prikazujoča se voda.
A n a k s i m a n d e r, Talcsov mlajši sodobnik, je Talesovo vprašanje sve; tovne prasnovi še miselno poglobil. Pravi namreč, da te prasnovi ne smemo iskati v nobeni p o s a m e z n i ter recimo vidni ali tipni reči, temveč da je prasnov nekaj vsem rečem skupnega in da zato v na; sprotju z njimi vprav sama ni in ne more biti omejena ali določena. Prasnov je n e? omejena ter nedoločena snov (to antiQOv). Iz take količinsko in kako? vostno nedoločene prasnovi da vse na* staja in samo vanjo da se vse zopet vrača. Po sporočilih je Anaksimander tudi že točneje govoril o tem svetovnem dogajanju samem. Po sebi nedoločena prasnov da izloča vsled večnega premi« kanja iz sebe nasprotje toplega in hlad; nega, suhega in mokrega; mraz ostane v sredini, toplota pa sili na vse strani in tvori končno ognjeno nebesno sfero. Ta ogenj pa privlačuje k sebi hladno mo? kroto, ki začenja v obliki pare ali oblaka tudi ven siliti in končno prodre na raznih točkah ognjeno sfero; tako da nastanejo solnce, mesec in zvezde, ki niso nič dru; gega nego megleni obroči, napolnjeni z ognjem. Menjavanje dneva in noči je le posledica zaporednega odpiranja in za* piranja teh meglenih obročev, grom in blisk pa nastajata tako, da ogenj pri priliki zračni obroč pretrga; gro; mu odgovarja razpok zračnega obro; ča, blisku pa ogenj, ki iz obroča uhaja. Morje pa da ni nič druge; ga nego preostanek prvotne mokrote, kolikor je še ni vsrkala nebesna ognjena sfera; ta mokrota se vsled enakega pre; mikanja izločuje z ene strani v morje, z druge pa v zemljo, ki ima valjasto obliko in leži prosto, ostaja pa mirno na mestu samo vsled enake oddaljenosti od vseh drugih točk. Živa bitja da so na; stala iz zemske mokrote po vplivu
solnčne toplote, najprej v najbolj pri* prostih oblikah, naprej so se pa razvi* jala po borbenem prilagojevanju svoji okolici. Tako da je bil človek prvotno podoben ribam, bil je opremljen z igla* sto skorjo, ki jo je, ko je stopil iz mo= krote na zemljo, vrgel raz sebe in se tako polagoma razvil do svoje sedanje vna* njosti. Nebesna ognjena sfera pa da bo končno vsrkala vso mokroto in svetovni proces se bo začel znova.
Anaksimenes (okrog 500 pred kr.) je isto vprašanje svetovne prasnovi poglobil zlasti v prirodoslovni smeri. Z Anaksimandrom poudarja neomejenost iskane prasnovi, s Talesom ji pripisuje določen značaj, v nasprotju z obema pa jo istoveti z z r a k o m. Za* nimivi so njegovi nazori o nadaljnjem svetovnem dogajanju, ki sloni po njem le na fizikalno*mehanskem zredčevanju (fiavaiotg) in zgoščevanju (jtčs.rajGig) zraka. Vsled vedno večjega zredčevanja zraka da nastajajo iz zraka oblaki, vetrovi in končno ogenj, vsled vedno večjega zgo* ščevanja pa voda, zemlja in končno ka* menje. Tako mu vse reči razpadejo kot zakonite prikazni zraka v šest vrst: ogenj, veter, oblak, voda, zemlja in ka* men. Svoj nauk je izkušal tudi »poiz* kusno« utrditi: če izdihavamo zrak z od* prtimi ustnicami (in torej zredčeni zrak), tedaj je, pravi, zrak topel, če ga pa iz* dihavamo z zaprtimi ustnicami (in torej zgoščeni zrak), tedaj je zrak hladen. Že ta primer pove, kako so že tedaj bili v ospredju tudi biološko*fiziološki vidiki; neposredno pa dokazuje to ohranjeni Anaksimenov izrek: »Kakor vzdržuje naša duša, ki je zrak, nas same, tako prešinja dih in zrak vesoljstvo.« Tu tr* čimo prvič na znano pojmovanje člo* veka kot »sveta v male m« (mikro* kozmos), z ozirom na katerega je vesolj*
stvo samo enaki »svet v velike m« (makrokozmos). Anaksimenovo pojmo* vanje snovne enovitosti svetovja pa je bilo tudi izrednega prirodoslovnega po* mena. Saj je šele Anaksimenes s svojim zračnim zredčevanjem in zgoščevanjem mogel trditi strogo kakovostno sorod* nost vseh reči. Zakaj po njem bi bilo reči, da se na pr. na skrajnih točkah ogenj samo v tem razlikuje od kamena, da nahajamo na prvem (na ognju) v enaki prostornini neprimerno manj zra* ka (ki pa se enako neprimerno hitreje premika) nego na drugem (na kamenu) ali pa da moramo, če vzamemo enako količino zraka zdaj v obliki ognja zdaj v obliki kamenja, v prvem slučaju ta zrak razdeliti na neprimerno večjo pro* stornino (v kateri se tudi neprimerno hitreje premika), v drugem pa na ne* primerno manjšo (v kateri se neprimer* no počasneje premika). Dočim naha* jamo še pri Anaksimandru kakovostne dejanske razlike, na pr. razliko med top* lim in hladnim, pa dobimo pri Anaksi* menu prvi poizkus, izvesti vse kako* vostne razlike iz zgolj mehansko*koli* činskih razlik v prostornem obsegu in v brzini premikanja, dobimo že pri Ana* ksimenu osnovno načelo moderne fizike.
Ze podano pove, da neminljivega zgodovinskega pomena teh starojonskih mislecev ne smemo iskati v njih dejan* skih nazorih o vprašanjih, ki bi danes spadala v področje posameznih »pozi* tivnih« ved, kakor so fizika, geologija, astronomija itd. V tem pogledu so kaj* pada že davno premagani, v tem pogledu spadajo tudi njihovi nazori med bajke. Njihov pomen je nasprotno drugje, namreč v onih načelih znanstve* nega mišljenja, katerim so morali kot prvi vsaj instinktivno slediti, če naj so tedaj, v dobi bajeslovne miselnosti
kakega Homerja in Hezioda prišli do svojih povsem nasprotnih nazorov. Sa* mo po teh načelih so bili ti trije misleci zares obenem prvi zapadni filozofi in samo z vida takih načel bom izkušal njihove nauke še znova pretresti.
Prvi pionirji zapadne znanosti.
Znana so nam že imena in nauki onih treh mož, ki so bili v teku enega samega stoletja (600—500 pr. Kr.) polo* žili temelje povsem novemu in ne več zgolj bajeslovnemu razvoju starogr* škega naroda.* So to T a 1 e s, A n a k s i* m a n d e r in A n a k s i m e n e s in njih skupno vprašanje je, kakor smo slišali, vprašanje svetovne prasnovi (fvaii). In tega tedaj zares novega vpra* sanja tudi ne smemo zamenjati s tem, kar je prišlo v ospredje šele mnogo po* zneje pod imenom svetovnega pri* če tka (&qx>v- Prvi starogrški znanstve* niki se vsaj prvenstveno niso vprašali, odkod svet je, pač pa, k a j svet prav za prav je ter naj bo, oni niso mislili na »začetek« sveta, pač pa na to, iz česa svet sestoji in kar torej je in ostane neobhodna podlaga vsega, tudi kakr* šnegakoli začetnega in končnega svetov* nega dogajanja. Samo z vidika take vse* mu skupne prasnovi moremo razumeti,
* Da bo postal sem spadajoči pomen orne» njenih treh mož še jasnejši, naj sledi še posebej kratka označba zgolj bajeslovne dobe na» rodove miselnosti. Narod lahko v tem oziru pri« merjamo s podobnim razvojem slehernega člove» ka poedinca. Če to storimo, dobimo še tri posebne stopnje bajeslovnega narodovega razvoja, kakor jih potrjuje tudi splošna kulturna zgodovina in kakor bi zaporedoma odgovarjale stopnji naroda otroka dojenčka, dalje stopnji naroda otroka in končno stopnji naroda mladeniča.
Prvo stopnjo narodove bajeslovnosti nazi» vajo tudi stopnjo narodovega vivizma. Na tej stopnji se človek še ne zaveda lastne enotnosti in živi le pod vplivom trenutne čutnosti; zato tudi
kako išče Tales bistvo vsega v vodi, Anaksimander v brezmejni nedoločeni snovi, Anaksimenes v zraku. In samo dejstvo, da je vsak teh mislecev ugo* tavljal po eno ter isto prasnov, je storilo, da je bilo z enim mahom pridobljeno troje: 1. zakonita enotnost sve* tovja, 2. zakonita enoličnost ali homogenost svetovja in 3. z a k o * nita notranja zveza med posameznimi pojavi svetovja.
Jasno! Če naj bo pravo bistvo vsega na pr. le voda ali le zrak, tedaj so tudi vsi prepadi med posameznimi predeli sveta samo navidezni in tedaj je tudi vse na videz še tako raznoliko dogajanje na svetu dejanski enotno, tako, da je le posebno nastajanje iz vode in zraka ter zopetno vračanje v vodo ter zrak. Mi* slimo samo na glavne temelje predhodne zgolj bajeslovne miselnosti, kakor se jasno zrcalijo na pr. še v pesnitvah H o* m e r j a in Hezioda, in uvideli bomo, da so šele ti trije misleci vprav te te* melje za vedno porušili: tam še zgolj čutno neposredno pojmovanje sveta, tu pa že zavestno razlikovanje med dejan* skim bistvom in navidezno prikaznijo; tam neprehodne razlike med posamez* nimi pojavi prirode, tu njih stvarna no* tranja sorodnost; tam zgolj vnanja, sa*
še ne razlikuje med »seboj« in svojo »okolieo«, med njim in prirodo je še neka popolna duše» slovna enota. Za takega človeka je vse že de--jansko in živo ali, pravilneje rečeno, človek te dobe razlike med dejanskim in nedejanskim ter »živim« in »mrtvim« še sploh ne pozna. Drugo stopnjo narodove bajeslovnosti bi lahko imeno» vali tudi stopnjo narodovega d e m o n i z m a. Na tej stopnji se človek še vedno ne zaveda lastne enotne osebnosti, vendar pa že razlikuje med posameznimi rečmi in prvotna dušeslovna enota med njim in prirodo se pričenja izgub» ljati. Zato se na tej stopnji pričenja bojazen pred tajnimi silami, ki reči oživljajo, pa še niso ni» kake individualne »osebe«, zato spada že v to
mohotno-usodna zveza med dogodki, tu pa le po stvarnem bistvu ene ter iste pras snovi pogojeno notranje, vzročno razmerje med njimi. In ti pojmi so odslej naprej ostali trajni in vsa sledeča zna* nost ima samo v njih svoj neposredni izvor in svoj nikoli usahljivi dejanski pogon.
Seveda pa so tudi ti trije misleci v marsičem še otroci svoje neposredne preteklosti. Zlasti v stvarnem p o* gledu se njih slika sveta še ne razlb kuje mnogo od slike, kakor jo najdemo v pesnitvah Homerja in Hezioda. Na pr. Tales si predstavlja našo zemljo še vedno kot ploščo, ki je od oceana ob; dana in plava na vodi. Še važnejše pa je dejstvo, da si tudi naši trije misleci svojo prasnov čutno ponazorujejo in tako neposredno predstavljajo. To ne velja samo za Talesa in Anaksimena, ki jima je iskana prasnov voda ali zrak to velja tudi za Anaksimandra, ki mu je prasnov sama sicer nedoločena, pa se mu zato dejanski javlja le v toploti in mrazu. Torej tudi za te prve pionirje vse zapadne znanosti je iskana enojna prasnov sveta še vedno le kaj takega, kar že neposredno vidimo, čutimo. Konč* no je reči, da je tudi načelno pojmovanje sveta, kakor so ga oživotvorili ti trije
dobo prastaro češčenje posameznih prirodnih reči ali, bolje rečeno, snovi, kakor ognja, zemlje in vode (»sveti ogenj«, »sveti vrelci«, »svete gore« itd.), na katere se gleda samo z vidika neke še povsem neosebne in zgolj demonsko>usodne tajin* stvenosti. Tretja ter zadnja stopnja narodove ba.-jeslovnosti pa je stopnja narodnega p o o s e b« Ijevanja prirode in njenih prikazni. Na tej stopnji se človek že pričenja zavedati tudi »sas mega sebe« kot enotne individualne osebnosti, ali dušeslovna enota med njim in prirodo še ni povsem izginila: zato se mu prejšnje tajne sile, prejšnji neosebni demoni zdaj pač spreminjajo v konkretne osebe, kakor so to na pr. različne »vile«, »nimfe« ter končno »bogovi«.
možje, bolj nasprotno recimo kakim pes* nit vam Homerja in Hezioda, da pa je tudi to pojmovanje še močno zavisno od one davne bajeslovne preteklosti, ki tvori bajeslovno dobo tako imenovan nega narodnega demonizma, dobo zgolj usodno pojmovane prirodne tajinstve« nosti. Za to dejstvo sta priči zlasti Ta* les, ki mu je prasnov voda, in Anaksb menes, ki mu je prasnov zrak. Saj nas to spominja na ono pradavno ljudsko češčenje vode in zraka, ki je imelo za posledico enako prastare ljudske pred« stave svetih vrelcev in rek in ljudsko vero, da je tudi duša dih, ki človeka za? pusti, ko izdahne, da so tudi v viharju
demoni itd.
Sem pa spada tudi Anaksimander, ki mu je prasnov sicer nedoločena, ki pa zato tem bolj in izrecno poudarja, da je ves razvoj te prasnovi in ž njim vse sve« tovno dogajanje le po neki usodi za* povedano, določeno; edino, kar nam je od njegovega spisa do danes ostalo, se naravnost glasi: »Izvor reči je v ne= skončnem. Iz česar pa reči nastajajo, tja se morajo po sklepu usode v smrti po* vrniti. Zakaj po redu časa jim je nalo* žena kazen in pokora za krivdo.« Neka* teri govore zato o nekem schopenhauer* janskem pesimizmu Anaksimandra;1 pra*
Te tri stopnje prehajajo seveda samo pola* goma druga v drugo in tvorijo v celoti vprav prvo, bajeslovno (»mitično«) dobo narodove kulture, ki ima zato tudi na svojem vrhuncu še marsikatere sledove svojega pričetka. Ves ta bajeslovni razvoj naroda je trdno zasidran v značilni pozorno« s t n i smeri in miselni vsebini vsega nje» govega stremljenja in hotenja. Pozornost prvotnega človeka še ni deljena na »sebe« in »drugo«, marveč je v tem smislu še n e r a z 1 o« č e n a in ji je vse enakomerno ter neposredno dano. V dobi narodnega demonizma je pozornost človeka že deljena, razločena, vendar še samo enostransko Razločena: Človek je že vsestransko pozoren na posamezne prirodne reči.
vilneje pa bo, ako bomo tudi v takih Anaksimandrovih nazorih iskali le sle* dove onih davnih časov, ko je človek za vsakim nenavadnim pojavom zagledal nekaj čarobno tajinstvenega in demon* sko usodnega. In tako so vsi trije, Tales, Anaksimander in Anaksimenes, zares oni edinstveni zapadni misleci, o katerih velja oboje: z nogami so še trdno zasi* drani v dobi, iz katere so sami izšli, po* gled pa jim gre že tako naprej, da se vprav ta doba ne more več nikoli po* vrniti.
In da bo nam ta druga in nemim Ijiva njihova stran postala še očivid* nejša, si moramo z vso zavestjo pred* očiti zlasti ono dualno pojmovanje ve* soljstva, kakor je še za Homerja in Hezioda naravnost bistveno. Jedro tega bajeslovnega vesoljnega dualizma je dano z bajeslovnim razlikovanjem med »tem« nam danim vidnim ter tip* nim, mi bi rekli izkustvenim svetom na eni strani in med nekim »drugim« sve* toni, ki si ga človek sam tako ali drugače izoblikuje in to po podobnosti s tem, zemskim svetom, na drugi. Da me ne bo nihče krivo razumel. Tudi za svojo ose* bo sem trdno prepričan, da zahtevata izkustveno dani svet in izkustveno dano življenje še prehod do posebne nadiz*
a še nima posebne zavesti »samega sebe«. Šele v poosebljevalni dobi postaja njegova pozornost obojestransko razlcčena: človek je postal pozoren na »sebe« in »drugo«, vid; pa tudi v tem »drugem« še zopet samo svoje, osebno življenje. Morda še značilnejša pa je vsebinska stran vse bajeslovne miselnosti. Bajeslovna misel nam. reč še ne pozna nobenega reda. nobenega z as k o n a, ker še tudi ne pozna nikake notranje zveze med pojavi in dogodki. Za bajeslovno misel bi bilo stvarstvo le obilica slepo skupaj nametanih reči in dogodkov, ki jih druži ali loči le goli slučaj (bajeslovni pojem usode!) ali pa brutalna samohotnost nekih božanstvenih bitij, ki so člc« veku ponavadi sovražna. Temu primerno je tudi
kustvene bitnosti, prehod do Boga. V tem smislu zastopam tudi sam poseben vesoljni dualizem in upam, da bom mo* gel v doglednem času ta svoj dualizem v svoji knjigi »O Bogu« še posebej pod* preti in utrditi. Ali ta moj dualizem pozna samo eno osnovno nasprotje B o* ga in praznega niča, izkustveni svet in izkustveno življenje pa je v smislu tega dualizma samo med Bogom in ničem nihajoče vesoljstvo. Zato pa moj duali* zem nima nič opraviti z onim prvotnim, bajeslovnim dualizmom, pri čemer je zlasti paziti na dvoje.
V smislu tega, bajeslovnega dualiz* ma je prvič tudi oni »drugi« svet kaj po* cioben ali celo enak svetu, na katerem sami dejanski živimo; po Homerju na pr. tudi bogovi jedo, pijejo, spe, drug dru* gemu nagajajo itd. Drugič izvaja ta dua* lizem tudi in že vse posamezne po* j a ve in dogodke tega, izkustveno danega sveta in življenja neposredno samo iz onega »drugega« sveta in vprav zato tudi ne pozna nobene prave, notranje zveze med njimi; po Homerju pošiljajo bogovi grom in blisk in bogovi vodijo polet pu* ščice in kopja. Bajeslovni dualizem po* menja tako le neko zgolj samohotno po* dvojitev tega, izkustveno danega sveta in življenja in tudi vsa razlaga je tu le raz*
vse bajeslovno čuvstveno presojanje in umsko razlaganje. Zato je za človeka bajeslovne dobe tudi »dobro« in »zlo« samo toliko kakor »kori* stno« in »škodljivo« ali kvečemu še toliko kakor le po s a m o h o t n i volji močnejšega (in zato nevarnega) človeškega ali nadčloveškega bu tja zapovedano ali prepovedano. Ali bajeslovni človek na pr. vidi, kako sledi dež žab= jemu ragljanju in že ta gola asociacija ga nagne, da izkuša v suši tudi z lastnim kričanjem ob luži priklicati dež itd. Vsa bajeslovna miselnost je vsebinsko neredovita in nezakonita!
Ki vsakemu narodu dane, da bi njegova zgo» dovina lahko bila tudi zgodovina njegovega bajeslovnega razvoja. Na pr. Slovenci smo tedaj,
laga izkustveno danega po samohotno ustvarjenem, dejanskega po namišljen nem. V okviru takega, bajeslovnega dualizma kajpada še ni in ne more biti mesta za pojem svetovne enot* nosti in vzporedne stvarne ali no* tranje zveze med pojavi, za pojem svetovnega zakona. Ta pojem so ustvarili —- kako, to že vemo — na zapadu šele omenjeni trije mi* sleci in s tem so obenem storili oboje: za vedno so porušili stari, bajeslovni duali* zem in položili so nerazrušne temelje za sledeči znanstveni razvoj vse za* padne misli. Storili pa so to s svojim na* sprotnim vedoslovnim moniz* m o m, s svojim vedoslovno enojnim pojmovanjem vesoljstva, v čigar smislu je svetovje zakonita enota, ki sloni sta* tično, prerezno na notranji snovni sorod* nosti svojih členov, dinamično ali raz* vojno pa na enako notranji, stvarni zvezi med njimi. Bila je to hkratu ena izmed največjih duševnih revolucij na zapadu, brez katere bi bili naravnost nemožni tudi vsi poznejši in često tako ponositi zastopniki znanosti in znanstvenega dela Naši trije misleci omenjenih poseb* nih ter novih načel pač še niso izrecno izrazili, a bili so prvi, ki so že v srni» slu teh načel delali in tako šele
ko smo bili izstopili iz prvotne slovanske skup» nosti, prav gotovo bili že izven zgolj bajeslov* nega razvoja ali pa smo ta razvoj že pravkar zapuščali. No, stari Grk pa je prepotoval vse stopnje take zgolj bajeslovne miselnosti in lahko v tem smislu govorimo o njegovem stoletnem in tisočletnem »predzgodovinskem« razvoju. Zato so tu jasno dani tudi določni znaki prvega na« rodnega prehoda od poprejšnje b a* jeslovne do kesnejše znanstvene mi* s e 1 n o s t i. Sem spada zlasti dvoje, kodifikacija starogrškega prava, ki se je bila pričela že v 7. stoletju pr. Kr., in pa znane pesnitve Homerja in Hezioda. Vsebinsko je še tudi to oboje zgra* jeno na bajeslovnem pojmovanju sveta in življe»
poznejšim stoletjem tudi zavestno for* mulacijo teh načel sploh omogočili. In si* cer zadevajo ta načela, kolikor se ozira* mo na polje, s katerim so se ti misleci stvarno pečali, v prvi vrsti znanstveno motrenje prirode, vnanje prirode in bi se lahko glasila tudi takole: fizična snov iz fizične snovi, fizična sila iz fizične sile, fizično iz fizičnega, iz ničesa nič! In da so že ti možje tem načelom modernega prirodoslovja dejanski sledili, o tem nas najbolje poučujejo njihovi nauki sami, ki sem jih navedel že ob koncu prvega odlomka. Naj tu samo še dodam, da je bil na pr. Tales že doma tudi v eksaktni matematiki, da je po sporočilih že on na* povedal nastop solnčnega mrka in da je razlagal potres kot posledico razburka* nega vodovja okrog zemlje in pod zem=-ljo. O Anaksimandru pa poročajo, da je izdelal prvi zemljevid in prvi model nebesne krogle.
Tudi taka poročila potrjujejo dej* stvo, da so že Tales, Anaksimander in Anaksimenes zahtevali povsem s a m o * rodno, tako pojmovanje prirode, ki vidi v prirodi povsem sklenjeno enoto pojavov in išče zato že v prirodi sami tudi zadostne ter prave vzroke za vse dogodke in spremembe na njej. Zato na* stopata že tu na pr. grom in blisk le kot
nja. Zavest zakonitega reda, kakor se zrcali v prvi kodifikaciji grškega prava, še vedno ne po= zna ostre meje med človeškim in prirodno»žival= skim (na pr. pustošenje polja se sodi kakor umor, sodijo se tudi živali itd.) in pravo je tu v bistvu še vedno le povelje močnejšega, ki se mu mora slepo pokoriti slabejša večina. In tudi pesnitve Homerja in Hezioda še ne poznajo sveta kot zakonite enote pojavov in dogodkov, temveč iz« vajajo tudi posamezne prikazni sveta in živ« ljenja neposredno iz nadsvetovnih činiteljev, iz bogov, ki povsem samohotno razpolagajo z vsem tem, kar bi mi imenovali prirodo in življenje na njej. Toda na drugi strani omenjena kodifia kacija prava vendar dokazuje, da se je brezprav«
posledica drugih tuzemskih, rekli bi fizi* kalnih procesov in isto velja vsaj načel* no tu tudi za vse druge prirodne prikaz* ni, na pr. tudi za razlago vetrovja, na* stanka nebesnih teles, dežja, zemeljskih sprememb, ali še krajše povedano: ka* kor na splošno in v načelu tako so ome* njeni trije misleci tudi v podrobnostih na vseh točkah prvi zamenjali dote* danje bajeslovno mišljenje s sledečim znanstvenim in jih zato po vsej pravici lahko nazivamo prave očete zapadne znanosti. Da, že ti možje so izkušali, ka* kor nam je to pokazal zlasti oris Anaksi* mandrovih nazorov o živih bitjih na zemlji, tudi tako zvano organsko prirodo izvajati iz anorganske in tako tudi življenje na zemlji podrediti zako* niti enoti celokupnega svetovnega pro* cesa. Vprav s tem pa smo obenem prišli že do meje vsega tega, kar mi je pove* dati o teh mislecih zares tehtnega in še za naš čas veljavnega.
Gre namreč za neko prav bistveno omejitev v miselnem delokrogu teh mož, ki je ostala še za njimi skoro 200 let naprej ohranjena in nespremenjena. Ta omejitev je dana z dejstvom, da so ti prvi zapadni znanstveniki pač že imeli izurjen pogled za to, kar bi mi nazivali mrtvo, vnanjo prirodo, da pa so bile njih
na hegemonija brutalne sile umaknila občutku potrebe družabnega reda in državnega zakona. Glede Homerja in Hezioda pa je pomniti, da v verstvu pred njima ni bil glavno tako zvani m i t, to je v s e b i n a verske misli, pač pa kult, to je osebnoičuvstveno stališče do boga, ki je bil zato tudi sam krajevno omejen in zgolj lokals no določen. Homer in Heziod pa sta ustvarila panhelenske, vsegrške bogove, ki jih je poznal ves narod in ki so bili že simboli občno*človeškega stremljenja in hotenja. Ta verski univerzalizem pa je imel še to posle« dico, da je postal živ tudi pojem svetovno» življenjskega naziranja in da je stari Grk začutil potrebo, dobiti odgovor na temeljna vpra=
oči še zaprte za samo življenje, namreč za oni posebni notranji ali du* ševni svet, ki ga lahko vsak na sebi ugo* tovi, ko se zave kakršnegakoli svoje* ga doživetja ali tudi samega sebe. To dejstvo je tudi popolnoma umevno in je osnovano v znani zakonitosti, da je po* zornost vsakega človeka najprej obrnje* na »na zunaj« in da šele pozneje krene tudi v smeri njegove lastne notranjosti: še današnji otrok nas bo na vprašanje, kaj vse na svetu j e , opozoril pač že na najrazličnejše vnanje pojave (recimo na gore in ravnine, na solnce in zvezde, na živali, ki jih vidi itd.) Komaj pa se bo ta otrok pri tem domislil tudi na pr. lastnega veselja ali lastne žalosti, lastne želje in lastnega zavrača* n j a , kaj še da bi se domislil tudi s a * m e g a s e b e, ki to in ono doživlja. In tako res ni čuda, da je bila tudi zapadna znanost pri tem svojem prvem pohodu povsem podobno samo »na zunaj« obr* njena in da moramo zato tudi pri neba* jeslovni, znanstveni miselnosti govoriti o zakonitih posameznih stopnjah njenega razvoja. S Talesom, Anaksiman* drom in Anaksimenom smo dospeli šele na prvo stopnjo te miselnosti in bistvo te stopnje je v orisani in samo »na zunaj« obrnjeni smeri pristojne
šanja sveta in življenja. Odgovor je bil pač še ve« dno bajesloven, niso pa bila ta — nova vprašanja.
In tako je bil Grk že tedaj na pragu one dobe, ko ga ni več zadovoljevala gola vsebina teh novih vprašanj, temveč ko si je zastavil prvič še posebno vprašanje, ali je ta vsebina tudi — resnična, skratka: ko je prvič občutil ono veliko razdaljo, ki je med golo »povestjo« ali »bajko« in — istinitim izsledkom ali resničnim poročilom. Ta končni preobrat starogrške misel* nosti, ki je s svojimi posledicami tako odločilno vplival na nadaljnji razvoj vse zapadne kulture, pa je vprav započela že omenjena starojonska šola iz Mileta, ki bi jo zato po vsej pravici lahko imenovali tudi prvo univerzo Evrope.
znanstvene pozornosti. In pri tej smeri je tudi dejanski ostalo, da takoj povem, tja do Sokrata.
Tudi neposredno sledeči misleci se pečajo predvsem in načelno le z vpra* šanjem iste svetovne »prasnovi«, izvaja* joč iz nje same ves svetovni proces in opirajoč na njo zakonito enotnost tega procesa. Razlike so samo v tem, k a j naj bo ta prasnov: enemu je ogenj (He* raklit), drugemu četvorica »elementov« (Empedokles), tretjemu celo »število« (Pitagoras) itd. Seveda gredo s takimi razlikami vzporedno tudi kaj važne no* ve misli, ki pa so vendar stranskega po* mena za načelni razvoj znanstve* ne misli —- pred Sokratom. Do Sokrata ostane vsa znanstvena miselnost stare* ga Grka v bistvu samo na zunaj obrnje* na. To dokazujejo najbolje taki primeri, ki bi jih kdo utegnil vprav tu proti me* ni naperiti.
Sem bi spadal filozof A n a k s a * g o r a s (okrog 500—128 pr. Kr.), ki ga tako radi navajajo kot prvega zastopni* ka tako zvanega svetovnega dualizma, odnosno naziranja, da je ves svetovni proces delo nadsvetovnega —• duha (voq). In moja prej omenjena knjiga o Bogu bi imela tako že v Anaksagori svo* jega predhodnika. Toda oglejmo si zdaj stvar samo! Tudi za Anaksagoro je nam* reč prvo in glavno vprašanje, iz česa svet sestoji, kaj je svetovna prasnov in kako je zakonita enotnost sveta in njegovega procesa vprav na tej prasnovi zgrajena. In samo iz takih razlogov naj* de Anaksagoras to prasnov v neskončni obilici »semen« (axiQ,uara), izmed ka* terih da je vsako »deležno« vseh drugih, ker bi si po njem sicer ne mogli razlagati tega, da različne reči druga v drugo pre* hajajo, da prehajata na pr. voda in zrnje,
kakor kaže hrana, v kri in meso itd. Tudi Anaksagoras je torej v bistvu na stali* šču, ki si ga je bil osvojil že Tales, nam* reč da je zakonita enotnost svetovnega dogajanja neposredno zavisna sa* mo od svetovne prasnovi in samo od njenega svojstva.
V nadaljnjem Anaksagoras seveda razlikuje razen te prasnovi še drugo bit* nost — imenuje jo vog, to je razum —, od katere pa da je prva (torej prasnov sama) po svojem bivanju povsem ne* zavisna in ki jo Anaksagoras vpelje samo zato, da si razloži prvi premik že najdene prasnovi. Kakor hitro pa je ta premik izvršen, se razvija tudi po Anaksagori vse nadaljnje svetovno do* gajanje popolnoma samorodno, mi bi rekli mehanično. In tako je tudi ta Anak* sagorov »Razum« v najboljšem primeru le nekakšen deus ex machina, »ein Gott, der nur von Außen stößt«. In sam Anak* sagoras slika celö tega svojega Bogä sa* mo po podobnosti z vidno in čutno ma* terijo: imenuje ga na pr. »najfinejšega«, povsod »razprostrtega«, kaj takega, če* sar je tudi »tu« več, »tam« m a n j itd. Torej zopet zgolj snovno, čutno pojmo* vanje tudi takih činjenic, ki jih vprav čutno ne more nihče dojeti. Smo pač še na prvi stopnji znanstvene miselnosti, ki ji je vsaka razlika med vnanjim in notra* njim, med telesnim in duševnim prav za prav še popolnoma tuja.
Enako samo navidezno nasproten primer je tudi starogrški mislec Par* m e n i d e s (okrog 500 pr. Kr.), ki rešuje isto snovno vprašanje nekako takole: Kar je, pač j e in ne more ne nastati ne izginiti; vse drugo je — nič. Kar je, se po; temtakem tudi ne spreminja, se ne premi* ka, ga ni več ne manj, je večno, povsod enakomerno in brez vseh razlik. Je to misel, ki vse obsega in ima zato tudi
obliko okrogle, enosnovne ter enako razdeljene mase. Misel in masa! Zopet prejasen dokaz, da naj; dena »prasnov« naših mislecev zanje ni ne telesna ne duševna (te razlike še sploh ne poznajo), temveč v najboljšem primeru le »tajna«, »demonsko=božja«. Zato je tudi umljivo, da je zanje njih »prasnov« ali vsaj »glavna prasnov« (na pr. pri Anaksimenu zrak, pri Heraklitu ogenj, pri Anaksagori »razum«) obenem bistvo naše duše, dasi vprav t a t e r taka prasnov, kolikor bi jo motrili mi moderni, v vsakem slučaju je ter ostane le — mrtva, fizična masa. Ves ta skoraj? da paradoksni značaj opisanih začetkov starogrške filozofije izvira samo iz orb sanega prvostopnega značaja tedanje znanstvene miselnosti, ki je pač že po=
drla svet golih pravljic in bajk, pa je bila v bistvu tudi sama še nezmožna za krb tično refleksijo na eni strani in za čist pogled na samoniklo duševnost na drugi.
In tako bo po vsem rečenem menda res veljalo oboje: da so Tales, Anaksi« mander in Anaksimenes nesporni očetje vse zapadne znanstvene miselnosti, da pa bi brez nadaljnjega pogona ta misel« nost ostala samo na stopnji znanstvenega instinkta, ne postala bi tudi kritična, za= vestna. Ta nadaljnji pogon je bil izvršen šele po Sokratu, dodobra pripravili so ga pa šele že v Sokratovo dobo spadajoči in tako imenovani sofisti. Že to po« ve, da bi dobro poznanje teh sofistov utegnilo biti tudi za naše dni ne malega pomena, zaradi česar bom pri priliki o njih posebej poročal.
O.Gaspari: Zima (risba)
o o o
m m m
Dr. Fr. Zbašnik, Ljubljana
Profesor matematike in logike, dr. Mihael Konoplja, bi bil jako srečen člo* vek, ako bi mu ne bila venomer migljala pred očmi tista grozna kljuka, ki ji pra* vimo vprašaj.
»Kaj pomeni to? ...« »Kaj je hotel s tem reči?« »Ali ni bila to zafrkacija?« Kdo ve, kdo ve, kaj se pripravlja zopet zoper mene?«
Vsaka stran njegove 'beležnice se je začenjala in jenjavala tako: ? ? ? ...
Vprašaj ... vsepovsod sam vprašaj!
Vedno je stikal, vedno sumničil, za vsakim pojavom je domneval nevarnost, vsaka beseda je imela zanj dvojen po* men — to je često sam trdil! —• njegove oči so venomer begale, venomer iskale — navzlic vsej tej previdnosti pa je bil še vedno prepričan, da je ukanjen, pre* varan, goljufan .. .
Največ skrbi pa mu je delala nje* gova mlada, lepa, brhka, vedno vesela in smejava ženica, ki je bila po nje* govem mnenju s sedmimi pečati zape* čatena knjiga, vsekakor pa velika navi* hanka, če se je smel zanesti na slutnje svojega vedno dvomečega srca.
»Ali me v resnici ljubi? . . . Ali se mi ne hlini samo? .. . Nisem postal mar žrtev svoje zaupljivosti, svoje lahkover* nosti? ...« In: »Zakaj je šla danes tako zgodaj z doma? ... Kje je? ... Kod ho* di? ... Kaj počne? ... V čigavi družbi je? .. Zakaj je ni tako dolgo domov?« I. t. d.
O, bila je dražestna, ta gospa Mira, popolnoma drugačna pač od svojega moža, ki je kot profesor logike vedno strogo pazil na to, da si vzrok in učinek nikoli nista prišla v navskrižje — žen* ska, ki si ni nikoli belila glave z vpra* šanjem, kaj bo jutri, skratka, ženska iz*
redno srečnega temperamenta. Saj je bilo samo tako mogoče, kakor je često sama trdila, da je čemerikavost in sit* narenje svojega moža s tako stoično mirnostjo prenašala . . .
Logika — eh, kaj je bila njej logika!
Kolikrat mu je, ko ji je očital, da ravna ali govori nedosledno in nelogi* čno, odvrnila: »Življenje ne pozna niti doslednosti, niti logike, zlasti pa zakon* sko življenje ne!... Kam pa bi prišli zakonci, ako bi se oklepali takih pravil, kakršna zahteva tvoja logika? ... Naj se jaz mar držim tako dolgo jezno nate, dokler imam vzroka za to? ... Ej, po* tem bi se ti nikdar več ne nasmejala, nikdar te več ne poljubila! ...«
Profesor Konoplja je včasi po tihem priznaval, da tiči v nazorih njegove žene nekaj, čemur se s praktičnega stali* šča ni moglo ugovarjati, toda ker se to ni dalo spraviti v skladje z neomajno* stjo in železno konsekventnostjo, ki je bistvo vsake prave logike, se naravno z onimi nazori ni mogel sprijazniti in — če hočemo biti pravični. — tudi ni smel! Zakaj kakšen profesor logike bi pa bil. ako bi načelom, ki morajo biti tako resni vedi, kakršna je logika, nad vse sveta, s kakršnimi koli koncesijami sam izpodkopaval tla! . ..
Sprijazniti pa se ni mogel tudi še z marsičem drugim, kar je opazoval na svoji ženi, dasi je mnogim ugajalo — o le preveč ugajalo, zakaj imela je vse polno čestilcev! ... Zlasti to dejstvo je delalo profesorju preglavico in sicer tem bolj, ker je le preživo čutil, da se raz* lika, ki se je kazala v njegovem in že* ninem značaju, v njegovem in njenem umevanju življenja in tudi morda za* konskih dolžnosti, ne bo dala nikoli iz* gladiti in zabrisati.
On se je zaglabljal v svoje mate* matične probleme, razmišljal o logičnih dokazih, sklepih in zaključkih, prorekih in porekih, ona pa je veselo prepevala in se smejala — ah, in kako smejala! — često tako, da so kar odskakovale nje* ne bujne prsi in se ji solze udirale po svežih, žametastih licih. Vsak hip so se ji zablesteli izmed rožnih ustnic beli zobje, bodisi da so uzrle njene zveda* ve oči na cesti kaj, kar ji je izsililo smeh, bodisi da je čitala kaj takega, da je izbruhnila v hrupno veselje — še večkrat pa se je brez vsakega vidnega vzroka zasmejala. Ko se je najmanj na* dejal, je zažgolel njen srebrni glas, njen zveneči smeh, on pa je gledal debelo in iskal po vzrokih in po logični zvezi njenega početja ...
Ona je vedela, kadar je tako zastr? mel vanjo, da pride zdaj pa izpraševa* nje. Še preden je izpregovoril, je napra* vila s kazalcem desnice tri takale zna; menja po zraku: ? ? ? »Ali si pa spet radoveden, kaj ne da? ...« je vzkliknila in se še bolj smejala.
»Prav zares ne vem, Mira, kako se moreš tako smejati! Jaz ne vidim nič smešnega v bližini!«
»Morda vidim pa jaz!«
»Kaj vidiš? Precej povej!«
»Ali ni že dovolj, da vidim tebe?«
»Mirrra, Mirrra, to presega že vse meje! Povej, zakaj si se smejala?«
»Ah, spomnila sem se na nekaj — na nekaj iz svojih otroških let! Veruj mi, da ni nič takega, kar bi te moglo za* nimati!«
Ne, to razposajeno veselje, ta ve* čni smeh — temu se nikakor ni hotela in ni mogla prilagoditi profesorjeva do* stojanstvena resnoba!...
Čim veselejša je bila ona, tem bolj je bil on čemeren . . . Včasi ga je dra* žila:
»Ah, da bi imela jaz moža... ta* kega moža, kakršna sem jaz, veselega, poskočnega ... moža, ki bi hitro polko lahko zaplesala z njim — o to bi bila nebesa ... nebesa . ..«
Včasi mu je pa še hujšo zabrusila.
»Kislica, ti kisla!« mu je zaklicala, kadar se je le preveč čemeril. »Saj se držiš, kakor bi ti bile miši mlade snedle!« On pa je bil užaljen in še grenkejše skr* bi so mu legale na prsa, še bolj so ga mučili dVomi in še bolj mu je plesal in se zvijal pred očmi tisti veliki, grozni vprašaj ...
Kaka ženska je ta moja Mira? ... Kaj sem si nakopal z njo na glavo? ... Kakšno bitje je vendar ta. . . ta, pa saj ni vedel, kako bi jo imenoval! Kake mi; sli, kake želje jo prešinjajo? ... Kaj se vrši v njeni notranjščini? . . .« To vse so bile stvari, pri katerih mu vsa nje* gova logika in vsa njegova matematika nista prav nič pomagali — vprašanja, katerim ni vedel odgovora, kar je bilo za moža eksaktnih ved, kakršen je bil on, vsekakor skrajno mučno! Da, kaj je moglo biti zanj — profesorja logike — hujšega kot dejstvo, da ni mogel naj* ti skladja in logične zveze, in da je bilo to, kar je počela često v direktnem pro* tislovju s tem, kar je zatrjevala.
Na izprehodih, ko je stopal ob nje* ni strani, je neprenehoma škilil po stra* ni nanjo, nadzoroval je s skropulozno natančnostjo vse njene poglede, vse nje* ne geste, pazil pa tudi na one, ki so ju srečavali.
»Ti, Mira«, je kdaj pa kdaj vprašal, »zakaj se ti je ta človek tako nasmeh* nil?«
»Kateri? Jaz nisem ničesar videla!«
»Ne delaj se vendar tako... ne de* laj!... Dobro sem videl!«
Profesorju se je glas tresel in po njem je vse kipelo, zakaj zdelo se mu
je, da so njene oči z veliko všečnostjo počivale na onem, ki se je bil nasmehnil, da, zdelo celo, da se je tudi ona njemu nasmehnila, zdaj pa noče o vsem tem nič vedeti! ... In da je bila mera polna, se je še nazaj obrnila, navidezno pač, da bi se prepričala, o kom je on govoril in kdo je bil tisti, ki se ji je baje nas* mehnil, v resnici pa, ker ji je dotičnik dopadel in ga je hotela še enkrat videti! Eh, kaka prebrisanktt, kaka prebrisanka je ta njegova Mira! Da bi ga še bolj pre* slepila in ga prepričala o svoji nedolž* nosti, je vprašala najivno:
»Ali oni tam v tisti elegantni rjavi obleki?«
Zgodilo pa se je, da se je prav v tistem hipu tudi oni obrnil nazaj in se zopet nasmehnil, kakor prej — vsaj njemu se je zdelo tako! ...
Profesor Konoplja je besnel, a po* magati si ni vedel. Delal je samo logi* čne zaključke, a ti zaključki so bili taki, da so ga silno dražili! ...
»To je nesramnost!« je bruhnilo iz njega. Ona pa je vprašala mirno:
»Kaj je nesramnost?«
»Da se ti nasmehuje!«
»Saj se ne!«
»Ali misliš, da sem slep?«
»Pa naj se zastran mene! Zakaj bi se ne nasmehoval, če se mu ljubi!«
»A kdo je?«
»Mar jaz vem?«
»Pa mora vendar imeti kak vzrok za to, da se nasmehuje!«
»Gotovo!«
»Torej? ...«
»Kaj torej?...«
»Zakaj se ti nasmehuje?«
»Meni?«
Komu pa sicer?«
»Hm — sem mu že po godu!«
In zasmejala se je.
»Mir . . . r . . . ra!«
»Kaj? ...«
»Ali se tako govori?«
»Morem mar jaz kaj za to, če sem mu všeč?«
»Pa on tebi nemara tudi?«
»Čeden mož je!«
Profesor Konoplja je poskočil, ka* kor bi se mu bil žebelj zabodel v sto* palo.
»To je pa res že več, kot more pre* nesti človeška potrpežljivost!«
Ali potrpežljivost je minevala tudi že gospo Miro!
»Ah, kaka domišljavost! Samo ti si nemara lep, samo tebe bi smela menda — občudovati!...«
»Nikar ne obračaj! Jaz te vprašam samo: ali je to kaka zvestoba?«
»Nezvestoba gotovo ni! Kaj sem pa storila?«
»Tako upirati oči v tuje moške!«
»Saj jih nisem, to se tebi samo sa* nja in — če sem jih, kaj za to!«
»Jezus Marija, kako govoriš! ,Saj jih nisem in če sem jih, kaj za to!' — Kje je tu kaka logika? ...«
»Kaj mi mar logika! Jaz prav lahko izhajam brez logike! Ne vem, kaj mi* sliš vendar? Naj gledam mar vedno v tla, ali pa gori v nebo? Kar mi pride nasproti, smem pač pogledati, zato imam oči in tudi bom še gledala in sicer tem raje, čim lepše bo! . .. Morda pa celo zahtevaš, da bi vedno v te strmela? ... Kakor bi se te ne bila že davno nagle* dala! ...«
»Mi*r*ra ne govori tako omalova* žujoče! Jaz ti samo to pravim, ne da bi bil domišljav: na svetu je samo en pro* fesor Konoplja!«
»Hvala Bogu, če je tako! Zakaj jaz mislim, da ima svet že od enega zadosti. Sicer pa je najbolje, da molčiva. Dovolj mi je teh neumnosti!«
Vse to se je godilo na promenadi. On je bil razvnel, da mu je vsak lahko na obrazu bral, d'a je razburjen, ona pa je stopala mirno in dostojanstveno po* leg njega, kakor bi se ne bilo nič zgo* dilo. —
2.
Včasi se je zdelo, da ima gospa Mira neko posebno veselje pri tem, če je svo* jemu možu nagajala in ga mučila. Men* da jo je njegova ljubosumnost mikala. Čim bolj se je togotil in razgreval, tem bolj je bilo njej na smeh. No, ako je čutila, da je šla predaleč... kadar se ji je zdelo, da ga je že dovolj cvelila. se mu je začela zopet dobrikati in pri* zadevala si je na vso moč, da bi ga spra* vila zopet v dobro voljo. Ogovarjala ga je z najljubeznivejšimi priimki, stregla mu in ga poljubovala, toda ne vselej z zaželjenim uspehom. Preveč nezaupljiv je bil in večkrat ji je ob takih prilikah opomnil:
»Aha, že vem zakaj se mi sladkaš! Toda ne posreči se ti, da bi me premo* tila! Preveč dobro te poznam!«
Po tihem pa se je zaklinjal, da bo poslej še bolj pozoren in vzel je iznova beležnico v roke in začel natanko popi* savati, kaj vse sumljivega je zapazil. Pi* sal pa je navadno z grškimi črkami, da bi ona ne mogla citati, če bi kdaj svoj dnevnik doma pozabil. Zakaj jasno mu ie bilo, da bi bila potem še bolj previ* dna, ako bi prišla njegovim zapiskom na sled. Ej, potem bi se mu bilo šele boriti z zvijačo, potem! . . .
Cim več pa je pisal in čim bolj je naraščalo gradivo, na podlagi katerega je hotel razkrinkati svojo ženico, tem bolj je bil zmeden in nesiguren. V nje* govi beležnici je kar mrgolelo vprašajev, pa tudi precej klicajev je bilo vmes, češ: pst! — to je tisto nad vse sumljivo,
na to treba obračati še posebno pozor* nost, tu se ti prej ali slej razodene re* snica ... tu jo doleti usoda — toda na* posled je bilo sumljivih okolnosti toliko, da se ni že več izpoznal v njih. Sicer je po strogo logičnih zaključkih že dav* no prišel do prepričanja, da njegova žena nekaj potajuje ... da nekaj skriva pred njim... da ima želje, ki mu jih noče izdati... da se nekaj godi za nje* govim hrbtom... a prijeti vendar le ni mogel nikjer! Včasi je bil docela uver* jen, da ima njegova Mira že ljubimca! Ah, kar omotica se ga je lotevala ob takih mislih! Bilo mu je, kakor bi ga moral zadeti zdaj zdaj mrtvoud! Srce se mu je krčilo in klicalo po maščeva* nju, a kaj, ko pa dokazov ni bilo, takih dokazov, da bi bil lahko nastopil proti njej tako, da bi kaj izdalo . . .
Saj za svojo osebo ni prav nič dvo* mil, toda . .. Brez dokazov ni šlo in ni šlo! O ko bi jo vsaj enkrat zasačil tako, da bi se mu ne mogla več izmuzniti! Ker bila je kakor jegulja, kakor jegu* lja! . ..
Da, ko bi le tiste strašne negoto* vosti, ko bi le tistega vprašaja ne bilo, ki mu je venomer lebdel pred očmi, ka* ko srečen bi bil! A da je sumničil, za to je bilo po njegovi logiki vsekakor po* voda dovolj.
Zakaj njegova Mira je bila v resnici čudovito lepa, hm, skoro prelepa zanj! Že to samo na sebi je bilo — dasi sa* mega sebe nikakor ni podcenjeval — vzroka več kot zadosti, da ni mogel priti do miru. Saj bi bil moral biti slep, da bi ne videl, koliko oboževateljev in občudovalcev je imela!... Vse to kaj* pada ni bilo kar tako! Vsak čestilec se prej ali slej naveliča, ako njegovo prizadevanje ni našlo odziva, toda nje* gova ženica jih je imela od dne do
dne več! Zakaj?... Ali jim ni morda s svojim vedenjem obujala upov? ... Ah, da bi ga tako onečaščala, tako ga sme* šila pred ljudmi — ne, kaj takega ni mo* gel vzeti nase! Moral je priti stvari do dna, moral je dognati, kaj se godi v nje* nem srcu, kam uhajajo njene želje, s kom se bavijo njene misli! O, še bolj, še bolj je hotel paziti nanjo, noč in dan jo je hotel nadzirati! . .. Prej ali slej že zapazi kaj, prej ali slej se mu že izda, bodisi v sanjah, bodisi da izreče v po* govoru kako nepremišljeno besedo, iz katere bo lahko sklepal na resnico, de* lal lahko zaključke —• logične seveda. ..
Včasi se mu je zdela nekako zami* šljena. Ob takih prilikah jo je hipoma vprašal:
»Povej, Mira. na kaj si baš kar mi* slila?«
Ona pa, ki je nemara uganila na* men njegovega vprašanja, mu je odvr* nila:
»O saj res! Kar pravila ti bom! Ta* ko neumna nisem!«
In poredno se je nasmejala.
On pa se je zasmilil sam sebi. Saj zdaj ni bilo nobenega dvoma več, da je postal žrtev! Zakaj bi prikrivala svoje misli, če bi se ne nahajale na prepove* danih potih? V svoji onemoglosti in po* trtosti jo je začel prositi:
»Mira, ne bodi vendar taka! Odkrij in razodeni se mi! . . .«
»Ali se ti nisem že dovoljkrat? Ali me res še vedno ne poznaš? ...«
»Ne, ne poznam te!«
»Zakaj pa jaz tebe?«
»Sem že bolj odkritosrčen!«
»Oh, seveda! Kdo je bolj odkritosr* čen kot sem jaz!«
»Saj ne govoriš dvakrat enako!«
»Ah, kdo pa naj bi govoril vedno enako!«
»No, vidiš, že zopet!... Takih na* zorov ne prenesem in ne prenesem! ... Človek mora biti vendar dosleden ... mora imeti vendar nekoliko logike! . . .«
»O Marija, že zopet doslednost, že zopet logika!« Sprijela bi se bila gotovo ostreje da se ni vrnil on k svoji prvotni nameri ter jo iznova zaprosil:
»Vidiš, Mira, jaz bi bil dosti bolj srečen in miren, ako bi poznal tvoje mi* sli . . .«
»Kaj pa še! Še misli se ti bom izpo* vedavala! Misli prihajajo in odhajajo, ne da bi človek mogel kaj za to!«
»No, pa če ti že moje sreče ni mar, se mi pa razodeni iz drugega razloga! Pravil sem ti že, da nameravam spisati roman .. .«
»O meni ga že ne boš pisal, Mihec moj! Hvala lepa!«
»Proučil bi rad žensko srce . . .«
»Mojega ne proučiš nikoli, preveč zagonetno je! Proučuj, če hočeš, srce kake druge!«
Kadar se je je lotila tista njena pra* va razposajenost, je nepopisno trpel. Zgodilo se je semtertja, da je prišel on opoldtie prej domov kot ona. V takih primerih jo je obsipaval z vprašanji. Hotel je, da bi mu dajala račun o vsaki svoji stopinji. Ona pa se je delala, kakor bi ga niti ne slišala, ali pa mu je odgo* varjala takisto po svoje, da nikoli ni ve* del, pri čem je. Kadar pa se ji je zahote* lo, da bi ga še bolj razdražila, je skrivila kazalca obeh rok ter mu pokazala ob svoji glavi rožička, rekoč:
»Ali veš, kaj pomeni to?« Pri tem se je smejala, da se je kar lomila in da so ji solze letele iz oči. On pa bi se bil najraje razjokal, zakaj četudi se mu je zdelo, da je vse to le šala, so ga vendar prešinjali neprijetni občutki in nikakor se ni mogel iznebiti mučnih dvomov, ki
so v obliki vprašajev začeli iznova svoj ples pred njegovimi očmi. ..
»Kje je bila? ... Kje se je mudila ... Kaj je imela opraviti ob tem času zunaj?... Zakaj se mi ne upa pogledati v oči?...
Itd! Itd! —
Za ves svet bi bil rad vedel, je li ni vodila pot skozi katero onih ulic, kjer jc stanoval kak njegov tekmec, a ona je na njegova vprašanja in namigavanja samo molčala, ker je pač vedela, da je ni ulice, kjer bi on ne videl kakega stra* hu in ker je le predobro poznala njegove — logične zaključke, ki so bili vedno eni in isti, pa naj so bili predstavki že taki. ali taki. .. —
3.
Nekoč je profesor Konoplja v svojo nepopisno grozo doznal, da stanuje nad njim častnik, zakaj baš pred častniki je imel največji strah ... Takoj se mu je pojavilo vprašanje: »Ali ni to kak skriven čestilec Mire, ki se je toliko časa prizadeval, da je dobil stanovanje z njo v isti hiši?«
Ves iz sebe je prisopihal preko stop* nic v sobo in vprašal s težko prikrivanim gnevom ženo:
»Ti, kdo pa stanuje zdaj gori nad nami?«
»Kaj se menim jaz za to!«
»Nekega častnika vidim hoditi gori in doli...«
»Zakaj izprašuješ potem mene, ako sam vidiš in veš?«
»Zakaj mi nisi tega precej poveda* la? Da ti je bilo znano, kar nič ne dvo* mim!«
»Čemu neki bi ti pravila take stva*
ri!«
»Torej si le vedela?«
»Kajpak da sem!«
»Jaz bi moral biti vendar o vsem poučen, kar se godi v hiši, kjer prebi* vam!«
»iPa se pouči! Kdo ti brani? .. . Meni so take stvari premalo važne . ..«
»Tako?« —• Pogledal jo je neverjet* no. — »In je že dolgo, od kar se je pri* selil?«
»E*e! Kakega pol leta morda.«
Konopljo je vrglo skoro vznak.
»Kaj — pol leta že?«
»Mogoče da tudi malo delj! Nisem si zapisala v koledar!«
On ni vedel, kaj bi rekel. Jezil se je sam na se. Kam je vendar gledal, da tega ni opazil! Človek mora imeti vendar vedno odprte oči! Ne samo na cesti, ampak tudi doma! »Pa sem res butec!« je naposled priznal sam sebi!
Po daljšem odtnoru, ki ga je upora* bil v to, da je zbral vso svojo bistro* umnost, je nadaljeval s tresočim glasom:
»In ti ga vidiš seveda vsak dan?«
»Nekateri dan celo po večkrat.«
Njemu je bilo, kakor bi ga bil kdo s kleščami vščipnil.
»Kako je to mogoče?« je vprašal, boreč se sam sabo, da ni zdivjal.
Ona se je nasmehnila.
»Prav lahko, saj ga po hoji poznam! To je bilo res pametno od tebe, da si dal v vrata nad stopnicami šipe vdelati! Človek je notri lepo skrit, ven pa le vse vidi!«
»Mir*r*ra, Mir*r*ra, glej, da ne zblaz*
nim!--- O ti kača... o ti kača stru*
pena, saj si me ti do tega pripravila! O zdaj mi je vse jasno, zdaj vem zakaj si hotela imeti šipe v vratih, zdaj vem vse, vse! —«
»Kaj veš? . .. Ničesar ne veš! Kdo je mislil tistikrat na kaj takega? . . . Za* radi svetlobe je šlo!« ...
»Pa zakaj hodiš potem oprezat nanj?«
Fran Trainik: Spiritisti (risba)
»Ko je pa tako lep! Oh, ti bi moral videti, kako je gibčen in eleganten ...«
»Mira — zdaj pa reci še, da si mi zvesta!«
»Ali ti mar nisem? To vendar ni ne« zvestoba, če ga grem iz radovednosti pogledat, kadar začutim njegove stopi« nje! Ali bi bila sploh ženska, če bi ne bila radovedna?«
»Ne, Mira, tega ne trpim... In ti si morda celo že govorila z njim?«
»Samo parkrat — recimo trikrat, šti« rikrat, večkrat težko da je bilo! To ven« dar ni omembe vredno!«
Konoplja se je opotekel.
»Tako, to ni omembe vredno — to ni omembe vredno, ako se zakonska že« na shaja za moževim hrbtom s častni« kom? Saj vemo, kaj so častniki — kaki zalezovalci žensk so! Precej povej, kako je prišlo do tega, da ...«
»Da sva govorila, misliš? ... O —■ stvar je čisto enostavna! Revež je videti malce raztresen. No, pa kaj bi mu člo« vek oponašal to! Če smete biti raztrese« ni profesorji, zakaj ne bi bil raztresen tak mlad častnik, ki mu kdo ve kake muhe brne po glavi!... In tako se pač večkrat zgodi, da ne ve, v katerem nad« stropju je in da kar pri nas pozvoni, ali celo kar vrata odpre ...«
»O, kakšen praznoglavec mora biti to, da si še nadstropja ne more za« pomniti!«
»Misliš? Ali pa tudi ne! Kdo ve, kdo ve, če se nalašč ne moti!«
Pogledala ga je hudomušno in ustni« ce so se ji zategnile v poreden nasmeh. Konoplja pa je bil ves iz sebe.
»Torej te je izvohal! —■ Torej te je izvohal!« je ponavljal.
»Mene? Hahaha!«
»Pa kaj sta govorila?«
»Kaj naj govoriva? Saj si lahko mi« sliši Ko sem odprla vrata in je videl, da
je prišel napak, je bil pač v zadregi, ali vsaj delal se je tako, kakor bi bil. Po« tem pa so se mu vsule iz ust tiste običaj« ne fraze, ki jih zna vsak častnik na pa* met: Pardon, milostiva, oprostite bla« gohotno ... te stopnice ... vedno se mo« tim. . . Preden sem se semkaj preselil, sem namreč v prvem nadstropju stano« val.. . dovolite, da se vam predsta« vim ...«
»In ti?«
»Jaz — kaj vem? .. . Bila sem seve« da tudi jaz zmedena. Zardela sem, da me je še zdaj sram, ako se spomnim na to. Nemara da sem mu pač rekla: »O prosim, gospod nadporočnik, jako drago mi je ...«
»Mira, ali si nora?«
»Nora? ... A tako! No seveda, mo« goče tudi, da mu nisem rekla natanko tako ..., mogoče da ...«
»Mira, jaz hočem, da mi točno po« veš, kaj si mui odgovorila!«
»Ko pa že več ne vem! Saj to je vendar čisto postranska stvar!«
»In zdaj te kajpada pozdravlja, ako se srečata?«
»To je vendar njegova dolžnost — zdaj, ko se poznava! O seveda pozdrav« lja, in še kako! Laskati se res znajo ti častniki in priklanjati, kaj čuda, da si osvojijo toliko ženskih src!«
Konoplja je začel begati po sobi go« ri in doli. Večkrat je poizkusil, da bi nekaj rekel, toda iz ust so mu prihajali samo nerazločni grgrajoči glasovi. Ona ga je nekaj časa smeje gledala, potem pa se ji je zasmilil, stopila je k njemu, mu položila roke okoli vrata in začela po stari navadi:
»O ti moj Mihec, ti! Kdaj vendar se izpametuješ? ... Kaj vse se ti blodi po glavi! Toliko časa me že proučuješ, pa še vedno me nisi proučil!... In me menda nikoli ne boš! . . .«
.Pomiril se je trenutno, potem pa zopet dvomil:
»Kaj je resnica, kaj hlimba, kaj laž? ...«
Samo točen odgovor na to vpraša* nje, bi ga bil mogel potolažiti, a kdo naj bi mu dal ta odgovor?
Ko bi bil mogel vsaj en hip pogle* dati v njeno srce! Toda kako? . .. Včasi je ponoči cele ure prisluškoval, misleč da izreče v sanjah kako besedo, ki ga privede na pravo sled. Toda njegova Mi* ra je imela preveč mirno, preveč zdravo spanje, da bi bila v sanjah govorila. Ona sploh nič sanjala ni — za to ni časa ime* Ia, kakor je večkrat sama dejala.
In tako se je ubogi profesor Ko* noplja še nadalje boril s tistim kljuka* stim znamenjem, ki se mu je zdelo ka* kor železen kavkelj, na katerega bi bil včasi najraje vrv pripel in se obesil nanj ... —
4.
Odkar je profesor Konoplja vedel, da stanuje v isti hiši kakor on častnik in da se srečuje z njegovo ženo, je bil čez vse mere nesrečen. Tiščala ga je mo* reča zavest, da se nekdo v neposredni bližini trudi za naklonjenost njegove lepe žene, ki jo je on tako neskončno ljubil — zavest, da je njegova sladka last v nevarnosti, če ni morda — že iz* gubljena... —
Včasi mu je za hip odleglo, včasi se mu je zazdelo, da se žena vendar ne izneveri kar tako svojemu možu, zlasti ne takemu možu, kakršen je bil on — profesorju matematike in logike, toda takoj so se ga zopet lotili dvomi, takoj mu je zopet zagrnila grenka skrb čelo in srce se mu je napolnilo s črno melan* holijo . ..
Najraje bi bil ves dan tičal doma ter čuval svojo ženico, a kaj, ko je pa
njegov poklic tako kategorično zahte* val, da je moral biti vsak dan določeno število ur z doma! Najhujše pa je bilo to, da je njegova žena natanko vedela, kdaj mora biti v šoli! Kaj vse se je lahko godilo tisti čas v njegovem stanovanju, kako brezskrbno je lahko njegova Mira ob tistih urah okrog hodila! Da si je moral izbrati baš profesuro za svoj po* klic! Kot uradnik bi se bil že laglje ukra* del iz pisarne! Včasi se ga je polastilo med poukom silno hrepenenje, da bi pu* stil vse skup in tekel domov... priha* jali so mu trenutki, ko mu je venomer šepetalo nekaj: »Zdaj, prav zdaj se godi tisto.. . prav zdaj objema tvoja Mira drugega...«
Dostikrat je zgrabil že za klobuk, da bi šel, a vselej se je zbal nečesa, odložil ga je zopet in ostal. Toda nekega dne ni mogel več strpeti. Preden je bil odšel z doma, je videl vsa mogoča znamenja in vse mogoče slutnje so ga obhajale — bil je kakor še nikdar uverjen, da mu je žena nezvesta in da jo danes zaloti. Moral je, moral domov! Prijavil se je ravnatelju, da je bolan, da mu je tako nekamo čudno slabo in da mora v po* steljo. Pot mu je vstajal po čelu in težko je sopel, ko je hitel proti svojemu sta* novanju. Znanci so ga pozdravljali, od* krivali se mu, on pa ničesar ni videl, tako da se je zdaj pa zdaj kdo ustavil in začuden ozrl za njim. Še nikdar se mu ni videla pot do doma tako dolga ka* kor danes, zakaj do dobrega je bil pre* pričan. da se mu danes odkrije resnica in mrzličasto poželenje ga je imelo, da bi bilo že konec dvomom in negotovo* sti. Ljudje so hiteli mimo njega, vozovi so drdrali sem in tja, hrup in vrvenje ga je obdajalo od vseh strani, a on ni ne videl nič, ne slišal nič. Samo njegova žena mu je bila vedno pred očmi — vi* del jo je zdaj kako se mu roga in mu
kaže rožičke, zdaj, kako objema njego^ vega tekmeca, katerega je hotel brez usmiljenja pobiti, zakaj njegovo užalje* no srce je vpilo po maščevanju in po krvavi osveti.
Doma v veži si je moral nekoliko odipočiti, preden je nastopil pot po stop* nicah, tako zasopljen je bil, tako hudo mu je utripalo srce. Pa tudi premisliti je moral, kako bi najbolj po tihem dospel gori. Stopnice so bile namreč lesene, škripale so in vsaka stopinja je odmeva* la od njih. »Kaj ko bi se sezul in šel bos navzgor?« A spomnil se je še o pravem času, kako nesmrtno bi se osmešil, če bi ga kdo srečal bosega s škornji v roki. O še v norišnico bi ga vtaknili, med tem pa bi njegova žena po mili volji poče* njala, kar bi hotela! Ni mu kazalo torej drugega, kakor da se je začel obut spe* njati po stopnicah navzgor. Kajpada ko* likor se je le dalo na lahko in oprezno.
Počasi, premišljeno je stopal nav* zgor, prizadevaje si, da bi napravil čim manj hrupa in zdaj zdaj je prisluhnil, če je zgoraj vse mirno. Zakaj lahko bi se zgodilo, da bi se prav v tem trenutku odprla vrata njegovega stanovanja in se prikazal v ženinem spremstvu on, ki ga je tako sovražil, tako krvavo sovražil, dasi ga niti poznal ni. Toda nič se ni zga* nilo, a to se mu je zdelo še bolj sumlji* vo. »Služkinjo je najbrže kam poslala, sama pa... o, potrpi malo, zdaj te imam!« je vzkliknil sam pri sebi, ko je stal naposled pred svojim stanovanjem. Prijel je previdno za kljuko, a vrata so bila od znotraj zapahnena. »Vendar nek* do doma!« Že je hotel pozvoniti, ko se vrata odpro in se mu nasproti zasmeje služkinja, ki ni bila preslišala, da bi šel nekdo rad notri, pa ne more in je torej pohitela, da bi mu odprla.
»Tako zgodaj danes doma, gospod profesor?« se je začudila, on pa je ne* kako razočaran odvrnil:
»Da, danes malo prej ko ponavadi! Nič mi ni kaj dobro. Kje je gospa?
»Gospa so šli ven!«
»Že ven? ... Ali je že dolgo od tega?«
»Da, precej časa je že.«
»Pa kam?«
»Niso nič povedali. Najbrž na iz* prehod, ali kamor že!«
»Ali kamor že!« je ponavljal profe* sor Konoplja sam pri sebi. Ta dosta* vek se mu je zdel sila pomemben. »Ka* mor že, da, kamor že! Kdo ve, če ne samo eno nadstropje više? ... Po vsem životu je trepetal, ko je stopil v stano* vanje. Na ženini nočni mizici je uzrl majhen ovitek od pisma. Hlastno je se* gel ponj, a bil je prazen. »O ti pretkanka ti, o ti nezvestnica grda!« je godrnjal, ne da bi najmanje dvomil o tem, da je bila v ovitku posetnica, s katero je pova* bil nekdo njegovo soprogo na sestanek.
»Kam je šla, kam je šla? ... Kdo je tisti, ki jo je izvabil? Pa kdo drugi kot oni ničemurni častnik, gizdalin tisti!« ... Kaj ko bi sam stopil gori? ... »Saj se tudi jaz lahko — zmotim v nadstropju!« je nadaljeval sam pri sebi, »ali ne? Če se on moti, zakaj bi se jaz ne? Samo to je vprašanje, če me bo pustil notri, ako je ona pri njem!... In prav gotovo je pri njem! Kje naj bi sicer bila? ...«
Nekaj časa je kakor blazen begal sem in tja po sobi, potem pa so mu oči obtičale na omelu, ki ga je bila služkinja v kotu pozabila.
»Kaj če bi potrkal na strop?« mu je šinilo v glavo. »Morda se baš objema* ta —• ej, to bo lepo presenečenje!«
In segel je po omelo in sunil s pali* co, na kateri je bilo nasajeno, krepko
dvakrat, trikrat v strop. Kakor v odgo* vor so se začuli tudi od zgoraj trije udar* ei, sicer ne tako razločno, nekako tako kakor bi bil kdo z nogami zacepetal, toda odziv je bil tu in to je bilo poglavitno! Ali je mogel še kdo dvomiti, da sta do? govorjena in da se na ta način spora* zumljata? ... Eh, zdaj naj se drzne še tajiti, zdaj ko ima tako eklatanten do* kaz za njeno nezvestobo!...
»Pa poizkusimo še enkrat, kdo ve kaj vse se mi še razodene!« ... je vzpod* bu j al samega sebe.
In začel je iznova suvati s palico v strop. Nestrpno je čakal, kdaj se zopet pojavi kaj zgoraj. Toda odgovora z uda* ri ni bilo, pač pa je čul, kako je tekel nekdo po stopnicah nizdol.
»Aha, stvar je jasna! Nemara da se tudi njegova žena prav tega omela po* služuje! Prvi sunki pomenijo toliko ka* kor: »ali si doma?« Ko je prišel od gori odziv, mu da pa v drugič znamenje — tako vsaj je bilo drugekrati in tako mi = sli oni grdun gotovo, da je tudi danes — češ, pridi doli in zdaj teče v nastav* ljeno mu past! O le pridi — jaz ti poka* žem!«
Satansko veselje ga je navdajalo združeno z nepopisnim ponosom. Zdel se je sam sebi kakor zmagovalec, kakor triumfator, ki stopa preko hrbtišč pre* magancev. Ha, zdaj zdaj bo tu!... In res, še par stopinj, potem kratek odmor in — potrkalo je . ..
Konoplja je hropel v strašnem raz* burjenju in ne da bi se odzval z besedo trkanju, je naglo sam odprl vrata. Pred njim je stal častnik! Ni bil sicer tako mlad in lep, kakor je bil posnel iz ženi* nih besed, a dovolj da je imel svetlo uniformo in rožljajočo sabljo! ...
Nekaj hipov sta oba molčala in sa= mo motrila drug drugega.
»Čemu trkate?« je vprašal potem častnik prvi s precej osornim glasom.
»A vi — čemu hodite semkaj doli?« odvrne Konoplja. Bil je prepričan, da ga je s tem vprašanjem v kozji rog vgnal.
»Hotel sem si prepovedati to raz* bijanje, ker me moti pri delu!«
»Zakaj pa ste potem odgovorili s trkanjem, ko sem jaz prvič —«
»Opozoriti sem hotel, da sem doma in da hočem imeti mir! Prosim, da me v bodoče več ne nadlegujete na ta na* čin, ker bi si moral sicer pomagati dru* gače! Ste razumeli? Z Bogom!«
Ubogemu Konoplji so se nehote usta odprla. Zijal je še, ko je bil oni že davno izginil. Stvar se je iztekla tako, kakor si on ni želel! Mislil je, da izve kaj, kar bi mu potrdilo upravičenost nje* govih sumničenj, zdaj pa je bil tam ka* kor prej ...
»Ha, kako se je izvil!« je vzkliknil, ko si je bil nekoliko opomogel od svo* jega razočaranja. »Kako se je izvil! O to so prebrisani tiči, ti častniki! Toda tak tepec nisem, kakor si on domišlja! Naj mu verjame kdo drugi, jaz mu ne!.. . Ampak do živega mu pa le ne morem! Hm, kaj zdaj, kaj zdaj?...«
Par minut pozneje se je žena vrnila. Ni se malo začudila, ko ga je dobila ob nenavadni uri doma.
»Kaj nimate šole danes?«
»Ne, ravnateljev god je!«
»Pa nisi nič zjutraj povedal.«
»Čemu neki! No, kakor vidim, ti ni nič kaj prav, da sem tukaj . .. Umevno, zakaj ... ali veš, kdo je bil baš kar pri nas?«
»Kdo neki?«
»Tvoj znanec iz drugega nadstropja — gospod častnik!«
Ona je za hip osupnila, a takoj se je razlila prejšnja mirnost in jasnost preko njenega obraza.
»Tako?« je vprašala popolnoma rav* nodušno. »In kaj je hotel?«
»To veš ti morda bolje nego jaz!«
»Jaz? ...«
»Da, ti, zakaj reči moram, da je bil zelo iznenaden, ko je uzrl mene.«
»Že mogoče! Toda čisto brez vsega povoda menda vendar ni prišel, vedela bi torej rada ...«
»No, da, slučaj je včasi velik čini* telj! Poslušaj! Ko se ozrem v strop, za* pazim pajka, ki je menda prežal na mu< ho. Da bi ga ubil, ali zbil, sem sunil s palico od omela dvakrat, trikrat v strop ...«
»Ti, če le ni v tvoji glavi kakega pajka, ki prede noč in dan, zakaj vse ta* ko se mi zdi, da so tvoji možgani že pre* cej hudo zamreženi s pajčevino!«
»Mira, ali je to spoštovanje? ...«
»Kakopak, še spoštovala naj bi te, ko počenjaš take neumnosti!«
»To niso neumnosti! Po tej poti sem prišel na pravo sled. Kajti kakor na do* govorjeno znamenje se je odzval nekdo zgoraj istotako s tremi udarci in ko sem iznova potrkal je prišel pač doli! Ne* dvomno je bil prepričan, da trkaš ti!«
»Že mogoče! Domišljav je nemara zadosti, da si je kaj takega mislil.«
»No in--?«
»Kaj? ...«
»Ne delaj, ne delaj se tako nedolž* ne! To, da je prišel na trkanje doli, se vendar ni zgodilo prvikrat — —• to je nekaj domenjenega, prav očividno ne* kaj domenjenega! In da ti dokažem, ka* ko neiskrena, da ne rečem, lažniva si, še nekaj: tvoj popis častnika se kaj ma* lo ujema z resnico! Nikakor ni tako
mlad, kakor sem moral posnemati iz tvo* jih besedi in tudi nadporočnik ni, ampak major, če se ne motim.«
Gospa Mira, ki jo je bila začela po* trpežljivost minevati, je škodoželjno vzkliknila:
»O potem pa ni bil pravi zdolaj!«
Gospod profesor se je opotekel, ka* kor bi ga bil kdo pod rebra sunil.
»Kaj — ali sta dva?«
»Morata že biti!«
»Pa zakaj mi tega nisi povedala?«
»Zakaj ..., zakaj: Vedno: zakaj? . .. Čemu neki bi ti to pravila!«
»Torej dva, praviš?«
»Morda tudi trije! . .. Kaj vem?«
Profesor Konoplja je zastokal, ka* kor na smrt ranjena žival.
»O — potemtakem kar cela vojaš* niča!«
»Cela vojašnica, cela! Vidiš, take no* siš, takele!«
In gospa Mira, ki se je bila lotila maščevalnost, je dvignila dlani z razpr* timi prsti, nastavila palca ob straneh če* la in pomigala, ponavljajoč:
»Da, takele nosiš! Ne tistih navad* nih, enostavnih, ampak takele vejaste in lopataste, kakor kak severni jelen! Ali razumeš? ...«
Izrekši je izginila v drugo sobo, ubo* gi profesor matematike in logike pa se je Zgrudil kot od strele zadet v naslonjač ... —
5.
Kadar je profesor Konoplja le pre* več pogrešal srčne utehe in ni mogel dati drugače duška svoji boli, se je za* tekel k pesnikovanju.
Nekega 'dne je izgubil listič, ki ga je njegova soproga pobrala in seveda tudi prebrala. Napisani so bili na njem ti*le stihi:
»Rumene rože ljubosumnosti so cvele po vseh potih ... In koder hodil, kjer sem bil, rumene rože ljubosumnosti sem v žalne vence vil, s solzami jih rosil! . . .«
Stopila je k njemu in mu rekla:
»Glej, glej, saj te je še nekaj poeta! Čudim se!«
»Zakaj se čudiš?« »No, tak zakrknen matematik in lo* gičar, kakršen si ti. ..«
»Mira, ne govori tako prezirljivo o vedah, kakršni sta matematika in logi* ka... Zakaj matematika je ono, na čemer sloni obstoj sveta! Naj se primeri kaj, kar bi povzročilo izpremembo v številkah, ki je v njih izražena razdalja med posameznimi nebesnimi telesi, pa se zruši zistem v zistem!... Logika pa je temelj vsega življenjskega reda! Brez nje bi bilo vse na glavo postavljeno!«
»Ali misliš? ... O ti Mihec moj, ko bi ti vedel, kako te imam rada! Navzlic temu pa ne morem vsega verjeti, kar trdiš!...«
Profesor Konoplja ni vedel, ali bi bil jezen, ali zadovoljen. Saj ni bilo v teh ženinih besedah zopet prav nič logike, vzroka torej dovolj za jezo. Ali da je tako naravnost povedala, da ga ima ra* da, mu je pa le delo dobro! Seveda — kdo ve, zakaj je tako rekla? . .. Kdo ve, če se ni zopet zoper njega kaj pregre* šila, pa si na ta način teši vest? ... Kdo ve, če ni rekla tega samo zato, da bi ga premotila, prekanjena, kakršna je! ...
In kdo ve, kolikokrat bi bil gospod profesor še vzkliknil sam pri sebi: »Kdo ve?« —■ da ni njegova žena nadaljevala: »Rekla sem ti že često, da se življe* nje ubogo malo meni za logiko, baš to* liko pač, kakor zvezde na nebu za mate* matiko! Eno kot drugo gre svojo pot! .. .
Vsekakor ondi ponavadi ni dosti poe* zije, kjer je preveč matematike, ali če hočeš — računanja in logike! Sicer pa so tvoji verzi itak vse prej nego logični!«
»Kako to?«
»Ker slone na povsem napačnih pre* misah! Prosim te, kdaj pa sem ti dala jaz kaj povoda za take jeremijade?«
»Ti, da nisi —- oh!«
»Kdaj, povej, kdaj? ...«
»Ti, ki nikoli ne odgovoriš na moje vprašanje tako, kakor bi morala! Jaz te na pr. vprašam: kje si bila? ti pa: »Po opravilih!«
»Ali ni mar res tako?«
»Toda ali vem jaz po takem odgo* voru kaj več, kot sem vedel prej? ... In ako te vprašam: ali si s kom govorila? —» O, z raznimi ljudmi!« — Pa s kom vendar? —- »Sem že pozabila!« —• Ali: zakaj pa si tako razgreta? — »Ali sem razgreta?« — Prosim te, ali so to kaki odgovori? ... Ali ni to golo izbegavanje ker se bojiš s točnostjo na dan?«
»Če bi hotela jaz odgovarjati na vsak tvoj »zakaj?« dragi moj, bi ne ime* la ves dan nič drugega opraviti, ker to gre venomer: »Zakaj? ... Zakaj? ... Za* kaj?« — Menda dobivajo tvoji »zakaji« kar sproti mlade! ... Sicer pa, da ne boš mishl, da znaš samo ti verze delati — ah naj mar povem, kak napis dam izklesati v tvoj nagrobni spomenik — kajpada, ako ti prej umrješ kot jaz?«
»Povej!«
»Poslušaj: Življenje naše — ah, en sam vprašaj! Zaman vzdihujemo: Zakaj? — Zakaj? ... Nikogar ni, ki bi odgovor dal, iz src iztrebil grenkih dvomov kal!. .. Ker neutruden si vprašalec bil, do dna bridkosti kupo si izpil!... —
Kaj praviš ti na to?«
»Mira, ginjen sem!«
»Saj si lahko! Zakaj mikdio ne bo mogel posneti iz tega, kake vrste vpra* šalec si bil in ta in oni, ki te ni poznal, bo morda celo sodil, da si bil kak mo= drijan! Ampak zapomni si: ako pa se ne poboljšaš, ako ne nehaš sumničiti in boš še dalje vedno godel: »Zakaj ... za= kaj ... zakaj?« potem dam vklesati pod navedene vrstice kot nekaj posebno zna=
čilnega zate še tri vprašaje, pa naj si jih potem razlaga kdo kot ironijo na predi stoječi napis, ali kakor že hoče! Da, da, ljubi moj Miha, vidiš, tri takele kljuke dam vklesati iz osvete v tvoj spome= nik —«
In zarisala je s prstom v zrak: ? ? ?
Saša Šantel: Terica (lesorez)
Izpit
(Resnična zgodba
Bilo je popoldne nekega jesenskega dne. V matematičnem seminariju na vse« učilišču sem se ravno pripravljal za pro« fesorski izpit, ko nenadoma vstopi ko« lega, znan kot nadarjen študent in iz« redno nadarjen ženski kavalir, in me vpraša, ali ne bi hotel napraviti sprejem« ni izpit iz matematike na trgovski aka« demiji za nekoga, ki čaka v avli.
Vprašanje ni bilo zame prav nič no« vo. Podobnih izpitov sem napravil za svoje tovariše do tedaj že celih 9 (k če« mur je vojna precej pripomogla), da v raznih šolskih in domačih nalogah sploh ne govorimo. Poseben užitek sem imel v tem, ker sem za druge vedno napravil vse izpite z odliko, dočim sem sam dobil v najpovoljnejšem slučaju samo dobro kvalifikacijo. Življenjska ironija me je dovedla do tega, da sem namenoma tako delal. Vrhu tega sem imel tako zagovor v rezervi, ako bi prišla kdaj moja pod« jetnost na dan, češ da ni mogoče, da bi za druge boljše odgovarjal kakor sam zase, saj je celo naš dobri Bog najpreje in najboljše sam sebi brado ustvaril. Po« nudba se mi je zdela celo laskava, ker sem imel izgled na nagrado in vrhu tega sem hotel proslaviti jubilej z desetim in zadnjim pseudoizpitom. Kot profesor bom moral vendar s takim poslovanjem prenehati.
Neznani kandidat se mi je predsta« vil kot Molček Simon. Pojasnil mi je, da rabi izpit samo radi neke formalnosti in sicer zato, da odloži kaderski rok za nekaj let. Resno pa ne namerava študi« rati. Podrobnosti mi ni mogel naštevati, ker je izpraševalna komisija, ki se na« haja tik ob univerzi, že čakala na kan« didata. Med potjo mi je v naglici pove«
Ivart Žagar, Reka
iz ogrskih časov)
dal, kdaj in kje je rojen, kam je pristo« jen, ter da je absolviral štiri gimnazije v Kranju. Za plačilo takse mi je izročil bankovec za 1000 kron. Že sem potrkal na vrata ravnatelja trgovske akademije, ko sem se spomnil, da ne vem več imena, kako se sedaj pišem. V naglici sem se obrnil na svojega dvojnika, ki mi je iz« ročil neko vojaško legitimacijo brez slike, kar mi je prav posebno konveni« ralo radi velikih kontrastov v fiziono« mi j i.
V sobi sta bila dva gospoda. Starej« šega s častitljivo belo brado sem smatral za direktorja. Predstavil sem se mu ko« rajžno kot Molček Simon, ki želi pola« gati sprejemni izpit iz matematike. Go« spod ravnatelj poišče akt in reče v su« hoparnem uradnem tonu svojemu so« sedu:
»Gospod doktor, izvolite začeti!«
Gospod doktor mi ponudi stol za majhno zeleno mizo, sede vis«a«vis me« ne, pogleda me srepo v oči, da komaj vzdržim njegov pogled in začne v hrva« ščini:
»Kje ste Vi doma?«
»V Črnomlju!«, odgovorim komaj skrivajoč svoje začudenje nad tem ne« pričakovanim vprašanjem. Tako se ven« dar ne začenja izpit iz matematike. Res« nost situacije tudi ne dopušča možnosti kakšnih familiarnih vprašanj take vrste. Edina možna pojasnitev tega vprašanja ostane sum gospoda doktorja v identič« nost moje osebe.
»Opišite mi Črnomelj!« se glasi na« dalje imperativno vprašanje gospoda doktorja.
Na tihem sem grdo zaklel, kaj take« ga pa še ne. Kako naj opišem Črnomelj,
ko nisem bil nikdar tam, ko nisem v vsem svojem življenju skoraj nič slišal o njem, če sem pa kaj slišal, sem pa že davno pozabil? Kakšna matematika pa je to? Kri mi je udarila v glavo in čutil sem rdečico po vsem obrazu kot devica, ki pride prvič v skušnjavo. Hotel sem že vzeti klobuk in z nepričakovanim sko* kom skozi vrata izginiti, pa naj gospod doktor koga drugega izprašuje, kako je v Črnomlju — radi mene lahko tudi ti* stega, ki zunaj na hodniku name čaka. No, za take stvari je še vedno čas. Re* šimo, kar se rešiti da! Začnem mlatiti prazno slamo v hrvaščini:
»Črnomelj je majhno provincijalno mesto v Beli Krajini blizu hrvaške meje. Ima približno 2000 prebivalcev ...« Moje znanje o Črnomlju je bilo s tem do dna izčrpano. Celo v številko 2000 sem pre* cej dvomil in čakal, da jo gospod doktor korigira. Ko ni šlo dalje, mi začne gospod doktor pomagati z nadaljnimi vprašanji: »Ali leži Črnomelj ob kakšni cesti?« »Seveda ob cesti, ki pelje iz Novega mesta v Karlovec!«
»Kako se imenuje ta cesta?« Zame pretežko vprašanje! Kako naj vem ime ceste, ko nisem niti prepričan, da Črnomelj sploh leži ob cesti iz Nove* ga mesta v Karlovec? Ko bi bil vsaj kakšen zemljevid v bližini! — Molčim in čakam katastrofe.
»Za božjo voljo, to je vendar Kar* lovška cesta«.
»Da, gospod doktor, ali mi imenu* jemo doma to cesto kratkomalo »»ce* sto««, ker ni nobene večje ceste v bližini in možnost zamenjave odpade. — Zakaj me pa, gospod doktor, izprašujete geo* grafijo, ko sem prišel delat izpit iz mate* 102 matike?«
»Kot Slovenec morate napraviti iz* pit tudi iz hrvaščine, da vemo, ali boste mogli razumeti hrvaška predavanja«,
No, ta je pa lepa! Prišel sem k izpitu za matematiko. Mesto matematike sem vprašan geografijo in pri tem se pa niti ne zavedam, da delam izpit iz hrvaščine. Ta izpit je skoraj moderna umetnost, ker umetnik sam ne ve, kaj dela in ker nihče na svetu ne ve, kaj je njegov umo* tvor, njegova slika predstavlja: ali mate* matiko ali geografijo, ali hrvaščino ali metafiziko. —- Zakaj mi pa ta bedak, ki zunaj čaka, ni povedal, da moram delati tudi izpit iz hrvaščine? Gospod doktor vendar ni sumil v mojo poštenost, da bi bil sposoben delati izpit za . . . ime pravega kandidata sem radi prestanega strahu že zopet pozabil. —- Take misli so mi švigale kot blisk po glavi.
»Hrvaščine pa znam toliko, da se z lahkoto razgovarjam s Hrvati in da lah* ko čitam hrvaške knjige, akoravno ne obvladam perfektno hrvaške slovnice«, sem vesel svoje odrešitve hitel v eni sapi drdrati.
»Bo dovolj!« reče gospod doktor, vstane in gre k ravnatelju, ki je med tem časom na papirju sestavil matematične naloge za kandidata Molček Simona. — Med tem časom, ko je gospod doktor na* pravil par korakov, sem namreč že po* gledal legitimacijo v žepu in ponovil v naglici rojstni datum. Previdnost je bila umestna, ker me že naslednji hip pokliče ravnatelj k sebi:
»Gospod ... kako se že pišete?«
»Molček Simon, gospod ravnatelj. Želite?«
»Napravite mi te naloge!« Izroči mi polo papirja, na kateri so bile štiri na* loge. Prve tri so se nanašale na sešte* vanje, množenje in deljenje najnavad* nejših vlomkov. Zadnja naloga pa je
zahtevala izračunanje prostornine stož* ca iz zadanega radiusa osnovnega kroga in iz zadane višine. V eni minuti bi bile gotove na pamet in popolnoma pravilno vse štiri naloge in Molček Simon bi se proslavil z matematično odliko in sicer celo z jubilejno odliko, ker je on že de* seti. Prestani strah mi je pa svetoval previdnost. Mogoče bo tudi gospod rav* natelj pri ustmenem delu izpita hotel ve* deti kakšne neumnosti iz Črnomlja in nadalje ni izključeno, da bom moral de* lati izpit morda še iz cele vrste drugih predmetov, o katerih mi ni tisti zunaj pri vratih nič omenil. Računal sem po* časi in s fingiranim trudom cele pol ure. Počečkal sem vso polo. Pri kubaturi stož* ca sem napravil napako, ker sem osnov* no ploskev pomnožil z V2 višine mesto z ]/3. Končno pride gospod ravnatelj in gleda moje čačke — v začetku dvomlji* vo, končno pa zadovoljno prikima:
»Matematike pa še nekaj znate!«
Seveda, sem si mislil, mogoče bom prihodnje leto že pri tebi študente tako mrcvaril kot je ravnokar tale tvoj dok* tor mene. Kako se boš čudil, ako ne boš pozabil moje fizionomije ...
»Eeeh — pri stožcu ste napravili na* pako, mesto V2 pride 1/3«.
Protestiral sem češ, da ploskev na dnu stožca znaša cel krog, na vrhu pa nič. Pravilen rezultat dobimo torej tako, da vzamemo sredino med 0 in 1 in to je ravno V2. Začuden nad mojim »logič* nim« dokazovanjem mi reče g. ravnatelj:
»Zadnja naloga je sicer pogrešena, vendar Vam bom dal z ozirom na Vaše matematično mišljenje in izvajanje in z ozirom na pravilen rezultat prvih treh nalog —• odlično«.
Hudiča, ali je danes vse zacoprano? Zopet odlika in celo jubilejna odlika proti moji volji povrh geografskega iz*
pita iz hrvaščine. Take smole nisem še nikdar imel. Razočaran sedim za zeleno mizo in čakam novih presenečenj. Go= spod ravnatelj lista nekaj časa po aktih in nato me vpraša:
»Kje ste študirali?«
»Končal sem štiri gimnazije v Kra* n ju«.
»Tako — štiri gimnazije ste napra* vili?«
»Da, gospod ravnatelj!«
»Zakaj ste pa potem prišli delat iz* pit iz matematike?«
Zaprlo mi je sapo. Zakaj sem prišel delat izpit —• kako naj jaz to vem, saj mi ni nobeden povedal. Pojdi raj še vpra* šat onega tam zunaj pri vratih. On ti bo že znal razložiti. Postal sem konfuzen in rdeč kot rak. Ali naj sedaj pograbim klobuk in zbežim skozi vrata, ko sem ravno zaslužil jubilejno odliko za deset pseudoizpitov iz matematike. V prepri* čanju, da iz te situacije ni nobene reši* tve, sem povesil oči v tla in čakal Bogu vdano katastrofe.
»Ta je pa lepa«, nadaljuje gospod ravnatelj, »takega kandidata pa še nisem imel, ki bi napravil izpit z odliko in pri tem pa ne bi vedel, zakaj je sploh prišel na izpit«, in lista po aktih ...
»Aha, sedaj pa že vemo, kaj je z vami!«
Zganil sem se, da zbežim — toda prehitel me je gospod ravnatelj:
»Vi ste dobili v četrtem razredu gim* nazije v matematiki red »»nichtgenii* gend«« in radi tega ste morali delati sprejemni izpit iz matematike«.
Globoko sem si oddahnil.
»Gospod ravnatelj, slabih redov se dijaki ženirajo«, sem takoj pripomnil in postrani pogledal v akt, ali je še kakšen »»nichtgeniagend«« v izpričevalu. Obe* nem sem dobil pa novo skrb, kaj
si more gospod ravnatelj misliti o mojem matematičnem mišljenju in izvajanju ker »»nichtgenügend«« in ravnokar zaslužena jubilejna odlika proti lastni volji, to vendar ne gre skupaj. Zato sem takoj dodal, da sem v gimnaziji profesorjem zelo na* gaj al in da sem tako radi slabega obna* sanja po krivici prišel do reda »»nicht* genügend«« v matematiki. Podkrepil sem svojo trditev z dejstvom, da sem imel v obnašanju takrat »»entsprechend««, ka* terega sem v izpričevali! ravnokar za* pazil.
»Izpit je končan«, ugotovi gospod ravnatelj. »Izpolniti morate še naciona* le«, ter mi da polo papirja polno rubrik. Vprašanja v rubrikah so bila še mnogo težja nego vprašanja: »Kako je v Črnomlju?«, Zakaj sem prišel delat izpit iz matematike?« itd. itd. Navesti je treba podatke o višini davkov, o dekliškem imenu matere itd. itd. Hišnih številk tudi ne smem pisati, ker ima g. ravnatelj akt pred seboj in je vrhu tega o mojih gene* ralijah splošno boljše informiran nego jaz sam. Kako bi jaz drugače izvedel, da sem imel v četrti gimnaziji »»nichtgenü* gend«« v matematiki, ako mi ne bi on tega razložil. Spomnil sem se. da bi on, ki tam zunaj pri vratih čaka, lahko po* magal izpolniti rubrike. Prosil sem gosp. ravnatelja, da me pusti na stran. Radi prestanega strahu sem faktično imel prav potencirano veliko in malo potrebo. Ravnatelj mi je blagohotno dovolil in iz* pit je tako v celoti vkljub vsem težavam povoljno potekel. Plačati sem moral sa* mo še takso 100 kron. Gospodu ravna* tel ju sem ponudil bankovec za 1000 kron. Gospod ravnatelj je pozorno pregledal bankovec in začel zbirati drobiž za 900 kron. Pri tem je vzel iz žepa svojo
listnico in poiskal v njej nežigosan ban* kovec za 50 kron. Nekoliko nerodno pri* me za štampiljko trgovske akademije in jo pritisne na bankovec in pri tem jo nekoliko zavrti, da bi bil žig manj čitljiv. Ta gesta gospoda ravnatelja mi je vlila korajžo in samozavest na srce. Nič več se nisem sramoval svojega nepoštenega početja, da delam izpite za druge. Ko mi je gospod ravnatelj odštel med drugim drobižem tudi ravnokar žigosani banko* vec za 50 kron, sem postal celo nepre* mišljen in predrzen —• saj s falsificira* njem denarja se pa vseeno še ne pečam. Ko sem preštel, me je vprašal gospod ravnatelj:
»Ali je v redu gospod Molček?«
»Gospod ravnatelj, jaz nisem Mol* ček. Molček čaka zunaj pri vratih in ga lahko pokličete. Jaz sem samo mesto njega prišel na izpit«.
Gospod ravnatelj ostrmi. Z očmi buli v moje prste, med katerimi ravno vijem falsificiran bankovec za 50 kron. Ustrašil sem se, da ga zadene kap in že sem videl v fantaziji, kako se bo začela zanimati policija za moj jubilejni pseudo* izpit. Toda gospod ravnatelj si kmalu odpomore in čez nekaj časa mi reče z rafinirano ljubeznivostjo:
»Sedaj po končanem izpitu ni treba tega meni pripovedovati. Moral bi sesta* viti protokol. Toda danes nimam časa. Sicer pa sprejemni izpit je samo formal* nost. Glavno je Vaš bodoči študij v na* šem zavodu.«
Zunaj na hodniku mi je poklonil Molček Simon falsificirani bankovec za 50 kron kot honorar za odlično položeni izpit. Z novo življenjsko ironijo sem ga spravil v žep in premišljal, kako bi ga najboljše porabil.
Saša Šaritel : Motiv s Fužin (risba)
OBZOR
Koncertni pregled
Naj omenim tu le par pomembnih prireditev.
Za začetek sezone je dal Rdeči križ v filhar« monični dvorani mešan koncert, ki so mu dali umetniško kvaliteto Zlata C!jungjenac«Gavellova, Julij Beteto in Ljubljanski komorni kvartet. (Pfeifer, Stanič, šušteršič in Bajde). — Na Kre« kovi proslavi v Unionu je po dolgem presledku nastopila zopet vojaška godba pod vodstvom ka« pelnika Vimerja kot koncertni faktor. — Pridno se udejstvuje »Zarja« in »Svoboda«, ki prirejata skupno delavske akademije, kjer poleg zrelih umetnikov nastopajo tudi konservatoristi in drugi debutanti, pa tudi zborovska udruženja se vrstijo drugo za drugim. Prav lepe uspehe more beležiti celjski moški zbor »Svobcda«, ki ga je pevovodja Ciril Pregelj dvignil na znatno umetniško stopnjo. — Operni orkester je poleg rednih simfoničnih koncertov začel letos tudi s popularnimi koncerti —- matinejami, katerih prvo je vodil dirigent Neffat z velikim uspehom. Na tej matineji se je simpatično uvedel mladi Miran Viher, ki študira violino pri Karlu Sancinu v Celju. Izgleda, da se bo ideja popularnih simfoničnih koncertov ob* nesla in udomačila. Na take matineje bi pripo« ročal tudi dobre skladbe domačih konservativnih komponistov, ki baje po »krivdi« in »intrigah« nas modernih na serijoznejše programe iz navede« nih vzrokov ne morejo. Če leži »tič pokopan« tukaj, evo recepta! — Redne konservatorijske pro« dukcije imajo vedno dostojno višino in kažejo vsaj serijozno vzgojo in delo na konservatoriju. če že ne morejo pokazati vedno najboljšega. Nima vsak gojenec prvovrstnih instrumentov, pa tudi skoraj noben pevec prvovrstnega glasu. Te pro« dukcije so vedno izredno dobro obiskane. — Pev« ska družina »Stevan Mokranjac« iz Bitolja še ni dovolj močna, da bi delala turneje po centrih. — Boris Popov je v filharmonični dvorani pel pred lepim številom oboževateljev in je med drugimi arijami in pesmimi zapel tudi Gerbičevo »Pojdem na prejo«. Če v prihodnje ne misli vzeti na spored več jugoslovanskih in slovenskih skladb, se nam po njegovih koncertnih nastopih ne bo baš tožilo. Drugače je pa njegov način petja dovolj simpatij čen, čeprav ga poslušamo še raje v gledališču. — Ljubljanski učiteljski zbor je pod sijajnim vod« stvom Srečka Kumarja (v Mariboru in v Celju) podal zopet vzorce iz najnovejše slovenske, hrvat« ske in srbske literature. Vsi naši moderno ustner« jeni komponisti so mu za vprav pionirsko delo lahko hvaležni, —• Ljubljanska Glasbena Matica
Slavko Osterc, Ljubljana
je izvajala dvoje velikih slovanskih modernih vokalnosinstrumentalnih del: Poljaka Szymanow« skega III. simfonijo (Nočni spev) in Rusa Stra« vinskega »Simfonijo psalmov«. Obe simfoniji sta pomembni v svetovni glasbeni prodrukciji, delo Stravinskega lahko smatramo kot mejnik v slogu, ki se zadnje čase ne more (in ne mara!) kolekti« vizirati. Vse res moderne glasbene struje stremijo danes v glavnem za tem, da iz glasbe izgine votel patos in prekipevanje čuvstva, ki je navadno istovetno z banalnostjo, neizvirnostjo in »poceni efektom«. Szymanowski poskuša to s kopičenjem disonanc in barvo v orkestru, pa se vendar ni mo« gel čisto otresti vplivov Debussyja: Stravinski je samonikel v celoti in v vsakem detajlu. Za iz« vedbo obeh simfonij smo Matici hvaležni: pod vodstvom Mirka Poliča je bil ta koncert res umetniški dogodek prve vrste. Da pa moderna glasba ni baš za vsakega užitek, vemo prav dobro. Naši vodilni koncerti pa so po svoji usmer« jenosti vendar redne obiskovalce glasbenih prire« ditev vzgojili tako daleč, da danes bolj »vleče« moderni program (ker je nov!) kot pa venčki in potpuriji narodnih pesmi, ki pa še davno niso najslabša roba tega, kar včasih slišimo. Uvod k temu koncertu je bila Bravničarjeva predigra »Kralj Matjaž«, ki bi jo komponist moral arhitek« tonsko popraviti. Tako je učinkovala kot frag« ment. — Na akademiji »Preporoda« sta debitirala kot komponista moja slušatelja Demeter Žebrč s »Suito za orkester« in Franjo Šturm s »Fantazijo« za gosli in klavir. Suito je dirigiral Žebrč sam, Šturmovo fantazijo sta prvovrstno podala Pre« voršek (gosli) in dr. Švara (klavir). Na novinar« skem koncertu so bile izvajane orkestralne, zbo« rovske, komorne in solopevske točke. Kot novi« teto je Škerjanc dirigiral počasen stavek iz simfo« nije »Duma« mladega, a starega komponista — začetnika Blaža Arniča, ki si najbrž ni na jasnem, kaj hoče. Zaenkrat je bolje, da se ne poskuša v velikih formah. — Rus je zapel dva nova samo« speva, Adamičevega in mojega, oba prav dobro. — V Unionu je dalo pevsko društvo »Sloga« pod vodstvom pevovodje Svetéla ob spremljevanju improviziranega orkestra Bachov »Božični ora« torij«. Koncert so ponovili tudi v cerkvi. Pokazali so, kako se to delo ne sme izvajati. Škoda truda in — ušes publike! — V splošnem beležim kot zadovoljivo dejstvo, da se nekateri zbori druge kategorije prostovoljno umikajo iz koncertnih dvoran. K temu koraku jim iskreno čestitam!
Otokar Brezina in František Bilek
Božidar Borko, Ljubljana
Pesniško delo Otokarja Brezine, ki je ena največjih in najstarejših vrednot češke književ« nosti, je predmet nenehnega proučavanja. Sedaj se kar na veliko zbira gradivo o mojstru in ožja občina njegovih poznavalcev (Brezina ni bil in nikdar ne bo po svojem delu popularen) ustvarja okoli njegovega imena kult, kakor so ga deležni samo največji, izjemni umetniki.
V zadnjem času je izšlo več knjig o Brezini. Predvsem omenjam njegovo korespondenco s so* ciologom E. Chalupnim, dalje dve knjigi mojstro« vega ožjega prijatelja in nemirnega katoliškega duha Jakuba Demla: »Me svedeetvi o Otokaru Brezinovi« in »Listy Otokara Breziny«. Izmed osebnih spominov še omenjam knjigo pisatelja Jane Vrbe »Otokar Brezina a jini pratele v me pameti«, izmed študij pa Jaroslava Durycha esej, ki priča o avtorjevi kongenialnosti. Mladi češki prevajalec Cankarja Rajmund Halcžerna je spisal obsežno studijo o Brezini in Nietzscheju, ki pa je za sedaj še v rokopisu. Ne smemo pozabiti ča« sopisa »Nova Riše«, ki je objavil v dosedanjih zvezkih mnogo tehtnega gradiva o Brezini, med drugim njegova pisma Anni Pamenrovi, edini ženski, ki je poleg matere imela večjo vlogo v mojstrovem življenju. Zal, da je »Nova ftiš<e« z 1. 1933. prenehala izhajati, enako kot vrsta dru« gih pomembnih čeških obzornikov, ki so se uklo« nili pred krutimi dejstvi hude gospodarske krize.
Za minuli božič je izdala Češka akademiia v založbi Borovega v Pragi »Dopis Otokara Bre« zini Františku Bilkovi«. František Bilek je eden najožjih duhovnih sorodnikov pokojnega jarome« ričkega samotarja. Bilek je kot likovni umetnik najgloblje prodrl v tajne Bfezinovega umetnost» nega snovanja in v ilustracijah k njegovim pesni« tvam najverneje vpodobil nekoliko pesnikovega
]ugosloveni v Rumuniji
Po svetovni vojni je nad en milijon jugoslovanskega naroda ostalo v tujih državah. Od teh so nam Slovencem najbolj znani Jugosloveni v Italiji, Koroški Slovenci in deloma Gradiščanski Hrvati, ker z vsemi temi pač živimo v neposredni soseščini, medtem ko je širši javnosti jugoslovenska manjšina v drugih sosednjih državah, kakor na Madžarskem, v Rumuniji, v Grčiji in v Albaniji, skoraj popolnoma neznana. V sledečem hočem podati ¡kratko sliko jugoslovanske manjšine v Rumuniji, med katero sem delj časa bival.
mističnega sveta, živečega v neutešljivem in ne« utešenem hrepenenju po absolutnem. Prijateljstvo med tema dvema izrednima osebnostima češkega naroda je imelo nekaj, skoraj bi rekel, nesodob« nega: tako čisto, notranje poglobljeno prijatelj« stvo je mogoče samo med ljudmi, ki se ujemajo med seboj v subtilnejši sferi kakor je naše vsak« danje zemeljsko življenje, namreč v nekaki meta« fizični harmoniji. Tako prijateljstvo spiritualnega in vendar življenju neodtujenega značaja je mor« da bilo mogoče med prvimi kristjani, ono je mogoče samo med izrednimi kristjani tudi sedaj, ko je takim kristjanom vzlic sili in razširjenosti formalnega krščanstva svet prav tako odljuden kakor je bil nekoč pod zvezdami paganskega Rima.
Zaradi tega je knjiga korespondence med Otokarjem Brezino in Františkom Bilkom, med pesnikom in likovnim umetnikom, lepa in drago« cena dokumentarična knjiga. Iz nje zopet jarko odseva pesnikova duša; v teh pismih intimnega značaja se izpoveduje Brežina kot človek, umetnik in mislec. Vsi, ki čislajo Brezino, bodo našli v korespondenci če ne novih potez Bfezinove oseh« nosti, pa vsaj novo bogastvo njegove duše. Za širši krog pa tudi ta knjiga ni, saj je za njeno polno umevanje treba imeti sorodno duševnost, kakor za Brezinovo (in vsako pravo) poezijo sploh. (Realistični kritik in publicist Ferd. Pero« utka je to posebno dobro povedal v svojem eseju o Brezini v knjigi »Ano a ne«),
»Dopisv Otokara Brezinv Františku Bilkovi« so lepo opremljeni s posnetki Bilkovih ilustracij in faksimili Brezinovih pisem. Pietetno jih uvaja fotografija Bilkova simboličnega kipa »Stvaritelj in njegova sestra Bolest«, ki je bil lani odkrit na mojstrovem grobu v Jaromericah.
Vekoslav Bučar, Ljubljana
Vseh Jugoslovenov, ki so po našem osvobojenju pripadli kraljevini Rumuniji, je danes okrog 60.000. Koliko so jih našteli pri ljudskem štetju, ni mogoče dognati, ker jih prikazuje rumunska državna statistika skupno s cigani, Turki, Bolgari in drugimi narodnimi manjšinami. Od imenovanih 60.000 Jugoslovenov je okrog 10.000 Hrvatov. ki so katoličani in okrog 50.000 Srbov, ki so srbske pravoslavne vere. Večina živi v današnjem rumunskem Banatu, samo nekaj družin je v tikzv. regati. t. j. v predvojni Rumuniji ob nekdanji ogrsko-rumunski meji, a nekaj ob Donavi,
Hrvati se dele na tri glavne skupine, od katerih ima vsaka svoj poseben način življenja ter tudi znatne razlike v narečjih, kar pa jih nikakor ne ovira, da se ne bi med seboj dobro razumeli.
K prvi skupini Hrvatov v Rumuniji spadajo oni v Rekašu, vzhodno od Temišvara, katerih je 722. K tem še lahko prištevamo dvesto duš iz Marije Radne. ki se počasi raznarodujejo in pretapljajo v Madžare ali Rumune. Vas Rekaš se imenuje po mali, na ribah zelo bogati rečici, ki teče skozi vas. Vsega šteje 4027 prebivalcev, od katerih pa imajo večino Madžari, Nemci in Rumuni. Hrvati prebivajo v posebnem delu vasi, ki ga tamošnji neslovani imenujejo »šokački del«, ker se rekaški Hrvati sami sebe na-zivajo »Šokce«. Zelo verjetno je, da Reka-šani izvirajo iz Dalmacije, odkoder so pobegnili pred Turki. V bistvu so ogranki Buri j evcev in Šokcev v jugoslovenskem Ba-natu in Bački. Slednji so prišli v svoje današnje naselbine za časa ogrskega kralja Bele IV. Ta je namreč pobegnil pred Tatari iz Ogrske v Trogir. Ko pa se je vračal na Ogrsko, je vzel s seboj večje število Dal-matincev ter jim daroval zemljo v Banatu in Bački. Vsekakor so bili v Rekašu Hrvati naseljeni že v XVII. stoletju, ker se v mrliški knjigi rekaške župnije omenja, da je tam 1. 1660. umrl 90 let stari Jurij Vinkov, a to je ime ene najstarejših rodbin v Rekašu. Do sedemdesetih let prejšnjega stoletja so rekaški Hrvati živeli v zadrugah, danes žive v manjših rodbinah.
Druga skupina je v Keči, zapadno od Temišvara v bližini jugoslovenske meje. Službeno se vas imenuje Checia Croata = Hrvatska Keča, za razliko od Checie Romana = Rumunske Keče, ki jo deli od Hrvatske samo cesta. V Hrvatski Keči so izključno sami Hrvati, ki jih je po številu okrog tristo, v rumunski Keči pa so v veliki večini Rumuni, ostali so Srbi. Madžari in Nemci. Hrvatska Keča je med hrvatskimi kraji v Rumuniji najbogatejša, najbolj prosvet-ljena. ter v vsakem oziru najodličnejša vas. Kečanski Hrvati izvirajo iz Turopolja, odkoder so prišli okrog leta 1800. V bližini so bila do nedavnega velika posestva zagrebškega nadškofa in Kaptola, kar je bil naj-brže vzrok, da so se nekateri Turopoljci — večinoma iz rodbine Mikšičev preselili semkaj. Govore zagrebško kajkavščino ter so
po večini plemiči, kar dokazujejo mnogi grbi in diplome v latinskem jeziku.
Tretja, največja skupina Hrvatov je v južni novi Rumuniji v planinah, nekoliko ur železniške vožnje od Temišvara proti jugovzhodu. Vsa ta skupina šteje okrog 8000 duš, a njihovo središče je vas Krašo-va. po kateri se Hrvati te skupine imenujejo tudi Krašovani. Odkod oni izvirajo se ne more zanesljivo reči. Mnogi mislijo, da so prišli iz Kreševa v Bosni. Petar Vlašič piše v svoji brošuri »Hrvati u Rumunjskoj« (Beograd 1928.), da je našel na prvi strani nekega hrvatskega molitvenika iz leta 1764. z roko zapisano sledeče: »U god. 1434. do 1443. jesu iz stare Turške Bosne Kraševci kako Bošnjaci ovamo došli i od onuda Kru-šovac, Krušovci, Kruševc. Kruševljani ili Krašovani ime donesli.« Vlasič misli, da je Kru-ševac ali Kruševo bosansko Kreševo. Krašovani so naseljeni v sedmih vaseh in sicer v Krašovi, ki šteje 3028 duš v Klokotiču i 1200 duš). Nermetu (970 duš), Jablči (400 duš). Ravniku (750 duš). Lupaku (721 duš) in Vodniku (600 duš). Jezik, ki ga govore, nazivajo krašovanski kakor ga je imenovala tudi preje madžarska danes pa službena rumunska statistika. V šematizmu te-mišvarske škofije nazivajo njihov jezik »lingua crassovana« ali »lingua ilirica« kar pa je popolnoma napačno, ker Krašovani govore pravo srbohrvaščino z nekaterimi dialektnimi posebnostmi.
Ožjih zvez med Hrvati omenjenih treh skupin ni. Vsaka skupina živi zase svoje posebno življenje, čemur je pač krivo dejstvo, da nimajo kompaktnega ozemlja, ampak so njihove naselbine pomešane z naselbinami drugih narodnosti. Tudi organizacije, ki bi jih medsebojno vezala nimajo. Zato pa so tudi izgledi za njihovo bodočnost prav temni in zelo dvomljivo je, da se bodo mogli še dolgo vzdržati.
K vzdrževanju narodnosti bi lahko pripomogla narodna duhovščina, katere pa v hrvatskih župnijah v Rumuniji ni. Razen v eni vasi so povsod duhovniki tujci, največ Madžari in Nemci, medtem ko sem za časa svojega bivanja v Rumuniji spoznal več duhovnikov Hrvatov, ki službujejo v popolnoma madžarskih in nemških župnijah. To je tem bolj čudno zaradi tega, ker vsi katoliki rumunskega Banata spadajo pod
temišvarsko škofijo. Cerkvena oblast v Te-mišvaru bi se pač lahko vsaj malo ozirala pri nastavljanju duhovnikov na narodnost prebivalstva v posameznih župnijah.
Po rumunski ustavi se smejo ustanavljati veroizpovedne šole. Tega se razne manjšine za ohranitev svoje narodnosti prav radi poslužujejo. Tudi Hrvati imajo v nekaterih krajih svoje hrvatske katoliške veroizpovedne šole s hrvatskim narodnim uči-teljstvom in srbohrvaščino kot učnim jezikom, toda ne v taki meri kakor bi to po ustavi lahko imeli, kjer ni privatnih vero-izpovednih šol, so vse šole izključno državne z rumunskim učnim jezikom in romunskim učiteljstvom. V Krašovi, kjer je največ Hrvatov, so tri osnovne šole, toda vse tri so državne romunske. Da je med Hrvati v Rumuniji tako malo veroizpovednih šol, je predvsem kriv nedostatek narodne duhovščine, ki bi dajala iniciativo za ustanavljanje takih šol, v drugi vrsti pa težki gospodarski položaj, v katerem se nekatere hrvatske vasi nahajajo. Narod mora namreč sam vzdrževati svoje veroizpovedne šole, ne da bi država kaj prispevala. Tako na pr. dajejo Kečani, poleg tega, da morajo plačevati od neposrednega davka za romunske državne šole, za svojo hrvatsko veroizpo-vedno šolo vsako leto 75.000 lejev (pribl. 25.000 Din), kar je za vas s 300 prebivalci, čeprav je bogata, ogromna vsota. Velika težkoča je v naših narodnih šolah v Rumuniji s šolskimi knjigami. Rumunska vlada ni hotela odobriti jugoslovenskih šolskih knjig, zato jih Hrvati v Rumuniji tudi nimajo, ra zen začetnice »Početnica i čitanka za kato-ličke pučke učione«, ki jo je sestavil ivan Mihajlovič, izdalo pa leta 1927. z dovoljenjem rumunske vlade društvo sv. Antona v Subotici.
Narodnih društev je zelo malo. V Re-kašu obstoja »Šokačko pjevačko društvo« s čitalnico, v Keči pa »Gazdačko društvo« z dobrim tamburaškim zborom. Druga društva mi niso znana. Od naših časopisov prihaja med Hrvate v Rumuniji samo nekaj izvodov »Narodne politike«. Med Rekaši in Kečani se tu in tam najdejo publikacije hrvatskega književnega društva sv. Jeroni-ma in Matice Hrvatske, medtem ko Krašo-vani knjig sploh ne čitajo, češ, da zato ni-
majo časa, ker morajo skrbeti za svoje črede po planinah.
Mimogrede naj še omenim znamenito božjo pot Marijo Radno, štiri ure železniške vožnje od Temišvara proti vzhodu. Pri cerkvi je frančiškanski samostan romunske province s samimi madžarskimi menihi. Tudi narod v Mariji Radni (2700 preb.) je večinoma madžarske narodnosti, precej pa je tudi Nemcev in Rumunov. Reka Maroš deli Radno od Lipe, mesta s 4500 prebivalci. Še pred nekaj stoletji sta bila oba kraja čisto slovanska, o čemer pričajo mnoga imena na nagrobnih spomenikih. Danes je v Radni še samo kakih trideset hrvatskih družin, v katerih pa znajo hrvatsko samo še stari ljudje, medtem ko je mladina popolnoma madžarizirana in rumunizirana. Poleg nagrobnih spomenikov in nekaj hrvatskih družin pa je ostal do današnjega dne še en dokaz nekdanjega slovanskega značaja Marije Radne. Pri polnočnici se namreč vedno poj o samo hrvatske božične pesmi. Teh pa ne pojo samo Hrvati, ki jih je zelo malo, ampak tudi Nemci in Madžari, čeprav ne razumejo, kaj pojo. Neki madžarski menih je hotel pred leti vpeljati pri polnočnici madžarsko petje, češ, da je brezsmiselno peti nekaj, česar narod ne razume. Ko so Nemci zvedeli za menihovo namero, so zahtevali nemško petje pri polnočnici. Prišlo je do hudih borb med Nemci in Madžari, ki pa so končale s kompromisom, da naj ostane vse po starem. Tako se je v danes ne-slovanskem kraju ohranilo radi nacionalne nestrpnosti Nemcev in Madžarov hrvatsko petje do današnjega dne.
Čisto drugačno sliko kakor Hrvati pa nam nudijo Srbi v Rumuniji. Njihove naselbine so sicer tudi raztresene med naselbinami drugih narodnosti po vsem romunskem Banatu, vendar so v vsakem pogledu mnogo na boljšem, kakor pa rumunski Hrvati. Vsi so srbske pravoslavne vere in imajo kot taki svojo srbsko pravoslavno epar-hijo v Temišvaru, ki je tako v nacionalnem, kakor tudi v kulturnem in cerkvenem oziru središče vseh Srbov v Rumuniji.
Zgodovina Srbov v Rumuniji je do osvobojenja enaka zgodovini Srbov v Vojvodini, kamor so se Srbi naseljevali v večjih skupinah že pred glavno selitvijo pod patri-jarhom Čarnojevičem in katere del je bil
današnji rumunski Banat. Prvi Srbi so se naselili v Vojvodini že v XIV. stoletju. Ogrski kralj Žiga je dal 1. 1404. naseljenim Srbom posebne privilegije in sčasoma so z narodom prihajali v Vojvodino tudi srbski plemiči, ki so mnogokrat v ogrskih vojnah proti Turkom zavzemali odlična poveljniška mesta. Prvi znani srbski plemič, ki je zavzel odlično mesto, je Dmitar, sin kralja Vukašina, ki je bil 1. 1404. imenovan za velikega župana zarandske župani je in za vilagošvarskega kaštelana. Despot Štefan Lazarevič pa je bil od leta 1414. veliki župan torontalske županije. Srbi, Iki so se v prvi polovici XV. stoletja bežeči pred neprestanimi turškimi napadi, naseljevali v južni Ogrski, so dobivali svoja zatočišča na ogromnih posestvih srbskih despotov v Po-dunavju in Pomorišju. Po padcu srbske države 1. 1495. se je preseljevanje še bolj razširilo, posebno pa, ko se je na Ogrsko preselil tudi srbski despot Vuk Grgurovič, kateremu je 1. 1471. ogrski kralj Matija potrdil njegovo despotsko dostojanstvo. Leta 1481. prekorači Pavle Kinjiži skupno z Vu-kom Grgurovičcm in Dmitrom Jakšičem pri Harmu Donavo ter prodre s svojo vojsko do Kruševca, nakar preseli iz teh krajev okoli 10.000 srbskih družin ter jih naseli v temišvarskem grofovstvu. Da bi kralj Matija zadržal na Ogrskem srbske doseljence ter da bi olajšal nadaljnje doseljevanje, je izdal na posredovanje despota Vuka zakon, s katerim se Srbi za določen čas oproščajo plačevanja desetine. Po izdaji tega zakona so se Srbi vedno bolj in bolj selili na sever, dokler ni pod patrijarhom čarnojevičem nastopila glavna selitev.
Narodno in kulturno življenje Srbov v Rumuniji je v najožji zvezi s srbsko pravoslavno cerkvijo, zato ne bo odveč, če na kratko opišem njeno organizacijo v Rumuniji.
Ko je bil po s\etovni vojni Banat razdeljen na jugoslovenslki in rumunski del, ,c bila s tem tudi temišvarska eparhija razdeljena na dva oziroma tri dele. 36 cerkvenih občin je pripadalo Jugoslaviji, 38 Rumuniji, 5 cerkvenih občin pa je pripadlo Madžarski. Poleg tega je pri delitvi Banata ostalo v Rumuniji tudi 14 cerkvenih občin vrša-čke eparhije. Vse cerkvene občine temiš-varske in vršačke eparhije, ki so pripadle
Rumuniji, tvorijo danes srbsko pravoslavno eparhijo t^mišvarsko v kraljevini Rumuniji. Eparhija, katere sedež je Temišvar, šteje 44.413 srbskih pravoslavnih duš, ki žive v treh rumunskih županijah in sicei-Aradski, Caraš-Severinski in Timiš-Toron-talski. Deli se na tri protoprezbiterijate (de-kanije): Temišvar, Arad in Sokolovac ter na 52 župnij. Vladika temišvarske eparhije je g. Georgije Letič, ki stalno stani,je / Vel. Kikindi, odkoder upravlja temišvarsko eparhijo. V Temišvaru vodi (kot beležnik eparhijske posle konzistorijalni svetnik in protoprezbiter, g. Slobodan Kostič, odličen nacionalni in kulturni delavec, ki ni spoštovan in čislan samo od naših sonarodnjakov, ampa,'k tudi od rumunskih službenih krogov.
V temišvarski eparhiji je tudi pet ma-nastirov, ki so zadužbine srbsikih vlasteli-nov. V tamiški župani j i ležita manastira Bezdin ob Morišu in Sv. Djuradj ob reki Brzavi. Prvi je sezidan 1. 1539. ter je za-dužbina bratov Jakšičev, drugi pa leta 1485. kot zadužbina srbskega despota Jovana Brankoviča. V karaški županiji so trije ma-nastiri in sicer Zlatica, Bazijaš in Kusič. Zlatica je po ustnem izročilu zadužbina sv. Save, zgrajena 1. 1225.. Bazijaš pa zadužbina srbskih despotov iz XIV. stoletja. Manastir Kusič leži blizu jugoslovenske meje. Več desetletij se je nahajal v ruševinah. L. 1929. pa ga je kot staro zadužbino srbskih despotov, na iniciativo vladike Letiča, obnovil na lastne stroške sedanji upravnik Ni-kanor Savič.
Poleg 52 pravoslavnih cerkvenih občin obstoja v gornjem delu rumunskega Banata, t. j. v Timiš-Torontalski in Aradski županiji še 44 pravoslavnih šolskih odborov, ki skrbe za ravno toliko pravoslavnih srbskih veroizpovednih šol z 61 oddelki in 62 učiteljskimi močmi. V enajstih občinah so-kolovačkega protoprezbiterija, t. j. v dolnjem delu rumunskega Banata, v Karaš-Severinski županiji, tkzv. Banatski Klisuri, Srbi nimajo svojih šol, ampak rumunske državne šole. Tu so bile v bivši Ogrski občinske šole, ki so jih pa Rumuni L 1919. podržavili. Pouk se od tedaj vrši v teh šolah v vseh predmetih, razen veronauka, samo v državnem rumunskem jeziku. Učitelji so na teh šolah, razen enega, vsi neslovan-ske narodnosti in ne znajo srbohrvaščine.
Vendar bi se moral po rumunskem državnem šolskem zakonu pouk vršiti brezpogojno v srbohrvaščini vsaj v prvem in drugem razredu, ker je prebivalstvo teh občin srbsko. To pa se ne vrši, češ, da ni učiteljev, ki bi znali srbohrvatsko. Od 1. 1919. dalje so naši strokovnjaki v Banatski Klisuri ostali brez pouka v materinskem jeziku. Šole vzdržuje tukaj država, ona imenuje učitelj -stvo ter nadzoruje njihovo delo.
Srbi v gornjem rumunsikem Banatu, v Timiš-Torontalski in Aradski županiji pa imajo svoje srbske veroizpovedne osnovne šole, v katerih se poučuje v materinščini. Za te šole voli narod samo Srbe za učitelje ter tudi sam iz lastnih sredstev vzdržuje šole in plačuje učiteljstvo, brez najmanjše pomoči s strani kraljevine Rumunije. Nadzorstvo nad srbskimi veroizpovednimi šolami vršita srbski prosvetni in srbski epar-hijski šolski odbor v Temišvaru. Poleg tega pa vrši nadzorstvo nad šolskim delom tudi država potom svojih organov. Srbske veroizpovedne šole obstojajo na podlagi zakona od 22. decembra 1925. ter so do danes pod vrhovno upravo Mitropolijskega narodnega šolskega sveta. odn. Velikega upravnega sveta v Srem. Karlovcih, ki je prevzel dolžnosti in oblast bivšega šolskega sveta. Pouk se vrši do 5. razreda izključno samo v srbohrvaščini, od 5. do 7. razreda pa v srbohrvaščini in rumunščini. Državni jezik se uči od 1. razreda dalje, a mora se učiti od tretjega. Učenci 7. razreda polagajo v zmislu manjšinskega šolskega zakona končne izpite pred državno komisijo. Vsega poučuje danes na teh šolah 30 kvalificiranih učiteljskih moči, 29 je nekvalificiranih, ki pa imajo vsaj nižjo srednjo šolo in učiteljski tečaj ter 3 duhovniki z bogoslovno predizobrazbo. Učiteljstvo srbskih veroiz-povednih šol prejema enake plače in enake doklade, kakor učiteljstvo na državnih šolah. Z ustanovitvijo pokojninskega fonda bo v doglednem času rešeno tudi pereče vprašanje pokojnin srbskega učiteljstva. Do sedaj niso dobivali nikake pokojnine in če je učitelj zgodaj umrl, so ostali njegovi svojci brez sredstev na cesti.
Ker vzdržuje, kot sem že omenil, svoje šole narod sam, izdaja za šole svoje zadnje pare. Da je ta trditev resnična dokazujejo številke. Celokupni izdatki za učiteljske
plače, razne doklade in pristojbine ter vzdrževanje šol in šolskih poslopij znašajo letno nad pet milijonov lejev. Če pomislimo, da to plačuje samo narod v temišvarskem in aradskem protoprezbiterijatu, t. j. komaj blizu 30.000 duš, vidimo, da so žrtve naših Srbov v Rumuniji za svoje narodne šole ogromne, večje, kakor si jih moremo zamisliti. Toda narod rad prenaša te ogromne žrtve, ker se zaveda, da bo potom srbskih veroizpovednih šol ohranil tudi svoj nacionalni karakter. Ne smemo pa pozabiti, da mora poleg tega še plačevati 14% od neposrednega davka za vzdrževanje državnih šol in radi tega se zelo bojim, da narod pod pritiskom današnje gospodarske krize, ki je dan za dnem večja, ne bo mogel dolgo vzdrževati plačevanja dvojnega šolskega davka, kar bo imelo za posledico podržav-Ijenje srbskih šol, s čemer bi se na široko odprla vrata rumunizaciji naše mladine v rumunskem Banatu. To se je lani že zgodilo pri slovaški manjšini v Rumuniji in zato je potrebno, da o tem resno razmišljamo.
Kar se tiče šolskih knjig, do leta 1929. ni bilo od rumunske vlade potrjenih šolskih knjig. Uporabljale so se stare šolske knjige in pa knjige, ki so jih naročali iz Jugoslavije. Imenovanega leta pa je rumunsko ministrstvo prosvete odobrilo več učnih knjig, ki so danes že tudi vse v tisku izšle. Vendar je tiskanje knjig zelo otežkočeno, ker so minoritetni stavci zelo dragi. Temu bi se dalo nekoliko odpomoči z ustanovitvijo lastne tiskarne na zadružni podlagi, slično kakor jo imajo lužieki Srbi v Budyšinu. Pred kratkim je bila ustanovljena v Temišvaru srbska knjigarna in v zvezi z njo bi lahko delovala tudi mala tiskarna, ki bi krila potrebe našega naroda v Kumuniji.
Naši Srbi v Rumuniji bi radi imeli tudi svojo veroizpovedno srednjo šolo in to vsaj nižjo gimnazijo. Seveda pa za enkrat za izvršitev te želje, ki pa je popolnoma upravičena, primanjkuje denarnih sredstev. Neke vrste nižje srednje šole vzdržuje iz lastnih sredstev že deset let paroh Milan Niko-lič v Ketfelju in sicer na ta način, da zbere v svojem župnišču nadarjene sinove siromašnih kmetov ter jih preko šolskega leta inštruira iz vseh predmetov posameznih razredov, na koncu šolskega leta pa jih vodi
v srednješolske zavode v Jugoslavijo k polaganju izpitov. Ko dečki na ta način končajo 4 razrede srednje šole, jih pošlje na učiteljišče ali kako drugo višjo srednjo šolo v Jugoslavijo ali pa v bogoslovje v Srem. Karlovce, kjer jih v večini slučajev še v nadalje materialno in moralno podpira. Požrtvovalno delo popa Nikoliea zasluži tudi od naše strani vso pozornost. Do sedaj je končalo pri njem nižjo gimnazijo 140 dijakov, meščansko šolo pa 30.
Društveno življenje Srbov v Rumuniji je osredotočeno v njihovih pevskih društvih in čitalnicah. Pevskih društev imajo 21, ki pa so po večini samo cerkvena, t. j. goje izključno samo cerkveno petje ter nastopajo ob večjih praznikih v cerkvi pri bogoslužju. Pravih pevskih društev je 10, od teh pa imajo od vlade potrjena pravila samo 4. Najstarejše pevsko društvo je »Srpska pe-
vačka družina u Temišvaru«, ki je bilo ustanovljeno 1. 1867. Čitalnic imajo 11. V njih so članstvu na razpolago razne revije, po en ilustrovani list ter beograjski dnevniki »Politika«, »Pravda« in »Vreme«. Poleg tega imajo še štiri dobrodelna društva, od katerih so tri ženska, 2 športna kluba in v Temišvaru »Kolo srpske omladine«. V Temišvaru so vsa srbska društva koncentrirana v prostorih vladičinega dvorca, v Nadžfali pa imajo svoj srbski narodni dom.
Položaj Jugoslovenov v Rumuniji je vsekakor mnogo boljši, ikakor naših bratov v Italiji in na Koroškem, vendar ne smemo misliti, da je rožnat. Njihove žrtve, ki jih morajo doprinašati za svojo zvestobo do jugoslovenske matere, so ogromne, zato jih cenimo ter jih pri njihovi borbi za svoj nacionalni obstanek vsaj moralno podprimo!
KNJIGE IN LISTI
France Vodnik: Borivec z Bogom. Samozaložba 1932.
Močne, elementarne pesmi. Borba z Bogom ob iskanju apoliničnega ravnovesja, kristjanskega miru:
»Kot da sva enaka si, potegnem meč, da se z Gospodom vojskinih trum borim, o jaz se nikoli ne umirim. (Str. 33.)
Pesnik ljubi »kaosa in borbe mamečo lepoto«. Kaka razlika med pesmimi te zbirke pa med pes» mimi brata Antona Vodnika, pesnika »žalostnih rok« »Vigilij« brez sledu velikih borb, komaj slišnih akordov. Borba Franceta Vodnika pa se čuje, še preveč čuje .. . kaos ideje in oblike .. .
In da omenim vse Vodnike, kak prepad med tema dvema Vodnikoma in — Valentinom Vodni» kom! Tudi velike borbe, izraza za njo je zdaj zmožna slovenska beseda.
V tej borbi ga ne razumejo, osamljen je pes» nik, spremlja ga samo dekliška podoba:
»Pred oltarjem neznanega Boga, klečala je s sklenjenimi rokami moja deklica, vtopljena v molitev za rešitev mene, žalostnega in trudnega romarja rdečih voda.
In tudi ko je sam, bolj kot Kristus sam na vrtu Getsemani, brez angela tolažnika kot bedni,
grešni človek niti ne kliče na pomoč Očeta, ampak:
»v neizrekljivi bolečini sem kletve sikal proti Bogu in ga nazival neusmiljenega rablja duš« ...
tedaj se mu nasmehne iz trpljenja ona, zanj trpe» ča dekliška duša, zanj trpeče dekliško telo in pesniku se zdi da vidi v njej trpečega Jezusa:
O, zdaj si ti moj Jezus o, zdaj si ti moje Jagnje sprejmi v svoje rane me, sprejmi me in odreši me!
Pa njegova rahločutna duša že misli, da se je v tem velikem kultu dekliškega in v borbah z Bogom izobčila iz cerkve:
»Med množico vernih sem klečal v svetem somraku hiše božje kot izobčenec ...«
Sveta maša je višek zbirke, pesnikov veliki
Čredo:
Ko je duhovnik pred oltarjem
k darovanju
dvignil kruh in kelih,
sveto Rešnje telo, sveto Rešnjo kri —
se je v nemi grozi razklalo moje srce.
In sem zavpil,
s silnim glasom, da je odmevalo od obokov cerkve mojega srca! Jaz,
verujem, verujem, verujem!
Odtod ni težko na bele poti:
»Saj ne živi, kdor nima v srcu Jezusa.«
Pesem Franceta Vodnika je kristijanski dio* nizem, ekspresionizem, slovenska romantika XX.
stoletja"	M. BekarsEsen.
Zdravko Ocvlrk: Daritev mladosti. Iznenadil nas je ta mladi, zdravi in tihi fant s svojo zbirko. Nikjer se ni šopiril in razkazoval, v Odmevih je dal svoj prvi glas, potem v Mladiki, v Slovencu, Domu in svetu in končno, dal je najboljše v zbirki. Čeprav je zbirka drobna, pa je značilna i zanj in za naš čas. Kje se je učil Zdravko Ocvirk n; toliko zanimivo, čeprav so skromni, sledovi Župančiča, Srečka Kosovela in ponekod Sardenka vidni. Reči pa moram, da je Zdravko Ocvirk pes* nik. Njegove pesmi so naravne, nič bombastično našemljene in iskane. Če berem tole njegovo pe*
sem: Tako lepo je biti sam, imeti samo eno luč. Tako lepo je imeti hram samo od enih duri ključ. Zaprto, skrito v njem skrivnost in biti nje edini gost.
se pač moram vzradostiti nad iskrenostjo pesnika in zdi se mi, da že dolgo ni kdo tako preprosto in doživeto napisal takih verzov. Res je, da skoro vse pesmi preveva nekak pesimizem, toda jaz ga razumem in ga zato ne odklanjam. Radoveden sem, kje je danes pesnik, ki bi danes mogel peti samo o solncu in luči. Sicer pa Zdravko Ocvirk sam najlepše izpove in je ta izpoved izpoved časa. Nikdar še ljudem ni bilo prav, daj mu zdravje, daj mu zlat bokal, vednc človek vzdihoval bo, tožil.
S temi verzi je tudi dal lekcijo kritikom, ki ga bodo nekateri glodali, ker ni nastopal na javnih večerih in ni rogovilil z bombami. Upam pa, da ga to ne bo ustrašilo in da bo šel svojo zdravo pot.
J. Plestenjak.
Dora Gruden: Rdeče kamelije. Izdala »Belo« modra knjižnica« v Ljubljani 1932,
Ko sem videl v izložbi knjigarne knjigo s prekrasnim naslovom »Rdeče kamelije« in z rde* čimi platnicami sem jo kupil, da napišem oceno. Takoj naj povem, da so kamelije lepše, čarobnej« še od teh pesmi. Malo je ljubavnih pesmi v tej zbirki, ki bi me navdušile. Preveč je v njih
»strasti nepokoja«, preveč artizma. Še najlepše so, ki so rahlo z žalostjo pobarvane.
V tej zbirki prevladujejo ljubavne pesmi, naj* lepša se mi zdi »Z viharjem«, občutena, doživeta, individualna in univerzalna... Še v »Jesenski ele« giji« muči pesemco problem ljubezni... : A kaj mi je ljubezen? Kdo dal nam je srce, ki zanjo bije? Brez teme ali solnca tega Bog? Kdor ni zajet v njen čarodejni krog, mu najsvetlejše solnce mračno sije.
Najlepša pesem v tej zbirki je poleg Rdečih kamelij »Večer na Gradu«, idejno in formalno do* vršena je:
»Oj človek tam doli!
Kot z listom veter se z usodo igra,
nenehoma ti srce v nemirih trepeta,
iz dneva v dan upa in čaka — česarkoli.. 1
Ali čuj glas zvona! —
Iz tistih višin je brez kraja in dna.
kjer na perutih srebrnih opalnih sfer
nad tabo Večnost plove,
Večnost zove ...
Slab je »Odmev«. Čas je že, da nehamo s po--gumom, komaj Oton Zupančič ga je dobro uvedel v verz. Močne so pesmi Krasa »Dobrdobska plas nota« in »Siva pesem«.
Tiho, tiho je nad grobovi.
Solnce vozi po sinjem lazurju
v visoki poldan:
iz vrst nepreglednih,
od severa, juga, zapada in vzhoda
bude se glasi milijonov
zapuščenih, pozabljenih
se družijo glasi milijonov
v bučno zamolkli podzemeljski zbor:
O, ubili, ubili so nas,
življenje smo ljubili. . .
Zares je siva pesem Krasa, da nad njim »še solnce posivi« ...
»kamen trd tako, da še solze bridkosti ne popije . ..
Tudi za Gradnika je Kras le kamen, kamen, kamen, a je mogoče še drugačno gledanje na Kras: Dora Grudnova je le mogočno doumela burjo:
A nad mano v vrhovih
borovci pojo:
njih spev je veličasten
(kot orgelj bučanje v katedrali)
ko se jim burja v vrhove zapleta;
enkrat med njimi ujeta,
težko se spet jim izvije;
in kakor molitev, v sinjino kipeča,
so divje nje melodije ...
Lepše pesmi o burji nam bo težko še kdo na« pisal.
Opatija in morje pa je inspiriralo pesemci »Rdeče kamelije«:
»Cvetoči grm rdečih kamelij
rubini žareči v smaragdni zavesi.«
so kot kaplje krvave iz srca vesoljne ljubezni...
In v tej ljubezni: »ah, med kamelijami rdečimi
mogla bi umreti...«
Pesmi Dore Grudnove so izšle o Božiču; o Božiču ne cvetejo kamelije. Zato se nekatere niso mogle popolnoma razcvesti, nekatere so pa tako dehteče, da se kar čudiš, da so mogle vzcve» teti o Božiču. Vse pa jih je povezala pesnica v »girlando« na čast Lepoti...	Esen.
Vladimir Perhavec: Pesmi, Ljubljana 1932.
Ovitek Bambič.
Pesnik je uredil zbirko kronološko, jo razdelil v 3 dele: Trst 1916—1917, Ljubljana 1924., Sežana 1926. V I. delu je mnogo pesmi študentovsko sla* bih je pa tudi marsikatera priprosto lepa:
Čas ni zdaj za poezije,
zdaj kraljuje bridki meč;
pesmi sreča zdaj ne sije,
Čas je tisoč strtih sreč ... (Str. 7.)
Pesmi naj stražijo dom drage, spomladi naj bodo cvetje, pozimi beli sneg, vendar bo pesnik vstal sam ob morju:
Peni se morje in šumi, šumi. Kaj mar mu za mojo nesrečo. Tovor za tovorom neutrudno vali na skalno obal se penečo. (Str. 13.)
Tolaži se z nekako filozofijo, ki jo naznači v »Belih križev štiri moja pota meri« .. .:
K nesmrtnim idejam, v svet neporušljivih vrednot se zateka in sledove so pustila v njem tudi vojna doživetja. Mala pesemca »Na nebu mcs sec plava« se mi zdi silno originalna, ob samotnem grobu poje čriček žalostno prej neznano mu pesem.
»Mojemu Narodu« je tradicionalna; »življenja uganke« je že slabo reševal Anton Aškerc, utrinki bi lahko izostali.
Čudežno nam slika pesnik razdaljo med se< boj in Marijo v »Ave Mariji«.
Impresije, ki jih je podal v drugem delu se mi zde lepše od njegovih filozofskih, do nepoetič* nosti izzvenečih razglabljanj. Tako »Samotni Brest«, »Na oknu«, »Sneg«, »Na Triglavu«. Take drobne stvarce je pisal pri nas le še Joža Lovrens čič v krivično pozabljeni »Deveti deželi«, le da so Lovrenčičevi stihi močnejši, ekspresionistični.
Niti »Sežana« ne razvedri pesnika in tudi nje« govi verzi ne postanejo boljši.
»Kaj videl v tvojih sem očeh ... A ti — li strma si gora, ledeno brez življenja polje, li živa megla si voda in mrtva duša le brez volje? O, tvoja senca sem bila, mi tiho zašumelo je vesolje.«
Le v »Marti« bolj kot v vsem njegovem filo« zofiranju in v »Simfoniji« sem začutil močno duhovnost:
O, boj se, Marta, ker mladost pogublja
bolestnih upov in pričakovanj
in boj se plamena ljubezni zublja,
ki pali, neti le, kar se obrača nanj.
O, Marta, glej, da boljši del si boš izbrala,
kot si izbral soneta je poet,
da ti v naročje lepša bo usoda pala.
Giovanni Papini je napisal roman »Dovršen človek« (Un uomo finito). Ta roman se razvija po nekakih glasbenih akordih duše: adaggio, presto, tempestoso zopet piano... Perhavec ne pozna Papinija, o tem sem prepričan, nam je pa te ulomke svoje duše lepo podal v »Simfoniji« ...:
In burno se prelivajo akordi, iz trdih durov v mehki mol, sedaj kot v pesmi divji hordi, sedaj kot tiha tožila bi bol.
O stilu, gramatičnih in oblikovnih napakah Perhavčevih pesmi ne bom govoril, o tem naj govore profesorji, filologi in podobni ljudje, če bodo hoteli ponižati se tako daleč. Ni vzrastel samo iz Krasa, ampak tudi iz italijanske in nem« škc besede in to se njegovim verzom pozna.
Več je v zbirki kaosa kot oblike, ali iz kaosa se zasveti sem pa tje biser, mehko občutje iz na* rave in tu nam bi nemara pesnik lahko znal še kaj lepšega povedati; ko bo že pozabil na to zbir< ko, ki je nedovršena, kot je pač še nedovršena vsa njegova pot.	Esen.
Janko Kač: Grunt. Roman v treh delih. Za* ložba »Zemlja« v Ljubljani. Cena broš. 40 Din. vez. 50 Din.
V brezbarvnosti namišljenega kozmopolitizma. v katerega so zabredli naši sodobni pisatelji, išče človek zaman obraz našega človeka in zaman pri« sluškuje, da bi zaslišal saj slaboten jek slovenske duše. A njegov trud je zaman, ker v splošnem kaosu nekakšnih utrjenih socialnih načel in navi* dežno realiziranih figur ne srečaš človeka, ki je naravno sestavljen iz resničnega mesa in kosti, in izmed milijon in milijon mrtvih črk, ki se vrste po gladkem papirju, te ne pogleda niti enkrat živa
duša, ki je vsaj za senco podobna slovenski pravi duši. Ako bi človek veroval besedam pisateljev, bi strmeč dognal, da se je ves svet socializiral in postal ena sama delavnica, ki ne pozna nobenih razlik med onimi, ki se gnetejo po tej preozki delavnici. Ker se je socializiral ves kulturni svet, se je naravno socializiral ne samo v duhovnem, temveč tudi v življenjskem oziru. Vsa snov v socializirani literaturi se mora tedaj sukati samo okrog tega, kar je v zvezi s socialnimi problemi, a vsa snov, ki je izven tega kroga, ni vredna in ni prikladna, da bi se jo literarno obdelovalo, ker v nji ni najti niti sence človeškega duha, objemaš jočega vesoljstvo. Narodi so izginili, izginile rasne posebnosti, miselnost se je posplošila, sever je podoben jugu, vzhod zapadu in človek je pos doben človeku, kakor je delu podobno delo, ki ga morajo opravljati ljudje. Razlik ni v mišlje* nju in ne v življenju, še najmanj pa ni narodnih posebnosti, ker je pojem »narodnost« postal že smešen anahronizem.
Slovenska oficielna literatura je postala na; ivna in hoče slikati razmere in ljudi po velikih industrijskih državah. Ljubimkuje posebno z Nemci in Francozi; nemški in francoski proletarec nas gledata izza megle naše sodobne knjige, gos vorita nam v našem jeziku o naših razmerah in silnem socialnem trpljenju vsega naroda, kakor da je naša domovina od prvega do zadnjega člo* veka samo ena familija proletarskih zavržencev in mučencev. Inozemstvo bi si gotovo prevzelo to naziranje, ako bi čitalo našo sodobno litera* turo, in bi niti v sanjah ne moglo verovati, da je Slovenija v resnici samo kmetska dežela, ki šteje le malenkosten odstotek pravega delavstva, pa čeprav vštejemo v ta odstotek tudi ono delavstvo, ki je po poklicu tudi kmetsko. O socializiranju našega naroda, kakor ga opisuje sodobna litera* tura, ne more biti niti govora; to naivno sociali* ziranje je samo umetna posledica, ki jo je zagre» šilo slepo posnemanje sodobne literature velikih narodov, ki imajo v resnici veliko večino delav* stva v svoji lastni sredi.
Naša sodobna literatura je samo prehodna in ima samo prehodno vrednost, ker je zatajila pravo bistvo svojega naroda. Dela pa, ki bi se ukvarjala res z bistvom naroda, so pa le redka, ker vsi pisatelji hlepe po čim večji modernosti in s svojo kritiko odklanjajo vsa dela, ki se bavijo s pravim licem in s pravo dušo slovenskega ljud» stva. Toda pri Kačevem, pravkar izišlem romanu »Grunt« se bo pa ustavil marsikdo in bo pričel razmišljati o pravih potih, ki naj jih hodi naša li* teratura. in bo dognal, da je možen samo en iz» hod iz kaosa naše sedanje prehodne književnosti, in ta pot vodi samo nazaj k narodu, k resničnemu slovenskemu življenju in mišljenju.
Janko Kač se je izkazal kot fant, ki je fana» tično zaljubljen v kmeta, v njegovo govorico in obožuje njegove prastare običaje, a tudi njegovo trmasto, ■ dosledno naziranje. Vsled tega je po* stal zgovoren, nepopustljiv zagovornik onega grunta, ki je našemu človeku mati in grud, iz kas tere sesa življenje in vse fizične in duševne sile, a je tudi moloh, kateremu se žrtvuje toliko krepkih in mladih življenj. Grunt je našemu člo» veku prvo, za njim šele pride denar, za denarjem postave, a daleč za vsem tem prihaja šele Bog. Za grunt žrtvuje dušo in zaradi grunta se ne boji niti vraga. Za grunt tudi ubija in ne smatra tega za greh ker mu nihče ne more reči, da je storil zločin, če ubije grabežnika posameznega grunta. Grunt je nedotakljiv, ker je zemlja več kakor ljudje, postave in bogovi.
Sila, ki jo predstavlja grunt sam na sebi, je v svojem čaru prelestna, a je tudi grozna, ker ie prežeta in prepojena s krvjo sto in sto rodov. Malik je, ki stoji pred človekom noč in dan in neizprosno zahteva od njega, da kleči neprestano pred njim na kolenih in mu žrtvuje sleherno mis nuto in sleherno misel, življenje in smrt. So po« stave, ki jih človek ne sme prelomiti nikdar, a če zahteva strašni malik, se jim človek roga naravs nost v obraz in zataji na njegov migljaj Boga samega.
Te silne probleme je hotel razrešiti Janko Kač v svojem »Gruntu«. Proučil je tri rodove, sledil jim je pri vsakem koraku in dognal marsikatero skrivnost grunta, ki se je nam do sedaj zdela nerazrešljiva. To zasledovanje mu je bilo tem lažje, ker pozna kmetiško življenje kot nihče med nami. Pač se je zdrznil pred zamotano, kot sfinga se režečo gmoto, ki predstavlja grunt, a je vendar šel bodro naprej in nam je pokazal to lepo in strašno pošast od strani, ki je pri nas še ni mogel pokazati noben pisatelj, dasi se je marsikdo tru* dil, da bi pogledal sfingi naravnost v obraz.
Tragična krivda Kačevega »Grunta« se za* čenja pri okrajnem sodišču na številki 16, kjer se mladi Kolenc pobota s svojo zapuščeno ljus bico zaradi svojega nezakonskega otroka. Greh je bil storjen in kazen za ta greh je prešla na nje* govo ženo in njegovega zakonskega otroka in na še nerojenega vnuka. Grunt je ostal neomade* ževan, a je z neizprosno usodo zasledoval svoje lastnike. Glavni krivec umre tragične smrti, za* radi grunta postane njegova žena dvakratna mos rilka in zblazni, poslednji Kolenčevega rodu po; gine klavrno med vojno, potem ko je na nepošten način ukradel svojemu polbratu nevesto; grunt triumfira in postane last onega, ki je imel po naravnih in božjih postavah edini pravico do njega — last zavrženega nezakonskega otroica. »Propadlo je ime rodu, ponos grunta skozi šest
stoletij. Grunt pa je ostal.« Ostala je sfinga v svoji prelesti in še bolj v svoji grozi.
To je ogrodje obširnega romana, ki se raz* pleta do konca z neverjetno živahnostjo, z obil* nim sarkazmom in ljudskim humorjem. Pred nami se odpira precejšen kos savinjskega kme* tiškega življenja, ki ga pisatelj pred nami raz* galja širokogrudno in brezobzirno kakor vesten kronist. Proniknil je popolnoma v to življenje in ga nam kaže od solnčnih in senčnih strani. Ljudje v romanu so živi in so menda res živeli in menda še vsi žive. Zakaj značaji, ki nam jih Kač riše, so tako resnični in naravni, da jih je moglo izoblikovati samo resnično življenje. Člo* veku se zdi, ko bere to povest, da gre mimo njega v kinematografskih posnetkih vsa savinjska Grob* Ija, kakor je živela v zadnjih sto letih, z vsemi svojimi ljudmi, z vsemi svojimi nezgodami, z ve* selimi in žalostnimi dnevi.
Janko Kač ni noben oportunist in idealist, temveč samo resen in dosleden naturalist, ki se ne ustavi niti pred največjo človeško grdobijo, ki jo pa opisuje s svežim, le njemu lastnim sar* kazmom. Razmer, ki so vladale med vojno med našimi kmeti, še ni nihče opisoval boli nazorno in bolj sočno. Dejanje samo pa je v romanu bo* gato in se razvija iz poglavja v poglavje naravno in lagodno. Karakterizacija posameznih junakov jc pravilna, samo lik Janeza, poslednjega Kolenca. je preslaboten in napram drugim krepkim likom premedel in težko verjeten. Konec pa je izvrstno posrečen in poln silne dramatike.
»Grunt« je velik slavospev našemu kmeti* škemu življenju, slavospev, ki bo odjeknil po širni domovini, saj takega slavospeva že dolgo nismo slišali, zlasti ne v povojnih letih, v dobi r-aše ne* naturne socialne literature. Kačev »Grunt« mo* ramo smatrati za najboljše resnično narodno delo, ki mu nimamo primere v naši povojni književ* nosti, s tem delom nas je Kač spet približal na* rodu, čigar pravo dušo smo že več kot deset let popolnoma zatajevali, ker nam je bilo srcu bliže to, kar ni bilo in ne bo nikoli narodno. Pozab* ljena in v literaturi neobdelana savinjska dolina pa je našla v Kaču svojega glasnika, svojega poeta in umetnika, ki bo oblikoval v drznih po* tezah in podobah njeno življenje, da nam bo glasen klicar. ki nas bo trdo pozival, naj se vr* nemo tja, odkoder smo izšli — v zemljo domačo, k rodni grudi, ki nam je dala vse, a ji mi ne
damo ničesar.
Josip Vandot.
Iz mladinske književnosti.
Naša mladina pač nima vzroka, da bi se pri* toževala radi zapostavljanja od strani naših pesni* kov in pisateljev. Mladinska književnost raste od dne do dne in je postala v zadnjem času ne*
verjetno plodovita. Na vseh koncih in krajih se pojavljajo knjige in knjižice z večjim ali manjšim uspehom, dobre ali pa slabe vsebine, kakor pač nanese. Človeku se zdi, da je dandanes izdajanje mladinskih knjig prav posebno rentabilno, če pa že ni dobičkanosno, vsaj velikih izgub ne prinaša. Napredek je pa vsekakor, da prihajajo na knjižni trg po večini izvirne stvari domačih pisateljev, ki so produkcijo neumestnih prevodov potisnile po* polnoma v stran.
Minili so časi, ko so se šopirile po naših mla* dinskih odrih razne tuje Snegulčice, Trnuljčice in Pepelčice. Dandanes imamo v zalogi vse polno domačih del, domače vile in palčki in povodni možje preplavljajo mladinske odre in domače pravljice so prišle končno vendarle do svoje pra* ve veljave. Siromašna in nebogljena mladinska dramatika se je po vojni tako razmahnila, da se moramo v resnici čuditi. Seveda je v tej nadpro* dukciji mnogo kaosa in mnogo smeti, med kate* rimi ne najdeš niti enega dobrega zrnca, a se med njimi vendar včasi zasveti tudi biser, ki je vreden, da si ga mladina natančno ogleda, ker je lepo zbrušen in predstavlja precejšnje bogastvo v naši literaturi.
Pavel Golia ni radi tega naš prvi pisa* telj mladinskih iger, ker nam je prvi napisal otro* ško dramo, temveč radi tega, ker nam je napisal najlepše mladinske igre. Z odra je pregnal šablon* sko igračkanje vil. škratov, zakletih princezinj in princev, na njihovo mesto pa je postavil našega pravega otroka iz krvi in mesa; dasi ga na zunaj zavija v pravljično kopreno. je vendar otrok, ka* kršen je v življenju, otrok, ki se bori z naravnim pogumom in naravno vedrostjo proti socialnemu zlu, s katerim ga obsipa človeška družba. »Pe* terčkove poslednje sanje« so bile prvi njegov otroški protest proti krivicam in nasilju, ki se ga poslužujejo močnejši napram slabšemu. Njegove igre niso prazni prizori otroških domislic, kapric in pedagoškega moraliziranja, temveč so živjjenje, a ne malo življenje, kot si mislimo, da ga živi otrok, temveč veliko življenje, ki ga živi tudi otrok, a ne samo odrasli. V drami lahko nastopa tudi otrok kot glavni junak, saj so zapletljaji v njegovem življenju včasi še bolj zamotani kot v življenju odraslih. Pisatelj mora samo poznati otroško življenje in če ga pozna do skritih glo* bin, mu bo pač lahko, da ustvarja iz tega na videz neznatnega življenja ne samo dramo, temveč drame. In to je vsa skrivnost, iz katere črpa Pavel Golia svoje mladinske drame.
V zadnjem času sta izšli v založbi Učiteljske tiskarne njegovi mladinski igri »P r i n c e z k a ' n pastirček« in »J tj r č e k«, V ljubljanskem gledališču sta želi mncgo najlepših uspehov in sta se razširili po naših podeželskih odrih in kritika ju je povsod pohvalno pozdravila. Obe igri sta
polni dejanja, živahnosti in poezije. V igrah za» hteva otrok pravljičnega razpoloženja, ker hoče v živih podobah gledati svet, ki si ga je ustvaril v svojih pravljicah, in ta svet slika Golia z onimi barvami, ki se mu zde najbolj prikladne in naturne. Vse osebe v njegovih igrah so ljudje, a ne lutke, kot jih večinoma slikajo pisatelji v svojih igrah. A za Golio je značilno, da rad personificira, ka» dar operira z nadnaravnim svetom, kar je samo na sebi edino pravilno, ker nam na ta način pričara pred oči prizore, ki niso samo lepo poetični, tem» več izražajo na najlepši način celotno razpolože» nje, česar bi ne moglo izvršiti niti sto in sto vil in palčkov.
V Golievih igrah najdemo povsod otroški je» zik in njegovi dialogi so popolnoma prilagodeni otroški logiki. Povsem pa ima smisel za prehod iz afekta v afekt, ki je značilen uprav pri otrocih; poslcdica tega pa je naravni otroški humor, ki ga najdemo v njegovih delih, humor pa ljubi otrok tudi pri tragičnih scenah, saj ima jok in smeh v enem rokavu. Kar pa dela Golieve otroške igre privlačne, je njihova velika pesniška in umetniška vrednost, ker so v resnici dramatične in zgrajene po vseh pravilih dramatike. »Princezko in pastirč» ka« moramo prištevati med naše klasične mladin» ske igre, prav tako »Jurčka«, dasi v fabuli ni tako mnogovrsten kot »Princezka« in ker preveč spominja na nemško pravljico »Tischlein, deck dich.« A vendar je tudi »Jurček« delo, ki ima vse sijajne vrline Golievega duha in vse pristnosti na» šega razgibanega človeka.
Ivan Albreht je popoln kontrast Pavla Golie. Saj tako se nam zdi, ko beremo njegovo najnovejšo zbirko otroških iger »Takih pet za mladi s v e t«, ki jo je izdala tudi Učitelj» ska tiskarna. Albreht gleda svet od žalostne strani tudi tedaj, ko piše za otroka. Po njegovih igricah hodi bolest, hodi žalost, govori obup in kesanie zaradi storjenega greha. Nastopajo pač otroci, ki govore včasi v pobožnih izrazih, včasi modrujejo, a vendar človek med njimi zaman išče naših otrok, naših resničnih otrok, ki med sabo govore vse drugače in mislijo bolj posvetno kot otroci v Albrehtovih igricah. Njegovi otroci niso na» turni, ker nimajo smisla za realno življenje, in so bolj eterična bitja, ki jih ustvarja domišljija, in zato otrok ne more simpatizirati z njimi tako, kot bi zaslužili. Religijozni čut je sicer pri otroku precej razvit, da bi ga pa razodeval na tak način, kot ga razodevajo otroci v »Snidenju« in »Daru luči«, je pač težko, ker bi morali biti že na zemlji svetniki, če že ne angeli. Take igrice bodo sicer prav dobro prišle »Marijinim vrtcem« in njim sorodnim verskim družbam.
V vsej zbirki je pač najboljša in najdovrše» nejša »Sirota Jerica«, ki jo je že pisatelj na svoj način povzel po narodni baladi. Snov je že sama
na sebi skrajno žalostna, a na odru postane na» ravnost obupna in žalostna, žalostna, da se mora mladina jokati od kraja do konca, ker igra nima niti enega veselega prizora, da bi vsaj malce po» tolažil to žalost. Sama na sebi pa je igra lepo dra» matsko delo, ki je polno vrlin in efektnih scen. Pisatelj bi bil dobro storil, ako bi bil vpletel vsaj eno, malo bolj veselo osebo, ker bi bil s tem mnogo koristil igri, otrokom pa napravil veselje.
Igra »Vesna« je nacionalna, a mislim, da je za mladino pretežka, ker ne bo zmagovala težkoč dialoga. Lutkovna igra »Koren lečen« je edina, ki je zasoljena z dobrim otroškim humorjem, dasi ni po vsem dosledna, kar zadeva izvedbo. Vsa zbirka je v pesniškem oziru jako dobra, posamezni prizori so slikani res dramatično in igrice bi lahko doživele na mladinskih odrih lepe uspehe, če bi jim pisatelj vdahnil tudi malo otroškega veselja in malo več otroške istinitosti in malo manj ver» skega kolorita. Saj je »Sirota Jerica« v resnici lep dokaz, da je v pisatelju močna dramatska sila, ki bi nam v drugačnih okolnostih ustvarila delo, ki je visoko nad tem, kar je do sedaj ustva» rila naša mladinska literatura.
Tone Gaspari je izdal v Učiteljski ti» skarni koroško pravljico v petih dejanjih pod naslovom »Divji mož«. Ta igra ima precejšnjo literarno vrednost, ne samo radi tega, ker ji je snov zajeta iz koroškega ljudskega življenja, temi več ker je v resnici polna narodne poezije in razpoloženja. V dejanju je bogata in prekvašena skozi in skozi s pravim pravljičnim humorjem, ki je mladini posebno pri srcu. Pesnik je znal spretno vplesti v igro koroške običaje, zlasti pa se mu je silno posrečil ples pod vaško lipo pri Ziljanih. V karakterizaciji posameznih oseb je siguren, dra» matski razplet je naraven in v izvedbi nikjer pri» siljen in povsod dosleden, da zveni vsa igra kot domača koroška pesem, kjer se čudovito menja» vajo veseli in žalostni akordi. Nejasna postane samo v prizoru, ko zgori zlati las in zraste iz zemlje drevesce. Ker ima vse to alegoričen zna» čaj in pomen, bi bilo prav, da je to označeno bolj določno in precizno in bi gledalec razumel konec v pravem smislu. »Divji mož« bo zaradi svoje pestrosti in še bolj zaradi svoje pesniške iskrenosti ostal na repertoarjih naših mladinskih odrov vse dotlej, dokler bo živel na Koroškem še en človek, ki bo razumel melodijo gmajnice in izara, in bo lipca ob Žili dro dišala.
F ran j o Lovšin je po narodnem motivu napisal čedno mladinske igro v treh dejanjih »Desetnik in s i r o t i c a«. Godi se v triglav» skem kraljestvu in ima prav lepe in efektne pri» zore. Pravljična vsebina se tesno naslanja na gorsko okolico in je povsod živahna in teče v gladkem tempu naprej. Tudi globokih in pravih dramatskih mest ne primanjkuje igri, ki je pisana
vseskozi v otroškem duhu in jo bodo radi tega otroci povsod igrali z velikim veseljem in pridom. Izdal pa jo je pisatelj v samozaložbi.
Manica Romanova je širnemu našemu svetu znana kot dobra prijateljica ljudskih iger. Kot izredna prijateljica mladine pa se ukvarja v zadn jem času prav posebno s pisanjem otroških reči. V založbi Učiteljske tiskarne je nedavno iz» dala mladinsko knjižico, obsegajočo dve igrici. »Sestrin v a r u h« je srčkana in priprosta eno» dejanka, iz katere se smeje razbrzdan otroški hu» mor od začetka do konca. »Čarobna košara« pa je zdravstveno poučna enodejanka, ki bo prišla prav marsikateremu učnemu zavodu, ker je jako nazorna. Njena narodna igra v treh dejanjih »Krst Jugovičev«, ki jo je izdala tudi Učiteljska tiskarna, sicer ni namenjena mladini, je pa vendar svojevrstno delo, polno zdravega narodnega humorja, in ker je namenjena Sokol» stvu, jo bodo povsod uprizarjali, zlasti pa še v krajih, kjer Sokol še ni ustanovljen, in tam. kjer se namerava ustanoviti.
Da je Manica Komanova v resnici spretna mladinska pisateljica, je pokazala v svoji naj» novejši knjigi »Slike, zgodbe, šale — vse za moje male«. Knjiga je tako obširna in na» trpana z vsestranskim gradivom, zajetim narav» nost iz otroškega življenja. To gradivo pa je bo» gastvo zares, kajti v knjigi ne naletiš niti na eno prazno stran. Manica je znana humoristinja, a njen humor je res prisrčen in naraven, kadar go» vori mladini in o mladini. Poleg vsega tega pa tudi ve, kaj je otroku najljubše in zna z njim kramljati v pravi otroški govorici. V knjigi je sestavkov nebroj, živih, pisanih, zanimivih, da se otrok kar ločiti ne more od nje, zlasti ker jo oživljajo mnogobrojne risbe Pirnatove in Kambi> čeve. Prištevati jo moramo med najlepše mladin» ske publikacije zadnjih let in radi nje se pisate» ljica nikakor ne bo mogla rešiti pred nazivom, ki je izšel iz otroških krogov — »tetka vseh naših otrok«. Otroci so pa odkritosrčni in so uganili popolnoma prav. Tetka pa jim mora še dolgo, dolgo pripovedovati.
Pavel Flere je mladinski pisatelj, ki ga prav posebno odlikuje lahkoten in prožen slog ter je izvrsten pripovedovalec krajših stvari, zla» sti pravljic. V založbi Učiteljske tiskarne so izšle njegove »Pravljice« v elegantni, krasno izvr» šeni opremi in z risbami Maksima Gasparija. V tej knjigi je Flere zbral 38 pravljic, ki jih je pri» redil na svoj način po pravljicah, ki jih je po ve» čini Mati.ia Valjavec svoj čas priobčil v »Sloven» skem Glasniku« in drugi v »Slovanu«. Toda Flere je zajel iz njih samo snov, pripoveduje jih pa v svojem slogu, ki je jako prikupen, jasen in prila» goden otroškemu duhu, tako da bo mladina z na» slado čitala njegove pravljice. Razdelil jih je v
šest skupin, da v resnici kažejo prijetno mnogo» vrstnost in pestrost. Kar jih pa dela še posebno privlačne, je čisti, narodni jezik in izrazi, ki jih pozna med nami le malokateri pripovedovalec pravljic. Knjiga je v polni meri obogatitev naše mladinske literature.
Lojze Zupane nas vodi v svojih »B e 1 o» krajinskih pripovedkah«, ki so izšle pred kratkim v Učiteljski tiskarni, po veseli in šegavi deželici onkraj Gorjancev. Pripovedke so prav priproste ter imajo popolnoma belokrajinski kolorit. Pripovedovane pa so z otroško nasmeh» ljivostjo, kar jih dela še prav posebno prikupne. Mladini bodo napravile veselo urico, dasi se ne ukvarjajo z bogve kako velikimi in novimi pro» blerni in zapletljaji. Pripomogle pa bodo v veliki meri, da se spozna tudi mladina s pozabljeno de» želico, kjer žive tisti bodri ljudje, ki jih opisuje Zupane in jih v njegovem tekstu riše Maksim Gaspari, oba pa sta opravila svoje delo prav dobro.	josip Vandot.
Milica Stupanova: Kako vzgojim svojo de»
co? Založba revije »Žena in dom« v Ljublja» ni. Tiskala Ljudska tiskarna d. d. v Mariboru 1932.
Zanimiva, 148 strani obsegajoča knjiga bo dober in koristen dar slovenskim materam. Avto» rici se pozna, da je učiteljica. Njeno razpravljanje o vzgoji dece ni prekucuško. Nikjer ne priporoča eksperimentiranja, vendar računa z nazori, spo» znanji in stremljenji naše dobe.
V zanimiva poglavja razdeljena snov podaja za naše razmere res obilo gradiva, obdelanega tako, da je dostopno tudi najširšim krogom naših mater — vzgojiteljic. Dasi se ne strinjam z vsemi njenimi nazori in bi posebno poglavje »Proletar» ska deca« želel širše in globlje obdelano, moram vendar priznati (in to tudi z veseljem storim), da je knjiga kot eden prvih poskusov dobro zasta» vila. Problematično je tudi vprašanje, ki ga pisa» teljica načenja v poglavju »Verska in nravna vzgo» ja v družini.« Večini bo sicer zadoščalo, vendar bi želel, da bi v prihodnjih izdajah skušala pisa» teljica objektivno obdelati vse smeri, v kolikor prihajajo za nas v poštev. To bo mnego dvignilo notranjo vrednost knjige in razširilo tudi nje praktično uporabnost.
Skoro odmerjeni prostor mi, žal, ne dopušča, da bi o tej zanimivi publikaciji napisal oceno. Ako mi bo dana prilika, storim to kasneje. Za danes na delo samo opozarjam in ga našim družinam prav toplo priporočam.
Koledar revije »Žena in dem za leto 1933.
je praktično urejen in prinaša poleg običajnega koledarskega gradiva prav zanimive članke in sestavke iz najrazličnejših panog. Besedilo poživ»
Ijajo številne slike. V leposlovnem delu sta Ine Slokanove »Dve sliki iz vsakdanjosti« prav zani« mivi, V celoti bodo naročnice gotovo vesele in zadovoljne s koledarjem in jim bo zlasti dobre« došlo število praktičnih tabel, kamor bodo lahko zapisovale vse nihanje svojega gospodinjstva.
Revija »Prijatelj« je z novim letom začela izdajati serijo knjižnih edicij »Prijatelj e v a I i t eratura« (Evalit). Kot prva v tej zbirki je izšla francoskega pisatelja Pierre«a Benoit«a »A t« 1 a n t i d a« v prevodu Ivana Tominca. Svojevrst« no zanimiva knjiga se odlikuje po bujni fantaziji, k; prehaja včasih že v pravljično grotesknost. Kot razvedrilno čtivo jo bodo naročniki gotovo radi sprejeli. Škoda, da prevajalec ni napisal par besedi uvoda, ki naj bi sploh bil v navadi pri vsakem prevodu. Prevod sam ima nekaj jezikovnih žuljev, ki v slovenščini preveč očitujejo francosko po« rodnišnico. V interesu založništva, prevajateljev in čitateljev bi bilo, da v nadaljnih edicijah ta nedostatek kolikor mogoče izgine. In še tole bi omenil: Uspešna podjetnost založništva je vzorna. Ali se ne bi bilo mogoče odločiti v seriji bodočih let za kako izvirno edicijo? Kakor namreč spoš« tujem prevodno literaturo in vem, da nam je potrebna, se mi le zdi, da ne kaže mačehovsko prezirati domače produkcije. Saj imamo tudi pri nas avtorje, ki so sposobni večjih tekstov in imajo med občinstvom tolikšen krog čitateljev, da izdanje ne bi bilo združeno z rizikom. Ker nočem nikogar bagatelizirati, ne navajam imen. Mirno pa trdim, da bi založništvo storilo veliko in pomembno kulturno delo, ako bi plodno raz« mislilo moj nasvet. Ob tej trditvi mu želim obilo uspeha in razmaha.	Ivan Albreht.
Anton Mohor: Kosovska drama. Igra v treh dejanjih. Samozaložba. Cena 5 Din. —• V tem delcu nam poizkuša pisatelj predočiti v treh koščkih vso tragedijo kosovskega boja. V treh kratkih prizorih nam kaže vse glavne junake, ki so bili udeleženi pri tej veliki drami. S kratkimi, jedrnatimi besedami nam opisuje dogodke tik pred bojem in tik po boju. Z vsem tem pa je ustvaril dovršeno sliko poloma srbske vojske, ne kakor ga opisuje narodna pesem, temveč kakor je zapisan v zgodovini. Posamezne osebe so ko« likor toliko pravilno karakterizirane in vsi prizori so v celoti efektni in brez pesniških dodatkov, kar je igrici samo v prid.
»Kosovska drama« bo prav posebno ustregla našim šolskim odrom o priliki proslave Vidovega dne, ker vloge niso dolge in se jih bodo otroci naučili z vso lahkoto. Prav tako tudi ne vsebuje nobenih odrskih težav. Šolski mladini je pa ta igrica jako koristna, ker je nazorna in se v nji prikazujejo samo zgodovinski prizori in zgodo« vinske osebe.	Josip Vandot.
Prevodna literatura.
V bolehno slovensko leposlovje se je zaril prevod in preko njega ne moremo. Založništva kar rasejo in kljub razkričanj duševni in gmotni krizi prevodna literatura dozdevno ne pozna za« prek, to se pravi, da je odjemalcev kar zadostno število. Prevaja se vsevprek, kot sem ob priliki že omenil. Več sistema, čeprav ne mislim s tem odrekati temu ali drugemu založništvu trgov« skega sistema. Ne bom se zmotil, če trdim, da je pri vsem edinole trgovsko načelo vodilno in od« ločilno. Zato pa taka raznolikost, zato taka na« kopičenost avtorjev iz ene dobe in pomanjkanje razgledov v literarne globine narodov.
Izmed založb, ki najresnejše streme za umet« nostno razgibanimi prevodi naj omenim: Hram. Modra ptica, knjižne zbirke Jugoslovanske knji« garne etc. (Tiskovne zadruge ne omenjam, ker iz trgovskih ozirov ne čuti potrebe, da bi dajala svoje publikacije v recenzijo nekaterim listom in celo najstarejšim znanstvenim revijam).
Založba Hram je še mlada in ne morem trditi, da je nastala morda iz konkurenčnih razlogov. Zdi se mi, da jo vodijo vse drugačni motivi. Po svojih izdajah se razodeva vsaj tako. Za sedaj omenjam njene tri romane, ki se odlikujejo i po svoji po« membnosti i po svoji opremi in po svoji preva« jalski točnosti in natančnosti.
Victor Hugo: Notre«damska cerkev v Parizu 1482. Roman. Prevedel dr. Janko Tavzes. Ljub« ljana. Samozaložba. Cvet francoske romantike je nedvomno Victor Hugo. V n jem je vtelešeno vse razdobje tako razgibane in zagonetne dobe. Naj« brž nc premore svetovna literatura tako strastnega ljubitelja lepote, strasti kot je Hugo. Slovencem je žalibog Hugo le malo znan. Prevajati ga, se pravi umetniško sodelovati z njim. In zdi se mi. da se tega sodelovanja marsikdo ustraši. No, dr. Janko Tavzes, se pa tega ni ustrašil in nam je dal prevod Notre«damske cerkve. Gotovo prevod ne dosega originala, toda trditi smem in moram, da je prevajalec storil več kot prevajalčevo dolž« nost. Romantično izlepotičeno in stilno izklesano delo nam je prelil v slovenščino, ki mu jo lahko zavidamo.
S tem prevodom smo dobili Slovenci delo, ki je za večne čase umetnina, kajti prebolelo je naj« bolj kritične čase in ni izgubilo na svojem sijaju.
Oprema knjige je dobra, izredno zanimive so pa slike.
Flaubert: Gospa Bovarjeva. Prevedel Vladimir Levstik. To je roman, ki ga svetovna književnost prišteva med najbolj prefinjene analize ženske duše. Mnogo je bilo že prerekanja radi tega ro« mana, toda roman je prebolel vse krize in vsa umetnostna naziranja in je še danes zrcalo ženske omahljivosti rekel bi, čuvstvenosti. Prevod je
oskrbel Vladimir Levstik, o katerem lahko trdim, da je eden najboljših naših prevajalcev. Kajti njegov jezik je naraven in ne išče nikakih prisilje» nih lepotičij in kar je glavno, ni arhivaričen.
Tragika Eme Bovarjeve je tako pretresljiva, da resen človek preide mesta, nad katerimi se je svet nekdaj pohujševal.
Prevod smo dobili sicer že pred vojno, vendar je izdaja pošla. Nič se ni »Hram« prenaglil, da nam je oskrbel nov in izboljšan prevod in poleg tega še v tako razkošni opremi.
Jelušič: Cezar. Založba »Hram« je izvršila veliko kulturno delo, ko nam je predstavila Ce* zarja; dasi bi kdo oporekal, češ, lahko bi ga čitali v hrvaščini ozir. nemščini, vendar bi bili taki očitki odveč, ker je delo tako izrazita umetnina, da nam ni treba biti žal za denar, ki ga damo za ta prevod in ne za čas, ki ga izrabimo za branje te umetnine. Prevod je oskrbel Fran Albreht. V celoti je prevod dober, zdi se mi pa, da bi preva* jalec lahko zadel nekatere finese, ki so izostale.
Tolstoj: Vstajenje. Prevedel Vladimir Lev= stik. To značilno delo Tolstoga smo dobili v prevodu pred kakimi tridesetimi leti. Prevod je bil seveda pomanjkljiv. Založba »Hram« nam je pa dala sedaj to znamenito delo v izklesanem prevodu in v izborni opremi. Zdi se mi, da je to delo za poznavanje Tolstoga odločilne važnosti in je s tem prevodom založba storila veliko kul» turno delo.
Emil Ludwig: Napoleon. Poslovenil Josip Vid« mar. Založila Modra ptica v Ljubljani. To je roman življenja enega največjih vojskovodij sveta. Priznati se mora, da nam je Ludwig znal prikazati Napoleona i kot človeka, slabiča in genija tako nazorno, kot ga nam ne more nobena šolska suhoparna zgodovina. Prevod je lep in oprema je vzorna.
Sigrid Undset: Jenny. Roman iz življenja umetnikov. Poslovenil Fran Albreht. Za to knjigo smo lahko hvaležni i Modri ptici i prevajalcu. Kajti s to knjigo smo dobili delo izredne umeti niške vrednosti, poleg tega smo pa dobili s to knjigo analizo umetniškega življenja, hotenja in zablode. Prevod je razmeroma dober, oprema knjige vzorna.
V. Blasco Ibanez: Krvave arene. Roman, Po« slovenil dr. Stanko Leben. Založila Modra ptica. S tem romanom smo dobili nekak uvod v špansko literaturo in reči moram, da nam je ta roman v resnici dobrodošel. O bikoborbah smo že tolikanj slišali, zdaj pa imamo v prevodu delo, ki nam umetniško prikazuje vse življenje aren. Prevajatelj je znal zgraditi vso to pestrost v res lep jezik, čeprav bi nekaterim stavkovnim tvorbam opo; rekal.
Jugoslovanska knjigarna izdaja dela izrazito katoliških avtorjev, dasi moram priznati, da so ti katoliški avtorji resnični umetniki, čeprav zanis kavam, da bi eksistirala ali katoliška ali proletar* ska umetnost. Izmed knjig, ki jih jc v tem letu izdala, naj navajam sledeče:
Gide: Ozka vrata. Opozoril bi pri tem prc< vodu, da imamo že preveč francoskih romanov. Naglašal sem že, da nam je vse premalo slovan* skih romanov.
Urban: Živi bič. Zame je to razveseljivo dej* stvo, ker smo dobili vsaj eno najlepših slovanskih del! To je roman vojske, toda ne iz jarkov, temi več iz podeželja. Roman je napisal eden najs mlajših slovaških pisateljev in reči moram, da je slovensko prevodništvo dobilo s tem dragocen dar-	J. Plestenjak.
Staroindske basni, bajke in pravljice (Jataka).
Po francoskem prevodu iz sanskrita priredil Josip Suchy. Založba LTčiteljske tiskarne. — Pisatelj Josip Suchv je mnogo potoval po svetu in na svojem potovanju je prišel tudi v Indijo, v de« želo lotosa in gazel, v deželo fakirjev, brahmanov in čudovitih puščavnikov, a lepih pesmi in prav< ljic, v katerih je sveta tudi najgrša žival, ker je bivališče duše. ki se hoče preroditi v nji po svojem zasluženju. Indski pravljični svet je ves drugačen kakor evropski, kar tako rekoč pred = stavlja sistem in ogromni kompleks določenega verskega naziranja, ki se po večini suče okrog velikega Buddhe in njegovih neštevilnih inkar* naeij. Ta pravljični svet težko razume oni, ki nima vpogleda v indsko religijo, njene posebne obrede in naziranja, zlasti pa še radi tega, ker je skoro v vsaki pravljici zapopaden precizen nauk iz buddhistične filozofije in iz skrivnosti duhovne inkarnacije poedinega človeka. Ljudje so dobri in hudobni, ne po svoji lastni zaslugi in po svojem značaju, temveč so dobri in hudobni le zaradi zaslužen ja inkarniranega človeka, ki se mora na višje povelje preroditi baš v formo, ki jo ukazuje to božansko povelje. Človek ne umrje, telo mu razpade samo radi tega, da se človek povrne v drugo obliko in živi na ta način dalje, živi tisoč in stotisoč let. dokler se ne razčisti po tisočih prerojenjih in je svetel kakor bog sam in končno zatone v večno blaženost, ki jo doseže samo v Nirvani.
Če je kdo med nami poklican, da nas seznani z velikim, neizčrpljivim bogastvom indske poe* zije, je to gotovo samo Josip Suchy, ker pozna to poezijo in jo razume kot nihče med nami, saj jo je študiral v njeni domovini, gledal je ljudi in živali, ki jih opevajo brezštevilne, filozofsko na* vdahnjene pripovedke. A poklican ni samo radi vsega tega, temveč v prvi vrsti radi tega, ker je
Suchyju prirojen naravni dar, da zna najti za določne besede sanskritskega izvirnika prave be« sede kljub temu, da je prevajal iz francoščine, o kateri ni niti sledu v njegovem prevodu, ki se čita, kakor da je prirejen po izvirniku samem.
Jataka je naslov številnih pravljic, spisanih v palijskem narečju svetega staroindskega jezika sanskrita, in pomenja vrsto rojstev. In v resnici pripovedujejo vse te pravljice in pripovedke samo o inkarnacijah Buddhe in o dogodkih in prigodah, ki jih je doživel kot inkarnirani človek ali žival. Junak jim je Bodhisattva, pod katerim imenom je mišljen samo Buddha, in vse te prigode so se večinoma vršile za časa benareškega kralja Brah« madatta. Prigode so pa žive in pisane, njih poe» zija je blesteča, kakor je blesteča voda svetega Ganga, svetovni nazor jim je širok in visok kakor Himalaja, besede izklesane in brušene, da zvenč kakor zlato, ki ga božanstvo usiplje na granitna tla brezmejne zemlje.
BuddhasBodhisattva se je v svojem prejšnjem življenju prerodil v neštete oblike: postal je sin ženskega besa s konjsko glavo, Jakkhini imeno> vanega, pognal je svojo mater, bivšo kraljico, v smrt, je služil kralju Brahmadatti, doživel pri niem več nriffod, o katerih prip vedujejo prav« ljice Jatake. Prerodil se je v zajca, v opico, v gazelo, v kmeta, v puščavnika, v razbojnika, v drevo, v vrano, v sodnika, sploh v vse mogoče stvari in stanove, dokler ni odšel kot »vzbujeni« v Nirvano. Vse te pripovedke so v resnici zann mive. ker nam prikazujejo svet, ki ga nismo prav nič vajeni, in nam prikazujejo življenjske nazore in dognanja na način, ki je nam popolnoma nov.
Tndskih pravljic in bajk imamo le malo pres vedenih, a še te so zakopane v posameznih re-vijah, knjižnih izdaj pa še nismo doživeli. Radi tega moramo biti Suchvju samo hvaležni, da nam je pedal v svojem izboru najlepše in najrazlič-. nejše, in to v knjigi, ki ie tako razkošno oprem-, ljena z umetniškimi ilustricijami, da je lahko vzor vsem založbam in izdajateljem. Suchvjev jezik je čist in jedrnat in popolnoma v skladu s prav« Ijično vsebino, v vsem prevodu človek ne zadene niti ob eno jezikovno hibo ali tiskovno napako. Ker se je knjigo od več strani označilo kot mla* dinsko, moram pripomniti, da je Jataka napisana za odrasle, ker mladina nikakor ne bo razumela nenavadnih situacij posamezne pripovedke, še manj pa razumela filozofijo, ki je zajeta v vsaki pravljici, in izvajala iz nje pravilni zaključek. Od< raslim pa bo knjiga dobro došlo razvedrilo pri vsaki priliki in pri vsakem razpoloženju.
Josip Vandot.
Knut Hamsun: Potepuhi. Založba Modra ptica v Ljubljani.
O sodobni slovenski literarni produktivnosti hi mogli marsikaj, ne ravno veselega postaviti. Med drugim tudi to, da se je popolnoma umaks nila prevodni struji, katera vprav v tem času žanje vsekakor odlično žetev. Domača literarna delav; nost je močno padla. Kdo so temu krivi? Ali za« ložništva, ki brezobzirno izdajajo prevode in mogoče odklanjajo radi manjpomembnih nedo* statkov domača dela. ali ustvarjajoča stran, ka* tera si ni v svesti moči izdanja, ozirom nevreds nosti? Naj bo kakor že koli. Ena izmed založ; ništev t. j. »Modra ptica«, je pravkar dala na trg novo prevodno delo »Potepuhe« od Hamsuna Knuta.
Hamsun je stopil pred slovensko javnost s tretjo in, dosedaj najboljšo knjigo »Potepuhi«. Kot je pisatelj Norvežan in kot sta bili prejšnji dve knjigi »Blagoslov zemlje« in »Pan« dvoje pesmi rodni grudi, tako je sedaj to pesem živ< ljenju norveških ljudi. To življenje se zgrinja pred nami v vsej istinitosti, ki leži v slabih in dobrih, prirojenih in nevrojenih rednosti, brez obzira na mogočo manjmožnostno rešitev, katero je izžel avtor iz lastnega dovzetja.
To življenje ni enolično, kot je, recimo, vaško, skrito med verna gorskima rebrima, ono živi, se preliva in zapeni kot morje v fjordu, ki le malokdaj počiva v negibanju. Vedne spremeni; be na otokih in na suhem — zdaj ribji lov ob obali, zdaj na Lofotih, potem zopet semenj, nas kupovanje robe, sušenje rib na klečeh. prevažanja in domače novosti — venomer pestre fabulistič« nost knjige. Da pa je mogel pisatelj toliko snovna priroden in mikaven način predočiti, si je omislil dva človeka — Augusta in Edevarta — mladca nemirne krvi ter ju vodi po zemlji ner* veški. Njuna temperamenta, ki kajkraj planeta na piano z vso jasno in mično resničnostjo, si nista bogve kako navskriž, vedno si v medse» bojnem prisluhnjenju popustita in živita življenje potepuhov. Njuno življenje rabi različnosti, zato sta nestrpna, če jima je treba v kakem kraju ži; veti delj časa. Njuna doživetja so slike vestnega opazovanja v notranjost in avtorju se je nesporno v izrazu kot občutju — pri obeh — zelo ugodno naredilo. Risanje drugih oseb, ki tvorijo nekako okolje glavnima, se je izprevrglo v urejeno, trdno celoto, ki vsak hip pojasnjuje dogajanje glavne smeri dejanja.
»Potepuhi« pomenjajo uspeh založnice, pa tudi slov. prevodne moči. Prevedel jih je Oton Župančič. Njegove slednje prevode poznam in lahko trdim, da je ta poslednji do zdaj najmoč» nejši. Tolike stvariteljske moči v blagoglasju in
slovniški razgibanosti Župančič še ni dal. Med« tem, ko se mi je zdel prevod »Noč po izdaji« (Liam 0'Flaberthy) v nekaterih novostih manj vrednosten, je ta daleko prekosil ostale in trdno dokazal prevodno zrelost prevajalca Župančiča.
Zupane.
Naša tujsko«prometna literatura.
Gospodarske prilike zadnjih desetletij so ust« varile v našem življenju novo panogo, cd katere je odvisen velik del našega naroda. Po tujem vzorcu se je krstilo to panogo za tujski promet, kar sicer ni dobro izbran slovenski izraz, a se je v naši oficielni javnosti tako udomačil in ukore« ninil, da se bo za vedno obdržal in se bo moral z njim sprijazniti tudi najhujši purist. Tujski pro« met je za nas jako važen, ker je za mnoge naše pokrajine naravnost glavni faktor, ki odločuje o obstanku in eksistenci tamkajšnega prebivalstva, ker pomeni zanje prav toliko kot vsakdanji kruh. Tujski promet je posegel globoko v našo misel« nost in človek bi pričakoval, da je ljudstvo pouče« no o njem teoretično in praktično do potankosti. Desetletja se že tako rekcč pečamo s tem aktual« nim vprašanjem, a reči moramo, da smo v tem času le malo, malo razbistrili to vprašanje, vsaj kolikor zadeva teoretiko in z njo v prvi vrsti publicistično literaturo.
V Nemčiji se na poedinih univerzah poučujejo posamezni problemi tujskega prometa, ki je po« stal že prava veda in zahteva vsestranskega in kolikor mogoče detajliranega študija. V svojem bistvu je tujski promet tako kompliciran, da se ne da odpraviti samo z nekaj šablonskimi potezami in statističnimi dognanji, temveč zahteva kakor vsaka druga veda, da se človek poglobi v njegove skrivnosti, a še bolj v njegov naravni ustroj. Tujsko prometna literatura je po drugih državah jako bogata in izbrana, a pri nas se niti iz povojev noče premakniti. Tega pa je krivo ne« srečno dejstvo, da se niti interesenti sami prav nič ne brigajo za to, če se hoče nekaj narediti v tujsko«prometni literaturi, a kaj šele oni, ki se ne čutijo prizadetih pri tej panogi. Kdor pa se ukvarja s tako literaturo, mora biti vedno pri« pravljen, da ga prav oni, za katerih edini interes se ukvarja s to nehvaležno in mučno pisarijo, vsak hip zasujejo z blatom ali pa še s čim hujšim. In to je vzrok, da se pri nas ne razvija in se ne bo mogla tako kmalu razvijati tujsko prometna lite« ratura, saj še niti lastni reviji niso pustili, da bi skromno izhajala, in so jo zatrli, ko se je komaj utegnila ozreti v svet.
Govoriti o naši tujsko prometni literaturi, je kaj lahka stvar, še lažja stvar pa je, študirati jo od konca do kraja, ker je v resnici borna in ma«
lenkostna. V publicističnem smislu imamo samo par pisateljev, ki so dosegli nekaj resnično pozi« tivnega, med njimi naj omenim samo našega naj« boljšega organizatorja tujskega prometa, Vladi« mirja Pintarja in dr. Rudolfa Andrejko. V pre« težni večini obstoji naša tujsko prometna litera« tura samo iz suhoparnih monografij in vodičev po posameznih mestih, letoviščih in zdraviliščih. Dasi moramo reči, da so vse te brošure in bro« šurice sestavljene jako vestno in pedantno, mo« ramo vendar priznati, da to niso nikakšni literarni proizvodi, ker nam prikazujejo samo golo ogrodje, okrog katerega ni nobenega mesa, še manj pa duše. Seveda, temu ne more nihče oporekati, ker so bile knjižice že zamišljene tako in jim je bil program že od začetka tako določen.
Med naše najboljše in najmarljivejše tujsko prometne pisatelje moramo pač prištevati Rudolfa Badjuro, slovenskega Radeckerja. V kratki dobi je napisal enajst del, ki se pečajo s propagando naših krajev. Badjura je v resnici mnogovrsten in ne pozna enostranesti. Ljubi svoj domači jezik, čigar čistost mu je nad vse, ne pusti se obvladati od zapeljive fantazije, a je prijeten kljub suho« parnosti, ki ga zahteva od njega snov, na katero gleda z vso ljubeznijo, in se trudi, da gledamo tudi mi nanjo s prav isto ljubeznijo kot on. Včasi se mu to res ponesreči, ker je stvar že sama na sebi pač premrtva, a v celoti je prikupen vsled svoje natančnosti in širokega vpogleda v krajevni ustroj, ki ga kažejo mnogovrstne pokrajine naše ožje domovine. Delo, ki ga je izvršil do sedaj, je res ogromno, žal pa menda ni priznanja, kakršne« ga zasluži, in ga menda tudi ne zahteva, kakor ga ne bo zahteval pisatelj, ki se ukvarja z bridko pisarijo v prospeh našega tujskega prometa.
V	svojem najnovejšem vodiču, ki nosi naslov »Izleti po Karavankah« nas vodi Badju« ra po gorovju, ki je med našimi ljudmi kaj malo znano in prav nič obiskovano. Karavanke so za« radi svojega čudovitega ustroja jako zanimive gore, a razen Stola, Golice in mogoče še Kepe in Peči ne poznamo med turistovskim svetom nobe« nega drugega vrha. Ves ogromni kompleks, ki se pričenja pri Trbižu in sega do Dravograda in Mozirja, je še nepreiskan. kar je v resnici čudno, če pomislimo, da so Karavanke najdaljše pogorje na slovenskem ozemlju. Odlikujejo se posebno zaradi svoje pisane flore in naravnih prizorov, ki nam jih nudijo na vsakem mestu; odlikuje jih pa prav posebno dejstvo, da so z lahkoto dostopne in ne zahtevajo velike spretnosti v hribolastvu.
V	tem vodiču nam je začrtal Badjura nič manj kot 63 zanimivih izletov, ki jih lahko napravi vsak s to knjižico v roki. Badjura je natančen in po« polnoma zanesljiv kažipot, ki mu lahko zaupa vsak. Izbira tur in izletov ni popolna v celotnem obsegu, kakor priznava pisatelj sam, a vendar je
že s tem delom storil mnogo za propagando naših pozabljenih Karavank. Kar dela vodič prav po» sebno simpatičnega, je to, da se Badjura dosledno drži domačih nazivov posameznih krajev, ki jim oficielno še vedno nismo dali pravih imen, dasi bi bil za to že skrajni čas. Vodiču je priložen pregledni in podrobni zemljevid v merilu 1:300.000.
Da se Badjura živo zanima za naš čisti jezik, dokazuje njegova brošurica »S m u š k a termi» n o 1 o g i j a«, ki je izšla nedavno v drugi, pomno» ženi in izpopolnjeni izdaji. Smuški šport se je pri nas hipoma pojavil in razmahnil; ni čudo tedaj, da smo bili v zadregi glede mnogobrojnih izrazov, ki jih zahteva ta šport že sam po sebi. Tekom nekaj let se je udomačila pri naših smučarjih pra» va latovščina, ki ni bila za nikamor in je bila posmeh našemu narodnemu jeziku. To je napotilo Badjuro, da je pričel med narodom nabirati iz» raze, ki zadevajo smuški šport. Največ pristnih izrazov je našel na Blokah, v domovini slovenske» ga smučarstva. Te izraze je izpopolnil drugod po gorskih kotih, previdno in vestno jih odbiral in preizkušal ter jih zbral v zbirko, ki smo jo krvavo potrebovali.
Badjurova smuška terminologija je v resnici vzeta popolnoma iz narodnega besedila in v njej ni niti enega izraza, ki bi ga bil samovoljno skoval. Zato je lep doprinos k naši jezikoslovni vedi, a še večjega pomena je za naše smučarje, ker se bodo zdaj vendarle enkrat iznebili svoje latov» ščine in nevrednega žargona, ki ni bil nikomur podoben, in v lastnem in v narodnem interesu bo segel vsak smučar po Badjurovi knjižici in bo videl, da se tudi na smučeh človek s človekom lahko pogovarja v pristni slovenščini, a ne samo v latovščini, ki je razen njih še vrag ni razumel.
Razvoj tujskega prometa je direktno odvisen od propagande, ki pa nikdar ne sme biti kričava ali pretirana, temveč priprosta in vprav v pri» prostosti učinkovita. To učinkovitost pa moremo doseči edino le s tiskom in knjigami, ki zgoščeno prikazujejo zanimivosti in privlačnosti propagi-ranega kraja. Tako prikazovanje in slikanje kra» jev je pa umetnost, kot je že propaganda sama na sebi umetnost, ki jo razume samo umetnik. Ne» broj brošur in brošuric o naši deželi se je že vrglo v tujino in reči moramo, da so dosegle uspeh, ker so bile urejene po smotrnih načelih naše Zveze za tujski promet, dasi moramo reči, da te brošure v umetniškem in literarnem oziru niso na višku. Vzrok: nerazumevanje in bagateliziranje tujskega prometa od strani naše javnosti.
Guido Zupan, ki se je v zadnjem času pričel intenzivno baviti s propagando naših mest in de» žele, je vrgel nedavno na knjižni trg dve močni brošuri, izmed katerih ima prva naslov »L j u b » 1 j a n a«, a druga »M a r i b o r«. Ti dve brošuri
sta sami na sebi navadna vodiča, a vendar pre» segata s svojo zunanjostjo in še bolj z vsebino naše običajne vodiče. Zupan ima velik smisel za propagando in pozna njene skrivnosti ter kaprice kot malokdo med nami; zato pa mu je moglo uspeti, da je krenil v pravo stran in usmeril svoje delovanje prav tja, kjer je bilo najbolj potrebno in skoro gotovo najbolj učinkovito in uspešno.
Nesporno je, da je Zupanova »Ljubljana« najbolje urejen vodič po naši prestolici, dasi ima nekaj tehniških in vsebinskih nedostatkov, ki pa nazadnje ne motijo, ker jih človek opazi šele po večkratnem pregledovanju. Razdeljena je brošura po posameznih panogah in vsebuje vse, kar želi vedeti izobražen tujec o Ljubljani. Zgodovina, umetnost, književnost in gospodarske razmere so sicer očrtane skoro v izvlečkih, a so vendar pre« gledne in točne. Tudi slike odgovarjajo popol» noma tekstu in so izbrane menda izmed najbolj» ših, kar jih imamo te vrste.
»Ljubljano« pa je vsekakor prekosil »M ar i» bor«, ne samo z obsegom, temveč z zanimivo vsebino, ki jo prinaša ta vodič. Zgoščeno nam pripoveduje o preteklosti slovenskega Štajerskega, še bolj zgoščeno o zgodovini Maribora, o njegovi politični preteklosti, slovstveni zgodovini in o umetnosti, ki je našla zavetišče med njegovimi zi» dovi. Ne samo tujec, temveč tudi naš človek bo z zanimanjem listal po tem elegantnem, bogatem vodiču in bo našel v njem dosti tega, česar ni vedel in česar ni pričakoval nikoli. Na vsaki strani se vidi razločno, da so pri brošuri sodelo» vali resnični strokovnjaki, Guido Zupan pa je uredil vso obširno in vsestransko snov v umet» niškem duhu, kolikor se pač da pri knjigi, ki nc reflektira na umetnost in literaturo.
Vodičev po vzorcu Zupanove »Ljubljane« in njegovega »Maribora« krvavo potrebujejo vsa na» ša letovišča in zdravilišča, ker z malenkostnimi prospekti in nereprezentativnimi brošuricami ni» kakor ne pridejo bliže do svojega cilja, a bi ga na drugi način dosegli dosti hitreje in ugodneje, bolj ceno in bolj racionalno. A dokler se naša tujsko prometna literatura ne obrne na bolj umet» niško in literarno plat, bo seveda ostala tam. kjer stoji danes, kljub modernim prilikam, ki se menjajo od dne do dne in odločno zahtevajo, da jim sledimo tudi mi. Pa če hočemo ali nočemo.
Josip Vandot.
Seznam knjig, ki smo jih dobili v oceno, priobčimo radi pomanjkanja prostora šele v sle» deči knjigi »Odmevov«. Po možnosti bodo oce» njene vse. Ocena dr. Fr. Dergančeve knjige: Borba zapada in vzhoda izide izpod peresa dr. Franceta Vebra.
ZAPISKI
Ob petdesetletnici rojstva Milana Puglja.
O svojih življenjskih jubilejih človek ne go* vori rad, ker ga z bridko gesto opominjajo, da se ura njegovih telesnih sil dopolnjuje in bo ob* stal kazalec hipoma tam, odkoder se ne premakne niti za milimeter naprej, Človek bi šel rad vase, če bi utegnil obračunati z življenjem in če bi v tem našel vsaj nekaj pozitivnega, a tega ni nikjer, ne v življenju in ne v duši. Govoriti o petdeset« letnici prijatelja, ki mu usoda ni pustila, da bi jo dočakal v svojem bogatem, prevar polnem živ; ljenju, pa je še trpkejše, ker je bilo to življenje prenasičeno z vsem tistim, kar imenujemo pozi* tivno in kar je našlo v tem življenju globoko ko« renine, ki so se razpredle naravnost v narodovo telo in bodo razpadle samo s tem telesom Pri* jatelj pa je šel z mladimi leti od nas, zagrebli so ga valovi mladosti in je nam zapustil samo na* pisano trpkost, z njo pa svojo dušo, ki je bila prebogata in presvetla, da bi se mogla brez sledu strniti z večnostjo in se v pozabljenju razliti v njo.
Jeseni ga je proslavljala njegova ožja dnmo* vina in se mu je hotela izkazati hvaležno za vse tisto, kar je prejela od njega in kar je storil on za njo. Odkrila mu je spomenik na rojstni hiši v Kandiji, njegov marmornati obraz se jc pri* tisnil k steni, za katero so se pred petdesetimi leti prvič ozrle njegove oči v luč sveta, ki po* meni vse in ki ne pomeni nič. Kipar Tine Kos jc hotel vliti v ta obraz vse, kar je bilo značilnega v osebnosti dolenjskega novelista in oboževalca zelenih Krkinih valov; v obraz mu je vlil nemo trpkost, trpkost njegove duše in samo krog tesno zaprtih usten se plazi skrivaj ves oni sarkazem in nasmejana dolenjska ironija, ki so je bile polne njegove besede. To je bil Milan Pugelj, to je njegov duhovni obraz, ki ga gledamo v nje* govih delih: poteze tega obraza je mogel razu* meti samo tisti, ki mu je lahko gledal v dušo. a takih ljudi je bilo le bore malo.
Bučna svečanost je že davno izzvenela z vsemi iskrenimi besedami, ki so se govorile ona dva dneva, zamolknile so tudi neiskrene fraze, ki so se zvijale par trenutkov okrog mramornatega obraza. Ostale so samo one odločne, srčne be* sede, ki jih je kot vznesen prerok izpregovoril gosp. Rostan v imenu vsega dolenjskega ljudstva, zbra* nega okrog svežega spomenika: »Milan Pugelj,
ti nisi umrl in ne boš umrl!« Odmev teh besed zveni še danes okrog spomenika, zveni po dušah okoliških in podgorskih kmetičev, ki se ustavljajo pod mramornatim obrazom in strmč pobožno vanj: tiste oči so gledale njihove težave in muke. smejale so se v njihovem veselju in so morda na skrivaj jokale, ko so bila njihova srca polna gorja. In zdaj je okamenel ta obraz, okamenel, da bo priča vsega tega, kar je videl pod dclenj* skimi griči in kar je napisal, izpolnjujoč zapoved svoje usode in svojega genija.
Petdesetletnica njegovega rojstva je šla 3. ja* nuarja tiho mimo naše javnosti, ki je sicer z vso močjo zavzeta za šumno proslavljanje vsakega majčkenega jubilejčka bogve kako brezpomemb* nega društveca. Mramornati obraz na nizki kan* dijski hišici se je gotovo zganil v jutro tistega dne in se posmejal s svojim hudomušnim po* smehom — hvala Bogu. pozabili so me tam gori oni, ki so metali name kamenje, dokler sem bil živ in dokler se nisem sam izpremeni! v kamen, da pričam sam zase in za besede, ki sem jih iz* nregovoril in ki sem v njih našel mir v kamenu samem.
V struji, no kateri se trenutno mukoma po* tiska naša sodobna literatura, je pač mogoče, da gre človek mimo njive, ki jo ie zoral Milan Pu* «eli s svojimi lahkimi doleniskimi rokami in io noseial z najlepšim dolenjskim cvetjem. A struja snlahne že za prvim ovinkom in se še za korak ne primakne Pugljevemu dolenjskemu solncu, ki nam ho sijalo še dolgo potem, ko ho zaraščena '■'aša struia z vsem mogočim in se je že ne ho rnomnil niti veter, ki bo bril preko pustih moč* var. V kamen uklesana beseda je živa, saj jo je kakor svojo zapoved utisnila tja usoda sama. ki 'tovori iz ust posameznega nesmrtnika, da mu ljudstvo veruje in mu je uteha v njegovem ti* sočerem trpljenju.
Beseda, ki jo je izrekel g. Rostan ob otvo* ritvi Pugljevega spomenika, je postala kamen, ki bo stal oh mramornatem obrazu in aa ščitil in pričal o njem. ki je bil človek in poet in ki smo ga videli iti mimo. a ga nismo spoznali, ker so bile naše oči zasenčene, kakor so zasenčene vsakokrat, ko gre nesmrtnik mimo nas — ne* smrtnik, čigar besede kleše čas v kamen . . .
Josip Vandot.
Grob za grobom. Nemila usoda je zo» pet iztrgala iz vrste slovenskih umetnikov in prosvetiteljev štiri mogočne osebnosti, pisatelje: Antona Funtka (* 30. 10. 1862., f 21. 10. 1932.), Frana Milčinskega (* 1867., t 24. 10. 1932.), Rado Murnika (* 1870., f 6. 11. 1932.) ter prof. Maksa Pirnata (* 1867., t 6. 1. 1933.). — O delovanju vsakega posameznika bodo »Odmevi« priobčili daljši članek.
NOVI D1STIHI.
(Sava R a d i č > M i r t.)
1. Svobodni distih.
Grkom je distihon plakal, v dolgem sprevodu korakal. Ves je poskočen, vesel, kar je svobodno zapel.
2. Distihov čar.
Stari se Grk je pomladil, kot bi ga v raj bil presadil. Voronov, Steinaeh? Nikar! Jačji je distihov čar.
3. Zvon svobode.
Vojska je v top ga stopila. Evo svobodi strašila: vedno zija še kanon! Kdaj ga prelijete v zvon?
4. Romar Petruška.
Duša v samoti mi zdvaja. Tiho, saj nekdo prihaja! Romar, popoten vojščak? To je Petruškin korak.
Romar Petruška, o j hvala! Matuška te je posJala? Golči tri dni, tri noči, kak li se rnajki godi?
5. Cyrano de Bergerac — Lopezu.
Viteški fant, na darilo, moje jekleno rezilo! Tolkel si spretno vihteč, žal, da lesen je bil meč!
6. Izpreobrnjeni marksist.
Cankar, od pet do viška kuta krasi te meniška, molek z desnico drobiš, v levi se bliska ti križ!
7. Hram svobode.
Tempelj za rod pravoveren jel je graditi Prešeren, Levstik in Aškerc sta nam srečno dozidala hram.
V hramu helot pa zavistno slavo zagleda njih pristno: Kakor Herostrat sežgal bi ga najrajši do tal.
Spravi napuh se peklenski Panteon zidat slovenski lastni osebici ker ... On je slovenski Voltaire!
8. Pojoči kopuni.
K vragu pojoče kopune, k vragu izbrenkane strune! Novo sviralo, nov les, strune jeklene počez!
9. Strel iz »Veselega vinograda«.
Mož se napel je, raznožil, kakor da top je izprožil. Puk! le zavekal je strel, svet se za nos je prijel.
10. Fiziognomika.
Dušnih zakladov zrcalo lice je milo in zalo. Sokratov grčav obraz je H krompirjev izraz?
11. Nemške volitve 1932.
Letos nas julija zebe, Nemcem svoboda osebe zmrznila v pasjih je dneh: svastike čar in uspeh!
12. Uporna iskra.
Duše trpljenja so site, z mržnjo kot bombe nabite. Iskre, le iskre še ni, da jim osveto sprosti.
Palico suženj poljublja, iskri v očeh ko dva zublja tlita, žarita, gorje, švigata, ližeta že ...
13. Ljubezen iz navade.
Nagovor: Kaj bi se hlinil in smešil? Vsak bi se jarma rad rešil! Jezik ti hvali krotak, pogled grozi kot oblak.
Odgovor: Kamor se okrene in gane, suženj le suženj ostane: vražja navada je pest, v slast nam pretvarja bolest!
14. Doba volkov in lisjakov.
Čudne doživljamo dnove: same lisjake, volkove zemlja še danes rodi. Ali naj človek beži?
Modro se drži in molči: vsakega volka prevolči, služil ponižno ti vsak bo prelisičen lisjak!
15. Šest skokov ljubezni.
V prvem se skoku ljubavi daleč mladenič ustavi, plaho iz dalje bolšči, lepe boji se stvari.
Z drugim že bliže prihaja, tajno se z drago sestaja, skozi besede, oči duša se z dušo lovi.
Tretji prav blizu ju spravi, glava nasloni se h glavi, roka ročico drži, v prstih vsa duša gori.
S skokom četrtim približa kača se iz paradiža, sladki, opojni svoj strup v prvi izlije poljub.
Peti naskok jo razkrinka, njena je pot brez ovinka, tiho se plazi kot tat, sega po ključu od vrat.
S šestim je kraj poezije: zemlja v temo se zavije, božja podoba zbeži, sram jo je gnusne zveri.
16. Domačija duha.
Spomni se, duh, domačije, krila razpni fantazije, pusti vso zemljo in snov, k sebi poleti domov!
Tamkaj trpinu razpenja svet se brez mržnje, trpljenja, svet fantazije, duha: človek, le tu si doma!
18. Nekdaj in sedaj.
Dece je bilo jecljanje, kakor orožja kovanje. Jezik in meč je skovan, duh, zdaj postavi se v bran! Sredi prirode si božje narod skoval je orožje, ostro zdaj v borbi duhov kresal se meč bo njegov.
18. Indijski kovači.
Črni kovači so znali, kletko so pojmov skovali, vanjo zaprli boga, vzeli ljudem iz srca.
Božji borivci, vstanite, kletko pojmovno zdrobite! Vrača svobodni se bog v srca svobodnih otrok.
19. Indijski atavizem.
Rimana ta-Ae igrača! Ali sanskrit se povrača, ko je le v verzih ves svet golčal kot rojen poet?
20.	Ključ nevednosti.
Ako ne znaš razložiti vzroka, izvora si biti, vse razložiti se da s ključem in pojmom boga.
21.	Dedna neumnost.
Trdi bedakasta misel: grozd nedosežen je kisel! Z lestvo prepriča se vsak, da in kako je sladak.
22. Napredek ali ponavljanje?
Ali v razvoju s prevaro vedno ponavlja se staro, ali nastaja novo? Zna li povedati kdo?
23. Dvojni razvoj.
Čudno, do grobnega roba menja se naša podoba. Vsak se razvija značaj, oni naprej, ta nazaj.
24. Dve uri življenja.
Človek živi le dve uri: v prvi je suženj naturi, v drugi nje bog in gospod, z umom kroti jo povsod.
Žal, da za uro le eno mnogo je bitje rojeno, mnogi ostane le rob, dokler ne reši ga grob.
25.	Narobe resnica.
Zlobo človeško razglobi. da li po božji podobi človek ustvarjen je bil, je li se v zver izrodil? Misli obe sta mu pravi, kdor ju narobe postavi: človek v izvoru je zver, bog mu v razvitku je smer.
26.	Srednja linija.
Teza na desno poseza, v levo stremi antiteza, v sredi sinteza stoji, spaja protivne moči.
27.	Varna sredina.
Varna samo je sredina, v desno tolmun, na levo zverina Skile rdeče pošast, črne Karibde prepast.
28. Analitična razvidevnost.
Svet v elektrone razpada, vid se v prvine zabada, plevo lovi in iver, celosti nima nikjer.
29. Pusti mrtve z mirom!
Burkež podreza krtino:
»Grob je tu — čmrlja z družino!«
Kakor iz bombe, ojoj,
sproži sršenov se roj.
(Konec prihodnjič.)
LITERARNA POVODENJ.
O starem Egiptu gre glas, da tam deževalo je žabe; nam pa dežuje papir, poln ves črk in besed. Pisci so vzeli za zgled rek slabega rejca živine: Mrva naj bo ali škop, da je le polno črevo. —
GLOSA.
Glotta so rekali Grki, mi rečemo jezik. Glosa v besedi nam naj gloto od zrna deli.
MLADI PEN = KLUB.
Parma je deci zložil norčave Mlade vojake. Kdo pa narodu dal naš je Mladi Pen «klub?
DISTIH.
Ječmen, pšenico in rž zavaruje kmet si pred
točo,
kdaj pa zaščitimo mi bravca pred piscem
smeti. Janko Kač.
Vsebina:
A. Adamič: O ribiču, kaplanu in o romarjih. 1 _ j. Albreht: Dom. 5. — M. Bekar: Štandrež. 6. — V. Car Emin: Dr. Arnošt Muka i Istra. 6. —• Dr. Fr. Derganc: Vzhodni in zapadni nacio* nalizem. 8. — Dr. M. Domjanič: Pesmi. 14. — E. Gangl: Ideje in življenje. 15. — D. Gorinšek: Čez noč. 19. — R. Jakopič: Rojstvo. 19. —• J. kač: Reinkarnacija. 21. — M. kunčič: Poslednji akord. 22. — A. Mohor: Mimo šla je... 22. — Dr. V. Korun: Dobrotnik. 23. — ksaver Meško: Spet doma. 25. — L. MrzekFrigid: Pesem. 26. —• J. Nardin: Brezuspešna rezerva. 26. —• Z. Ocvirk: Balada. 29. — VI. Perhavec: Pri triglav* skih jezerih. 29. —■ I. Peruzzi: Lamentoso. 29.
—	L. Peterlin s Batog: Rispet. 29. — A. Pikel: Nedolžnost. 30. — J. Plestenjak: Prokletstvo hi* še na višavi. 35. —■ P. Pehani: Cesta. 50. —• J. Polak: kozarčku. 50. — B. Račič: Belokranjska otroška narodna pesem in narodni običaji. 51.
—	Andr. Rape: Tiho. 57. —- G. Strniša: Mrtva cesta. 57. — Jos. Suchy: Slike iz Indije. 58. — k. Špur: Materi. 64. — J. Vandot: Struje v naši mladinski književnosti. 66. — Fr. Veber: Odlom« ki iz filozofske kulturne zgodovine. 73. — Dr. Fr. Zbašnik: ? ? ?. 87. — L Žagar: Izpit. 101. — O b z o r : koncertni pregled (S. Osterc). 106. — O. Brezina in Fr. Bilek (B. Borko). 107. — Jugo* sloveni v Rumuniji (V. Bučar). 107. — knjige in listi: Fr. Vodnik: Borivec z Bogom (M. Bekar). 112. — Zdr. Ocvirk: Daritev mladosti (J. Plestenjak). 113. — Dora Gruden: Rdeče kamelije (Esén). 113. — VI. Perhavec: Pesmi (Esčn). 114. —■ Janko kač: Grunt (J. Vandot). 114. —■ Iz mladinske književnosti (J. Vandot). 116. — M. Stupanova: kako vzgojim svojo deco?
—	koledar »Žene in doma«. — Revija »Prijatelj«. (I. Albreht). 118. — A.Mohor: kosovska drama (J. Vandot). 119. — Prevodna literatura (J. Pleste* njak). 119. — J. Suchy: Staroindske basni (J. Van* dot). 120. — knut Hamsun: Potepuhi (Zupane). 121. — Naša tujskosprometna literatura (J. Van* dot). 121. —■ Seznam knjig. 123. — Zapiski: Ob petdesetletnici rojstva Milana Puglja (J. Van< dot). 124. — Grob za grobom. — Novi distihi (S. Radič*Mirt). 125. — Epigrami (J. kač). 127.
Slike in vinjete: Elko Justin: Dr. France Prešeren, orig. lesorez (naslovna stran). — E. Justin: Oznanjenje, lesorez. 7. —- VI. S. Solov* jev. 8. — J. Tavčar: Slovenski Demosten. 13. — M. Gaspari: kosovo polje (olje). 15. — M. Ga< spari: Stelja. 18. — Avgusta Šantel: V gozdu, linorez. 20. — A. Sirk: D. Gorinšek, karikatura. 34. — E. Justin: Študija, risba. 50. — Slike iz Belokrajine. 51—56. O. Gaspari: V dvoje, risba. 57. — Slike iz Indije. 58—63. — Ivan Vavpotič: Stara hiša v Podzemelju, risba. 65. — E. Justin: Avtoportret, lesorez. 72. — O. Gaspari: Zima, risba. 86. — Fr. Tratnik: Spiritisti, risba. 93. — S. Šantel: Terica, lesorez. 100. — Motiv s Fužin, risba. 105. — R. Šubic: Ex libris, lesorez. 127.
»Odmevi« izhajajo četrtletno v knjigah. — Vsaka knjiga je enotna in stane naročena pri upravi Din 30"—, v knjigarni in kioskih Din 40'—.
—	Uredništvo: Ljubljana, poštni pre* dal št. 263. — Rokopisov uredništvo ne vrača.
—	Vposlane knjige in revije bodo ocenjene ali vsaj omenjene v reviji.
NAJLEPŠI OKRAS VSAKE SOBE SO ORIGINALNE
SLIKE NAŠIH UMETNIKOV
KI VAM JIH LEPO OKVIRJENE V VELIK! IZBIRI IN PO NIZKIH CENAH NUDI DOBRO ZNANA TVRDKA
A. IKOS
_ UUBUANA
MESTNI TRG 25, NASPROTI MAGISTRATA
STALNA UMETNIŠKA RAZSTAVA
Urednik: Radivoj Peterlin-Petruška. Odgovorna za izdajateljstvo in upravo Učiteljska tiskarna Tiska Učiteljska tiskarna (predstavnik France Štrukelj) — vsi v Ljubljani
PUEDEN POTUJETE,
se obrnite na Oficielno potovalno pisarno
XveSZCL SOL ÍUfSRl
promet v Sloveniji »i> v tn i K«
TOUniST-OFFICE v CJUttCJANI
T y RŠ EVA CES TA ŠT. 1
(T*alača Ljubljanske kreililne banke)
za potne proračune in načrte, vozovnice za vsa prometna sredstva, rezerviranje ® sob v hotelih, rezerviranje mest v spalnih ^ ^ vozovih, zavarovanje prtljage, zavarovanje ft '*"	proti nezgodam itd. itd.	g
{	»PUTNIK«	a
opravlja najhitreje in najkulantneje vse g posle tujskega prometa in organizira
potovanja po suhem, morju in po ' »a zraku. Brezplačne informacije za jugoslovanska kopališča in letovišča. Prospekti ®
in potniška literatura! Prodaja voznih kart, (biljetarnica) v Gajevi ulici, za nebotičnikom.
Telefon in/. 24 72 Brzojavke: PITNIK — C juhi j ana
UČITELJSKA TISKARNA
V LJUBLJANI
frančiškanska ul, 6
tč
-i (/> ■
je najmoderneje urejena in izvršuje vsa tiskarska dela od najpreprostejših do najmodernejših. Tiska šolske, mladinske leposlovne in znanstvene knjige: ilustrirane knjige v enobarvnem ali večbarvnem tisku; brošure in knjige v vseh nakladah, časopise, revije in mladinske liste. Okusna oprema ilustriranih katalogov, cenikov in reklamnih listov. Lastna tvornica šolskih zvezkov. Zvezki za osnovne, mešč. in srednje šole. Risanke, dnevniki in beležnlce. Vse tiskovine za društva in šole (lepake, letake, izpričevala i. t. d.) dajte v tisk »Učiteljski tiskarni«!
Učiteljska knjigarna
ima v zalogi «Galerijo naših mož«: 1. Trubar, 2. Vodnik, 3. Slomšek, 4. Prešeren. 5. Levstik, 6. Stritar, 7. Jurčič, 8. Gregorčič, 9. Aškerc, 10. Tavčar, 11. Leveč, 12. Erjavec, 13. Jenko, 14. Cankar, 15. Gangl, 16. „Parma, 17. Kersnik, 18. Maister, 19.Župančič, 20. Strossmayer. Cena sliki Din 10-—. /// Najnižje cene!