Planinke.
Na skali beli cvetejo planinke — rožice tam, kot zvezdice bele strmijo, v dolinico gledajo k nam.
Vsadile so Vile jih gorske, zalivajo škratci jih tri, in solnce jim dalo oči je, te žametne, sladke oči.
Povila jim lističe sreča, ah, sreča s srebrno roko, v poletnem jutru prebelem poljubila jih je mehko.
In gledajo rože nas s skale in vabijo, kličejo nas, naj gremo jih trgat na gore, k njim pridemo v jutru naj v vas.
Pa pridejo z nami v dolino in ne zvenejo nikdar; kot sreča bela cvetele na domu nam bodo vsekdar ...
A v domke njihove  na gore ne more nikoli nihče; ne pelje tja cesta nobena, ne peljejo tihe steze.
Kot  zvezdice so,  ki  v višine nas vabijo k sebi sladko, a lestve nikjer ni nobene, da šli bi jih trgat v nebo ...
Jos. Vandot   .