Igo Sruoen:
U uri hrepenenja,
i.
\J, zdi se mi, da slišim tvoje sanje, kot zvezde, ki z zenita v noč zvenijo; pod oknom veter poje melodijo, narahlo v sen zazibal je kostanje.
O, zdi se mi, da slišim vzdihovanje samotnih ptičev, ki po vejah spijo; O, zdi se mi, da rože govorijo, in roso slišim, kako pada nanje.
O, zdi se mi, da ti pod nebom krožiš, kot tih metulj nad rožnatimi cveti, da belo roko mi smehljaje prožiš,
ker slednji prst se kakor žarek sveti; o, zdi se mi, da slišim srce tvoje: kot zlata struna mi pod oknom poje.
2.
Ti si kot roža sladka in opojna, ki se v ljubezni moji solnčni greje; ti si kot veter, ki čez polje veje, v njem moja duša — bilka nepokojna.
..Ljubljanski zvon" XXXVII. 1917. 10.
37
506
Igo Gruden: Tiha pesem.
Ti si kot mavrica, ki pestrobojna se pod oblaki v svežih barvah smeje; pod njo brezdanje jezero — srce je, ki v njem odsevaš' tiha in pokojna.
O, kamor gledam, vidim te povsodi; v drhteči bilki, v vetru, ki jo boža, v dehteči roži, v mavrici na vodi,
v vsem stvarstvu, ki brezmejno me obkroža, v atomu slednjem luči, vonja, glasa, v vesoljstvu večnem brez meja in časa.
Tiha pesem.
Nočie sladka kakor bajka, trudno-mlačno je obzorje; mesec — kot srebrna čajka preko neba tiho orje.
Moje misli so pokojne, kot metulji lahkokrili, ki nad kelihe opojne so se tihoma spustili.
In še tišje in vse globje cveti so zahrepeneli . . . Na obzorje kot golobje beli so oblaki seli.