Klic iz samote.
Zložil G. Koritnik.
Vsa narava tiho spi, v sanje trudne zakopana, v polja diha razorana noč s srebrnimi očmi.
1.
Noč jesenska, srcu znana, spremljevalka mojih dni, duša v boli razdejana, snubita se, se mi zdi...
Varaždin, 13. septembra 1908.
Vse, kar misli trudna glava, v noč jesensko se gubi, kot bi vedela narava, kakšne boli duh trpi.
Čaka me jesen na pragu, brez veselja in sadu — : Romaj dalje, kot si romal, brez počitka in miru.
2.
Vsi so tujci tvoji bratje, križemsvet je pot odprt — v senco tone dan življenja in iz sence gleda smrt...
Temno čelo se odeva v las prebeli baldahin, žena bela je pred vratmi, v dušo trka tih spomin ...
Življenje, to moje ubito življenje,
kako je gorelo ponosno nekoč,
kot bakelj stoterih ognjena moč
se vilo je k zvezdam duha  hrepenenje.
Semena je bilo skrivnostno brstenje, da vzraste v drevo se razdaljenih vej — bodočnost kot solnce, ljubezen brez mej obetalo mi je drevesa zorenje.
Zorelo je — ah, dozorelo nikdar — to čudno drevo od vetrov razdejano, in seme v globini srca zasejano izjedajo črvi skrbi in prevar ...
(     000000000000000000009       J
Cerkev.
Zložil Tonej Jelenič.
Široka skala, od Boga grajena, stoji kot jeklo vihram klubujoča, čez vso zemljo ji sega kal rastoča, v Sijonski sveti gori zasajena.
Na vrh postavi križ — drevo cvetoče, življenje v mrzli kamen dihajoče, in pod drevesom rajskim smrti ni!
Titanska božja roka, segajoča mogočno iz žarečega Edena, gradi na neizmerna pleča njena obzidja sveta, v večnost trajajoča.
Mladost v mogočnih brstih k nebu klije, titanske božje roke se ovije — in v veke vrag ne stare te moči!