Vrtnina plačana v gotovini.	Cena	30.-	lir	^
DEMOKRACIJA
Spediz. in atob. post. I. gr. S ”----------- ——   —>
Se nobena revolucija ni odpravila Hranije, vsaka je Hranijo samo preložila na druga ramena.
SHAW - BREV1ER
k	----
Izhaja 1. in 15. v mesecu
Znanilci dozorevanja
Leto XIII. - Štev. 15
Vrhunska konferenca v malem
Od rezultatov Nixonovega obiska v Moskvi je odvisen uspeh ženevske konference
Časnikarji poročajo, da se zunanji ministri, ki konferirajo v Ženevi, dejansko dolgočasijo. Izmenjujejo si stare, nebistveno popravljene predloge, hodijo na »delovna kosila«, »delovne večerje« in »delovne čajanke«, v resnici pa čakajo kako bo končal obisk ameriškega podpredsednika Nixona v Moskvi. Tako je Nixon s svojim potovanjem zasenčil ženevsko konferenco. Časopisi so zadnji teden poročali na prvem mestu o njegovih kresanjih s Hruščevom, ne pa o ženevskem mrtvilu.
Nixon je prišel v Moskvo v četrtek, 23. julija. Oficielen povod njegovega potovanja je bila otvoritev ameriške razstave, s katero hočejo Združene države prikazati sovjetskim državljanom ameriški način življenja. Namen obiska pa je bil ze od vsega začetka obširnejši i večij.
Hruščev se je vrnil iz Moskve dve uri pred Nixonom. Prihajal je s Poljske, kjer sta z Gomulkom zaključila svoje dolge razgovore in sta y zaključnem poročilu izjavila v imenu Sovjetske zveze in Poljske, da bosta »če ne bo mogoče likvidirati nenormalnega položaja v Berlinu, nudila Vzhodni Nemčiji vsa sredstva in pomoč, ki bi jo ta potrebovala, da v okviru svojih suverenih pravic odpravi nenormalno stanje v Berlinu«.
Med obiskom na Poljskem je Hruščev odpovedal nameravani obisk na Finskem, Švedskem, Norveškem m Danskem, ker je bil užaljen nad pisanjem tamkajšnjih listov, ki so ostro napadali njega in sovjetski režim. Napadi so bili res dobro zasoljeni. To so priznale tudi prizadete vlade, ki pa, zveste demokratičnim načelom ne morejo svojemu tisku prepovedovati, da ne bi izražal svobodnega mnenja in pisal resnice. Za Hruščeva, ki je v Sovjetski zvezi najaven na polno pokorščino, je seveda to neumljivo in je zameril.
Ze med bivanjem na Poljskem je Hruščev zvedel, da so v Združenih državah takorekoč istočasno z Nixonovim potovanjem priredili molitveni teden za rešitev zasužnjenih narodov izpod komunističnega jarma. Jasno je, da mu tudi to ni moglo biti po godu.
Vsekakor teh dogodkov ne bi mogli oceniti kot primerno psihološko pripravo za koristen potek razgovorov Nixon-Hruš-čev. Sicer se pa nikdar ne ve. Zakaj naj bi pri vseh srečanjih samo Hruščev imel pravico biti ob propagandni zvon in tolči s pestjo po mizi?
Sovjetski premier se je torej vrnil v Moskvo prej razdražen kot umirjen. Takorekoč naravnost z letališča je odšel na veliko zborovanje v Športni palači, kjer je neusmiljeno udrihal po Združenih državah. Napadal jih je zaradi že omenjenega molitvenega tedna, kar naj bi po njegovem bilo nedopustno vmešavanje v sovjetske notranje zadeve. Privoščil si je tudi Adenauerja, katerega je obtožil, da obnavlja nemški militarizem. Pri tem seveda ni omenil, da je Eisenhower sam dejal, da svobodni svet prav nič rad ne prispeva k oboroževanju Zahodne Nemčije, a je na to prisiljen, ker so Sovjeti bilj prvi, ki so oborožili Vzhodno Nemčijo. Glede Ženeve je Hruščev dejal, da morajo tam skleniti sporazum o ustanovitvi vsenemškega odbora ter narediti iz Zahodnega Berlina »svobodno mesto«.
Po teh besedah, ki so trdo pribile že znano sovjetsko stališče in obtožbe, sta se Nixon in Hruščev v petek srečala pri otvoritvi ameriške razstave. Ali je potem kaj čudnega, da sta se pri njenem ogledovanju skoro sporekla? Hruščev je bil zelo trpek, omalovažujoče se je izražal o tem kar je videl in je hvalil dosežke sovjetskih tehnikov ter prednosti sovjetskega režima. Toda v Nixonu je našel kar enakovrednega sobesednika, ki mu je vračal milo za drago. Medtem ko se je sovjetski diktator skliceval na svoj napredek v vodljivih iztrelkih, je Nixon kazal na blagostanje in udobnosti, ki jih uživa ameriško ljudstvo. Za množice, verjetno trdi sovjetske. To dokazujejo vedno močnejše zahteve za dvig življenjske ravni, pred katerimi so morali v zadnjih letih celo komunistični voditelji popustiti. Po ogledu sedanje ameriške razstave v Moskvi se bo gotovo marsikateri sovjetski državljan vprašal ali je res potrebno, da prenaša tako norečo diktaturo, če na drugi strani močno napadana »kapitalistična« Amerika lahko nudi svojim prebivalcem toliko življenjskih udobnosti.
Nixon in Hruščev nista ostala pri pomenku o satelitih in gospodinjskih pripomočkih. V soboto je Nixon priredil slavnostni obed za sovjetske veijake v ameriškem veleposlaništvu, Hruščev pa ga je povabil naj bi noč od sobote na nedeljo in nedeljo prebil v njegovi vili v okolici Moskve. Ob priliki Nixonovega obiska v dači je Hruščev v nedeljo organiziral izlet po reki z motox-nim čolnom. Goste je pri tem povabil z besedami: »Zdaj bomo pa šli pogledati kako živijo sužnji na Moskvi!« S tem je še enkrat pokazal, da mu gre molitveni teden zelo na živce. Motorni čoln je na svoji poti zavil mimo kopališča in velika skupina kopalcev se je približala čolnu. Oprijeli so se njegovih robov in mnogi so državnikoma stisnili roko.
Hruščev pa se je takoj povrnil k svojem argumentu in jih je vprašal ali se res počutijo za sužnje. Od vseh strani so se zaslišali glasni »Njet!« Kaj pa so hoteli storiti drugega, ko jih je vprašal sam mogočni Hruščev in drugega načina življenja kot svojega sploh ne poznajo?
Okrog četrte ure popoldan sta se Hruščev in Nixon s spremstvom vrnila s tega izleta v dačo, kjer so nato ob 17. uri začeli politični razgovori. To so bili najvišji ameriško-sovjetski pogovori po letu 1955, ko sta se v Ženevi srečala Eisenho-wer in Hruščev. Zaradi zasebnega značaja razgovora niso o njih izdali nobenega poročila. Se zdaj, ko Nixon potuje po Sovjetski zvezi, kjer si ogleduje razna mesta in industrije, se ve samo, da je bil pomenek zelo odkrit in živahen, da so v njem obravnavali vsa vprašanja, ki se tičejo obeh držav. Po Nixnovem povratku v Moskvo se bosta državnika zopet srečala. Morda bo nato le prišlo na dan ali in kaj sta se dogovorila.
Ne smemo pozabiti, da je Nixon eden izmed kandidatov za predsedniške volitve, ki bodo v Združenih državah prihodnje leto. Morebitni uspeh njegovega sedanjega poslanstva mu zna povečati ugled in verjetnost zmage medtem ko bi neuspeh posebno če bi nasedel kakšnim Hruščevim manevrom, imel nasprotne posledice. Zato smo lahko prepričani, da se bo Nixon pošteno potrudil in bo skušal doseči kaj stvarnega. Njegovi prijatelji vedo povedati, da se je na to potovanje dolgo in temeljito pripravljal. Nixon zaključi svoj obisk v Sovjetski zvezi 1. avgusta naslednji dan pa bo že v Varšavi.
Napoved tridevnega Nixonovega obiska Poljski, je bila ena izmed velikih novic preteklega tedna.
Medtem ko se v Moskvi takorekoč o-dloča usoda vrhunskega sestanka, za katerega se Britanci izrekajo brez posebnih pridržkov, medtem ko se Amerikanci še vedno nočejo podati nanj, če ne bodo prej vedelj kaj bodo morali na njem žr-
ZVEZO »SEDMORICE«, nekašno protiutež organizaciji šestih držav Skupnega tržišča, so ustanovili na konferenci v Stockholmu. K njej so pristopile Velika Britanija, Švedska, Norveška, Danska, Avstrija, Švica in Portugalska. Dogovorile so se, da bodo s 1. julijem 1960 v medsebojni trgovini znižale carine za 20 odstotkov, do leta 1970 pa jih bodo popolnoma odpravile. V istem roku bodo tudi odpadle vse količinske omejitve medsebojne izmenjave blaga.
Članice »Zveze sedmorice« so se torej dogovorile za podoben postopek in Organizacijo, kakor je že imajo Italija, Nemčija, Francija, Belgija, Holandija in Lu-xemburg s svojim Skupnim tržiščem. Lahko bi rekli, da gre pri šesterici za zvezo kontinentalnih držav, pri katerih prevladuje medsebojna zunanja trgovina, pri sedmorici pa za zvezo držav, pri katerih prevladuje prekomorska zunanja trgovina. Edina izjema je pravzaprav Avstrija, ki ima približno 60 odstotkov svoje zunanje trgovine s članicami Skupnega tržišča. Zato je precej čudno, da se je znašla v klubu sedmorice, od katerega je ozemeljsko popolnoma ločena. V ostalem bomo že v kratkem imeli dva kluba sedmorice. Grčija je namreč že zaprosila za sprejem v Skupno tržišče, ki bo tako dobilo sedmo članico.
Udeleženci stockholmske konference so poudarili, da ne ustanavljajo konkurenčne organizacije Skupnemu tržišču. Dodali so, da bi morali ustanoviti skupen organizem, v katerem bi sodelovale vse države, ki so članice Organizacije za evropsko gospodarsko sodelovanje. Podobno željo je izrekel tudi predsednik Skupnega tržišča prof. Hallslein. Upajmo torej, da sedanji dve organizacij za gospodarsko sodelovanje ne bosta dovedli do razbitja Zahodne Evrope v dva gospodarska bloka.
*	* *
KASSEM je 11. julija slavil obletnico upora, s katerim je v Iraku vpostavil svoj režim. Komunisti, katerih prijateljstvo s Kassemom se zadnje čase krha, so se že par mesecev pripravljali, da bi ta datum izkoristili za izvršitev svojega puča. Poskus pa se jim je deloma posrečil samo v severnem Iraku, kjer so za par dni zagospodarili nad Kirkukom, glavnim mestom tamkajšnje pokrajine. Na svojo stran so pridobili nekaj vojaških oddelkov in večno nemirne Kurde (narodno manjšino, ki živi na področjih, kjer se stikajo iraške, turške in ruske meje), katere so nahujskali proti turški manjšini. Zasedli so tovarne in se strahovito znesli nad protikomunisti. Medtem ko so prvotno računali, da je upor zahteval samo nekaj desetin žrtev, se je kasneje izvedelo, da je izgubilo življenje okrog dvatisoč oseb. Pobite so bile cele družine, z ženami in otroci vred. Komunizem je torej tudi tam pokazal, da ne izbira Sredstev.
Kassem. je po radiu takoj priznal izbruh upora. Pozval je, prebivalstvo na sodelovanje pri njegovem zatrtju in je poslal v severni Irak vladne čete, ki so po nekaj dnevih bojev obvladale položaj. Tako je vsaj zaenkrat ohranil svoj režim,
Trst - Gorica, 1. avgusta 1959
tvovati in tudi kaj bodo zato dobili, so si zunanji ministri pretekli torek izmenjali note, v katerih so pismeno iznesli nekoliko popravljene predloge za sklenitev začasnega sporazuma o Berlinu.
V	bistvu so zahodnjaki in Vzhod ostali pri načrtih, kakršne so podali 16. oziroma 19. junija, torej neposredno pred prekinitvijo konference. Zahodne države predlagajo, naj bi začasni sporazum o Berlinu ostal v veljavi pet let, pri čemer pa ne odstopajo od svoje zahteve, da bi sedanje stanje v Berlinu moralo v vsakem primeru trajati vse do dosege nemškega zedinjenja. Novost je samo v tem, da bi se po preteku petih let, če Nemčija dotlej še ne bi bila združena, znova sestala konferenca zunanjih ministrov štirih velesil, ki bi na novo proučili položaj. Prav tako hočejo zahodne države: ohraniti v Berlinu posadko, ki bi štela vsaj 11.000 mož, medtem ko bi jo Sovjeti radi skrčili na zgolj simbolično število.
Glede propagandnih središč in dejavnosti v Berlinu predlagajo zahodne države nadzorstvo Združenih narodov in to na obeh področjih Berlina, medtem ko Sovjeti vsaj doslej zahtevajo odpravo teh središč samo v Zahodnem Berlinu, ker jih v Vzhodnem Berlinu, po njihovem spoh ni. Poleg tega zahtevajo Sovjeti, da bi morali začasno ureditev berlinskega vprašanja vsekakor povezati z ustanovitvijo vsenemškega odbora, o katerem pa zahodne države nočejo slišati, ker bi to pomenilo formalno, priznanje Vzhodne Nemčije in s tem tudi dokončno razdelitev Nemčije v dva dela.
Med obema predlogoma so torej še vedno velike razlike in veliko vprašanje je, ali bo po tej poti lahko sploh prišlo do vrhunskega sestanka. V ostalem pa smo rekli, da se usoda sestanka načelnikov štirih vlad trenutno pravzaprav ne rešuje v Ženevi, temveč v Moskvi. Uspeh ali neuspeh ženevske konference je odvisen od navodil, ki bodo - pa čeprav v zadnjem trenutku - prišla iz Moskve in Washing-tona.
igra, med njim in komunisti, ki je s tem dosegla kritični višek, pa še ni končana. Zdaj ni več govora o sodelovanju pač pa kvečjemu o tem, kdo bo koga. Naser je že izjavil, da je pripravljen podpreti Kas-sema tudi z orožjem.
*	# *
JAPONSKI MINISTRSKI PREDSEDNIK
Kiši je obiskal Italijo.> V Rimu je vodil tridevne razgovore z italijanskimi državniki. Obravnavali so razna evropska, azijska, politična, gospodarska in kulturna vprašanja, ki zanimajo obe državi. Predvsem so se pomudili pri italijansko-ja-ponskih stikih. S predsednikom Segnijem je Kiši izmenjal mnenje o razmerju med Vzhodom in Zahodom v Luči ženevske konference ter o položaju na Bližnjem in Srednjem Vzhodu.
Pred odhodom iz Italije je predsednik Kiši obiskal tudi papeža Janeza XXIII.
sS * *
F1DE.L CASTRO ima tudi težave. Potem, ko je bilo nekaj časa videti, da bo pozabil na agrarno reformo in druge re-vulucionarne obljube, ki jih je dajal dokler se je boril v džungli, je zdaj naenkrat odkril, da že od nekdaj obstoja zakon, ki omejuje zemljiško lastnino in prepoveduje, da bi tujci - razen v izjemnih in nujnih primerih lahko bili na Kubi zemljiški posestniki. Battistov režim je na ta zakon enostavno pozabil. Ko pa je Castrova vlada izdelala zakonske predpise za njegovo radikalno izvedbo, se je republiški predsednik Manuel Urrutia uprl, ker se je bal, da bi s prehitrimi spremembami vrgli važne sladkorne plantaže v po-polen kaos. Zahteval je, da se izdela točen načrt postopne agrarne reforme. Fidel Castro je na to odgovoril z odstopom. Vendar je to bila le igra. S podporo množic je prisilil Urrutia k odstopu, nakar je sam zopet prevzel predsedstvo vlade.
Nekateri pravijo, da je Fidel Castro prišel pod močan komunistični vpliv. Vsekakor drži, da je njegov brat Raoul Castro navdušen komunist. Komunisti so odigrali važno vlogo pri krvavih čistkah bivših Battistovih pristašev, ki so vrgle na Castrov režim kaj neprijetno luč. Zato je težko prerokovati, kje bo Castro končal. Zaenkrat je le videti da se, pretvarja v vedno izrazitejšega južnoameriškega diktatorja in da se Kuba vedno bolj oddaljuje od demokracije, za katero so se vsaj njeni prosvetljeni duhovi borili.
*	9 *
SOCIALISTIČNA INTERNACIONALA.
katere članice štejejo v svetu nad 12 milijonov vpisanih članov, je zborovala v Hamburgu. Kakor pri drugih se je še posebno na tem zborovanju pokazalo, da je težko uresničiti vsestransko socialistično enotnost. To velja še posebno danes, ko socialistične stranke niso več samo
Kot kronisti, ki skušajo vest* ne j e spremljati probleme in uso: do slovenske skupnosti v Italiji, beležimo na tem mestu važnejše negativne, pa tudi pozitivne por jave, ki se nas tičejo. Prav goto* vo ni naša krivda, če pri tem pr er vladujejo klici, ki opozarjajo na krivice in neprijetnosti. Narodr nim manjšinam pač življenje ni nikjer postlano s cvetjem. Zato smo' prav gotovo veseli, ko se tu in tam vendarle lahko ustavimo ob dogodkih, ki z ozirom na žar lostno in mučno preteklost lahko veljajo za mejnike in znanilce nove bodočnosti.
Zdaj, ko na pragu poletnega mrtvila takorekoč že lahko por tegnemo črto pod zaključnim rar čunom glavnega delovnega obr dob ja 1958r59, ne moremo mimo tega, ne da bi še enkrat opozorili na dva pojava, ki sta z vso jasr nostjo in neoporečenostjo pokar zala, kako' škodljivo je delo tistih zanesenjakov, ki se ne marajo in ne marajo vživeti v nove čase in se še vedno trudijo, da bi slo* vensko manjšino v Italiji zopet prekrili z nekdanjim morečim oblakom preganjanja in brezzar konja. Pri tem jih prav nič ne brigajo določila republiške ust ar ve, listine o človečanskih pravir cah, razne mednarodne pogodbe, navadni državni zakoni, in še tor liko manj upoštevajo ideale d er mokratičnega sožitja večine in manjšine. Vsega tega ne prizna* vajo. So pač dediči fašistične
opozicijske skupine temveč nosijo, kot vladne stranke, v mnogih državah že več 'desetletji odgovornost in^skrb zn Ti sc de svojih domovin.
Tako so britanski laburisti našli v nemških socialistih edine pomembne pristaše svojega predloga o »klubu neatomskih sil«. Francoski socialisti so bili izrecno za atomsko oborožitev in celo švedski ter švicarski socialisti so se izrekli proti temu, da bi samo s staro konvencionalno oborožitvijo lahko zavarovali nevtralnost svojih držav. Prav tako so se samo nemški socialisti in britanski laburisti navduševali za nekakšno nevtralizacijo in razorožitev Srednje Evrope (nekakšen Rapac-kijev načrt!), medtem ko so Francozi in Nizozemci pobijali iluzijo, da bi se na ta način lahko zagotovilo mir in varnost. Britanci in drugi so močno napadali francosko politiko v Alžiriji, francoski socialisti pa so jo zagovarjali. Francoz Jules Moch pa je na drugi strani podprl laburistično teorijo na osnovi katere išče ta stranka zaveznike in pristaše tudi v drugih družbenih slojih in ne samo med delavstvom. Po njegovem je to pogoj za demokratično zavzetje oblasti, ki bi je delavci, omejeni samo nase, tudi v industrijskih državah ne mogli osvojiti. Temu primerna in oprezna mora biti politika socialističnih strank.
Po tolikih razlikah, pripominja duhovito ugledni švicarski tednik »Die Welt-voohe«, je simbolično, da so na zaključnem izletu po Elbi sicer igral internacionalo, a je pa mnogi delegati niso znali peti, ker so njeno besedilo - že pozabili.
*	* *
PATER AGOSTINO GEMELLl, rektor milanske univerze Srca Jezusovega, priznani nabožni pisatelj in ena najmarktnej-,ših osebnosti italijanskih katoliških krogov, je umrl 15. julija v Milanu.
Pater Agostino Gemelli se je rodil 18. januarja leta 1878. v Milanu. Izhajal je iz svobodomiselne trgovske družine. Bil je v svoji mladosti vse prej kot versko navdahnjen. Ko pa je v Paviji dovršil zdravniške študije in je leta 1902 postal vojaški zdravnik, se je v bolnišnici spoznal s patrom Mazzottijem. S tem je začelo njegovo sprebrnjenje. Naslednje leto je ze vstopil v frančiškanski red. Stalno se je izpopolnjeval, duhovno in strokovno.
V	prvi svetovni vojni je bil obenem zdravnik in duhovnik. Po vojni pa ga je prevzela ideja, da bi ustanovil katoliško u-niverzo v Milanu, kar se mu je leta 1925 tudi posrečilo. Na njej je deloval in umrl je kot njen rektor. V svojem duhovnem 'testamentu je prosil, naj mu ne postavljajo spomenikov, pač pa naj zanj molijo.
*	$ *
KAJ PA SLOVENŠČINA? je vprašal slovenski književnik Matej Bor na Bledu,
speakerja ki je napovedal posamezne programske točke v blejski Kazini samo v srbohrvaščini, nemščini in slabi angleščini. V odgovor je dobil očitek, da je šovinist. Zato je Bor napisal članek, ki ga je objavilo ljubljansko »Delo«, v katerem ugotavlja, da takšno zanemarjanje slovenščine ni dopustno, med drugim tudi zato ne »ker je politično škodljivo«.
miselnosti, za katero je bila nje: na surova pest edini vir pravice.
Vzemimo nastop slovenske IU ste na volitvah v študentovski svet tržaške univerze. Kolikci prahu je dvignila, koga vse je v« znemirila, kakšne velike besede so letele! In vendar je šlo za ne* sporno demokratično pravico, ki ni ogražala nikogar. Končno so tudi mnogi od tistih, ki so v prvem trenutku nasedili o* znanjevalcem prepovedi in mrž: nje, uvideli škodljivost svojega početja. Skupno z univerzitetni: mi oblastmi in večino študentov, ki niso dopustili, da bi nad mno: žico treznih zmagala peščica kri: čačev, so sodelovali pri glasova* nju, zaradi katerega se ni podrt lo ne italijanstvo tržaške univer* ze ne tržaškega mesta. Zmagala je torej uvidevnost. To je toliko važnejše, ker je zmagala v okviru ustanove, na kateri dorašča in zo* ri novi vodilni sloj tukajšnje skupnosti, tako italijanske kot slovenske.
Drugi tak, v bistvu vsekakor pozitiven pojav, je potek in zaključek procesa proti partizanom tzv. »Beneške čete« v Florenci. Nismo sicer zadovoljni z zaključ: no formulo, ki se je naslonila v glavnem na amnestijo, ne pa na neobstoj kaznivega dejanja, mo* ramo pa na drugi strani vendar: le z zadovoljstvom ugotoviti, da je sodišče ob tem politično vse: kakor kočljivem in nehvaležnem procesu še enkrat dokazalo svo* jo resnično neodvisnost, kljub velikemu tam:tamu, ki ga je v zvezi z njim zganjal ves ireden: Hstični- tisk, sodišče ni dopustilo, da bi mu neploklicani s svojimi političnimi motivi zameglili prav* ne poglede. Obtožba je govorila o veleizdaji in težkih zločinih, za katere predvideva zakon takoj: šnjo aretacijo. Toda ker se je so: dišče že od vsega začetka zave* dalo nesmiselnosti početja tistih, ki so ta proces izsilili, je molče šlo mimo teh določil in ni uka: zalo aretirati obtožencev, ki so prišli na razpravo. Imeli smo pri: ložnost govoriti z enim izmed slo* venskih zagovornikov na proce: su in iz njegovih ust smo slišali veliko hvalo korektnosti sodišča, pred katerim se je vršila razpra: va v Florenci, tudi na račun dr* žavnega pravnika, ki je po svoji dolžnosti zastopal obtožbo. Izza sodniške mize ni bilo slišati praznih nacionalističnih fraz, vse je teklo stvarno in po predpisih. Ne pozabimo tudi, da so z razsodbo odlagali vse do uzakonitve naj* novejše amnestije, da ne bi po nepotrebnem razburjali duhov z obsodbami, ki bi jih že napove: dana v amnestija, tudi v najneu: godnejšem primeru, tako in tako v nekaj mesecih izbrisala.
Lahko bi torej rekli, da gre pri florentinski razpravi za politični proces velikega obsega, kateremu bi za njegov potek najbrže za: man iskali enakovreden primer v analih predvojne monarhistič: ne, da sploh ne govorimo o faši* stični Italiji. Tako je tudi ta do: godek postavil med preteklost in bodočnost važen mejnik. Ob njem so se razbile namere tistih, ki so s postopanjem proti beneš: kim partizanom, ne zato ker so bili partizani, temveč predvsem ker so bili Slovenci, hoteli še en: krat obuditi fantome preteklosti, o katerih škodljivosti smo na tem mestu že tolikokrat govorili. Mimo tega mejnika niti v bodo* če ne bo mogel nihče, ki bi hotel oživeti podoben poskus nepravičnega sodnega preganjanja slovenskih ljudi.
Nismo tako neizkušeni, da bi trdili, da dve lastovki že pome* (Nadaljevanje na 2. str.)
Dogodki T~rtr-x [ po svetu J
Leto XIII. - Stev. 15
VESTI z GORIŠKEGA
Zakonski dolski predlog PSI
za ureditev naše šole skrajno škodljiv!
mi in naše kulturno poslansfuo
»Pr. dn.« št. 171 z dne 19. julija je objavil celotno besedilo zakonskega predloga Nennijevih socialističnih poslancev za ureditev slovenskih šol. Besedilo zakonskega predloga pa je tako silno nevarno in škodljivo za naše šole, da ne moremo mimo njega brez odločnega protesta in odklona, saj izgleda skoro bolj nesprejemljiv od tistega, ki ga je bil pripravil socialdemokratični minister Rossi in katerega so vse slovenske organizacije v skupni spomenici odklonile.
Tudi socialistični predlog predvideva namreč, čeravno v bolj zaviti besedah, prošnjo za vpis v slovenske osnovne šole, ki naj jo rešuje posebna komisija. Določa tedensko šest ur poučevanja italijanščine na srednjih šolah, in zahteva osem učencev za ustanovitev nove šole; ocenjevalne komisije pa, ki naj izprašujejo učne moči za poučevanje na slovenskih šolah, pravi socialistični zakonski predlog, morajo biti sestavljene iz učnih moči, ki poznajo slovenski jezik, (italijansko besedilo glasi: siano a conoscenza della lingua slovena). Za poučevanje italijanščine na slovenskih šolah zahteva omenjeni predlog »usposobljenost na italijanskem učiteljišču«.
Iz tega sledi, da so tudi socialisti za tisto prošnjo, ki naj jo slovenski starši predložijo, za vpis v italijanske osnovne šole pa je ni. V tem tiči diskriminacija, ki jo tudi Nennijevi socialisti po socialdemokratu Rossiju ponavljajo.
Tedenskih šest ur poučevanja italijanščine na srednjih šolah pa je očitno preveč, ko je vendar slovenščina učni jezik. Praksa nas tudi uči, da se otvarjajo italijanske šole tudi samo za enega samega učenca in na vsak način za manj kot osem. Zakaj naj bi slovenskih učencev moralo biti najmanj osem, za otvoritev šole?
Poznati slovenski jezik pa še ne pomeni ga literarno tudi obvadati, zato se nam zdi silno neumestno in celo poniževalno zahtevati za člane komisije, ki naj slovenske učne moči izprašujejo, samo »poznanje slovenskega jezika«, saj ga lahko pozna tudi že navaden trgovec z blagom.
In končno poučevanje italijanščine v slovenskih osnovnih šolah. Zakaj se zahteva usposobljenost na italijanskem učiteljišču, ko je vendar dosežena usposobljenost na slovenskem učiteljišču hkrati tudi usposobljenost italijanščine? Saj smejo in znajo na slovenskih šolah usposobljeni učitelji poučevati tudi na italijanskih šolah.
Da se ne zgodi, kakor se je žal zgodilo, da pridejo izpraševati slovenske maturante profesorji brez dobrega znanja slovenskega slovstva, je prav, da se od članov vseh komisij zahteva popolno obvladanje tega za nas glavnega predmeta. Kar velja za italijanščino na italijanskih šolah, naj na slovenskih velja za slovenščino.
Vprašanje je zdaj, kako so sploh mogli italijanski socialisti predložiti tak osnutek zakona potem ko so imeli v Vidmu sestanek z zastopniki sindikatov slovenskih šolnikov in drugih slovenskih organizacij, kjer so se zedinili na drugačnem besedilu zakonskega predloga? Danes vemo povedati, da mislijo italijanski socialisti svoj predlog, kot ga je »Pr. dn.« priobčil, popraviti v smislu poslanih jim opazk. Toda kako je sploh moglo priti do takega besedila potem ko se je v Vidmu vršil omenjeni sestanek?
Na drugi strani je zopet vprašanje, kaj prav za prav delajo in koliko v italijanski socialistični stranki veljajo in zaležejo tisti trije »slovenski« člani stranke,
Naši maturantje
Tudi mature na slovenskih srednjih šolah, ki so se skoraj ves mesec vršile v Trstu, so pri kraju. Od Goričanov je bilo letos na vrsti 5 učiteljiščnikov in 6 licejcev.
V	tem roku so se izkazali kot zreli in sposobni za nadaljnje šolanje oziroma za izvrševanje {»klica 3 in sicer Marija Ja-kin (uditeljšče) ter Irena Brumat in Emi-dlj Susič (licej).
Vsem trem želimo že mnogo življenskih uspehov, ostalim pa, da bi napeli vse svoje sile za premostitev še zadnjih ovir, ki, jih čakajo pri jesenskem roku.
obvestilo Solnikom
Obveščamo vse šolnike, profesorje in učitelje, da je Sindikat slovenskih šolnikov v Gorici prenesel svoj sedež v ul. Coatava.lle 5, prti. levo. Uradne ure so vsak četrtek in vsako soboto od 10» do 13. ure.
Odbor
Idi |i taMtafl Dualni?
Po končanem rdečem festivalu ob Do-berdobskem jezeru v nedeljo 19. julija, so ugotovili, da je zmanjkala blagajna, menda % celotnim dnevnim izkupičkom. Kdo jo je izmaknil? Ob teh ugotovitvah je prišlo do hudega prerekanja. Eden izmed rdečkarjev se je vrnil v Gorico z obvezano roko. V Doberdobu škripljejo z zobmi in pravijo, da naj se ta le pokaže
v	Doberdob, če si upa...
ki smo jih v »Soči« preteklega tedna videli celo naslikane? Ali so v stranki samo kot nekaki propagandistični predstavniki? Izgleda, da je tako, ko vendar ni objavljeno, da bi se bili potegnili za slovenske šole pri sestavljanju besedila zakonskega osnutka. Potem pa ni treba, da govorijo in pišejo o slovenskih socialistih v Nennijevi stranki!
*	* *
K omenjenemu zakonskemu osnutku smo prejeli iz profesorskih vrst še en dopis, ki ga radi objavljamo:
Na slovenskih srednjih šolah v Trstu imamo skoraj 30 profesorjev, italijanskih državljanov z doseženimi diplomskimi izpiti na jugoslovanskih univerzah in nekaj starejših profesorjev z jugoslovansko usposobljenostjo. Nekateri imajo za seboj 20 do 30 službenih let. Za ureditev vprašanja profesorskega staleža so za Nemce na Južnem Tirolskem sklenili med Italijo in Avstrijo kulturno konvencijo, s katero se v Avstriji dosežene diplome priznavajo v Italiji in nasprotno. Ali naj ti profesorji, ki poučujejo na tržaških slovenskih srednjih šolah, po 20 do 30
Sporočilo vodstva Slovenske demokratske zveze, ki ga na drugem mestu priobčujemo, je jasno. Zahteva pa nekoliko pojasnila, ker zadevo ovtobusne zveze s Pevmo in Oslavjem nekateri krogi le preveč zlobno napihujejo. Predvsem je že iz časopisnih poročil bilo razvidno, da progo št. 8, ki jo je družba ATA opustila, prevzame Ribi. Ce se je rešitev Ribijeve prošnje na pristojnem uradu zakasnela, ni to krivda niti občinske uprave, niti občinskega sveta in niti družbe ATA.
Na razpravi občinskega sveta v zade-
vi	spremembe urnika in prog od strani družbe ATA ni bil nihče od svetovalcev proti spremembi kot taki, ampak levičarski svetovalci (socialdemokratični in dva komunistična) so poudarjali samo to, da bi avtobusni promet v celoti prevzela občina sama. Nič drugega! Komunistična svetovalca sta celo napovedala, da bosta glasovala za spremembo urnika in prog, a sta nato potegnila s socialdemokrati, ki so se glasovanja vzdržali. Od prisotnih de-mokrščanskih svetovalcev pa ni niti eden glasoval proti predlogu za novi avtobusni red.
Iz trte izvita in neresnična je zato vsaka trditev v vlogi, ki so jo podpisniki poslali prefektu, da so se glasovanja v občinskem svetu vzdržali v večjem številu tudi demokrščanski svetovalci.
O tej vlogi povemo sledeče. Sestavila jo je prav gotovo oseba levičarskega prepričanja in vse kaže, da je to bil neki občinski svetovalec. Podpise je pobirala titovsko usmerjena ženska. Ljudje pa so podpisovali, ne da bi sploh vlogo prečitali in si jo pred podpisom dobro raztolmačili, saj vsebuje vloga precej netočnosti in več izmišljenih trditev. »Novi list« pa, ki trdi, da je v službi resnice, jo je v zadevi udaril še najbolj neumno. Trdi namreč, da v Oslavju sadje gnije In se zelenjava suši, ker naši kmetje ne morejo sadja in zelenjave prevažati v Gorico na trg.
Potem pravi »Novi list«, dobesedno: »Ukinitev vsake zveze z mestom, na katero je slovenska okolica življenjsko navezana zlasti v tem času, ko dozoreva sadje, je povzročila pevskim in oslavskim gostilničarjem ter osmicam kot tudi vrtnarjem in sadjarjem ogromno škodo. Saj bi spravili danes vsakega zasebnika takoj v ječo če bi s prebivalstvom ravnal tako, kot je v tem primeru ravnala uprava s svojimi občani.«
In še: »Odgovornost pa po našem ni zgolj moralna, marveč tudi civilno pravna In delno celo kazenska, ker gre za lahkomiselnost pri upravljanju javnih potreb in. koristi.«
Taka pravna in moralna modrovanja goriškega dopisnika »Novega lista«, naj-brže tistega, ki kaj rad obiskuje pevmske In oslavske gostilne In osmice, spravijo v dobro voljo vsakogar, ki zadevo pobližje pozna. Vlogo na prefekta, naj on takoj ukine sklep občinskega sklepa, s katerim je bil novi avtobusni red potrjen, so namreč podpisali tudi ljudje, ki se vozijo na kavo v Gorico z lastnim luksuznim avtomobilom, ali pa taki, ki nimajo ne vrta ne sadovnjaka in taki, ki so že na poti v Kanado. Vprašali smo mnoge kmete, ali jim je sadje res segnilo In se zelenjava
službenih letih ponavljajo svoje univerzitetne diplome, da postanejo - suplenti? Tak postopek bi bil skrajno krivičen. Šolski načrti predvidevajo za pouk na šolah s slovenskim učnim jezikom poseben sta-lež. Ali ne bi mogel novi zakon vključiti teh profesorjev, izkušenih šolnikov, v ta stalež avtomatično? Ali ni zakon po prvi svetovni vojni priznaval polnopravnost vsem akademskim naslovom po prihodi^ Italije v te kraje? Ali ne bi bilo mogoče, da se ta zakon primerno posveži in uveljavi?
Imamo celo vrsto zakonskih predlogov, nobeden izmed teh pa se ne zanima za usodo teh profesorjev, ki so se zatekli v tujino pred fašističnim nasiljem in ne zaradi lastnih ugodnosti. Tisti, ki si lastijo monopol nad socialnostjo in pravičnostjo, bi morali pokazati več razumevanja, posebno še, ker so se po svojih programih vedno zavzemali za popravo krivic, ki jih je zagrešil neposredno ali posredno fašistični režim. Prav tako pa sta ostala brezbrižna za ta vprašanja tudi oba sindikata. Cas bi bil, da tudi ta vprašanja končno pridejo na dnevni red.
posušila. Pa so nas začudeio vprašali, da kdo tako trdi. Nadalje so vlogo podpisali tudi prebivalci iz ul. Bellaveduta, ki se avtobusa nikoli ne poslužujejo, vsaj tisti ne, ki prebivajo blizu mostu.
Družba ATA pa je dokazala, koliko izgube jo. je proga št. 8 stala. Da so gostilničarji in osmičarji trenutno prizadeti, je seveda jasno. Toda občina ne bo vendar milijone izdatkov, ki jih bi morali plačevati vsi Občinarji, za osebne koristi par gostilničarjev, ki si za svoje klijente na-
jamejo svoj poseben avto in jih prevažajo v Pevmo in na Oslavje ter nazaj v mesto.
Končno se v vlogi pravi, da če podpisniki ne bodo uslišani, bodo zahtevali pa obnovitev nekdanje samostojne občine Pevma-Podgora z okolico. Zakaj pa samo, če prefekt vloge ne sprejme? Mar bi z zahtevo po obnovitvi stare slovenske občine kar začeli. Avtobusne zveze z mestom bi takrat prav gotovo več ne imeli, ali pa bi si jo plačevali dražje kot danes. Poleg tega, da bi morali drago plačevati uradnike, luč, vodo, geste in drugo.
Trezno, torej, in previdno s podpisovanjem vlog, ki jih levičarji sestavljajo. Da ne bo škode!
ViSarske novosti
Doba mirnega in tihega romarskega življenja Ima tudi na ViŠarjah štete ure. Pri kraju so že dela za vzpenjačo, ki bo od Ovčje vasi vozila do višarskega vrha in tako v marsičem prinesla spremembe.
V	zvezi z deli pa še je pokazala tudi nujnost električne razvetljave, za katero so poskrbeli. V soboto 11. julija je namreč luč prvič zasijala v romarski cerkvici, v kratkem času pa bodo še ostale hiše spoznale prednosti in ugodnosti te pridobitve.
Stivkapokrajinskih nsliibeictv
Pokrajinski svet razpravlja o novem staležu pokrajinskih uslužbencev, pa tudi
o	delovnem urniku. Razprave se vršijo navadno v ostrem ozračju, ker se svetovalci večinske stranke in opozicije ne
Ze od nekdaj so bile za naše ljudstvo kulturne prireditve, tabori in podobni nastopi pravi narodni prazniki. Od vse povsod je prihajal naš človek, iz mesta in z dežele, da sliši lepo slovensko besedo, lepo slovensko petje, ki je globoko segalo v njegovo srce ter mu vlivalo poguma in vere v narodovo bodočnost.
Tudi danes se je ta navada marsikje ukoreninila, še se Slovenci zbiramo pod milim nebom, kjer poslušamo svoje voditelje, ki nam navdušeno govorijo o naši preteklosti in nam kažejo pot, po kateri moramo hoditi, ali pa prisostvujemo nastopanju naših igralskih skupin in pevskih zborov, ki gojijo našo prelepo besedo.
Toda v zadnjih časih se je na žalost marsikaj tudi spremenilo; priča smo predstavam, ki so včasih slovenske le po imenu, društva, ki se vsaj po naslovu sodeč štejejo kot slovenska, ne le da vabijo na svoje prireditve, in to ni še tako hudo, ljudi, s katerimi so samo idejno vezana, temveč celo spravijo na oder take skupine, ki nimajo v svojem sporedu niti ene same slovenske točke. To je res žalostno in obžalovanja vredno!
Podobni pojavi bi bili sicer dopustni na prireditvah namenjenih razvedrilu in zabavi, toda za nas zamejske Slovence kulturni nastopi ne morejo in ne smejo biti le v razvedrilo in zabavo, z njimi moramo predvsem pokazati svojo povezanost s slovensko kulturo in našo neomajno voljo, da hočemo ob domačih duhovnih zakladih ostati zvesti svojemu rodu in je ziku.
Vprašanje naših ccst
Vsem je več ali manj znano, da so ulice v severnem delu našega mesta v precej slaben stanju, in o zadevi so razpravljali prav na pobudo slovenskih svetovalcev, tudi na eni izmed letošnjih občinskih sej.
Ker se o teh cestah slišijo stalne pritožbe in celo širijo glasovi, da hočejo prizadeti poslati županu protestno pismo, je
strinjajo v pogledu rešitve zadeve. Uslužbenci pa so tudi stavkali zlasti ker hočejo neprekinjeni urnik dela in ne ločenega, to je zjutraj in popoldne z opoldanskim odmorom.
Najdeno strelivo
Večkrat poročajo tukajšnji listi o najdbi starega streliva v raznih predelih našega Krasa, po katerih so se med prvq svetovno vojno odigrali številni krvavi
dogodki, pred dnevi pa se je nekaj podobnega pripetilo y. Pevmi.
Skupina pevmskih otrok, ki se je po vsej verjetnosti hladila v bližnjem potoku, je namreč zapazila v blatu tri granate. O najdbi so otroci obvestili o-rožnike in tl so takoj obvestili pristojno ustanovo, ki je poskrbela za odstranitev nevarnih predmetov.
Smrt slovenshiga rnuarji
V	torek 21. julija je po daljši bolezni umrl znani goriškl slovenski mesar gospod Miro Pelicon, star komaj 46 let, ki, je zadnja leta živel in delal s svojo družino na Kornu.
Prizadeti družini, gospe, sinu in hčerkama izrekamo naše globoko sožalje.
Pridelek plenice v Sloveniji
Jugoslovanski tisk sporoča, da je Jugoslavija letos prvič po vojni pridelala toliko pšenice, da je ne bo treba uvažati. K temu ni pripomoglo samo ugodno vreme, ampak nova semena italijanskega izvora, To pšenico imenujejo »£rlna^ po italijanski filmski Igralki Lollobrlgldi. Pri tem listi ugotavljajo, da so dosedanje jugoslovanske pšenične /vrsti dunnšale p<ivprečnq 20-22 metrskih stotov pšeni'(' na hektar. »Gina« pa ie v Voj/ icTni doseglo povprečje 35-40 metrskih stotov na hektar. V nekaterih žitnih aredelih tudi še mnogo več. »Pr. dn.« pripoveduje celo, da so nekje v Vojvodini pridelali kar uo stot jv pšenice na hektar. Kam z ietoSnjo pšenico? Mi iaa jo bodo poslali y Amviio?
potrebno v tej zvezi primerno pojasnilo, da bodo ljudje vedeli, kako je s stvarjo.
V programu, ki so ga slovenski svetovalci izročili občinskemu odboru, je tudi zahteva po asfaltiranju vseh cest, ki vodijo od Katarinijevega trga proti Soči, zlasti pa ulic Čampi in Palladio. Toda zaradi urejenja drugih predelov mesta, tega vprašanja ni bilo mogoče za letos vzeti v poštev. Zupan pa je zagotovil, da se bo vse to rešilo, kakor hitro se bodo zaključila druga podobna dela. Ze takrat je pa vseeno prišla v poštev razširitev ulice Čampi, kar se je res tudi uresničilo.
Za dokončno ureditev in asfaltiranje teh cest bo treba torej še nekoliko potrpljenja. Kakor so naši ljudje marsikje dočakali, da imajo vodo po hišah, tako bodo tudi drugi dočakali, da bodo hodili po lepih asfaltiranih cestah do samega domačega praga.
Krčanski socialec Milazzo deželni predsednik Sicilije
V torek 28. julija je bil s 45 glasovi proti 43 izvoljen za deželnega predsednika Sicilije prvak krščanskih socialcev Milazzo. Borba za to mesto je bila zelo ostra in že je kazalo da bo izvoljen kandidat, krščanske demokracije Lo Magro, ki je dvakrat zaporedoma prejel več glasov kot Milazzo. Toda v torek 28. julija so se pojavili »ostrostrelci« (franchi tiratori), in Lo Magro je propadel, Milazzo pa zmagal. Za Milazza so glasovali komunisti in socialisti, poleg krščanskih socialcev ter vsaj dva monarhista ali pa po en monarhist in en demokristjan.
Demokristjani seveda kričijo, da gre za škandal in očitajo Milazzu, da je v službi komunizma proti koristim Si-cilje in Italije. Toda Milazzo je poudaril, da gre za navadno »premirje« s, social-komunisti, ker tako zahtevajo koristi Sicilije. Svoj govor po izvolitvi je zaključil % vzklikom: »Živela Sicilija, živela avtonomija«.
Vse kaže, da se milazzovci orientirajo v smer popolne avtonomije samo za koristi Sicilije in da bodo demokristjani imeli z njimi trd oreh.
Obletnica padca fašizma
Tudi letos smo se 25. jul. spominjali padca fašizma. Fašizem v Italij pa še živi, čeravno v bolj omejeni obliki. Po raznih krajah Italije so se italijanski protifaši-sti in njihove žrtve spominjali padlih borcev za svobodo in premnogih žrtev diktature, ki je toliko zla prinesla Italiji in državljanom.
Le nekateri politični zakrknjenci In oportunisti se zgolj iz osebnih razlogov opirajo tudi na nove fašiste, samo da sedijo na stolčku oblasti.
Zal moramo ugotoviti, da nas Slovence smatrajo še danes v Rimu, vsaj v nekaterih uradih, ne kot protifašiste, ampak kot njegove nepolitične žrtve, če ne tudi kot Proti-italijane kadar nas je fašizem tepel. O tem bo morda še v kratkem beseda.
Titi na Primnrshem
V	nedeljo 26. julija je jugoslovanski predsednik Tito s soprogo in običajnim spremstvom obiskal Vipavsko dolino in Brda. V Brdih si je na Dobrovem ogledal znano zadružno klet.
Ob tej priliki bi radi vedeU, ali se je maršal pozanimal, po koliko plačujejo kmetom vino in ali je slišal njihove pritožbe.
Nova zibelka
V	petek 24. julija je našega prijatelja dr. Andreja Makuca razveselilo rojstvo sinčka prvorojenčka, ki je krščen za Simona.
Ob veselem dogodku se tudi mi radu-jemo z dragim Andrejem in njegovo soprogo ter jima želimo vso srečo v pomnoženi družinici.
Znanilci dozorevanja
(Nadaljevanje s prve strani)
nit a pomlad. Vsekakor pa sta dva pojava, ki smo ju omenili, vendarle znanilca novega dozo* revanja, ki mora prej ali slej pres vladati, če hočemo, da bodo ob vzhodnih mejah države nastopile razmere, s katerimi bosta zadovos Ijjni tako narodnostna večina kot manjšina. Zato smo ju še enkrat podčrtali z upanjem, da bi ta dva primera obenem bila tudi svarili ni nauk vsem, ki v novi dobi še vedno sanjajo o zatiranju in z& postavljanju. Samo hrabosti od strani treznih je treba, še nekaj podobnih hladnih polivov in pot dukov zaneSenjakom, pa bodo tudi sedaj še vroče in glasne g/a* ve končno le uvidele, da je treba živeti za bodočnost, ne pa za preteklost, iz katere se kvečjemu lahko uče kako se ne sme, ne pa kako je treba ravnati.
*•*
Sporočilo
VODSTO SLOVENSKE DEMOKRATSKE ZVEZE V GORICI SPOROČA, DA STA BILA DNE 22. JULIJA 1959 SPREJETA PRI G. MINISTRU ZA PROSVETO G. DR. AVGUST SFILIGOJ IN DR. ANTON KACIN, KI STA G. MINISTRU PODROBNO RAZLOZILA ZELJE IN POTREBE SLOVENSKEGA PREBIVALSTVA V ZVEZI Z ZAKONSKO UREDITVIJO SLOVENSKIH SOL V ITALIJI. G. MINISTER MEDICI JE ZASTOPNIKOMA SDZ DAL TRDNO ZAGOTOVILO, DA NE BO VLADNI OSNUTEK ZAKONA ZA SLOVENSKE SOLE VSEBOVAL NOBENE DOLOČBE, KI BI KAKOR KOLI LAHKO ŠKODOVALA SLOVENSKEMU PREBIVALSTU IN SLOVENSKIM ŠOLAM, TER OBLJUBIL DA BO ZADEVA PRAVILNO UREJENA.
GORICA, 23. JULIJA 1959.	VODSTVO	S	D	Z	v	GORICI
Avtobusna zveza Peoma - Oslauije
SPOROČILO
Vodstvo Slovenske demokratske zveze v Gorici sporoča prizadeti javnosti iz Pevme, Oslavija in Sentmavra da se slovenski izvoljeni občinski svetovalci živo zanimajo in prizadevajo, da se v najkrajšem času zopet vzpostavi ojačena avtobusna zveza med Gorico, Pevmo in Oslavjem, ki naj ustreza potrebam domačega prebivalstva in izletnikov.
Pri tem pripominja vodstvo SDZ, da je družba ATA opustila progo št. 8 (Gorica, Pevma, Oslavije) po predhodnem dogovoru z Ribijevim podjetjem, da progo prevzame Ribi, na kar je občinska uprava pristala.
Le zaradi iskanja dovoljenja pri pristojnih oblasteh za to spremembo se je prevzem proge od strani Ribija nekoliko zakasnel, toda ker je rešitev zadeve že nekaj časa v teku, obstaja upanje, da se zaželeni avtobusni promet že skoro zopet vzpostavi.
Spričo tega vodstvo SDZ opozarja prebivalstvo iz Pevme in Oslavja, naj ne naseda spletkam političnih priganjačev.
Obenem sporoča tudi, da ima občinska uprava v načrtu skorajšnjo o-tvoritev telefonske govorilnice v Sentmavru.
Gorica, 20. julija 1959.	VODSTVO	S	D	Z V GORICI
Svoboda in suženjstvo na razstavi
(Dopis iz Neu) Yorka)
V	New Yorku razstavljajo boljševiki svoj način življenja, v glavnem način življenja »novega razreda«; sedaj pa so Američani odprli v Moskvi razstavo življenja svobodnih ljudi.
Ze dolgo ni bilo v New Yorku tako krepkega zanimanja kot ga izpričuje komunistična razstava, ki jo je osebno od-' pri podpredsednik sovjetske vlade Kozlov. Na tej razstavi poskušajo boljševiki - kar s posebnim naglasom poudarja tudi naš vodnik - »predstaviti svetovni javnosti sadove štiridesetletnega komunističnega raja v Rusiji.« Vstopnina znaša
1	dolar, kar vsekakor ni pretirana cena za ogled 10.000 razstavljenih predmetov in nekaj 100 demagoških gesel kot odgovor na orjaški eksperiment svetovne zgodovine o praktični uporabnosti marksizma.
Kakšni so sadovi štiridesetletnega boljševizma? Skratka hudo, hudo malomeščanski. Ne morda sputniki, turbopropi in statistike, ampak vse ostalo!
Stanovanjski raj
Oglejmo si vzorec bodočega stanovanja ruskega človeka. Stanovanjska soba naj bi bila - po zatrjevanju boljševiške propagande - avangardistična in del vzornega naselja, ki ga bodo uresničili v bližini Moskve. S pomočjo tega in drugih načrtov nameravajo do leta 1970, t. j. 53 let po revoluciji rešiti stanovanjsko vprašanje, ki še vedno zahteva, da si dvosobno stanovanje delijo po tri do štiri družine...
Soba je opremljena s zofo z ravnim sediščem, ravnim naslonjalom in z oporami za roke.' Zelo preprosta, tipično komunistična zofa, prevlečena z vzorčastim blagom. V vsakem vogalu počiva po ena geometrično postavljena blazina - iz časov vladanja debelega pliša v Evropi. Poleg zofe je postavljena trioglata mizica z dvojno ploščo. Na gornji plošči stoji zelo preprosta namizna svetilka, Pred oknom je stol, ali bolje neka neo-spartanska zvrst pohištva, prevlečena s praktičnim pregrinjalom. Okno je zastrto s kariranimi zavesami. Dalje je v sobi neke vrste vzidan bufet, kjer so postavljeni cvetlični lonci, okvirjene fotografije, košara za kruh, umetno cvetje itd. S svojo gladko polituro in zaokroženimi vogali spominja oprema na prve poizkuse novega sloga tipe »German 1918«.
Spremljajoči moskovski dopisnik velikega ameriškega dnevnika nam razlaga: »To je muzika bodočnosti! Verujte mi, S5 odsto Moskovčanov bi bilo srečnih, če bi razpolagali s takim podrugosobnim ■stanovanjema. Obrazi obiskovalcev pa nam zatrjujejo, da je 95 odsto Američanov srečnih, da takih stanovanj nimajo.
Pri drugih predmetih vsakdanje uporabe tudi ni drugače. Pri tem ne smemo pozabiti, da mora ruski delavec izdati ves svoj enomesečni zaslužek za nakup navadnega kuhinjskega »mixerja«, in da mu niti v sanjah ne prihaja na um želja po nakupu enega izmed razstavljenih sovjetskih avtomobilov. V splošnem pa prav razstavljeni predmeti dokazujejo v primerjavi s cenami in delavskimi zaslužki, da leži delavski raj ne med Vladivostokom in Jadranom, ampak med Hudsonom in Golden Gatom.
Kremeljska moda
Preidemo k modi, ki jo dnevno dvakrat prikazujejo z 200 modeli. Aplavz v zelo redkih kapljicah je zgovomješi od vsake kritike. Kar vidimo, so obleke in oblačila in ne moda, niti konfekcija. So to uporabni vzorci za gospodinjske šivilje. Nobenega okusa, nobene privlačnosti, nobene posebnosti in zlasti nobene elegance. Tu je zastopan en sam izrez, razkazuje le nekaj malega več kot grlo. Seve-
da nosija vsa ta oblačila zale, brhke in debelušne Rusinje. Prav ta boljševiška revija priča, da mode ni mogoče ustvarjati po tovarnah, ampak je izraz življenjskih oblik, morda celo izraz filozofije, k čemer spada iskra življenjske razgibanosti, nekoliko brezdelja in tudi obilice, česar seveda vsega primanjkuje v Sovjetiji.
Na drugi strani napravlja model leningrajskega stadiona s svojimi 105.000 sedeži v veliki in s 15.000 sedeži v malih arenah, s svojimi plavalnimi bazeni in teniškimi igrišči izreden vtis. Tudi zatrjevanje, da pripada vsaki noseči materi štirimesečni bolniški dopust, vzbuja priznanje, v kolikor taka določila ne bi veljala samo za partijske pripadnice. Tudi primerjava fotografij moskovske podzemske železnice z new-vorško je eden izmed zelo redkih tekmovanj, kjer zmagujejo boljševiki. Dejstva pa so takšna-le: v kapitalistični državi ima sleherni delavec lastno vozilo (v Ameriki avtomobil) in po najnovejših statistikah pa imajo tudi lasten, čeprav majhen vrtni bazen. Pri boljševikih pa imajo ogromne podzemske železnice in še po en ogrom-nejši plavalni bazen.
V	splošnem pa priča razstava: da imajo Rusi potem ko sta jih Lenin s svojo revolucijo in Stalin s svojim suženjskim delom okrog prinesla, eno samo hrepenenje: eno in pol sobno stanovanje v stanovanjski vojašnici s kvačkanimi pregrinjali in blazinami na zofi. Po možnosti pa tudi še kopalnico, ki je ni treba deliti s številnimi tujimi družinami. Med sadove 401etnega boljševizma spada tudi no-tranjearhitekturni slog, ki bi ga imenovali »malomeščanski pliš«, in umetniški slog z imenom »delovno herojstvo«.
Povedali so nam tudi, da so Sovjeti
poslali nekaj satelitov v vsemirje, od katerih pa ni nobenega- glasu več, in tudi da upajo v 7 letih potolči ameriško poljedelsko proizvodnjo. Pred tem pa se bodo morali vrniti k osebni lastnini in s tem k osebni pobudi po ameriških vzorih.
Človek, obiskovalec se z grozo sprašuje, ali so bili ti tako pičli sadovi vredni toliko krvi, znoja in solz, tolikih komisarskih grozodejstev, prisilnih taborišč, žrtev tolikih milijonov ljudi, ki so izhirali v Sibiriji in drugod. Posebno velja to za tistega, ki se lahko dnevno prepričuje, da je šlo vse to drugod, n. pr. v Združenih državah, ne samo neprimerno bolje in z nedoživljenimi uspehi, predvsem pa neprimerno lažje in udobnejše. Ni zaman zaklel Hruščev, ko so mu sporočili »uspehe« boljševiške razstave v New Yorku, da bi najraje vzel metlo in z njo pometel vse kapitaliste, verjetno tako kot je to storil pred 25 leti s 3 milijoni Ukrajincev. Res je »kapitalistični svet« nenehna priča, kako nazadnjaška in neučinkovita je diktatura proletariata.
Kaj je Kozlov zaupal Nikiti?
Vrnimo se nazaj h Kozlovu. Ko je enkrat svečano odprl boljševiško razstavo v New Yorku, jo je potegnil po dolgem in počez po Združenih državah. Marsikaj je videl v teh kratkih dneh.
Morda je Kozlovu nekdo zašepetal na uho bistvo ameriškega načina življenja, ki ga vsebuje ameriška izjava o neodvisnosti: »težnja za srečo«. Tako se je Kozlov znašel pred ameriškim narodom, ki si je v zadnjih letih tako pomembno skrajšal delovni čas ob zadostnih mezdah in
plačah, da je geslo »težnje za srečo« postalo vsakdanjost.
Je to vprašanje, vprašanje po smotrni uporabi prostega časa, ki beli glave sociologom in še vedno ni dokončno rešeno. Tega vprašanja v Sovjetiji in po ostalih komunističnih deželah ne poznajo, kar je z lisičjo modrostjo o kislem grozdju priznal tudi tovariš Kozlov. Ameriški delavec se z dela ne vrača več izčrpan. Polno avtomatizirani stroji so mu odvzeli težaško delo. Edino poklicno nevarnost predstavlja nadspecializacija in enoličnost dela. Ameriška gospodinja se ne pritožuje nad utrujenostjo in neprestanimi hišnimi opravili. Električni štedilniki, pralni stroji za perilo in kuhinjsko posodo, nizko zmrznjena, že vnaprej pripravljena jedila in kup drugih strojnih pomočnic ji opravlja natežja dela.
Kaj počenja poprečni Američan v svojem obilem prostem času; ali so njegova »stremljenja za srečo« usmerjena k ustvarjalnosti, ali nesmiselno zapravlja svoj čas? Na tako Hruščevo vprašanje je bilo Kozlovu težko odgovoriti. Odgovorov je namreč več in vsi so prav tako pestri, kot je ameriško življenje.
Ali nudi odgovor morda tistih 60 milijonov avtomobilov po cestah ob koncu tedna? Konec tedna pričenja namreč pri mnogih podjetjih že v petek popoldne. Ali nudi odgovor morda tistih 40 milijonov televizijskih aparatov od 45 milijonov t. j. 89 odsto vseh ameriških družin? Ali je morda »pasivni šport« tisti, ki privlači na milijone in milijone ameriških gledalcev pri odbojki, nogometu, konjskih dirkah, boksanju itd.? Ali daje odgovor obilna prehrana, ki jo dobavlja množična proizvodnja v obliki tovarniških delikates, ki so bile še pred nekaj leti razkošje milijonarjev?
Vse to so simboli, pasivnega uživanja
Sipa in njeni posnemalci
Kdo ne pozna naših sip, ki jim mlado in staro streže po življenju. Glavonožec, sipa, res ne vzbuja lepote, vendar je to morda najnaprednejši prebivalec sinjega jadrana. Sipa je po vrednotenju današnje tehnike vrhunski vozač, ki uporablja najcenejše gorivo pri svojih bliskovitih podvodnih vožnjah. Skozi celotno telo je napeljan malokalibrski lijak, skozi katerega stiska in iztiska vodo za dihanje. S pomoč-io elegantnega »reakcijskega pogona« se kot torpedo poganja za plenom.
To pa še ne pomeni, da je sipa razbr-danka ali celo krvoločna morilka kot so rdeči reakcionarji. Za plenom šviga samo zato, da si uteši lakoto, ne pa tudi zato, da bi izropala ribji rod in ga zasužnjila med morske kolhoze. V prostem času nepremično premišljuje o nepravičnosti tega sveta, o stavki mornarjev, o policijskih nastopih, o tržaški gospodarski krizi, in zlasti še o brezposelnih, ki jo po ves dan mamijo s ponarejenimi bodičastimi sardelami. Pri vsem tem je sipa skromna samotarka z meščanskimi pogledi na svet, saj jo učinkovito preganjajo samo poklicni ribiči.
Sipe si lovijo svoj plen racionalno. Nekaj metrov pod vodno površino nepremično prežijo na plen v svojem mokrem lovišču. Ce se izgubi v njen revir primerna divjačina, se sipa bliskovito požene za, njo, jo objame z lovkami in pritisne sesala na žrtev, ki že kmalu izgine v njenem papagajskem kljunu. Obnaša se približno tako kot komunistični aktivisti ob volitvah.
Sovražnikov se otepa z modernimi pripomočki. Vsa sipina koža je pokrita s številnimi gibljivimi barvnimi celicami, ki
omogočajo, da se lahko vedno prilagodi svoji okolici. Sipa je pravi morski kameleon, kakršnih imamo v današnjih časih tudi na suhem Tržaškem ozemlju v izobilju. Ce sipo na enem izmed tržaških pomolov vztrajno opazujemo, se bomo čudili s kakšno hitrostjo spreminja svojo barvo; edino nekateri Tržačani obeh narodnosti bi jo v tej umetnosti lahko prekosili.
V	primerih nevarnosti se poslužuje še ene zvijače. Zavije se v meglo, ki jo povzroča iztisnjena, temna, črnilu podobna tekočina. Tako vrže sipa nasprotniku pesek v oči in mu pri tem postreže še z neprijetnim smradom; natp pa jo pobriše, na varno. Ta borbena barvana snov je naložena v posebnem mošnjičku.
Nekateri ljudje posnemajo sipo in brizgajo na svoje soljudi gnojico, nakar jo pobrišejo. Komunistične taktike se nekateri naši upokojeni ribiči niso učili zaman.
Dolomiti kdo jih je krstil?
Deodat de Dolomieu je bil rojen leta 1750 v mestecu Dolomeiu v departmanu Isere. Nekaj časa je bil častnik v francoski armadi, nato pa se je ves posvetil mineralogiji, geologiji, kemiji, fiziki in meteorologiji. Prehodil je Alpe in Pireneje, večkrat pa tudi Italijo in njena otočja. Natančno pred 170 leti ga je čez Brenerski prelaz zaneslo na južno stran Alpskega venca. Spremljal ga je njegov učenec Fleuriau de Bellevue.
Bilo je leta 1789. Francoski naravoslovec takrat še ni bil svetovno znan; oseb-
no, v ožjem smislu besede, je tudi še danes - neznanec. Vendar mu je prav to potovanje vklesalo najmogočnejši spomenik, kar jih pozna svetovna zgodovina. Mogočno gorovje s skoraj 1000 vršaci, s soteskami in stenami, s kamini in stolpi, s pašniki in planotami.
Ob reki Adiži sta francoska potnika našla kamenino, ki je bila ostalim apnencem podobna, vendarle drugačna. Dolomieu je spravil nekaj kosov kamna in jih poslal svojemu prijatelju Nikolaju Teodorju de Sassure v Ženevo in ga prosil za kemično analizo poslanega kamenja. Saussure je novo odkrito rudnino imenoval dolomie.
Zaman se je Deodat Dolomieu otepal te časti in predlagal, da bi kamenino imenovali »saussurite«. Ta predlog pa je Saussure zavrnil in tako je ostalo pri označki dolomie.
Leta 1802 se je novo poimenovanje prvič pojavilo v nekem potovalnem popisovanju. Trajalo pa je še pol stoletja, preden se je udomačilo med gorskimi plezalci. Sele v sredi 19. stoletja so prodrli v osamljene doline angleški hribolazci. Točno pred 100 leti, leta 1859 je prispel prvi na 3168 m visoki Monte Pel-mo, Anglež John Bali.
Leta 1864 je izšla priročna knjižica The Dolomit Mountains, ki sta jo spisala J. Gilbert in G. C. Churchill. Z njo so si Dolomiti utrli pot v svet. Dolomieu seveda od skalnatega carstva, kateremu je dal ime, ni poznal skoraj ničesar.
Pred petdesetimi leti so zgradili dolomitsko cesto in z njo so odprli tisti hudournik izletnikov in turistov, ki vsako leto ob tem času tako močno naraste.
miinini
POP OB TO
Zdravilna moč jabolčnih olupkov
Profesor Maks Buerger je preizkusil -določeno število medicincev visokošolcev. Bili so to čudni pacienti. Na nadlahtnici so vsi nosili enako obvezo. Ta je pokrivala rano v velikosti kovanca 100 lir. Vnetje je profesor umetno povzročil z nadnormalno dozo ultravioletnih žarkov. Polovico visokošolcev so hranili z navadno hrano, z mesom, močnatimi jedili i. p., ostala polovica pa je uživala sadne sokove.
Prof. Buerger je sedaj objavil svoja •opazovanja:	Sadje	izredno	pospešuje
zdravljenje vnetij. Pri vseh preizkusnih osebah, ki so se hranile s sadnimi sokovi, so se rane neprimerno hitreje zacelile kot pa pri ostalih z normalno prehrano.
Sadna zdravilna moč je znana že iz pradavnih časov. Angleški pregovor pravi, da dnevno zaužito jabolko zapira zdravniku vrata v hišo. Verjetno je, da so postni dnevi nastali tudi iz zdravstvenih pobud.
Prof. Buerger je vsekakor prvi, ki je znanstveno dokazal sadno zdravilno moč. Ugotovil je, da sokovi svežega sadja in povrtnine s svojimi kemično še neznanimi učinkovitimi snovmi preobražajo sestavino krvnih celic. Te snovi pospešujejo tvorbo' novih krvnih ploščic, neskončno majhnih brezbarvnih deščic, ki igrajo pomembno vlogo pri strjevanju krvi. Te učinkovite snovi pospešujejo strjevanje krvi in zakrastenje ran.
V	medicinski vedi lahko zasledujemo svojevrsten razvoj: Cim več medikamentov proizvaja kemična industrija, tem bolj se
na drugi strani uveljavljajo zeliščne zdra-vine moči. Prof. Winter je na vseučilišču v Koelnu pred kratkim sestavil listo novo odkritih učinkovitih snovi v naj-raznovrstnejših sadnih in zelenjadnih vrstah, v cvetlicah, v zdravilnih zeliščih in celo v plevelu.
Nekaterim znanstvenikom je že pred leti uspelo izločiti antibiotične snovi, ki delujejo podobno kot penicilin, n. pr. v hrenu in listih kapucincev ter uničujejo nevarne bakterije. Sedaj pa je prof. Vinter odkril v olupkih jabolk in hrušk snovi, ki nevarnosti okuženja znatno zmanjšujejo. Kdor seže po jabolku, s tem samo krepi svoje zdravje.
, Nenavadno veliko je število rastlin, iti vplivajo na srce. Ze pred 180 leti je angleški zdravnik dr. Withering ugotovil vpliv strupenega petoprstnika (dlgi-talis) na delovanje srčne mišice. Danes spada tudi glogov (crataegus) sok med neobhodno potrebna zdravila proti srčni šibkosti, srčnim motnjam, proti motnjam cirkulacije in krvnega pritiska. Ruski znanstveniki so odkrili vzpodbudne snovi, v - solatnih listih.
V	petdesetih rastlinah so znanstveniki našli hormonom podobne substance, ki vplivajo na delovanje notranjih ilez. Substance, ki delujejo kot ženski hormoni, so našli v enoletni in večni detelji. Hormoni raznih vrst zčlja pomirjevalno v-plivajo na golščne žleze.
Doslej je ljudem, ki bolujejo na očrev-ju, instinkt narekoval, da so segli po kaki določeni začimbi; noseče matere so si želele nezrelo sadje, prehlajeni ljudje hren. Sedaj so zdravniki dokazali upravičenost teh instinktov. Računajo že s tem, da bodo te učinkovitosti namenoma dovajali bolnikovemu organizmu.
Pot do teh spoznanj kažejo same rastline. Tudi rastline se dnevno borijo pro-
ti bolezenskim klicam. Tako se n. pr. brani krompir z lastnimi varovalnimi snovmi gobavosti.
Poizkusi so dokazali, da človek lahko pospešuje naravna obrambna sredstva rastin in jih uporablja v svojo korist. Ce dopustimo n. pr. pšeničnemu zrnu, da kali v penicilinski razstopini, sega mlada rastlinica z velikim poželenjem po varovalnem sredstvu. Snovi sprejema v kalčku, v steblu in jih zbira v listih. S tem se odkrivajo možnosti, da na^im naravnim živilom voepljamo varovalna in zdravilna sredstva.
Tudi samo količino lastnih antibiotičnih sredstev v rastlinah lahko zvišamo. Mnogi učenjaki se s temi poizkusi ukvarjajo in gojijo rastline s povečanimi količinami antibiotikov. Te rastline bo užival človek in si bo s tem povečal vamost pred okužbo.
Se važnejši so poizkusi pridobivanj^ iz rastlin zdravilnih snovi, ki delujejo, proti virusnim obolenjem. To so kuine bolezni kot n. pr. osepnice, otroška paraliza in gripe, ki jih povzročajo najmanjše klice, virusi. Za ta obolenja ni danes radikalnih zdravilnih sredstev, ampak obstojajo le zaščitna cepiva.
Učenjaki so danes prepričani, da so ljudje, ki se hranijo s surovo hrano odpornejši proti virusom. Tako so bili n. pr. vojni ujetniki, ki so se hranili z rdečo peso, nedotakljivi za gripo. Vsekakor pa zdravniki odsvetujejo enostransko surovo prehrano.
Pri živalskih poizkusih pri katerih so raziskovalci iskali odgovor na vprašanje, ali rastlinski sokovi zares, varujejo organizem pred virusnimi obolenji, so bili uspešni. Ko so v nekem laboratoriju o-kužlli kokošja jajca z umetno vzgojenimi virusi in so nato jajcu vbrizgnili koprivni sok, so razvoj virusov občutno
preprečili. Prvič so s tem zlomili moč uničujočih virusov gripe in prvič je bila morda naznačena pot, kako pobijati kugo, ki smo ji danes prepuščeni na milost in nemilost.
Dr. H. L.
Rešilni pas za kadilce
Švedski tobačni monopol je objavil, da bodo v bodoče vse cigarete švedske izdelave opremili z opozorilnim obročkom, ki bo kadilca s kritično točko opozoril, naj preneha z nadaljnim kajenjem prižgane cigarete. Ta novost je plod 19 švedskih in 18 tujih tobačnih znamk. Eksperimentiranje se je omejilo zgolj na ugotovitev, kaj použije kadilec z inhaliranjem cigaretnega dima, ne glede na medicinske učinkovitosti takega inhaliranja.
Na podlagi raziskovanj priporoča tobačni monopol, da kadilec ne pokadi več kot 47 mm dolžine celotne cigarate, ker je največ nikotina in katrama nakopičenega v ustnem delu prižgane cigarete. Normalne dolžine cigarete 70 mm bi kadilec ne smel dalje kaditi, ko je nepokaje-nega ogorka ostalo še 23 mm. Pri filtrskih cigaretah priporočajo prenehanje s kajenjem, ko je poleg filtra še 23 mm tobaka na razpolago. Da bi to sanitarno mejo pre-dočili kadilcu, bodo v bodoče vse švedske cigarete opremili z barvanim obročkom, ki bo označeval sanitarno mejo.
Tobačni monopol objavlja tudi, da je v vseh cigaretah količina nikotina in katrama približno enaka. Ni bistvenih razlik med tobakom vrste »Virginia« in orientalskimi tobaki, kamor spadajo tudi jugoslovanske cigarete. Orientalske cigarete vsebujejo relativno manj nikotina, zato pa je obilnejše zastopan katram. Kritična milimetrska meja bo veljala za vse vrste cigaret.
prostega časa. Tako nekako je lahko Kozlov zaupno pripovedal Hruščevu. Dirjanje po avtomobilskih cestah je večkrat zgolj pobeg pred prostim časom, s katerim nekateri ne vedo kaj početi. Ure in ure posedevanja pred televizisko zaklon-ko je tudi preganjanje časa, čeprav so v zadnjem času ugotovili, do so družine precej skrajšale svoj čas posedovanja pred televizijskim aparatom, v primerjavi s prejšnjimi leti. Pred časom so namreč statistike ugotovjale, da porabijo povprečne družine tedensko več časa pred televizijskim aparatom, kot pa na delovnem mestu. Televizijski oddajniki prenašajo seveda tudi športne prireditve, zato je skoraj nemogoče izračunati, koliko milijonov delovnih ur posvetijo Američani »pasivnemu« športu.
Američani -Hruščevi kvintalarji
Kozlov pa je Hruščevu lahko povedal tudi še to, da je dobra in zadostna prehrana celotnega prebivalstva povzročila 500 milijonov kilogramov čeznormalne teže. Tako so povprečni Američani po telesni teži Hruščevu precej podobni. Zato, je gotovo dodal Kozlov, se mnogi Američani v svojem prostem času ukvarjajo s študijem dietne shujševalne prehrane. To dokazuje, je z nemalim zadoščenjem pripomnil Kozlov, da milijoni Američanov še niso našli smiselne ustvarjalne zapo-sljenosti v svojem prostem času.
Takoj zatem pa je moral Kozlov dodati: mnogi drugi milijoni Američanov pa dobro vedo, kaj jim je početi s svojim prostim časom, ki ga je sedanjemu pokolenju poklonila tehnika. Za premnoge Američane pričenja življenje šele po opravljenem delu v tovarni. Prava življenjska umetnost je pravilna porazdelitev prostega časa, da se tako človek sprosti avtomatiziranega poklicnega življenja. Zanimivo je, je dejal Kozlov svojemu mojstru Hruščevu, da se človek, ki je med delovnim časom ustvarjal delček celote, ki je morda v svoji zaključni fazi niti ne dobi pred oči, trudi, kako bi z lastnimi silami nekaj ustvaril. Strokovno delo za zabavo je prava trdnjava za mnoge Američane. V svobodnem času mizari in kuje opremo, medtem ko žena iz pestrih steklenic in lesa izdeluje sobne svetilke. Beljenje fasad, slikanje sob, pleskanje opreme in podobno spada med zabavna opravila v prostem času. Pri tem je miniaturni vrtiček prijetno razvedrilo. Čimbolj se
V	torek, 4. avgusta ob 20,30 bo v škedenski kinodvorani nastopila
GriSha folklorna skupina
iz Aten
Na sporedu so grški narodni plesi in pesmi v narodnih nošah. Prireditev organizira Skedenjski pevski zbor.
Naslednji dan, v sredo 5. avgusta bo 9 uri v župni cerkvi v Skednju sv. maša po bizantinskem obredu.
v ZDA množična proizvodnja standardizira, tem večje postaja hrepenjenje po osebnem, individualnem, po tistem, česar ni mogoče kupiti.
Od umetništva do prave umetnosti pa je en sam korak. Se nikoli ni bilo v A-meriki toliko slikarjev, amaterjev, kot jih je danes. Večerne šole so prenapolnjene. Svetli primeri Churchilla, Eisenhoverja in drugih naganjajo stotisoče k posnemanju. Navečji ponos sodobnega Američana je udeležba na amaterskih razstavah. Rezbarstvo, umetnine iz srebra, ročna dela so na teh razstavah razvrščena na častnih mestih. Današnji Američani pa se v svojem prostem času s pridom ukvarjajo tudi z glasbo. Magnetofonski aparati z reproducirano glasbo spodbujajo k lastnim stvaritvam. Številni amaterski orkestri so v veliki modi. Konservna glasba je Američane prenasitila, zato so amaterski koncerti naravnost sijajno obiskani.
Kljub ogromni televizorski konkurenci prebere današnji Američan mnogo več knjig, kot v prejšnjih časih. Ljudje, ki so bili nekoč vtesnjeni v svojem poklicnem delu, stremijo za razširjenjem svojega duhovnega obzorja. Njihova lakota za znanjem je neutešljiva. Premogi Američani uporabljajo svoj prosti čas za poklicno izpopolnitev in tudi preusmeritev, mnogi pa pohajajo ljudske univerze zgolj zaradi znanja.
Ta skupna stremljenja za srečo, je Se dodal Kozlov, so stremljenja po skupnosti, ki ji Američani pravijo »togheter-ness«. Prevedeni izraz »skupnost«, ne razodeva celotne globine tega izraza. Je to stremljenje po skupnosti ljudi, ki jih vežejo skupne koristi. Predvsem v predmestjih, ki so simbol moderne Amerike, se ustavnavljajo klubi sosedov. Nekateri člani bi hoteli razpravljati o določeni knjigi, drugi se zanimajo za svetovno-politič-na vprašanja, tretjim so pri srcu krajevni problemi.
In končno, je dejal Kozlov, so v Ameriki milijoni in milijoni ljudi, ki vidijo svojo srečo v družinskem življenju. Prosti očetov in materin čas pomeni otrokom čas igranja, čas preživljanja konca tedna v hribih, na jezerih, ob morju, pomeni »picnic«, radijski sprejemnik, foto ali filmski aparat, trnek, aluminijast naslonjač, puško in Šotor.
V	Ameriki, je dejal Kozlov, sem Američanom res prerokoval, da bodo njihovi vnuki komunisti, ali - med nama rečeno -tega ne bo, kvečjemu bodo naši vnuki kapitalisti.
Stran 4
Komunistični in sopofniški tisk
Značilnosti komunističnega in sopotni-škega tiska so znane slehernemu razumnemu zemljanu današnjih dni. Kljub temu je potrebno, da demokratični tisk po svodnem svetu od časa do časa osveži svojim čitateljem te značilnosti. Taktična zavajanja zlasti sopotniškega tiska namreč ob premnogih priložnostih spretno prikrivajo svojo pravo naravo. Predvsem si moramo biti na jasnem, da sta komunistični in sopotniški tisk sestavni del gostega projragandnega omrežja. Tega propagandnega omrežja se totalitarni režim poslužuje za neomejeno politizacijo vseh življenjskih področij in predvsem za ohranitev in razširitev svoje totalitarne oblasti. Zato vladavina tudi razmetu-=e ogromne zneske, ki so sadovi krvavih žuljev delovnih ljudi, v čiste propagandno partijske namene.
V Titovi Jugoslaviji ne obstoja tiskovna svoboda v smislu demokratične in neodvisne borbe ljudi in skupin, ki medsebojno razpravljajo o javnih vprašanjih z razlogi in ugovori, in to neovirano od državnih posegov ter izpolnjujejo na ta način svoje javno poslanstvo na lastno odgovornost. V demokratični, pravni državi uživajo najraznovrstnejša mnenja popolnoma enake možnosti, da uveljavljajo svoj vpliv z lastno, samostojno mislijo in dejavnostjo. V Titovi Jugoslaviji je tisk kot sredstvo Oblikovanja političnega mnenja propagandni partijski monopol pod najstrožjim osrednjim vodstvom in nadzorstvom, ki z množičnimi vplivnimi sredstvi stiska človeka med kolesja kolektivnih uslug. Prepoved slehernega nekomunističnega političnega tiska, motnje tujih radijskih oddajnikov, pisemska cenzura, prisluškovanje telefonskih razgovorov in podobne totalitarne histerije so izbrisale tudi še zadnje sledove informacijske svobode. Stalno zastražena izolacija nezaželjemh vesti in omejitev stikov z zunanjim svetom naj bi človeka za stalno izropala lastnega mnenja in sleherni zasebni obstoj preoblikovala v partijski kolektiv.
V Titovi Jugoslaviji se je tisk preobražal po sovjetskih vzorih z vso svojo strahotno izenačeno praznoto in dolgočasnostjo, ki sta še vedno značilna za vse satelitske države, čeprav je v Titovi Jugoslaviji po prelomu leta 1948 tudi tisk oblikovno in vsebinsko ubral »lastno pot v socializem«. Se naprej pa obstojajo v veljavi totalitarna načela, ki bi jih lahko zgostili nekako takole: časnikarji sopotniškega in komunističnega tiska so oznanjevalci partijske politike. Ta mora stalno pronicati skozi vsako časnikarjevo misel in skozi vsako njegovo delovanje! Komunistični tisk je kolektivni propagandist, agitator in organizator ljudskega tolmačenja marksizma-leninizma in vsakokratnega političnega položaja kot ga ocenjuje partija. Tudi v Titovi Jugoslaviji je ves tisk izključno partijska in državna zadeva. S kontingentiranjem tiskarskega papirja, s prisilnimi koncesijami in dirigiranjem vesti je prenahala sleherna prostost izražanja lastnega političnega mnenja. Netendencioznih vesti sploh ni več.
Čimbolj partijsko listi poročajo, tem »objektivnejši so«. Tiskovne direktive dežujejo v ustni in pismeni obliki neprenehoma 24 ur na dan. Objaviti je treba v tem in tem času take in take teme. Zamisli in tolmačenja so največkrat kar predpisana, na primer balkanski sporazum, neatomsko sredozemsko področje, papeževa enciklika, berlinsko vprašanje itd.
V	premogih primerih je celo predpisano izrazoslovje. Reakcijska letala se imenujejo v Sloveniji reaktivna letala. Reakcijska bi namreč preprostemu človeku morda povedala, da so »reakcionarji« najnaprednejši ljudje. Vse objavljane vesti so posoljene s partijskimi komentarji. Vsaka vest se ocenjuje samo po njeni agitacijski vrednosti.
Časnikarji niso svobodne osebnosti, ampak fukcionarji kolektivnih miselnih in izraznih oblik. Časnikarska strokovna organizacija je seveda čisto partijska kreacija.
V glavnem *e komunistični tisk oblastniški inštrument v rokah komunističnih partijskih in državnih funkcionarjev. Vodstvo in nadzorstvo nad celotnim tiskom pripada »Zvezi komunistov Jugoslavije«. Vse publikacije, tudi tiste, ki so na zunaj čisto strokovnega značaja, so vistousmerjenje v vseh osnovnih političnih vprašanjih. Časnikarji so funkcionarji komunistične ideologije. Prav nič drugačni niso srtpotniški časnikarji, ki jih vzdržuje in komandira ista centrala, ki vodi in nadzira matični komunistični tisk. Komunistični tisk prekaša po svoji visto-usmerjenosti nekdanjo fašistično in nacistično žurnalistiko.
Titovski in sopotniški tisk se v glavnih obrisih ne razlikujeta od matičnega tiska, Čeprav so temu tisku dovoljene določene taktične koncesije. Samo zaradi taktiziranja z množicami se na primer sopotniški tisk na Koroškem kot v Pri-. morju z veliko vnemo poteguje za narodna vprašanja, pri katerih pa nikoli niti z besedo ne kritizira tistih, ki so soodgovorni za pomanjkljivosti in zapostavljanja slovenskega jezika tako pri nas kot na Koroškem, tistih, ki so imeli v rokah škarje in platno ob sklepanju mednarodnih pogodb.
Ob koncu moramo pristaviti, da je sopotniški tisk nevarnejši od komunističnega, ker se navidezno predstavlja kot pobornik nekomunističnih ideologij, v resnici pa je trojanski konj - peta kolona komunizma.
*	t> *
Prav v teh dneh je razmišljevanje o častnikarstvu prav posebno aktualno. Ne zaradi pasjih dni in kislih kumaric, ampak spričo časnikarske vojne, ki se je pred časom vnela po vsej Italiji. Po Ape-
peninskem polotoku razsaja »kriza javnega mnenja«. Sprožil pa' jo je razmeroma mlad dnevnik »Giorno«, vsekakor pogumen, čeprav ne vedno tudi premišljen, zato pa zanimiv milanski list. Poleg nekoliko kričave tiskarske opreme, se je list uveljavil zaradi svojega protikonformi-stičnega zadržanja, zaradi živahnih in prav nič nihilističnih kritik političnega življenja vklučno rimske vlade, zaradi svoje borbenosti proti klikarstvu, proti miselni in domišljijski revščini na vseh popriščih javnega življenja.
Časnikarska bitka je pričela z razkrivanjem finančnih sredstev številnih časnikarskih podjetij, da bi se na ta način dokazalo, kako usmerjajo določeni finančni in industrijski krogi italijansko javno mnenje. To naj bi bil nekak dirigirani »konformizem«, ki ga mnogi drugi časnikarji sicer odklanjajo, vendar pa očitu-jejo nekako resignacijo in fatalizem. Tako si je »Giorno« pridobil več ugleda in prijateljev kot pa ga uživa »informacijski tisk«.
Časnikarska bitka je dosegla višek s trditvijo, da vzdržuje dnevnik »Giomo« državno podjetje »Eni« oziroma petrolejski kralj Enrico Mattei. Ta je fanfanije-vec in odločen protifašist, ki je dvignil petrolejsko industrijo na zavidljivo raven in je obenem goreč socialni reformator. Te misli je dosledno zagovarjal »Giorno« z ujedljivimi izpadi proti »farizejski bur-žoaziji« in proti desničarjem, ki jim je očital, da se borijo proti komunizmu samo na videz, v resnici pa da bi hoteli uničiti vse sedanje socialne preosnove, preprečiti pa bodoče.
Po padcu Fanfanijeve vlade je »Giorno« kritiziral tudi Segnijevo vlado, nakar je rimski »Tempo« zahteval ukinitev milanskega dnevnika, češ da z državnim denarjem pobija vlado. Vlada je v parlamentu priznala, da je »Giorno« kreacija ustanove »Eni« in da izkazuje list 4 milijarde primanjkljaja. Uredništvo milanskega dnevnika pa je odgovorilo, da je smer lista - pa naj bodo finančni viri že kakršni koli - popolnoma neodvisna, medtem ko so ostali listi, ki jih vlada tudi podpira, servilni režimu. Kako se bo ta bitka zaključila, je težko prerokovati, vsekakor bo njen izid zgodovinskega pomena, saj gre za nič manj kot za svobodo ali nesvobodo v italijanski republiki.
»Giorno« se danes pogumno bori za demokratično samostojnost italijanskega tiska: za resničnost vesti in svobodo mnenj.
Vlade se v Italiji kritizirajo od rimskih časov dalje. Danes je moda, da zlasti levičarji demokrščane obtožujejo kot po-bornike novega »fašizma«. Pri tem se poslužujejo tudi nedopustnih sredstev. Le redki nasprotniki demokristjanov so toliko pošteni, da priznavajo tej stranki poleg pogreškov tudi velike zasluge. Očitno je, da živi danes velikanska večina italijanskega naroda neprimerno bolje od o-četov in dedov. Proletariat v severnih predelih države se je pomeščanil. V mnogih ozirih se Italija približuje življenski ravni svobodnega sveta.
Vsi ti uspehi pa so bili doseženi tudi zato, ker jih je kritično spodbujala tiskovna svoboda. Mnogi prepričani demokrati se zavedajo, da bi bila De Gtsperijeva dediščina kaj hitro zapravljena, če bi amputirali javno kritiko. Taki kirurški posegi ne bi koristili toliko misovcem kot pa komunistom. Noben tisk v Italiji ni v takem soglasju s svojimi gospodarji izven državnih mej kot je komunistična publicistika vseh vrst. Pri nas je tak titovski in sopotniški tisk. Ves ta tisk pobija sredino z vso hruščevsko-kraighersko histerijo. Zaman pa bomo v tem tisku, katerega subvencije so zelo zanimive, našli kritično besedo proti KP, proti Moskvi ali proti Ljubljani.
Parlamentarna demokracija in njen najvažnejši izraz - svoboda tiska - sta v Italiji še mlada. Ce je v Italiji kaj »gro-bokopov« demokracije, potem to niso samo veleindustrijalci, ki mislijo, da so si z nakupom založniških delnic zagotovili tudi javno mnenje, ampak so to prav tako Nennijevi socialisti, ki se ne morejo ločiti od komunističnih totalitarcev. Ze leta in leta pričakuje italijanska javnost zaman novih. rešitev, na širokosrčno in hitro izpolnitev elementarnih želja. Polagoma se ta javnost obrača od političnega življenja. Res je, povsod se prepeva, ali so te popevke elegije odpovedi svobodi in samoopredelitvi?
Tisk je mogočna velesila. Kjer vlada svoboda tiska je tisk najvažnejši sogra-ditelj napredka, kulture, znanosti in socialne pravičnosti, v rokah diktatorjev pa je tisk priležnica totalitarnih krvnikov.
TRŽAŠKI
Dialektika
Komunistično »Delo« je očitalo »Demokraciji« s potvarjanjem izstrganega stavka članka, ki je izšel pred osmimi leti, da smatra pisec delavstvo za nevedno in nerazumno. Seveda je tudi ta trditev -kot toliko drugih iz tega vira - iz trte izvita. Kaj mislijo o preudarnosti ruskih delavcev njihovi komunistični izkoriščevalci, priča sovjetska revija »Komunist«. Ruskemu delavstvu je pred kratkim postregla s takimle ocvirkom: »Ameriški delavci smejo imeti lastne avtomobile samo zato, da jim kapitalisti prihranijo napore vožnje z železnico in več denarja prislužijo delodajalcem«.
Tekma demokracija: diktatura
»Pr. dn.« je 21. julija letos izračunal, da zasluži jeklarski delavec z najmanjšo plačo v Združenih državah 2,13 dolarjev na uro. Pri štirideseturnem tedenskem delovnem urniku je to 363 dolarjev mesečno ali 228.160,- lir v našem denarju. Povedal je tudi, da je kupna moč dolarja v Ameriki znantno nižja od njegove kupne moči v Združenih državah.
Nimamo pri rokah sedanjih cen življenjskih potrebščin v ZDA, morda so najemnine, živila in pijače za 100 odsto dražje kot pri nas. Konfekcijska moška in ženska oblačila pa se v cenah bistveno ne razlikujejo. Po meri so oblačila seveda mnogo dražja kot pri nas. Izbira konfekcije pa je tako bogata, da si obleke po meri kupujejo samo dolarski milijonarji, filmski igralci in komunistični agenti. Lir 228.160 v Ameriki pomeni vsaj 120 tisoč lir pri nas, če ne še nekaj več. To pa je plača treh delavcev pri nas. Lir
120.000 pa je prav toliko dinarjev. Din
120.000 je mesečna plača 9 jeklarskih delavcev v Titovi Jugoslaviji.
Seveda se člankar v »Pr. dn.« ni ba-vil s takimi nerodnimi primerjavami, ampak se je razpisal o predvideni sindikalni bitki, ki zahteva povišanje mezd za 25 dolarskih centov na uro ali za 40 dolarjev mesečno, kar znaša 25.000 lir in kar sta zopet dve mesečni plači Jugoslovan skega jeklarskega delavca. Clankar v »Pr. dn.« se že veseli stavke, ki bo morda izbruhnila med ameriškimi kovinarji. Z nami vred se bo postavil seveda na stran ameriških delavcev. Demokratom so pn
Peppone in don Catnillo na Poljskem
Kaj pomenijo Hruščeve bliskovite inšpekcije kremeljskih kolonij, si svetovna svobodna javnost še ni popolnoma na jasnem. Vzrokov - da na rečeno nujnosti
-	bo verjetno več. Kot vsem diktatorjem v preteklosti in sedanjosti, tako so tudi Hruščevu življenjsko važni zlasti zunanjepolitični uspehi. Diktatorski dinami-zem brez tingel-tangla ohromi; množice pričenjajo preudarjati z lastnimi možgani, če diktatura sproti ne skrbi, da raz-mišljevanja svojih podanikov preusmerja od dnevnih skrbi in tegob k resničnim ali tudi samo namišljenim uspehom. Prav zato skrbijo vse diktature za nenehno hrupno propagando, ki v 90 odsto primerov temelji na laži in naravnost smešnih pretiravanjih.
Ženeva bi Hruščevu lahko zajamčila kak uspeh, ki bi dokazal zasužnjenim
Dogodki doma^
MSGR. MATIJA ŠKABAR - B1SERO-MASN1K. V nedeljo, 19. julija je bisero-mašnik č. g. Matija Škabar, zelo slovesno daroval v barkovljanski cerkvi svojo biserno mašo. Slovesnosti se je udeležilo veliko število prijateljev, znancev in ostalih vernikov. Slavnostni govornik je bil g. Jože Vidmar. Posebno so se izkazali pevci. Popoldne je biseromašnik opravil pobožnost v cerkvi na Repentabru.
Za priložnost je papež imenoval bise-romašnika za svojega komornika z naslovom monsignorja. Številnim čestitkam se pridružuje tudi uredništvo »Demokracije«.
* « *
NAS NARAŠČAJ. Vinko in Danila Levstik sporočata svojim prijateljem in znancem, da se jima je rodila hčerka. Dne 5. julija jo je preč. g. Iskra krstil v cerkvi Imena Marijinega (Foro Traia-no) ter je dobila ime Mirijam. Botrovala sta gdč. Eva Puhalj iz Trsta, ter dr. S. Falez iz Rima. Obred je počast’1 s svojo navzočnostjo sam preč. p. Dr. A. Prešern. Tako vidite lahko rečemo, da se slovenska kolonija v Rimu polagoma veča. Iskrene čestitke.
* # *
SMRTNA PROMETNA NESREČA. Pri
sobotnih poizkusnih avtomobilskih tekmah je avto do smrti povozil sedemletnega Vasilija Cuka iz Trebč. Pogreba v ponedeljek se je udeležilo veliko pogrebcev. Nesrečni družini naše iskreno sožalje.
*	# *
NADZORSTVO TRŽNIC. Pokrajinska nadzorna komisija tržnic, ki nadzira cene pridelkov na debelo in drobno, je pričela s poslovanjem. Po drugih italijanskih mestih so se take komisije fe uspešno uveljavile.
*	* *
NOVA KNJIGA. Pri Slovenski kulturni akciji, Alvarada 50 Ramos Mejla, F. C. N. D. F. S. Argentina, je izšla knjiga: Avguštin, ENCH1RIDION. Stane Lit. 500 na slabšen in Lir 600 na boljšem papirju. Naroča se pri gornjem naslovu.
narodom, da je boljševiška diktatura vsaj navidezno krepka, svobodnemu svetu pa izpričal šibkosti demokratičnega ustroja. Nikita Hruščev pa verjetno potrebuje tudi kako osebno injekcijo proti živčni oslabelosti, ki mu že nekaj mesecev stresa žolčni mehur.
Hruščeve tirade v Albaniji niso preplašile niti Italije niti Grčije in Turčije. Za drugo poglavje ženevskega zasedanja se je Hruščev odpravil na Poljsko. V tej podložniški državi kremeljski načrti ne potekajo tako kot bi morali. Poljska je že od nekdaj za svojega vzhodnega soseda bolečega rana
Pred kratkim so izbruhnile na Poljskem velike demonstracije proti komunistični vladavini, ker so oblasti odstranile cerkvico, ki so jo verniki zgradili brez oblastnega dovoljenja.
Na Poljskem je cerkev še danes največja sila takoj za Gomulkovo diktatorsko vladavino. Za telovo se je v Varšavi udeležilo procesije nad 200.000 moških in žensk. Procesijo je vodil sam kardinal Wyszynski. Za polne štiri ure je bil ustavljen ves cestni promet. Komunistični tisk procesije seveda ni niti omenjal. Veličastne procesije pa so se vršile tudi po ostalih naseljih Poljske republike.
Ta mesec organizirajo na Poljskem ljudsko romanje na Jasno goro, v samostan v znamenitem mestecu Czenstochowi, kamor je lansko leto poromalo nad pol milijona vernikov.
Na Poljskem vstajata resnični figuri slovitega romana »Peppone in don Ca-millo«. Peppone, komunistični župan, to je komunistična vlada, to so partijci po mestih in po deželi. Don Camillo, vaški župnik v romanu, to je kardinal Wyszvn-ski, to je 12.000 duhovnikov in 27.800 nun. in predvsem so to množice vernikov. Točno tako kot v romanu, se Peppone in don Camillo medsebojno zbadata in na vsako potegavščino, ki si jo dovoli komunistični župan, prejme od župnika primeren odgovor.
Ko je na Poljskem vladal še vsemogočni Beirut, je bil kardinal Wyszynski dolga leta v zaporu. Ko je prišel na oblast Gomulka, ki ga je Bierut prav tako tiščal v zaporu, so tudi kardinala izpustili. Med cerkvijo in partijo je prišlo do nekakega sporazuma - in naravnost neverjetno izgleda, kakšne pravice si je cerkev zagotovila v komunistični državi.
Država ni samo obnovila porušenih cerkva, ampak prispeva z letnimi dotacijami tudi za njihovo vzdrževanje. Država dovoljuje po šolah prostovoljni pouk verstva, dopušča versko oskrbo po jet-nišnicah in bolnišnicah. Triindvajset seminarjev deluje za vzgojo duhovniškega naraščaja. Verski redovi, ki posedujejo zemljišča, katerih površina ne presega 50 ha in zemljo sami obdelujejo, niso obvezni oddajati desetine, kot to velja za ostalo kmečko prebivalstvo.
Na drugi strani se je cerkev obvezala, da ne bo dopuščala nobene protirežimske propagande, politično pa se ne bo uveljavljala z edino izjemo parlamentarnih volitev februarja 1957. ko je cerkev svojim vernikom priporoča naj volitev ne bojkotirajo. Te so potekale v zelo kritičnem političnem trenutku.
V glavnem sta se oba partnerja pokorila pogodbenim določilom, kar pa ju ni oviralo, da drug drugemu kake ne zagodeta. Tako je pričela nova borba Peppone proti don Camillu, se pravi med agenti KP in poljskim klerom.
Poljski delavci kot delavci vseh komunističnih dežel zelo malo zaslužijo, da bi lahko skromno živeli. Zato »kombinirajo« tako kot po drugih komunističnih rajih, 'da bi si zvišali dohodke. Množične tatvine po poljskih podjetjih so prav tako številne kot na Češkoslovaškem, na Madžarskem, v Bolgariji, Romuniji, Jugoslaviji ali Sovjetiji. Vlada je organizirala številne miličnike po podjetjih, in tatvine obsojajo sodišča z zelo ostrimi kaznimi. Takoj po izrečenih kaznih so duhovniki v svojih nedeljskih pridigah povedali med drugim tudi tole: »Ce človek krade samo zato, da bi lahko preživljal sebe in svojo družino, je treba tak postopek obravnavati obzirno in z milo kaznijo«. Sodniki niso ostali gluhi pred takimi glasovi.
Peppone se je maščeval in prekinil električni tok ob procesiji na telovo, zato kardinalove pridige množice tudi niso slišale. Množice pa zaupajo svojemu »donu Camillu« in so prepričane, da bo Pepponu vrnil zbodljaj.
Ta resnični roman o Pepponu in donu Camillu na Poljskem pa ni ostal prikrit boljševiškim vohačem na Poljskem. Zato se je Nikita odpravil na Poljsko z namenom, da bi pripravil konec romanu »Peppone in don Camillo«, pravijo pa, da se mu to ni posrečilo.
Dunajski komunistični festival
V teh dneh prirejajo poklicni partijci na Dunaju »svetovni mladinski festival«. Prvič so komunistična snubljenja svetovne mladine prenesli na Zahod. To se je zgodilo v prvi vrsti zato, ker so dosedanji »festivali« po komunističnih prestolni-nicah povzročali med zasužnjenimi mladinci pod komunistično taktirko resne zmešnjave, ki so prispevale h krvavim nemirom v Plznu, Vzhodni Nemčiji (1. 1953), k madžarski vstaji in poznanjski-mi dogodki. To so gesla festivalov:
»Učimo se sovraštva do preživelih o-stankov kapitalizma... Razkrinkati moramo agente ameriških vojnih hujskačev in jih uničiti...« (Festival 1952, Bukarešta)
»Cas je, da razkrinkamo sovražnika po kapitalističnih, deželah... Nujno je potrebno mladini s prstom pokazati na dednega nasprotnika in jo naučiti sovraštva...«	(Festival 1955, Varšava)
Moskovski festival 1957 je pozabil na sovraštvo in s komunističnim hrupom o-znanil - svetovni mir.
Dunajski festival 1959 pridiguje, »da mladinski festival nima nobenega političnega značaja«.
Sama udeležba komunističnih mladinskih karieristov iz Vzhoda in Zahoda je kaj skromna. Iz Sovjetije je dospelo 800 delegatov, iz Rdeče Kitajske 400, iz Madžarske 400, iz Bolgarije 450, iz Romunije 350, iz Češkoslovaške 3500, iz Ppljske 800. Jugoslovanski komunisti so poslali 250 »opazovalcev«.
srcu tako ameriški, še bolj pa jugoslovanski delavci, ne samo zato, ker so kri naše krvi, ampak predvsem zato, ker bi bi'a stavka jugoslovanskih kovinarjev najpra vičnejša borba proletariata za svoje pravice. O taki jugoslovanski stavki kovinar jev, bi »Pr. dn.«, če bi jo sploh omenjal, napisal, da je to provokacija zahodnih imperialistov.
Tak je komunistični tisk in taka ie borba komunističnih časnikarjev za delavske pravice. Kateri kapitalizem je boli oderuški:	ameriški »imperialistični« ali
titovski državni kapitalizem? Izidi tekmovanja sami odgovarjajo — 9:1.
Deseti brat
Kot zaključno premiero letošnje sezone je SNG postavilo na oder priredbo Jurčičevega »Desetega brata«. V kopici vlog je gledališče zaposlilo skoraj vse svoje člane. V glavnih vlogah so nastopali: Stane Starešinič v vlogi Lovreta Kvasa, Mira Sardočeva kot Manica, Miha Baloh - Deseti brat in Jožko Lukež -Krjavelj.
Medtem ko moramo pohvaliti sceno,, ni bila režija Modesta Sancina na višku. Važnejše scene so ostajale premalo pestre, medtem ko so stranske scene bile bolj razgibane. Nekoliko mučna za gledalca je bila slika v Krjavljevi koči umiranje Desetega brata. Le z veliko težavo je občinstvo ujelo po kako besedo. Morda so igralci z nastopom nekoliko preveč pohiteli.
Slehernih na Repentabru
V	nedeljo je Slovenski oder za desetletnico svojega obstoja postavil na oder na Repentabru Hofmamstalovega Slehernika, v prevodu Otona Zupančiča. Predstava je dobro uspela. Prof. Peterlin, ki je delo režiral, je zbral okoli sebe pretežno mlade igralce, katerim je zaupal skoraj vse važnejše vloge. Med vsemi se je najbolj odlikoval Drago Stoka, ki je prepričljivo podal podobo Slehernika. Tudi ostali igralci so se v svojih vlogah potrudili, da bi predstavli Hofmannstalovo delo čim bolj prepričljivo in živo. Vendar so si bili razni liki včasih v navzkrižju.
Zelo lepi so bili kostumi, scenerija pa mnogo boljša kakor jo po navadi postavi Slovenski oder.
Dan je bil prekrasen. Režiser, insce-nator in mladi igralci so ponovno izpričali svoj idealizem in svojo ljubezen do svobodne slovenske besede, številni gledalci pa so jim s svojo udeležbo izrekli zasluženo priznanje.
Uspehi slooeoshih maturantov
Na slovenski srednjih šolah v Trstu (klasična in realna gimnazija, trgov, akademija in učiteljišče) so izobešeni šemami uspehov maturantov v poletnem roku 1958-59. Izdelalo je skupno 35 abiturjen-tov, 60 maturantov bo popravljalo zrelostne izpite v jesenskem roku, 16 kandidatov pa je bilo odklonjenih.
Izidi so naslednji. Na klasični gimnaziji-so uspešno maturirali: Irena Brumat (iz Gorice), Marija Luiza Cenda, Marija Gruden, Aleksander Kriščjak, Josip Pierazzi
-	Pirjevec, Lucijana Roth, Davorina Senčar in Ermidij Sussi (iz Gorice); 14 kandidatov ima popravne izpite; odklonjenih je bilo 6 kandidatov.
Na realni gimnaziji: Marija Bolko, Pija Campanialli, Edvard Germani, Daria Tuin, Vito Lupine, Nivea Martellani, Klavdij Palčič, Sergij Štrukelj; 6 kandidatov ima popravne izpite, 6 kandidatov je bilo odklonjenih.
Na trgovski akademiji: Marija Cok, Edvard Franovič, Marko Hmeljak (pri-vatist), Elza Klun, Sonja Mavec, Marija Eva Miklavec, Lavra Silvestri, Juljana Slama, Iva Stoka in Jolanda Zudetič; 26 kandidatov pa ima popravne izpite. Odklonjena sta bila dva kandidata.
Na slovenskem učitelijšču: Livij Možina, Odinca Fon. Elvira Lukša, Vojka Pirc, Kristina Valič, Marta Werk, Dora Žagar, Ljubomir Toroš, (privatist) in Marija Jakin; 14 kandidatov ima popravne izpite, dva sta bila odklonjena.
Vsem obiturjentom iskreno čestitamo, ostalim pa želimo vso srečo prihodnjič!
V
Šolska vpisovanja
Vpisovanja za šol, leto 1959-60 na Trgovsko akademijo, Nižjo strokovno trgov-' sko šolo pri Sv. Ivanu in Nižjo industrijsko šolo v Rojanu za vse razrede se
vršijo:
Od 1. do 30. avgusta vsak ponedeljek, sredo in petek od 10 do 12 ure.
Od 1. do 25. septembra vsak dan od 9 do 12 ure v tajništvih imenovanih zavodov.
DAROVI
V	počastitev pok. g. Matije Bergerja daruje N. N. 3000 lir za SDD. Izkrena hvala!
Odgovorni urednik:
Prof. IVAN RUDOLF Tiskarna Adria, d. d. v Trnu
Uredništvo in uprava: Trst, ul. Machiavelli 22-11. - tel. 3-62-75 Dopisi za uredništvo: ulica S. Anastasio ljc - Tel. 23-039 Goriško uredništvo: Gorica, Riva Piazzutta 18-1. CENA:	posamezna	številka	L	30.---.
Naročnina: mesečno L 50.— — letno L 600.--Za inozemstvo: mesečno L 90.— — letno L 1000.— Poštni čekovni račun: Trst št. 11-7223