Boj proti .. fmmmauk',y.jm boj TdJnia poltenega rodoljuba; vsakega delavca in delavke — pač vsakega brez izjeme na politično, narodno ali pa versko pripadnost!
CENA NAROČNINI:
Za Kanado in USA.
Za eno leto-------------------- $3.00
Za pol leta----------------------1.75
EDINOST 206 Adelaide St. W. Toronto 1, Ont.
Entered as second class matter at the Post Office Dept. OtJaws.

V .
NEODVISNO GLASILO KANADSKIH SLOVENCEV
V . . .
Let. 3. Št. 126.
Cena 5 c.
TORO.NTO, ONTARIO WEDNESDAY, AUGUST 22, 1945.
Price 5c.
Vol. 3. No. 126.
NACISTOM DOVOLJENA OBLAST NA KOROŠKEM
Ljubljana — Posebni poročevalec za časopis "Borba", kateri izhaja v Beogradu, poroča naslednje o skoraj heverjetnih razmerah ki vladajo na Koroškem delu, zasedenem po zavezniški oblasti.
"Koroška pravi ta poročevalec, je postala že dalj časa zavetje za nazi-fašistične kriminalce. Odkar so se povrnili po porazu nazi-fa-šističnih oboroženih sil, delujejo proti slovenskih antifašistov, ter so kar čez noč postali "veliki avstrijski patrioti". Pod krinko takega patriotizma govore o individualnosti Koroške, toda kjer koli jim ni uspelo priti na oblast, se poslužujejo podle obtožbe zoper slovenske antifašiste z namenom, da bi sprečili njihovo rodoljubno delo ter pripravili mogočnost širiti njihovo neomejeno Hitlerjevo propagando.
* Nekoliko takih primerov: Na Koroškem v eni slovenski občini je bil imenovan za predsednika po imenu Kristov. Dotični je ta položaj zavzemal do leta 1932 in je že radi tega dejstva in po določbi militarnih oblasti upravičen za ta položaj. Povsod je bil po-
PROGRAM OF JULIJSKE KRAJINE
Program, kateri je pred nedavnim sprejet na kongresu Italijan-sko-Slovenske Osvobodilne Fronte za Julijsko Krajino, vsebuje naslednje :
"Toritorijalne pravice Julijske Krajine neodeljlive od svojega telesnega zaledja; nepopustljiva borba proti fašističnih preostankov; ohranitev in konsolidacija doseg osvobodilne borbe; kampanja proti črnoborzijancev in utrditev ljudske oblasti; podkrepitev bratstva med Slovenci in Italijani in šesto kolaboracija an-ti-fašistov s zavezniškimi vojnimi oblasti, ako se bodo slednje držale zaključkov in narodnih želja, da bo njihova ljudska oblast upoštevana z ozirom na dejstvo, da se je narod Julijske Krajine osvobodil sam izpod fašistične tiranije".
Gornji program, kateri je sestavljen v bratskem oporazumu demokratičnih zastopnikov ljudstva v Julijski Krajini, še enkrat potrjuje neposredno želje ljudstva, da se reši preživelih fašističnih elementov, kateri na žal temu v-živajo svobodo in so celo postavljeni na oblast z strani gotovih krogov. Čas je že zdavnaj minul, za znašanje preživelih profašistič-nih elementov nad onimi, kateri so vodili nadčloveško borbo proti skupnega sovražnika Zedinjenih narodov — italijanskega fašizma.
Barrio imenovan za Predsednika
Mexico City — Po daljšem pri zadevanju posameznih članov bivše španske republikanske • vlade, je prišlo do sporazuma glede formiranja nove španske republikanske vlade, katera bo nadaljevala borbo za odstavitev fašističnega režima generala Franka v Španiji.
Za predsednika španske republike je imenovan bivši podpredsednik Martinez Barrio, dočim sta bila imenovana Jose Giral kot predsednik in dr. Juan Negrin kot zunanji minister nove vlade. Jose Giral pripada levi stranki Kata-lunije.
Nova vlada upa, da bo imela veliko podporo med španskim narodom, ker po njenem sestavu so v-ključeni predstavniki vseh važnejših strank, posebno delavskih strank v Španiji. Začasni glavni stan nove vlade bo v Mehiki.
PISMO IZ STAREGA KRAJA
V uredništvu Edinosti se nahaja že drugo pismo za rojaka Matija Kralj od njegove hčerke iz starega kraja, katera se nahaja v Beogradu. Ako kdo od cenjenih naročnikov ve za njega, se naproša da mu to sporoči. Ako pa bo sam čital ta oglas, naj se pismeno oglasi na uredništvo, da mu pošljemo omenjena pisma.
znan kot zvest antifašist kateri se je vedno boril proti nazifašis-tov. Toda Hitlerjevi elementi niso odnehali od svojih obtožb pri zavezniški oblasti zoper njega, katerega so ga na nerazumljiv način odstavile in zaplenile celo njegov lastni pisalni stroj pod pretvezo, češ, da je držal pismene vezi z partizani. Na njegovo mesto pa so imenovale drugega po imenu Andreas (Ison), član nazi-fašistične stranke, kateri se je kot nemški dobrovoljec boril proti partizanom. Ta sedanji občinski predsednik se odkrito grozi Slo-cencem, da jih bo vse aretiral vred z bivšim predsednikom (Kristov) in odposlal v koncentracijska taborišča.
Pred nedavnim se je povrnilo pet slovenskih družin iz koncentracijskih taborišč, prikriti nazi-fašistični elementi so protestirali pri občinski oblasti in zahtevali, da orožniki sprečijo njihovo vrnitev na lastne domove. Še bolj neverjeten pa je slučaj z drugih 18 slovenskih družin, katere so se povrnile iz koncentracijskih taborišč.
Namreč pred nedavnim je osvobojen nazist Erhart Krauss. On je bil prej aretiran vsled dejstva, 'da je zavzemal visoki položaj nacistične stranke. Kot dobrovoljec se je prijavil v avstrijsko brigado kjer je bil kaj kmalu imenovan kot nadzornik v nemškem ujetniš-kem taborišču. Vse to je dosegel izključno po navodilih nazifašis-tov z namero da se na ta način zavaruje vojne kriminalce. Omenjeni je poslal pismo angleški vojni komndi v katerem pravi, da se spreči povrnitev 18 slovenskih družin na njihove domovine, ker kakor pravi Krauss, se bodo vred z njimi povrnili v ta kraj banditi.
Toda slovensko ljudstvo ni pozabilo drznih zločinov, katere so vršili ravno ti elementi nad ruskimi ujetniki, kateri sedaj obtožujejo Koroške Slovence pri zavezniški oblasti. Namreč ti elementi so v letu 1943 ujeli tri vojake Rdeče armade, jih postavili zadaj za hišo in ustrelili. Na javnem zborovanju so izpovedali ta zločin in se bahali, kako so vršili tekmo pri umoru nedolžnih ljudi in otrok. Ti elementi danes terorizirajo slovensko prebivalstvo na Koroškem. Slovenski narod, kateri se je tako junaško boril na strani zaveznikov, mora trpeti sedaj po zmagi nad skupnim sovražnikom, nasilje in teror še živečih fašističnih elementov.
Voditelji in zunanji ministri treh velikih svetovnih velesil. Kakor v vojni tudi v miru naj velja medsebojni sporazum za trajen in pravičen mir v svetu.
Japonska podpiše brezpogojno predajo prihodnji teden
KWANTONSKA ARMADA V MADŽURIJI ODLAGA OROŽJE. RDEČA ARMADA OSVOBODILA HSINKING, MUKDEN IN HARBIN
Manila, 21 avg. — General Mac-Arthur vrhovni poveljnik zavezniških sil, je danes naznanil, da odpotuje v teku prihodnjega tedna v spremstvu močne zavezniške oborožene sile v Tokio, kjer bo končno podpisana brezpogojna predaja Japonske.
Pred nekoliko dni general Mac-Arthur je poslal cesarju Hirohitu svarilo, da morajo japonski zastopniki brez odlašanja odpotovati v Manilo za podpis kapitulacije. Do tega koraka je bil prisiljen vsled dejstva, da je japonska armada na več krajih ne glede na uradne pregovore glede kapitulacije vršila napad proti zavezniških armad in zlasti v Madžu-riji in ne glede na to, da je sprejela potsdamsko deklaracijo in pristala na brezpogojno predajo.
Japonska militarna klika je skušala v poslednjem trenutku svoje-
ga brezupnega položaja, na en ali drugi način s zvijačo doseči posredovanje za sklenitev predaje. Zato se je tudi upirala na posameznih področjih bojne črte in zavlačila brezpogojno predajo.
Po zatrdilu poročil iz Madžuri-
SOVJETSKA UNIJA IN KITAJSKA SKLENILE NODGODBO
Moskva — Kot je bilo že prej poročano, da so se vršili pregovori med Stalinom in premierom Kitajske, so ti rezultirali v podpisu sklenjene pogodbe prijateljstva med obema državama.
Provizije pogodbe in drugih dogovorov bodo objavljene, kakor hitro jih bosta obe državi potrdili, se glasi naznanilo, katerega je podal moskovski radio zadnji teden.
je, Rdeča Armada je osvobodila Hsinking, Mukden in Harbin. Večino teh področij so zasedle padal-ne čete zadnje dni in sicer potem, ko kljub svarilo maršala A. M. Vasilevsky-ga, Japonci niso odnehali od protinapadov proti Rdeči Armadi. Dokler so se vršile proslave mira po teh in drugih državah, so bile krvave bitke v teku v Madžuriji. Toda Kawntonska armada je začela odlagati orožje in se masovno predajati Rreči Armadi. Računa se, da se je do danes predalo nad en milijon vojakov v Madžuriji, na čelu z glavnim poveljnikom japonske armade generalom Otozo Yamada.
Kakor je omenjeno general MacArthur odpotuje prihodnjega tedna v Tokio, kjer se bo podpisalo končno predajno pogodbo, kakor jo določa potsdamska deklaracija.
MIROVNE MANIFESTACIJE IN IZGREDI
Toronto — Takoj po uradnem naznanilu vesti, da je Japonska sprejela brezpogojno predajo kakor določa zavezniški ultimatum, so se začele vršiti spontane mirovne manifestacije po vseh mestih in naseljih. Navdušenost ljudstva je vzkipela od radosti, da je vojna končana in da mnogim vojakom, kateri so se vežbali za vojno na Pacifiku, ne bo treba iti v vojno, dočim so enako željna pričakovanja vojakov iz vseh bojnih črt na dom k svojcem, prijateljem in znancem.
Tisoči ljudstva se je udeležilo mirovnih zborovanj ki so se vršila v velikih parkih, pred mestnimi hišami in drugimi državnimi in vojaškimi poslopji. Tako n. pr. v Toronto so se vršila mirovna zborovanja po vseh mestnih parkih. Seveda višek mirovne manifestacije je bil pred mestno hišo, katere se je udeležilo veliko število mestnega prebivalstva in vojaštvo. Največ pozornosti so zvr-
nili lepo oblečeni sovjetski mornarji, kateri se nahajajo tukaj že dalj časa. Njihova bela obleka, visoke vojaške dekoracije za hrabrost v raznih bitkah, je odlikovalo to vzorno skupino, katera je bila deležna mogočnega klica: ''Hurah naši veliki zaveznici Sovjetski Uniji!"
Klici ljudstva so se razlegali skoraj nepretrgoma. Posebno je zavladalo veselje med kitajskimi izseljenci ob novici zmage nad japonskim impirijalizmom.
Dokler je nazdušeno ljudstvo na eni strani manifestiralo zmago Zedinjenih narodov nad silami poslednjega oporišča fašistične tro-zveze japonskega impirijalizma, je po drugi strani ta navdušenost prekoračila meje in se razvila v izgrede. Tako je skupina v Sudbury vdrla v poslopje pivovarne in naredila večjo škodo. Tudi v Brantford-u, je prišlo do izgredov. Manifestanti so pričeli razbijati šipe na oknih itd.
SKUPNO ZROROVANJE DVEH NAJVEČIH UNIJSKIH GIRANJ
Toronto, 21 avg. — Tukaj se je sinoči vršilo menda prvikrat v povesti skupno zborovanje pod avspicijo predstavnikov Canadian Congres of Labor in American Federation of Labor. Predstavniki obeh največjih unijskih gibanj v tej deželi, so odločno poudarjali potrebo skupne akcije za povojno zaposlitev delavcev in delavk, namreč 40 ur delovni tednik, dva tedna plačane počitnice na leto, ter več drugih zadev tesno v zvezi s življenskim standartom večine delovnega ljudstva.
Okrajni direktor Canadian Congres of Labor, George Burt, je med drugim dejal naslednje: "Ekonomski in gospodarski problemi delavcev in delavk ne. postavljajo nobene zapreke za skupno akcijo obeh unijskih gibanj. Toda združena unijska gibanja nudita ravno v tem oziru največjo oporo za izboljšanje delovnih razmer, mezdne lestvice in določbe za normalni delovni tednik".
Posamezne tovarne posebno za vojne izdelke, so začele že kar na veliko odpuščati delavcev in delavke odkar je uradno končana vojna. Računa se, da bo nekoliko naslednjih tednov odpuščeno veliko število delavcev in delavk, kateri so bili zaposleni v vojni industriji. Posamezne določbe federalne vlade glede povojne zapo-
Govor podpredsednika Jugoslovanske Zvezne vlade Edvard Kardelja v Ljubljani
(Povzeto iz "Slobodne Dalmacije" in prevedeno iz srbo-hrvašči-ne.)
LJUBLJANA, 14. junija. — Na trgu Svobode v Ljubljani je pred ogromno maso naroda držal govor 12. junija podpredsednik zvezne vlade Jugoslavije Edvard Kardelj. Ljubljana mu je pripravila navdušen prihod. V svojem govoru je dejal:
Tovariši in tovarišce! Iskreno se vam zahvaljujem za vaše pozdrave in obenem tudi jaz pozdravljam slavno Ljubljano, ki je ves čas narodno-osvobodilne borbe bila eno izmed najmočnejših oporišč onih naših borcev, ki niso pozabili svojo dolžnosti napram narodu. Te pozdrave sprejemam toliko veselo, ker se zavedam, da niso namenjeni meni poedincu, temveč veliki stvari, v imenu katere je slovenski narod zmagal, v imenu katere si je izvojeval toliko uspeha v borbi. Za vse kar je o-svobodilna borba mogla doseči, se mora najprej zahvaliti slovenskemu narodu in njegovim množicam. Vi ste se od prvega dneva odločno postavili proti okupatorju, vi ste dali žrtve, vi ste trpeli, vaši sinovi, očetje in matere, bratje in hčere so umirali v koncentracijskih lagerjih. V Hitlerjevih in Mussolinijevih krematorijih so o-stale sežgane kosti slovenskega naroda, toda vseeno, vzlic vsemu
'trpljenju slovenske narodne množice niso nikoli zgubile vere v zmago, nikoli niso izgubile vere v iddejo, ki je povezala slovenske narodne množice v Osvobodilno fronto. Verjeli ste, da je ta ideja nepremgljiva in da bo slovenskemu narodu prinesla svobodo. Slovenskemu narodu in njegovomu trpljenju, njegovim brezmejnim žrtvam in njegovi veri v zmago se moramo zahvaliti za zmago, ki jo slavimo te dni.
Slovenski narod je v tej borbi šel ramo ob rami z ostalimi narodi Jugoslavije. Leta 1941 so se pri nas in po vsem svetu znašli ljudje, ki so trdili, da je Jugoslavija za večno pokopana, da nihče več ne more obnoviti bratstva med narodi Jugoslavije, katere je premotila medsebojno prelita kri. Toda ravno v borbi za svojo svobodo smo se ponovno naučili ceniti bratstvo južnih Slovanov. Pokazalo se je, da je bratstvo narodov Jugoslavije v naših rokah silno orožje, orožje, ki je prineslo zmago slovenskemu narodu in vsem narodom Jugoslavije. Naše žrtve, naši napori, naša vera je zmagala radi tega, ker je ves čas bila na naši strani močna Sovjetska zveza in njena Rdeča armada. Toda če kateri narod dolguje večjo zahvalnost Sovjetski zvezi, sovjetskim narodom in slavni Rdeči armadi, je to sloven-
ski narod. Nam Slovencem ni bilo samo do zmage, temveč do hitre zmage. Maloštevilni slovenski narod se je nahajal pred opas-nostjo fizičnega iztrebljenja, krvavel je iz vseh svojih žil, vsaki dan borbe je tirjal od njega večjih žrtev, če bi ne bilo Sovjetske zveze, če bi ne bilo Rdeče armade, njenih zmag in uničujočih o-fenziv, kdo ve v kakem položaju bi se danes nahajal slovenski narod ? Slovenski narod se mora zahvaliti predvsem Sovjetski zvezi za zmago in za svoj pogled v srečno bodočnost, ki se danes odpira pred nami. Vsled tega je naša zahvalnost napram Sovjetski zvezi, sovjetskim narodom, slavni Rdeči armadi in velikemu Stalinu brezmejna in večna. Hvaležni smo vsem našim zaveznikom v tej vojni za uničenje hitlerizma, za zlom fašizma v Evropi in po vsej zemeljski obli. Sovjetska zveza je bila ona, ki nam je od prvega dne naprej nesebično pomagala, ki ni ničesar od nas zahtevala, ki nas ni obvezala z ničemer, kar bi ne bilo v skladu z našimi narodnimi interesi in kar nas je obvezalo edino le na hvaležnost. To zavedanje je danes morda močnejše, nego kedaj poprej.
Maloštevilni slovenski narod se je boril štiri leta med dvema fašističnima nasilnikoma. Boril se je in žrtvoval desetine in desetine
tisočev svojih sinov in hčera. Nihče ne ve, koliko izmed sto tisočev sinov in hčera, katere je fašizem odpeljal v koncentracijske lagar-je, se bo vrnilo na svoje domove. Naši borci v borbi proti hitleriz-mu, proti italijanskemu fašizmu so pustili svoje kosti globoko v Italiji, globoko v Nemčiji še one dni, ko so bile zavezniške armade še daleč proč od nemških meja. Slovenski narod je bil prvi, ki je v okvirju takozvanega nemškega rajha, v okvirju takozvanega italijanskega imperija dvignil svoje orožje proti fašističnim nasilni-kom. Slovenski borci so bili prvi, ki so v notrajosti nemškega rajha in italijanskega imperija dali svoje življenje za zavezniško stvar. Toda ne vem če se bo prebudila zavednost sveta, kajti tudi sedaj po temu maloštevilnemu slovenskemu narodu udrihajo in mu od-rekavajo pravico, da bi bil gospodar na svojih lastnih tleh — ker je takorekoč kaznovan za sodelovanje v skupni borbi proti fašizmu.
Pred več nego tisoč leti je slovenski narod zgubil svojo svobodo. In vseh tisoč let se je boril za njo. In ko se je formiral kot narod, se je boril za zedinjenje svoje zemlje. Ko smo leta 1941 pograbili za puške in odšli v borbo za svojo svobodo, nismo tedaj mislili samo na Ljubljano. Mislili
smo na vso slovensko zemljo, mislili smo na ves slovenski narod, razcepljen med fašističnimi impe-rijalisti. Mi smo osvobodili Ljubljano, mi smo osvobodili vso slovensko zemljo, pa nam vseeno ne priznavajo pravice samoopredelje-nja na naši zemlji. Nahajajo se ljudje in taki krogi v Evropi in na svetu, ki mislijo, da je treba počakati z ureditvijo Evrope in na ta način preprečiti tisočletne težnje slovenskega naroda, da se zedini in postane srečen na svoji zemlji. Vse to, tovariši in tovari-šice, nam govori, da nam naše veselje radi osvoboditve ne sme premotiti jasnega pogleda na veliko nalogo, ki stoji pred nami. Še ni do kraja zagotovljena svoboda vsem Slovencem. Prva in glavna dolžnost leži v tem, da o-stane slovenski narod še nadalje edinstven, enodušen in uporen v svoji borbi, kakor je bil doslej. Osvobodilna fronta je dala slovenskemu narodu tako silo, kot je še nikoli v preteklosti ni imel. Osvobodilna fronta mu je dala moč, ki je združila njegove sile in ki je globoko demokratična, globoko narodna, globoko svobodoljubna in napredna po svoji ideji in po svoji vsebini. Slovenski narod je takorekoč prvikrat po mnogih stoletjih v sedanji vojni zedinil svoje sile v osvobodilni fronti na (Nadaljevanje na 4 str.
slenosti se prepočasno izvajajo v stvarnost.
Medtem skoraj neizogibno so na dnevnem redu stavke zaradi kršitve delodajalcev kolektivnega sporazuma. Skupna akcija obeh unijskih givanj, bo v tem oziru vsekakor največja opora v zaščito delavskih interesov.
TORIJEVO! POZDRAVILI REVINOV GOVOR
London, 20 avg. — Vnanji minister laboristične vlade, Ernest Bevin, je v svojem govoru o zunanjem stališču Vel. Britanije dal razumeti, da bo sledil skrajno reakcionarno torijevsko politiko v zunanjih zadevah. Poleg vsega o-menjenega v njegovem govoru je značilno, da je prispodobil sedanje vlade v Rumuniji, Bolgariji in Madžarski, katere da ne predstavljajo "večine" naroda in da so "totalitarske". Tudi je zavrnil obtožbe predstavnikov nove svobodne federalne Macedonije za izgrede in zapostavljanje prebivalcev macedonskega porekla v Grčiji. Vlada v Grčiji ostane taka kakšna je, pravi vnanji minister labo-•ristične vlade, Ernest Bevin.
Govor vnanjega ministra Bevi-na je bil ne malo všeč torijevski reakciji, posebno ko je zavrnil napoved po zmagi volitev prof. Laski, kateri je dejal, da je treba izbrisati sramotni pečat zunanje politike torijevske reakcije. Z tem je dal razumeti, da bo sledil politiko v zunanjih zadevah prav nič drugačno, kakor so jo sledili brit-ski torijevci.
Vsekakor pa je vprašanje, ali bodo odobravali številni volilci, kateri so odali svoj glas kandidatom labor partije v znaku protesta proti politiki reakcije.
Petain obsojen na smrt
Pariz — Tukajšne sodišče je spoznalo maršala Petain-a, krivega in ga obsodilo na smrt. Državni tožitelj pri zaključku več dni sodnega procesa, kateri se je vršil zoper bivšega premiera francoske kvizlingške vlade v Vichy-ju, je na podlagi močnih dokazov zahteval smrtno kazen. Smrtna kazen pa je bila izrečana po končni določbi porote z 20 glasov proti 4, in pozneje spremenjena na dosmrtno ječo.
Na sodiščni obravnavi je podano nešteto dokazov, kako sta Petain in Laval na najbolj sramoten način pripravljala kolaboracijo, namreč izdajstvo Francije daleč pred sedajno vojno. Ali more biti potem nekaj čudnega, ko je francoska reakcionarna klika z vso brutalnostjo razbijala delavske organizacije, politične stranke in zlasti ljudsko popularno fronto. Namen reakcije je sedaj do kosti razkrit v procesu tožbe proti bivših kvizlingov in izdajalcev. , £ «
99
EDINOST"
;	Published weekly at
L	206 Adelaide St. W., Toronto, Ontario,
by Edinost Publishing proprietor in Slovenian Language
K«filtered in tht Registry Office for the City ef Toronto on the 25th day of June, 1942, as No. 47939 C. P.
Izhaja vsako sredo v slovenskem jeziku. Naslov lista:
EDINOST
206 Adelaide St. W. Toronto, Ontario.
Kapitulacija japonskega impirijalizma
Poslednje oporišče kriminalne fašistične trozveze — japonski impirijalizem — je razbito pod zmagoslavnimi vdairci sovjetske, ameriške, britske in kitajske armade.
Ves svobodoljubni svet, je navdušeno pozdravil vest o kapitulaciji japonskega impirijalizma, kot prvotno vest, katera naznanja konec vojne.
Po uradnem zatrdilu Japonska je sprejela brezpogojno predajo, katero so ji naslovile za časa zavezniške konference v Potsdamu, Vel. Britanija, Amerika in Kitajska, katerem se je malo pozneje pridružila in napovedala vojno Japonski, Sovjetska Unija. Vsi in tudi poslednji upi japonskega impirijalizma s zvijačo doseči posredovanje za mirovno pogodbo, so se temeljito izjalovili. Podati se mora določbi brezpogojne predaje, namreč popolni razorožitvi njene oborožene moči, odstopiti vsa zasedena ozemlja in se povrniti na samosvoj otok, kateri enako spada pod zavezniško kontrolo.
Uradno je torej vojna končana! Vojna, katera je trajala nekaj manj kot šest let. šest let je divjala ta strašna vojna nevihta, katero je povzročilo fašistično osišče. Po zatrdilu gotovih krogov, ta vojna je zahtevala nič_ manj kot 55 milijonov ljudskih žrtev. Petinjetdeset milijonov človeških bitij! Strašna cena ljudstev sveta, za kriminalna početja fašistične trozveze. Toda nič manj važno je dejstvo, da se ga ob tem času spomnimo, namreč zasluge bivših evropskih politikov, kateri so kljubovali pred odločnostjo zavstaviti fašistično agresijo v Madžu-riji, pozneje Etiopiji in Španiji. To je obenem cena zlonamerne politike Minhena, raznih kvizglivov in proti-narodnih elementov, kateri na žal temu vsaj v nekaterih ozirih pod pretvezo "demokracije" so še na oblasti.
Ta ogromna cena ljudskih žrtev, mora biti neposredno opomin vsem ljubiteljem resnične demokracije, da strnejo sedaj še tesneje svoje edinstvene moči proti povrnitvi v predvojno dobo lakote, bede in zapostavljanja. Tisoči sinov in hčera, ki so položili svoja življenja, so položili svoja življenja na oltar za pravičnejši svet po skončani vojni. Za pošteno delo, kruh in ljudski progres. Položili so svoja življenj.a, da se odstrani napake v narodnih in mednarodnih ozirih, katere so povzročale bedo in mizerijo, katere so izzivale krvave vojne. Položili so svoja življenja na oltar bratskega mednarodnega sporazuma, na oltar srečnejšega življenja za navadnega človeka.
Meidsebojni sporazum Zedinjenih Narodov je re-zultiral popolno in brezpogojno zmago nad silami fašizma v Evropi in daljnem Vzhodu — Aziji. Ta sporazum je treba ohraniti v enaki odločnosti za izgraditev povojnega sveta. Kajti edino tako bo mogoče odstraniti nevarnost za tretjo svetovno vojno.
V tem duhu za trajen in pravičen mir, ljudski progres in napredek, narodne pravice in obstoj, smo pripravni nadaljevati borbo. To so želje vseh onih slavnih bojevnikov in bojevnic, ki so položili svoja življenja, kakor tudi onih, kateri se bodo kmalu povrnili na svoj dom!
Tretja konvencija Zveze Kanadskih Slovencev
Dne 1 in 2 septembra se vrši tretja redna Konvencija Zveze Kanadskih Slovencev v Sudbury, Ont. Po zatrdilu glavnega tajništva, se je dosedaj oglasilo že lepo število delegatov in delegatinj, kateri pridejo na konvencijo kot zastopniki krajevnih odsekov Zveze.
Nobenega dvoma ni, da so krajevni odseki odkar je naznanjeno, da se vrši tretja redna konvencija to leto vsled večjih sprememb v svetu in poglavitno ob koncu strašne in krvave vojne, pripravili dobre nasvete in navodila za bodoči procvit Zveze Kanadskih Slovencev, katere delo od njene ustanovitve je ponos Kanadskih Slovencev. Kajti Zveza je takorekoč v najčrnejših dneh strašne in krvave vojne fašističnega osišča, postavila v ospredje tisti bojeviti klic Kanadskim Slovencem s katerim so mar-sirale zmagovite armade svobodoljubnih narodov, posebno pa Narodno-osvobodilna armada pod vodstvom maršala Tita. Ta klic je bil: "Vse za narodno edinstv©! Vse za popolni poraz smrtnega sovražnika ljudskega napredka, svobode in demokracije — fašizma!"
To je bil njen borbeni klic takoj v začetku in z tem klicem je nadaljevala svoje plemenito delo, katero je danes kronano z popolno zmago nad fašističnimi barbarskimi silami v Evropi in tudi Aziji. Kakor člani in članice tako tudi krajevni in glavni odborniki,; danes gledajo le tisto veličino vzvišene napovedi: "Vse za narodno edinstvo", katero je bilo neposredna opora k popolni zmagi nad oboroženimi silami fašizma, ter bo na enak način najbolj činkovita opora k očiščenju sveta od fašistične zaleke ne glede na to v kakšnem obliku .ali pretvezo se pojavi.
Narodno edinstvo je obenem neposredni predmet tretje konvencije Zveze Kanadskih Slovencev. Kako ga še bolj razširiti in ga ojačiti z najlepšimi vrlinami v narodnih in mednarodnih interesih. To zelo važno nalogo more rešiti le konvencija Zveze Kanadskih Slovencev in smo prepričani, da jo bo tudi rešila v luči najnujnejših potreb k podvigu kulturne in prosvetne zavesti, k utrjevanju bratskega edinstva med kanadskimi Hrvati, Srbi in vsemi drugimi narodnimi skupinami kanadskega naroda, za napredek in progres, za pošteno delo in zaslužek, za splošni narodni in gospodarski napredek naše nove domovine Kanade.
Medtem konvencije se udeleži tudi Mladinska delegacija od že ustanovljenih Mladinskih klubov v raznih naselbinah. Tudi pri tem vprašanju smo prepričani, ida bo konvencija Zveze nudila moralno in materijalno pomoč, za ustanovitev Mladinske Federacije pod katere okrilje se bo Mladina zbrala.
Posebno važno vprašanje katero pride obenem na dnevni red, je pomagati narodom Jugoslavije. Slovenski izseljenci sorazmerno po svojem številu, so do danes prispevali lepo denarno vsoto v to svrho. Pripravni so jo prispevati danes, jutri in pojutršnjem, vedoč da pomagajo svojemu narodu, kateri je ovekovečil slavno ime Slovenskega naroda.
Fašistično domobranski teror nad Slovenci
Istega dne so domobranci na Tolstem vrhu izropali kmeta Lav-riča. Odpeljali so mu konja in zahtevali 2.000.-lir. Ker je imela Lav-ričeva žena samo l.OOO.lir, so jo tako dolgo pretepali in za lase vlačili po hlevu, dokler ni obljubila še l.OOO.-lir. Poslala je sina v Orehovico po denar in ga potem nesla domobrancem v Št. Jernej. Med temi roparji sta bila Franc Salehar in že znani Zelinger iz Dolža. V okraju Stična so domobranci 9. VII. odgnali in na mestu ustrelili sledeče mirne prebivalce: 22 letno Gabi Potokarjevo iz Hudega, 30 letno Mimo Retar-jevo iz Stične, 35 letno Pepco Okoren iz Metnaja, 35 letnega Jožeta Koščaka iz Hudega. Retarje-va jim je očitala: "Kaj pa delate, da ljudi tako streljate. Ali ne vidite, da bodo kmalu Rusi tukaj. Ponosna sem, da je moj mož v partizanih!" Nato so tudi njo u-strelili.
Dan za dnem ljudje najdejo trupla svojih progrešanih svojcev. V bližini Škofljice je našla žena svojega moža Jožeta Možino p. d. Pirca iz Zaloga.
Najden je bil tudi kovač Franc Majcen iz Škofljice. Oba sta bila zahrbtno ustreljena, oba znana simpatizerja OF. šmarski župnik sprva ni hotel dovoliti prenosa trupel na pokopališče. Domobranci ne dopuščajo odkopavati samotnih grobov po gozdovih, na Barju in na poljih.
Istega dne so domobranci iz postojanke Vel. Lašče odpeljali 24 letno Milko Jamnikovo, ki je morala nesti velik nahrbtnik poln municije v Vel. Lašče. Tolpo je vodil znani Ivan Kožar iz Javorja.
78. VII. so Nemci in domobranci iz Kočevja udrli proti Staremu logu in zažgali cerkev na Kleču, poslednjo še neuničeno stavbo v tej vasi. Vodila sta tolpo domobranca Platinovšek in Gradovec.
V noči od 7. na 8. VII. je del posadke iz Središča, vmes so bili domačini Janez Koprivec, Frane Novak in Franc Pevc, vsi i z Zabrdja pri Mirni, na cesti zahrbtno napadli Ivana Blatnika iz šmarjete in Jožeta Štraj-nerja. Med tem, ko je slednji ranjen pobegnil, so domobranci ranjenega Blatnika ujeli in ubili ter odpeljali konja, s katerim sta se vozila.
10.	VIII. je domobranska patro-la iz Vel. Lašč, v kateri so bili Tone Oblak p. d. Ilijev iz Grabna in Vinko Levstek p. d. Tapovkov iz Hudega konca, zahrbtno napadla tri partizane. Medtem, ko je eden padel, so druga dva ujeli. Ta dva sta morala mrtvega tovariša sezuti, da so roparji odnesli čevlje. Nadaljna usoda obeh jetnikov, še ni znana.
11.	VIII. so domobranci hajkali po okraju Trebelno. Med njimi so bili Franc Sinur in Franc Žgaj-ner iz Drečjega vrha, Trlep in Franc Hren iz Jelševca. Ugrabili so Antona Železnika z Drečjega vrha, ko je sušil seno na travniku, in ga odpeljali v Čužnjo vas, kjer so ujeli še Antona Smoleta. Oba so odpeljali v postojanko Bela cerkev, kjer so ju ljudje videli s podpludbami po obrazu.
12.	VII. so domobranci iz Kostanjevice ubili pri Jugorjih in Ga-berju 2 ujeta vojaka in iz vasi Hrastje odpeljali kmetu Pavlinu kravo. Istega dne so vdrli Nemci in domobranci iz Kočevja proti Senbergu pri Starem logu, živinsko pretepli Alojzija in Štefana Skrbinova, jima izropali vsa živila in ju izgnali iz hiše.
11.	VII. 1944 je domobranska patrola iz postojanke Št. Jernej v vasi Gaberje ulovila in ustrelila Jožeta Rožica in Janeza Ucmana. Mlinarja Antona Škrlja pa je odpeljala. V tej patroli so bili večinoma domobranci doma iz Brusnic.
10. VII. je Vinko Levstek zahrbtno ustrelil nekega partizana. Ta je sodeloval pri umoru Antona Henigmana in Viktorja Per-ovška. Sam se je pohvalil, da je ubil že nad 50 partizanov in somišljenikov OF.
13.	VII. so domobranci na Rakeku aretirali čez 40 oseb.
12.	VII. 1944 sta se peljla po svojih opravkih Alojz Sraj in Franc Pajk, oba iz Blok Padla sta v domobransko zasedo. Prvi se je skril na njivo v oves, domobranci so ga zajeli, ga z brzostrelko ustrelili v glavo, katero so mu še razbili s kopitom in mu sezuli čevlje. Drugi je ubežal. Domačini so spoznali med napadalci Leopolda Hribarja iz Rožančnega in Antona Kovačiča ter Stanka Kraševca ter škrlja Ivana s Slemen. Vsi so bili s posadke na Rakeku.
13.	VII. so domobranci iz Št. Jerneja, med njimi Ludvik Rozman, p. d. Škarpov iz Korita pri Dobrniču, Albin Špelko in Franc Judnič iz Jame, ter Anton Rogelj iz Sadinje vasi odgnali urarja Janeza Lovšeta iz Podgozda v Se-
nožet pri Jami in ga ustrelili v tilnik.
Gostilničarja in kmeta na Dvoru, 72 letnega Jožeta, Kovača so odpeljali pod pretvezo, da naj pokaže pot na Vinji vrh. Med potjo so ga ustrelili, da mu je odneslo ves vrhnji del lobanje. Mrtvega so vrgli pod cesto.
14. VII. je okrog 200 domobrancev in 20 Nemcev požgalo v Rajndolu dve celi hiši in — cerkev.
14. VII. so domobranci iz Kro-novega, Bele cerkve, Lesnice in Novega mesta vdrli v kraj Trebelno in odpeljali Martina Anzel-na z Vrha, očeta 10 malih otrok. Zagrabil ga je domačin in domobranec Franc Železnik iz Suhega Brezja. Odpeljali so ga na Trebelno ,v šolo, kjer ga je zaslišal komandant domobrancev Demet-rij Weble, advokat iz Novega mesta. Tam so ga mučili, nato pa v bližnjem gozdu ustrelili z mitraljezom v trebuh in prsa. Med temi so bili domobranci: Jože Drgan, Franc, žužek Ludvik Gačnik, Alojz šest, Franc Peterle, Anton K o c j,a n Franc Grabnar, Franc Au-bar, Jože Saje, Alojz Blažič, "Anton Hočevar, Martin Ajdovš-ček, Alfonz Pečnik, Franc Se-banc, Anton Piškur, Anton Raj-ner in drugi.
17. Vy. so domobranci ropali po okraju Dobrnič. Pri tem so u-morili °s streli v prsa, trebuh in glavo v vasi Preska staro ženo Marijo Kočevarjevo zato, ker je mati komandanta mesta Trebnje. Ranili pa so Antona Hrasterja. Med morilci so bili opaženi Anton Pograjc iz Dobrniča, Alojz in Franc Pograjc iz Gorenje vasi in Franc Slak.
12.	VII. so domobranci iz postojank Kostanjevica in Bela cerkev, med katerimi so bili Janez Božič iz Gor. Suhadola, Anton Kastelic iz Gaberja, Martin Fran-ko iz Brusnic, Janez Brulc iz Brusnic, Stanko Mrak iz Brusnic in Janez Gazvoda s Težke vode, izvršili vrsto nasilij. Pretepli in odvedli so z njegovega doma v Gaberjih Antona škedlja in pretepali Tilko, Micko, Angelco Ko-šele in njihovo mater iz Bindi. Stanko Mrak je že poprej 27. VI. 1944 pretepel Frančiško Strahan, po vsem telesu je dobila 17 udarcev in so ji ostali trije prsti na desni roki mrtvi.
Odgnali so Janeza Ucmana iz Gaberja in ga ustrelili z zažigal-nim izstrelkom v glavo. Žrtev je zapustila ženo in 5 otrok v starosti od 9 mesecev do 10 let.
Nadalje so umorili Jožeta Božiča iz Gaberja. Bežal je pred njimi, ranjen obležal ter so ga kljub prošnji, naj ga puste živeti, ustrelili v glavo in levo stran prsi.
13.	VII. je skupina 500 domobrancev napadla taborišče begun-
cev v rajonu Logatec nad Garče-revcem. Enega so živega ujeli, pozneje so ga našli razmesarjenega-
Dne 18. VII. je patrola 15 do 20 mož iz Velikih Lašč prišla v Zapotok. Tam je v šoli stanovala družina Andreja Kiklja. Domobranci so Andreja ustrelili najprej v hrbet, nato z rafalom v glavo, da je obležal na mestu mrtev.
19. VII. so se začele v Kočevju in okolici nočne aretacije. Od-peljanih je bilo okoli 75 ljudi. Med njimi so bili Ludvik Baster, Milan Lesjak in žena, Cvetka Ivan-čičeva, Marija Paradiževa in hčerka Marinka, Amalija Primo-žičeva, Iva Z o r k o in Dare Lukavetzki Marija Klemenčeva, Grubič, brata Andloviča, Milena Pristanova, Štefka štruk-ljeva, Tone Bregant, iz šalke vasi, škrjančeve, Vida Cončeva in Osterman.
Vse te ljudi so zasliševali in grozno pretepali. Orts komandant, Gerlach Rinhold, gestapovec Rudi Martine, agent iz slovenske politične policije Marjan Pograjec, Drago češenj in Drago Bizilj, od slovenske politične straže Franc Jemec in Alojzij Nampelj.
Zvečer so aretirali Goleta iz Rudnika.	«
Vseh teh aretacij sta bila kriva
činkovitost atomske bombe
Znanstvenjakom fizike se je posrečilo sestaviti atomsko bombo, katera po zatrdilu vojnih strokovnjakov, je menda dosedaj najbolj u činkovita razdejajoča bomba na svetu,. Prvi poizkus bombe je bil izveden na veliko obrežno japonsko mesto, Hirošima. Činkovitost je bila tako velika, da je velik del tega mesta popolnoma uničeno in razdjano, medtem pa ubito veliko število njegovih prebivalcev. Trupla ni bilo mogoče zpoznati bila so povečini močno sežgana.
Časopisje odkar je prišla v javnost vest o atomski bombi, posveča veliko pozornost tej bombi in skuša podati utis, da je njena činkovitost vplivala za kapitulacijo Japonske. Toda v kolikor je mogoče ugotoviti po dosedanjih vesteh iz japonskih virov, ni bilo podanega nekaj posebnega glede bombe, razen delne škode, katero je naredila v mestu Hirošima.
Podrobnosti o atomski bombi niso znane in vse kar je mnanega o njej je to, da njena teža znaša okrog 400 funtov, *toda ima tako silo kot 20.000 ton TNT., najmočnejše eksplozivne snovi. Zadostuje tudi ena taka bomba dovolj, kot bi moglo pripeljati 2000 super-bombnikov B-29 izdelka eksplozivnega streliva.
Alojz Ivančič in Danilo Havelka.
17. VIL so vdrli domobranci iz Št. Vida v Žužemberk in oropali čevljarsko delavnico Slavko Gliha in Franceta Zalaščka. Med roparji je bil spoznan Albin Rihelj iz vasi Dobrava-Dobernič.
Pri vdoru v št. Vid so isti roparji povzročili ključavničarju Antonu Podboju veliko škodo in surovo ravnali s Ferdinandom Lavričem in Jožetom Jarcem iz Žužemberka.
17.	VII. so domobranci iz Tržišča, med njimi Jože Kolesa iz vasi Nigolska gora, odpeljali Franca Strgarja in 2 mladinca ter ju držali zaprta v neki kleti.
18.	VII. je patrola 20 domobrancev ustrelila v Zapotoku mirnega vaščana Andreja Kiklja. Zadel ga je rafal iz zasede in ko je obležal, mu je oddal nek domobranec še rafal od blizu v glavo. Žrtev je zapustila 5 nepreskrbljenih otrok.
19.	VII. je skupina pijanih domobrancev iz Tržišča v vasi Krov-nik iz objestnosti metala zažigal-ne bombe na razne strani. Ena je padla na gospodarsko poslopje Franca Redenška iz Brune vasi. Zgorelo je poslopje z vsemi stroji in orodjem, hlev in kozolec poln žita. Na očitek, zakaj so to storili, so domobranci odgovarjali, da naj bo Redenšek vesel, da mu ni zgorela tudi stanovanjska hiša, drugič bo šla še ta. Redenškov sin je partizanski dezerter in služi pri domobrancih. Vidimo, da domobranci ne pobijajo samo ter-encev in vidnejših ljudi v OF, ampak vse, ki niso povezani z njihovo zločinsko tolpo.
20.	VII. 1944 zarana so domobranci iz Višnje gore iz Stične blizu Stične napadli, ko so še spali, sledeče naše pripadnike-nebor-ce in jih pobili: Franca Nartnika, Minko Peternelovo, Minko Bene-dikovo in Milana Tominca. Napad je organiziral na povelje komandanta v Višnji gori Janez Miglič iz Metnaja. Sodelovali so pa pri tem umoru Anton Brcan, iz Poljan, Karel in Franc Miglič iz Metnaja.
20.	VII. je znani Ignac Penca ustrelil Štefana Vrbančiča, kmeta v Gradencu.
21.	VII. so domobranci v vasi Trebelno zajeli Alojza Trlepa in ga v gozdu blizu Potoka Radulja, pod Vel. Strmco ustrelili, truplo pa zametali z zemljo in vejami. Ko so ga hoteli domači pokopati, so domobranci spet prišli in privedli s seboj kmeta Franca Se-banjca in Franca Dragana iz Bitne vasi in ju prisilili, da sta morala mrliča pokopati. Mrlič je imel razbito glavo in strel v tilnik. Med morilci so sledeči domobranci, sami domačini: Jože Dragan iz Češnjic, Ludvik Gačnik iz Brezja, Alojz Dragan iz Starn-berga, Alojz Blažič iz čilpaha,
Govor maršala Tita delegaciji hrvaških duhovnikov
V soboto 2. junija ob 7. zvečer je predsednik vlade federativne Jugoslavije maršal Josip Broz Tito sprejel v Zagrebu — v prisotnosti predsednika vlade federalne Hrvatske drja. Bakariča — delegacijo hrvaške katoliške duhovščine, ki jo vodil škof Salis Se-vis in ki je v imenu katoliške cerkve na Hrvaškfem pozdravil maršala Tita.
Maršal Tito se je zahvalil za pozdrave in je izjavil:
Gospodje! Veseli me, ko vidim, da vi, hrvaški duhovniki, pravilno razumevate današnja dogajanja ter izražate svojo željo za sodelovanje z jugoslovansko vlado in z federalno vlado Hrvatske.
To me spominja na deklaracijo jugoslovanske zvezne vlade. Vsled tega bi želel še enkrat pripomniti, da se bo jugoslovanska vlada ravnala v duhu te deklaracije. To tudi potrjuje dejstvo, da sem po prihodu v Zagreb izrazil željo srečati vas in se pogovoriti. Želel bi, da mi stavite vprašanja, ki vas težijo o nekaterih stvareh, ki vam niso jasne. Morda niste na jasnem tudi glede gotovih vprašanj o naši perspektivi.
Konstituanta (ustavna skupščina) bo vrhovno narodno predstavništvo, ki bo sprejelo zakonske odloke o vseh vprašanjih, kakor tudi o vprašanju odnošajev države napram cerkvi in obratno. Želel bi vam povedati svoje osebno mišljenje o vprašanju odnošajev med cerkvijo in državo ter odnošajev med narodom in cerkvijo. Povedati vam moram, da kot Hrvat nisem Ml —dovoljen z obnašanjem	a katoliške duhovščine »žkih zgodovinskih
trenutkih, ki so nas stali toliko žrtev. Oprostite mojo iskrenost, toda govorim vam odkrito, tako kakor mislim: nisem bil zadovoljen. Toda samo to ne pomeni, da obsojam duhovščino v obče. Mislim, da vam je znano, da se je velik del duhovščine, zlasti mlajše, ločil od starih duhovnikov, posebno še sledilci velikega Stros-smayerja — sledilci jugoslovanske ideje.
Razume se, da nam je v teku borbe bila stalno pred očmi vodilna misel, da je vprašanje vere globoko ukoreninjeno v našemu narodu ter da se to vprašanje, kakor tudi vprašanje cerkve in odnošaja cerkve napram državi, ne more rešiti z dekretom, kajti taka vprašanja so vedno naletela na neuspehe in škodila skupni narodni stvari. 'Držeč se tega mišljenja, te vodilne ideje, smo se tudi danes lotili posla, da se pogovorimo in da najdemo najbolj pogodeno razrešitev. Želel bi — in to sem izjavil tudi pred mosig-norjem Rittigom — da se izdela neki elaborat o tem, kako mislite vi, da bi bilo treba rešiti vprašanje katoliške cerkve na Hrvaškem. Mi se bomo na isti način pogovorili tudi s pravoslavno cerkvijo. Od moje strani bi rekel, da bi naša cerkev morala biti narodna, da se bolj prilagodi svojemu narodu. Morda se vam bo zdelo nekam čudno, ker tako trdno zastopam nacionalizem. Toda prelite je bilo preveč krvi, videl sem preveč narodnega trpljenja in v-sled tega želim, da bo katoliška duhovščina nacionalno bolj globoko povezana z narodom, kakor pa
je povezana danes. Odprto lahko rečem, da si ne osvajam pravice obsojati Rim, vašo vrhovno in-štanco. Tega nočem storiti! Toda povfedati pa moram, da gledam na stvari kritično, kajti ta inštan-ca se je vedno nagibala bolj proti Italiji, nego našemu narodu. Sedaj, ko obstojajo vsi pogoji, bi želel, da bi hrvaška katoliška cerkev imela več samostojnosti. Želel bi, da bi edino le to bilo osnovno vprašanje, — da je le to ono, ki mora biti rešeno, vsa ostala vprašanja pa so sekundarna in se dajo rešiti. S svoje strani vam to polagam na srce. To moje mišljenje si delijo tudi mnogi moji sodelavci.
Zgraditi želimo eno veliko zvezo južnih Slovanov. V tej zvezi bodo pravbslavni in katoličani, ki morajo biti trdno povezani z vsemi ostalimi Slovani. V tej zvezi bo gotovo več pravoslavnih nego katoličanov. To znači, da bo tudi vprašanje odnošajev med pravoslavno in katoliško cerkvijo treba spraviti v sklad z veliko idejo zbližanja in ožjega sodelovanja slovanskih narodov, ki so v svoji zgodovini toliko pretrpeli vsled svoje needii\osti in kojih trpljenje je doseglo svoj vrhunec ravno v tej vojni, ki je bila naperjena za uničenje slovanstva. Vidite, to je moje mišljenje! To je osnovno.
Po teh besedah se je maršal Tito še nekaj časa razgovarjal z delegacijo. V razgovorih so se dotaknili raznovrstnih vprašanj. Povzeto iz lista "Slobodna Dalmacija" in predvedeno iz srbo-hrvaščine.
S ANS
I Alojz šest iz Roj, Anton Urajner iz Čilpaha, Franc Peterle iz Češnjic in Ivan Papež iz Jablan.
22. VII. je skupina 30 domobrancev iz postojanke Vel. Lašče, med njimi znani Ivan Kožar z Javor, strahovala prebivalstvo zlasti 45 letno Alojzijo Usenik in njeno hčer Albino, dokler jih niso prepodili partizani.
Domobranci iz Št. Jerneja, med njimi Ilija, Dako, Jovo in Janko Popovič iz Zapotij, Niko, Pero in Janko Gajnkin iz Gor. Sela, Ju-žič in Marko Terače, Janko Smi-čiklas iz Restovca v okraju So-čice-žumberak, so v noči od 22. na 23. VII. v Kekičah prijeli tesarja Vinka Zagorca, ga zvezanega odpeljali v št. Jernej in ga Um 27. VII. ustrelili.
25.	VII. so domobranci poiskali na domu vojaka Janeza Rajka, ki je bil doma na dopustu. Med domobranci so bili Janez Deželan iz Vel. Brusnic in Stanko Mrak. Rajka so ubili. Zločinci so bili iz posadke Št Jernej. Spoznam so bili tudi domobranci Janez Božič iz Gor. Suhadola, Mrak France in Franc Rajer iz Brusnic, Ivan Ban iz Zajčjega vrha ter Jože Vočjak in Franc Blažič iz Brusnic.
Drugi dan je domobranska zaseda ujela Martina štajnerja iz Vrha. Domobranci so ga postavili ob drevo pri njegovi hiši, ga mučili in končno ustrelili. Med morilci so spoznali Vida Petana iz Vel. Podlubna.
Istega dne so domobranci ujeli očeta 3 nepreskrbljenih otrok Ivana Zupana, ki se je mudil v Gor. Zabukovju. V bližini Starega grada so ga ubili. Morilci so domobranci: Jože Saje iz čilpaha, Franc Avbar- iz Globodola, Jože Dragan iz Češnjic, Franc Železnik iz Spod. Zabukovja, Franc Gačnik iz Brezij, Alojz Dragan iz Staten-berga in Ivan Krevs iz Vel. Ka-la.
4
26.	VII. sta domobranca Ivan Sapeta in Anton Knaus, ko so domobranci iz Kočevja skupno z Nemci udrli v Kočevsko Reko, ubila Tilo Lavričevo. Poveljnik je bil Jože Škrlj, kovač iz Retij pri Loškem potoku, vsi domobranci so bili domačini.
26.	VII. se je kopala v potoku Iška 34 letna Antonija Mazi, delavska OF. Zasačila jo je patrola 30 domobrancev. Zbežala je, domobranci so jo ranili v nogo da ni mogla več bežati, nakar se je skrila v grmovje, kjer so jo pa ujeli ter nato ustrelili v prsa in glavo. Storilci so pripadali 19. četi domobrancev na Igu, ki ji poveljuje Borštner. V tej patroli je bil tudi domobranec Anton Mar-tinčič, krojaški pomočnik na Igu.
27.	VIII. so domobranci iz Vel Lašč, med katerim so bili Franc Zupančič, Alojzij Šinkovec in Miklavžev, vsi iz Tisovca, v Kompo-ljah ujeli nekega partizana, ga odpeljali 100 m od vasi, ga mučili in mu zlomili roko in nogo in ga nato ustrelili s strelom v prsa in glavo.
29. VII. na vse zgodaj je tako-zvani "udarni bataljon" okoli 350 domobrancev obkolil vas Ajdovec pri Dobrniču. Med domobranci je bilo tudi nekaj Nemcev. Očitno po izdajstvu so obkolili poslopje, v katerem je prenočevalo nekaj nevojaških sodelavcev našega o-svobodilnega gibanja. Domobranci so napravili sledeča zverstva:
1.	Heli Ivanuševi so prerezali vrat z nožem, ji zadali več vbod-ljajev v hrbet, v trebuh pa spustili cel rafal.
2.	Franc Lužar je imel prsa presekana z nožem in strele rafala v trebuh.
3.	Ludvik Glavan je bil prav tako ustreljen z rafalom v trebuh in z nožem preboden v hrbet z 10 ubodljaji.
4.	Milka Kirenk je dobila cel rafal brzostrelke v hrbet in ker še ni bila mrtva je bila ustreljena še v glavo.
5.	Alojz Rusjan (Marjan) in njegov pomočnik Ivan Grošelj, sta bila ubita.
Morilce je vodil domobranski poročnik Franc Rataj, zidar iz Novega mesta, ki se je izrazil po umoru takole: "Tu smo vam napravili koline, pospravite jih, da ne bo smrdelo!" Med morilci so bili spoznani tudi Ludvik Rozman iz Goric in Pust Anton iz Gor. Globodola, Rudolf Košir in Jenko Anton iz Dol. Straže.
V začetku julija 1944 je župan Uršič v Kočevju zapodil iz mesta 5 letnega otroka Slavko Plesner-jevo, katere starši so pri partizanih češ, kjer sta oče in mati, tja naj gre otrok. Za otroka so se zavzeli dobri ljudje na osvobojenem ozemlju.
Pred konvečna diskusija
Windsor — Dragi bratje in sestre! Tretja Konvencija Zveze Kanadskih Slovencev, je na pragu. Naša dolžnost pa je kot Slovencev in Slovenk, kateri se zavedamo svoje narodnosti in bitnosti svojega imena kot Slovenci, kot člani in članice naše obče-narod-ne organizacije, da spregovorimo par besed pred Konvencijo, kakor tudi delegatov in delegatin na prihodnji Konvenciji.
Zveza Kanadskih Slovencev po svojem narodno-kulturnem pomenu, je vaša ustanova. In radi tega je dolžnost vsakega posameznega člana in članice ter simpati-čarja voditi račune o njej in pomagati k njenemu razvoju. Zveza je vaša ustanova, to je, ako boste več delali v njenem razvoju, toliko boljša bo, pa tudi vaš ponos bo večji na njo. Kako razviti našo organizacijo, kako izboljšati posamezne zadeve, povečati splošno aktivnost in dvigniti na višjo stopnjo izbrazbo članstva, so neposredna vprašanja katera moramo resno vzeti v poštev.
Ker do danes se je o teh važnih vprašanjih jako malo razpravljalo, je naša dolžnost tem-večja, da vse nedostake v kolikor smo jih imeli popravimo tudi z tem, da pošljemo čimveč svojih delegatov na tretjo konvencijo Z. K. Slovencev, 1 in 2 septembra, katera se vrši v Sudbury. Ni pravilno ako se izgovarjamo, da smo premajhni in da bojo že drugi u-redili vse kar je potrebno.
Od ustanovitve 1942 leta do da-n'es, smo naredili jako velik uspeh nismo pa dosegli polovico tega kar bi bili morali doseči. Mogoče da je bil to vzrok pri Gl. odboru ali pa pri posameznih odsekih, da jebilo premalo zanimanja, premalo vzpodbude in tudi navodil kako delati in kako odstraniti ta ali oni nedostatek. Naj bo že tako ali tako, izgovor v tem oziru bi ne bil opravičljiv glede morebitne napake in nedostatkov. S tem nikakor ne mislim opravičevati samega sebe ali katerega drugega uradnika, tembolj podvržen kritiki samega sebe in tudi druge v kolikor je ta potrebna. Kritika mora biti pravična in poštena. Seveda, da eden ali dva nemoreta narediti vsega, vsi skupaj pa lahko naredimo veliko več, kakor je nerejenega do danes. Jast mislim, da so več odgovorni oni, kateri stojijo po strani, kakor pa tisti, ki so v naših vrstah. In zakaj? Dobro se spominjam starega pregovora ki pravi: "Če ima družina deset članov od katerih devet skrbi in prinaša k hiši, eden pa odnaša, bo tisti več odnesel od hiše, kakor pa drugih devet prinese skupaj". Tako je tudi z nami. Par ljudi ne more zgraditi močno organizacijo ako po drugi strani posamezne grupe razdirajo in rušijo njen ugled, delo in napredek. Ravno radi tega se morajo obdr-žavati konvencije vsake ustanove, da napravijo načrte za bodoče delo in poleg tega tudi, da se odstrani nedostatke in zapreke so ovirale organizacijsko gibanje. Že zaradi teh stvari je važna naša tretja Konvencija, za katero je treba pripraviti dobra in premiš-
ljena priporočila, nasvete in tudi poslati zastopnike odsekov, da v dobrem sporazumu izdelamo načrte za bodoče delo. Poglavitni cilj nam mora biti, da učlanimo vsakega Slovenca in Slovenko. Danes ni in ne more biti opravičenega izgovora, da ne morem postati član. To je zelo nepremišljen in siromašen izgovor.
Nobeno društvo, nobena ustanova pa bodisi še takšna ne more dovoliti onim kateri so ob strani da vtikajo svoj nos v njen vrt. To velja tudi za nas Slovence, da ni opravičeno stati po strani in se izogibati svoje narodno-kultlrne organizacije, ko v isti mah se ob-rekuje njene članstvo, njene voditelje in ovira njen napredek. To ni lepo, še manj pa pošteno. Pravilno in pošteno bi bilo, da vsak Slovenec in Slovenka pristopi v Zvezo, da se zaveda svoje narodne in delavske dolžnosti, da na sejah in zborovanjih pove kar misli o tem ali onem, da podvrže strogi kritiki vse kar ni pravilno in kar ovira naš organizacijski in društveni napredek. Le tem potom bodemo povzdignili ugled sebi in našim ustanovam. Vsako drugo delo ali obrekovanje t J® škodljivo, nedosledno, ne bratsko in ne narodno.
Poglejmo na našo' staro domovino. Ali ne pade del odgovornosti tudi na nas, da ji pomagamo v njenih naporih pri obnovi in izgraditvi? Kdo bi mogel trditi nasprotno ?
Vojna v Evropi je privedena k zaključku. Nad nemško vojno ma-šino, katera je ogrožala svet, vlada pravična roka in zakon. Narodi Evrope na čelu z veliko Sovjetsko Unijo in drugimi zavezniki, so uničili fašizem, ter delajo na obnovi Evrope na podlagi demokratičnih načel narodne samo? opredelitve in izgraditvi svojih držav kakor zahtevajo narodni interesi. K temu je naš četudi maloštevilen Slovenski narod doprinesel svoj delež — ogromni delež. In kaj smo dolžni napram njemu in samemu sebi ? Ali bomo tudi mi sledili njegove vzvišene stopnje v njegovi sveti domovinski vojni, ali bomo šli po stranski poti? Ali nam ni odprl oči? Ali nam ni pokazal pravo pot? Ali nam ni pokazal kako se dela v skupnosti, kaj prinaša skupnost in edinstvo ?
Zgodovina našega naroda je izpisana s zlatimi črkami. Nič pa ni bolj plemenitega in veličastve-nega kakor slediti stopinje svojega naroda ter njegovih narodnih voditeljev, kateri so res dokaz svoje sposobnosti in zaupanja. In zopet samo v skupnosti mu najlažje pomagamo ne glede na to, koliko nas je v eni ali drugi naselbini in kako smo drugače prepričani v enem ali drugem vprašanju. Osebna prepričanja in o-sebne stvari na stran, skupnost in edinost naj zaživi med nami Ste končno samo dve poti, tretje ni. Ali z narodom za njegov blagor in obstoj, ali proti njega vred z njegovimi izdajalci, Slednji so pa na vrsti narodne sodbe.
Kar se nas samih tiče tukaj, se ne moremo izgovarjati, češ, da ni-
sem imel priliko in priložnost, da so bile ovira gospodarske razmere ter razne druge težkoče za pristopiti v organizacijo. Takih ovir ni bilo in niso obstojale. Tudi je nepravilno dolžiti Zvezo za eno ali drugo zadevo, ako ni eden ali drugi takih prijateljev njen član in si vsaj prizadeval dati svojo pripombo ali predlog tam kjer spada. Celo šolski otroci se zavedajo svojih šolskih nalog in premišljeno zvečer se vadijo na domu brez da bi drug drugemu pre-dbacivali nekaj nepremišljenega vedoč, da je treba drugi dan polagati račun v šoli.
Da se v bodoče zavarujemo proti takih stvari, bi bilo moje priporočilo konvenciji, prvič: "Da temeljito vzame, v pretres dobro in slabo stran, da prouči vzrok za kakšnokoli napako in prinese dobre zaključke za bodoče delo in razvoj Zveze kot celote. Drugič, ker še ni bila nikdar lepša prilika za njen razvoj kakor je danes, priporočam, da konvencija zaključi kampanjo za 300 novih članov za dobo treh mesecev. Kampanja naj se začne dne 1 oktobra in zaključi dne 31 decembra. Za dobo kampanje naj se bi ustanovilo odseke in sicer v onih naselbinah, kjer do danes niso u-stanovljeni. 3 — Da se temeljito razpravlja o naši Mladini. Naše mladine je že precejšne število v posameznih naselbinah in brez svoje narodne organizacije, katera bi ji dajala potrebno vzgojo v duhu resnosti dobe in pomena svojega naroda, lahko je izkoriščena v napačna pota proti svojih lastnih interesov. Mladini je treba dati zdrav nauk, ji pomagati k napredku in sicer v razmerah takih v kakršnih živi in je vajena. Dati Mladini vrednost tistega nauka, kateri ji jasno kaže pot za njen ekonomski, politični in kulturni napredek kot kanadske mla-
dine v splošnem. 4 — Dobiti osebo ako je mogoče tudi dve, katere bi imele dolžnost za predavanja po naselbinah o ekonomskih, gospodarskih in tudi političnih problemih tukaj v Kanadi kakor tudi starem kraju. 5 — Da Konvencija potrdi prejšne sklepe, namreč da bo vsakemu jasno, da je Zveza Kanadskih Slovencev ena in Edinost druga ustanova, če tudi ste obe tesno vezani v svojem delu, načelih in smernicah. Da Gl. tajnik vodi vse posle v zvezi s Zvezo in ne urednik lista Edinosti. Ako ima tajnik vezi z urednikom lista, je to njihova zadeva glede boljšega napredka ene in druge ustanove. Ker v začetku ni bilo mogoče plačati Gl. tajnika, smo se za vsak nasvet obračunali na urednika lista, kar nikakor ne pomeni, da je urednik lista mero-daven da vodi posle Zveze v bodoče. Če je pomagal dosedaj, je to bila le njegova dobra volja, niso pa to določala pravila Zveze. 6 — Da Konvencija potrdi prejšni sklep, da se moralno in materijal-no pomaga edini slovenski delavski list v Kanadi — Edinost. Ker je ravno ta list doprinesel največ k razvoju Zveze, političnem in kulturnem smislu, ter tako resno opozarjal na vse svetovne dogodke ki so bili v tesni zvezi z našimi narodnimi in delavski vprašanji, je potrebno da odseki Zveze naredijo eno uspešno kampanjo za njegov obstoj. 7 — Da Konvencija poda pripravni načrt, kako pomagati obenem k razvoju edinega podpornega društva VPZ. Bled, da se z tem izgradi bratstvo med dvema ustanovama, ne pa razdor, sovraštvo in mržnja. 8 — Vsa društva in ustanove pa naj pošljejo svoje zastopnike na konvencijo.
Organizirano ljudstvo lahko prepreči nadaljne vojne
Vsi dobro došli! J. Miketič, gl.
predsednik
Toronto. — Vojna je končana! Tako se je razlegalo po mestu poleg vpitja trobentanja vsakovrstnega ropotanja in trušča. Povsod kamor si se ozrl se je videlo vesele obraze ljudstva, okrašene poslopja z vsake vrste zastavami. Seveda poleg tega tudi ni manjkalo vsake vrste neumosti, katero so vprizarjali mladi in stari od veselja, kajti vojna je končana.
In pri vsem tem veselju ako bi človek uprašal, zakaj so ljudje tako veseli ko je vojne konec, ne bi mogel niti eden odgovoriti drugega kakor samo eno. Premagan je sovražnik! To je vse kar navaden človek vidi, sovražnik je premagan in kadar je premagan, potem je zadoščeno želji, katero so gojili že od začetka Vojne tisti pošteni in nedolžni ljudije, ki mr-zijo vsake vrste ubijanje in sploh vse kar je v zvezi z današnjo vojno.
Toraj fašizem je v glavnem premagan. To je vesela novica za vsakega količkaj zavedenega človeka. Kajti fašizem ni sovražnik samo od zunaje strani, pač pa je tudi nevaren v notrajnosti dežele same, kajti on je tisti, ki ščuva narod proti narodu, dela razdor med ljudstvom, posebno med delavci in delavkami, pri katerih pazi da prepreči vsako združenje med njimi, in jih hrani z vsakovrstno propagando in strašili.
Večkrat je bilo že povdarjeno eno in isto, da pod fašizmom nikakor ne bi mogel svet eksistira-ti in to, radi njegove brutalnosti in rasne zaničevalnosti, svet ne bi mogel obstojati v mirnem življenju.
Kakor že omenjeno naš sovražnik je premagan kar je na prvi
Slovenija v borbi za svobodo
MLADINSKI IZLET
Sudbury. Dne 3 augusta je imel Mladinski odsek st. 9, V. P. Z. Bled prvi izlet tega leta. Izlet se obdržaval na Saymans Kake. Naš načrt je bil da se peljemo v Nort Bay, ali smo se premislili ker zaradi malih otrok je bila vožnja predlog. Naročeno je bilo vsem članicam kakor tudi materam, da bode Bus čakal točno ob deveti uri zjutraj pri društvenem Domu na 322 Bessie St. kar se je tudi zgodilo.
Naš mladinski vodja je imel razpored s svojimi marljivimi otroci katerega so vse uvogali kar jim je narekoval. Na Busu smo imeli tudi napis "Zveza Bled" samo žal mi je bilo da nismo mogli ogesiti naše nove Jugoslovanske zastave, katere smo imeli pripravljene, ali so bile na žalost prevelike in jih ni bilo mogoče obesiti, majhnih si pa tudi nismo pripravili.
Kakor že rečeno Bus je odhajal ob 9.30 dopoldne z 24 osebami malih in velikih. Ko smo se vozili skozi mesto in deželo smo bili jako vsi veseli in obenem tudi prepevali Slovenske pesmi. Ko smo dospeli na mesto kamor smo bili namenjeni smo začeli skladati naše stvari kakor jestvine in pijačo in naročili vozniku naj se vrne ob 6 uri zvečer da se povrnemo domov. Še predno je bilo v-se zloženo iz busa so bili fantje in dekleta v vodi. Zabava je bila vesela vseskozi imeli smo tudi "splav" s katerim smo imeli stari in mladi veliko zabave. Igralo
se je tudi "baseball" ali za ballo smo rabili pomaranče kajti nismo imeli pravilnih, in končno ko so se nekoliko zmehčale smo pa iste pojedli. Nekatere matere so se kar čudile ko so videle koliko pijače in jedil smo pripravile jast, tajnica, R. Kuznik, R. Fojs in M. Ruparcic, tako da ni ničesar majnkalo. Ob tej priliki sem
Italijanska okupacija slovenskih pokrajin od 1943 je bila krvava in zločini v nebo vpijoči. Brezobzirno in neusmiljeno požiganje vasi je bilo na dnevnem redu. Dasi vse pokrajine niso bile prizadete, so Italijani vseeno požgali in razdejali na stotine slovenskih vasi. ena tretjina vseh domačij in poslopij južno od Save je bila požgana in porušena.
Osvobodilna fronta se je globoko zavedala, da bo veliko pripomogla zavezniški stvari, ako napravi sovražniku čim več škode ter mu zastavi in onemogoči prevoz vojaških zalog in potrebščin po Sloveniji. Poleg tega pa je bil ta material potreben za domačo slovensko vojsko. Zavedala pa se je obenem, da bo to zastavljanje sovražnika pomenilo opustošenje in uničevanje slovenske lastnine in naprav ter da bo po končani vojski vse to treba popraviti ali nanovo zgraditi. Za to se bo rabilo milijone in milijone ljudskega denarja. Toda za uničenje sovražnika in za dosego svobode se ni zdela nobena cena previsoka in nobena žrtev prevelika. Partizanske skupine so se lotile sabotaže na debelo.
Na Dolenjskem so železniške postaje popolnoma porušene, proge pa pretrgane in razdejane. Celo tračnice so partizani odpeljali s seboj. Predori, železniški in cestni mostovi in vse važne točke so bile razstreljene. V teh okrajih ni nobenega železniškega prometa;
icami. Edina dva mostova sta bila v Kostanjevici čez Krko.
Problemi obnovitve
Problem obnovitve in rekonstrukcije v Sloveniji je ogromen. Vsa kapitalna oprema je uničena in slika opustošenja je taka, da bo po mnenju veščakov prihodnjih 15 ali 20 let dela za vse. Tako oceno so podali tehniki in inženirji slovenske narodne vojske.
Južno od Save ter na Primorskem, kakor tudi na Gorenjskem in južnem štajerskem, so partizani uničili rudnike, premogovnike, tovarne in žage, kjerkoli je bilo mogoče. Vse te naprave so služile Hitlerju in njegovi vojski proti zaveznikom. Te tovarne so seveda majhne v primeri z onimi na severnem štajerskem in Koroškem. Rudnik za živo srebro v Idriji je zalit. Ampak uničevanje se vrši tudi na Koroškem in štajerskem, kjer je danes osvobodilno gibanje v polnem razmahu. Hitler je proglasil te pokrajine za dal "tretjega rajha". Industrialno so zelo dobro razvite. Upanje je bilo, da bodo te tovarne služile Za podlago povojne rekonstrukcije Slovenije, če bi vojna prenehala koncem leta 1944. Toda ker se to ni zgodilo, je zavezniška zračna sila nadaljevala, kjer so partizani prenehali. Danes je tudi večina tega industrialnega dela Slovenije v razvalinah.
sprotniki pravega osvobojenja slovenskega naroda — zopet zatulili, da smo vse skupaj izvili iz roga, da navajamo laži in prevaro in se bodo zaklinjali pred Bogom in svetom, da smo se prodali "komunistom". Taka očitanja so postala že vsakdanja stvar.
Vzlic temu pa opozarjamo čita-telje na izjavo župnika Černeta, ki je sam občutil strahote nemškega terorja nad ubogim narodom v Sloveniji; na njegovo odobrilo postopanja slovenskih "šu-marjev", to je gerilskih (partizanskih) oddelkov Osvobodilne fronte, in zanikanju o "nedolžnih žrtvah". Važna je tudi izjava g. Toneta Fajfarja, tajnika zveze Krščanskih obrtnih zadrug, v kateri je jasno in razločno povedal, zakaj je velika večina slovenskih katoličanov pristopila v Osvobodilno fronto; kaj so napravili oni voditelji Slovenske ljudske stranke, ki so vodili kampanjo proti tej fronti in so pomagali Hitlerju v bratomorni borbi Slovenca proti Slovenca za popolno uničenje in iztrebljenje slovenskega naroda. Pravilnost tega poročila tudi potrjuje zaključek zavezniške konference v Jalti, ki je odobrila sedanje delo Osvobodilne fronte v Jugoslaviji in dala Jugoslovanom priliko, da si zgradijo svojo novo državo za sebe.
Kar se je dogodilo v Jugoslavi-
trenutek jako vesela nivica. Ali pri vsem tem pridemo do vprašanja, koliko smo za sedaj na bo-ljem, kaj je sovražnikov poraz prinesel za bodočnost navadnemu človeku, da li bomo, ali pa smo dosegli s tem porazom kakšen napredek do tistega, kar navadni človek tako drago plačuje že toliko vrsto let. Nato nismo še dobili nobenega zagotovila, posebno na tem kontinentu ne. In ravno radi tega se moramo zavedati da naš sovražnik še ni premagan popolnoma. Ako tega še danes ne vidimo, potem mora biti nekaj narobe z nami in to je, ali naša nezavednost, ali- pa smo toliko brezbrižni in neprevidni, da se sploh ne oziramo na vse zapreke katere nas ovirajo pri zgraditvi našega bodočega življenja in čakamo na usodo katero nam pripravljajo drugi.
Znano nam je, da je vojna trajala blizu celih šest let. Med tem časom mi tukaj nismo občutili ni-kakega pomanjkanja. Naš čut je bil samo kako premagati zunanjega sovražnika vse druge občutke smo zaradi zaposljenosti nekako prepustili z dneva v dan. Res je, da smo se prilično udeležili tudi pri graditvi delavskih organizacij, nikakor pa nismo dosegli take združenosti kakor so jo dosegli nekateri narodi Evrope, kateri se danes lahko veliko bolj ponašajo kakor pa mi tukaj na tem kontinentu, pa ako ravno smo imeli lepše prilike kakor pa so jo imeli narodi Evrope zadnjih šest let. In pri vsem tem času v katerem smo bili vsi zaposljeni včasih še preveč, kaj smo se naučili za zgraditev naše bodočnosti. Ali smo se pri vsem tem naučili, kako bo nam treba delati po končani vojni? Ali bomo lahko še naprej odgovarjali delodajalcu za preobloženo delo in majhno plačo ? Ali pa se bodemo povrnili v predvojno dobo, ko smo vzeli vsako še tako ali tako teško ali umazano delo z veseljem, in pri vsem tem tudi za vsako ceno. Ako je zadnje in se vse to povrne, potem je nam jasno, da se nismo niti malo naučili ali zanimali za naš delavski obstoj in obenem tudi pozabili na vse žrtvovanje ravnokar skonča-ne vojne, od katere so imele pa dobiček samo nekatere osebe.
Veliko imamo še takih vprašanj, ki jih vsi nekako po priliki razumemo, ali pri vsem tem jih nekako brez vsakega pomisleka pozabljamo v svoji nepremišljenosti kake vrednosti so taka vprašanja in se poleg tega ljudstvo ne zanima zanje, pač pa se peha za bogastvom in pri vsem tem dela nesrečnega samega sebe, cele narode in cel svet. Vse te vojne in klanje ljudstva, še ni privedlo do spoznanja nekaterih ljudi, pa ako ravno se zavedajo da ni nič drugega kakor samo hrepeneje po bogastvu, katerega pa navaden
človek pri vsem svojem trudu posamezno nebo dosegel, pač pa ga bo dosegel neprijatelj, kateremu v svoji brezbrižnosti nezavedno ljudstvo pridno pomaga.
Vsled tega je resnica da, dokler se bo naveden človek ogibal delavskih organizacij ali unij, do tedaj nam sploh ni misliti do popolne zmage nad našimi sovražniki. Brez organizacij je nesmiselno misliti da pridemo do sloge in napredka, kajti navaden človek ima moč samo v združenju. Radi tega mora priti prej ali slej do prepričanja, da samo na ta način je mogače doseči zaželjen cilj.
Toraj vojna je končana. Dosežen je mir, mir ki si ga je želel cel svet. Sedaj nam pride vprašanje, kako ga bomo in koliko časa ga bomo obdržali. Eno je gotovo, ako ostane po starem se to gotovo ne bo zgodilo, ponavljalo se bo v bodoče ravno isto kakor se je dosedaj. To pomeni da se mora svet sprebrniti. Le njegova spreobrnitev lahko nam ohrani mirno bodočnost. V drugi besedi lahko rečemo, da navaden človek mora priti do prepričanja in spo-znaja, da samo organizirano ljudstvo lahko prepreči vse nadalje vojne.
In le tedaj lahko zakličemo: "Vojna je končana"!
Sherjak.
ji v teh štirih letih, je zgodovin-Slovenski narod sam ne bo mo- skega pomena, pomeni novo, svo-
se spomnila ' naših otrok v sta- lokomotive vagoni in tovorni vo-	gel obnoviti svoje domovine brez bodno in bratsko sožitje narodov
' ' zovi ležijo' v grabnih ob progi,	«nanje pomoči. Prebivalstvo Slo- Jugoslavije. Nobena reakcija ne
Delavnice in popravljalnice so bi-	venije je padlo za najmanj 15 do bo zastavila tega narodnega raz-le razdejane in samo v Črnomlju 20 odstotkov v vseh letnicah sta- j voja. Mi Amerikanci pa imamo ie bilo pognanih v zrak trinajst «»ti. V deželi je kritično pomanj- težko nalogo biti na straži in pa-
lokomotiv z vso opremo vred. Že-	kanje tovarniških izdelkov, poseb- j žiti, da se stara evropska reakci-
leznica že ne obratuje na Dolenj-	no poljedelskega orodja in stro-. ja ne zaleže med nas m med na-
skem od septembra 1943. Jugov- iev, železniške opreme in sploh - *-----—- —
vse kapitalne opreme in tekstil-
rem kraju kateri gotovo nimajo tistega kakor pa imamo mi tukaj, nimajo zadostne hrane in obleke ali pa sploh ničesar kar je njim potrebno, ko po drugi strani nam ničesar ne manjka.
Skoro sem pozabila na kuharico, kajti tudi to smo imeli, kuhala nam je Mrs. Fojs, in omeniti moram tudi da ta Lake je od go-vermenta katerega on zdržuje in čisti, in kjer visi tudi Kanadska zastava, tam so narejene mize in klopi in posajene so tudi rože o-koli kemp tam so tudi dve kuhinje.
Voda je bila jako topla zapla-vanje in vtem se je naša mladina izkazala da je še najbolja, posebno se je odlikoval pri temu L. Leskovec, ki je plaval v največjo daljavo. Tam smo videli tudi medveda na dveh nogah in Indijanske družine in sem se spomnila ko mi je moja mama pripovedovala o cjganih v starem kraju obenem sem si mislila, to so tisti zapuščeni reveži ki nimajo svobode kakoršne si oni želijo.
Pozdravljam vso Mladino M. Žagar, predsednica.
Nočemo ostati zadnji za pomoč otrokom
St. Catharines — V nedeljo 5 avgusta smo se sestale pri br. Cesarju na farmi Slovenke in Hrvatice) da razpravljamo kako bomo najbolj pomagale našim siromašnim otrokom v starem kraju kateri so ostali brez očetov in mater. Na tem sestanku smo zaključile da bomo preskrbele obleko in obutev za 75 otrok. To pa ne pomeni da ne bodemo napravile več kakor je zgoraj označeno, pač pa smo vzele da to število prevzamemo v času šestih tednov. Obenem smo tudi zaključile da se bomo sestajale vsak drugi teden, in prvi naš sestanek bomo imele v Beam-sville na farmi sestre Zičkar 18 augusta ob 8 uri zvečer. In ob ti priliki so vabljene vse žene katere so bile na prvem sestanku da pridejo na naš sestanek ob zgoraj določenem času, da pospešimo delo za pomoč našim sirotam kateri težko pričakujejo naše pomoči.
Izbran je odbor iz med nas od treh oseb in zaključile smo da se podamo takoj na delo in obiščemo vsako hišo in poprosimo rojake in rojakinje da obleče enega otroka ali pa daruje v gotovini, kar je upati da se nikdo ne odreče za tako dobrodelno stvar ako pomislimo da na mladini je odvisnost bodočega sveta.
R. Stanič.
NA DELÜ ZA POMOČ SIROTAM
Sudbury. Kampanja za otroke v Jugoslaviji tukaj v Sudbury še dosti dobro uspeva. Dne 9 augusta smo imeli prvo pakiranje blaga namenjenega za otroke. Pred tem smo se sestale žene trikrat, da smo uredile vse kar je potreb-
zhodno od Ljubljane se še ni videlo ali slišalo premikajočega vlaka nad eno leto.
Vsi mostovi na glavnih deželnih cestah so porušeni, ceste pa so polne barikad in grabnov, da sovražni tanki in oklopni avtomobili ne morejo naprej. V važnih vaseh in trgih so mostovi čez reke in potoke brez izjeme popolnoma uničeni. Slovenska vojska se prevaža čez vodo na brodih. V nekaterih krajih pa so pijonir-ji zgradili začasne lesene mostove. Nemci so za vsako ceno hoteli obdržati prometno cesto med Novim mestom in Brežicami in so jo močno zavarovali. Toda tudi tu niso uspeli, kajti jugoslovanski vojni komunike prve dni marca 1945 je povedal, da so partizani spustili v zrak edina dva mostova med Novim mestom in Brež-
nih produktov. Z obzira na obnovitev in rekonstrukcijo se lahko reče, da Slovenija danes potrebuje vsega, predvsem pa zadosti zdravega živeža, obleke in medi-kalij, za pričetek pa — MILA!
Zaključek
V tej razpravi sem skušal podati sliko o sedanjem položaju v Sloveniji na podlagi resničnih in verjetnih podatkov. Ker je poročilo skoraj stoodstotno v prilog Osvobodilnega gibanja in soglaša s programom, ki ga je začrtal Slovenski narodni kongres leta 1942, Slovenski ameriški narodni svet pa dosledno izvajal pri izvrševanju svojega političnega dela med ameriškimi Slovenci in deloma tudi med drugimi Amerikanci,
mi v Ameriki ne nadaljuje svojega strupenega, razdvajalnega dela. Odpreti je treba oči in se zavedati, da vso propagando proti svobodni Sloveniji in svobodni Jugoslaviji vodijo v svobodni A-meriki jugoslovanski ubežniki in njim udinjeni priležniki, za katere ni več prestora v stari domovini kateri so se pregrešili proti svoji lastni domovini; kateri so pomagali povzročiti njeno krvavo Kalvarijo in sedaj iščejo utehe za kulisami vere in cerkve.
Kot Osvobodilna fronta v stari domovini, tako je tudi Slovenski ameriški narodni svet nudil vsem poštenim in zavednim ameriškim Slovencem priliko za skupno sodelovanje v slogi, bratstvu in ne-pristranosti, brez razlike na o-sebna in ideološka prepričanja, za dosego enega samega cilja: svobode, demokracije in združenja
bodo naši nasprotniki — to je na- slovenskega naroda in informirati
Ameriko o stremljenih tega naroda. Ta princip je SANS v vseh slučajih vestno izvajal. In kakor v Sloveniji, tako so se tudi v Ameriki našli posamezniki, ki so enostavno prezrli vse principe in načela demokracije in so se z vso silo podali na delo, da to krvavo borbo slovenskega naroda pred svetom onečastijo in osramotijo. Mi smo prepričani, da svojega izdajalskega namena niso dosegli in ga ne bodo. "Po njihovih dejanjih jih boste spoznali!"
Nasprotno pa stoji danes slovenski narod na pragu svoje nove bodočnosti, o kateri je sanjal stoletja. Svoje nove usode Slovenci niso podedovali, niti jim je ni nikdo podaril. Priborili so si jo sami in zanjo plačali s potoki krvi svojih najdražjih sinov in hčera v borbi proti zunanjim in notranjim sovražnikom. Slovenski narod je uvidel, da mora biti najprej zadana SMST FAŠIZMU, predno resnično zašije SVOBODA NARODU.
Skozi grom in virharje stopajo v nove zarje — v novi dan, ki pred njimi zori!
Konec
no za kupovanje kakor tudi za nabiranje blaga. Kakor znano, danes je težko dobiti vse potrebno za te stvari. Ali naše žene so se trudile pri tem delu in smo do sedaj že zložile blaga v zaboje in v-se kar je potrebno za 132 otrok. Obenem smo tudi zaključile, da se sesrtanemo zopet prihodnji četrtek, zberemo kar je sešitega in zložimo v zaboje. Radi tega se prosi vse naše prijatelje in prijateljice in ostale simpatičarje kateri se še niso odzvali svoji dolžnosti, da to naredijo čim preje in s tem skrajšajo čas nam, kakor tudi sebi in da ne čakajo na nas o-ni katerim je ta pomoč namenjena. Toraj se tem potom obračamo na tiste, ki so namenjeni pomagati otrokom, kateri so izgubili svoje starše da ne odlašajo s svojimi darili.
Mi vsi vemo, da so teški časi ali vse eno je lepše dati malo kakor pa čakati na veliko. Iz čita-nja naših časopisov vidimo, da veliko naših naselbin po Kanadi, so aktivni v tem delu pomoči otrokom Jugoslavije. Mi tukaj v Sudbury apeliramo na ves Slovanski narod, da delajo kolikor je mogoče po celi Kanadi, da pomagamo malim otrokom kateri so zagledali luč vseta v najbolj kritičnem času. Radi tega bratje in sestre na delo in to brez razlike kje se nahajamo.
Odbor za tisk Mary Nagoda, Alojza
Repar.
Govor podpredsednika Jugoslovanske Zvezane vlade v Ljubljani
Tretja obletnica in pomoč vojnim sirotam
(Iz 1 strani)
demokratični, svobodoljubni in napredni podlagi. V tem je ležala in leži njegova sila. V tem je garancija za njegovo zmagovito pot., v bodočnost. Od tega principa ne sme odstopiti niti za korak. V prošlosti smo zmagali radi tega, ker je vsak Slovenec, ki je sodeloval v narodno-osvobodilni borbi, hrepenel po tem, da njegovo znanje in sposobnost čim bolj o-jačijo kolektivno silo in napor
pismo iz starega kraja
Trnovec, pri Metliki, 7-4-45
Dragi brat! Dobil sem Tvoje pismo pred par dnevi, katerega smo bili zelo veseli vsa družina, ker vidimo, da niste doživeli nobene slabosti, dočim smo mi tukaj ve--liko gorja prestali pod okupatorjem. Moja domačija je vsa uničena (Bojanja vas, je štela 62 številk. Zgorelo je 56 gospodarskih poslopij, a 6 jih je ostalo) z ognjem še leta 1942. Zgorelo nam je vse z orodjem in obleko. Sploh ničesar nam ni ostalo. Porušena je cela vas, samo šest hiš je ostalo. Oče so tudi umrli pred dvema leti. Janeza pogrešamo že dve leti, ne vemo če je živ ali ne. Ostali drugi smo dosedaj vsi živi, zdravi pa bolj slabo. Živimo sedaj na Tvojem posestvu v Trnovcu, ker Tvoja domačija še postoja dosedaj. Upam pa, da bode kmalu boljše, ker bo kmalu vojska končana.
Pišeš da bi kaj pomagal, ali ne vem če bi mogel denar poslati.
Toliko sem namenil Ti zaenkrat razložiti kako živimo, pa drugič kaj več. Prosim Te, da mi odpišeš pri prvi priložnosti.
Pozdrav Tebi in Tvoji družini.
Janez Petric
Opomba: Gornje pismo je dobil od svojega brata iz starega kraja tukajšni rojak Joe Petric, stanujoč v Torontu. Pismo je datirano 7 aprila, torej le nekoliko tednov prej kakor je končana vojna. Dobil pa je obenem od prijatelja Stankota Trček, iz Metlike, drugo pismo, katero se glasi: Ured.
Dragi Jože!
Srečal sem se s Tvojim bratom Janezom in mi je povedal, da si mu pisal. Jast sem svojem bratu Poldetu pisal pet pisem, a nisem dobil nobenega odgovora. Prosim Tebe, da mu sporočiš, da smo do zdaj doma hvala bogu vsi živi in zdravi. Sestre Pepca in Polda, sta v Metliki, mati so se pa precej postarili. Vsi teško čakamo glasu od njega. Prosim Te lepo, če ti je mogoče da mu sporočiš o tem.
Te pozdravlja in Tvojo družino.
Stanko Trček
slovenskega naroda. Zmagali smo radi tega, ker so v tej borbi predvsem slovenski delavci, kmetje in delovna inteligenca, ker so se ti sloji zavedali, da je ta borba njihova borba, da je ta borba postavila pred nje, pred vsakega posameznika, nalogo dolžnosti napram slovenskemu narodu, nalogo, katero se nihče nemore izogniti. V tem pogledu se ne sme ničesar spremeniti. In sedaj, ko smo zmagali, ko gradimo svojo narodno oblast, moramo napeti v-se sile, da vsak Slovenec, ki ljubi svoj narod in se zaveda, da je močna Jugoslavija najboljši zaščitnik slovenskega naroda, — da vsak Slovenec da vse iz sebe, da čim hitreje preidejo težki dnevi obnovitve naše domovine. Pred nami stojijo mnoge težkoče, a posebno v področju obnove in naših pridobitev. Vsak Slovenec mora v teh dneh razumeti, da so prehodne žrtve potrebne in neodhodne ter da bomo te žrtve in težave toliko prej obvladali, kolikor vsak izmed nas kar največ napravi, da pomaga narodni oblasti, slovenski federalni vladi ter naši jugoslovanski vladi v njunih naporih. Slovenski narod je trpel in bo moral premagati še mnoge težkoče v bodočnosti. Toda v eno stvar je danes slovenski narod uverjen. Uverjen je, da je bila pot, po kateri smo hodili od 1941 naprej, pravilna in da je na tej poti potrebno vstrajati do kraja, do zmage, jutrajšne sreče, do polne ' zmage in srečne bodočnosti slovenskega naroda. Na tej poti pod vodstvom maršala Tita, ki je stal na čelu naše narodno-osvobodilne borbe od prvih dni našega upora, — samo na tej poti bomo dosegli popolno zmago, ki se nahaja v zedinjenju slovenskega naroda in v njegovi jutrajšnji sreči in blagostanju. Mi čvrsto verujemo v to zmago in potrebno je, da pojde-mo za njo odločno in neumorno na delo.
V tem smislu, tovariši in tova-rišice, se vam še enkrat zahvaljujem za vaše pozdrave in želim, da vaši napori in vaše žrtve čim preje dovedejo do tega, dabo slovenski narod končno svoj lastni gospodar na vsem teritoriju združene svobodne Slovenije, Zedinjene z ostalimi jugoslovanskimi narodi v demokratični federativni Jugoslaviji. To bo istočasno privedlo do tega, da bo vsak slovenski delavec, vsak kmet in delovni izobraženec, — ves delovni slovenski narod našel svojo srečo, mir in blagostanje v svoji hiši.
Geraldton — Naš odsek Zveze Kanadskih Slovencev kakor so menda tudi Vsi drugi odseki prispevali nekoliko denarne pomoči v prid tretji obletnici Edinosti, je zaključil zbirati dobrovoljne prispevke. Do tega zaključka smo prišli prvič zaradi tega da nam je nemogoče prirediti piknik zaradi nezadostnih sil za delo in drugič prirediti zopet kakšno hišno zabavo sedaj poletni čas, je nepripravno. Zato smo raje se podali na delo z zbiranjem dobrovolj-nih prispevkov.
V to svrho smo zbrali, Jože Žalec $11.15, Ela Garbas $16.50 in naš odsek je daroval iz svoje blagajne $15.00. Požiljam denarno nakaznico v skupnem znesku $42.65. Vsem darovalcem iskrena hvala.
To vsoto pošiljamo kot častitko tretji obletnici Edinosti, če tudi že po terminu. Namreč je že več kot mesec dni odkar se je praznovala tretja obletnica. Vsak je željno pričakoval posebno izdajo, kajti zagotovo da bo vsebovala dosti raznega čtiva, posebno pa dopise, častitke in tako dalje iz pozameznih naselbin. Da pa ni bila prej tiskana znašamo deloma tudi sami odgovornost, ker navadno radi odlašamo z gotovimi stvarmi do zadnjega trenutka, kar je prej kone prepozno. Ako uredništvo nima na rokah ob določenem času dopisov, seveda da je to obenem tudi zadržek.
Naj tukaj omemrn, kako smo v Geraldtonu aktivni pri zbiranju obleke in drugih reči otrokom v stari domovini. Takoj, ko smo dobili naznanilo kako veliko število otrok v starem kraju potrebuje obleke, plenice, srajčke itd., smo me žene na našem sestanku se posvetovale o tej zadevi. Preučile smo navodila poslana po Svetu Kanadskih Južnih Slovanov in sklenile, da je potrebno za enega otroka obleči deset dolarjev. Po-
dale smo se na delo. V par dneh smo že lahko govorile o rezultatu, ker vsak se je drage volje odzval pomagati to plemenito svrho. Imamo že precejšne število oblek, namreč zabojev za otroke. Obleka je skoro vsa nova. Nakupile smo isto z denarnimi prispevki, katere so prispevali tukajšni rojaki. Prispevali so kakor sem omenila drage volje, ter so z tem izkazali svojo ljubezen do ti-sočev otrok v stari domovini, ka-
uspeh piknika v val d'or
Živela srečna, svobodna in ze-dinjena Slovenija v svobodni federativni Jugoslaviji!
SANS
odmev slovencev na severo-zapadu, saskatchewan
Naj se tudi mi malo oglasimo, smo na severu, pa zato nismo zabiti hribovci. Le počakajte, da Vam povemo, kako smo mi lahko ponosni na Slovenske sinove in hčere tukaj, okrog Paradise Hilla.
Prvi naj bo Mr. F. Novlan, kaj ti on je toliko naprej od drugih, da lahko nosi sivo obleko, bel slamnik, očala in kadi cigare kar vsaki dan. Saj mu ne zamirimo, sinove in hčere ima vse študirane. So izvrstni mehaniki, zastopniki, vsakovrstnih strojev, imajo mogočno stavbo za ples, zraven pa še lepe farme.
Mr. Palšič, ta je pa res lahko ponosen na svojo precej številno družino, najboljše talentirano. Sedaj žive skoro vsi v mestu. Sin Joe je mesar. So tudi zastopniki, strojev in najboljši mehaniki in iznajditelji. Samo starejša hčer Mary je poročena na farmi, a ona je ponos vseh Slovenskih žena, ker
ČASTITKA IZ VANCOUVERJA
Cenjeno uredništvo: V prilogi pošiljam denarno nakaznico v znesku $31.00, namreč $25.00 čas-titka od našega odseka Zveze Kanadskih Slovencev k tretji obletnici Edinosti, ter $6.00 za dve ponovni naročnini. Skupaj $31.00.
V nedeljo dne 5 avgusta smo imeli piknik Združenih narodov, na katerem so se v prvi vrsti dobro pokazale Miss Jugoslavia in Miss Sovjetska Unija. V prvi vrsti moram častitati Miss Jugoslavia, katera je s tako manjšino naroda tukaj na Zapadu, dosegla drugo mesto v tekmi izmed devetih narodov v zbiranju denarja za napredne svrhe delovnega ljudstva.
Le tako naprej!
J. Mramor
se dobro zaveda da "Snaga in Red vzdružujeta svet".
Mr. Kobi, njegova štiri članska družina, je tudi najboljše odlikovana. Sinova sta dva. Hčere so poročene v mestu. Jenie mož je modem kamnosek in Kristine mož je zastopnik strojev in tovorni avto postrežba. Zastopniki kmetijskih strojev so kar vsi Slovenski. Tako da ni čudno da je Pal-šičeva hčer Anne dobila nov kom-baine. In naš Joe Pezdirc nov traktor s svetlimi luči, ki se bo tudi sedaj preselil v nov električno razsvetlen dom.
Sedaj pa še Joe Mušič s svojo moderno novo hišo in gospodarskim poslopjem pričakuje nov traktor, saj sedaj bo on prvi na vrsti.
Ludvik Kermel, ta se pa vozi kot miljoner s svojo moderno V-8 karo. Samo ne vidimo koliko ima v žepu?
John Kern ima pa posestvo, zna mizarsko delati in zraven še zna vreme prerokovati. Res, vsi Slovenci tukaj so zelo napredni, tako da če bi Slovenska dekleta na vzhodu vedele gotovo pridejo naše fante pogledat, kakor so:
Martin Dremel, moderna živinoreja in farma.
Andro Usenik, velika farma in živinoreja.
Frank Novlan, farmar in mehanik.
Frank Polšič, izvrsten mehanik.
Martin Savorn, pool room in farma.
Pa še Frank Kern, ki ima tudi tukaj prijazno posestvo zraven kolodvora, a on je pa sedaj že par let na vzhodu in menda išče svojo življensko družico.
Sedaj pa tudi na pokopališču imamo že vrsto Slovencev, ki je med njimi tudi bivša naročnica Edinost, M rs. M. Usenik, ki je umrla marca tega leta. Mati An-
Dne 29 julija se je vršil skupni piknik tukajšnih bratskih organizacij kot odseka Zveze Kanadskih Hrvatov, odseka HBZ., in odseka VPZ. Bled. Uspeh piknika je bil nepričakovano dober, namreč najboljši odkar smo jih imeli v naši naselbini. K temu pa ni nihče drugi toliko pomagal, kakor naši dve kraljici piknika, katere ste tako požrtvovalno delale vprid našega junaškega naroda v starem kraju. One niso žalile truda in napora in so vsak najmanjši prosti čas izkoristile v ta namen.
Te dve neustrašene naše Mladinke so tekmovale medseboj, katera bo na prvem mestu. Pri končnem štetju, ste bili zelo blizu druga drugi. Zmagala je naša vredna Mladinka, hrvatskih roditeljev, Miss Zora Brdar, katera je zbrala vsoto $159.50. Druga je naša vredna Mladenka, slovenskih roditeljev,' Miss Rozi Kebe, katera je le za par dolarjev prišla za zmagavalko. Zbrala je $154.75. Obe Mladenki ste za nas enako vredni, obema se zahvaljujemo za njih požrtvovalno delo. Hvala vam!
Kakor smo omenili, uspeh piknika je bil nepričakovano dober. Tudi vreme nam je bilo topot naklonjeno. Bil je res tako lep soln-čni dan, kot malo kateri v tem letu. Pa tudi živahnost je bila z tem okrepčana in živahnejša. V-sak je bil videti izredno zadovoljenega tako z razporedom piknika, kakor tudi uspehom. Kajti ves dohodek je bil namenjen kakor smo prej naznanili, za pomoč našemu narodu v starem kraju.
Čistega dobička smo naredili $455.65, katero vsoto smo takoj drugi dan poslali Svetu Kanadskih Južnih Slovanov v Torontu, da kupi za to vsoto kar je najbolj potrebno za stari kraj.
Še nekrat se zahvalimo kraljicam piknika, kakor tudi prijatelju Lovri Tomljenovič, kateri nam je podaril za žrebanje en kes piva, ter vsem drugim, kateri so na en ali drugi način pomagali k uspehu.
Za odbor piknika
I. Jamich in A. Kovač
drota in Slavkota, ki jo z njima vred prav težko pogrešamo. Kmalu za tem pa je umrla M. Savor-nu žena, ki je zapustila 3 otroke. Tudi tukaj nas obišče smrta kosa, ampak ni niti v primeri tako grozna kot je v naši stari domovini Sloveniji. Lahko se počutimo srečni tukaj. — Slovenski Popotnik.
Na znanje jugoslovanski javnosti v Kirkland Lake
Na zadnji seji demokratskih jugoslovanskih žena in deklet, katera je bila sklicana v svrho zbiranja oprave za mladoletne otroke v stari domovini, kakor se glasi apel društva Rdečega Križa iz stare domovine in Sveta za pomoč narodom Jugoslavije, se je zaključilo, da naša naselbina prevzame na sebe dolžnost nabaviti od 100 do 150 popolnih oprav za iste. Po najbolj skromenem načinu se je uračunalo najpotrebnejše za enega malčka kot sledi: "10 plenic, 3 srajčke, 2 kapice in dva pasova. Te reči so predvidene kot najpotrebnejše. Ako bo uspeh zbiranja od gmotne strani, se bo k temu pridodalo kaj drugih pritiklin. Za vse one, kateri se nočejo ukvarjati z nabovo teh stvari (to so predvsem moški dobrotniki) je odrejeno, da ako doprinese v denarju $3.25, na dotičnega ime se bo napravil zavoj in bo zabeležen v knjigah, da je oblekel enega siromaka v domovini. Seveda to je najnižja določena vsota. Vsakega takega darovalca popolni naslov bo tudi priložen zavoju, da bodejo roditelji ali oskrbniki kateri bodo sprejeli dar, lahko se zahvalili naravnost darovalcu. Z tem pa se bo tudi najlažje pobilo razna izmišljena sumničenja in na-migavanja raznih protinarodnih patriotov, češ, "saj itak vse to pobašejo v svoje malhe tisti, kateri imajo posla ali opravka pri tem."
ženske imenovane organizacije, so že pridno na delu. So energično se prijele posla. Nekatere šivajo, druge kupujejo, nosijo stvari skupaj, jih zlagajo, likajo, a najvažnejšo vlogo imajo v rokah pa tiste, katere gredo od hiše do hiše, trkajo na usmiljena srca za darove. In kot mi je sporočeno, se naši ljudje velikodušno odzivajo.
Vsem tistim, kateri napravljajo zavoje sami doma, se jim ponovno priporoča, da priložijo svoj popolni naslov v zavoj, kakor tudi da napišejo istega izven zavoja. To je potrebno radi lažjega in točnejšega upisavanja. Vse prispevke in robo, naj se do preklica dostavlja na naslov: 38 Main Street, ali pa na 28 Label Avenue. Sprejema se pa tudi v prejšnem skladišču, 40 Label Ave., pri Joe Šegini.
Potom časopisju je razvidno, da so po naselbinah kjer se nahaja naš narod, postali precej živahni v tej kampanji. Mislim in upam, da naša "dolga vas" ne bo ostala ta zadnja, še celo "orjaškega Timmins-a" se naš nežni spol ne ustraši kot pripovedujejo. Koliko je ta korajža utemeljena, bomo pa poročali prihodnjič.
teri so ostali brez svojih starišev. Toda kdo more bolj poznati ljubezen do otrok, kakor me matere in njihovi očetje. Nam se krči srce od sočutja, kakor tudi vsem drugim, kateri ljubijo svoj narod.
V vsaki izdaji našega lista či-tamo o strašnem trpljenju, mukah in umorih, skozi katere je šel naš junaški narod zadnjih štirih letih. Mnogi teh so zapustili svoje otroke, niso žalili lastnega življenja, če tudi jim je njihovo življenje bilo najljubše. Umirali so junaške smrti na barikadah, streljskih jarkih in vsepovsod e-dino zato, da osvobodijo svojo domovino, da bi živel njejn narod človeku dostojno življenje. Medtem mnogi odnas se želi povrniti v rojstno domovino in pomagati pri njeni izgraditvi. Zato je naša dol
Iz francoščine prevedla K. N.
Kmetica je zvedavo gledala za njim. "Kakšen gost za Cadreronove," je sama pri sebi dejala. "Vidi se mu da ni bil še nikoli pri nas, sicer je pa prav čeden in olikan gospod."
Neznanec, čigar temna, zagorela polt se je lepo održala od vranje-črnih las, je bil prav elegantno oblečen. Videti mu je bilo, da je prišel iz velemesta.
"Najbrže kakšen Parižan," je menila kmetica, kajti zanjo so bili vsi postavni fantje Parižani. "Res čeden dečko, z očmi kakor jantar, če bo ta prišel do mlade gospodične Cadreronove, bo Domoustierjevemu Andreju slaba predla."
Dobre volje zaradi svojih ugotovitev se je obrnila h kravi in jo jela prijazno trepljati po hrbtu. Hkrati je pričela filozofirati:
Vidiš, Liska, tako je na svetu. Stari hočejo denar, mladi pa ljubezen. Dumoustier je bogat, to drži. Zdi se pa, da gospodični Cadreronovi ni do cvenka. kajti očka
njem ligmuavi. zjiitu je naša uoi- j	j i • y • , i ^	,-r v , . ,
žnost vseh in vsakega posebej, Cadnaon d^ sem podal^ okhcev No ce bj bila jaz
da damo od sebe vse kar zmoremo, da bo naša domovina res svobodna in bo narod dejansko vži-val plodove svoje krvave štiriletne osvobodilne borbe.
Imena darovalcev, ki so prispevali svoje častitke k tretji obletnici Edinosti.
Po dva dolarja: Jože Lasnovski in Jože Dolinšek. Po en dolar: Ela Garbas, Jože Durenčič, J. Dasovich, M. Kastelic, Anica Pa-velich, J. Zobuk in L. Oreškovič. Po 50 centov: Sam Bojčuk, T. An-drejčuk, M. Radovič, J. Kunič, Ani Bodnar, J. Deržaj, M. Amimitko, M. Cvitkovič, J. Basich, U. Iynja-la, in A. Gašparič. Po 25 centov, P. Petelko.
Zbrala Ela Garbas.
Po dva dolarja: Jože Žalec, Matija Butala. Po en dolar: J. Dur-enčeč, M. Krahulec, S. Kovaluk, I. Kučan. Po 75 centi, Avgust. Po 50 centi: I. Paycheff, M. Jankovič, F. Hočevar, M. Kovačevič. Po 25 centi: Lazarovič in P. Rudar.
Zbral Joče Žalec.
Ela Garbas
Novi in ponovni naročniki in čestitke
Tajnik lokalnega Sveta Matija Otoničar.
Društveno naznanilo
Noranda — Cenjeno uredništvo: Prilagam tri ponovne naročnine, namreč denarno nakaznico v zne-ku devet dolarjev, ter prosim da spremenite dosedanje naslove naročnikom na poslani vam naslov.
Vas pozdravljam kakor tudi vse čitatelje širom Kanade.
Joe Kajfeš
San Francisco — Dragi tovariši! Prilagam denarno nakaznico v znesku deset dolarjev k tretji obletnici Edinosti, ter vam čestitam na vašem dosedanjem uspehu. Prepričan sem, da boste tudi v bodoče enako odločno delovali na polju narodnega edinstva in z tem branili lastne svoje kakor tudi narodne interese v vaši novi domovini Kanadi in staremu kraju.
Obilo uspeha in iskrene pozdrave vsem zavednim Slovencem in Slovenkam.
Matt Spoler
Vancouver — Cenjeni tovariši! Prilagam denarno nakaznico v znesku 12 dolarjev za štiri ponovne naročnine. Imena ponovnih naročnikov prilagam posebej.
J. Popovic
Val D'Or — Odsek "Ljubljana" št. 2 VPZ. Bled v Val D'Or, Que., obvešča člane in članice, da se prihodnja seja našega odseka vrši na sedmi Street-i, namreč prostorih Mayfair Hall dne 9 septembra radi tega, ker se premakne tudi Union organizacija v ravno isti prostor in nam pa ona odstopi vsaki mesec enkrat prostor za seje.
Naproša se tudi vse člane in članice, da prinesejo svoj Asesment najkasneje do 25 v mesecu, ker asesment se mora odposlati že 26 v mesecu radi Zveznega obračuna in jast pa ne bi rad suspendiral člana ali članico in tudi ne bi rad pošiljal dvakrat denarja. Ker i-mam preveč dela obenem pa tudi oškodujem odsekovo blagajno z dvakrat pošiljanjem denarja. Zato je najbolje, da se pošlje obenem.
Iskrene pozdrave in na svidenje
9 so p "
Odsekov, tajnik.
Nadalje je poslal iz Vancoverja, J. Sodeč pet ponovnih naročnin in L. Mramor, 2 ponovni naročnini ter $25.00 častitko k tretji obletnici Edinosti.
Timmins — Cenjeno uredništvo. Pošiljam vam 6 ponovnih naročnin, oziroma denarno nakaznico v znesku 28.00. Deset dolarjev je častitka k tretji obletnici.
M. Slak
Port Arthur — Cenjni prijatelji: Priloženo dobite denarno nakaznico $15.00 za pet ponovnih naročnin.
Edvard Troha
Mt. Park — Cenjeno uredništvo. Prilagam denarno nakaznico v znesku sedem dolarjev za dve ponovni naročnini in en dolar za pomoč listu.
F. Mekis
namesto gospodične, bi storila prav tako kakor ona. .
Vrla ženska bi bila zanesljivo zadovoljna, če bi vedela, da se ni zmotila zastran simpatičnega tujca.
Moreno — nedvomno ste že uganili, da je bil to on — je korakajoč ob bregu Loire res mislil na Orano, in njegove misli niso bile dosti drugačne oid tistih nežnih besed v njegovem edinem ljubezenskem pismu, ki ga je bil napisal svoji ženi tik pred odhodom na fronto.
Poizvedovanje mlade žene n,a španskem konzulatu ni ostalo brez posledic. Moreno je izvedel, da se neka mlada Francozinja zanima zanj, ali še živi in ali ni morda padel v bojih na Mallorci.
Usoda je hotela, da je španska vlada mladega častnika prav tedaj, ko je Orana vpraševala po njem, poslala na Francosko. Sam je bil torej med! prvimi, ki je izvedel o njenem povprašanju.
Dama na poslaništvu je bila sicer izjavila, da povprašuje po njem po nalogu svoje prijateljice, toda Moreno je po opisu in tudi po svojih slutnjah uganil, da ni bil na poslaništvu nihče drugi kakor njegova žena.
"To ne bo nihče drugi kakor moja žena," si je dejal, zelo zadovoljen z laskavim opisom mlade dame, ki se je zanimala zanj.
Kakor hitro je izvedel za Oranin naslov, ga ni več strpelo. Hrepenenje se je zbudilo v njem,, divje in nepo-miirljivo. Moral je na pot. Takoj drugo jutro se je odpeljal proti Toursu, od ondot pa po stranski zeleznici do Rieua-la. Zdaj je koračil ob bregu Loire in si z vso vnemo želel, da bi čimprej zagledal Jacheres.
Korakajoč proti Jacheresu, je mladi mož modroval sam pri sebi:
"Moja žena! Ali je mofeoče, da sem oženjen? Hm . . . nedvomno bo to držalo. Orana nosi moje ime, in bila je moja. . . Bojim se samo, da vse to ne bo zadoščalo, če jo bom zahteval zase. . ."
Njeno lepo, nežno telo ga je pogosto mučilo v nemirnih in ne spečih nočeh. Hrepenel je po svoji ženi, kakor da se ne bi bila poznala samo eno popoldne in eno noč, temveč kakor da bi bila že dolgo, dolgo zaljubljenca, prijatelja, tovariša.
Zdaj ko je bil že tako blizu svojega cilja, so pričeli v njem vstajati dvomi. Pričel je razmišljati, ali je dotlej prav raznal, in kakšno utegne biti svidenje z njo, ki si jo je bil takorekoč z zvijačo prisvojil. . .
"Če me bodo hladno sprejeli, mi bo res zelo mučno", si je dejal sam pri sebi. Hkrati se je tudi spomnil, da so mu na poslaništvu sporočili, da Orana noče imeti nikakš-nih stikov z njim. Ali to pomeni, ¡da ga sovraži, ali zaničuje, ali pa da ga je celo pozabila?
Blizu Jacheresa si je bil na jasnem, kako bo ravnal.
"če ne bo slučaj drugače nanesel, danes še ne bom goviril z njo. Rajši bom nekoliko stikal okrog gradu, in povpraševal pri soseščini o tej družini. . ."
Tedaj se je spomnil,, da ničesar določnega ne ve o svoji ženi in tudi o njeni družini ne. Okolščina, da imajo grad, zanj še ni pomenila, da so neizmerno bogati, pa tudi ne, da so odličnega porekla. Prav lahko bi bili tudi malomeščani, ljudje, ki so si prav slučajno pridobili nekaj denarja in ki hočejo zdaj pred svetom blesteti in igrati graščake. Takšni ljudje so mu bili že od nekdaj zaprni...
Spomnil se je, da mu je Orana povedala, da prodaja njen oče kmetijske stroje.
"Trgovec torej . . ." si je sam pri sebi dejal. "Takšni ljudje so na splošno ljubitelji bogastva in denarja..."
Vse te stvari, ki so ga zdaj vznemirjale so mu bile v Barceloni kaj malo mar. Orana je bila tedaj zanj samo čudovito lepo dekle, s presenetljivo sinjimi očmi. Tedaj pač ni mislil na nič drugega kakor na njeno neomadeže-*vano mladost in lepoto.
"Bil sem kakor začaran," se je zdaj ošteval." Le kako more trezen človek tako na lepem priti ob pamet?"
Tedaj se je spomnil Oranine čudovite lepote, njene sramežljivosti in nedolžnosti,. in takoj mu je bilo žal, da je tako govoril. Bila je pač najboljša žena, ki bi jo mogel dobiti, naj si bi bili njeni starši karkoli in kakršni koli.
Tako modrujoč, je naposled prispel do nekega prekrasnega posestva, nedvomno do gradiča Jacheresa.
(Nadaljevanje prihodnjič)
SEJA LOKALNEGA SVETA
Timmins — Seja lokalnega Sveta Kanadskih Južnih Slovanov se vrši dne 26 avgusta v prostorih 112 Balsam St. N. ob 8 uri zvečer.
Poživlja se vse članstvo, da se udeleži seje. Posebno je važno, da pridemo skupaj ob določeni uri, kajti navadno zaradi zamude posameznih članov in članic, se izgublja čas in članstvo postane nejevoljno. Zato pridite vsi ob do-dočenem času.
Tajnica
Poštna znanka nove federativne demokratične Jugoslavije