JANKO LEBAN:
O pravljicah in pripovedkah.
troci kaj radi poslušajo in čitajo pravljice in pripo« vedke. Nič se temu ne čudim, saj tudi jaz jih rad čitain še sedaj, ko imam siva glavo in klonem pod težo let.1 Sloveči nemški pesnik Heine se je nekoč izrazil prilično tako:
Ah,  kako  lepe,                        pravljice te so
polne miline                            babice Mine!
Tega pa ne vem, 6e ste, dragi otrooi, razmišljali, kaj je pravzaprav pravljica, kaj  pripovedka  in ka'ko  se razlikujeta obe.  No,  to vam
hočem razložiti jaiz, in sicer na prav preprost način,  da me boste lahko uimeli.                   ¦    '
Predvsem poutdarjam, da pravljice niso resnične. One nam dopo« vedujejo kako čudovito, izmišljeno dogodbo. Pri tem pa nič ne ome« njajo, kje in kdaj se je dejanje vršilo. V pravljicah boste večkrat slišali o začaranju, o nevidnih silah in o rojenicaih. V pravljicah se
1 Janko Leban je bil rojen  dne 21., aprila 1855. v KanaLu na  Goriškem. Sedaj živi v Kandiji pri Novem mestu. Na .sliki ga vidlimo odlikovanega z redom Sv. Save.
Uredn.
nam kaže nekaj sanjarskega, kakor v sanjah se vršečega, nekaj never* jetnega. In vendar je to mikavno, kakor bi se res godilo. V čar in čuidež je nekako zavito vse.2
Drugače je s pripovedko! Pripovedka se nanaša na znan kraj ali na zgoidovinsko osebo. Obe — pravljicaJ in pripovedka — nastajata v narodu samem. Kdo je zložil eno ali drugo, pa ni znamo'. Če pravljice in pripovedke ugajajo, se širijo od kraja1 v kraj in jih pripovedujejo od roda do roda.
Dasiravno pa pravljice niso resnični dogadlki, vendar jih poslu* šamo in čitamo radi, zakaj kažejo nam žitje in bitje ljudi, ki so živeli stoletja pred nami na svetu. A ne sarno to! One nas uče in svare, ako jih s pridom poslušamo in čitatmo.
Naš pisatelj Jurčič piše, da je »bistvo pravljice iskati v pesniški lepoti in sestavi, zamotku in čudnem razmotku, v trdnasti značaja in nerazumljivi izpremembi usode. Nasproti pa ima pripovedka zgodo» vinsko podlago, navezana je na določeno osebo, na znano ime, na poseben kraj. Že iz tega se da saditi, da1 je pravljica veliko bolj raz* širjena od pripovedke, ker povsod imajo Ijudje domišljijo, da iznajs dujejo in pripovedujejo, nimajo pa pavsod imenitnili aseb in krajev, ki bi ostali zgodovinsko znani narodu v ustih.«
Najstarejše pripovedike v Slovencih so pač o Pesoglavcih pa tudi 10 divjih Himih in Turkih. Imamo tudi nekaj osebnih pripovedk, n. pr. o kralju Matjažu, o kraijeviču Marku, o Lambergarju itd.
Da boste to razpravo bolje razumeli, sem prestavil s tujega vrta v damačo grudo pravljico o N e z a d o v o 1 j n e m drevesu3 in pripovedlko o Cesarju Rdečebradcu.