Jakobu Dimniku v spomin. Od našega učiteljskega telesa je nenadoma odpadei člen. ki je 45 let odločilno in izrazito posegal v učiteljsko poklicno in javno življenje in ddovanje. Našega starega Jakoba Dimnika ni več med nami! Minulo nedeljo zjutraj se je odpeijal s svojim sinom Ivanom v Rogaško Slatino, kjer se zdravi Ivanova žena gospa Marta. Pri materi je bival sinko Petrček. Jakobov vnuk. In po tega vnučka, po ljubljenega Petrčka, se je peljal dedek, da ga zopet privede na Ijubljanski njegov dom. Preden je odšel na kolodvor, je še stopil — kakor je bila sploh njegova navada — v cerkev k frančiškanom. da opravi svojo nedeljsko versko dolžnost. Potem pa hajdi na kolodvor in v Rogaško Slatino! Tam je prebil dan in se je proti večeru z vnukom Petrčkom in sinom Ivanom vračal v Ljubljano. V vlaku so ga obšle slabosti. ki so se vkljub vsej nagli pomoči sopotnikov stopnjevale vedno bolj, dokler ni nastopila katastrafa v zgodnjih jutranjih urah od nedelje na ponedeljek, ko so ga že bili spravili na stanovanje. Zadela ga je kap. Naslednjega dne po povratku iz Rogaške Slatine se je hotel odpe5jati v Maribor, da obišče tamkaj sina Slavoja in njegovo rodovino. Zgodilo se je drugače: namesto oče k sinu. je dospel sin k mrtvemu oeetu! Jaz, ki sem prijateljsko občeval z Dimnikovo hišo pdnih trideset let, dobro vem, kako je bil oče Dimnik navezan na svojce. Ni bilo skoro razgovora z njim. da bi se ne dotaknil vsaj s kratko besedo svojih otrok in svoje žene. Svojega sinka Silva, ki mu je umrl pred davnirni leti, ni pozabil nikoli. Redno je obiskoval njegov grob in ga krasil s cvetjem. Vse stene svojega stanovanja je imel okrašene s fotografijami svojih otrok, staršev, sorodnikov in s spominskimi slikami, ki so kazale ta ali oni rodovinski dogodek. Nekaj patriarhaličnega, udobno domačega je vladalo na niegovem domu. Kanarček v kletki, zdenje v sobah. rože na oknih in na vrtu. In v tej urejeni, skrbno negovani in prijazno vabljivi očetovi hiši so dobre in gostoljubne gospodinjine roke, ki so gospodarja zvesto podpirale pri domači vzgoji, prižigaie na domačem ognjišču tople plamene rodovinske sreče! Po predelnikih pisailne mize pisma priiateljev, skrbno spravljena po letih in važnosti, nad pisalno mizo diplome in priznalnice — lastnifu veseije in ponos! Tak je bil Dimniku prvi in glavni dom. ki je najmanjša stanica v veličini družbe, naroda, države: kakor srce v telesu, ki se iz njega izteka vsa moč in sila po vseh delih in členih živega organizma posameznikovega. Drugi dom mu je bila pisarnica v šolskem poslopju, kjer je leto za letom z nezmanjšano in z neizčrpno marljivostjo opraVijal svoje poklicne dolžnosti. Strog proti samemu sebi. je zahteval redu in točnosti od drugih, da je deloval aparat kot živa tvorba zavednih in doSledno k napredku stremečih sotrudnikov in kulturnih delavcev. Tretji dom mu je bila stanovska organizacija z vsemi svojimi panogami in razčlenbami, ki se je danes že 'lepo in zdravo razrasla v temelje in višine in ki nje začetki, osnutki in osnove, kakor tudi nje moralna in materialna veljava in moč sloni na Dimnikovih ramah in na njegovem požrtvovalnem de'iu za šolo in stan. Njegov grob je eden temelinih kamenov vsega živega, dobrega in lepega, kar ima in zmore danes naše učiteljstvo! V svoji stanovski zavesti je bil neizprosen, neomajen in nepodkupen, zato je znal uveljaviti svojo voljo z vso energijo, ako je bi'L preverjen. da bo dobro in prav služila stvari. ki se je zanjo zavzel. Ni se zbal nobenega napora, ako in kadar je hotel komu kakorkoli pomagati iz moralnih ali materialnih težav, in raislim, da ni nikogar, ki bi bil kdaj zaman potrkal na njegova vrata. Izven področja. ki mu ga je začrtavalo šolsko delo in ddo v organizaciji, je dobil vedno toliko časa in si je ohranil toliko telesnih in dusevnih moči. da je radovdjno sodeloval v Dremnogih drugih korporacijah in organizacijah, kjer so njegovi prijatelji in somišljeniki apelirali na njegovo pomoč. Zlasti se je uspešno uveljavljal v miadinskem slovstvu in v stanovskem tisku, in priznati je treba, da je vodil »Učiteljskega Tovariša« v najtežjih časih, ko se je začelo mišljenje učiteljstva cepiti in ko so pditičnih bojev viharji vehementno in brezobzirno udarjali ob naše vrste. Sredi tega bojnega meteža je Dimnik neustrašeno stal in — naslonjen na moralno silo svojega prepričanja — krepko odbijal udarce in moško branil učiteljstvo in šolstvo. Z Dimnikom je omahriLl v grob eden prvih naših bojevnikov. Četrti njegov dom mu je bila širna in slavna naša domovina. Naše skupščine so mu dajale priliko, da je spoznaval domovino in da je sklepal tovariške in prijateijske vezi z vsemi, ki so prihajali na zborovanja. V delu resen in možat, v družbi vesel, zabaven. dovtipen, je uveljavljal svojo osebnost povsod in vedno, kamor ga je privedla pot. Svoje domovine se je oklepal z vsem žarom svoje duše. Hotel je. da se naj delu zanjo posveti vsako učiteljsko srce, da se njena moč in veljava dvigne in razvije z aktivnim delovanjem učiteljstva. ki si naj v novi in skupni domovini z delom samim utrdi in utemelji častni naziv pionirja prosvete! Domu oče, tovarišu tovariš. prijatelju prijatelj, šoli služabnik, domovini delavec! Tak je stopil v pokoj. Veselil se je razrešitve iz aktivne učiteljske službe, ker bi imel poslej dovdj časa, da bi se mogel še izdatneje posvetiti delti za stanovsko organizacijo in_da bi mogel izvršiti načrte. ki jih je bil zasnoval z oziram na pospeševanje vzgoje mladine, ki je osnovni šoli dorasla in ki se pripravlja za praktične poklice v obrti in trgovini. Te načrte je pretekJla in prehitela Dimnikova zadnja pot iz Rogaške Slatine v Ljubljano. Iz stare učiteljske generacije je izločila moža, ki je deloval na prerodu našega učiteljskega stanu, ki je bi'l odlično udeležen na njegovi osamosvojitvi in ki je zapustil učiteljskemu naraščaju zgled, kako naj vestno. točno, marljivo in požrtvovalno služi velikim nalogam svojega poklica! In ko sem ga gledal na mrtvaški postelji in videl, kako mirno je počivalo njegovo neizpremenjeno lice, pobledelo v odsevu sveč in obkroženo z vonjem cvetja. se je v trenutku obnovila pred mojimi očmi vsa doba nad trideset let, ko sva se skupno trudila za isti ideal: za napredek šole in čast stanu! Mojega prijatelja tvorna sila je zlomljena. Nas pa, ki smo ostali, čakajo boji in viharji! Zmag m uspehov naj se vesele oni, ki stopajo na naša mesta! 89b ! t \ U ¦ 1 1 _¦_ ____¦¦ ¦ ¦ 1 _______¦¦___ ¦t ___________¦ __¦