Mala rubrika groze
Seksi morilke in tovor maščevanja
Miha Mehtsun in Andrej Horvat
TOVOR_
Žanrznanstvene fantastike seje od časov vsem znanih klasikov izrodil v poligon za preizkušanje najnovejših posebnih učinkov, ki je v prvi vrsti namenjen mlajšim najstnikom. Zato je več kot razveseljivo, da so se pred kratkim začeli pojavljati filmi, ki želijo poneumljenemu žanru vrniti nekdanjo čast in slavo. Po osvežujoči Luni (Moon, 2009, Duncan Jones) je zdaj pred nami Tovor (Cargo, 2009), ki prihaja iz Švice, sicer ne ravno najbolj znane po tovrstnih izdelkih. Zaradi krpanja proračuna je dolgometražni prvenec Ivana Englerja in Ralpha Etterja nastajal kar deset let. Kar takoj je treba povedati, da seje ves trud še kako izplačal, saj nas mlada Švicarja ves čas razvajata z osupljivimi posnetki vesolja in intergalaktičnih plovil, napeto zgodbo in s prepričljivim prikazom posadke vesoljske ladje, ki sredi predvidene poti odkrije, da v prostranih skladiščih prevaža nekaj neizrekljivo srhljivega. Vsem, ki ste pomislili na Scottovega Osmega potnika (Alien, 1979), je treba pojasniti, da gre tukaj za popolnoma drugačno storijo, ki bi jo nemara lažje primerjali z razvpito Matrico, a je podana z bolj psihološkim pristopom. Čeprav ne Izpolni vseh pričakovanj, se Tovor odreže še bolje kot prej omenjena Luna in je več kot primeren za vse, ki so ob lanski uspešnici Okrožje 9 (District 9,2090, Neill Blomkamp) bentili, da je kljub dovršenosti in rahli družbeni kritičnosti le še ena napihnjena otročarija.
SEKSI MORILKA
Barbara je z modo obsedena študentka medicine, ki točno ve, kaj pričakuje od življenja: poroko z bodočim lepotnim kirurgom in z otroki kronano družinsko srečo. Vendar pa jo še bolj od nakupovanja in listanja trendovskih časopisov veseli pobijanje nič hudega slutečih žrtev. Ko seji srce vname za sošolca, za katerega po pomoti pomisli, da ima enak hobi, se zdi, da so vsi cilji na dosegu roke. Ne ve pa, da je njen izbranec med eksperimentiranjem na patološkem oddelku izumil stroj, ki vrača mrtve iz onostranstva ... Režiserju Miguelu Martiju - sicer specialistu za najstniške komedije - pri Seksi morilki (Sexykiiler,
moriras por ella, 2008) ne moremo očitati lenobe in pomanjkanja idej, saj mu uspe med rafalnim pokanjem štosov v slabih 100 minut stlačiti komedijo, slasher in zombi film. Popkulturne reference, presenečenja in preobrati se nizajo v neutrudnem tempu, trupel je za manjšo slovensko občino, že ob uvodni špici pa je jasno, da bo vse skupaj ovito v brezhibno vizualno podobo. Navkljub lahkotnemu vzdušju Martiju in scenaristu Pacu Cabezasu uspe, da se mimogrede kritično dotakneta fetišizma blagovnih znamk, infomercialov, resničnostnih šovov, medijskega ekshibicionizma in drugih podobnih civilizacijskih pridobitev. Seksi morilka je morda preveč ambiciozna, včasih prevečkrat pomežikne občinstvu in s prav vsako šalo ne izzove krohota, ampak nesporno gre za enega najboljših tovrstnih filmov v zadnjem času, ki s svojo energijo in svežino zasenči vse malenkostne pomisleke in tudi dekletom ponudi krvoločno horror ikono, ki pred mesarjenjem vedno poskrbi za lep in moderen videz.
NEDOLŽNI
Mlada gospodična Giddens sprejme delo vzgojiteljice dveh osirotelih otrok na premožnem posestvu v času viktorijanske Anglije. Kmalu po začetnem navdušenju nad blaženima otrokoma in idiličnim bivanjskim prostorom se v vzgojiteljico zaradi nenaravnih dogodkov, ki si sledijo, naselita strah in sum, da sta otroka obsedena z duhovoma prejšnje vzgojiteljice ter umrlega služabnika. Dodaten opis zgodbe, ki vsebuje na prvi pogled vse elemente klasične zgodbe o duhovih (gotski in temačni interierji, prikazni, prisluhi itn.), bi bil povsem odveč, saj ne bi odkril dejstva, da gre za film, ki presega izdelke tovrstnega žanra psiholoških grozljivk. Zasluga pripada angleškemu režiserju Jacku Claytonu, kije film Nedolžni (The Innocents, 1961) posnel po fantazijski noveli Obrat vijaka (1898) pisatelja Henryja Jamesa. Scenarij za film je pomagal razvijati pisatelj Truman Capote (Hladnokrvno, Zajtrk pri Tiffanyju), nekakšen »dream team« ustvarjalcev pa dopolnjuje še glavna igralka Deborah Kerr.
Wedo/žw'jefilm, ki v prvi vrsti govori o konfliktu med dobrim in zlom, vendar je njegova izvirnost ta, da ni povsem jasno,
kateri liki v filmu utelešajo ti kategoriji. Na eni strani se nam v filmu kažeta od vplivov širše družbe povsem nedolžna otroka, ki neizmerno uživata v izoliranem življenju, nasproti pa stoji pravoverni član družbe, vzgojiteljica, ki penetrira družbeno v njuno nedolžnost. Nedolžnost (ne-družbeno) in družba torej predstavljata pojma, ki v okvirih lastnih diskurzov demonizirata svoje nasprotje. Vtem kontekstu lahko vir zla in strahu postane tudi otroška nedolžnost. Gre torej za film, o katerem se po ogledu še dolgo premišljuje. Zagotovo pa je o njem veliko premišljeval tudi Alejandro Amenâbar, preden je 40 let pozneje posnel film Vsiljivci {The Others, 2001 ).
ULICA BRESTOV 5150
Ne, ne gre za novo nadaljevanje More v ulici brestov, pač pa za presunljiv kanadski triler, kjer se srečajo Reinerjev Misery, Scorsesejev Taksist, Kassovitzevi Morilci in Hooperjev Teksaški pokol z mofomo žago! Režiser ÉricTessierje po literarni predlogi Patrica Senécala, »kanadskega Stephena Kinga«, posnel vizualno in narativno izjemno privlačen film z izoblikovanimi liki, za katere nam v številnih morečih situacijah nikakor ne more biti vseeno. Bodočemu študentu filma Yannicku se v ulici iz naslova pokvari kolo in za pomoč zaprosi taksista Jacquesa, ki živi v bližnji hiši.Tam Yannick naleti na strašen prizor: v eni od sob je zvezan okrvavljen možak. Jacques se namreč v prostem času ukvarja z likvidacijo po njegovem mnenju nemoralnih oseb. V ujetništvu se bo Yannick dokopal do mnogih šokantnih spoznanj, seznanil pa se bo tudi s taksistovo čudaško družino. Da o pomembni vlogi, ki jo Ima pri tem šah, sploh ne izgubljamo besed... Ulica brestov5150 (5150, Rue des Ormes, 2009) je po odlično sprejetih Besedah zla (Sur le seuil, 2003) že drugoTessierjevo sodelovanje s Senécalom. Ne glede na določena pretiravanja (še posebej v drugi polovici) bodo ljubitelji trilerjev lahko zelo zadovoljni, zaradi morbidnosti določenih prizorov pa občutljivim dušam vseeno priporočamo, da pred ogledom dobro premislijo.
7 DNI
C aJH^^^H Ulici brestov 5150 pa prihaja iz ^^ Kanade že nova adaptacija romana Patricks Senécala, tokrat izpod prstov Ie 1 II ^B režiseria Daniela Grouja, ki seje pred tem preizkusil v številnih TV-produkcijah. Les 7 joursdu talion (2010) je mračna zgodba o zdravniku, ki se odloči, da bo lastnoročno kaznoval izprijenca, kije brutalno posilil i HpijU I in umoril njegovo osemletno hčerko, in V^HI^^kv se od kupa filmov s podobno tematiko razlikuje po resnem pristopu in poglobljenem prikazu ekstremnih čustvenih stanj in motivacij likov. Če pričakujete streljanje in eksplozije à la Death Sentence (2007, James Wan), ste na napačnem naslovu, saj gre za zrelo in premišljeno analizo motiva maščevanja oziroma starega principa oko za oko, kjer
se gledalec skupaj s protagonistom po prvotnem upravičenem sožalju, šoku in besu nad zavrženim dejanjem ne more izogniti ključnemu vprašanju, kaj kruto fizično izživljanje nad sicer kazni potrebnim morilcem pomeni za zdravnikovo duševno zdravje in kako se odraža na tem, kar je ostalo od njegove družine. Film bi zato lahko označili za dramo s primesmi trilerja, kar pa spet ne pomeni, da ne boste stiskali zobovja (še huje, ogorčeno navijali) ob nekaterih skrajno mučnih prizorih, v katerih molčeči maščevalec uporabi obilo domišljije pri nekajdnevni torturi krutega morilca in ki zaradi mojstrskih posebnih učinkov C. J. Goldmana [Zoraživih mrtvecev remake, 300, SilentHill, Solomon Kane, če naštejemo le nekaj filmov, pri katerih je sodeloval) delujejo skrajno realistično. Ravno zaradi te neposredne vpletenosti in prizadetosti gledalca tudi trenutek streznitve, ki nastopi pri koncu filma, zadene toliko bolj v živo in kliče k premisleku In premlevanju še dolge dni in tedne po ogledu. Toplo priporočljivo za zahtevnejše gledalce in seveda popolnoma neprimerno za mlajša in občutljiva občinstva.
MATI
Korejski režiser Joon-ho Bong, kije pred leti opozoril nase z mračnim trilerjem Spomini na umor (Salinui chueok, 2003), se po zabavnem, a dokaj votlem Gostitelju (Gwoemul, 2006), ki smo ga lahko videli tudi na LIFFu, vrača s svojim najmočnejšim in najbolj poglobljenim filmom doslej. Mati {Madeo, 2009) je zgodba o umsko zaostalem mladeniču Do-joonu, ki ga obtožijo krutega umora šolarke. Njegova ljubeča mati, prepričana v edinčevo nedolžnost, se spričo že kar pregovorne nesposobnosti in inertnosti, ki jo vsaj v filmih izpričuje korejska policija, odloči sama raziskati okoliščine grozljivega dogodka. A izkazalo se bo, da je pot do resnice dolga in mučna. Kot je to pri korejskih (in nasploh azijskih) filmih že v navadi, imamo opravka s pravo poslastico za oči in ušesa. Ne glede na vse tehnične bravure pa je poglavitna odlika filma vrhunska zgodba, ki ob vsej resnosti tematike premore tudi humorne trenutke. V filmu, ki bi ga še najlažje označili za dramo s primesmi trilerja in grozljivke, kljub pomanjkanju eksplicitnega nasilja prevladuje nelagodno in otožno vzdušje, napetost pa ne popusti niti za hip, čeprav mineta dve uri, preden skupaj z neutrudno starko pridemo do ganljivega zaključka. Joon-ho Bong je priobčil veličastno mojstrovino, ki si jo vsak resnejši ljubitelj filma enostavno mora privoščiti, in obenem resno ogrozil rahlo utrujenega Chan-wooka Parka na prestolu vodilnega korejskega mojstra trilerjev.