434 Upodabljajoča umetnost. Dva Zajčeva reliefa za bodoči Prešernov spomenik sta bila v fotografskih snimkih razstavljena pri Schwentnerju. G. Ivan Zaje si je izbral dva prizora iz Prešernovih pesmi. Prvi je slovo Črtomirovo od Bogomile, drugi pa balada »Ribič«. Oba reliefa pričata, da utegne biti ravno ploskvorezba njegova »stroka«. Ko gledamo dramatično upodobljeno slovo Črtomirovo, prihajajo nam na misel verzi: . . . »Objeta sta ko bi bila telesa enga, spustiti ustno ustna noče. Si iz lev'ga oče, desnega očesa jok briše . . .« Ako motrimo ubogega ribiča, kako se bori z valovi in z zapeljivimi povodnimi vilami, vabečimi ga s svojimi dražestmi v propast, spominjamo se stihov: »Enkrat se valovi morja razdele, prikažejo 'z njih se dekleta lepe, do pasa morske dekleta nage . . . Se kopljejo, smejejo . . . Fant s celo močjo se v veslo upre, ni mar mu skalovja, viharjev ne . . .« A. A. Umetniška razstava v Zagrebu. »Umjetnički dom« na Franja Josipa trgu je 1. maja zopet otvoril svoja vrata letošnji pornladnji umetniški razstavi. Prvo besedo imata to pot Medovič in Ive kovic. V obeh velikih dvoranah visi po stenah toliko in tako krasnih del, da se težko ločiš od tega svetišča, kjer triumfuje slovanska umetnost, umetnost, ki se je porodila v dušah teh dveh odličnih naših bratov Hrvatov. Med 128 slikami in študijami, ki sta jih razstavila Medovic in Ivekovič, vidite portrete, pokrajine, genre in zgodovinske slike. Zanimivo je, da sta oba umetnika v svojih umotvorih i epika i lirika — če smemo zgodovinske slike in genre imenovati epske in pokrajine lirske. V razstavnem katalogu se vrstita Medovic in Ivekovič kar zaporedoma, le tupatam stoji vmes kako drugo ime. Oba sta genialna umetnika, velika slikarja. Medovič pa stoji glede tehnike brez dvoma na višji stopinji popolnosti. Medovič me spominja v svojih zgodovinskih slikah na eni strani na Siemiradzkega, na drugi pa na Brožika. Medovič ljubi antiko, in v teh slikah veje duh Siemiradzkega. Primeri njegove slike: »Pompej anka«, »Ž rt v a Bacchu«, »Rimi j anka«, »Mark A nton ij«. Čudovita stvar je ta »Žrtva bogu Bacchu!« Slika, ki je bila razstavljena že na milenijski izložbi v Pesti in pa 1. 1897. v Kopenhagenu, vzbuja občno pozornost po svoji snovi, tehniški dovršenosti, plastičnosti in napravi na vsakega gledalca globok vtisk. Z ljubeznijo pa jemlje Medovič svoje snovi tudi iz svoje hrvaške zgodovine. »Dolazak Hrvata« je vsekakor grandiozno koncipirana snov. Dovršena še ni, a bode, kadar izvrši mojster poslednjo potezo na svojem platnu, krasna stvar. Hip, ko zagledajo Hrvati morje, je dramatičen; veličastno morje je naredilo na prišlece božanski vtisk. Imenitna, do najmanjših detailov fino Med revijami. 435 izvedena, krasno kolorirana slika je »Spletski državni zbor« v cerkvi. Ta slika spominja gledalca z ozirom na dovršeno risano notranjščino cerkve in pa na paramente zbrane duhovščine na Brožikovega »Husa«. Krasna slika so »Sri-jemski mučenici«. Medovič je tudi nežnočuteč pokrajinar. To priča »Groblje u kuni«, ki je bilo lani na svetovni razstavi pariški. Vrhutega je razstavil Medovič svoj portret — on je duhovnik — ter še par drugih in celo vrsto študij, nekaj tihožitij i. dr. . . . Medoviču kongenialcn, čeprav še ne tako razvit in dovršen umetnik, je Ivekovič, ki je enako spreten v čuvstvapolnih pokrajinah kakor v dramatičnih zgodovinskih slikah, dobrih portretih in finih genrih. Morebiti najboljša razstavljena genre-slika njegova je »San graničara«, ki je polna poezije, četudi je simbolika sanj nekoliko preveč vidna. »Veronika Deseniška« nam kaže v dramatični koncepciji tragičen hip iz slovensko-hrv. zgodovine. Slika je krasna. Dovršeno lep je prizor: »Oproštaj Zrinskoga i Frankopana od Katarine Zrinjske«. Nekako v duhu stare šole je slikan »Harač«, ki predstavlja znani prizor iz »Cengica-age«. Velik mojster je Ivekovič v pokrajinah. Poglejte samo, kakšen je njegov »gledališki trg zagrebški v snegu«! Te barve! Najlepši njegovi sliki te vrste pa sta nemara: »Idila u slavonsko j šumi« in pa »Na šuljanju«. To je lirika! Ivekovič je razstavil tudi več portretov in študij. Med Medovičevimi in Ivekovicevimi umotvori visi tupatam še par proizvodov drugih umetnikov in umetnic. Viktor Rimay ima par dražestnih bronzovih skulptur (po Donatellu in Frangešu). Vučetič je razstavil par lepih portretnih študij, Sitzer pa neko tihožitje. Poseben prostor zavzemajo »Šole«. Tu so razstavili nekateri mladi nadarjeni slikarji in slikarice nad 50 svojih prvencev. Večina teh mladih umetnikov in umetnic prihaja iz šole Medoviča ali pa Ivekoviča. Prepričani smo, da se marsikateri izmed njih razvije sčasoma v popolnega mojstra. V krilu, ki stoji vhodu nasproti, je pa razstavljenih nekaj arhitektonskih modelov. Ti modeli so deloma samo narisani, deloma pa so uliti v mavčevi masi. Tu vidite načrte in modele za cerkve, sinagoge, vile, privatne hiše, za trgovski muzej v Zagrebu i. dr. Kaj pa — v Ljubljani letos ne bomo imeli nobene umetniške razstave? Kaj je s hrvaško umetniško razstavo v Ljubljani? Kaj dela naše »umetniško društvo?« . . . (Konec prih.) A. A.