kulturno - poMično glasilo
mmmmm


s v e io\/nih
LETO XI. / ŠTEVILKA 22
in domačih dogodkov
CELOVEC, DNE 4. JUNIJA 1959_________________________CENA 1.50 ŠILINGA
Zopet tajni razgovori v Ženevi
Islam se prebuja
Ob vznemirljivih novicah, ki prihajajo od časa do časa iz Afrike in Azije, kjer se več sto milijonski svet arabskih in azijskih narodov nahaja v vretju nacionalnega prebujenja, je šel mitno skoraj neopažen še en nič manj pomemben pojav: Islam, vera teh narodov, doživlja tudi neko novo pomlad. Rastejo nove molilnice, in vsakoletni dolgi post Ramazan zopet spoštujejo. Število učencev v muslimanskih verskih šolah raste.
V	dobi sekularizacije, ki jo je po prvi svetovni vojni kot vzhodni učenec evropskega liberalizma v Turčiji začel Kemal paša Atatiirk, je strgal tenčico z obraza žensk, prepovedal fez, uvedel latinico. Toda marsikatere stare tradicije, ki jih je bil on odpravil, se sedaj znova oživljajo. Ne vse, pač pa tiste, ki so življenja zmožne. Podobne pojave je videti tudi v drugih islamskih državah oz. ljudstvih.
Vera pa postaja tudi pomemben politični faktor. Tako očita egiptovski diktator Nasser svojemu tekmecu Kassemu v Iraku, da je izdajalec, ker je prodal svojo deželo brezbožnemu komunizmu (to pa Nasscrja prav nič ne moti, da se v zunanji politiki naslanja na Sovjetsko zvezo in sprejema sovjetska posojila in orožje). Kassem pa vrača milo za drago: on očita Nasserju, da je hinavec, ki samo na zunaj izpoveduje vero, v resnici pa je brezverni frama-zon.
Značilnost sedanjega položaja v mohamedanskih deželah je, da so na čelu mnogih držav vojaki. V Egiptu, Iraku, Libanonu, Sudanu in Pakistanu, so na čelu vlad generali in polkovniki. Nadomestili so stare, trhle režime konzervativnega veleposestniškega razreda. Vse te dežele preveva duh puri-tanizma, zahteve po čistosti v javnem življenju, kot nekaka reakcija na zatrjevano (pogosto pa tudi resnično) korumpiranost prejšnjih vladavin. Ta puri-tanizem ima svoje korenine v verskih naukih islama.
Značilno je končno še to, da je sedanja poživitev verskega življenja, zajela široke množice.
Kakor je po eni strani res, da je sedanja poživitev islama povezana z narodnim prebujenjem arabskih in azijskih ljudstev nasploh, pa ni moč reči, da bi bila pogojena po izključno političnih vidikih. Resnica je nekje v sredi. S politično prebuditvijo raste tudi narodna samozavest in z njo zavest vrednosti lastnih verskih tradicij kot bistvenega dela narodne posebnosti.
Islam kot vera pa ni omenjen samo na arabski svet, ampak sega iz Afrike v Azijo. Je tudi vez med narodi različnih ras in jih usmerja k širši skupnosti. Podobno kot so v Evropi prav krščansko demokratske stranke najbolj iskrene pobornice zamisli Združene Evrope.
In še nekaj je treba ugotoviti. Novo prebujenje verskega življenja v Afriki in Aziji ni v znamenju obnovitve preživelih ustanov, ampak gre vštric z industrializacijo, tehnizacijo, širjenjem šolstva po evropskih vzorih, izboljšanja prometnih zvez ter zdravstvene službe. Morda najbolj značilni primer »o romanja v Meko, sveto mesto islama. Nekdaj so polrožni mohamcdanci romali v Meko peš in s kamelami preko puščav in gora, danes potujejo romarji tja z železnicami in avtomobili. Totla kot nekoč tudi danes poklekajo vsi pred ,rsvetim kamnom”.
V	teku stoletij pa so med muslimani nastale tudi številne skupine arabskih kristjanov. Tako je |>olovica arabskega prebivalstva v Libanonu krščanske vere, pa tudi v Egiptu, Iraku in drugod obstoje znatne krščanske verske občine. Današnji islam je sicer strpen, toda nikjer ni rečeno, da mora temu biti vedno tako. Na delu je namreč komunizem, ki spretno izkorišča srd arabskih narodov proti nekdanjim kolonialnim gospodarjem iz Evrope in njihovi veri, ki da je bila zgolj sredstvo za izkoriščanje. Povsod v arabskih deželah so na delu sicer male, a dobro organizirane pete kolone komunistov, ki načrtno izkoriščajo tudi oživitev verskega življenja v svoje politične namene. Primer Iraka je najbolj zgovoren in tudi v Egiptu kljub odločnemu protikomunističnemu stališču proti Nasserju do lastnih komunistov, položaj ni jasen in dokončen.
Kaj bo prinesla bodočnost, je težko reči, dejstvo pa je, da se islam zopet vključuje kot eden izmed pomembnih faktorjev v svetovno politiko.
Pogreb ameriškega državnega tajnika (zunanjega ministra) Posterja Dullesa, ki je od leta 1953 pa do Svoje smrti merodajno odločal smer zunanje politike Združenih držav in s tem svetovne politike, na katero ima ta najmočnejša velesila poleg njenega glavnega nasprotnika — Sovjetske zveze — odločilni vpliv, je prekinil konferenco zunanjih ministrov štirih velesil v Ženevi. Anglež Selwyn Lloyd, Francoz Couve de Mourville in Amerikanec Herter, so se takoj odločili, da odletijo na pogreb. Nepričakovano je tudi sovjetski zunanji minister Sklenil, da počasti moža, 'ki mu je za časa njegovega življenja izrekel najhujše očitke. To presenetljivo zadržanje je potem v Moskvi pojasnil ministrski podpredsednik Mi-kojan, ki je dejal, da se sicer z Dullesovimi idejami ni strinjal, vendar prizna, da je bil pokojnik mož, ki je imel iskrene namene in močno voljo. In močne može sovjetski veljaki vsekakor spoštujejo.
S svojo smrtjo je Dulles še enkrat odločilno posegel v svetovno politiko. Na povratku iz Washingtona v Ženevo je bilo tako urejeno, da so se vsi štirje ministri peljali v enem letalu. Eno uro potem, ko se je letalo dvignilo, je ameriški zunanji minister Herter predlagal svojim trem kolegom, da gredo v mali »bar« (po ameriško: prostor za prigrizek) na »poslovni razgovor«. Vsi štirje so baje potem odložili jopiče, kajti bilo je precej vroče in se poldrugo uro razgovarjali za zaprtimi vrati.
Minulo sredo so na ameriškem raketnem oporišču Cap Canaveral izstrelili raketo, v katere nosu ali konici sta bili v posebnih oddelkih nameščeni dve živi opici, imenovani Able in Baker, po abecedi. Raketa je šinila v zrak in dosegla 450 kilometrov višine oh hitrosti 15.000 km na uro, nato pa se je konica rakete odločila od trupa in se v loku obrnila nazaj proti zemlji. Ko je prišla v gostejšo zemeljsko ozračje, sta se odprli dve padali, da zavrneta prenaglo padanje. Pot rakete je bila natančno vnaprej določena in topot je vse šlo v redu. Na morju blizu otoka Antiigua, 25.000 km vstran od izstrelišča so že čakali brzi čolni ameriške mornarice in potegnili iz vode nos rakete. To se je zgodilo pičlih 15 minut po izstrelitvi. Ko so oba hermetično zaprta »kupeja« odprli, sta jima pomahali obe opici — živi in zdravi.
S tem poskusom je Amerika zopet prekosila doslej izvedene sovjetske eksperimente z živimi bitji v vsemirju. Kot se še spominjamo, je psička Lajka v drugem »Sputni-ku« poginila v vsemirju, 1500 km vstran od Zemlje. Takrat Rusi sploh niso imeli namena, spraviti psičko nazaj na Zemljo.
Ko so prišli v Ženevo, je bilo objavljeno, da bodo odslej naprej seje štirih zunanjih ministrov tajne in brez zastopnikov obeh nemških držav.
S tem je bila končana doba takozvanc »pocestne diplomacije«, kot jo je nekoč zaničljivo imenoval sam pokojni Poster Dulles. Doslej so po vsaki seji ministrov zunaj čakajočim novinarjem razdelili že razmnožene govore udeležencev, ki po navadi niso vsebovali nič novega, ampak le stare propagandne udarnice.
Svet je to vest iz Ženeve sprejel kol dobro znamenje, le Nemci iz. Bonna in Pan-kova so imeli nekoliko dolge obraze. Kajti, govorilo se bo odslej med štirimi velikimi o njih, a brez njih.
Na splošno pa so dosedanji razgovori pokazali, da so nasprotstva med velesilami sicer zelo velika, vendar nima nobena namene povzročiti brodoloma sedanje ženevske konference. 1 zgleda, da obstoji na obeh straneh volja za vsaj začasno ureditev berlinskega vprašanja na temelju sedanjega stanja, ki bi bilo v gotovih podrobnostih spremenjeno. Položaj zapadnih sil v nekdanji nemški prestolnici bi naj bil urejen s ijtosebno pogodbo. Ta sporazum bi končno odprl pot h konferenci najvišjih državnikov, ki bi o večjih zadevah, predvsem glede nemškega vprašanja, evropske varnosti in atomske razorožitve mogli sprejeti dokončne sklepe.
Lani avgusta so v Moskvi objavili, da so poslali v raketi 2 psa 250 km v vsemirje in ju potem spravili živa nazaj. Vendar podrobnosti o tem poskusu niso objavili.
Amerikanci pa so po srečnem povratku obeh opic priredili v Washingtonu, kamor so ju pripeljali, posebno tiskovno konferenco. Tako Sta bila Able in Baker pivi o-pici, ki sta se ne le vrnili iz vsemirja, ampak imeli tudi tiskovno konferenco. Vendar je Abla nekaj dni na to doletela smrt. ko so hoteli izvesti na njem neko manjšo operacijo. Pri narkozi mu je odpovedalo srce.-
Poskus je pomemben predvsem zaradi tega, ker je dokazal, da je moč izdelati raketne konice, ki ščitijo živa bitja pred žar-čenji v vsemirju, po tudi pred silovito vročino, ki nastane ob poletu rakete Skozi zemeljsko ozračje in na povratku. Vsi aparati za vzdrževanje čistega zraka za dihanje, so v redu delovali. Končno je ta poskus dokazal, da opice vzdrže silovite pospeške br-zine, ki nastanejo pri izstreljevanju raket. Ker pa je telesni ustroj opic v marsičem podoben človekovemu, je s tem bila odprta možnost za polete ljudi v vsemirje.
AKADEMIJA
Državna realna gimnazija za Slovence priredi v nedeljo, dne 7. junija, ob 3. uri popoldne v Kolpingovi dvorani v Celovcu prvo slavnostno
Akademijo
Na sporedu je petje, recitacije, rajanje, telovadni nastopi. Slišali boste dijake Državne realne gimnazije za Slovence v deškem, dekliškem, mešanem in moškem zboru.
Dijaki bodo igrali tudi eno dejanje iz Špicarjeve igre Drabosenjak.
Istočasno je razstava risb in ročnih del deklet in fantov.
Vsi ljubitelji kulturnega ustvarjanja prisrčno vabljeni.
Prireditev v soboto, 6. junija ob 15. uri pa je namenjena predstavnikom šolskih oblasti, staršem naših dijakov in podpornim članom Združenja staršev na Državni realni gimnaziji za Slovence. Če pa so v soboto zadržani, jih vabimo za nedeljo.
-KRATKE VESTI —
Znanstveni svetovalec predsednika Eisen-hovverja, prof. dr. Killian, je odstopil. Na njegovo mesto je bil imenovan prof. Kistia-kowski, ki poučuje kemijo na univerzi Harvvard, a po rodu je Rus.
Atomski bombniki so zopet stalno v zraku, poročajo iz Amerike. Ta novica je prišla na dan ob priliki parlamentarne razprave o novem ameriškem vojaškem proračunu, ki znaša 38 milijard dolarjev ali 1000 milijard šil. (celotni avstrijski letni državni proračun znaša okrog 40 milijard šil.). Ameriška vlada je znatno povečala svoj vojaški proračun, kajti zaradi prednosti Sovjetske zveze na področju raket na dolge proge mora vzdrževati atomske bombnike stalno v zraku, da na ta način zagotovi lastno varstvo z možnostjo takojšnjega protiudarca v primeru sovjetskega napada z raketami. Velika denarna sredstva so tudi namenjena za gradnjo raket.
Vlak je zgrmel v tesno sotesko blizu kraja Priangan na zapadni javi. Po dosedanjih vesteh so našteli 185 mrtvih in nad 200 težko ranjenih, je to naj večja železniška nesreča v zgodovini Indonezije.
Tribuna za gledalce se je podrla pri neki nogometni tekmi v mestu La Plata v Argentini. Na njej je bilo 400 gledalcev. Štiri osebe so bile mrtve, več deset pa teže in laže poškodovanih.
Trčila sta brzovlak in avtobus, v katerem je bilo neko nogometno športno moštvo, na ovinku 90 kilometrov zapadno od mesta Santiago de Chile v Južni Ameriki. Med potniki je bilo 10 mrtvih, 30 pa ranjenih.
Promet je zahteval 389 smrtnih žrtev na Binkoštne praznike v Ameriki.
Južnaški temperament je pokazal neki Napolitanec, ki se je bil z rolerjem zaletel v mestni avtobus. Pri tem se je samo malo opraskal. Vozač avtobusa je ustavil vozilo in se spustil v prepir o krivdi zaradi prometnega incidenta. V jezi je razburjeni vozač rolerja naenkrat potegnil pištolo in u-strelil nekega potnika avtobusa, ki je stal ob strani in se sploh ni bil vmešal v stvar.
V Sangaju so zaprli 5 jezuitskih patrov. Doslej so komunistične kitajske oblasti vrgle v ječe 30 pripadnikov tega reda.
Med orli in štorkljami je prišlo do hudega boja nad krajem Kokarsu v Turčiji. V nad dve uri trajajoči zračni bitki je obležalo na tleh 18 štorkelj in 3 orli. Šele ko so posegli vmes kmetje in s streli iz pušk pregnali orle, so bile štorklje rešene. V Turčiji veljajo za ptiče, ki prinašajo srečo.
Propagandni dim na konferenčni mizi v Ženevi (Tarantel Press)
Dve opiti sta se živi vrnili iz vsemirja
i
Politični teden
Po svetu
Od Berlina na Balkan
Medtem ko se področje ženevske konference zunanjih ministrov zožuje od ureditve evropske varnosti in ravnotežja na Berlin, kajti to vprašanje je najnujnejše in že vsem prizadetim v napoto (glej več o tem na 1. strani), pa dogodki po drugih delih sveta kažejo, da se »hladna vojna« nadaljuje z nezmanjšano silo.
Obisk sovjetskega ministrskega predsednika in generalnega tajnika komunistične stranke Hruščeva v Albaniji je postavil to državico ob Jadranskem in Sredozemskem morju, ki smo jo doslej poznali še najbolje iz romanov Karla Maya »Po deželi Ški-petarjev,« v ospredje politične pozornosti. Z njo pa seveda tudi njene sosede, Jugoslavijo in Grčijo, s katero je tiranska vlada že dolga leta hudo v laseh. Posebno oster je spor med Albanijo in Jugoslavijo, kljub ideološko enaki komunistični oz. kakor pravijo v Beogradu in Tirani, »socialistični vladavini«. Menda si nista nobeni sprti državi v novejši diplomatski zgodovini izmenjali tako surovih Očitkov in žalitev kot baš ta dva balkanska soseda. Zato je obisk Hruščeva pomenil pomembno podporo in pohvalo zvestobe albanskih komunistov, ki so v napadih na Jugoslavijo ob vsaki priložnosti pokazali največjo vnemo. Toda kdor je sedaj pričakoval novih napadov na Jugoslavijo iz Tirane v dvospevu Hruščev-Hodža (albanski komunistični gospodar) se je zmotil. Zgodilo se je prav nasprotno. Pri poletu preko Jugoslavije je Hruščev z zraka lepo prijazno voščil maršalu Titu in jugoslovanskim narodom vse najboljše za 67. rojstni dan jugoslovanskega državnega poglavarja. Ko je nato Hruščev pristal srečno v Tirani, pa so se razširile vesti, da je povabil Tita na »spravni sestanek« na jugoslovansko-albanski meji. Ponudil je baje celo podporo Sovjetske zveze v prid jugoslovanske zahteve po pritegnitvi k ženevski konferenci. V Beogradu so to vest ostro zanikali in Tito se je s svojim spremstvom demonstrativno odpravil na nedeljski izlet z ladjo po Donavi. Nato je tudi sovjetska poročevalna agencija zanikala povabilo. Vendar po takih zanikanjih po navadi ostanejo dvomi, ki niso vedno brez podlage.
Rakete Hruščevu ne dajo miru
Namesto Jugoslavije pa je Hruščev silovito napadel Ameriko, kar te seveda to ni kaj prida prizadelo; nato pa se je lotil Italije in Grčije zaradi namerave gradnje atlantskih raketnih izstrelišč v Italiji in Grčiji. Tu torej Nikito žuli čevelj. Ameriške rakete na srednje razdalje bi mogle ponesti
„Po vsem svetu so raztresene knjige, ki so jih v raznih jezikih spisali možje po rodu Slovenci, prav tako so po vsem svstu raztreseni slovenski slikarji in kiparji, od daljnje švedske (Pertot) do Združenih držav (Gorše), Kanade (Kramolc) in Argentine (Ahčin, Remec, Volovšek). Glavni kirurg na otoku For-mozi je Slovenec, dirigent opere v Buenos Airesu je slovenski begunec (Drago Šijanec), sedanji poslanec za Minesoto v ameriškemu parlamentu (Blatnik), je sin slovenskih staršev, prav tako župan mesta Indianapolis; oba sta pri starših doraščala v slovenskem jeziku in v slovenskih izročilih. Senator Lausche sam pravi, da sč ima za svoje uspehe zahvaliti svoji vzorni materi; kralj ameriških polk Jankovič je prav tako ponosen in vesel, da se je najprej naučil blagoglasnih slovenskih pesmi, ki jili je potem on razširil po vsej Ameriki.”
To je en odstavek iz nove knjige o Slovencih, ki je izšla v Torontu (Kanada) pod naslovom „This is Slovenia” (To je Slovenija). Spisali so jo slovenski izobraženci mlajše generacije, ki so se po drugi svetovni vojni naselili v tej bogati državi na severnoameriškem kontinentu, si najprej s trdim delom ustvarili ne le življenjsko eksistenco, ampak zasedli nekateri celo ugledna mesta, sc naučili jezika nove dežele, ne le za to, da sc vživijo v novo okolje, ampak da tudi v tem svetovnem jeziku izpovedujejo ljubezen do domače zemlje in lastnega rodu, katerima so kljub težkim preizkušnjam vojne in povojne dobe ter uspehom v novi deželi ostali zvesti. Knjigo sta uredila dr. rer. pol. graške univerze Rudolf Čuješ in Vladimir Mauko s pomočjo sodelavcev.
V kratkih potezah je orisano slovensko ozemlje. Slovenska zemlja, njegova oblikovitost, rudno bo-
iz italijanskih in grških oporišč atomske in vodikove bombe na petrolejska polja v Bakuju ter industrijska središča v Ukrajini, kar seveda Sovjetom ne more bili vseeno.
Grki so spet pokazali, da se groženj ne ustrašijo. Na pretnje Hruščeva, da ima Sovjetska zveza rakete, ki lahko strejo sovražna raketna izstrolišča kjerkoli v prah in pepel, so odgovorili z mirnim molkom. Bolj nervozen je bil odmev v Rimu. V italijanskem časopisju je že nekaj časa opaziti, da uvoz ameriških raket ni tako dobrodošel kot nekoč Marshallova pomoč.
Politični snubci
Povečano mednarodno zanimanje za Balkan je prišlo nekoliko v korist jugoslovanski zunanji politiki, kljub nekaterim notranjim težavam, kot so bili študentovski nemiri v Zagrebu in Skoplju. Že več tednov si je jugoslovanska diplomacija brezuspešno prizadevala, da bi prišla na seznam držav, ki bi ob morebitni razširitvi udeležencev sedanje ženevske konference bile pritegnjene k posvetom. Britansko in ameriško zunanje ministrstvo pa je prejšnji teden nenadoma spremenilo mnenje in izjavilo, da je 'pripravljeno jugoslovansko udeležbo vzeti v poštev, pod pogojem, da Jugoslavija tudi o Vzhodni Nemčiji zavzame isto stališče kot zapadne velesile, to je ne-priznanje delitve Nemčije kot ustaljenega dejstva. Vendar mora na pritegnitev Jugoslavije pristati tudi Sovjetska zveza. Ta pa je (zopet po nepotrjenih vesteh) postavila pogoj, da Jugoslavija podpira zahteve »socialističnega tabora«. Zato je praktična vrednost teh obljub majhna, vendar v mednarodni politiki velja glede držav isto kot za ženitev godna dekleta: dokler imajo kaj snubcev, še lahko upajo. Čeprav se v politiki, kot tudi v življenju, le malo upanj uresniči.
... in pri nas v Avstriji
Pogajanja za sestavo vlade vedno težja
Vrsta sestankov med 5-članskima delegacijama obeh glavnih strank, Socialistične in Ljudske stranke, doslej niso rodila zaže-Ijenih uspehov. Glede vseh važnejših vprašanj sta obe stranki še zelo daleč in ni izgloda, da bi nasprotstva bila poravnana in premostena do 9. junija, ko se sestane novoizvoljeni parlament na svojo prvo sejo. Zato je zelo malo verjetno, da bo takrat sedanji imejitelj mandata (pooblastila) državnega predsednika za sestavo vlade, ing. Raab mogel predstaviti ljudskemu zastopstvu novo vlado.
SPOe se sklicuje na svoj prirast glasov pri volitvah in zahteva popolno enakost pri
gastvo, reke in naravne lepote, zaradi katerih je dobila naziv „Jadranska Švica.” Nato je podana zgodovina slovenskega ljudstva od naselitve in pokristjanjenja do današnjih dni. Knjiga je namenjena širokim krogom bralcev v angleškem svetu, zato so opisi poljudni. Tako je opisan sprehod po Ijublja-ni, življenje na podeželju ter v manjših trgih. Kot primer življenja v industrijskih naseljih so opisane Ravne v Mežiški dolini.
Pri opisu kulturnega ustvarjanja je posebno upo-števan doprinos slovenskih talentov k splošni evropski kulturi. Tako zve angleški bralec o zgodovinarju Radovinu, ki je deloval v 11. stoletju, o škofu Sladkonji, ki je bil cesarjev svetovalec in končno dunajski nadškof, o Juriju Kuripcčiču, ki je leta 1530 kot cesarjev odposlanec potoval na dvor mogočnega turškega sultana Sulejmana in na poti opazoval turške šege in navade, katere je potem opisal v nadvse zanimivi knjigi, o pravniku Tomažu Dolinarju, ki je sodeloval pri sestavi še sedaj veljavnega avstrijskega Občega državljanskega zakonika (1811), do velikih slavistov Miklošiča, Kopitarja in drugih. Posebno poglavje poroča o slovenskih miisjonarjih, od Barage, ki je pred več kot 100 leti spreobračal ameriške in kanadske Inilijan-ce in jim spisal prvo slovnico, Knoblcharja, ki je misijonar!! v Afriki ob gornjem Nilu, pa do slovenske redovnice sestre Serafine, ki je leta 1955 spisala prvo knjigo v jeziku indijanskega plemena Chaluppi v Južni Ameriki.
Strokovno zelo tehtni so tudi pregledi slovenske likovne umetnosti, književnosti in glasile.
Veliko delo so opravili uredniki s tem, da so zbrali v tej knjigi vrsto cihitov iz knjig, člankov, reportaž, potopisov in drugih sestavkov, ki so jih
vladnih poslih, pri zasedbi ministrstev in zakonodaji. Predvsem zahteva omejitev moči finančnega ministra Kamitzt, kateremu bi bila odvzeta oblast nad podržavljenim bankami. Nadalje hoče soodločati pri upravi stanovanjskega fonda, ki je bil doslej v rokah OeVP ter Obnovitev nekdanjega »kraljestva Waldbrunner«. Minister za promet in energijsko gospodarstvo bi naj zopet dobil nazaj vpliv nad podjetji, ki so bila izločena iz njegovega resorja po prejšnjih volitvah, ko je OeVP praznovala podobno zmago kot socialisti sedaj. Pa tudi sam šef socialistične stranke dr. Pittcrmann, želi dobiti več besede v vladi. Kot podkancler je doslej poleg besede pri vladnih sejah imel še pravico, da zastopa kanclerja, kadar je to treba. Dr. Pittermann bi rad dobil več vpliva na personalne zadeve pri uradu zveznega kanclerja, kar je spadalo doslej v izključno kompetenco kanclerja samega.
OeVP pa iz razumljivih razlogov brani postojanke, ki jih je doslej imela ter je pripravljena pristati le na enako število ministrov obeh strank, dočim zahteva ohranitev sedanjega finančnega kurza ministra Ka-mitza. Upira se tudi razširitvi kompetenc socialističnih ministrov ter dolži socialiste, da se hočejo po tej poti polastiti vse oblasti v državi. SPOe pa očita svojemu partnerju trmo.
Potem, ko so pogajanja med obema delegacijama obtičala, sta se nekajkrat sestala ing. Raab in dr. Pittermann med štirimi očmi. Vendar tudi ti razgovori niso prinesli zaželenega zbližanja. Sporedno pa se »strokovni referenti« obeh strank pogajajo o posameznih vprašanjih; tako sta se sestala OeVP-jevski poslanec dr. Gorbach in socialist Probst ter razmotrivala vprašanje vojaščine. Glede te so se pojavila različna mnenja o pravicah obrambnega ministra. Po mnenju g. Grafa in njegovih somišljenikov je on dejanski poveljnik zvezne vojske, dočim je po ustavi državnemu predsedniku priznano poveljstvo samo simboličnega značaja, kajti državni predsednik ni odgovoren parlamentu, ki je po črki ustave kot zastopstvo ljudstva vir vse Oblasti. Socialisti pa se sklicujejo na besedilo ustave in menijo, da ondi niso zapisane zgolj simbolične, praktično pa prazne besede. Oba moža nista mogla priti do enotnih zaključkov. Nekoliko ugodneje potekajo razgovori med poslancem Prinkejem (OeVP) in finančnim referentom dunajske občine Skovikom (SPOe) o stanovanjski politiki, kjer so se pokazale možnosti sporazuma med obema strankama.
Zadržanje FPOe — ali lisica in kislo grozdje
Obe sta se po svojih odposlancih pogajali tudi s »svobodneži« (FPOe), toda izgleda, da brez posebnega uspeha, kajti ne OeVP kot tudi SPOe nista imeli resnega namena sklepati z njimi bratovščine. Ti so menda
tujci napisali o Slovencih. So to zlata vredna pričevanja, ki bi jih bilo treba izdati tudi v slovenščini posebno za tiste, ki jih bremeni pretirana skromnost in črnoglednost.
Knjiga seveda tudi ni brez pomanjkljivosti. Posebno zgodovinski del je mestoma jako „približen” in v publikacijah namenjenim tujcem bi bilo bolje, se takim stvarem izogniti, kajti prizadeti nasprotniki utegnejo zlahka za take stvari zagrabiti in jih povečati preko mere.
V vsakem primeru pa je treba priznati, da so avtorji knjige izvršili pomembno in predvsem nadvse potrebno delo. Na koncu še omenimo zelo koristni prikaz slovenskih kulturnih ustanov kot univerze, Narodne knjižnice, znanstvenih institutov, radia in filma.
Knjigo krasi obilica ilustracij, ki zamorejo obenem z besedilom nepoučenemu tujcu nuditi sicer približen, a vendar živ in zaokrožen pojem o slovenski zemlji in njenem ljudstvu, o katerih je an-glcž, jezikoslovec R. G. A. de Bray, torej objektiven znanstvenik, v svoji knjigi „Uvod v slovanske jezike” zapisal:
»Slovenščina je jezik, v katerem je spisan eden izmed najstarejših slovanskih dokumentov, namreč brižinski spomenik. Je to rokopis, spisan v latinici in vsebuje molitve, spovedne obrazec in pridige; menijo, da izvira iz 11. stoletja... Pismenost danes v Sloveniji doseže skoraj 100 odstotkov prebivalstva. Splošna raven kulture po domovih, po mestih in na podeželju, pa je visoka celo po za-padnocvropskih merilih. Zgodovina slovenskega jezika kaže značilne lastnosti vztrajnosti in odpornosti tega naroda, dočim njihovo krasno književnost označujejo poteze nežne otožnosti pa tudi pozitivnega, graditeljskega zaupanja v bodočnost, ki so tudi jioscbnosti značaja Slovencev ..
sami spoznali, da jih Obe stranki uporabljata kot sredstvo pritiska, zato je minulo' nedeljo njihov vrhovni kolovodja na ne' kem sestanku dejal, da FPOe ne namerava vstopiti v nobeno vlado. Ta izjava pa je precej podobna znani zgodbi o lisici in kislem grozdju.
Razne možnosti
Če pa nasprotij med OeVP in SPOe ne bo moč premostiti, bo pač ing. Raab moral vrniti mandat za sestavo vlade in potem bi ta mogel biti podeljen dr. Pittermannu, vendar bi se ta znašel v še večjih težavah, kot je sedaj ing. Raab. Tretja možnost bi bila prehodna uradniška vlada, ki bi vodila posle — do novih volitev v jeseni ali prihodnjo pomlad, iz katerih bi morda stranke izšle z drugačnimi rezultati, kar bi o-mogočilo sestavo trajne vlade. Se razume, da taka začasna uradniška vlada ne bi mogla rešiti nobenega važnejšega vprašanja, ampak se omejiti zgolj na vodstvo tekočih poslov, kar bi pač ne bilo dobro za državo. Sicer bomo pa videli, kaj bodo prinesli prihodnji tedni in ob tako izenačenih političnih silah, kot so danes, je sleherno prerokovanje dvakrat nehvaležno delo.
SLOVENCI
d&ma in p o uxetu
Priznanje slovenskemu vzgojitelju v Ameriki
X. g. dr. Ludvik Čepon, duhovnik ljubljanske škofije in bivši docent na bogoslovni fakulteti slovenske univerze, se je leta 1948 preselil v Ameriko, kjer je najprej vršil dušnopastirsko službo. Kmalu pa je škof v mestu Decatur, ki ga je bil sprejel v svojo škofijo, spoznal njegove odlične vzgojiteljske lastnosti in mu dal enoletni dopust, da izpopolni svoje svetopisemske študije, ki jih je po koncu vojne začel v Rimu. Dr. Čepon je obiskal znova Rim in Sveto deželo v študijske svrhe. l*o povratku v Ameriko je postal predavatelj bogoslovnih ved pri opatiji Sv. Benedikta v Bcnnct Lake. Leta 1956 pa je postal profesor teologije na St. Vincent Col lege v mestu Latrobe. Poleg tega poučuje istotam še nemščino in ruščino, študenje najvišjega razreda po stari navadi izdajo vsako leto posebno spominsko knjigo (Vearbook) v kateri objavljajo lastne sestavke. Vsako leto jo posvetijo profesorju, ki se jim je najbolj priljubil. Izvolijo ga v tajnih volitvah na dijaški skupščini. Za leto 1959 je — komaj po dveh letih jtoučevanja na omenjenem zavodu — bil izvoljen prof. dr. Čepon. Posebno z ozirom na dejstvo, da je ondi nastavljenih nad 100 profesor jev, je to brez dvoma prisrčno lepo priznanje slovenskemu duhovniku, ki je že v domovini požrtvovalno posvečal svojo skrb akademski mladini.
[Slovenski radijski festival v Chikagu
Dne 5. aprila je bil v Chicagu vsakoletni Pomladni festival Slovenskega radijskega kluba, ki ga z veliko prizadevnostjo in uspehom vodi dr. Ludovik Leskovar. Za to slovesnost je bil pripravljen lep program in slovenski rojaki so obsežno dvorano napolnili do zadnjega kotička. Višek slovesnosti je tvorila podelitev »Slovenskega priznanja”, vsakoletne častne nagrade slovenskemu rojaku v Ameriki za zasluge pri vzdrževanju in širjenju slovenske kulture. Letos je bila ta nagrada podeljena gospodu Johnu Gottliebu, staronastavljencu,' ki je dolga desetletja v Chicagu oral ledino družabnega življenja med slovenskimi rojaki, za katere je tudi izdajal lepo družinsko revijo »Novi svet”.
Po pestrem pevskem in baletnem programu je sledila družabna zabava, pri kateri so izvolili tudi »kralja in kraljico valčka”. Postavni Milan Pečarič in stasita Anita Vipotnik sta dobila ta naslov.
Odkritje spomenika Simonu Gregorčiču
Na glavnem trgu v Kobaridu je bil v nedeljo, dne 24. maja slovesno odkrit spomenik Simonu Gregorčiču, goriškemu slavčku, ki je v bližnji planinski vasici Vrsno zagledal luč sveta in tam tudi počiva njegovo truplo. Arhitektonsko oblikovanje podstavka in okolice je izvršil arhitekt Tone Bitenc, kip pesnika pa je delo kiparja Jake Savinska. Za to priložnost se je v Kobaridu zbralo mnogo slovenskega ljudstva, ki v Gregorčiču čisti svojega narodnega pesnika in buditelja. Saj je on s svojimi blagodoncčimi verzi bolj kot kateri koli drugi slovenskih pesnikov segel v srca mladih in starih. Bil je ne le pevec izgubljenega planinskega raja, v katerega sc je želel nazaj, pevec bolečine in odpovedi, ampak budnik ljudstva k narodni zavesti in ponosu. Njegova hvalnica Soči, njegova visoka pesem kmečki hiši iu številne druge pesmi so biseri slovenske književnosti. Posebno v hudih časih trpljenja so se Slovenci na Goriškem in drugod zatekali k Gregorčiču in našli v njegovih pesmih uteho in bodrilo.
Nova knjiga o Slovencih v angleščini
V Rusiji vere ni mogoče uničiti
Nicolas Chatelain, eden izmed najbolj znanih francoskih časnikarjev, opisuje v pariškem dnevniku „Le Figaro” v seriji člankov pod naslovom „500 dni v Rusiji” svoje bivanje v tej deželi. Enega izmed člankov posveča verskemu življenju. Iz njega povzemamo nekaj značilnih misli.
Moskovski patriarhat je preti kratkim izdal knjigo, ki Obravnava »položaj, organizacijo in delovanje ruske pravoslavne cerkve«.
Ta knjiga je sicer namenjena inozemskim bralcem in je njen propagandni namen očividen, vendar nudi vpogled v zunanjo organizacijo verskega življenja. Iz nje izvemo, da je Sovjetska zveza (200 milijonov prebivalcev) razdeljena na 73 nadškofije in Škofije, da ima sedaj osem semenišč in dve bogoslovni akademiji (v Zagor-sku in Leningradu), 69 samostanov, med katerimi so bili nekateri ustanovljeni celo po boljševiški revoluciji, število župnij v tej knjigi ni navedeno in Chatelain ga v Moskvi tudi ni na nobenem uradu mogel zvedeti. Za približno označitev položaja je moč navesti le, da je danes v Moskvi 49 cerkva in kapel, ki so namenjene javnemu bogočastju, dočim jih je bilo pred revolucijo 123. Danes pride ena cerkev na 140.000 prebivalcev. Na podeželju je to razmerje gotovo ugodnejše, vendar mu je nek podeželski dušni pastir blizu Tule dejal, da o-skrbuje 30.000 duš. Nekaj je brez dvoma gotovo: Po vsej Rusiji je videti več cerkva v ruševinah, ali pa spremenjenih v kinodvorane, Skladišča, kot pa cerkva, v katerih se vrši božja služba.
Najboljši so ostali zvesti veri
Gornje številke je moč na različne načine tolmački. Lahko so brezupne, lahko so pa tudi naravnost čudežno visoke. Ne smemo pozabiti, da šteje*, Rusija danes preko 200 milijonov prebivalcev, število praktičnih vernikov pravoslavne cerkve pa cenijo na 50 milijonov, to je okoli 25%c. Pred revolucijo je ta odstotek znašal 60%o. Vendar zanimivo je to, da je ta številka že več let stalna. Po mnenju pravoslavnih cerkvenih krogov predstavlja neuničljivo jedro pristnih vernikov, kajti danes ni nihče obvezan, da pripada k veri, nadalje pripadnost k veri ni zvezana s prav nobenimi prednosti-mi, kot je to bilo pod carizmom. Ali z drugimi besedami, izgubila je svetohlince in mlačneže — in za temi prav nič ne žaluje — po drugi strani pa je ohranila tiste, ki verujejo iz notranjega prepričanja.
Verniki za cerkvene potrebe radi darujejo. »Pri glavni maši na Binkošti v cerkvi v Rogojskoje so nabrali 15.000 rub. Za Božič pa naberejo še več, tudi do 30.000 rubljev. Sam sem videl te zbirke med službo božjo in sam sem tudi prispeval. Verniki okrog mene so dajali bankovce po 3 do 5 rubljev, kar za ruske razmere ni malo,« pravi Chatelain.
Država ne daje cerkvam niti groša podpore, pač pa pušča, da verske občine pri vernikih nabirajo denar za cerkvene potrebe. Cerkvene občine zato niso v pomanjkanju in tudi duhovnikom je zagotovljeno
primerno življenje. Pri velikih in znanih cerkvah pa so njihovi prejemki celo boljši, kot recimo kakega vodilnega inženirja v podržavljeni industriji. Imajo avtomobile, cerkve so negovane, tudi obredno posodje in oblačila se blešče, pretkana so z zlatom in dragulji, kot nekoč pod carji.
Stalinova sleparija spodletela
Ta jx)jav je zares presenetljiv. Potem ko je bila Cerkev ločena od države, ko so ji bili odvzeti vsi privilegiji in skoraj vse premoženje, ko je bila večina cerkva oskrunjena in uporabljena v druge namene, potem ko je bila duhovščina razgnana, po več desetletjih preganjanja, se danes nahaja vera v Rusiji dalje od uničenja, kot kdaj koli prej.
Stalin ji je hotel zadait smrtni udarec z naravnost 'peklensko zvijačo, ko je v ustavo Sovjetske zveze dal zapisati načelo: »Enaka svoboda verskim obredom, kakor tudi protiverski propagandi«. Toda medtem ko je cerkvi vzel vse denarne vire, je bila protiverska propaganda finansirana z državnim denarjem. Brez dvoma je to bila zelo lokava poteza georgijskega zvitorepca, toda izkazalo se je, da se je vračunal.
Po letih preganjanja škofov, duhovnikov, in vernikov se je izkazalo, da prav preganjanje utrjuje vero.
Vzroki za to odpornost vidi francoski pisatelj v globoki vernosti ruskega ljudstva ter v krasnih Obredih vzhodne cerkve. Ti se vrše v ljudstvu razumljivem jeziku in v pesmi, ki je zrastla iz ljudske duše. Vzhodna cerkev govori in poje posebno pripro-'Stim ljudem naravnost v srce. Tako pravi na primer, so vzhodni božični obredi nekaj edinstvenega jx> notranji zavzetosti in lepoti.
Izkazalo se je, da je brezbožna propaganda 'bila zelo šibka. Manjka ji notranje prepričljivosti in ljudje gledajo v njej novo šikano režima. V komunističnih mladinskih časopisih je večkrat pritožba proti komo-somolcem (mladim komunistom), ki se gredo poročat v cerkev. In to ne samo zato, da naredijo veselje dedeju in babioi ali pa zato, ker so obredi tako lepi in slovesni.
Komunistični režim je namreč uvedel tudi posebne, cerkvenim podobne slovesnosti pri civilni poroki, toda rdeče zastave in harmonike ne morejo nadomestiti kadila in orgel. Uvedli so tudi slovesno nadevanje prstanov kot pri cerkveni poroki, vendar tudi to ni zmanjšalo števila cerkvenih porok.
Brezbožniška propaganda je danes v o-brambi. Ne upa si več napadati naravnost vere, ampak jo skuša prizadeti posredno, s pomočjo smešenja verskih resnic, opisovanja tolstih popov in zavaljenih popadij, (pravoslavni nižji duhovniki so poročeni),
razkrivanjem »sleparij« in prevar na romanjih, smešenjem čudežev, istovetenjem vere z vražarstvom po že starih receptih, ki jih pri nas poznamo iz dobe liberalizma. Vendar je uspeh le pičel.
Hruščev sicer trdi, da ne veruje v Boga, vendar sam se rad sklicuje na svetopisemske primere in zgodbe, pravi Chatelain. Posebno pri nenadnih izbruhih duhovitosti, potem ko je popil kak kozarček vodke preveč. »Znamenje, da mu je vcepila mati te zgodbe v nežni mladosti v ukrajinski vasi, kjer je doraščal. Tudi vodič, ki razkazuje tujcem katedrale v Kremlju, ki so odtegnjene bogoslužju in spremenjene v muzeje, še vedno zahteva od obiskovalcev, da se (Klfcrijcjo.«
V svojih 500 dneh potovanja po Rusiji je francoski novinar videl sicer redke cerkve, v katerih se vrši bogoslužje, a te so bile polne. »In to ne samo starih ljudi — pripominja, — kot trdijo mnogi. Posebno na podeželju sem poleg sključenih mamic videl mnogo mladih ljudi in otrok v cerkvah.«
In še na bolj nepričakovanih krajih je
- Razveseljiv pojav med koroškimi Slovenci je stalno naraščanje inteligence. Razumljivo, da se je pojavila ravno zato med slovenskimi izobraženci želja po tesnejši medsebojni povezavi. Lanskoletni počitniški sestanek naših akademikov in učiteljev je jasno pokazal, da želi slovenska koroška inteligenca medsebojnih stikov ter diskusije o kulturnih, političnih in gospodarskih ter socialnih vprašanjih svojega naroda, da more tako zanj zastaviti v čim večji meri svoje sile.
Nad 60 duhovnikov, učiteljev, učiteljic, zdravnikov, profesorjev, pravnikov itd. se je zbralo lansko leto v št. Jakobu na doslej naj večjem srečanju koroške inteligence. To srečanje je dalo končno pobudo za zvezo slovenskih izobražencev. Izvoljeni so bili proponenti, in sicer: dr. Stanko Jelen, msgr. dr. Janko Hornbbck, dr. Valentin Inzko, Milica Zwitter in Lovro Ku-šej. Proponenti so pri pravili zvezine statute, jih predložili oblastem v odobritev ter sklicali občni zbor.
V četrtek, dne 21. maja t. 1. se je zbralo v Mohorjevi hiši v Celovcu lepo število slovenske inteligence na ustanovnem občnem zboru »Zveze slovenskih absolventov visokih, srednjih in višjih strokovnih šol«. Občni zbor je otvoril prof. dr. Valentin Inzko, ki je podal po pozdravnih besedah poročilo o dovršenih nalogah pripravljalnega odbora. Proponentje so pripravili Zvezine statute in povabili v Avstriji živeče slovenske izobražence; da pristopijo k
odkril znake vernosti: »Uprizoritve velikih ruskih narodnih oper v gledališču Bolšoj (prvo in najboljše gledališče v Rusiji), vsebujejo često mogočne verske procesije. Naj novejša po svojem nastanku je »Vojna in mir«, skladitelja Prokofjeva, ki se naslanja na roman Leva Tolstoja. Ta se končuje z izredno mogočno živo sliko, v kateri se stari vojskovodja Kutuzov kleče zahvaljuje Previdnosti, da je osvobodila Rusijo tujega napadalca.\Ko vstane, pogleda kvišku ter naredi veliko znamenje križa. To je toliko bolj presenetljivo, kajti po uradnem tolmačenju bi naj opera Prokofjeva proslavljala borbo sovjetskega ljudstva proti fašističnim tolpam«.
V Sovjetski zvezi v 40 letih po revoluciji ni bil tiskan noben molitvenik, noben katekizem. Obstoječe primerke odkupujejo z zlatom. Zaradi dolge rabe so zelo poškodovani, vendar jih vedno znova »osvežujejo« z gumiranim papirjem. In kljub temu prihaja Chatelain do naslednjega zaključka: »Brez dvoma je, da v Rusiji bolj kot kjer koli drugje, vernost še danes tvori bistveni sestavni del čustvenega življenja ljudstva.«
tej Zvezi. Doslej je pristopilo k Zvezi zelo lepo število slovenske inteligence, kar dokazuje, kako potrebna je bila Zveza slovenskega koroškega izobraženstva.
Po poročilu zastopnika pripravljalnega odbora je poveril občni zbor preč. gospodu dekanu Kristu Koširju nalogo, da vodi ustanovni občni zbor do izvolitve Zvezanega odbora. Po ugotovitvi sklepčnosti je občni zbor potrdil pravila, nato pa so se vršile tajne volitve. Predložene so bile štiri liste, od katerih je dobila sledeča pretežno večino:
Predsednik: dr. Stanko Jelen; podpredsednik: župnik Avguštin Čebul; tajnik: dr. Valentin Inzko; blagajnik: nadučitelj Han-zej Millonig; odborniki: msgr. dr. Janko Hornbock; učiteljica Milica Zrvitter, nadučitelj Rudej Vouk.
Za preglednika računov sta bila izvoljena gospoda nadučitelja Valentin Košut-nik in Herman Velik, razsodišče pa tvorijo dr. Ferdo Miler, odvetnik v Celovcu, župnik Alojzij Vauti ter učiteljica Rezika Mo-rak.
Nato je bila določena redna članarina, člani pa so izpovedali tudi marsikatere želje, s katerimi se bo bavil zvezin odbor. Njegova prva naloga je priprava počitniškega sestanka.
Ustanovni občni zbor »Zveze slovenskih absolventov visokih, srednjih in višjih strokovnih šol« vzbuja v nas upravičeno upanje, da bo njeno delo rodilo za narod lepe sadove.
------------------
Zveza koroških slovenskih izobražencev
ustanovljena
Občni zbor »Zveze slovenskih absolventov visokih, srednjih in višjih strokovnih šol«
FRAN ERJAVEC:	240
koroški Slovenci
III. del
Toda francosko prodiranje je bilo tako naglo, da je moral dvor na vrat na nos pobegniti z Dunaja, kjer so grozili celo nemiri. Že dne 13. XI. so vkorakali vanj Francozi ter v prvi polovici novembra zasedli celo vso Gornjo in Srednjo Štajersko (maršal M a r m o n t je že dne 14. XI. namestil svoj glavni stan v Gradcu). Nadvojvoda Ivan je dospel po dolini Drave dne 20. XI. v Celovec, odhitel k svojemu bratu v Ljubljano, njegove čete so pustile v Celovcu nad 900 bolnikov, ostali so pa nadaljevali pohod skozi Velikovec in Slovenji Gradec, da bi se pri Celju združile s Karlovimi četami in nato z njimi (skupno okoli 80.000 mož) nadaljevale svojo pot ob avstrijsko-ogrski meji na Moravsko, kjer naj bi se združile z Rusi, ki so postali sedaj zadnji up Avstrije.
Ker za preskrbo čet nadvojvode Ivana na Koroškem ni bilo ničesar predvidenega in so to še oteževali begunci iz Ulma, so vojaki spotoma nasilno ropali, kar je povračilo več hudih izgredov. Pri Dobu (pri Velikovcu) so se n. jtr. razjarjeni kmetje uprli nasilnim vojakom, ki so začeli streljati. V kakšnem stanju se je vršil avstrijski beg iz Italije, nam nazorno kaže tudi dogodek j)ii Podkloštru. Dne 21. XI. je namreč prispel v Beljak stotnik Schneider s 300 možmi poslednjih straž. Francozi so stali tedaj že v Pontablju in tipali proti nezaščitenemu Podkloštru, kjer je obtičal avstrijski topniški polk, namenjen poprej v Italijo. Ker je ostal brez vsake vprege, je vrgel Schneider en del svoje čete k mostu
čez Ziljo pri Podvetrovem, z ostalimi možmi je pa nasilno nabral pri okoliških kmetih konje in z njimi še pravočasno rešil topove.
Avstrijske zadnje straže so zapustile Celovec dne 25. XI. in se začasno ustavile ob Krki, a državne blagajne in najvažnejše spise so že 12. XI. prepeljali v Ljubljano. V Beljak so vkorakali Francozi dne 23. XII. opoldne. Mesto jim je moralo takoj plačati 10.000 gld ter jih potem ves čas oskrbovati z vinom, pivom, mesom in kruhom. Ostali so 11 tednov in 3 dni, a pred odhodom jim je morala še vsaka kmetija plačati po 40 gld. Že naslednjo noč je prispel v Celovec francoski dragonski častnik s trobentačem in vstopil v neko gostilno. Tamošnji gostje so o tem brž obvestili avstrijsko stražo ob Krki, ki se je hitro vrnila, ujela oba Francoza in ju odpeljala s seboj. Vojne operacije so se razvijale s tako naglico, da v Celovcu sploh niso vedeli, ne kje stoje Avstrijci in ne kje so Francozi, zato so poslale celovške oblasti posebne sle na razne strani, da bi to poizvedeli. Tedaj so zaznali, da je huzarski polkovnik Meško napadel v dolini Mure neki francoski poizvedovalni oddelek maršala Marmonta in res so privedli nato več francoskih ranjencev v Celovec, kjer so jih sprejeli v hišo grafa F. Eggerja in jih skrbno negovali.
Napoleonov položaj je bil pa nekaj časa navzlic tem uspehom skrajno nevaren. Avstrijske čete so se sicer na vseh frontah umikale, a so se začele zopet združevati na Moravskem, kjer so bile glavne ruske sile ter so številčno že prekosile Napoleonove. Francozom naklonjeni Madžari se resda niso dvignili, čeprav jih je cesar malo poprej močno vznevoljil s tem, da jim ni dovolil madžarskega uradnega jezika in jim ni izročil mesta Reke ob Jadranskem morju. Toda od severa je že začela Napoleona ogrožati PruSka, kjer je bila z vso paro na delu vojna stran-
ka. Car in pruski kralj sta celo sklenila zvezo in kralj je obljubil 180.000 mož, ako bi Napoleon do dne 15. XIII. ne bil voljan povrniti se nazaj k določbam lunevillskega miru. Z odkritimi sovražnostmi je pa vendarle še okleval, ker se je bal, da bi se Francozi pogodili z Avstrijo in nato napadli Prusse.
Napoleon je bistro čutil prusko nevarnost in le želel, da ga zavezniki napadejo, preden se jim pridružijo še Prusi in še preden bi prispele avstrijske čete iz Italije. Glede na to poraženim Avstrijcem ni sledil globlje na Moravsko, temveč začel hliniti strah in umikanja ter iskati zvez z ruskim carjem. Kutuzov je slutil, da bi utegnila biti to le zvijača, toda ostala carjeva okolica je dobila pogum in pritiskala k napadu, za katerega sta se odločila tudi car in cesar Franc iz samega častihlepja, da bi jima ne bilo treba deliti zmagoslavja z nadvojvodo Karlom. Na obletnico Napoleonovega kronanja, zgodovinskega dne 2. XII. 1805. se je zbrala njegova armada (73.000 mož) v okolici Slavkova (Austerlitz) blizu Olomuca na Moravskem in hitro opazila, kako se v megli Avstrijci in Rusi (skupno 87.000 mož, s katerimi sta bila tudi car in cesar Franc I.) pripravljajo za napad. Razvila se je znamenita »bitka treh cesarjev«, ena največjih dotedanje zgodovine in ena najbolj krvavih, obenem pa tudi ena najbolj slavnih, kar jih je bojeval Napoleon. Francozi so se dobro držali na Obeh krilih, a nenadoma je planil Napoleon sam na nasprotnikovo središče, preklal njegovo vojsko na dvoje in zgrabil ter popolnoma razbil levo polovico. Francozi so izgubili 8000-9000 mož, Avstrijci in Rusi pa nad 35.000, ostali so bili pa razpršeni. Poraženi cesar Franc L je bil prisiljen že dan po bitki skleniti premirje in tudi domišljavi car Aleksander L je bil tako razkačen, da ga je sklenil tri dni nato še on in se vrnil domov po potii, ki mu jo je bil določil Napoleon.
ŠKOCIJAN
(Nova skupna hladilnica)
Privlačna točka škocijana je bilo vedno v malo dolino položeno Klopinjsko je/ero. To privablja vsako leto vsaj v sezoni precej odmora potrebnih in tudi nepotrebnih letoviščarjev.
Poleg omenjenega pa je škocijan nedavno dobil drugo zanimivost, ki vzbuja radovednost in ipozornost, to so tako imenovane hladilne naprave. Menda so te prve v Podjuni. S tem stopa Podjuna v ospredje in prednjači tudi v tem.
Zanimanje za te naprave ni malo. Celo od daleč prihajajo ter se zanimajo, povprašujejo o tem in onem. Mogoče bo marsikomu ustreženo, če tudi naš »Tednik-Kroni-ka« pove nekaj v pojasnilo te naprave.
Začetnik temu je preč. g. Jožef Koglek, župnik v škocijanu. Kakor mi je sam po-janil, se je navdušil za to po propagandi po radiu, po časopisih in po nekem sosedu, ki se posebno zanima za to. Po resnem preudarku, po razgovoru s Kmetijsko zbornico tako v Velikovcu kakor v Celovcu je prišel do prepričanja, da bi bilo nekaj podobnega velike koristi, važnosti tudi za naše ljudi. Le-ti so imeli navado doslej, da so meso, posebno svinjsko, solili. Večkrat so imeli vsled nepravilnega ravnanja pri tem celo škodo. Od ljudi samih je zvedel, da so bili dovzetni in da bi se dalo ta načrt izpeljati.
Po tem je nastalo vprašanje: kam postaviti te naprave? Tudi to je bilo rešeno ugodno, kajti v novem farnem domu, ki ga je tudi g. župnik začel zidati, je bil na razpolago primeren prostor. Pri tem je šel na roko g. ing. Leonhard.
Sedaj je bilo treba najti ali bolje poiskati zadružnike ali člane. Nepričakovano
n ms tuiJumkem
hitro se je nabralo zadostno število članov. Število teh je narastlo na 48. Nato so se začele oglašati razne firme, da bi prevzele to delo. Izbrali smo si firmo: Escher-Wiss v Lauterach-u (Bregenz). Ta se je obvezala dovršiti čimprej vso napravo za vsoto 164 tisoč šilingov.
Iz česa se sestoji ta naprava? Ona ima dva glavna dela. Predhladilnica in hladilnica. Predhladilnica (Vorkuhlraum) pride v poštev samo poleti. Tukaj se mora zaklana žival ohladiti od 0—4 stopinj. Ko se je tako ohladila, se dene meso v hladilnico. Hladilnica pri nas meri 8X4 m. Tukaj dobi vsak član svoj lasten predal (Kiihl-schrank), ki meri 220 litrov. Vsa naprava deluje avtomatično in ohladi meso do 18 stopinj. V tej temparaturi se ohrani nepokvarjeno, sveže meso in sočivje več mesecev in celo leto. Vsak član ima ključ od glavnega vhoda in od predala.
Vprašali boste gotovo: »Koliko pa stane posameznika?«
Vsak zadružnik plača skupno vsoto 4.500 šilingov. Od tega dobi 1.800 šilingov kredita, ki se izplačuje v obrokih G mesecev skozi dobo 5 let. člani plačajo tudi električni tok, ki je pa malenkosten. Še nikjer ni bilo slišati, da bi bil kak zadružnik s to napravo nezadovoljen.
Toliko bodi v pojasnilo vsem, ki se zanimate za talke naprave.
R A D I Š E
(Smrt dobre gospodinje in požrtvovalne matere)
Družino našega rojaka Lamberta Pisja-ka, pd. Pridovnika v Verovcah, je zadela velika izguba. Umrla je gospodinja Justina Pisjak. Šele v 60. letu starosti jo je zahrbtna bolezen rak položila v prerani grob. Pred dobrimi 35 leti je kot mlada nevesta prišla iz rodne hiše, znane Hribernikove domačije v Tucah, v Verovce in bila našemu soro-jaku Lambertu dobra žena in zvesta družica na življenjski poti, ki je bila posuta bolj s trnjem kot s cvetjem.
Pokojnica je dala življenje 7 otrokom, od katerih je eden umrl v nežni otroški dobi, najstarejši pa je padel v vojni. Dolžnosti gospodinje na sorazmerno velikem posestvu, kjer preredijo okrog 10 glav živine in 30 prašičev, tudi niso bile lahke. Vse preizkušnje je vdano prenašala, a kadar je le mogla, je enkrat, včasih celo dvakrat na dan obiskala pol ure oddaljeno cerkev.
Toda tudi nad to tiho in delavno ženo se je razbesnel srd nečloveškega nacizma. Leta 1942 je tudi ona z vso družino morala v izseljeništvo. Hudi so bili dnevi pomanjkanja v taborišču in tisti, ki so s Pridovni-kovimi delili težko usodo pregnanstva v tujini, so bili priče, kako oče in mati po več tednov nista zavžila niti drobtinice kruha, samo da sta mogla dati nekaj v usta dora-ščajočim otrokom, v starosti od 3. do 17. leta. Materinska ljubezen pa je tudi iznajdljiva. Tako je nekoč pokojnica v taborišču nabrala nekaj preostalega krompirja in ga skritega v predpasniku nesla v barako, da ga da otrokom. Pri tem jo je na stopnicah zalotil »Lagerfuhrer«. Grobo jo je nahrulil, krompir pa je ukazal vreči prašičem. Tudi zaradi stenic in drugega mrčesa so predvsem otroci silno trpeli, tako da pomoči niso mirovali. Toda čim je najstarejši sin dorastel, so se mogočniki tedanjega časa spomnili nanj in ga vpoklicali k vojakom. Na zemlji svojih staršev in dedov ni smel živeti, da pa zastavi svoje življenje za tiste, ki so ga preganjali, pa je bil dober. Tem nekje ob Visli na Poljskem je omahnil v smrt.
Schvvarzenberg, Fraucnmaurach, Hessel-berg so bile medvojne križeve postaje Pri-dovnikove družine. Toda vsaka sila mine in tako so se Pridovnikovi po treh letih in treh mesecih zopet vrnili na svoj dom. Našli so zanemarjeno domačijo, prazne hleve in kašče. Toda znova so se lotili dela in Bog je tudi dal svoj blagoslov. Otroci so polagoma doraščali in odhajali z doma v svet. Najstarejša hčerka je začutila v sebi
klic božji ter vstopila v red čč. šolskih sester kot sestra Pavla. Dan preobleke neveste Kristusove je bil za očeta in mater najlepši dan njunega življenja.
Ko je mati legla na smrtno posteljo, ji je zadnje tedne stregla hčerka redovnica in ji zatisnila oči.
V sredo dne 13. maja se je zbrala skoro vsa radiška fara, pa tudi številni izseljenci in znanci so prišli iz Roža, Podjune in Celovca, da pospremijo Pridovnikovo mater na njeni zadnji poti. Od Pridovnikove domačije se je vil dolg sprevod pogrebcev, po stari radiški navadi s svečami v rokah, proti farni cerkvi na vzvišenem griču. Na domu in pri žalni sv. maši v farni cerkvi so radiški pevci peli žalostinke.
Pokojnici je spregovoril najprej v slovo domači g. župnik, ki je naslikal podobo matere mučenice, ki je žrtvovala sebe zato, da služi družini in predvsem otrokom. Nato je spregovoril še radiški domačin g. Janko Tolmajer ter obudil spomine na dneve strahote v taborišču, nakar se je v imenu Izseljenske zveze poslovil še odbornik g. Baumgartner.
Eden izmed pogrebcev nam je pisal: »Med pogrebom sem opazoval moža pokojnice, L. Pisjaka, čigar spise o radiški zgodovini sem svojčas z velikim zanimanjem prebiral v .Našem tedniku’. Skrušen je stal ob odprtem grobu in nemo poslušal obujanje spominov na bridko preteklost, ki je zarisana v gubah njegovega obraza. Pa mi je prišel na misel izrek: Kogar Bog ljubi, ga najprej tepe«. — Toda Lambertu Pisjaku in družini danes kličemo: Z vami so v vaši žalosti povezani vsi koroški Slovenci in gotovo bo vaše trpljenje in žrtve pravični Bog poplačal. Rajnki pa naj sveti večna luč!
SLOVENSKE ODDAJE V RADIU
PONEDELJEK, 8. 6.: M.00 Poročila, objave. Pregled sporeda. — Glasba in zanimivosti od vsepovsod. 17.5!) Za ženo in družino. — TOREK, 9. 6.: 14.00 Poročila, objave. — Zdravniški vedež. — SREDA, 10. 6.: 14.00 Poročila, objave. — 5 minut za čebelarje. — Kar želite, zaigramo. — ČETRTEK, II. (i.: 14.00 Poročila, objave. — Zborovske pesmi. - PETEK, 12. 0.: 14.00 Poročila, objave. - Otroci, poslušajte! — SOBOTA, 13. 6.: 9.00 Od pesmi do pesmi — od srca do srca. — NEDELJA, 14. 6.: 7.30 Duhovni nagovor. — S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo.
ŠT. JAKOB V ROŽU
Št. Jakobska igralska družina vabi
na izredno lepo igro
»VISLAVINA ODPOVED«
v 5 dejanjih, ki bo v nedeljo, dne 14. VI. 1959 ob 8. uri zvečer na dvorišču župnišča v Št. Jakobu v Rožu.
Ta igra je visoka pesem požrtvovalne ljubezni poljske plemkinje Vislave. Godi se v času poljsko-švedskih bojev. Plemenita Vislava ljubi grofa Januša, toda Janušev oče, ki je na strani sovražnika Šveda, ne mara slišati o tej -zvezi ničesar. Po teških dogodkih, ko se -zdi, da bo Vislava le dosegla svoj cilj: bogastvo in časten naslov in s tem srce Januševo, pa zve, da se je Januš vdal pritisku očetovemu in da se je odločil za drugo.
Zdaj se pokaže veličina Vislavine ljubezni, da se odjrove ženinu in hoče samo služiti DOMOVINI, BOGU in REVEŽEM!
Sprejemni izpiti
na Državni realni gimnaziji za Slovence bodo v ponedeljek, dne 13. julija 1959, to je prvi dan velikih počitnic.
Za prvi razred lahko prijavite fante in dekleta, ki so uspešno dokončali prva štiri leta šolske obveznosti. Prijava je možna pismeno na naslov: Dircktion des Bundes-rcalgymnasiums fiir Slowenen in Klagen-furt, Lerchenfeldgasse 22 ali pa ustno v pisarni šole, drugo nadstropje, soba 65. Pismeno prijavo je treba kolkovati s kole-kom 6 š. Tej prijavi je treba dodati rojstni list otroka in dokaz o avstrijskem državljanstvu. Vodstvo dosedanje šole pa naprosite, da pošlje popis učenca direktno na ravnateljstvo Državne realne gimnazije za Slovence.
Vprašanje vstopa v višji razred pa je možno rešiti le ustno v pisarni.
Dne 13. julija pa mora vsak učenec pred izpitom oddati svoje zadnje spričevalo, katero bo dobil 11. julija 1959.
Prijave naj bodo ijvršene do L julija 1959.
Ravnateljstvo
Državne realne gimnazije za Slovence
JlbŽCUti . . .
RAVNE PRI ROŽEKU
Tokrat so nas presenetili »Rožanski fantje«, ki so pod vodstvom Šimeja Tris-nika, pd. Birtovega iz Loč, nastopali v dvorani na Kosi. Zbralo se je nad 250 poslušalcev, ki so že ob uvodni pesmi (Rauter: Rožni dol, si najlepši naokol), kar zastrmeli nad nenavadno ubranim in glasbeno sijajno izvežbanim zborom dvanajstih pevcev. Po pozdravnih besedah predstavnika pev-skega zbora Ulbinga J. je sledila vrsta narodnih pesmi, ki jih je zbor pod Trisniko-vim vodstvom dovršeno podal. Občinstvo ni štedilo z aplavzom. Najbolj so ugajale »Dober večer luba dakle«, »So rožce v har-tlnu žaTvale«, »Burno jes havž.jam«, »Moja lubca m’ je pošto posvava«, ki so jih pevci tako v melodiji kakor izgovorjavi vprav sijajno podajali. Morda je ravno ta zbor poklican za to, da nam bo še v bodoče posredoval lepoto rožanske narodne pesmi. Izmed umetnih je bila najlepša »Tam, kjer pisana so polja«, s katero so pevci zaključili svoj spored. Vmes se je v šest prav posreči) ih solospcvih oglasil g. Miro Kern jak, ki se je že udomačil tudi po svojih radio-nastopih. Občinstvo je sestojalo pretežno
iz mladine, kar je nadvse razveseljiv pojav. Kajti le mladina, ki je navdušena za lepo pesem, bo zamogla ustvarjati lepšo bodočnost. Pevcem in njihovemu vodji Šimeju Trisniku mlajšemu, čestitamo h krasnemu uspehu in sijajnemu nastopu. Svetovali bi, naj se oglasijo še drugod in -tako širijo krasoto naše narodne pesmi, katerih so polne naše doline.
H. D.
GLOBASNICA
Katoliško prosvetno društvo v Globasnici sporoča, da bo v nedeljo dne 7. junija ob pol 3. uri popoldne pri šoštarju redni letni občni zbor društva, nato pa družabna prireditev za člane in sodelavce, ki so vsi prisrčno vabljeni.
Odbor
MLADINSKI DAN NA RADIŠAH
Mladine iz celovške, velikovške in litijske
dekanije si je izbrala sončne Radiše, tla se nje pesem v mladosten vrisk iz višave razlega v Potljuno in Rož.
Pridite v nedeljo, 7. junija na Radiše na mladinski dan.
'Lam je ob pol 11. uri skupna sv. maša, nato pa na prostem prijetna urica ob petju, rajanju in igrici.
1/. Celovca — Getreidegasse pri Kardiuals-platzu, — pelje avto ob % na 9. uro.
Mladinski dan v Železni Kapli
Vsako leto praznuje mladina na praznik presvete Trojice mladinski dan. Mnogi so nam ostali v prav lepem spominu. Letošnje leto pa je bilo še prav značilno. Povezan je bil z blagoslovitvijo športnega prostora Katoliške mladine Železne Kaple. Nastal je na cerkvenem prostoru ob potoku v bližini bencinske črpalke (Tankstelle) Orasch. Sam po sebi zelo idiličen kraj, kjer mladina lahko dobro izrablja svoj prosti čas. V posebno 'pohvalo moritmo omeniti, da je mladina sama delala, planirala in u-rejevala. Zdaj naj pa uživa veselje!
Kmalu po eni so se že začeli zbirati fantje in dekleta raznih župnij. Spoznati jih je bilo po njihovih belih srajcah in znanih »dečvah«. Ob dveh se je pripeljal prečastiti gospod kanonik Zechner, blagoslovil športni prostor in nato še glašbila-instrumcnte orkestra Kapelške mladine na ime Stella maris. (Monika zvezda). Kmalu nato se je začel razvijati izvcncerkveni program. Kot prva točka so nastopili kapelski muzikanti. Korajžno so stali in nam pod vodstvom g. organista iz Rcvbrce zaigrali. Nje so nato pod istim vodstvom zamenjali Rebrčani. Dekanijski voditelj je v izbranih besedah pozdravil zbrane. Krepko je poudaril voljo delati, da se utrdi med mladino kraljestvo Kristusa Kralja. Sledila je pevska točka. Že prihod sam je dal slutiti, da so pravi mojstri. In res, kakor so prišli, tako so tudi zapeli. Pod taktirko preč. g. župnika Holmarja je zadonela pesem Rož, Podjuna, Zilja. Na svoj način so pozdravili udeležence Kapelčani. Pokazali so, kje smo in kakšne naloge mladina ima. Zopet se je o-glasila godba, Obirčani so zapeli: »V dolin-
ci prijetni« in »Luštno je res na deželi«; dve dekleti iz škocijana sta recitirali Večerni psalm. Obirjani so se znova oglasili s pesmijo »Prišla je ta ljuba vigred«. Št. Vid pa nas je opogumil z deklamacijo »Se-strinska budnica«. Nato so se prikazali trije igralci št. Lipške skupine jn nam v prizoru »Vrtnar, ki sc je zbal smrti« pokazali, kakšni smo večkrat tudi mi. Bojimo se in sramujemo krščanstva, ker ne poznamo njegovih lepot in idealov. Ko smo jih spoznali, se jih pa oklenemo, četudi nas stane težke žrtve. Prehod je zopet napravila godba, nakar so Žitrajci recitirali jutranji psalm.
Prireditev je lepo in veličastno zaključila mladina iz Dobrle vesi z zborno deklamacijo »Prisega Kristusu Kralju«. Nato se je razvil dolg sprevod k Mariji v Trnju. Tam je bi la liturgična sv. maša, ki jo je daroval mil. g. kanonik Zechner. Mogočno je odmevala pesem in molitev mladine. Sv. maša je bila pravo doživetje, prav v smislu letošnjega programa Katoliške mladine. V pridigi med sv. mašo je mil. g. kanonik skušal v toplih besedah pokazati njene ideale in cilje. Veselo se je mladina razhajala.
Gotovo ta dan ni bil zastonj in bo pognal stotere sadove!
Novozgrajeno hišo, enonadstropno, 9-sobno, s 4.000 m:! zemlje poleg glavne ceste in v bližini žel. postaje v Podjuni, ugodno prodani.
Sporočilo na upravo lista, Celovec, Viktringerring 26, pod značko »Šmihel«
Mleko je zdravje
Brez dvoma je mleko najcenejsa in najokusnejša pijača. Mleko in izdelki iz mleka imajo toliko odlik, kot nobeno drugo živilo. V mleku so namreč hranilne snovi in vitamini tako harmonično urejeni kot nikjer drugje. Razumljivo je, da je pitje mleka nujno potrebno tako za mladino kot za stare ljudi, za zdrave prav tako kot za bolne. Privoščijo pa si ga lahko revni in bogati.
V	novejšem času se vrši vsako leto mednarodni svetovni dan mleka v okviru katerega se zavzemajo na sprejemih, zborovanjih in posebnih prireditvah znane osebnosti za večjo potrošnjo mleka in mlečnih proizvodov.
V	Avstriji bomo praznovali dan mleka v petek 5. junija v okviru svetovnega tedna mleka. V deželnih prestolnicah se bodo vršile prireditve, kot na primer tiskovne konference, propagandne vožnje, športne prireditve in mladinske igre.
Zvezno ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo na Dunaju bo priredilo 5. junija
sprejem v posebno reprezentativnem okviru z nagovori ministra za kmetijstvo, ministra za socialno skrbstvo, ministra za trgovino in obnovo ter prosvetnega ministra. Tisk, televizija in radio bodo posredovali smisel tega dneva široki javnosti. Vozovi z zvočniki bodo 8. junija skupno z okrašenimi mlekarnami informirali prebivalstvo o pomenu mleka za prehrano in zdravje. Velike mladinske in športne prireditve, svečanosti v šolah, ekskurzije v mlekarne in sirarne, okrašene delikatesne trgovine in druga uspešna pro-pagandna sredstva pa bodo 'izpolnila spored svetovnega tedna mleka.
V Celovcu bo deželna vlada priredila sprejem, pri katerem bodo poučili zastopnike tiska in radia, gospodarstva in kulturnega življenja podrobno o zdravstvenem in narodnogospodarskem pomenu mleka.
V nedeljo 7. junija bo v Celovcu mladinski pokalni turnir. Šitri nogometna društva »Admira-Jugend«, »Austria-J ugend«, »VSV-Jugend« in »ASK-Jugend« bodo merila v 20-minutnih tekmah svoje moči za pokal koroškega mlekarstva.
Pitovno govedo in pitovni obrati
Kaj vroče železo je oskrbovanje avstrijskih pitovnih obratov z živalmi.
Reja klavne živine ni važna samo za oskrbo domačega trga, temveč nam daje tudi dobro izvozno blago, za katero je dobila Avstrija preteklo leto pol milijarde šilingov deviz. Tradicionalni obrati za pitanje, to so večinoma žganj arne in pridelovalci sladkorne pese, zahtevajo za pitovno govedo cene, ki ležijo za kak šiling in pol do 2 šilinga pod ceno, ki jo plačujejo za kg že pitanega goveda. Obratu, ki živali pita, naj bi torej razen prirastka na teži ostala še ta razlika v ceni, ki jo imenujejo »avance«.
Tu pa začenjajo težave. Inozemski kupec, za nas je to italijanski trg, je vsekakor pripravljen plačati za gotove kvalitete pitov-nega goveda višje cene kot pa domači obrati, ki pitajo živino; italijanski potrošniki namreč niso tako zelo zahtevni, zato lahko dajo v zakol tudi živali, ki še niso do konca
pitane. Kljub temu pa se zanimajo tudi za popolnoma suhe živali gotovih pitovnih področij. Tako lahko tudi na primer mlado, mršavo govedo, ki ga v Avstriji skoraj ne bi mogli prodati obratom za pitanje, ali pa le za skrajno slabo ceno, dosti ugodneje prodajo v Sicilijo, kjer te živali zelo 'poceni pitajo industrije, ki predelujejo limone in pomaranče.
Sicer je razumljiva zahteva, da naj ostane mršavo govedo doma in da ga naj izvažajo šele potem, ko bo pitano. Kmetijsko ministrstvo pa je izdalo odredbo, ki enostransko podpira obrate, ki se pečajo s pitanjem, obenem pa škoduje interesom proizvajalcev pitovnega goveda. Da preprečijo izvoz pitovnega goveda, so. določili za izvozno klavno govedo najnižjo dovoljeno težo, ki pa je za posamezna plemena in pa dežele vsekakor različna in znaša dostikrat za vole 600 kg, za bike, krave in telice pa 550 kg.
LADILNIK
Marsikateri naši gospodinji je korist hladilnika že znana. Ve, da ji prav ta hladilna omarica prihrani vsakdanji obisk mesnic in zelenjadnih trgovin, da ji odvečna zelenjava ne gnije v shrambi, ampak ostane sveža v hladilniku. Meso si more oskrbeti z enkratnim nakupom za ves teden in nič več se ji ne skisa mleko, ker ga pred tem varuje nizka temperatura v hladilniku. Prav zaradi tega je prihranjenih s hladilnikom mnogo skrbi tudi mladim materam, ki morajo v vročih dneh pripravljati mlečno hrano svojim dojenčkom.
Manj znane pa so gospodinji zahteve, ki jih ima hladilnik do nje, če hoče, da ji bo dobro in zvesto služil. Kakor na vsak tehnični pripomoček v gospodinjstvu, se je treba navaditi tudi na hladilnik in ga znati prav uporabljati.
Prvo in najvažnejše je — redno čiščenje hladilnika. Vsak teden ga moramo izključiti, odtaliti in očistiti z vodo, kateri smo dodali malo kisa ali par zrnc hipermanga-na. Ko se hladilna naprava odtali, notranjost hladilnika zbrišemo do suhega in ga dobro prezračimo. Tudi posodico za ledene kocke izpraznimo, jo napolnimo s čisto vodo in jo postavimo nazaj. Paziti moramo, da se nam okrog agregata ne nabere predebela plast ledu (1 cm), ker je led slab prevodnik tojdote in tako hladilnik ne more pravilno ohlajati.
Mnoge gospodinje mislijo, da se živila ohranijo v hladilniku neomejeno dolgo, ne da bi se pokvarila. Res je, da v hladilniku lahko uravnavamo temparaturo, ne moremo pa v njem regulirati vlage, ki pospešuje kvarjenje. Zato tudi posode z jedmi ali pijačami vedno pokrijemo, kadar jih položimo v hladilnik. Vlagamo pa le popolnoma ohlajena živila.
V hladilniku imamo različna topla mesta, ki jih povzroča premikanje zraka. Mr-
zel zrak, ki je težji, pada na dno, toplejši se dviguje. Zato vložimo živila, ki morajo biti bolj na hladnem, v spodnje predale.
Pri zlaganju živil v hladilnik pazimo, da ne založimo z njim hladilne naprave, da zrak lahko neovirano kroži.
Zelo važno je, da zelenjavo hranimo v hladilniku, ker se tu mnogo dalj ohrani vitamin C. Dokazano je, da zgubi špinača v hladilniku 8 odstotkov vitaminov, v kleti pa 37 odstotkov ali še več. Vso zelenjavo pa moramo pred vlaganjem dobro očistiti in zaviti v plastične vrečice. Le tako se nam> bo dobro držala.
Tudi meso hranimo v plastičnih vrečicah. Vendar pa moramo zaviti meso čim bolj tesno, da med vrečico in mesom ni zraka, ki povzroča razkrajanje.
Pri uživanju v hladilniku ohlajenih živil pa moramo biti zelo previdjii. Za otroke in ljudi, ki nimajo zdravih prebavnih organov, so premrzla.
Zanimivo
Prizadevanje zastopstev kmetijskih interesov, da bi dosegli olajšanje pri jkkIcIjeva nj it vozniških izkaznic tistim, ki so sle-j>i za barve, je bilo kronano z uspehom. Ministrstvo, ki je pristojno za vprašanja motorizacije, je izdalo odredbo, na podlagi katere bodo lahko dobili vozniško izkaznico za upravljanje vlačilnih strojev sedaj tudi tisti, ki so slepi za rdečo barvo. Oni, ki so slepi za zeleno barvo in doslej niso mogli dobiti vozniške izkaznice, prav tako ne kot slepi za rdečo barvo, bodo v bodoče lahko dobili vozniško izkaznico celo za upravljanje ostalih vozil brez vseh omejitev. Nova odredba bo prinesla občutne olajšave tudi za tiste, ki imajo poškodovan sluh.
Pri tem jih je vodila izkušnja, da govedo, ki je lažje, na splošno ni pitano, in da pride zato doma še v poštev kot pitovno govedo.
Deliti govedo v klavno in pitovno samo na podlagi teže, pa je sedaj zelo sporna zadeva. Mlado žival baby-beef-kvalitete, ali pa vola majhne rase, na primer tirolskega sivega goveda, lahko izpitajo tudi pod to določeno težo. Vsekakor pa so ti slučaji redki. Pogosteje se namreč zgodi, da težje živali še niso izpitane, kot na primer starejši voli, suhi biki in krave, ki pa veljajo po izvoznih določilih za klavno govedo. Ta omejitev torej ne drži. Zato bi bilo treba začeti upoštevati čas pitanja, ki ga seveda ne bi smeli določiti s številkami, ki je močno podvržen subjektivnim vplivom.
Ampak tudi pravilna ocenitev še ne more biti dokončna mera za izvozno dovoljenje. V večji meri je odločilna možnost prodaje doma. Zgodi se, da številne živali, ki spadajo zaradi svoje teže še v kategorijo pitovnega goveda, ne najdejo doma kupca, ali pa jih lahko prodajo samo pod ceno. Ugotovili so, da pri isti teži, na primer 500 kg, vol simedolskega goveda še hitreje najde kupca kot pitovno govedo in da, če ga kupi kaka žganjarna v Nižji Avstriji, doseže približno isto ceno, kot če bi ga izvozili. Za vola marijadvorske pasme z isto težo pa je zanimanje še manjše.
Ker so proizvajalci pitovnega goveda predvsem gorski kmetje, ki so v težjem položaju, bi morali dovoliti, da izvozijo take živali, ki jih doma ni mogoče oddati v pitanje, ali pa plačujejo doma zanje zelo neugodne cene.
Koroška Kmetijska zbornica se je za to vprašanje, ki je zelo velikega pomena, že Večkrat zavzela, ne da bi doslej naletela na razumevanje s strani veleobratov za pitanje.
Pitna voda v zakonu zagotovljena
Preskrba prebivalstva z živi jensko važno pitno vodo je urejena s strogimi predpisi. Spričo stalnega upadanja gladine podtalne vode, močnega prirastka prebivalstva in večje gostote naseljenosti ter industrializacije zaloge podtalne vode same ne zadoščajo več za zadostno preskrbo. Zavoljo tega je treba segati tudi že po vodi, ki teče po površini zemlje. Ta pa mora seveda odgovarjati gotovim zdravstvenim zahtevam. To, kar nudijo izviri, skoro brez izjem ni zadosti za kritje potreb tam, kjer je oskrbovanje centralizirano. V Avstriji je sicer tako, da je za preskrbo s pitno vodo v prvi vrsti na razpolago dovolj studenčnice, ki v splošnem še najbolj odgovarja vsem zdravstvenim zahtevam. Če primerjamo odstotek studenčnice, podtalne vode in površinske de v AVSTRIJI, NEMČIJI in ZDRUŽENIH DRŽAVAH AMERIKE, dobimo naslednjo sliko:
V	Avstriji 67 odst. studenčnice, v Nemčiji 8 odst. in v ZDA 2 odstotka. V Avstriji 31 odst. podtalne vode, v Nemčiji 78 odst. in v ZDA 24 odstotkov. V Avstriji 2 odst. površinske vode, v Nemčiji 14 odst. in v ZDA 74 odstotkov.
V	Avstriji krijemo torej kaki dve tretjini potreb po pitni vodi s studenčnico. Bali pa se je, da se bo delež studenčnice ob jtovečanih potrebah po pitni vodi v Avstriji nekoliko skrčil. Za pridobivanje pitne vode, ki postaja vedno važnejše, so potrebni obširni načrti in gradnje.
Kakšnim načelnim zahtevam mora odgovarjati vodarna? Zagotavljati mora a) v tehničnem pogledu brezhibno preskrbo prebivalstva z neoporečno pitno vodo v zadostnih količinah in, b) gospodarsko gledano čim nižjo priznavalnino.
Omenili smo že, da veljajo za pridobivanje pitne vode strogi predpisi, na podlagi katerih je tudi pri zasebnih izvirih izrabljanje teh v pitne svrhe brez dovoljenja oblasti dovoljeno le v omejenem obsegu. Razen za vodnjake, ki služijo uporabi, je treba imeti v vseh drugih slučajih dovoljenje od oblasti, ki z ozirom na javne interese in že Obstoječe pravice določi kraj, razsežnosti in način izkoriščanja izvira.
Na podlagi gotovih zakonov imajo oblasti pravico označiti kak izvir za javnega, zahtevati od lastnika, da ga da proti primerni odškodnini na razpolago tudi drugim, prepovedati obdelovanje gotovih zemljišč, da zagotovijo čistočo pitne vode in njene zaloge pod površino teh zemljišč. Seveda morajo dati za to primemo odškodnino.
Šoferski kotiček
Tudi moforno vozilo je delo človeških rok
Ali ste že kdaj pomislili na to, da tudi najbolj popolnim proizvodom tehnike ni mogoče slepo zaupati? Vsako delo človeških rok je lahko nekaj posebnega, nekaj izrednega — toda nikoli nekaj popolnega! Tehnika nam je podarila že toliko koristnih aparatov, s katerimi si lajšamo delo in olepšujemo življenje, da ji pričenjamo počasi že kar slepo zaupati. To pa je najbolj nevarno! Vedno znova se namreč pokaže, da se tudi še tako skrbno in trdno privita matica na vijaku sčasoma zrahlja in odvije. In kaj sledi iz tega?
—	Da se človek nikoli ne sme slepo zanesti na to, da so tehnične pomanjkljivosti izključene. To naj si zapišejo za uho predvsem tisti, ki imajo nova vozila in se zanašajo na to, da je zato vse v redu, in, da se itak ne more nič samo od sebe pokvariti, ker je še vse novo in neizrabljeno. To namreč ne drži. Vsako novo vozilo rabi nekaj časa, da se vsi deli privadijo novim življenjskim prilikam. Dokler je avto stal v trgovini in čakal na kupca, je miroval, sedaj pa mora biti kos tudi najtežjim nalogam. Stalni pretresi vseh delov vozila kaj lahko privedejo do tega, da se kaj zrahlja in odvije. In če se je odvila sčasom kaka važna matica tako, da enkrat odleti z vijaka med vožnjo, je to lahko usodno.
Prav gotovo ni le prazno besedičenje, če vedno znova opozarjajo lastnike avtomobilov in motornih koles, naj dajejo v rednih presledkih svoja vozila v pregled strokovnjakom, ki se na vozilo spoznajo. Če prične pri vozilu kaj šklepetati, morda res še ni nič nevarnega, lahko pa je začetek česa usodnega. Vsak nov šum na vozilu je lahko v zvezi s kako tehnično napako in zato ga ne podcenjujte, ampak skušajte čimprej priti do vzroka. Ne bojte se malih izdatkov za mehanika, ampak zapeljite vozilo od časa do časa k njemu, naj vam ga pregleda od vrha do tal. Na vsak način je bolj umestno izdati nekaj šilingov za tak strokovnjaški pregled, kot pa ležati s polomljenimi kostmi in razbito glavo v jarku na razbitinah vozila, ki je že dolgo opozarjalo svojega lastnika z raznimi šumi na okvare v sebi, a brez uspeha.
Kdor si nabavi vozilo, mora pač vedeti, da je dražje kot par novih čevljev in da tudi njegova nega več stane.
L*
l -/
Kakor človek živi, tako tudi vozi
Skupina ameriških psihiatrov je proučila odnose med družinskim življenjem poklicnih šoferjev in nesrečami, ki so jih zakrivili. Pri tem so dognali, da imajo krivi šoferji — statistike se nanašajo na poklicne šoferje taksijev in tovornjakov
—	često težave v svojem zasebnem življenju. Psihiatri so nadalje tudi ugotovili, da je mnogo šoferjev nevrotičnih in da trpijo na drugih živčnih boleznih. Pri šoferjih, ki so imeli doslej le redkokdaj kako nezgodo, pa so ugotovili, da je njihovo zasebno življenje potekalo mirno in da so duševno uravnovešeni. Psihiatri so zato prišli do zaključka, da obstojijo gotovi odnosi med načinom življenja in pogostostjo nezgod. Zato:
Ne upravljaj vozila, če si razburjen-
ali bolan!
Hladilnike, pralne stroje, električne motorje in vse električne predmete
JOHAN L0NŠEK
ŠT. LIPŠ, TIHOJA 2, DOBRLA VES
Odplačilo je mogoče na obroke. Zahtevajte cenike, pošljem po želji brezplačno.
Mi vsak za dvovptego
V dvoje živeti ni lahko. Vsakdo nima poklica za to. Čim dalje živim, tem več dokazov mi prinaša življenje, da beseda »samski poklic« ali »zakonski poklic« ni prazna, da gre tu res za poklic. Marsikdo gre v zakon brez poklica ter bi bilo zanj in za druge mnogo bolje, ako bi bil ostal zunaj in se ne poročil. Prav tako pa je tudi res marsikoga kar škoda, da se ni poročil, ker bi bil lahko v zakonu vzoren, kakor izven zakona ne zna biti.
»Niso vsi za dvovprego,« pravi preprost človek; sam še vlečeš, ako pa je treba vleči skupno, se začne čudno »natezanje« naprej in nazaj; izdaj eden, zdaj drug; nikoli oba hkrati in prav, vedna navzkrižja. Tako se pokaže, da nista za dvovprego ali da vsaj nista prava dva v isti voz vprežena.
Premalo mislijo ljudje na to, da je mnogo več ljudi, ki nimajo poklica za zakonsko življenje, kot pa navadno mislimo. To je tudi ena izmed temeljnih resnic življenja, ki pa nas jih nihče ni učil razen življenje samo: trdo in resnično, kruto in brezobzirno nas vsak dan na to opominja, a prepozno.
Brez nagnjenja
Svet je čuden; vedno slišite samo pomisleke zoper tiste, ki žive samsko (»celibat«). Zlasti za moški svet poudarjajo, češ da ni mogoče vzdržno živeti.
Toda več ko imam opravka z ljudmi, dalje ko k meni prihajajo s svojimi vprašanji, težavami in pisavami, bolj se mi odkriva notranji svet zakonskega življenja, ki ga prej nisem poznal, ki ga pa tudi večina poročenih ljudi ne pozna, kajti vsakdo živi in se zanima le za svoje življenje, za svoj primer in niti pojma nima, kake težave ima jo drugi. Spoznal sem zlasti, da je mnogo ljudi, ki sploh nimajo poklica za zakonsko življenje.
Kaj primerov bi mogel o tem napisati! In ko gre pri vsem tem za pravilno razvite, zdrave, ne morda živčne ali bolestne (psihopatske) zakonce. Ne gre za primere morebitne »nezmožnosti« (duševno ali drugače povzročene), ki sodijo v področje zdravstva, zlasti talko imenovane »psihoterapije«, ne, gre za ljudi, ki so popolnoma zmožni zakonskega življenja, samo potrebnega nagnjenja zanj nimajo, niso »zahtevni«.
Hirschfeld navaja v svojem obširnem delu o spolnosti primere mož iz zgodovine, zlasti učenjakov, ki so ostali vse življenje neporočeni in so o sebi tudi odkrito izjavili, da niso nikoli čutili posebnih spolnih potreb. Tako angleški filozof John Locke,
G. Leibniz, T. Hobbes, B. Spinoza; dalje največji nemški filozof, Imanuel Kant, ki je o sebi trdil, da ni čutil nikoli niti najmanjšega spolnega nagnjenja, in vendar je bil zelo normalen, zdrav in močan; živel je 80 let in zrevolucioniral s svojo filozofijo ves svet. Podobnih ljudi je sorazmerno veliko, vsekakor pa več, kot ljudje na splošno mislijo, tudi v vsakdanjem življenju, in sicer izven zakona in v njem. Kdor trdi, da ni mogoče spolno vzdržno živeti, razen ako je kdo »abnormalen« in »manjvreden«, vidi pač samo pol ljudi, druge, ki so seveda bolj »tihi«, manj »hrupni« in vzbujajo manj pažnje, ker imajo pač manj težav, pa gladko prezre in jih ne pozna.
iZzz mlad in o in prsuietfr
JtlL&dimkl dati a ^Qoht
Št. Jakob ob mladinskem dnevu za Zgornji Rož, Gure in Spodnjo Ziljo
Vsakoletni praznik presv. Trojice pomeni za naše fante in dekleta iz Katoliške mladine veliko srečanje v tej ali oni fari celega okraja. Odkar je leta 1954 št. Jakob zbral mladino ob »Brezmadežni«, smo še šli na Humec v šentiljski fari, se udeležili vseškofijskega mladinskega dneva v Celovcu, bili pri Mariji pri Sedmih studencih v šentlenartski fari, poromali k sv. Kancija-nu v štebenski fari pri Maloščah in letos smo se zopet znašli v št. Jakobu na prostornem dvorišču župnišča, ki je zelo primerno za skupne prireditve.
Kljub nezanesljivemu vremenu in močno propagirani tomboli v Celovcu, so prihitele skupine fantov in deklet iz raznih fara, iz bližnjih Podgorij, Pečnice in Loč, Roždka in Št. lija, Hodiš in Loge vesi, Ma-lošč in št. Lenarta ter daljne Bistrice na Zilji; nad 400 se jih je Zbralo in z domači-ni-odraslimi ter povabljenimi gosti, mladimi zakonci, ki so izšli iz vrst Katoliške mladine, napolnili prostrano dvorišče.
Nastopila sta fanta iz št. Jakoba in s fanfarami napovedala začetek sporeda. Dekanijski vodja fantov je pozdravil mladino in starše, nemško govoreče je pozdravila dekle iz Malošč. Sledil je prvi nastop tamburašev, fantov in deklet iz Bistrice na Zilji. Po nastopu podgorskih deklet so fantje iz Št. Jakoba podali igro »Vrtnar«, njeno vsebino je tolmačil napovedovalec. Drugemu nastopu tamburašev je sledila recitacija »Večerni psalm«, recitirala je dekle iz Podgorij. Žal, da fantje-pevci iz Pečnice in okolice niso nastopili s svojimi pesmimi. Popestrili in poživili bi spored, ker smo si želeli več pevskih nastopov. Tretjemu nastopu tamburašev, vedno z veseljem sprejetim, je sledil živahen prizor »Sobotni večer«: cel oder so zasedli šentjakobski fantje, dekleta in otroci s kitarami in mandolinami in s svojimi svežimi glasovi odpeli celo vrsto domačih preprostih pesmi
ob spremljavi z instrumenti; hoteli so pokazati, kako se sobotni večer lahko lepo kratkočasno vzgojno preživi v domačem krogu ali v skupnosti ma vasi, ne da bi letali v kino, v eksprese ali na godce... Z bujnim aplavzom smo nagradili fante in dekleta in otroke ter njih požrtvovalnega »mojstra« g. Maksa.
Ob koncu so podala dekleta iz Malošč sodoben prizor »Jugend am Scheideweg«: tudi danes se mora mladina odločiti za pot navzgor za vzore mladih let, ali za pol navzdol, za nizkotno uživanje, ki se hoče le izživljati ... S pesmijo »Hvali svet Odrešenika« smo zaključili izvencerkveni del mladinskega dneva. Uvrstili smo se v sprevod in v lepem redu šli skozi vas na hrib v farno cerkev. Hoteli smo pokazati, da nas vodi naša pot navzgor, h Kristusu-Kra-
V cerkvi smo Obhajali pontifikalno sv. mašo, ki so jo celebrirali mil. gospod prelat Bitimi iz Celovca. V skupni pesmi smo se pripravili na skupno sv. obhajilo. Pozorno smo sledili besedam pridigarja, preč. g. župnika Kašlja iz Hodiš. Tolmačil je položaj v svetu, ki je razklan ne na vzhod in za-pad, ampak v verni in brezverni, Kristusov in Antikristov, božji in satanov svet. Katja iz ruskega filma nam je dala naročila, naj razpočeni globus, razklani svet zopet popravimo, zedinimo, združimo! In beseda iz onega romana »Jaz in moja hiša bosta služila Gospodu!« nam je postala določen cilj za mladinska leta in za življenje v mladih družinah, v katere nas kliče Bog, da rešimo našo vas in pokristjanimo javnost... Kot zahteva in obenem obljuba naša nam je donela pesem iz src »Povsod Boga ... naši mladini. .. našim družinam ...«
Dal Bog, da bodo zopet Bog in Kristus in Marija merilo in ravnilo v našem življenju!
Tako je izzvenel naš mladinski dan. Naj še dolgo zveni v naših mladih srcih.
Posebneži
So pa zopet ljudje, ki so včasih zahtevni in nasilni v spolnih potrebah, ki pa kljub vsemu nimajo poklica za zakonsko življenje. Imunujemo jih posebneže.
Večkrat so seveda tudi tisti, ki nimajo spolnih nagnjenj, po svojem značaju obenem posebneži. Toda te smo omenili že v prejšnjem odstavku. Tu mislimo na tiste, ki so navadno nemogoči zakonci: po svojem značaju so posebneži, niso za življenje v dvoje. Med njimi so najrazličnejši.
Eni so posebneži kar v dobrem pomenu besede: nikomur nič hudega ne store, nič niso nasilni, a se tudi nič ne menijo ne za ženo ne za otroke. Živijo čisto svoje posebno življenje. Družina od takega posebneža nima nič. Ženi da samo potrebni denar, kaj in kako družina s tem živi, ga dalje več ne vznemirja in ne zanima.
Drugi so hujši: nasilni, brezobzirni, sa-mopašni; vse mora iti po njihovi trmi, če ne, je v hiši strah in groza. To so svojevrstni sebičneži, ki so tudi v spolnem življenju zelo zahtevni in brezobzirni do žene; ne dajo radi denarja od sebe, otroke pa naj redi »lepa naša domovina«. Žene so prave mučenice, ker taki možje živijo še naprej kot samci brez dolžnosti do družine in brez
čuta odgovornosti zanje. Žena naj bi popustila v vsem, sami pa ne popuste v nobeni svoji razvadi: so surovi, zahajajo v gostilne, v svojo družbo, delajo po svoje, kakor so bili vajeni prej, so brezobzirni, zahtevajo »mir«, da mora vse po prstih hoditi, si ne puste nič reči, popraviti, opomniti itd.
Taki se prav nič ne zavedajo, kaj se pravi zakonško življenje, ki je dvovprega. Ne vedo, da pomeni stopiti v zakonski stan ali »vzeti si boljšo polovico« Obenem opustiti pol svoje volje in pol svojih razvad, ker sicer je »boljša« polovica docela izrinjena in nemogoča.
Če tak posebnež dobi rahlo, tenkočutno ženo, ob njem ne bo srečna in se bo vse življenje grenila, ker bo v vsem razočarana. Odurna narava, ki v zakonu ne išče posebnih tenkočutnosti, bi ob takem še najmanj trpela; v tem primeru bi pa verjetno šlo »kar zob za zob«.
Isto velja za ženski svet v razmerju do moškega. So deklice, ki po vsem svojem značaju, navadah in usmerjenosti nikakor niso za zakonski poklic. Nočejo se podrediti novim zakonskim dolžnostim, hotele bi še kar naprej živeti, kakor da so brez moža. Do moža so hladne, sdbične; ni jim ne do moža in ne do otrok. Edina pravica, ki jo možu priznajo, je, da služi denar in jim ga vsak mesec izroči, da z njim gospodarijo in milostno vrnejo kakega »kovača« za tobak, kakor da so ga same zaslužile. Ti ljubi mož pa si pri vsem tem sam gumbe šivaj, peri in likaj, pa če si zdrav ali bolan, oskrbljen ali zanemarjen.
Posebnico ali posebneža, ki nikakor ni za zakonsko življenje, bosta fant in dekle pravi čas spoznala; sumljivo je, ako se kdo trmasto drži svojega in se ne da premakniti ne v mišljenju ne v ravnanju; ako uveljavlja trmo s kujanjem, zamerljivostjo in maščevalnostjo, če vse to počne že tedaj, ko se šele komaj približujeta drug drugemu in ko mlada ljubezen nehote pomaga, da drug drugim skrijeta in premagujeta svoje posebnosti, samovoljnosti in napake, kaj bo šele pozneje, ko zaljubljenost mine in bo iskal vsak samo svojo »pravico«.
Poklicani za samsko življenje
Mislim predvsem na tiste, ki so imeli sicer vse pogoje, da bi se poročili, a se po svobodnem preudarku niso za to odločili. Teh je kar veliko, zlasti med ženskim svetom. Sem sodijo vsi fantje in dekleta, ki čutijo v sebi veselje do samskega življenja, ker se hočejo posvetiti izključno duhovnemu poklicu, znanstvenemu, umetniškemu ali pa sploh človekoljubnemu delu v bolnišnicah, sirotišnicah, v šoli itd. Ti se odrečejo zakonskemu življenju in njegovi sreči zato, da laže posvetijo sebe in vse svoje življenje z vsemi močmi za srečo človeštva. Zanje pomeni samsko življenje res poklic; čutijo se poklicane, ne pa morda izrinjene v tako življenje.
Docela drugačno pa je neprostovoljno samsko življenje, ko se fant ali dekle iz raznih vzrokov nista mogla poročiti, čeprav bi se bila hotela. Taki so z leti vedno bolj nesrečni, kar velja zlasti za dekleta. Prične se jim vedno bolj tožiti po družinskem življenju, ki ga zanje ni bilo. Često začno zavidati mirno družinsko srečo drugim. Pot, ki drži do zavisti in nevoščljivosti, nato pa do opravljanja in obrekovanja poročenih in neporočenih, ni več daleč. Taki so iz leta v leto vedno bolj nervozni, »živčni«. Neza-doščena, neutešena narava si vedno bolj išče nadomestil, surogatov, ki jih najde v histeričnih izbruhih. Nikoli jim ni nič prav, vedno jim kaj manjka, pogosto so bolni; in res jim nekaj manjka: družinsko življenje, za katero so imeli poklic, a ga niso dosegli. Neporočene sestre, ki so ostale v družini kot tete, so včasih prav težke, nezadovoljne in ostre nasproti mladi gospodinji, ki pride v hišo. »Saj ne zna; jaz bi bolje naredila; prej je bilo pri nas vse drugače; če bi bila jaz na njenem mestu, bi nam šlo bolje.«
Pri vzgoji nečakov in nečakinj je včasih taka teta prav neznosna: lasti si »pravico« do njih, je kar slepo zaljubljena vanje, jih razvaja, jim daje potuho, se v vzgojo vse preveč vmešava, kar povzroča pri starših spore, nezadovoljnost in vročo kri. Nečaki
in nečakinje, ki v mladosti pri teti »pijejo slepo ljubezen v velikih požirkih«, se v poznejših letih navadno tet »otresejo«, stopijo na stran staršev, prično še sami udrihati po »stari, avšavi teti« in kmalu je pozabljeno in v ozadje potisnjeno vse, kar je družini skozi vse življenje dobrega storila. To je včasih tudi vzrok, da se neveste boje stopiti v družino svojega ženina, če so v hiši neporočene sestre.
Reči pa moramo, da je število takih, kakor smo jih pravkar navedli, sorazmerno zelo majhno; veliko več je dobrih tet, ki so pravi blagoslov za vso hišo. Kdo bi preštel žrtve, ki so jih doprinesle za bolne, onemogle in ostarele starše, ki bi zanje mlada gospodinja ne mogla tako dobro poskrbeti in jim postreči, kajti kot žena in gospodinja ima tudi druge dolžnosti,ki ji jemljejo čas in telesne moči. Koliko truda so take neporočene tete ali strici vložili v dom svojega brata, svoje sestre ter njihovih otrok! Z domom so rasli in živeli, za dom so garali in ostareli, za srečo družine svojega brata ali sestre so se vsega dali, medtem ko se jim sreča lastne družine nikoli ni nasmehnila.
Povsem drugačno pa je življenje tistih, ki so se prostovoljno odrekli zakonu, sc navdušili za »celibat« in živijo življenje neporočenih v samskem stanu. Na raznih področjih delajo kot samostojne delavke v gospodinstvih, v industriji, obrti, kmetijstvu; v upravni službi kot uradnice in uradniki; vzgajajo kot učiteljice, vzgojiteljice, profesorice; zlasti pa pomagajo po hiralnicah, sirotišnicah, bolnišnicah, klinikah v zdravstveni službi, kar je ženskemu srcu najbliže in kar je za neporočene najboljše nadomestilo za lastno družino, kateri so se odrekle prostovoljno, da bi se mogle za človekoljubne namene do konca razdati.
Taki so vse kaj drugega kakor čmerni, zadirčni, nervozni ali sebični. V njihovem srcu ni prostora za melanholijo ali otožnost, pa tudi ne časa za taka boleča razmišljanja. Dolžnost, ki so se ji posvetile, in potrebe bližnjega, so tako velike, da izpolnijo vsa pričakovanja človeka, ki je za vse dobro navdušen.
Poznavalci življenja pravijo, da je več srečnih med neporočenimi kakor med poročenimi; manj razočaranj doživi neporočena kakor poročena od moža in od otrok.
Mlado kmečko dekle, ki ima več kakor samo ljudiskošolsko izobrazbo, je reklo: »Hočem se še kaj naučiti, da se bom v življenju lahko samostojno preživljala in mi ne bo trdba čakati na moža, da bi me .milostno’ preživljal.« Tako gledanje je pravilno. Tudi starši naj bi hčere o pravem času seznanili, da se vse verjetno ne bodo mogle poročiti, in jim hkrati omogočili, da bi se izurile, izučile ali izšolale v poklicu, ki bi jim bil za samostojno življenje najprimernejši. Take neporočene, ki so že prej na vse to mislile, ne bodo čmerne, mrke, <nad svetom razočarane »stare device«, temveč vedre, vesele, pogumne in, čeprav že upognjene in sivih las, po srcu še vedno »mlada dekleta«, ki jim je življenje dalo veliko lepega in srečnega.
Delo neporočenih v svetu je vsekakor večje, kakor bi površen opazovalec na prvi pogled mogel videti. Kdo bi preštel vse, ki po raznih človekoljubnih ustanovah skrbe za bolne in potrebne, lajšajo gorje, rešujejo življenja? Katera statistika bi mogla zbrati in zapisati vse napore neporočenih, da so narodom prinesli kulturo? Zgodovina ima veličastne dokaze z vseh področij znanosti in umetnosti, ki so bogatila svet, slavna imena učenjakov in umetnikov, med katerimi je velik del neporočenih.
Dr. Anton Trstenjak (Dalje)
CE SE UMETNIKI BAVIJO Z ŽIVINOREJO
Jean Louis Barrault in njegova žena, francoska igralka Madeleine Renaud, imata skupnega konjička: ukvarjata se na svojem posestvu z živinorejo. V hlevih je pa takoj videti, da sta lastnika umetniško navdahnjena.
Vse krave imajo gledališka imena kot so Antigona, Kleopatra, Ifigenija, Helena in Evridika, prašiči pa imena iz bajeslovja, kot na primer Bakhus, Pluto, Minotaurus, Penelope. Kljub temu pa ne deklamirajo klasičnih verzov, ampak mukajo kot vse druge krave.

P * | * 5 * /\ * N * O * B * R * /\ * N * J * E
STALE POPOV:
Tole paša
(Nadaljevanje in konec)
Ta dva sta se z naperjenima puškama zagnala v smeri, kjer so lajali psi.
Ni minilo niti deset minut, ko so se po poti, po kateri je bil prišel ded Jovan, vrnili vojaki z nekim kmetom pred seboj, ki je vodil mulo z dvema torbama in s sekiro na sedlu.
— E, glejte, še en komit, — je spregovoril Taško, ko ga je zagledal in spoznal Bojka Palentzova, najstarejšega sina deda Jovana.
— Kam pa tako, he, komit, z dvema torbama? — je skočil predenj onbašija in ukazal, naj snamejo in preiščejo torbi in samega Bojka.
Ves zelen se je Bojko zazrl v Trajka in težko vzdihnil, ko je gledal, kako ta pokvarjeni kristjan služi Turkom za ubogi dve liri na mesec, in zaškripal je z zobmi.
— No, odrl te bom kot jarca pri striženju, samo če mi kdaj padeš v roke — je pomislil Bojko, očitno iznenaden, da je naletel na hajko ravno, ko ne bi smel.
In zares se je Bojko znašel v težkem položaju. V torbah so razen dveh pogač, kakih dveh kokoši in pite našli preganjalci tudi dve oki1 tobaka, oko sladkorja in oko žganja. In ko je stresel onbašija vse te reči na travo in samo z očmi pokazal nanje Bojku, je ta povesil oči in spregovoril:
— No, to je zdaj. — Toda spet se je začel braniti. — Za starega, — je rekel, — sta hčerki umesili vsaka po eno pogačo in mu naredili tudi pito, jaz pa sem rekel, da mu prinesem tobaka in žganja, star je, da se okrepča.
— Ha-ha-ha! — se je samozadovoljno zasmejal onbašija. — Dobro hraniš svojega ovčarja, mašala, dobro. Ob takem jelu bi šel tudi jaz za ovčarja, pri moji veri da. Ali imaš nas Turke za take norce?
Bojko se je nekaj opravičeval, čeprav ni videl nobene možnosti za opravičilo.
— Glej no, glej! — se je zadrl onbašija. — Miži, Hasan, da ti bajam, kot pravite vi, neverniki. Komu lažeš v obraz, ti pes? Kot da smo mi sesali z ušesi, da nam tako lažeš, — se mu je divje zagledal v oči, in kot je dal prej dedu Jovanu brco v ledja, je dal zdaj Bojku še hujšo med noge, tako da se je Bojko, čeprav je bil silen, mlad, zagrabil za udarjeno mesto in se zvijal na travi zraven deda Jovana.
— Ehe, povej, kje so komiti, in ne prodajaj tu laži! — se je zdaj zadrl onbašija, ki se je spremenil v zver in začel z obema nogama zapovrstjo brcati oba, Bojka in starega Jovana.
Bojko je začel kričati na vse grlo, da je odmeval ves gozd. Še listje na bližnjih
bukvah je zadrhtelo, toda onbašijevo srce ni zatrepetalo.
In ravno ko je rekel vojakom za krepelce, da ga ne bi od brcanja bolele noge, se je razlegla salva iz petih ali šestih pušk in besno bričanje od stene nad vodnjakom.
— Lbbre! A-a-a-a! Držite jih, pse!
V hipu so se vojaki razbežali po praproti navzdol ter pustili onbašijo, Trajka, Taška in enega vojaka, da so krilili in opletali z rokami in nogami in se valjali v blatu pod vodnjakom ter stokali in škr-tali z zobmi kot prej Bojko in Jovan. Tisti, ki so zbežali, šo se zbrali spodaj na Ta-novem grobu. »Le kaj se je zgodilo, le kako se je zgodilo in kdo je bil to, ki je napadel vojsko opoldne ... « so ugibali. Komaj so si opomogli.
— On je, kdo drug naj bi bil! Tole z
Bili smo takrat dečki v starosti, ko še nismo mogli razumeti, zakaj so na svetu tudi skromni ljudje, ki najdejo smisel in cilj življenja tudi na mestu v ozadju, kamor jih je postavila usoda; da more tako življenje v senci prav tako služiti svetlobi prav kot vse tisto, ki se blešči v njenem svitu.
Takrat še sami niso vedeli za tisti dolgi most, ki vodi od sanj do dejanja, od želje in volje k resničnosti. Jaz sem takrat med poukom risal svoje učitelje, v prostem času sem pa z barvno skrinjico v žepu pohajali po gozdovih in travnikih in že sem videl samega sebe kot velikega slikarja, ki iz Monakovega piše svoji materi več strani dolga pisma o verigi uspehov, ki jih noče biti konec. Poleg mene je se-nel nekdo, ki se je pisal Luis; namesto da bi izdeloval svoje domače naloge, je po več ur na dan prečepel doma v uti kegljišča in stružil glave iz gipsovih blokov, s knjigo o Michaelangelu poleg sebe.
In moj drugi sosed, Konrad po imenu, ki so ga najbolj privlačevale tehnične reči, je na čelno stran vsakega svojega zvezka zapisal: Konrad Manda, vrhovni inženir Tvornic ob Tigrisu ...
In tako je šlo naprej od vrste do vrste, od prve klopi do zadnje. Morda bi bilo treba izvzeti le dva odličnjaka, ki sta menila, da obstoji raj zgolj v učenju; sicer pa ju itak nihče ni maral. Naša srca so pač bila tako polna Velikih načrtov, da naše oči pri tem niti niso opazile številnih stopnic, ki po strmi in ozki poti vodijo navzgor k popolnosti.
družino, — je pojasnil Stojan Meglenec, ki je ostal z njimi. In poslali so dva vojaka, da sporočita mulazimu in muduru v Vitolišto.
Zdaj pa so se okrog Jovana in Bojka zbrali Toletovci, kot prej onbašija z vojaki, in se po kratkem pogovoru sporazumeli.
— Kaj pa bomo počeli zdaj? — je začel tožiti ded Jovan. — Jutri nas bodo ti psi obesili.
— E, naj nas obesijo ali zakoljejo, to je zdaj, — je odgovoril Bojko. — Kot da bi nas pustili žive, če ne bi bilo tega? To nam je usojeno in trpeti moramo. Samo. eno mislim, oče — se je obrnil k Jovanu.
— Zame ni vrnitve, če me sprejme Tole s svojo družino, si bom obesil puško tudi jaz in jo nosil, dokler mi bo Bog dal.
— E, le obesi si jo, kaj bi drugega, je globoko vzdihnil starec. Tako je Tole povečal svojo četo še za enega borca.
i Turška utež.
»Prikolica« je bil pravzaprav zaničljiv skupni priimek za vse, kar je bilo nevaž-nega poleg in okoli nas. S tem nelepim priimkom smo označevali vse pomožne profesorje, s posebnim veseljem pa našega su-plenta i(mladega profesorja) za matematiko in naravoslovje, doktorja Ambroža Ktvokala.
Prvikrat se mi je ta »prikolica« dr. Ambrož Kwokal zameril takrat, ko me je moji materi — pohvalil. Bil je eden izmed tistih osovraženih »dnevov za starše«, ko je moja mati letala od profesorja do profesorja, da v vedno novih inačicah dobi potrdilo za to, da sem jaz glede znanosti in vednosti popolnoma brezupna, nepojmljivo žalostna prikazen, povrh tega pa tudi spričo mojega obnašanja ni nobenih izgledov, da bi postal sicer neveden, a vendarle dostojen član človeške družbe. Ko je tako zdelana in užaloščena prišla moja mati h Kvvokalu, si je ta izmislil nekaj »prav posebnega« ... Že pri konferenci je bil izvedel, kdo so najbolj brezupni kandidati in glej, prav tem je hotel pomagati. Izbral si je med njimi peterico najslabših — med njimi sem bil tudi jaz — in nas začel na vse pretege hvaliti. Tako me je v očeh matere, ki ji je višja matematika bila španska vas in je tudi itak iskala kakršnakoli rešilno bitko, naredil za matematični talent — čudežnega otroka, skorajda genija!
Mnogo mora prestati človek, ki se mu prisojajo darovi, katerih nima, a kaj vse sem šele moral prestati jaz, ko sem kljub prisojeni mi matematični genialnosti, pri-
hajal domov vselej z redom »zadostno« v računstvu! In kakšno nebogljeno človečc sem moral biti, da sem celo v svojem »najboljšem predmetu« komaj zdeloval; z nebes roditeljskega čislanja sem pa globoko padel, ko sem nato celo v matematiki zdrknil na »nezadostno««. V risanju, nemščini, telovadbi sem pa bil »prav dober« — toda: risanje je bilo zame zabava, nemško zna tako ali tako vsak; in telovadba: imel sem pač starše, ki so bili dobro raščeni in trdnih udov, torej tudi to ni bila prav nič moja zasluga. »Je pravcati matematični genij, in glej ga zlomka, gre in pade prav na realki«, je dejal moj oče pričakujoč, da bom jaz ob teh besedah ves skrušen.
Če me je »prikolica« s svojimi hvalnicami skoraj spravil v smrt, je našo peto-rico pripeljal na rob obupa — vendar vse to ni nič proti temu, kar je s tem nakopal sam sebi?
Iznajditeljski darovi vseh naših iznajditeljev so bili usmerjeni samo k enemu cilju. Ta je bil: dr. Ambrož Kwokal — in od takrat naprej so mu zagrenili vsak trenutek življenja.
Ko je zjutraj stopil v razred, je naletel na strašno zmešnjavo. Ponižno se je vse-del za kateder, odprl razrednico in hotel vanjo vpisati začetek ure. Toda s peresa je kanila na list debela kaplja črnila. Posušil jo je s pivnikom, poro še enkrat pomočil v črnilnik in ponovilo se je isto. Sedaj ni mogel ure več vpisati, ker je ves list bil popackan. Glavni inženir Tovarn ob Tigrisu je bil pred začetkom ure namazal pero v maslu svojega obloženega kruhka, ki je bil sicer namenjen za malico.
Nekega dne je začelo s stropa kapljati na »prikolico«. Obrisal si je mokroto s preče. Toda kapljalo je' naprej. »Prikolica« se je dobrodušno nasmehnil. Razred je tulil od veselja.
»Počakal bom, dokler ne utihnete ...« je dejal »prikolica«. »V Rusiji, v ujetništvu v Sibiriji, sem se bil naučil čakanja.«
Nič ni pomagalo, da je marsikateremu že postajalo neprijetno. Naprej so padale kaplje s stropa. »Prikolica« je pogledal kvišku in si pogladil svoje goste brke, na katerih je bilo zjutraj večkrat opaziti bele lise, ostanke mleka, ki ga je bil zajtrkoval. Nad njim je visela električna žarnica, kot vedno. Od te žarnice je kapljalo, prav tisti hip je vodna kaplja padla Kvvokalu v oko. S tihim glasom je prosil, da žarnico odstranimo. Nenadoma je planil ves razred pokonci, čeprav je bil prej samo eden, ki je bil pred uro odvil žarnico, jo potisnil v vodo in tako potegnil ven žarilno krono; pri tem se je notranjščina steklene hruške sama napolnila z vodo. Nato jo je pritrdil nazaj na staro me-(Koncc na 8. strani)
ERICH LANDGREBE:
Doktor Ambrož Kvvokal ali »prikolica"
JULES VERNE:	78
Potovanje na
Luna se je veličastno pomikala čez nebesni svod. Še nekaj stopinj, pa bo dosegla tisto točko, kjer se bo srečala s kroglo. Bar-bicane je po lastnih opazovanjih izračunal, da bo pristal na njeno severno poloblo, kjer sc raztezajo neskončne planjave in kjer so gore redke. Če je zrak na luni res nakopičen po dolinah, kakor so mislili, potem je bila ta okoliščina za nje zelo ugodna. — Sicer pa, je pripomnil Michel Ardan, je raven svet za izkrcanje veliko priprav-nejši, kakor gorat. Prebivalec lune, ki bi priletel v Evropi na Mont Blanc ali v Aziji na vrh Himalaje, bi se ne mogel preveč pohvaliti s pristajališčem!
— Razen tega, je dodal kapitan Nicholl, bo na ravnini krogla takoj mirno obležala, na gorskem pobočju pa bi se začela trkljati navzdol ko plaz in ker nismo veverice, nam bi slaba predla. Zato smo lahko kar zadovoljni.
In res je kazalo, da se bo drzni podvig popolnoma posrečil; vendar je Barbicana nekaj skrbelo. Ker pa tovarišev ni hotel vznemirjati, ni črhnil nobene.
Dejstvo, da je krogla letela proti severni lunini polobli, je namreč dokazovalo, da je med potjo svojo smer nekoliko spremenila. Matematično natančno preračunan
strel bi moral namreč pognati izstrelek naravnost v sredino lunine plošče. Če kaže drugače, potem je krogla morala iztiriti. Zaradi česa? Barbicane si ni mogel predstavljati zakaj in tudi ne ugotoviti, kolikšen je bil ta odklon, ker se ni imel pri računu na kaj opirati. Vendar je upal, da to ne bo imelo drugih posledic, kakor da bodo pristali na zgornji rob lune, ki je za pristanek najbolj pripraven.
Zato Barbicane tovarišev ni maral plašiti in se je zadovoljil s tem, da je luno po-gostoma opazoval in skušal ugotoviti, Če se smer krogle kaj spreminja; kajti, če bi krogla zgrešila cilj, zletela onkraj lunine krogle in padla v medplanetni prostor, bi se znašli potniki v strašnem položaju.
V tistem hipu luna ni bila več podobna ravni plošči ampak je že odgrinjala svojo poloblo, če bi sonce tedaj poševno posijalo nanjo, bi sence razodele visoke gore, ki bi se s svojo neosvetljeno platjo jasno odražale od ostale površine. Pogled bi sc lahko poglobil v sevajoča žrela vulkanov in sledil tistim čudnim žlebovom, ki pre-prezajo neskončne planjave. Zdaj pa je silen blesk vse obrise in površinske razlike zabrisal. Komaj si razločil tiste velike lise, ki dajejo luni videz človeškega obraza.
— Obraz? je dejal Michel Ardan; pa naj bo! Ampak žal mi je za ljubeznivo Apolonovo sestro, da je ta obraz tako kozav!
Odkar so se potniki cilju tako približali, niso otl tega novega sveta več odmaknili
oči. V duhu so že potovali po neznanih pokrajinah. Plezali so na visoke vrhove in lezli na dno širokih kotanj. Zdelo se jim je, da vidijo tu in tam Šima morja, komaj zastrta z razredčenim zrakom in struge rek, ki jim dovajajo vodo iz gora. Sklanjali so se nad prepadi in prisluškovali utripom tega nebesnega telesa, ki ga v samoti praznega prostora zagrinja večni molk.
Zadnji dan jim je ostal v posebno živem spominu. Zapomnili so si vse najmanjše podrobnosti. Čim bil j so se bližal i koncu potovanja, tem bolj se jih .je loteval nemir. Še veliko bolj pa bi bili vznemirjeni, če bi vedeli ,kako močno se je hitrost krogle zmanjšala. Zdela bi se jim popolnoma nezadostna, da jih privetle do cilja. Kajti tedaj ni imela krogla že skoraj nobene teže več. Težnostna sila je stalno pojemala, dokler ne bi popolnoma ugasnila na črti, kjer se lunina in zemeljska privlačnost izravnavata in dosežeta prečudni učinek, da telesa izgube težo.
Kljub svoji zaskrbljenosti pa Michel Ardan ni pozabil pripraviti kosila z Običajno točnostjo. Jed jim je teknila. Kaj je okusnejše od takele kocke za juho, ki jo razredčiš in skuhaš na plinu! In kje je kaj boljšega, kakor je meso v konservah! Nekaj kozarcev dobrega francoskega vina je dalo kosilu še večji sijaj. Michel Ardan je ob tej priliki pripomnil, da morajo vinogradi na luni roditi zelo žlahtna vina, ker jih ogreva tako vroče sonce — seveda, če ima
luna sploh kaj vinogradov. Za vsak primer je previdni Francoz spravil v svojo prtljago nekaj sadik vinske trte iz pokrajin Me-doc in Gote d’Or, na katere se je prav posebno zanesel.
Aparat »Reiset et RegnauR« je še vedno brezhibno deloval. Zrak je ostal ves čas popolnoma čist. Kalijevemu hidroksidu ni ušla nobena molekula ogljikove kisline in kisik je bil po mnenju kapitana Nicholla »odlične kakovosti«. V krogli je bilo nekaj vodnih hlapov, ki so se s tem umetnim zrakom zmešali in ga ovlažili; marsikatero stanovanje v Parizu, Londonu ali New Yorku in marsikatera gledališka dvorana ni tako dobro prezračena.
Pravilno proizvodnjo zraka pa je bilo treba zagotoviti s pazljivim vzdrževanjem aparata v dobrem stanju. Zato je Michel vsako jutro pregledal odtočne regulatorje, preskušal pipe in uravnaval vročino plina s pi-rometrom. Dotlej je šlo vse dobro in potnikom je začel po zgledu častitega J. T. Ma-stona trebušček tako naraščati, da bi jih nihče več n spoznal, če bi ostali zaprti v krogli še nekaj mesecev. Skratka, godilo se jim je ko piščancem v kletki. Redili so se.
Barbicane je včasih pogledal skozi lino in opazoval »pasjo prikazen« in razne predmete, ki so jih zmetali skozi okno in so zdaj kroglo vztrajno spremljali. Kadar je Diana zagledala Satelitove ostanke, je začela turobno tuliti. Vse zavržene stvari so bile videti tako negibne, ko da bi ležale na trdnih tleh.	(Dalje piih.)
Dokfor Anton Kvvokal ali „prikolica“
(Nadaljevanje s 7. strani)
»Če vam je vsem žal, je itak prav,« je dejal suplent in mirno nadaljeval pouk.
Za nekaj dni je bilo naše veselje ska-ženo. Nato je zopet nekdo v zadnji klopi bral knjigo. Tega Kwokal ni trpel. Planil je proti storilcu, v tem trenutku pa je knjiga, ki jo je bil njen bralec izpustil, šinila v zrak in bingljala pod stropom; naš iznajdljivec jo je bil že med odmorom pred uro privezal na tenko gumijasto nit, katere drugi konec je bil pritrdil na strop. »Prikolici« je ta novi čudež vzel sapo, kot vse neumnosti, ki smo si jih izmislili prej in pozneje.
Večkrat se je sicer razburil, toda bolj je bila naša domislica prostaška, toliko mirneje jo je sprejel, a toliko huje je bil ranjen v srce. V popolni tišini je zadeva potekla nekega jutra, ko je skozi špranjo njegove pisalne mize prilezla kruljava muha brez kril. Pomedel jo je z roko raz mizo. Toda pri priči je prilezla druga, nato tretja in tako naprej po vrsti, vse na istem mestu.
»Prikolica« nas je premeril z neskončno dolgim pogledom, enega za drugim. Toda ne kot da bi hotel ugotoviti storilca, to mu je bilo menda danes, kot vselej, popolnoma vseeno, ampak kot da bi nas hotel vprašati, ali se zavedamo, kaj pomeni biti brez kril kot te trpinčene živalice. Muhe brez kril niso mogle preko roba, zato so sc trudoma vlačile sem in tja po Kwoka-lovi mizi, pri tem pa je on najbrž bolj trpel kot mučene živalice.
Take in podobne reči smo uganjali nekaj mesecev, do poletja. Prišel je veliki poletni izlet. Mi smo šli na izlet s »prikolico«, ki nam je pri tej priložnosti razlagal na prostem rastlinstvo. Bil je že hladen večer, ko smo ob obali jezera izvedli še bitko morskih razbojnikov. Stali smo v čolnih in divje opletali naokoli z vesli, tulili, žvižgali in renčali.
»Prikolica« je sedel na obrežju in zdelo se je, kot da nas smehljaje opazuje, natančno tega niso mogli videti, sicer pa tudi sedaj, kot ponavadi, se nismo menili
sff.Sekerka
KLAGENFURT lO.-Oktoberstr.
(neben Kino Prechtl)
MOBELHAUS
STADLER
KLAGENFURT
Theatergasse 4
das Uaus dec yute*i iho&el ❖ \Jotkeile:
1.	Riesenausvvahl - liber 100 Ausstattungen
2.	Die beslen und billigsten Mobel Oster-reichs. Hartholzschlafzimmer von S 3.900
3.	Ratenzahlung ohne Aufschlag, ohne Zia-
sen
4.	Zustellung frei Haus mit eigenem Spe-zialauto
GROSSTE AUSWAHL IN:
Polstermobeln, Teppichen, Matrauen; Vorhangstoffe zu sehr malti gen PreUen
S W - MOBEL - VERKAUFSSTELLE
Beratung durch eigenen Archifekfen I
zanj. Brez besede je sedel v senci, ob strani, kot običajno, in kadil cigareto, ker smo mi bili na vodi. Sicer si niti tega ni privoščil. čeprav je to bilo zanj hudo. Bal se je, da bi tudi mi začeli takoj kaditi za njim.
Nato pa se je vse strahotno naglo odigralo. Glavni inženir Tovarn ob Tigrisu, je, zadet po udarcu z veslom, brez glasu omahnil v vodo. Medlo svetleči cigaretni ogorek »prikolice« je ugasnil, ko je ta planil z. glavo naprej v vodo, kar oblečen. Preden smo mi prišli prav k sebi, je on že imel na suhem Konrada Mando, ki je — še vedno omamljen od udarca — visel v njegovem naročju kot vreča brez življenja. Mi nevarnosti niti doumeli nismo. Kot neskončno bedasta čreda koštrunov smo
stali pred sopihajočim profesorjem. Večer je bil že zelo hladen.
»Jaz ne vem, kdo ga je udaril in naj nihče tega ne zve« je dejal Kvvokal. »Pa saj to itak ni važno. Pomagajte mi sedaj ga odnesti v hišo. Zebe me. In Manda se bo prehladil«. Pri tem je »prikolico« prijel kašelj.
Kot je ugasnil njegov cigaretni ogorek v vodi, tako je ugasnil on sam. Najprej osem dni nismo imeli matematike in naravoslovja, nato pa smo nekega dne stali, premrznjeni in prestrašeni kol takrat ob jezeru, ob njegovem grobu, na čigar gomili so se zgrinjale rože, da bi jo skoraj zakrile. Vsak izmed nas je žrtvoval svoj poslednji groš.
Maturo smo naredili šele nekaj let kasneje. Ampak v tem trenutku smo se naučili več kot v osmih letih našega srednješolskega pouka.
MLADINA PIŠE
Hiti
Ko se je v jeseni začela šola in smo zopet zasedli že znane nam klopi, smo zvedeli, da bomo napravili v tem šolskem letu študijski izlet na Dunaj. G. profesor so nas opozorili, naj že kar pridno zbiramo denar za na Dunaj. Vsak se je nasmehnil; saj je še pol leta časa. Vendar je čas hitreje potekel, kot smo si mislili. Minila je zima in prijezdil je Sv. Jurij v deželo. Razsipaval je cvetlice in za njegovimi stopinjami je zacvetela narava. Prišel je mesec maj in z njim naš izlet.
Zadnji dan pred izletom nas je minilo vse veselje do učenja in smo nestrpno čakali, da je bil konec pouka.
V nedeljo zjutraj 10. majnika smo se ob pol treh popoldne odpeljali proti Dunaju. Vreme ni bilo baš najboljše, čeprav je bilo oblačno, smo bili vsi dobre volje ter smo prepevali in opazovali naravo, ki nas je spremljala vsa lepa in polna sladkega vonja. Brzeli smo mimo Gospe Svete in vojvodskega prestola; videli smo tudi Malenško goro, kjer izkopavajo keltske in rimske spomenike in kmalu smo bili v št. Vidu na Glini. Ko se je vlak zopet premaknil, se nam je nato pokazal v vsej svoji mogočnosti grad Visoka Ojstrovica (Hochosterwitz), nekoč slovensko gradišče. Vozili smo se mimo industrijskih mest ob umazani reki Muri. Judenburg, Knittel-feld, Bruck, Leoben, Veitsch in Miirzzu-schlag so bile naslednje postaje. Ko smo se povzpeli na Semmering, je bila že tema. O-polnoči je zavozil vlak na južni kolodvor na Dunaju. Glavno mesto se nam je tako najprej prikazalo v svojem nočnem sijaju. Cerkev sv. Štefana je bila razsvetljena od vseh strani z mogočnimi žarometi. S tramvajem smo se odpeljali v mladinsko zavetišče. Tam so nam odkazali prostore. Prvič smo videli enonadstropne postelje. Bili smo trudni in kmalu smo trdno zaspali.
Naslednje jutro nas je po zajtrku voditeljica seznanila z vsemi stvarmi, ki si jih bomo ogledali v teku tedna. Nato smo se peljali s tramvajem do državne zakladnice. Kar nismo se mogli načuditi tramvajem. Toliko jih je bilo, da jih še prešteti nismo mogli.
VELIKA IZBIRA
GOTOVE BLUZE,
BLAGO ZA LETNO OBLEKO PERILO IN NOGAVICE
L. Maurer
KLAGENFURT, ALTER PLATZ 35
LINDENHOF VELDEN a/W. S. - VRBA
išče TRAKTORSKEGA VOZAČA, ki zna tudi vsa ostala poljedelska opravila. VISOKA PLAČA, urejen prosti čas.
patnac^a i/acce</aU!
Theresienthaler-tkanina pri
Imeli smo svojega vodiča, ki nam je vse razlagal. V zakladnici smo si ogledali cerkveni in posvetni del. V cerkvenem delu so bila mašniška oblačila, kelihi, križi. V posvetnem delu pa so bile krone iz čistega zlata, križi in zibelka vojvode Reichstiitt-skega, razni grbi, meči in viteške opreme. Vse to je vredno veliko denarja, toda ker so ti predmeti priče zgodovine, država noče ničesar prodati. Na Dunaju je mnogo lepih vodnjakov, ki pa ne služijo oskrbi mesta z vodo, ampak so mu zgolj v okras. Ponavadi jih krasijo lepi kipi rimskih božanstev, vil in pravljičnih osebnosti.
Dospeli smo do parlamenta, V tem poslopju je bila pred leti izglasovana in potrjena državna pogodba. Pred parlamentom je velik kip boginje Palade Atene, ki predstavlja modrost. Ta kip zdaj popravljajo.
Številni vitki stebri iz. gladkega marmorja nosijo mogočno stavbo. Če se ne spoznaš, se lahko med njimi izgubiš. Toliko sob in vse krasno poslikane. Ogledali smo si dvorane, v katerih se shajajo ministri in druge pomembne osebe. Med vojno je 'bil parlament poškodovan, vendar so ga sedaj že popravili. Zborovanja se ponavadi vrše v novi dvorani. Zanimalo nas je, kdaj vedo ljudje, da je zasedanje v parlamentu. Voditeljica nam je povedala: kadar so zastave pred parlamentom, je to znak, da se vrši zborovanje. — Nato smo se podali v gostilno, kjer so imeli za nas pripravljeno kosilo.
Po kosilu smo obiskali minoritsko cerkev (Minoritenkirche). Ta gotska cerkev je znamenita tudi zaradi tega, ker ima vsako okno drugačno podobo na steklu. V tej cerkvi je pridigoval znani frančiškan Abraham a Santa Clara. V tej cerkvi je zelo krasna slika, ki jo je ustvaril Leonardo da Vinci. Ta slavni umetnik je naslikal zadnjo večerjo. Navadno slikajo Judeža Iškarjota ob koncu mize. Na tej sliki pa sedi v bližini Jezusa in drži mošnjiček denarja v roki.
Zelo znana stavba na Dunaju je Narodna knjižnica (Nationalbibliothek). V njej je na tisoče knjig v raznih jezikih. Te knjige so na razpolago vsakomur. Kdor hoče čitati te knjige, jih mora prebirati tam v čitalnici, ker na dom jih ne posojajo.. Strop je zelo lepo poslikan in tudi na stenah so lepe freske.
Najbolj znana cerkev na Dunaju je stolnica sv. Štefana. V vojni je bila zelo poškodovana, posebno stolp. Oltarji pa so ostali celi. Velik del cerkve je pogorel. Zaradi premočnega nihanja vrha, vdelavajo zdaj v stolp od vrha do tal železne droge,
Strokovna trgovina za umetne cvetlire. mirte in damske klobuke
KLAGENFURT. Alter Plati 34
ki naj bi držali ves stolp v ravnotežju. Notranjščina cerkve je lepa in tudi orgle so v dobrem stanju. Hoteli smo si tudi ogledati njen največji zvon »bumarico«, pa zaradi zidarskih del, ki so jih takrat vršili, nismo smeli v stolp.
(Konec prihodnjič)
KRATKE VESTI
Gospodarsko prebrisanost je pokazal Rafael Trujillo, diktator Dominikanske republike v Južni Ameriki. On nudi izgnanim diktatorjem drugih južnoameriških držav politični azil. Tako sta se k njemu zatekla bivši argentinski diktator Juan Peron in pregnani diktator Kube Fulgencio Batti-sta. Nudi jim poleg tega še hrano in stanovanje najbolj luksuzne vrste;. Za to pa zahteva 1 ()()() dolarjev na dan (26.000 šil.). Pravijo, da si Peron že išče kak drug, cenejši azil.
Na mejnem prehodu pri Podkloštru je policija ujela 12-lctno šolarko Vero Klause, hčerko nekega direktorja na Dunaju, ki je bila pobegnila z doma s potnim listom svoje starejše sestre. Dobili so jo na vlaku, ki je prihajal iz Italije. Pri zaslišanju je izjavila, da je bila šest dni »pri nekem prijatelju v Benetkah«.
20 mož z maskami je vdrlo v krajevni zapor v mestecu Poplarville v Ameriki in odvedli so nekega 23-letnega zamorca. Krajevni policijski predstojnik ali »šerif« in njegov pomočnik sta bila prav v tistem času na obedu. Zamorec je bil obtožen, da je poskušal posiliti neko belo žensko. Kljub obupni obrambi so ga neznanci odpeljali v neznano smer in domnevajo, da so ga linčali, to je pretepli do smrti. V južnih predelih Združenih držav je sovraštvo med belo in črno raso sila ostro in ta novi incident kaže, da okrutna tradicija Ku-Kluks-Klana še ni zamrla. Ta organizacija je imela tajne sestanke in je ponoči hodila zavita v rjuhe in kapuce, z zastrtimi Obrazi ter teorizirali prebivalstvo. Ameriška zvezna policija je poslala poseben oddelek, ki je izsledil storilce vdora v zapor.
GHiztfsiaaKneiEinsBsiiiHiasBESsiaiiis* ZNAKI ZA OCENO FILMOV: I = priporočljiv za vse; la = priporočljiv za odrasle in zrelejšo mladino; II = za vse; III = za odrasle in zrelejšo mladino; IV = le za odrasle; IV = za odrasle s premislekom; IVb = za odrasle z resnim premislekom; V = odsvetujemo; VI = odklanjamo; + ga priporočamo; + + film je res vreden, da si ga ogledamo.
PLIBERK
Sobota in nedelja, dne 6. in 7. VI. 1959: I>er Arzt von Stalingrad (IVa). — Torek in sreda, dne 9. in 10. VI. 1959: Die Pariserin (VI).
ŠT. JAKOB V ROŽU
Sobota in nedelja, dne 6. in 7. VI. 1959: So lange noch die Rosen blUh’n (III). — Sreda, dne 10. VI. 1959: Die sich verkaulen (IVb).
BOROVLJE
Sobota, dne 6. VI. 1959: Und immer lockt das Weib (VI). — Nedelja, dne 7. VI. 1959: Der Schiller vom Trutzbcrg (II). - Torek, dne 9. VI. 1959: In Ham burg simi die Nachte lang (IV). - Četrtek, dne 11. VI. 1959: Im Schatten der Guillotine (III).
ENOOSNI PRIKLOPNIKI, osi za priklopnike, platišča, vzmeti in obroče, dobavlja rabljene in poceni AUTOVERVVERTUN G RUMVVOLF, Klagenlurt, Flatschacherstrasse 18.
Trgovska hiša kvalitetnega blaga
LODRON
Zavese, preproge, tekači, prešite odeje, žimnice, posteljno perilo, ležalni stoli, talne obloge, posteljno perje.
Villach - Beljak, Ledcrergasse 12
RADLNAVR
BELJAK - VILLACH