Ženevske novice
št. 45
december 2008
ŽENEVSKE NOVICE
GLASILO ZDRUŽENJA ŽENEVSKIH SLOVENCEV
(Bulletin de I'.Association des Slovenes de Geneve)
Številka 45	leto XVII	december 2008
VSEBINA:
Uvodnik	3
Intervju z Janezom Merčunom	4
Luštkana štimunga	6
Obisk predsednika RS v Ženevi	7
Koncert ob zaključku slovenskega predsedovanja
Evropski uniji
III. Konferenca slovenskih arhitektov in gradbenikov	8
Prišlek doma	9
Mladi Palestinci	10
Slavje v Hunenbergu	12
Romanje v Einsiedelen	13
Žalostna zgodba, ki ji ni videti konca
Tabor slovenskih otrok	14
Na praznovanju 500. obletnice Trubarjevega rojstva
v Velikih Laščah je bila tudi švicarska delegacija iz
Lützelflüha	15
Srebrna	16
Tišina
Novice od tu in tam	17
Esperanto in Anitina potovanja po svetu	18
Fotografije
Naslovnica: Risbice so prispevali Skay Fasano, Tim in Mark Sterckx.
Fotografije so prispevali: Urad predsednika RS (agencija BOBO), Eva Dimčovski, Sonja Montanini,
Živa Tavčar.
UVODNIK
Dragi člani Združenja!
Konec leta je čas, ko se ozremo nazaj in naredimo inventuro. Naše Združenje je v tem letu dobilo nov
odbor, ki se po svojih najboljših močeh trudi izpolniti vaša pričakovanja in predvsem osnovni namen
Združenja, ki je ustvarjati in ohranjati živo povezano skupnost Slovencev, ki živimo v francoskem delu
Švice in bližnji Franciji.
Program, ki smo si ga zastavili, ni imel namena vnašati velikih sprememb, saj menimo, da je ustaljeni
ritem naših prireditev kar pravšenj: pomladanski piknik in novoletna večerja, vmes pa še kakšno
srečanje. Menim, da sta lepota in uspeh teh dogodkov ravno v tem, da vsakdo prispeva del sebe.
Piknik, na katerega vsakdo prinese nekaj iz domače kuhinje, nas povezuje že v misli na skupnost pri
pripravi hrane in ko so vse dobrote na skupni mizi, postanemo velika družina, ki uživa v tem, da se
snide. Starejši klepetajo, predelujejo preteklost in sedanjost, mlajši pa se podijo za žogo in se
vklapljajo v skupino, prepleteno s slovenskimi nitmi. Novoletna večerja je bolj slavnostna in obogatena
s kulturnim programom, ki prispeva nekaj slovenskega, mi pa se imamo spet možnost naklepetati v
svojem jeziku.
Med posameznimi člani društva se pletejo osebne povezave preko celega leta ob dodatnih prilikah,
kot je npr. slovenska maša enkrat na mesec v Ženevi. Posebno smo veseli tudi vseh dogodkov, ki nas
povezujejo s Slovenijo. V letošnjem letu nas je Predstavništvo RS pri ZN povabilo na koncert klasične
glasbe in na tradicionalni sprejem ob dnevu državnosti. V Bernu pa smo praznovali dan kulture, ki ga
je organiziralo slovensko Veleposlaništvo. Velika udeležba tukajšnjih Slovencev na teh dogodkih priča
o naši želji, da ohranjamo slovensko bit, ki nas povezuje med seboj in z domovino.
Naše glasilo Ženevske novice tvori tradicionalno rdečo nit naše skupnosti, saj jih vsi z veseljem
prebiramo. Zato jim naša organizacija posveča posebno pozornost glede kakovosti in vključevanja čim
večjega števila vaših prispevkov. Letos se nam ta naravnanost lepo obrestuje, saj ste člani prispevali
precej zanimivih člankov. Dodatno nitko naše povezanosti prispeva tudi spletna stran
www.slovenci.org, ki nudi sprotno informiranje o dogodkih, zanimivih za našo slovensko skupnost.
Preko spletnega omrežja pa nas tudi lažje najdejo tisti, ki nas še ne poznajo in si želijo z nami
vzpostaviti stik.
Ob tem je potrebno omeniti največji slovenski elektronski komunikacijski projekt: nov spletni portal
http://slovenci.si/, ki je nastal letos jeseni. Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu je vanj
vključil vse relevantne partnerje. Portal zagotovo prinaša pomembno povezovalno os med Slovenci po
svetu in matično državo. Tudi naša spletna stran naj bi kmalu postala del skupnega slovenskega
portala.
V začetku novembra je potekal v Bernu koordinacijski sestanek predstavnikov vseh slovenskih društev
iz Švice, Liechtensteina in Predarlskega. Društva, ki so doslej za svoje člane prirejala masovne
prireditve, opažajo, da je njihova dejavnost v zatonu, saj prihaja do osipa članstva. Veliko starih članov
se vrača v Slovenijo, novih pa ni.
Po moji oceni je v ženevski skupnosti Slovencev stanje stabilno. Še več. Vsako leto imamo kar nekaj
novih članov. Na osnovi uradno znanih podatkov sklepam, da je približno polovica tukajšnjih
Slovencev tako ali drugače povezanih z našim društvom. Seveda se vsak posameznik svobodno po
svoji želji odloča za povezavo z društvom. Če slučajno kdo, ki nas še ne pozna, prebira te vrstice, ga v
svojem imenu in imenu vseh članov Združenja ženevskih Slovencev toplo vabim, da se nam pridruži.
Res je, da smo se povezali na nacionalnem temelju, vendar je to samo začetna osnova, na kateri
zraste življenjsko druženje vseh, ki so tako ali drugače povezani z nami. In če nekdo ne čuti potrebe
po iskanju povezave, mu lahko namignem, da nekaj zamuja, kot tudi vem, da društvo izgublja en
kamen v svojem raznolikem mozaiku.
Ob tej priložnosti naj zaželim vsem uspešno novo leto in se zahvalim vsakemu posamezniku za
oseben neprecenljiv prispevek k življenju društva.
Tadej Vengust
INTERVJU Z JANEZOM MERČUNOM
Janez Merčun, ime, ki ga ženevski Slovenci izgovarjajo s spoštovanjem. Razen redkih starejših članov
ga nihče ne pozna. Govori se, da je zelo bogat. V 15 letih ni prišel na nobeno slovensko srečanje, a je
vseeno vsako leto poslal visok znesek na naš račun. Razlog več, da se z Evelino povabiva kar na
kosilo k njemu domov. »Bordeaux ali bourgogne?« je bil njegov odgovor. Z avtom, s kakršnim se
prevaža britanska kraljica, naju je pripeljal pred stanovanjski blok. Malce razočaranja, ker nisva pred
luksuzno hišo, a vseeno pozabiva zapreti usta, ko naju povabi, naj vstopiva v ogromno stanovanje, ki
se razteza čez celotno površino na vrhu stanovanjskega bloka. Rodinov kip tam, vaza Kokoške tu, pa
Kogojev Konj, umetniška platna, o katerih govori z ljubeznijo pa tudi ironijo, ko se spominja anekdot,
povezanih z nakupom umetnin.
Ves čas je z njim v mislih in besedah prisotna pokojna soproga Metka, ki je imela velik smisel za
opremljanje stanovanja. Bolezen je preprečila, da nista praznovala 50. obletnice poroke. Zdaj mu pri
vsakdanjih opravilih pomagata gospodinji. Spoznali sva Slovenko Marijo, ki nam je ljubeznivo
postregla s kavo in domačim pecivom.
Kako to, da tako malo vemo o vas? Nisem tako skrivnosten, kot se misli. Samo grozno sem bil
zaposlen. Imel sem veliko dela in tudi po Metkini smrti je veliko opravkov v zvezi z zapuščino. Letos
imam malo več časa. Po dolgih letih smo se letos dvakrat dobili z gospodom Hacinom, gospodom
Gregorcem in gospodom Logarjem in je bilo prav prijetno. To so naša leta, opravljamo, obujamo stare
čase.
Niste bili v skupini Slovencev, ki je ustanovila Združenje ženevskih Slovencev? Nisem bil niti
povabljen. Že od leta 1984 imam švicarsko državljanstvo. Kot Slovenec sem bil najbrž kje registriran,
vendar nisem vzel slovenskega državljanstva. Predvsem pa nisem imel niti časa.
Vseeno ste vsa leta plačevali visoko članarino. Saj sem vendar Slovenec, s potnim listom ali brez.
V začetku sem bil prepričan, da bodo Slovenci izginili kot Lužiški Srbi, ampak tole z Evropo je čudovita
bodočnost. Evropa bo postala dvojezična, vsak narod bo dvojezičen, uporabljal se bo narodni jezik,
slovenščina, drugi jezik pa bo postala angleščina. Nevarnosti, na katero so nas opozarjali v mladih
letih, da nas bodo ponemčili, danes ni več. Če Slovenci hočemo obdržati svojo kulturo, individualnost,
jo lahko. Zato sem prispeval, mislil sem si, da bo morda kaj zanimivega, čeprav mogoče nisem
prispeval dosti.
Prav z veseljem bi rad omogočil gostovanje Ljubljanskega okteta. Poznam veliko ljudi v Ženevi, ki jih
zanima klasična glasba in bi prišli na koncert. Skušal bi pritegniti tudi domačine in ne samo Slovence.
Pesmi kot so Nocoj pa oh nocoj, Sedem si rož, Na trgu, komponirane pred drugo svetovno vojno, so
čarobne stvari.
Ob peti obletnici samostojne Slovenije sem na pobudo veleposlanika A. Beblerja sponzoriral koncert
kvarteta Tartini in flavtistke Irene Grafenauer. Generalka je bila v mojem salonu, koncert pa v Grand
Theatru in poželi so velik uspeh.
Za svoje sponzoriranje ne pričakujem reklame. Zame so pravi sponzorji vedno anonimni. Sicer gre za
komercialo, jaz pa tega ne maram.
To je izjemno elegantno. Veliko sponzorirate? Rad imam klasično glasbo in sem jo pripravljen
podpirati. Žal mi je, da je Opera v Ženevi izgubila peto mesto v svetu, tudi Orchestre de la Suisse
Romande ni več to, kar je bil. Rad hodim na koncerte v Bayreuth, Dunaj, Luzern, Zürich. Ljudje, ki
imamo denar, vedno upamo, da bomo vložili v novega Mozarta. To je del slave in zadovoljstva,
občutek, da si nekaj prispeval.
Od kod izvira vaša družina? Ljubljančan sem, rojen leta 1931. Oče, dr. Ljudevit Merčun, profesor na
Medicinski fakulteti, je bil prvi moderni diabetolog v Sloveniji. Takoj po vojni je organiziral diabetološki
oddelek na Interni kliniki v Ljubljani in ambulanto za diabetike. Bil je prvi, ki je predpisoval specialne
diete za diabetike. Mama mi je umrla, ko sem imel štiri mesece. Imel sem krasno mačeho, ki mi je
odkrila lepote klasične glasbe in poskrbela, da smo se otroci lepo razumeli. Obiskoval sem klasično
gimnazijo in dve leti študiral pravo v Ljubljani. Leta 1952 so me obsodili in izključili iz vseh visokih šol v
Jugoslaviji. Leto in pol sem prebil v zaporu v Mariboru in nato dokončal študij v Beogradu. Leta 1964
sem legalno emigriral v Ženevo.
V čem je bila srčika tega vašega nestrinjanja s sistemom? Moral bi vam pojasniti malo bolj na
široko. Sem antinacist, antifašist, antikomunist, antisocialist... Sem liberalec v smislu ločevanja od
vseh ideologij. Vedno sem se jim upiral. Verjamem, da je človek svoboden, če se podreja zakonom,
ne pa ljudem.
Leta 1952 sem imel zlatenico in sem veliko bral. Rad sem imel Dostojevskega. V Bratih Karamazovih
je pred legendo o Velikem inkvizitorju poglavje z naslovom Upor. Ko sem ga prebral, sem si rekel, da
človek mora imeti pogum. In sem si to vzel za vodilo. Sem liberalen, pa ne v slovenskem smislu. Ne
strinjam se z nobeno slovensko stranko, ker se mi zdi, da se Slovenija še vedno vrti v starih sporih in
problemih. Šele vaši vnuki bodo naredili iz Slovenije nekaj velikega, ker ne bodo imeli te strašne
zgodovine in se jim ne bo tožilo po obdobju suženjstva, ko je bilo za osnovne stvari poskrbljeno,
svobode duha pa ni bilo.
Kaj je oblikovalo vašega duha? Klasična gimnazija v Ljubljani. Bila je čudovita. V mojem razredu
smo bili tako komunisti, klerikalci kot liberalci. Iz treh oddelkov nas je približno 60 še živih. Vsi smo
naredili izjemno, nadpovprečno kariero. Janko Kos, Borut Lesjak, Igor Ozim, Bogdan Povh, Janez
Lajovic, Anton Drobnič. Ni mogoče, da bi bili vsi tako nadarjeni, takšne nas je naredila šola, ki je iz nas
izvlekla maksimum. Zato se klasiki še vedno dobivamo in upamo, da bo nekega dne spet prišlo do
klasične izobrazbe.
Moj sošolec, fizik Bogdan Povh iz Heidelberga (učenec prof. Peterlina, redni profesor in dekan
Univerze v Heilderbergu in direktor Max Planckovega inštituta, leta 2005 dobitnik najvišje nemške
nagrade za eksperimentalno fiziko, medalje Stern Gerlach), je podal idejo, da bi nekaj naredili za
Slovenijo. Slovenci, ki imamo denar, bi ustanovili fond, iz katerega bi vsak študent, ki je končal
fakulteto in je sprejet na eno od čudovitih univerz, kot so npr. Oxford, Cambridge, Harward in
Princetone, dobil štipendijo. Take štipendije bi bile podeljene vsem, ki so sprejeti na podiplomski študij.
To je čudovita ideja, ki jo bom podprl.
Zakaj ste emigrirali v Ženevo? Diplomiral sem v Beogradu. Vedno sem si želel postati odvetnik.
Menim, da morata biti tako duhovnik kot odvetnik del lastnega naroda, kar pa jaz kot Slovenec v
Beogradu nisem bil. Zaposlil sem se v zastopništvu ameriške kozmetične firme Pond's. Generalni
direktor za Evropo se je pogovarjal z mano o tem, kaj naj bi naredili, da bi povečali prodajo v
Jugoslaviji. Vedno sem preveč stegoval jezik in sem mu rekel, to in to je narobe. Če želite delati
normalen marketing tako, kot delajo vsi, ne bo nič iz vas. In pravi, ja potem pa pridite v Ženevo. Pri
njih sem delal kot majhen direktorček do leta 1970, ko so mi posodili kapital pod pogojem, da delam
zanje samostojno kot zastopnik in pravni svetovalec za Vzhodno Evropo, Sovjetsko zvezo in Srednji
vzhod. Bil sem specialist za finančne posle in sem uspel.
Ste bili že poročeni? Z Metko sva se poročila leta 1959 in strinjala sva se, da če ne bova emigrirala,
ne bova imela otrok. Metka je diplomirala klavir na konzervatoriju, vendar ni nadaljevala umetniške
kariere. Po preselitvi v Ženevo se nama je leta 1966 rodila Maja in čez dve leti še Alenka. Maja je
študirala na univerzi Babson v Bostonu. Specializirala se je za človeške vire v velikih podjetjih, dobila
podiplomsko delo na Columbia University in tam našla moža. Rodila je štiri otroke in ostala doma.
Alenka živi v Švici in ima dva otroka. Tudi ona je študirala v Ameriki na Fairfieldu in pri Christie's.
Zanimala se je za umetnost, vendar za materialni del, analizo platen, kamnov in podobno. Tudi ona je
po poroki ostala doma.
Je dedi sponzor? Nisem proti temu. Kot pravijo Rusi, moram delati, dokler vnuki ne pridejo do
penzije. Nekje sem prebral, da ima žena, ki ne hodi v službo in ima otroke, veliko manjšo možnost, da
se loči. Menim, da je ženska kreator vsega življenja, inspirator vsega pri moških so ženske. Tako kot
pri računalniku: ženska je kreativni programski del, moški pa to, kar je bilo vnešeno, izprinta.
Ste doma govorili slovensko, imata hčeri kaj slovenske kulture? Malo razumeta. Doma smo
govorili francosko in angleško. Metka je bila Slovenka, a je prišla v Srbijo kot otrok, zato je bila njena
slovenščina mešanica obeh jezikov.
Hčerki se počutita Evropejki, čeprav sem jima povedal, da njuna genetika ni od včeraj, ampak vsaj sto
let nazaj in da izvirata iz slovenske kulture. Bili smo večkrat v Sloveniji, čeprav se nismo nikoli
nameravali vrniti v takratno Jugoslavijo. Pokazal sem jima sejno dvorano ljubljanske Univerze, kjer
sem bil obsojen. Današnja rektorica, gospa Kocijančičeva, ki je kot redni profesor na Medicinski
fakulteti nadaljevala delo v endokrinologiji mojega očeta, mi je odobrila ogled. Gospa Kocijančičeva je
imela tudi glavni govor na proslavi in ob odkritju spominske plošče ob stoletnici rojstva mojega očeta.
Ona se še vedno bori za isto stvar, kot sem se sam boril, za neodvisnost visokih šol od oblasti, za
akademsko pravico, da lahko govorite, kar želite.
Vsi pravijo, da ste bogati. Kaj ste počeli v življenju, da ste finančno uspeli? A! Kar zapišite, ni
problema. Vedno sem imel močno intuicijo in delal sem stvari, ki so bile mogoče neobičajne, ampak
sem vedel, da bodo nekega dne uspele. Rad imam izvirnost. Vedel sem, da bodo moje zamisli nekega
dne del finančnega sistema v Evropi. Zame je bilo vedno zelo pomembno, da sem svoboden,
samostojen. Posli so prihajali, imeli smo 65 trgovin z visoko kozmetiko v Rusiji in Ukrajini, tovarno v
Emmenthalu, bili smo zelo uspešni.
Zelo mi je pomagala klasična izobrazba, občutek, kaj je bistveno, da se ne izgubljaš v podrobnostih.
Če mi je danes za kaj žal, da v nečem nisem uspel, je to, da nisem uspel prenesti na nove generacije
civilizacije, ki mi jo je dala klasična izobrazba v Ljubljani. Nas niso učili v šoli, da je Prešeren največji
na svetu, nas so vzgajali v duhu antične klasike, ob Puškinu, Shakespearju, Stendhalu. Mi smo bili
vzgajani v resni evropski civilizaciji in smo v tem našli vrednote in če naše generacije ne morejo
prenesti tega na vnuke, potem nekaj ni v redu.
Saj še ni konec. Mislim da gre miselnost v to smer. Gre, samo jim mora to nekdo pokazati. Kadar
prevažam vnuke v svojem avtu, vedno poslušamo Čajkovskega, Brahmsa in potem govorimo o
arhitekturi, gledališču... Mogoče se jih bo kaj prijelo. Če imate v življenju to našo civilizacijo s kulturo,
glasbo, ne rabite prozaca.
Za Slovenijo bom podpiral idejo, da se slovenskim intelektualcem omogoči priti na najboljše univerze,
kjer se lahko razvijejo.
Pogrešate soprogo? Zelo, skupaj sva bila skoraj 50 let. Ko je zbolela, sem prodal tovarne in se v
polnosti posvetil njej. Ob prvi obletnici njene smrti sem pripravil doma spominski koncert in tudi sam
zaigral na klavir. Bilo je ganljivo.
Se videvate z vnuki? Veliko, za moj rojstni dan so prišli vsi iz Amerike in me presenetili. Danes bom
šel po vnuka v privatno šolo v Versoix. Kljub temu, da je šola zelo kvalitetna, sem bil proti temu, da bi
obiskovala prestižno šolo, kamor otroke pripeljejo livrirani šoferji. Bojim se, da bodo prišle generacije
otrok, ki menijo, da jim vse pripada že od rojstva, ne da bi se za to morali potruditi.
Igrate golf? Ne, moja generacija je sklepala posle pri lovu. Fizično in mentalno sem še v redu in zakaj
ne bi užival, bral, hodil naokoli po svetu in zaznaval, da sta zunaj jesen ali pomlad. Nekaj časa teh
stvari nisem opazil.
In zdaj vas povabim na kosilo, na solato iz rakov, ki sem jo sam pripravil, in na jelena, ki sem ga sam
ustrelil. Bordeaux ali bourgogne torej ?
Evelina Ferrar, Irena Sterckx
LUŠTKANA ŠTIMUNGA
V hotelu Chavannes-de-Bogis v okolici Ženeve so zvečer 22. novembra prelepo odmevale slovenske
besede. Le kaj se je dogajalo? Hm, kot že nekaj let zaporedoma, je tudi tokrat ob koncu leta potekala
večerja v okviru Združenja ženevskih Slovencev. Predsednik Združenja Tadej Vengust in tajnica Irena
Sterckx sta se po začetnem seštevanju le ustavila pri številki 58 gostov.
Prijetnemu aperitivu je sledil uradni del z najnovejšimi političnimi novicami iz Slovenije, ki jih je
predstavil začasni odpravnik poslov v Švici Branko Zupanc. Gostja večera, pevka Marjetka Popovski,
ki se sama spremlja na kitaro, je prebrala pozdravno pismo Jane Čop s Svetovnega slovenskega
kongresa in predala darila, ki jih Veleposlaništvu poklanja župan Občine Izola dr. Klokočovnik. Pevka
nas je obdarila z majolkami in slovenskim vinom.
Marjetka prihaja iz Izole, s spremljevalcem Vladom Korošcem pa sta bila v Ženevi prvič. Gostila ju je
družina Montanini. Aprila je bila gostja pri avstralskih Slovencih. V enem mesecu je gostovala pri
različnih avstralskih slovenskih društvih in imela skupaj kar deset nastopov. Nas pa je preko
primorskih in istrskih pesmi popeljala na Štajersko, Gorenjsko... po glavni jedi se je dotaknila
prazničnih pesmi in nas tik pred desertom spravila na vrhunec z makedonsko in grško pesmijo. No,
zaključek je bil bolj umirjen.
Predstavniki mlajše generacije so morda delovali bolj resno kot starejši, ki so klepetali, da jih ni bilo
moč ustaviti. No, večina je neskončno uživala, močna čustva pa so obudila prelepe spomine. »Na
oknu glej obrazek bled je pesem, ki sem jo poslušala kot majhna. Kar naenkrat sem se spomnila
celotne pesmi,« mi je povedala Lučka Koščak. Seveda pa na tako »luštkani štimungi« ni manjkal niti
veleposlanik Predstavništva ZN Andrej Logar s svojo delovno ekipo.
Živa Tavčar
OBISK PREDSEDNIKA REPUBLIKE V ŽENEVI
V	ponedeljek, 15. septembra 2008 se je predsednik republike dr. Danilo Türk s soprogo Barbaro Miklič
Türk udeležil panela « Mednarodni dan demokracije » na Interparlamentarni uniji, kjer je nastopil kot
glavni govornik. Popoldan se je srečal z visoko komisarko OZN za človekove pravice Navanethem
Pillay.
Na posebno povabilo veleposlanika Andreja Logarja pa se je ob 15.30 v Hotelu Beau Rivage srečal s
Slovenci, ki živijo in delujejo v Ženevi.
Sprejema so se udeležili: zaposleni na Stalnem predstavništvu RS v Ženevi - Eva Tomič, pooblaščena
ministrica, namestnica vodje; Boštjan Jerman, minister svetovalec; Marko Ham, tretji sekretar; Anja-
Marija Ciraj, MZZ; Jana Krulej, administrativna podpora; Mireille Lezere, tajnica veleposlanika; Matija
Kovač, študent.
Barbara Bulc, svetovalka pri Global Fund; dr. Jelka Zupan, WHO; arhitekt Janez Hacin.
Združenje ženevskih Slovencev sva predstavljala predsednik Tadej Vengust in Irena Sterckx.
Predsednika so spremljali Magdalena Tovornik, svetovalka za politične zadeve; Mojca Seliškar Toš,
šefinja kabineta in Tanja Kolenc-Koprivc, sekretarka s Protokola.
Veleposlanik Andrej Logar je pozdravil prisotne. To je bil drugi obisk predsednika v Ženevi in ob tej
priložnosti mu je želel predstaviti delovno ekipo Predstavništva, predstavnike nekaterih mednarodnih
organizacij in Združenje ženevskih Slovencev.
V	prijetnem vzdušju smo poklepetali in si izmenjali nekaj besed. Predsednik se z lepimi občutki
spominja leta 1991, ko je živel v Ženevi. Presenečen je bil, ker še vedno hranimo Novice in
dokumente, kjer je podpisan kot udeleženec ustanovnega sestanka Združenja. Poudaril je
neprecenljivo pomoč Janeza Hacina in ostalih Slovencev, ki so takrat živeli v Ženevi, pri ustanavljanju
Misije. Prav tako je bil presenečen nad podatkom, da na prireditve pride tudi do 50 ljudi. Menil je, da je
skupnost manjša, saj je prihod novih ljudi na delovna mesta v Ženevo majhen. Povedala sem mu, da
še vedno poteka pouk slovenskega jezika in predsednik pravi, da je to zelo lepo.
Poklonila sem mu zadnjih pet številk Ženevskih novic in poklepetala s svetovalko Magdaleno Tovornik,
ki je bila pred leti vodja Urada za Slovence po svetu. Spomnili sva se seminarja za novinarje, z
zanimanjem je sprejela Novice in povprašala, kako je s koordinacijo slovenskih društev po Švici.
Bogat urnik je slovensko ekipo s predsedniškim letalom odpeljal domov. Nekateri so imeli obveznosti
že isti večer v Ljubljani, mi pa se bomo še dolgo z lepimi občutki spominjali izjemnega dogodka.
Irena Sterckx
KONCERT OB ZAKLJUČKU SLOVENSKEGA PREDSEDOVANJA EVROPSKI UNIJI
V	Bernu je bil 16. junija 2008 koncert ob zaključku predsedovanja Slovenije Evropski uniji. Zasedba
Slokar Quartet je izvedla nepozaben koncert. Skupino je pred 35 leti ustanovil Mariborčan, profesor
pozavne na glasbeni šoli v Freiburgu am Breisgau ter v Bernu, Branimir Slokar. Z njim igrajo pozavno
še Švicar Armin Bachmann, Bolgar Wassil Christov in Madžar György Gyivicsan. Kljub evropskemu
prvenstvu v nogometu ter slabemu vremenu je na prireditev namesto pričakovanih 15 prišlo 105 ljudi.
Med povabljenimi obiskovalci so bili tudi predstavniki različnih ambasad. Zanimalo me je njihovo
mnenje o koncertu ter o Sloveniji in njenem predsedovanju EU.
Najprej sem se pogovarjala z dr. Hubertom Büchelom iz Liechtensteina: »Koncert je bil odlično
pripravljen. Najbolj me je presenetila izvedba dela Jeux pour quatre - Uroša Kreka. Ostale zasedbe
poznam že od prej, vendar sem prvič slišal zasedbo kvarteta pozavn. Zadnja skladba Oj, Triglav moj
dom me spominja na slovensko himno. Med predsedovanjem je slovenska ambasada v Bernu vsak
mesec organizirala delavnico na temo predsedovanja. Ker prihajam iz majhne države sem
predsedovanje Slovenije spremljal z velikim interesom.«
Ambasador Velike Britanije, gospod Simon Featherstone pravi, da je Slovenija odlično opravila svojo
vlogo. Med vsakomesečnimi sestanki se je seznanil z delovanjem slovenskega predsedstva. Pravi, da
je bilo predsedovanje harmonično usklajeno, kot ravno izveden koncert štirih pozavn, ki neverjetno
lepo zvenijo skupaj.
Švicar Armin Bachmann je prijeten gospod srednjih let, z Branimirjem Slokarjem se je srečal pred 25.
leti na specializaciji za pozavno na glasbeni akademiji v Bernu, kjer je bil Mariborčan njegov profesor.
Ker sta se odlično ujela, mu je profesor predlagal sodelovanje. Pravi, da je g. Slokar ustvarjalna duša
kvarteta. Zasedbo za koncert vadijo 2-3 mesece. V Bernu so igrali: J. S. Bach - Fuga v g-molu, W. A.
Mozart - uvertura opere Čarobna piščal, U. Krek - Jeux pour quatre, G. Verdi - uvertura k operi Moč
usode, A. L. Webber -odlomki iz Fantoma v operi, G. Rossini - uvertura »Willheim Tell« ter Oj, Triglav
moj dom za slovensko publiko. Trenutno prirejajo koncerte po celi Švici. Naslednjo večjo mednarodno
turnejo pa pripravljajo v mesecu decembru na Japonskem.
Sogovornikov je bilo na prireditvi ogromno, prijetnega druženja pa je bilo prekmalu konec, saj sta nas
pregnala mraz in nogometno razpoložen Bern.
Živa Tavčar
III. KONFERENCA SLOVENSKIH ARHITEKTOV IN GRADBENIKOV
Svetovni slovenski kongres je kot nadaljevanje sklopa tradicionalnih srečanj slovenskih strokovnjakov
iz sveta in domovine pripravil III. Konferenco slovenskih arhitektov in gradbenikov iz sveta in
domovine, ki je potekala 2. in 3. 10. v Ljubljani. Na konferenci so sodelovali tudi Janez Hacin iz
Ženeve, Janez Lapajne iz Ardona, Milan Greiner iz Berna in Alojz J. Cerar iz Züricha.
Kdo je Alojz J. Cerar? Po študiju arhitekture pri prof. Ravnikarju sem se znašel na odru ljubljanske
Drame kot tehnični šef in scenograf, kjer sem delal z režiserji od Bojana Stupice do Zvoneta
Šedlbauerja in se obenem uspešno udeleževal mednarodnih arhitekturnih natečajev. Vendar me je
želja po oblikovanju resničnega in ne samo odrskega sveta gnala v svet in na povabilo enega takrat
najbolj renomiranih arhitektov sem leta 1968 pristal v Zürichu.
Vodil sem projektiranje züriškega prometnega vozla z glavno železniško postajo, sledili so javni
objekti, od bank sredi mesta, preko šol, trgovskih centrov, tovarn in stanovanjskih objektov, do mestnih
hiš, natečajev, skulptur itd. Pa tudi tukaj me nagrade in uspehi niso zadovoljili.
Hotel sem poslanstvu priti do dna in odgovoriti na vprašanje, kako arhitektura učinkuje na ljudi, kako
jim dviguje kvaliteto življenja. Na ETH v Zürichu sem razvil teorijo vzajemnega delovanja med okoljem
in človekom, doktoriral iz tehničnih znanosti in sodeloval s korifejami iz različnih področij, eden od
nobelovcev je botroval tudi moji disertaciji. Tako je svobodno umetniško delo dobilo znanstveno in
intelektualno osnovo.
Zakaj ste ostali v Švici? Ker se je kmalu po prihodu rodila prva hči Eva, ki je medtem diplomirala iz
lingvistike na Zü^ki univerzi in je tukaj srečna mamica mojih treh vnučkov; tri leta za njo se je rodila
Maja, violinistka in muzikologinja, ki od leta 1995 živi v New Yorku in je tam poleg intenzivnega
koncertiranja doktorirala na Columbia University. Z možem, ki je profesor kompozicije na Broadwayu v
New Yorku sta zelo uspešno izvedla 15 predstav njegove nove multimedijske opere. Maja od njenega
devetega leta naprej koncertira z najboljšimi orkestri in glasbeniki po svetu, pomembni skladatelji so ji
posvetili svoja dela. Telefonirala si bova spet jutri, po slovensko, se razume.
Zdi se mi, da smo se prav na enem njenih koncertov v Ženevi srečali z gospodom Zego, in takrat se je
začela ljubezen z ženevskimi Slovenci.
Nekaj njegovih vtisov s konference: Organizatorke so bile ne samo fejst, ampak fantastične:
prijazne, ljubeznive, pripravne. Njim gre velika zasluga za uspeh konference. Tudi bivanje v hotelu City
je bilo prijetno. Poleg strokovnih vprašanj so visele v zraku tudi splošne teme kot so globalizacija in
identiteta, demokracija in vlada, kozmopolitanstvo in zdomstvo.
Vendar najprej o nastopu slovenskih arhitektov živečih v Švici. Po pozdravnih nagovorih in intervjujih
za medije je naš doyen, Janez Hacin, zelo živo prikazal svojo pot in dela, Milan Greiner je predstavil
svoj vizionarski angažma za minergetsko gradnjo, Janez Lapajne pa arhitekturne in urbanistične, tudi
4 in 5 dimenzionalne projekte svojega biroja. Moje razmišljanje o bodoči vlogi arhitekta, njegovem
formatu in znanstvenem orodju ter zahtevi po več odgovornosti je bilo morda celo prezahtevno.
Prijetno je presenetilo, da je naš kolega in podpredsednik SAZU Marko Mušič že v nagovoru poudaril
pomembnost identitete v globaliziranem svetu. Žal potovanje po Sloveniji kaže, da je "uvoz"
arhitekturnih idej večji od "izvoza", da je med graditelji premalo zavesti o kvalitetah prvobitne
slovenske gradbene umetnosti, ki ima veliko skupnega z našimi predniki Veneti ter njihovimi nasledniki
južno od Alp, od Graubündna do Štajerske.
Za nas, ki smo v desetletjih dobili v kri 700 let staro demokracijo, je bilo stalno govorjenje o "državi"
malo tuje. Tako je šele na koncu prišlo na dan zakoreninjeno razmerje med "zgoraj" in "spodaj" - naj
bo to med arhitekti in gradečimi laiki ali državo in posamezniki ter do bistva demokracije, odprtega,
konstruktivnega pogovora o vsem, kar koga tišči. S tem imajo težave vse mlade države. Slovenci smo
odgovornost za usodo nekdaj valili na Dunaj, potem Beograd, zdaj Bruselj...
Temo je načel Janez Lapajne s švicarskim urbanizmom brez urbanistov, nadaljeval jo je Milan Greiner
z vzpodbudo, naj se vendar ljudje samoiniciativno zavzemajo za njim ustrezne rešitve. Da mora v
današnji družbi vsak posameznik prevzeti odgovornost zase, je bil tudi moj plaidoyer za odnos
arhitektov do družbe. Hotel sem dodati še "Država, to smo mi!", vendar je že zdavnaj "zvonilo"...
Predsednik dr. Pleskovič je konferenco zaključil s predlogom, da bi tudi SSK podprl iniciative.
In ti si edini še tukaj ostal, oj ptiček iz rodne dežele - in nič po krilatih ti sestrah ni žal ? - otožno
zdomstvo te sorte je pri današnji tehniki davna preteklost. Ljudje gremo po svetu, ne da bi se kakorkoli
morali odpovedati domovini, ki jo vedno nosimo v srcu in dopolnjujemo z novimi svetovi. Morda
arhitekti še posebno srkamo iz mladostnih doživljanj domače svetlobe, topografije, pokrajin in mest.
Pri tako majhnem teritoriju, kot ga imamo Slovenci, smo hitro na »tujem«, vendar občutek domovine
nosimo s sabo, kjer pač smo. Domovine ne izgubimo, jo enostavno razširimo.
Da pri razseljevanju identiteta ostane (jezik, intuitivno sporazumevanje, občutek pripadnosti), je tudi
Vaša osebna zasluga. Kar je Ženeva za svet v velikem, je Vaše Združenje ženevskih Slovencev za
nas v malem.
Alojz J. Cerar
PRIŠLEK DOMA
Ob 80. obletnici rojstva pisatelja Lojzeta Kovačiča (Basel 8. nov. 1928 - Ljubljana 1. maja 2004) je
NUK v Ljubljani pripravil razstavo knjižnega, rokopisnega in slikovnega gradiva.
Pred kratkim je izšla njegova knjiga tudi v francoščini: Lojze Kovačič, Les Immigres, Tome 1; L'enfant
de l'exil, Seuil 2008.
Takole se pisatelja spominja gospa Ljudmila Schmid iz Basla:
Njegov oče Slovenec, priden krojač in krznar, je na svojem poklicnem vandranju spoznal lepo vitko
ženo Nemko, šiviljo, ki je bila hči njegovega učnega mojstra v pokrajini Saarland. Mlada družina se je
preselila v Basel, ki je bil kulturni in trgovski center ob kolenu reke Rena. Tu se je dvem hčerkam
pridružil še najmlajši sin Lojze. Tako je Basel postalo rojstno mesto za pisatelja, najboljšega
slovenskega pripovednika 20. stoletja.
Za nas v Švici je njegov pretresljiv stavek "nekatere neumnosti se ne da več popraviti v življenju"
posebno pomenljiv: mislil je na svojega ljubljenega očeta, ker mu je mati očitala "ko bi bil vendar takrat
tega ne storil": ni hotel vstopiti v obrtno zbornico niti sprejeti švicarskega državljanstva. Deček Lojze,
Bubi so mu rekli, je v novi domovini Kraljevini SHS molčal celo leto, ker si ni upal govoriti po
slovensko: padec v novo okolje je opisal v vseh svojih delih, romanih, kratkih povestih in tudi otroških
knjigah, kjer čutimo njegovo očetovsko ljubezen do otrok. Bil je genijalen ustvarjalec lutkovnih
predstav, ki jih je naštudiral z mladimi lutkarji v Pionirskem domu.
Zdi se mi, da je ravno z otroškimi knjigami pripravil podlago za ustanovitev IBBY /International
Beaurau of Books for the Young/ v Baslu, ki je praznoval že 50-letnico.
V	letu 1997 smo zgradili "kulturni most" v Velikih Laščah in takrat je bil Lojze Kovačič častni gost:
veselila ga je razstava o njegovem življenju in delih. Otroci tamkajšnje osnovne šole so zaigrali otroško
zgodbico iz mesta Basla. Nikoli ne bom pozabila, kako nam je vsem prisotnim odraslim pripovedoval
svojo trdo življenjsko zgodbo: v starosti 10 let je baselski izgon hudo zaznamoval celo družino. Doma
pa so pri nejevoljnem stricu Karlu bili odveč! Začel se je boj za preživetje, proti siromaštvu in
ponižanju. Očetov jezik slovenščina mu je stekel šele po dolgem opazovanju slovenskih ljudi: govorili
so z drugačno melodijo, z drugimi gestami in frazami.
Ko je Kovačič prišel v Bern na naš prvi kulturni dan leta 1995 v Schulwarte, smo še enkrat strmeli ob
njegovem pričevanju, kako težko se je oprijel slovenščine, ker je mati govorila samo nemško.
Dvojezičnost je bila vezana na dragega očeta, ki je prekmalu umrl za tuberkulozo. Knjiga o dečku v
izgnanstvu je pretresljivo branje, ker se drugi norčujejo iz njegovih jezikovnih težav in ga zaradi matere
zmerjajo s "hajlhitler". V Prišlekih pripoveduje, kako so po vojni izgnali sestro in mater iz Jugoslavije;
obe sta umrli v taborišču, Lojzeta pa prisilijo v uniformo Hitlerjeve mladine, Hitlerjugend. V trilogiji
Prišleki doživljamo dramatične posledice politike in ideoloških prelomov, ki se zrcalijo v življenju
opisanih oseb.
Zelo grenko je tudi sprejeti pisateljevo smrt ravno na dan 1. maja 2004, ko je Slovenija vstopila v
Evropsko unijo! Po težkih življenjskih razočaranjih je razumljivo, da je bil Kovačič skeptičen in je
pripomnil: « Prej je bil Dunaj naša orientacija, potem Beograd in zdaj bo Bruselj. »
Naša evropska integracijska gibanja pa ne smejo zakriti slovenske enkratnosti in ponosna sem, da je
švicarski klub v Sloveniji podelil Kovačiču priznanje za njegovo delo, ki ga je napisal s švicarskim
miselnim vzorcem v ljubljenem slovenskem jeziku!
Ljudmila Schmid
MLADI PALESTINCI
V	petek, 17. oktobra, je bil v templju Saint Gervais v Ženevi koncert namenjen združenju, ki sem ga
ustanovila pred nekaj meseci, « Jeunes Palestiniens en Chemin ». Za kakšno združenje gre? Za
kakšen koncert je šlo?
Že več let redno hodim v Palestino in Izrael, v Sveto deželo, da bo krajše. A naj se tisti, ki še vedno ne
sprejmejo zgodovinskega dejstva, da je tam živel Jezus, imenovan Kristus (iz grščine XpiaTÖg = z
oljem maziljeni), ne vznemirjajo preveč, meni je "sveto" vse, kar mi pomaga razumevati sebe, da tako
lažje razumem druge. Tako sem v življenju spoznala veliko "svetih" ljudi, a verjetno nobeden od njih ni
svetnik. Z leti sem tam spoznala precej ljudi. Zanimivo, prav letos poleti sem ugotovila, da srečam
sredi Jeruzalema lahko več znancev, celo prijateljev, kot pa če se sprehajam sredi rodne Ljubljane.
Pred tistimi, ki tam živijo, imam ogromno prednost. Hočem reči, da se lahko svobodno premikam iz
enega konca na drugega, ne da bi me motilo kaj drugega kot nešteti check pointi. Kljub temu, da
potujem z lokalnimi prevozi, nimam težav. Se mi pač na obrazu vidi, da nisem od tam. V skrajnem
primeru imam pa tudi evropski potni list.
Vsega skupaj sem preživela tam že več mesecev in izkušnje imam z obeh koncev. Prijatelji in znanci
so od vsepovsod, pripadajo različnim cerkvam, civilni družbi ali so agnostiki. Eni so bolj angažirani,
drugi manj. A vsi so na tak ali drugačen način žrtve razkola, ki uničuje mirno sobivanje med vsemi, ki
živijo tam. Ne gre le za žide in Palestince. Gre za izraelske državljane, ki so lahko Arabci, se pravi
Palestinci, ki pa so lahko muslimani ali kristjani. Le-ti pa so lahko grški katoliki (se pravi melkiti), rimo-
katoliki, grški pravoslavci, maroniti, nekaj manj kot dvajset krščanskih cerkev je tam. Izraelski
državljani so lahko tudi židje iz Francije, Poljske, Amerike, Etiopije, Maroka, lahko so verni ali ne. Židje
so lahko aškenazi ali sefaradi, ortodoksni ali liberalni. Lahko so tudi pred kratkim prišli iz Rusije ali
Ukrajine, rekli, da so židje, a prva stvar, ko so se naselili v Galileji, je bila ta, da so vprašali, kje je
pravoslavna cerkev.
Na palestinskem ozemlju pa so seveda le Palestinci, saj izraelskim državljanom iz « varnostnih »
razlogov izraelske oblasti ne dovolijo preko check pointov, tisti ogromni devetmetrski zid je pa tudi
alpinistom težko preplezati, ne da bi jih opazil kakšen izraelski ostrostrelec. Tako sem lahko srečala
ljudi, ki imajo bližnje sorodnike na drugi strani zidu, a jih ne morejo obiskati, ne smejo, niti za praznike,
niti za pogrebe, ne za poroke. Vsaka družina pozna to. A malo govorijo. Preveč boli. Kdo bi vedel, kaj
bolj boli! To, da ne morejo pokramljati okoli kave? Da se ne morejo skupaj razveseliti? Da ne vejo,
kako zares živijo na drugi strani? Ali to, da nihče nima pojma, kako bo?
Vsakdo od njih ima svojo strategijo zaščite pred to atomizacijo družbe. Nasilje (tega je razmeroma
malo, čeprav nas obveščajo zlasti o tem!), iskanje možnosti za izselitev v tujino, vsak zase, prezir,
vzvišenost, pač različne reakcije. A malo je tistih, ki iščejo zbliževanja z onimi na "drugi strani". To je
nerealna želja, neuresničljiva.
Cilj mojega združenja je pa prav v tem. Da bi dala možnost mladim Palestincem z obeh strani zidu, da
se spoznajo. Da preživijo skupaj par dni na potovanju, kjer bodo imeli možnost srečati še druge mlade
iz tujine. Da bodo lahko na najbolj enostaven način živeli mogoče dva tedna tako, kot pač živijo mladi
po Evropi. Navezali stike, če srečajo in spoznajo take, s katerimi bi lahko vzdrževali izmenjave. Kjer bi
popolnoma svobodno lahko izbrali družbo, ne glede na kulturne, družbene ali ideološke vplive.
Julija sem šla torej v Sveto deželo, da bi srečala take mlade in jih pripravila na tako potovanje. Da jih
pripravim tudi na možnost (ki se žalostno napoveduje), da do potovanja ne bo prišlo. Na moje veliko
prijetno presenečenje, so bili pripravljeni sodelovati tudi, če ne bi bilo dovolj denarja za uresničitev
načrta. Močno upam, da nam bo to uspelo. Kako rada bi prisostvovala prizoru, ko se teh par
Palestincev sreča... in potem... in potem spoznajo, kako imajo skupno zgodovino in da je mogoče tudi
od njih odvisno, če imajo skupno prihodnost, z vsemi tistimi, s katerimi delijo tisti konček sveta.
V Betlehemu sem nekaj dni spala pri prijateljici Veri. Na betlehemski univerzi predava anglofonsko
žensko literaturo. Vdova je. Mož ji je umrl pred dobrim letom, potem ko se je zdravstveno ves izmučen
vrnil iz izraelskh zaporov. Dve hčerki od njenih petih otrok igrata violino. Izbrani sta bili v mladinski
palestinski orkester, ki je celo poletje v Ramali vadil z nekim nemškim mladinskim orkestrom z
namenom, da grejo skupaj na turnejo v bližnjevzhodne države. Tu ne bi govorila o konzularnih in
drugih težavah.
Prvi koncert so izvedli v Jeruzalemu, na pomembnem palestinskem festivalu Jebuz, ki se odvija na
odprti sceni v Grobnici kraljev. Kakšen ponos za Vero! A le kako naj sproščeno izraža svoj ponos, ko
pa ga ne more deliti! S kom?! Dobro ve, da nihče od družine ne bo mogel na koncert. Kako neki, saj
nimajo dovolilnice, da bi šli preko check pointa do le petnajst kilometrov oddaljenega Jeruzalema.
Vera tiho in neizrazno trpi. Tega le v pogledu ne more skriti. Tega so se navadili vsi, ki imajo skupno
usodo, vsak ima svojo težo in obliko trpljenja. Nikomur iz Cisjordanije ni prizanešeno. In tako, kaj bi!
Tudi veselje so se naučili prikrivati.
Ampak Vera bi tako rada šla na koncert!! In peljala s seboj še svojo najmlajšo hčerko, ki Jeruzalema
skoraj ne pozna. Nobene možnosti ni, da bi polnoletna brata šla skozi check point! Kar tako, le zato,
ker njuni sestri igrata v nekem palestinskem orkestru! Pa kaj še! Vera sicer lahko gre skozi check
point, je ena od redkih iz Betlehema, ki ima propustnico za par tednov. Njena mladoletna hčerka ne
more sama, le v spremstvu matere. A Vera nima vstopnic za koncert, hčerki jih nikakor nista mogli
dobiti.
Telefonirala sem prijatelju Palestincu iz Jeruzalema, ki ima potovalno agencijo. Priskrbel nama je dve
vstopnici in tako smo lahko šle vse tri! Seveda njima niso prizanešene nobene preiskave. Pregled
Verine izkaznice z vseh zornih kotov, prstni odtisi, prehod skozi ne vem kakšne žarke... Z grozo sem
opazovala tisto, kar je bilo meni prizanešeno. Samo zato, ker imam tisti rdeči potni list! Obe ubogljivo
in pohlevno prenašata poniževanje, medtem ko v meni vre. Poslušam, kako se z druge strani
blindiranega stekla nekaj zadira nad njima v hebrejščini. V Izraelu sta dva uradna jezika, hebrejščina
in arabščina. "Orwell! Učenček si pred tem, kar je sedaj tukajšnja resnica!!"
Komaj sem zdržala do avtobusa na "drugi strani". Težko sem se zadržala, da nisem planila v jok, od
samega besa, nemoči, bolečine, da to lahko dela človek drugemu človeku! Težko sem to skrivala pred
hčerko. In ko me je Vera videla, je bila presenečena. Mogoče je bilo to najhujše! Presenečena je bila,
da me lahko presune to, kar je zanjo vsakdanje!
Moj Bog, kako je hčerka poskakovala po Jeruzalemu! Kot da bi se počutila svobodnejšo! Šle smo na
pijačo, dovolj časa smo še imele do koncerta. Vera mi je napovedala, da bo prvi del koncerta le
instrumentalni, v drugem pa bodo pele tri odlične palestinske pevke. Nobene od njih nisem poznala.
Najprej Hačaturjan, nato pa pevke Dima, Rim in še ena Rim. Le na pol sem verjela Veri, ko mi je o njih
govorila z navdušenjem. Pa bi vendarle že morala vedeti, kako skriva svoja občutja! Kako prav je
imela. Vsaka od pevk je imela svoj stil, a vse so imele v sebi nekaj nenavadno močnega, silovitega,
prepričljivega. Obe Rim sta zveneli bolj narodno, očitno je velik poudarek na besedilu, ki ga seveda
nisem razumela. Popolnoma nekaj drugega pa je Dima, zato tudi bolj presenetljiva. Dima je operna
pevka z izrazito izučenim glasom, pozneje sem izvedela, da se je šolala na konzervatoriju v Toulousu
in da je lani končala pariškega, oba z nagrado. Sedaj pa je svobodna umetnica. Z navdušenjem je
podprla moj načrt in predlagala, da organiziramo koncert v prid projektu.
Počutila sem se, kot da bi mi z neba padlo čudovito darilo, ne da bi prav vedela, kaj naj z njim. Nikakor
ga nisem mogla odkloniti, saj je Dima mlada nadarjena pevka, ki bi jo z veseljem rada predstavila
svojemu okolju. Povrhu pa še v korist projekta. A kako naj vendar organiziram koncert v Ženevi, ko pa
o takih zadevah nimam pojma.
Zahvaliti se moram župniji Saint Gervais, ki je brezplačno posodila tempelj s čudovito akustiko in
odličnimi orglami. A potem je bilo treba najti spremljevalca in tudi tu se moram zahvaliti Jean-Louisu
Sironu.
Nekaj dni po mojem povratku je umrl eden od največjih sodobnih pesnikov. Ne Palestinec, enostavno
pesnik, Mahmoud Darwich. Tako smo posvetili polovico večera njemu, polovico pa Dimini umetnosti.
Dima Bawab je v Ženevi še neznana pevka. Publika je prišla bolj zato, ker je bil večer posvečen
Palestini in projektu. Nihče si ni predstavljal, da bo doživel tako izvrsten koncert. Redki so tudi poznali
silovito moč Darwichevih pesmi. Večer je bil enostavno veliko umetniško doživetje, do katerega je
lahko prišlo le, ker so se združile in uskladile dobra volja, radodarnost in prepričanje, da se ovire da
preprečiti s sodelovanjem in spoštovanjem naših skupnih različnosti. Dima nam je z Bližnjega vzhoda
prinesla to, kar bogati njeno umetnost, evropsko klasično glasbo. Pela je Pergolezija, Mozarta in
Bacha. Jaz pa sem brala v odličnem francoskem prevodu (Elias Sambar) palestinsko poezijo
Mahmouda Darwicha.
Mogoče ste dobili kakšen odgovor na začetni vprašanji. Če želite vedeti še več o združenju in če bi se
mu mogoče celo želeli pridružiti, ne oklevajte.
Razen mene, ni v njem še nobenega Slovenca. Če pa vam je žal, da niste bili na koncertu, sem
prepričana, da bo Dima z veseljem spet prišla in nam zapela mogoče kaj iz prejšnjega in novega
repertoarja, pripravljenega na primer v sodelovanju z John-Eliot Gardinerjem.
Duša Zgonec
SLAVJE V HÜNENBERGU
V nedeljo 29. junija smo se v velikem številu zbrali Slovenci iz vseh delov Švice, da skupaj z našim
duhovnikom Davidom Taljatom praznujemo 15. obletnico posvetitve v duhovniški stan.
Slavje se je pričelo s slovensko mašo na prostem ob prijazni kapelici Weinrebenkapelle pri
Hünenbergu, ki leži na gričku posajenim z vinsko trto, nedaleč od jezera in mesteca Zug. Čudovito
vreme, praznično vzdušje, veliko veselja, lepo slovensko petje in glasba so pripomogli, da smo skupaj
preživeli nepozaben dan.
Naši rojaki iz tega dela Švice so poskrbeli za odlično hrano in postrežbo, vse je potekalo brezhibno in
v veselem razpoloženju. Miza se je kar šibila od vseh dobrot, ki smo jih bili deležni, posebno so se
izkazale ženske pri slaščicah in izvrstnem pecivu, kateremu se ni bilo mogoče odreči. Pokazalo se je,
kako zelo naši rojaki v Švici cenijo svojega duhovnika in tudi to, da so Slovenci radodarni in veseli
ljudje, ki mislijo drug na drugega in uživajo v veseli družbi.
Leto se že skoraj nagiba h koncu, vendar v spominu še enkrat oživljam to krasno doživetje in želim
ponovno izreči bravo vsem tistim, ki so s svojim trudom in delom prispevali k uspehu tega slavja ter še
enkrat vse najlepše želje Davidu.
Sonja Montanini
ROMANJE V EINSIEDELEN
V	nedeljo, 28. septembra 2008, je bilo v Einsiedelnu zelo svečano in veselo - slavili smo 40. obletnico
Slovenske misije. Gre za tradicionalno prireditev, vseslovensko jubilejno romanje slovenskih rojakov iz
Švice, kneževine Liechtenstein, sosednjega Predarlskega v Avstriji, Nemčije in mogoče še od drugod,
ki jo vsako leto organizira Slovenska misija. Vsi prisotni, ki smo se udeležili te proslave, smo tako
nehote postali del naše štiridesetletne zgodovine.
V	nedeljo zjutraj smo se zbrali Tamara Veyrat, Jasna in Gianni Reginato, naša obiskovalka iz
Japonske, Hirufumi, in jaz z namenom, da se udeležimo Svetega križevega pota. V lepem sončnem
dnevu se nas je na pot odpravilo 60 Slovencev, vodili sta nas dve nuni. Ob tej priložnosti smo se
zahvalili sestri Aureliji, ki je praznovala 80. letnico in živahno dirigirala pevskemu zboru v cerkvi. V
prelepem okolju nas je vse skupaj povezovala predana molitev, občutek povezanosti in to ne le v
jezikovni enosti (slovenstvu), ampak tudi v enosti z Bogom.
Dopoldansko srečanje se je nadaljevalo s slovesno sveto mašo v prenovljeni baročni baziliki. Mesto se
že leta uvršča med najbolj poznana romarska središča v Evropi. Pa tudi sicer to mesto radi obiskujejo
številni Švicarji in turisti, predvsem zaradi prelepe narave, jezera in neponovljive pokrajine. Mnoge pa
zaradi njihove pobožnosti privabi predvsem cerkev, v kateri se nahaja znana Črna Marija.
Z veseljem nas je sprejel naš duhovnik David Taljat. Najprej nam je zaželel dobrodošlico, nato pa je
dal besedo Francu Krambergerju, mariborskemu nadškofu, ki je sem pripotoval prav zaradi tega
dogodka. V izredno lepi cerkvi so tudi njegove tople besede, ki nam jih je namenil, delovale na prav
poseben, vzvišen način.
Kosilo so nam pripravili v Dorfzentrumu in na naše veliko presenečenje smo si lahko naročili celo
slovenska vina, pinot noir in rizling iz primorskega Kopra. To je bila istočasno tudi priložnost za
medsebojno prijateljsko druženje, predvsem s tistimi, s katerimi se ne srečujemo tako pogosto pa jih
vedno znova zelo radi vidimo. V isti dvorani se je popoldne odvijala tudi slavnostna kulturna prireditev.
Kulturni program so nam pripravili gostje iz Slovenije - koncert pevskega zbora župnije Sv. Jožefa
Delavca iz Idrije, pod vodstvom Stanke Močnik. To je bil njihov prvi veliki nastop zunaj Slovenije.
Spored koncerta je bil izredno bogat in lep.
Seveda je bilo treba slovesno obeležiti tudi naš lastni jubilej, predvsem, kako je minilo teh 40
zgodovinskih let. Sledili so nagovori, predstavnica nas Slovencev, Slavica Amrein, pa je povedala:
»Veliko lepega smo že doživeli skupaj!« in prav ta stavek je na nek način postal moto tokratnega
druženja. Ne samo v Einsiedelnu, ampak tudi druženja Slovencev v Švici in po svetu. V svojem govoru
je naštela in se spomnila vseh patrov in sester, ki so sodelovali ali sodelujejo z Misijo v Švici.
Slišim, da nas je bilo okoli 1000 Slovencev to zadnjo nedeljo v septembru v Einsiedelnu. Vsi skupaj
smo občutili in izrazili hvaležnost za vse, kar je bilo do sedaj narejeno, nato pa smo nazdravili kar trem
40-letnicam - našemu župniku Davidu Taljatu, jubileju Slovenske misije in vsem tistim, ki so z
dvignjeno roko potrdili, da so tudi sami v Švici že točno 40 let (Tamara in jaz tudi...) - »Kolikor kapljic
toliko let,... «
Eva Dimčovski
ŽALOSTNA ZGODBA, KI JI NI VIDETI KONCA
Za božič leta 1994 je odšel takrat 14 letni Jean-Marc iz Lozane na počitnice k babici v Slovenijo.
V	čudovito beli, s snegom pokriti prestolnici, je pod ogromnim božičnim dreveščkom prepeval otroški
pevski zbor. Ljubljančani so se pripravljali na praznovanje in tekali po zadnjih nakupih. Bilo je kot v
pravljici, zvončki so cingljali, božički in dedki Mrazi so se sprehajali s polnimi koši mandarin in jih delili.
Že naslednji dan pa je prišlo do tistega, kar se nikdar ne bi smelo zgoditi. Huda prometna nesreča, ki
je za vedno spremenila življenje vsej družini. Tragedijo je povzročil voznik, ki je vozil brez predpisane
zimske opreme. Jean-Marcova babica je bila ubita na licu mesta, fant pa je po politraumatizmu ostal
na ljubljanski kliniki tri tedne v globoki komi in za vedno ostal 100% invalid za vsako delovno tržišče.
Prepeljali so ga v Lozano, kjer je ostal na dolgoletnem zdravljenju in rehabilitaciji.
Od takrat je minilo 14 let. Prav toliko let pa fantova družina išče resnico in pravično invalidsko
odškodnino. V Sloveniji so se počasi odvijali kazensko preiskovalni procesi. Fantova mama Vida, ki je
pustila službo in se posvetila negi, se z jekleno voljo bori za pravico. Pravi, da se je po nesreči zbrala
cela veriga sleparjev, ki je preprečila, da bi dobila odškodnino, s katero bi lahko preživela.
Počasi in s pomočjo privatnega detektiva odkriva vso resnico in dejstva. Ugotovljeno je bilo, da so celo
sodišča naslavljala uradna priporočena vabila za oškodovanega otroka, ki ne govori in ne razume
slovenščine, kar na naslov obdolženca v Ljubljani. S ponarejenim podpisom so postopali na sodiščih
in preprečili, da bi dobila v Švico sodne akte in vabila na kazenske obravnave. Še več, sodišče je
ukazalo izdelavo izvedeniškega zdravniškega mnenja kar plastičnemu kirurgu, ki ni v svojem življenju
videl bolnika, kaj šele da bi ga pregledal in z njim govoril.
Sodišče je obdolžencu kazen odpustilo. Jean-Marc in njegova mati sta vložila tožbe proti povzročitelju
in množici vpletenih v proces, vendar so njuna dokazovanja sistematsko zavržena. Številni odvetniki,
ki jih je dodelilo sodišče, so zaradi osebnega poznanstva s toženimi zavrnili zastopanje.
»Septembra 2007 sva bila vabljena na civilno obravnavo na sodišče v Ljubljani. Prisoten je bil sodni
tolmač iz Ljubljane. Pridružil se je v velikem stresu in nervozi. Obravnava se je odvijala v ogromni
napetosti. Kar nekaj ur se je moral Jean-Marc mučiti in poslušati tolmača, ki ga kljub prijaznemu
razlaganju ne more dojemati. Njegova utrujenost in izčrpanost ga vodita do skrajnosti. V njegovih očeh
in vedenju telesa je zaznati višek utrujenosti in prihod eksplozije. Ne more več. Pada že v nezavest, ko
mu v zadnjem trenutku priskočim na pomoč. Morava zapustiti sodno dvorano. Popije nekaj vode in
pomagam mu s pomirjevalnimi zdravili.
V hotelu se zruši na posteljo in vpije kot pretepena žival...«Zakaj, zakaj, zakaj jaz? Le kaj sem ti storil
ljubi Bog, da me danes tako kaznuješ...« Zdravila in nevroleptiki začnejo učinkovati. Mladenič zaspi z
edino mislijo - željo po maščevanju.
Na dan naše obravnave je bil narejen poskus atentata z bombo na sodišču v Ljubljani. O tem so pisali
vsi mediji. Sodišče je bilo tega dne diskretno izpraznjeno. Naša obravnava je kljub vsemu potekala.
Sodišče se je očitno hotelo izogniti škandalu in je ni preklicalo. Sicer pa to ni nič novega, velikokrat so
bile obravnave preklicane zadnji trenutek, ko sva bila že v Ljubljani,» se grenko spominja Vida.
In zdaj je minil še en žalosten božič, ko se borita s spomini, občutkom nemoči in krivice.
Vida Jordan, Irena Sterckx
TABOR SLOVENSKIH OTROK
Zadnjič sem bila v koloniji pred dobrimi štiridesetimi leti na Vranskem. Takrat sem bila zelo vesela, da
sem se kot otrok iz Opatije in z morja, znašla v drugačnem okolju. To je bila zdravstvena kolonija, da
se otroci malo zredijo. Danes je situacija čisto drugačna. Skoraj bolj bi potrebovali kolonijo za hujšanje.
Tokrat pa sem šla v kolonijo kot vzgojiteljica.
Svetovnemu slovenskemu kongresu sem ponudila prostovoljno pomoč pri izvedbi tabora za otroke
slovenskih rojakov po svetu, ki so stari od 10 do 15 let. Veselila sem se, da bom prvič v življenju
obiskovala «Veselo šolo slovenskega jezika». Slovenščine sem se namreč naučila doma v Opatiji od
mame in pri bakici in dideku v Mariboru, slovenske šole pa nisem nikoli obiskovala.
Jana Čop in Luka Klopčič sta me z veseljem sprejela v kolonijo in dobila sem svojo skupino učencev,
za vse udeležence pa sem pripravila tudi tri različne likovne delavnice. V Ženevi sem našla sponzorja,
tovarno svinčnikov »Caran d'Ache«, ki nam je podarila svinčnike, radirke in zanimive barvice. Z delom
na Debelem rtiču smo začeli v soboto, 26. julija. To je bil že 12. tabor. Zbrali so se otroci iz različnih
držav: Švedske, Italije, Nemčije, Avstrije, ZDA, Hrvaške, Srbije in Velike Britanije.
Program je bil vesel in po prvem dnevu medsebojnega spoznavanja se je vzdušje sprostilo in začele
so se sklepati prave prijateljske vezi. Nekaj otrok se je poznalo že iz prejšnjih taborov in so bili veseli
ponovnega srečanja. Enoletna odsotnost se skoraj ni opazila.
Naš dan se je začel z jutranjo telovadbo - z dobre pol ure hoje do šole v Ankaranu, kjer je potekal
pouk slovenskega jezika. Trije učitelji so vodili tri stopnje slovenščine - z začetniki se je ukvarjal
Gregor, s tistimi, ki so že nekaj znali, Alenka in s strokovnjaki Špela. Šola je bila priljubljena in lepo
sprejeta.
Prvi dan je bila na sporedu delavnica plezanja na Črnem Kalu. Vodil jo je Silvo Karo, strokovnjak na
tem področju. Omogočil nam je, da smo plezali po visoki skali in občutili vsaj malo tistega, kar občuti
sam med plezanjem čez zahodno steno Bhagirathija III v indijski Himalaji. V ponedeljek smo obiskali
Divaško jamo na Krasu. Zunaj je vse žarelo od poletnega sonca, notri pa je bilo prav mrzlo. Ogledali
smo si približno eno tretjino jame in se nato vrnili na morje.
V	torek popoldne je bil na vrsti izlet z ladjico v Izolo, kjer smo se pogostili z najboljšim sladoledom in
se vrnili v tabor šele za večerjo. V sredo je bila na vrsti prva likovna delavnica. Otroci so se je veselili
in se res potrudili. Pripravila sem različne modele in lotili so se risanja. Svinčniki, ki so na videz
izgledali povsem običajno, so se v hipu spremenili v barve, če smo jih le raztopili z vodo in čopičem -
iz tega so nastali pravi akvareli.
Četrtek je bil poln nemirnega pričakovanja saj je bila na programu že druga najavljena delavnica:
« Window Color ». To so posebne barvice, ki so sprva tekoče, čez noč se strdijo in narejeno sliko
elektrostatično nalepimo na okno. Tako je vsak otrok pripravil plastificirano dekoracijo za na okno ali
ogledalo in jo odnesel domov. Zanimanje za delavnico je bilo veliko in udeleženci so bili zelo veseli
svojih izdelkov. Zvečer je bil na programu »Koper by night« - malo z avtobusom in malo peš. Prijazen
obisk mesta, disko glasba, ki je zvenela z vseh strani, sladoled za vse, nato pa nazaj v taborova
domovanja.
V	petek smo se z avtobusom peljali v Ljubljano - obiskali smo Šolski muzej. Tako so lahko otroci « in
vivo » videli razliko med poukom danes in tistim izpred nekaj desetletij. Po vrnitvi je bilo na programu
še zadnje kopanje, zadnje.. Resnično naše zadnje in je vse izgledalo prav grozljivo. Zavedali smo
se, da naslednji dan odhajamo, da ne bo več druženja, da se ne bomo več učili, skupaj sprehajali,
pripravljali športna tekmovanja.
Po športnem večeru smo otroke še povprašali, kaj bi jih veselilo kot « zadnje-zadnje ». In so si želeli
še eno likovno delavnico. Resnično sem bila presenečena in istočasno zadovoljna. Presenečena, ker
še nikoli nisem imela likovne delavnice z otroki ob desetih zvečer, zadovoljna pa, ker sem jim očitno
pripravila nekaj, kar jih je veselilo in so si želeli še več.
Seveda ni mogoče opisati prav vsega. Lepih trenutkov, smeha, mazanja polovice otrok s kremo proti
komarjem, sladoleda, ki mi ga je podaril mali udeleženec. Skozi pogovore, učenje, petje, risanje, igro
in športne aktivnosti, smo mi, voditelji, otrokom poskušali predstaviti naše vrednote, slovensko kulturo
in jezik ter razvedrilo. To je bila priložnost, da se družijo, da bolje spoznajo Slovenijo, da izboljšajo
svoje znanje slovenščine in ne pozabijo svojih korenin, domovine svojih prednikov. In še posebna
zahvala gospodu Milanu Starcu, ki je vsem učencem podaril slovensko zastavo z drogom.
Sama sem se takoj po taboru vrnila domov, sicer neprespana, ampak zadovoljna. Obogatila so me
nova prijateljstva, zadovoljna sem, da sta delavnici lepo izpadli, da smo bili super ekipa voditeljev in da
so me vsi sprejeli, ne kot belo vrano iz Švice, ampak kot pedagoga, ki je prišel pomagat, da mladi rod
slovenskih rojakov iz celega sveta preživi skupaj nepozaben teden skupnega druženja.
Eva Dimčovski
NA PRAZNOVANJU 500. OBLETNICE TRUBARJEVEGA ROJSTVA V VELIKIH LAŠČAH JE BILA
TUDI ŠVICARSKA DELEGACIJA IZ LÜTZELFLÜHA
Partnerska naveza med občinama Lützelflüh in Velike Lašče preko društva „Kulturni most" je
edinstvena v Sloveniji in deluje že deset let. To sodelovanje je zadnje čase zelo dejavno. Švicarske
prijatelje so povabili tudi na praznovanje 500. obletnice Trubarjevega rojstva. Povabilu smo se z
veseljem odzvali in v Velike Lašče smo odšli z delegacijo devetih Švicarjev, predstavnikov tamkajšnje
občine in člani društva. Takoj po sprejemu smo bili deležni gostoljubja Kukljeve gostilne in še isti večer
smo prisostvovali občinski reviji pevskih zborov na Turjaškem gradu. Prebivali smo pri gostiteljskih
družinah.
Naslednji dan je bil rezerviran za voden ogled našega glavnega mesta. Po ogledu sta v preddverju
švicarskega Veleposlaništva v Ljubljani rogista Kristjan in Martin zaigrala na alpska rogova in s tem
vzbudila veliko zanimanje. V nemški čitalnici smo prisluhnili knjižničarju gospodu Čopu, ki nam je
predstavil ta oddelek Centralne tehniške knjižnice. V Narodni galeriji smo si ogledali razstavo
Slovenski impresionisti in njihov čas 1890-1920, ki obeležuje predsedovanje Slovenije Evropski uniji
in 90-letnico Narodne galerije. Po vrnitvi v Velike Lašče smo se oglasili tudi v prenovljenih prostorih
knjižnice Velike Lašče.
Že v sobotnem jutru je bil v zraku praznični utrip. Na trgu v Velikih Laščah je bilo živahno. Pričel se je
Trški dan, kjer so ponujali okusne izdelke podeželskih žena in čebelarjev, pa suhorobarjev ter ostalih
obrtnikov. Obenem je v Velikih Laščah prvič zadonela melodija iz alpskih rogov, ki sta jo izvedla
švicarska rogista. To pa je bilo za domačine nekaj posebnega, saj je izvajanje tovrstne glasbe v
Sloveniji najbrž velika redkost.
Piknik na Velikem Osolniku pri cerkvici sv. Lovrenca je bil nekaj edinstvenega, saj je jasno vreme
omogočilo razgled skoraj po vsej občini in še mnogo dlje. Zopet sta zadonela rogova in tu so domačini
šele začutili, kako mogočno mora to zveneti visoko v švicarskih gorah. Poskusili so skoraj vsi, a iz
instrumentov so prihajali precej klavrni, bolj rezgetanju podobni glasovi ali pa jih sploh ni bilo. Zvečer
smo se gostje iz Švice udeležili slavnostne akademije ob 500. obletnici rojstva Primoža Trubarja, ki je
bila v Levstikovem domu. Kar nekaj besed je bilo izrečenih s strani župana Tonija Zakrajška, kjer smo
lahko začutili, da sodelovanje med obema občinama zavzema pomembno mesto med dejavnostmi
vseh društev in organizacij v občini Velike Lašče.
V	nedeljo 8. junija 2008 je bila osrednja slovesnost v rojstni vasi Primoža Trubarja na Rašici, ki je
počastila obletnico njegovega rojstva in s tem obudila spomin na prvega moža slovenske reformacije.
Rašica se je odela v zastave in že v dopoldanskih urah se je iz Trubarjevega gaja razlegala praznična
glasba. Vsi gostje iz Švice smo bili uradno povabljeni tudi na osrednjo državno proslavo, ki je bila na
Rašici. Bili smo navdušeni nad nivojem in dovršenostjo predstave in dobil sem občutek, da smo šele
sedaj povsem začutili pomen tega praznovanja za slovenski narod in državo. Švicarji so izjavili, da so
počaščeni, ker so bili povabljeni na tako pomembno obletnico. Prireditev je kljub slabemu vremenu
obiskalo več kot 3000 ljudi. Slovesnosti so se udeležili visoki predstavniki slovenskega političnega in
družabnega življenja.
Kot pika na i pa je bilo po prireditvi še spominsko fotografiranje s predsednikom države dr. Danilom
Türkom in kratek razgovor z njim o sodelovanju obeh občin. Po prireditvi smo se skupaj udeležili še
ekumenskega bogoslužja in proslave v Škocjanu, kjer je bil Trubar verjetno na isti dan, kot je bil rojen,
tudi krščen. Ob vsem povedanem so se mene najbolj dotaknile besede iz uvodnega nagovora
škocjanskega župnika dr. Eda Škulja: »Če nas je Slovence Trubar nekoč ločil, nas danes združuje.«
Da je to mogoče ne samo med Slovenci različnega mišljenja ampak tudi med različnimi narodi in
različne veroizpovedi, dokazuje prav povezava preko društva Kulturni most Švica-Slovenija, ki je
prerasla že v pravo prijateljstvo in je edina tovrstna povezava med dvema občinama Velike Lašče-
Lützelflüh.
Ko smo se v ponedeljek zjutraj poslovili kot resnični prijatelji, se je na dolgo pot proti Švici zarisala še
ena nevidna vez, ki bo krajšala razdaljo med nami, presegala ovire različnosti in opogumljala obe
strani za nova srečanja in sodelovanje. Potrebno se je zahvaliti obema občinama, ki sta vsaka na svoj
način prispevali in dali finančno podporo.
Milan Greiner
predsednik slov.društva „Kulturni most Švica-Slovenija", Bern
SREBRNA
Lučka Koščak je na razstavi z naslovom Srebrna predstavila izbrana dela iz svojega dosedanjega
opusa, ki je nastajal več kot dvajset let in zajema množico najrazličnejših upodobitev s skupnim
izhodiščem v človeški figuri. Izbor prinaša vpogled v celoto skozi tri sklope male plastike - portreti,
figure, angeli - in predstavitev večjih kiparskih del v obliki fotografij, katerih avtorja sta Tone Stojko in Li
Weingerl. Razstava je bila na ogled do 24. decembra v galeriji Schwarz v Ljubljani.
TIŠINA
V	sklopu meseca fotografije je razstavljala svoja dela Metka Vergnion. Razstava z naslovom Tišina je
bila na ogled oktobra in novembra v galeriji Fotografija v stari Ljubljani, ki jo vodi Barbara Čeferin. Njen
namen je popularizirati kakovostno fotografijo in jo približati širši slovenski javnosti.
Galerija je bila ustanovljena oktobra 2003 kot prva privatna galerija, specializirana za avtorsko
fotografijo v Sloveniji.
NOVICE OD TU IN TAM
-	Štefan Srša je postal srečni očka korenjaku Milanu. Čestitke mladi družini.
-	Akademik prof. dr. Boštjan Žekš, nekdanji predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti, je
postal prvi minister za Slovence v zamejstvu in po svetu.
-	Svetovni slovenski kongres je soustanovitelja Združenja ženevskih Slovencev, arhitekta Janeza
Hacina, predlagal za njegovo vsestransko delo za državno odlikovanje.
-	Pri založbi Karantanija v Ljubljani je izšla dvojezična izdaja kratke povesti švicarskega avtorja
Jeremiasa Gotthelfa (1797-1854) « Dedkova nedelja/Der Sonntag des Grossvaters «. Tiskana je
obojestransko, z ene strani slovensko, z druge nemško. Knjiga je izšla na pobudo in s sodelovanjem
slovenskega društva Kulturni most Švica-Slovenija iz Berna, Veleposlaništva Švice v Sloveniji, ki je
prevzelo stroške tiskanja in društva Gotthelf-Stube, Lützelflüh, ki je financiralo prevod knjige.
-	Koordinacijskega sestanka slovenskih društev, ki je bil 8.11.2008 na Veleposlaništvu, se je udeležilo
18 predstavnikov 12 društev. Sestanek je vodil Tadej Vengust. Zapisnik je pripravil novi uslužbenec,
tajnik Veleposlaništva, podpredsednik Združenja, Jure Kozamernik. Vsako društvo je pripravilo
podroben pregled dveh prireditev, eno s pozitivnimi izkušnjami in eno manj uspešno. Osnovne težave
so povezane z upadanjem števila članov in financami. Težko je tudi pridobiti nove ljudi za vodilna
mesta v društvih. Udeleženci so sklenili, da bi vzpostavili skupno spletno stran, ki bi olajšala delo
društvom ter pripomogla k njihovi vidljivosti in dinamičnosti.
-	V letošnjem avgustu, simbolično 8.8.2008 ob 8.uri, je zaživel nov spletni portal www.slovenci.si,
namenjen Slovencem po svetu. Osnovna ideja portala je na enem mestu omogočiti dostop do
aktualnih informacij o Slovencih izven meja, se srečati z delom institucij, ki so v Sloveniji odgovorne za
sodelovanje s Slovenci po svetu ter predstaviti vsa slovenska društva v tujini. Predsednik Tadej
Vengust je posredoval podatke o Združenju. Od zdaj naprej so najave naših prireditev tudi na
omenjenem portalu. Na njem je dostopna tudi osrednja revija za Slovence zunaj meja domovine
« Moja Slovenija ».
-	Alenka Maver pokloni zgodovinsko knjigo Janka Modra « Kralj Samo », prvi del nikoli dokončane
trilogije. Zainteresirani jo lahko pokličete.
-	Izšla je prva zgoščenka Saske Suermondt s pesmicami za otroke « Saska circus », 17 chansons
pour les tout petits, Saska & Helene Bohy.
-	V soboto, 8.11.2008, je OOSM Veseli Martin Solothurn-Bern-Basel organiziral že 34. Martinovanje.
Prišlo je okoli 350 obiskovalcev, ki jih je do pol štirih zjutraj zabaval dober ansambel Svetlin. Zanimivo
je bilo opaziti mnogo novih obrazov, ki so prišli prvič na to prireditev. Prišlo je tudi 70 Švicarjev in celo
20 Italijanov, ki so želeli videti, kako poteka Martinovanje. Torej, multikultura se je začela, obdržati
moramo še našo, slovensko kulturo in tradicijo, sporoča Milan Greiner. Naslednje Martinovanje bo
14.11.2009 v Zuchwilu pri Solothurnu. A gremo?
-	Slovenijo je obiskala britanska kraljica Elizabeta II. Predsednik RS ji je poklonil čajni komplet iz
porcelana, ki sta ga izdelala Katja in Jure Bricman, umetnika, ki smo ju gostili na skupinski likovni
razstavi v Bernu. Ornamentalno sporočilo izhaja iz ornamentike na londonskem Big Benu in iz naglja,
značilne slovenske rože, ki je najpogosteje zastopana v tradiciji slovenske ornamentike.
-	Na spletni strani www.omnibus.se/beseda se nahaja zbirka slovenskih elektronskih knjig za vse, ki
imajo daleč do prave knjigarne. Izbirate lahko med 297 knjigami različnih zvrsti in avtorjev.
-	Kaj je DLIB.SI? Digitalna knjižnica Slovenije je spletni portal za dostop do digitaliziranega znanja in
kulturnih zakladov. Ponuja prosto iskanje po virih in dostop do digitalnih vsebin - revij, knjig,
rokopisov, zemljevidov, fotografij, glasbe in priročnikov. Dostop do zbirk je brezplačen. Namenjena je
vsem uporabnikom interneta, še posebej je privlačna za raziskovalce, saj jim nudi obsežno virtualno
zbirko gradiva z različnih znanstvenih področij.
V Slovenski bibliografiji tako lahko npr. poiščete knjige od leta 1989 dalje, zemljevide in atlase,
muzikalije, audio-video gradivo, zvočne zapise, elektronske publikacije od leta 1990 dalje. Trudijo se,
da bo zbirka vsebovala podatke o vsem gradivu, ki je izšlo v slovenskem jeziku ali je njegov avtor
Slovenec ali pa ga je izdala slovenska založba. Pri razvoju DLIB.SI sodeluje Narodna in univerzitetna
knjižnica v Ljubljani v sodelovanju z domačimi podjetji, ki ponujajo sodobno tehnologijo in drugimi
javnimi zavodi na področju kulture in znanosti. Obiščite spletno mesto www.dlib.si.
ESPERANTO IN ANITINA POTOVANJA PO SVETU
Pred nekaj meseci sem obiskala Kreto. Ob povratku sem se ustavila v Atenah, kjer sem srečala
skupino grških esperantistov, ki so mi razkazali to čudovito mesto. Ko se je dan prevesil v večer, sem
vsa navdušena in polna občudovanja pred sabo zagledala razsvetljeno atensko akropolo, ki je na
seznamu Unescove svetovne dediščine. Evropska civilizacija se je začela pisati tudi na približno dve
tisočletji in pol stari akropoli.
Akropola s Partenonom je vidna od vsepovsod, saj se dviga dobrih 150 metrov nad dolino Ilissios. Bila
sem očarana nad tem pogledom in moje misli so poromale v stare čase, ko se je v teh krajih še govoril
stari grški jezik koine. To je bil splošni, skupni jezik, ki so ga v helenistični dobi uporabljali v vseh grško
govorečih deželah.
Esperantisti iz vsega sveta se pogosto srečujemo na kongresih, ki so redno organizirani v različnih
mestih po svetu. Pred kratkim sem se udeležila svetovnega kongresa v Rotterdamu in še pred tem
sem prisostvovala na "Asia Esperanto kongres" v Bengaloru, Indiji. V nedeljo, 29. julija 2007 pa je bila
v Mariboru slovesna otvoritev 7. kongresa evropske esperantske unije (EEU). V mestu ob Dravi so se
zbrali udeleženci iz 32 evropskih držav. To je bila tudi idealna priložnost za promocijo mesta in
njegovih potencialov. Uspešno izveden kongres je tudi dobra popotnica mestu Maribor pri kandidaturi
za Evropsko prestolnico kulture leta 2012. Gotovo je tudi vsem znano, da je bil Tito navdušen
esperantist.
V začetku leta 2009 se bom udeležila esperantskega kongresa v Avstraliji v Sydneyu in zatem me bo
pot ponesla v Bjalistole na Poljsko, rojstni kraj L.L. Zamenhofa, izumitelja esperanta. Poljski zdravnik
Zamenhof je svoje prvo delo »Lingvo internacia« objavil leta 1887 pod psevdonimom Doktoro
Esperanto, (zdravnik upanje).
Na mojih potovanjih po svetu se počutim povsod kot doma, saj se esperantisti iz vsega sveta
sporazumevamo med sabo v tem mednarodnem jeziku, ki naj bi pripomogel k jezikovni
enakopravnosti med narodi in doprinesel večje medsebojno razumevanje.
«Gis la revido», Anita Altherr Perič
Takole smo pri družini Montanini pričakali pevko Marjetko Popovski.
in
I
m
m ®
i Vi____ *
M
Tamara Veyrat, Gianni Reginato, David Taljat,
Eva Dimčovski, Jasna Reginato v Einsiedelnu
Anita je ganjeno prisluhnila napevom
Milan Greiner s švicarsko delegacijo
v Velikih Laščah
NE POZABITE
februar
07.02.09
Dan slovenske kulture - Prešernov dan, kulturna prireditev in skupna proslava vseh Slovencev v Švici,
FL in na Predarlskem, Zentrum Rössli, Kehrsatz ob 16.00 uri
marec
občni zbor Združenja ženevskih Slovencev
(datum in kraj bosta javljena naknadno)
junij
06.06.09
36. zaključna prireditev Dopolnilnega pouka slovenščine Slovenski otroci vabijo, Küsnacht pri Zürichu
14.06.09
piknik Združenja ženevskih Slovencev
(kraj in ura bosta javljena naknadno)
V prostorih Stalnega predstavništva pri OZN, Rue de Vermont 37-39 v Ženevi, bodo konzularni dnevi v
torek, 24.02.09 in 25.08.09 od 14.00-17.00. Zaželjena je predhodna najava (031 310 90 14 ali
rok.mlinar@gov.si ).
Dopolnilni pouk slovenščine poteka v Lozani/Prilly ob četrtkih od 16.00 do 19.00.
Poučuje Jasmina Lepoša (076 506 60 12 ali jleposa@yahoo.com ).
Prvi petek v mesecu, razen med počitnicami, poteka maša v slovenskem jeziku v Ženevi.
www.slomisija.ch
Ženevske novice izdaja /Editeur:
Združenje ženevskih Slovencev / Association des Slovenes de Geneve
Združenje je bilo ustanovljeno 19. julija 1991.
Predsednik: Tadej Vengust
Podpredsednik: Jure Kozamernik
e-mail: sloveniiage@hotmail.com
Spletna stran: www.slovenci.org
Urednica: Irena Sterckx Militarev
Av. de Florissant 37, 1008 Prilly
Tel: ++ 41 21 625 31 69
e-mail: irena.sterckx@bluewin.ch
Uredniški odbor: Evelina Ferrar, Jure Kozamernik.
Ženevske novice izidejo dvakrat letno s finančno podporo Urada vlade RS za Slovence po svetu. Prvič
so izšle januarja 1992.
TEKOČI RAČUN:
UBS Geneve, 433156,29-240 (Association des Slovenes de Geneve)