SVOBODNA SLOVEN PA
LETO (AÑO) XLVI (40) ëtev. (No.) 26
ESLOVENIA LIBRE
BUENOS AIRES 9. julija 1987
v
Cas molitve
Ne samo
klavci, tudi goljufi!
Ko se je pozna pomlad tistega u-sodnega .teta 1945 prelivala v zgodnje poletje — se je zgodilo.
Vsa Evropa je zavriskala v znamenju miru. Potihnili so topovi in bombe, nebes se je namesto strahotnega brnenja jeklenih ptičev napolnil s prhutanjemi in petjem ptic. Vsa narava je vzklila v novo rast, ki naj bi dala bogat sad. Najplemenitejši sad slovenske zemlje — njeni možje in fantje, pa tudi žene in dekleta, da, celo dojenčki, so tiste dni že dozorevali za večno žetev. Najprej v onemoglem gnevu, potem v tihi žalosti in nazadnje z vdanim: „zgodi se", so v strašnem telesnem in duševnem trpljenju postreljeni ali zaklani po bratovi Toki, padali v gozdovih, v kraške jame in brezna.
42 let je že od tistih groznih dni. Pa se vedno znova, posebno ob obletnicah, spominjamo žrtev. Mnogi od nas, ki nam je bilo tiste dni življenje znova podarjeno, se je že pridružilo tem mučencem, človek misli, da bo spomin po tolikem času obledel in srce otrdelo. Pa če v tem vsakdanjem prelivanju misel le za majhno špranjo odpre celico spominov, zopet butnejo na dan z vso silo, da skoraj tudi telesno zabole.
Koliko solz, trpljenja in molitev je bilo v onih dneh, mislim, da v enaki meri pri tistih, ki so ostali na Vetrinjskem polju in se rešili in onih, ki so bili odvlečeni v smrt ter tudi onih naših domačih in sorodnikov, ki iz kateregakoli vzroka niso mogli na pot, ampak so ostali doma. Da, tudi onih.
Kaj mislite, da jim je bilo lahko tiste dni?! Rdeči zmagovalci so, pijani od oblasti, ki jim je bila naenkrat kot v naročje vržena, divjali in iskali svoje žrtve, jih zasmehovali, psovali z najogabnejšimi psovkami, jih zapirali, trpinčili, jih odstranjevali iz dotedanjh službenih mest, jih prikrajševali pri hrani, zapostavljali v šolah. Po vrhu pa še skrb, kaj je z domačimi, ki so se umaknili, posebno še, ko so se za-
čele šušljati med ljudmi grozljive govorice. Mislim pa, da je bilo za mnoge od njih najhujše, ko so jim potem odtujevali otroke in jih pre-vzgajali v „janičarje“, da so se včasih bali ovajanja lastnih otrok in jih niso upali po krščansko vzgajati. Zato se ni čuditi, če je kateri omahnil v boju, popustil v načelih in se vdal materializmu. Saj še mi, ki živimo v svobodi, včasih omahujemo in popuščamo.
Res, bolj kot kdaj koli prej, je danes v nevarnosti sam obstoj slovenske biti. Zato naj vsak po svojih močeh in zmožnostih stori vse kar je v prid' slovenskemu narodu, kakor so do največje žrtve lastnega življenja to storili slovenski domobranci.
Ni več čas jokanja za njimi, čas molitve je zanje in k njim. Ne vemo namreč, kako Bog meri čas v večnosti in če že vsi gledajo Njegovo obličje. Zato molimo zanje in tudi k njim, naj kot slovenski bataljoni izvojujejo pri Bogu še zadnji boj za svoj narod: njegovo rešitev iz komunizma. Upamo namreč, da bo učinkovita prošnja teh, ki so v zadnjih trenutkih sevojega življenja zmogli takole moliti: „Oče, odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo!“ — ali: „Taka je božja volja. Ker je Bog pravičen, jim je dal oblast na tem. svetu za vse, kar so tudi oni prestali po gozdovih, saj v plačilo v večnosti ne verjamejo.“
Res, kakšna vera!
Tudi mi z isto vero zaprosimo nebeškega Očeta za večni pokoj njihovih duš in skorajšnjo rešitev naše Slovenije izpod komunističnega jarma; pa da bi mi vztrajali na poti, ki so nam jo oni začrtali: Oče naš.
Gospod vojnih trum, daj našim protikomunističnimi žrtvami večni pokoj. Amen.
Cilka Cvetko
(Govor na spominski proslavi v Berazategui)
Vsem nam v tujini in veljko ljudem doma je jasno, da se je komunistična partija vedno posluževala za svoje delo goljufije: varala je slovensko ljudstvo z „narodnoosvobodilno“ idejo, ki ni bila drugega kot boj za sovjete in oblast, varala in prevarala Kocbeka in druge; in vara še sedaj tiste maloštevilne, ki se še puste varati, saj je večina itak že spregledala in to tudi pove.
Tako je sedaj neki razočaranec odkril spet novo dejstvo, ki je sicer znano in o katerem so vsi šepetali, a dokaza — pismenega in s pričami — ni imel nihče. To novo odkritje je problem prvih povojnih volitev leta 1945 v Jugoslaviji, na katerih je partija na oblasti naredila veliko volivno goljufijo.
V oporečniškem listu Mladina (številka 18, 15. maja 1987), ki je že marsikatero grdo zgodbo za o-blastnike spravil na svetlo, je Zdenko Zavadlav, bivši Oznovec, o katerem smo že pisali, kako je priznaval o svojem povojnem sprejemanju vrnjenih domobrancev; sedaj pričuje, kako je na ukaz od zgoraj on sam goljufal pri volitvah.
Njegovo Pišimo bralca je predolgo, da bi ga celotno objavili. V prvem delu govori, da ga je pri pisanju vzpodbudil Bučarjev članek v NR št. 57, kjer govori o „nelegitimnosti“ komunistične oblasti. V kratkem pove, kako je opozicija sodelovala po vojni z OF, a je kmalu odnehala, ko je videla, da nima nič besede. Nato nadaljuje:
„O samih volitvah je v knjigi Zgodovina Slovencev, izdala CZ v Lj. 1979 na str. 889 zapisano: „Na podlagi Zakona o volitvah poslancev v Ustavodajno skupščino je bil dne
31.	8. 1945 objavljen razpis volitev v ustavodajno skupščino za 11. 11.
istega leta. . . Na volitve ,se je po svoje pripravljala tudi opozicija, ki pa je kmalu uvidela, da ne bo mogla nastopiti z lastno listo. Zato si je izbrala pot abstinence, rovarjenja in lažne propagande doma in v tujini, češ da so volitve neregularne in nesvobodne, da je samo ena kandidatna lista in s tem ena volilna skrinjica. Državno vodstvo je trditve uspešno ovrglo s postavitvijo tako imenovane „skrinjice brez liste“, (črne skrinjice op. pisca). Volilna u-udeležba je razen redkih izjem skoraj povsod dosegla 90 odstotkov, saj je od 724.024 upisanih volilcev (v Sloveniji op. pisca) glasovalo 689.910 ali 95.29%, od teh za listo Ljudske fronte s Titom kot nosilcem 574.318 ali 83.25%... Veselje ob zmagi je skalilo dejstvo, da je bil v dveh volilnih okrajih v Prekmurju volilni rezultat negativen, kar po svoje dokazuje demokratičnost volitev.“
Nato Zavadlav še komentira pokojnega Štiha, ki sicer kritizira partijo, a le pravi, da smo se po vojno „srečno izognili vsesplošni nezakonitosti, nasilju in brezpravju“. In temu in še nekaterim je lani pisal pismo, ki ga deloma ponatiskuje ter ga dalje še razširi:
„Ne morem pozabiti svoje udeležbe in udejstvovanja pri svobodnih volitvah leta 1945, ko smo se tako rekoč odločali za republiko, OF, NOV in AVNOJ ali preko „črne“ skrinjice za kralja in staro. Kljub vsemu napisanemu in dogovorjenemu smo dobili nalog enega izmed o-mnienjenih, danes upokojenega revolucionarja M. za pretakanje volilnih kroglic iz „črne“ v OF skrinjico, kar smo' na Štajerskem uspešno izvedli, celo tako uspešno, da so bili rezultati v nekaterih severnih obmejnih

MARKO KREMŽAR
■■■■■■■■■■■■■■■■■■■........
V
Človek na pragu
OB OBLETNICI POBOJA DOMOBRANCEV
Tragična resnica vetrinjske tragedije
Titlo je izročil na Koroškem del slovenske zemlje 'Angležem:, da so potem slovenski partizani lahko izvedli enega največjih genocidov v zgodovini.
Spet se spominjamo obletnice, ko je pred 42 leti prišlo do enkratno nepopravljivega in groznega rodomora. Pri slovenskem narodu, ki ga ni niti za dva milijona, je številka
11.700	domobrancev in tri tisoč civilistov, ki SO' jih pobili po koncu vojne zmagoviti slovenski komunisti, zares zastrašujoč visok odstotek. Teh štirinajst tisoč in več žrtev je še vedno nezaceljena rana v narodovem organizmu. In še bodo potrebna mnoga desetletja, da bo spomin na to moreče obdobje iz zgodovine našega naroda nekoliko zbledel.
V poljskem Katynu je sovjetska armada 1940 zajela in potem pobila štirinajst tisoč poljskih častnikov in podčastnikov. S kroglami v tilnik so takrat, po podpisu pakta med Hitlerjem in Stalinom, obračunali Rusi s Poljaki, ki niso mogli pristati na to, da sta si taka krvoloka kakršna sta bila Hitler in Stalin med sabo delila njihovo domovino. Velik rodomor je bil to: padlo je štirinajst tisoč Poljakov! Vendar to je narod s skoraj 40 milijoni ljudi in njihovih štirinajst tisoč ni bil tak genocid, kot naših, slovenskih, štirinajst tisoč. In da bo ironija usode še večja, je na poboj poljskih oficirjev opozoril svet, nihče drug kot nemški fiihrer sam, ko so njegove prodirajoče horde odkrile ta množičen grob.
Takrat, v tistih okoliščinah, so tudi zavezniki imeli interes, da se ta resnica zamolči. Celo več: te žrtve
so naprtili Nemcem, ker je takrat veljal le Hitler za „legalnega“ krvnika.
Če torej primerjamo ta dva rodomora: pobit j e domobrancev in poljskih ujetnikov, vendarle vidimo, da so drugega zagrešili tujci, in to v vojnem stanju, prvega pa lastni bratje po končani vojni.
Oglejmo si zdaj kaj pravijo dejstva in dokumenti o dogajanju v zvezi s predajo in pobojem razoro-žene slovenske narodne vojske:
1.	Domobranstvo ali Slovenska narodna vojska se je predala Angležem na Koroškem in jih pri tem zaprosila, da se z njo postopa v smislu haaške konvencije o vojnih u-jetnikih. To še zlasti zato, ker je bila Slovenska narodna vojska idejno politična in narodna vojska.
2'. Slovenskim partizanskim enotam so jo izročili Angleži z ukano, da jo pošiljajo v Italijo, nekaj tednov po končani vojni. Oglejmo si v zvezi s tem nekaj dokaznega gradiva:
a.	BBC je januarja 1984 po radiu objavila pričevanja, ki so jih posredovali izvedenci za dogodke, ob koncu druge svetovne vojne, na Koroškem. V oddaji BBC so sodelovali strokovnjaki: Synch, Tuša Q., Aldington A. in Nicholson. Tuša Q. je najprej prebral dokument, ki ima datum 15. maj 1945 in v katerem (Nad. na 2. str.)
Res ne vem, ali je knjiga taka u-spešnica, da so jo razgrabili v nekaj dneh, ali pa je prišlo v Buenos Aires le malo izvodov. Vsekakor, ko sem spraševal po njej, je ni bilo dobiti.
Prosil sem prijatelje, ki so odhajali v Evropo in končno prejel kar sem iskal. Beličičevo knjigo „Človek na pragu“ sem prebral na dušek. Bolje rečeno, v dveh duških. Prvi je bil na letalu, ko sem frčal proti Bariločam, drugi pa že v gorati deželi jezer in gozdov, ki se je avtor v svojih razmišljanjih dotika.
Oris knjige je bil že podan v Svobodni Sloveniji kmalu po izidu, pa sem ob branju le čutil vedno znova potrebo, da bi se pisatelju Vinku Be-ličiču zahvalil za profesorja Lužnika in njegovo zvestobo. Prepričan sem, da je podoben občutek navdajal še marsikaterega bralca, posebno še med tistimi, ki žive v „Mali Sloveniji“, kakor pravi upokojen profesor Lužnik nam v Argntini.
Gotovo so nekateri bralci izrazili svoje občutke in misli pisatelju v osebnih pismih; bojim se pa, da večina po stari navadi ni segla po peresu, kar je škoda. Kdo more namreč razumeti, resnično razumeti, Lužni-kovo bolečino in ponos, bolje kakor rojak, ki je tudi doživljal leta strahote tisoč devetsto petinštirideset, pa o|stal potem v svobodnem svetu, svoboden?
Tisti, ki so preživeli pa izgubili svobodo, si bodo mislili: „Lužniku in njegovim je lahko;“ drugi, ki so izgubili še kaj več bodo menili, da žive Lužniki na luni. Mi pa vemo, kako težko je krepko stati, sam, celo na trdnih tleh nelastne zemlje; in da na utvari ne bi bilo mogoče vzdržati.
Ali je v razmišljanjih Štefana Lužnika kaj, kar bi potrebovalo dopol-
nila? Ni mogoče obdelati vse slovenske sodobne problematike v enem samem zajemu. Kljub temu me je en stavek dirnil, da bi rad z Lužnikom pričel razgovor; ali ga nisem razumel, ali se moti? Tam ko pravi: „...kako smo dolga desetletja ko na verige priklenjeni psi srepeli in renčali drug v drugega, ko sta ene razdevala sovraštvo iz grizenja vesti, druge pa maščevalnost iz bolečine.“ Krog sebe ne vidim ne sovraštva, ne maščevalnosti. Smo sicer nespravljivi s komunistično doktrino in totalitarnim sistemom, vendar sovraštvo in maščevalnost so čustva, ki so naperjena v ljudi; takih čustev pa med nami nisem opazil.
Če bi prebral vse naše revije in časopise, in vse kar je izšlo v emigraciji skozi štiri desetletja, dvomim, da bi našel v njih en sam poziv na „maščevanje“. Ni želja po maščevanju naš skupni imenovalec. Prej, zahteva po pravici — a to ni isto'. Da ta ali oni ni mogel ob prizadetih krivicah preko svoje maščevalnosti, je človeško; skupnost pa teh negativnih čustev ni nikdar gojila. Ljubezen do slovenstva je bila premočna. Res pa je, da smo molili in še molimo... za spreobrnjenje vseh rojakov, tudi tistih, ki ne morejo mimo maščevanja in sovraštva.
Sicer pa ni mogoče besedam, ki jih Lužnik, Beličičev junak (v polnem pomenu besede), drobi v razgovoru s sorodnicama, v svoji domišljiji ali v pismu prijatelju, kaj dodati. Celi odstavki bi bili vredni ponatisa, a bi brez prijetnega literarnega okvirja izgubili na svoji pristnosti.
Pa bi vendarle rad zaključil z njegovo, ne s svojo, mislijo. Recimo s temle odlomkom iz pisma prijatelju, v Cinco Saltos:
„Smo mi, za izdajalce razglašeni, med' vojno prav ravnali? In če ni-
predelih boljši od partizansko razvitih notranjih predelov. Tako je tudi razvidno iz pregledne „stroge. zaupne“ karte, izdelane ob tej priložnosti. Ali ni bilo s tem že tedgj narušeno zaupanje v delovnega človeka, ali ni bila s tem omajana vera v pisane in ustne obveze in dogovore?
Sam1 sem tako kot pasivni volivec in kot pooblaščenec OZNE za varnost volitev sodeloval pri teh volitvah na področju okraja Maribor desni breg. Volišča so bila organizirana že prejšnji dan, ter zastražena zunaj s pripadniki ljudske milice. Na vsakem volišču je tročlanska volilna komisija s predsednikom imela seznam volivcev ter na njegovi podlagi ugotavljala volilno pravico volivcev Kandidate Ljudske fronte so zastopali zastopniki list. Oboji so se edini lahko nahajali na volišču ter so zvečer prešteli glasove in napisali zapisnik. Predstavniki kandidatov so morali občasno poročati o poteku volitev na okrajno politično vodstvo, volilna komisija pa na o-krajno volilno komisijo o poteku in udeležbi na volitvah. Predstavniki kandidatov kot zaupnejše osebe so poročali tudi pooblaščencu OZNE odgovornemu za področje posameznih volišč. Volilne skrinjice so bile lesene z zapečatEnimi vratci ter z odprtino za spuščanje gumijaste kroglice. Pod odprtino pa je bil nameščen tekstilni trak zaradi preprečevanja slišnega padca kroglice v skrinjico in s tem zajamčena tajnost voljenja. Skrinjice kandidatov Ljudske fronte so bile okrašene z jugoslovanskimi in slovenskimi zastavicami, medtem ko je bila skrinjica brez liste „črna skrinjica“ neokra-šena in neolepšana.
V okraju Maribor desni breg sta bila na listi Ljudske fronte dva kandidata: poznani Makso Šnuderl in domači terenski aktivist in partizan Hojnik-Krištof. Volilo se je z gumijasto kroglico, ki jo je dobil volivec od volivne komisije ter jo spustil po svoji presoji v eno izmed skrinjic tako, da je fingiral izpust kroglice nad vsako skrinjico. Večina domačinov je simpatizirala s poznanim Krištofotn ter ga tudi volila. Vendar je bila politična direktiva, da mora zmagati Šnuderl. Zato je okrožna aktivistka Mica Rokova intervenirala v vojašnici garniziona v Slovenski Bistrici (vojaki so namreč volili v vojašnicah), da so vsi vojaki volili Šnuderla, ki je tako zmagal z malenkostno večino gla-(Nadaljevanje na 2. str.)
smo, kaj bi bili morali storiti v tistih okoliščinah? Strahopetno zatajiti svoje prepričanje? Brez odpora sprejeti laž in nasilje ter ukloniti vrat boljševizmu, ki je prinašal jarem vsemu narodu? Kdo ve, mogoče bi bilo prelite manj bratovske krvi in zasejanega manj sovraštva. Toda tedaj bi bili zares izdajalci vseh tistih, ki jih je kar naprej po-končavala brezčutna roka lastnih bratov in ji ni bilo videti konca! In komu bi danes od sramu kot izdajalci samih sebe, ker se nismo imeli poguma zoperstaviti, še mogli pogledati v oči?“
Na pragu je resda prepih, a da to ne onemogoča samostojne drže in jasnega pogleda, dokazuje že desetletja naš pesnik in pisatelj Vinko Beličič.
Res, da je prav kakor njegov Štef Lužnik tudi on „sanjal drugačn|o prihodnost“, a kdo bi si upal sanjati sam p sebi, da mu bo dano biti buden čuvar krščanskega slovenstva, na samih vratih lastne zemlje v svet! Pa tudi, kdo ve, če niso Lužnikove sanje bile preroške. Morda so bile pravilne, a se še niso uresničile, ker še nismo dopolnili vse cene trpljenja in kesanja, ponosa in krotkosti, ki jo terja njih izpolnitev.
Ne samo klavci. . .
(Nad s 1. str.)
sov pred Hojnikom-Krištofom. Pooblaščeni OZNE smo dan pred volitvami dobili razpored za katera volišča v katerem okraju odgovarjamo ter smo odšli na teren že ponoči zaradi zasiguranja varnosti (obstajala je namreč možnost neredov od strani „križarjev“ — kraljeve vojske v ilegali, zlasti na severnem (štajerskem in v Prekmurju). Istočasno pa smo dobili direktivo, da moramo zmagati. Pri tem naj se po-Služimo kakršnegakoli „nedokazljivega“ vplivanja na volivce kakor tudi ■ „nevidnega“ pretakanja kroglic iz črne skrinjice v skrinjico Ljudske 'fronte. Oboje naj organiziramo z zaupnimi predstavniki liste. Take so bile stroge direktive iz OZNE za Slovenijo. Sam sem se na vprašljivih voliščih poslužil pretrganja tekstilnega traku v črni skrinjici, ter tako povzročil „slišno“ volitev v to Skrinjico, kar je po pripovedi „izkušenj “ prvih žrtev ostalim kandidatom za volitev črno skrinjico bistveno znižalo število nezaželenih glasov. Po težkanju skrinjic se je lahko dognalo, če je preveč kroglic V črni skrinjici pa se je kroglice •¿„pretočilo“ v skrinjice Ljudske fronte, potem ko se je s kakršnim koli vzrokom odstranilo „nezaupne“ člane volilne komisije z volišča. Pri teh pretakanjih so bili zlasti uspešni na ! področju Radgone, celo preuspešni, saj je bil rezultat kandidatov Ljudske fronte daleč nad\ pričakovanim in doseženim na tamkajšnjem področju. To področje je namreč bilo partizansko' neobdelano pa še pod vplivom agitacije „križarjev“ za abstinenco, tudi so tam kot v Prekmurju krneli slabe izkušnje s „komunistično prakso“, ki jo je izvajala osvoboditeljica Rdeča armada. Izgle-da, da so bili nedomiselni samo v Prekmurju, kjer je na dveh voliščih črna skrinjica zmagala.
Volitve v ustavodajno skupščino v Cloveniji oz. tedaj v Ljudski republiki Sloveniji so bile razpisane z Ukazom SNOSa od 10. 9. 1946 za 27. 10. 1946. O tem piše v že omenjeni Zgodovini Slovencev na str. .890:
„12. 10. je bila objavljena kan-.•didatna lista za vseh 120 poslanskih . mest, za katera sta se razen v 11 v primerih . potegovala po dva kandi-, ,data. .. Položaj v severovzhodni Slo-„veniji se je bistveno popravil, tako , .da so bili od 743.401 odd,anega glasu 712.703 glasovi za kandidate OF in samo 30.698 za skrinjico brez liste . ter 75 neveljavnih, ali izraženo v odstotkih 95.97 za OF, proti 4.13%.“
Torej je bila tudi pri teh „republiških“ volitvah „črna skrinjica“
. namenjena tistim, ki niso hoteli glasovati za listo OF. Glasovi za to
skrinjico pa so se glede na rezultate volitev prejšnjega leta zmanjšali za več kot polovico. Sam se zaradi odsotnosti iz Slovenije nisem udeležil teh volitev v Sloveniji, pa sem zato o poteku teh volitev povprašal takratnega udeleženca, zastopnika liste OF na enem izmed volišč pravtako v okraju Maribor desni breg, bivšega partizanskega kurirja, sedaj upokojenca N. Na njegovem domu v K. 25. aprila 1987 mi je povedal svoje prigode na teh volitvah. Pred preštevanjem kroglic na koncu volitev so po teškanju skrinjic dognali, da je več kroglic v „črni skrinjici“, pa so enostavno zamenjali okrasitev na skrinjicah ter prešteli za glasove za OF tiste iz „črne skrinjice“.
Pisec članka končava z ugotovitvijo, da so danes volitve v Jugoslaviji še slabše, oziroma sploh niso volitve, ko samo „potrjujemo“ o-blast.
Kaj bi rekli k temu: Nič novega, saj če so bili Tito in njegovi zmožni pobiti v genocidu vse svoje nasprotnike, ki so jih dobili v roke, so bili tudi zmožni uprizoriti volivno goljufijo kot kaka južnoameriška ali a-friška državica, samo da zmagajo tudi formalno na volitvah. A s tem so spet dali v roke orožje tistim, oporečnikom doma in zunaj, ki govorijo o „nelegitimnosti oblasti“ komunistične partije.
Naš boj proti komunističnemu režimu in njegovi kliki na oblasti ima s tem še eno formalno in legalno osnove!
PRVI KORAKI
ANEKDOTE IZSELJENCEV V ARGENTINI
23.
Ko sem prišla v Argentino z otroki, .sta moja dva fanta, šolarja, takoj debila lepo psičko. Psička se je rada sukala okrog njih; vedno jima je bila pod nogami.
Fanta sta jo pobožala in jo ogovarjala:
„Hay, que linda, igual que un caballo!“*
Tolikokrat sta ponovila, da se še meni ni zataknilo, če sem to ponovila. Neko jutro, ko sem šla k mesarju, sem srečala sosedo. Bila je elegantna, v krasni novi obleki, tako da je nisem spoznala. Ko pridem bliže, ji pa zakličem:
„Hay, que linda, igual que un caballo!“
Pogledala me je resno; kaj je rekla, nisem razumela.
Po tridesetih letih se še vedno srečavi. pa do danes se še nisem opravičila.
* Kako lepa, kot konj!
Tone Mizerit
IZ2VLJENDA V ARGENTINI
Čudno je to leto 1987, res nenavadno leto volitev. In nenadoma, kot da se je vse ustavilo, čas je nenadoma zastal, peronisti in radikali so pozabili na svoje osebne spore in se skupno zgrozili spričo nenadnega dogodka oskrunjenja trupla pokojnega predsednika in generala Perona. Nekaj dni je že krožila sumnja, in nato obtožbe, da nekaj ni v redu s Peronovim truplom. Končno je sodnik ob prisotnosti prič peronizma, policije in vlade odprl rakev in ugotovil, da so neznanci v zapetju odrezali obe roki, in jih odnesli, skupaj s sabljo pokojnega generala. Ogorčenje je preplavilo ves narod1, zlasti pa še peronisti čne vrste, ki so še vedno izredno številne v državi. Ne pozabimo tudi, da mnogi volivci sedanjega radikalizma kljub temu gojijo svoje simpatije do pokojnega Perona. Sploh pa je oskrunjenje trupel barbarstvo, ki se nad njim upravičeno zgraža vsak pošten človek.
ZLOČIN IN KAZEN
Zadeva ima, poleg človečanske vsebine, razne policijske pa tudi seveda politične primesi. Ustavimo se najprej ob prvih. Kako se je moglo to zgoditi je vprašanje zase. Peronovo truplo je bilo v popolnoma nedostopni rakvi, zaklenjeno z desetino posebnih ključev, katere so varovali v glavnem vladnem tajništvu. Razlaga, kako da so storilci napravili odprtino ni popolnoma logična. Vsak ima potem še svoje razlage, med katerimi je najzanimivejša ta, ki govori o možnosti, da bi truplu roke porezali še pred pokopom (storilec naj bi bil bivši minister in „coprnik” López Rega). A to ne soglaša z dejstvom kraje papirja s pesmijo, ki jo je pokojniku poklonila njegova vdova, papir, ki je bil ukraden iz rakve, raztrgan in poslan v pismih peronističnim veljakom.
Zadeva se je pravzaprav pričela, ko so štirje najvidnejši peronisti prejeli pisma z omembo' zločina in zahtevo odkupitve porezanih in ukradenih rok. Ta pisma so prejeli: vdova gospa Isabel Martínez Peronova, uradni vodja stranke senator Saadi, tudi. vodja ortodoksne veje, poslanec Grcsso, eden izmed vodij obnovitelj-skega pefonizma ter glavni tajnik CGT Saúl Ubaldini. V teh pismih neznani storilci terjajo osem milijonov dolarjev, sicer bodo „relikvije“ uničili.
Kdaj je bi! ta zločin storjen ni popolnoma jasno. Najbolj resna ugotavljanja govore o desetem juniju.
Kdo je to storil, tudi nihče ne ve. Vsi pa trdijo, da to ni izključno denarna zadeva, marveč bistveno politična. Kar se vsote tiče (8 milijonov dolarjev), se širi novica o neke vrste maščevanju, češ da je Perón svoj čas ta denar nekomu obljubil za „uslugo“, pa obljube ni izpolnil. To menje razširjuje zlasti dnevnik La Prensa. Drugo se govori o čudnem naključju, da je ista vsota bila po zakonu določena Peronovi vdovi kod odplačilo dolga odškodnine in pokojnine kot predsednice za vsa pretekla leta. In še nekatere druge štorije, bolj ali manj verjetne.
Kako je bilo mogoče mirno in prikrito prodreti v kar so smatrali za nedostopno rakev, je tudi vprašanje zase. čudno je, da noben od čuvajev pokopališča in grobnic ni opazil nič sumljivega, ko vendar trdijo, da so storilci za opravljeno delo potrebovali dneve in dneve. Vse skupaj je v neki megli, iz katere policija ne najde poti. Predsednik je sicer obljubil hitro in dokončno raziskavo, a to obljubo bo težko izpolniti. Medtem pa se z leve in desne vrstijo zahteve po kaznovanju, o-strem in vzornem, za ta zločin.
V LUČI VOLITEV
Oskrunitev trupel pokojnih veljakov pravzaprav ni nova v argentinski zgodovini. In za to ni treba segati v daljno preteklost. Ko je padla druga Peronova vlada so tedanji voditelji Osvobodilne revolucije u-kradli truplo Peronove žene Evite in ga odnesli neznano kam. Dolga leta je bila povrnitev tega trupla ena temeljnih zahtev peronizma za njih mirno vključitev v narodno življenje. Šele general Lanusse je za časa svojega predsedništva ukazal, da se truplo pokojne Evite vrne peroni-stični množici. Tedaj je bilo pokopano na nekem osamelem pokopališču v Italiji.
Ko so montonerosi ubili bivšega predsednika generala Aramburuja, tudi niso vrnili njegovega trupla. Potem, ko je bilo odkrito., zakopano v podzemlju neke hi|e, so ga isti montonerosi ponovno ukradli in zahtevali V zameno truplo Peronove žene. Ponoven primer, kako malo spoštujejo zemeljske ostanke nasprotnikov. Sedanji primer je treba spraviti v isto vrsto. In v tem smislu so popolnoma prazne govorice, češ da so storilci pravzaprav peronisti sami, da bi iz tega dogodka potegnili volilne obresti. Kdor pozna dušo peronističnih množic in tudi pe-ronističnih veljakov, ve, da jim je bi! Perón domala sveta oseba, „kot
•mati“, in se njegovih ostankov za nobeno' ceno nihče ne bi oskrunlji-vo pritaknil.
Je pa res, da je dogodek sprožil v narodu sploh val ogorčenja, ki bi peronizmu lahko koristil v volilni kampanji. Kot smo zadnjič omenjali bombe v radikalnih lokalih, tako sedaj govore o oskrunjenju Perona v prid njegovi stranki. Posledica simpatije do peronizma je res neke vrste logičen zaključek. A način kot je s tem postopala radikalna vlada, more ta učinek omiliti. Poleg izrazov sožalja, obsodbe in ogorčenja, je vlada dala na razpolago pe-ronistom vse, da so „v spravo za o-nečaščenje“ .mogli sklicati zborovanje z mašo. Dali so Saadiju na razpolago državno omrežje radia in TV, oklicali delopust za tiste, ki bi se hoteli udeležiti ponedeljkove maše, in sploh pomagali, da bi vse čim lepše izteklo. Nekateri so to omenjali kot „povračilo“ za podporo peronizma ob vojaških dogodkih Velikega tedna. A narava enega in drugega dogajanja je tako različna, da kaj takega ni mogoče trditi.
Sploh pa so tako peronisti kot radikali veselo ugotavljali, da jih je težak položaj znova našel edine in povezane v skupnem čutenju spoštovanja do pokojnega narodnega voditelja, kar' je, koncem koncev, najbolj pozitiven del tega dogodka, ki kaj malo pripomore k mednarodnem ugledu Argentine, čeprav se podobne stvari odigravajo, kjerkoli po svetu.
KAJ VSE ŠE ČAKA
Ob začetku smo zapisali, da je spričo tega dogodka vse zastalo. V kongresu še ni rešeno vprašanje socialne in delavske, nove zakonodaje. Med delavskim in gospodarskim ministrstvom 'iii rešena nova polemika zaradi povišanja plač, spričo novega skoka tarif in cen. V tem oziru minister Alderete pada iz dežja pod kap.
Prav tako ni rešeno vprašanje bodočnosti v vladi državnega tajnika za industrijo in zunanjo, trgovino. Roberto Lavagna, kot Alderete iz vrst peronizma, je storil skoraj izvirni greh, da je javno napadel vladno gospodarsko politiko. Kritiziral je finančni sistemi, ki ga vlada podpihuje, češ da sama vodi in izkorišča špekulacijo, ki duši in ubija vsak produktivno dejanje v državi. Spričo take kritike o „festivalu bonov“, kot je Lavagna imenoval vladho finančno politiko,’ je Seveda beseda „izdajalec“ bila najmilejša kar jih je moral • slišati. Jasno pa je, da se tu ne gre za usodo enega moža, akoravno peronista v radikalni vladi, marveč za usodo argentinskega produktivnega aparata sploh.
Čaka pa, v soglasju z volilnim le-(Nad. na 4. str.)
«■■■■«■■■■■■•■■■■■a■■■■■■■■■•■■■■■■■■■■■■■■■■■■■•■•»■*■■■■■■■■■■■■■

TRAGIČNA RESNICA VETRINJSKE TRAGEDIJE
(Nad. s 1. str.)
poveljnik angleških zasedbenih sil na Korškem izjavlja:
„Pristajam, da bom takoj, prej kot mogoče, poslal v Jugoslavijo vse Hrvate, ki so na teritoriju 5. angleškega korpusa.“
b.	Nato je Tuša Q. navedel dokument z dne 17. maja 1945, v katerem je poveljnik angleških sil na Koroškem, zapisal:
„Vse osebe jugoslovanske narodnosti, ki se nahajajo na teritoriju 5. korpusa, bodo izročene Titovim silami takoj ko bo. mogoče. . . Te jugoslovanske protikomunistične formacije bodo takoj razorožene in jim ne bo sporočeno, kam dejansko gredo.“
(To ustreza resnici, le da so Angleži domobrancem dejansko rekli, da gredo v Italijo, op. V. L.)
c.	Nato je Aldington A. navedel dokument, ki ima datum: 19. maja 1945 in ki ga je našel v angleškem arhivu. Iz tega dokumenta je mogoče razbrati, da je brigadir Toby Law zadevo pospešil. Omenjeni brigadir je imel 19. maja ob 11. uri pogajanje s Titovimi predstavniki, ki jih je vodil polkovnik dr. Hočevar, na katerih so se sporazumeli, da se Titove siile' umaknejo s Koroške do
20.	maja, v zameno pa bodo Angleži izročili Titu vse Jugoslovane, ki se nahajajo na teritoriju 5. korpusa. (Na Koroškem, op. V. L.)
Poveljnik 5. britanskega korpusa
je nato rok umika Titovih enot podaljšal še za osem ur, da bi se lahka nemoteno umaknile.
,Te razgovore in pogajanja z Angleži pa opisuje tudi sam dr. France Hočevar v intervjuju za revijo Mladina, št. 19., 23. maja 1986 pod nnaslovom „Izročitev kvislingov so pripravili Angleži“, str. 26. Na strani 28 pa Mladina v isti številki objavlja izjavo nekdanjega majorja OZNE, Zdenka Zavadlava, ki je bil zadolžen za spremljanje transporta izročenih domborancev: „Vlak je bil zastražen s pripadniki KNOJ-a. Pri prevzemu sem pregledal celoten vlak. Hudo podoben je bil nacističnim transportom v uničevalna taborišča; ujetniki niso bili preskrbljeni z vodo in hrano ter niso imel možnost, da bi opravljali fiziološke potrebe... V vlaku so. bili deloma u-niformiran domobranci, redki s čini, med njimi pa tudi civilisti; moški, ženske in otroci.. . Menim, da niso vedeli. (Da se vračajo v Jugoslavijo, op. V. L.)... Zato so bili hudo presenečeni in prizadeti, ko so se znašli pri nas. . . Vkljub vednosti o takih izvensodnih usmrtitvah, pa me je seznanitev z izvensodno obsodbo in usmrtitvijo domobrancev, spravila v nerazumevanje in začudenje vse do danes. Kot pravzaprav vojaška formacija v okviru SS, (Slovenska domobranska vojska ne le, da ni nikoli bila „formacija v okviru SS‘, marveč ji je dvakrat celo grozila resna nevarnost, da jo Nemci razoro-
žijo. Ta nevarnost je tudi pogojevala razvpito domobransko prisego, op. V. L.) ki je kapitulirala pred Angleži, so bili le vojni ujetniki.“
Tako Zdenko Zavadlav. Dr. France Hočevar pa dopolnjuje, prav tako v isti številki Mladine, britanskega poveljnika in potrjuje, da so bili vrnjeni domobranci in civilisti tisti „Judežev denar“, s katerim je britansko. poveljstvo plačalo Tita, da se je umaknil s Koroške „osvobojene slovenske zemlje“.
Ker sem bil tudi avtor tega članka sam vrnjen in izročen 29. maja 1945, v sklopu 2. polka Slovenske narodne vojske; preko Pliberka in Dravograda v Slovenj Gradec, se v zvezi s tem spominjam nekaterih podrobnosti. V Slovenj Gradcu so nas namestili v šolo. Poklicali so mojega poveljnika, majorja Maksa Kunstlja, na partizansko poveljstvo in od njega zahtevali, da naredi sezname svojih vojakov ter nas razdeli v tri kategorije. V prvo skupino je moral uvrstiti vse oficirje in podoficirje, v drugo vse vojake ter pri vsakem navesti, koliko časa je bil domobranski vojak, od kje je doma in v kateri enoti je služil. V tretjo skupino pa naj uvrsti vse mladoletnike (do 16. leta starosti).
Ob tej priložnosti je poveljnik Kunstelj vprašal partizansko komando, kaj nameravajo z nami napraviti, oziroma jih je naravnost vprašal, če nas bodo postrelili. Odgovorili so mu, da to nikakor ne, pač pa, da nas nameravajo poslati na Kočevsko obnavljat vasi, ki so propadle,
opustele, odkar so se od tam izselili Kočevarji.
Treba je reči, da se niso povsem zlagali: Res so nas peljali v Kočevje, toda ne obdelovat slovensko zemljo, marveč jo poškropit z našo krvjo, z našimi telesi pa napolnit okoliška brezna.
Ko končujem razgrinjanje 'in bežno slikanje „vetrinjske tragedije“, enega največjih genocidov v zgodovini, se sprašujem: kdo bo sodfl tem vojnam zločincem!?
Naj navedem še nekaj odlomkov iz članka Otmarja Mauserja. ki ga je objavila Ameriška domovina 15. julija 1986, stran 5 in 6 in ima naslov: „Kdo bo sodil partizanskim vojnim zločincem?“
Avtor se najprej sklicuje na jugoslovanski kazenski zakon in pravi: „V 16. poglavju kazenskega zakona SFRJ 141. člen govori o umoru, uničenju rase, narodne ali verske skupnosti, torej genocida; 142. člen o vojnem zločinu zoper civilno prebivalstvo, 143. člen o vojnem zločinu proti ranjencem in bolnikom in 144. člen o vojnem zločinu zoper vojne ujetnike;“
Nato O. Mauser v Ameriški domovini nadaljuje: Ali niso komunisti to svojo „zakonodajo“ kršili že v samem začetku svoje stalinistične revolucije, ko so samo v Ljubljanski pokrajini pobili preko 2000 civilnih oseb, predno je prišlo do kakšnega oboroženega odpora od strani proti-revolucionarjev? Ali ni to proti členu 142 njihovega kazenskega zako-
na, ki govori o vojnih zločinih zoper civilno prebivalstvo?
Kaj pa ranjenci na turjaškem gradu, ki so jih partizani pobili potem, ko so grad zavzeli? Tudi številni ranjenci na sanitetnem vlaku pri u-miku na Koroško, ki so bili zajeti, so bili do zadnjega neusmiljeno pomorjeni. Ali ni to proti členu 143, ki govori o vojnem zločinu proti ranjencem) in bolnikom?.. .
.. .Ali ni torej tudi to izvensodno pobijanje vrnjenih domobrancev v Kočevskem Rogu in v Teharjah proti členu 144 jugoslovanskega kazenskega prava, ki govori o vojnem zločinu zoper vojne ujetnike?“
Prišel je čas, da se človeka, ki je odgovoren za „masovno pobijanje“ in ki je še vedno živ, pokliče pred sodišče in naj kazensko odgovarja za svoje zločine, po členih 141, 142, 143 4n 144 jugoslovanskega kazenskega zakona.
Ta isti človek je v svoji knjigi pozabil opisati ta „junaška dejanja“. Pač, verjetno se jih je bal opisati in močno slabo vest mora imeti, kar je seveda lahko razumeti. Kajti isti človek je tudi dal uničiti ves arhiv, ki se nanaša na mučenja in likvidacije domobranskih ujetnikov in civilistov.
Postaviti ga pred sodišče je dolžnost slovenskega in jugoslovanskega komunističnega sodstva. Seveda, če to sodstvo in ta partija vendarle želi med ljudstvom ohraniti, oziroma si povrniti kaj ugleda.
Čakamo!
Vinko Levstik
Buenos ¡Aires, ¡9. julija 1987
SV IO |B |OID NA S’/L 0 'V'BNIJA
Stran 8
S SLOVENCI V ARGENTINI
NOVICE IZ SLOVENIJE n ,
___________________ Osebne novice
JIESBNICE — Prvi plavž, zgrajen leta 1989, je stopil v pokoj. Drugi bo delal do konca leta. S tem bo konec slovenske proizvodnje grodlje; dobivali jih bodo iz drugih jugoslovanskih republik ali iz Vzhodne Evrope. Tudi mar-tinovih peči ne bo več: dve so že ukinili, dve pa do konca leta. S tem bo dokončno ukinjen sedanji, že zastarel način proizvodnje. Na prostor, kjer so stale peči, bodo razširili jeklarno 2. Že : samo z razširitvijo bodo lahko proizvedli za dve tretjini več, pa tudi dosti boljše kakovosti.
ŠT. LENART — Literati začetniki
so imeli 15. republiško srečanje, na ka-terem so še razgovorili o različnih temah: o založniški politiki, umetniškem razvoju in vzgoji pesnikov ter o neki utrujenosti literature, kar so potem preimenovali v utrujenost določenega literarnega stila. Mladi, med katerimi ni bilo zaznati kakega posebno presenetljivega dela, so se raztovarjali tudi s tremi že znanimi slovenskimi pisci: Milan Jesih, Peter Božič in Miloš Mikeln.
TRBOVLJE — Pesniška štafeta je
eden izmed preostalih odtenkov Titove mitifikacije. Letos je obiskala tudi Slovenijo in po radiu Trbovlje oddala poseben program, pri katerem so sodelovali zasavski literarni ustvarjalci in drugi gostje iz Jugoslavije.
(RADOVLJICA — 498 „konfliktivnih dogodkov“ (stavk, izsiljenih sestankov, izrednih zborov, itd.) je lani izvedlo čez 29 tisoč delavcev, samo pri stavkah pa 15.800. Te statistike so pripravili za seminar sindikata tekstilne in usnjtr-sko-predelovalne industrije. Še bolj jih skrbi letošnji položaj: v prvih štirih mesecih je stavkalo že 6.500 delavcev, pri ostalih konfliktih pa sodelovalo o-koli 27 tisoč.
TURNIŠČE — Grad Turnišče je zgorel. Kljub naporu gasilcev je ta zgodovinski spomenik, ki je bil že več let zapuščen, bil popolnoma uničen. Po vojni je nekaj časa bila kmetijska šola in kobilarna, od leta 1980 pa je bil na voljo vlomilcem in tatovom, ki so odnesli marsikaj. In zdaj ga ni več.
LJUBLJANA — Pesmi in šege moje dežele je naslov knjigi, ki . sta jo pripravili Zmaga Kumer in Helena Ložar-Podlogar. V njej je zbranih 150 znanih ljudskih pesmi z notnim zapisom osnovne melodije. Pesmi so .urejene po tematiki in vsako poglavje spremlja o-pis najbolj tipičnih šeg in navad. Dve leti nazaj je izšla Slovenska pesem v besedi in sliki, ki je takoj pošla; tudi tej prerokujejo isto usodo.
LJUBLJANA — Na Tednu radia — Ohrid 87 je Radio Ljubljana tudi bil med nagrajenci in sicer za program, ki
so ga pripravili Gojko Brvar, Katarina Federmut in Dragan Balažič za izseljence.
JESENICE — V Karavanškem predoru so imeli nekajdnevni zastoj, ker je začela vdirati precejšnja količina vode prav v vrtino predora; ta se je takrat nahajala 740 m v hribu in 300 m pod njim. Ko so rešili problem, so stroji nadaljevali z vrtanjem.
■OSIJEK — 321,7 samomorov na 100
tisoč ljudi je povprečje v Sloveniji. Tako so povedali na jugoslovanskem kongresu o preprečevanju samomorov. Jugoslovansko povprečje je nižje: 18 na 100 tisoč prebivalcev. Za Slvenijo je v številu samomorilcev najprej Vojvodina (25,9), Hrvaška (22), Srbija (13,3). Po številu samomorilcev je v sveto na prvem mestu Madžarska, nato Avstrija, Švica, Finska; Jugoslavija je na devetem mestu. Največ samomorov na svetu ima mesto Subotica: letno med 40 in 50 na 100 tisoč ljudi. Kongres hoče omejiti kolikor mogoče samomore.
NOVA GORICA — Tekmovanja v reševanju nalog z računalnikom se je udeležilo 163 srednješolcev, razdeljenih v tri skupine: začetniki, z dveletnim u-čenjem in oni, ki so se že udeležili takih tekmovanj. So to učenci, ki imajo v svojih šolah pouk o računalništvu ali pa hodijo k posebnim računalniškim krožkom.
UMRLI iSO OD 26, do 29. maja 1987:
LJUBLJANA — Marija Povoden roj. Arko, 78; Marija Porenta roj. Klemenčič, 85; Olga Remžar; Olga Čele-šniik roj. Badjura; Barbara Kraigher; Draga Arhar roj. Kovač; Katarina Fabjan roj. Gotz; Adolf Starman; Stane Smolič; Štefan Mikulič; Milan Kunilo; Ernest Verk.
RAZNI KRAJI — Marija Šinigoj roj. Koračili, Mokronog; Marija Boh roj. Goršiič (IŠikrabova mama), 80, Šmarje-Sap; Alojz Andrejčič, Šmartno pod šmarno goro; Alojz. Adamlje, 69, Šmartno pri Litiji; Pavla Stergaršek roj. Justin in Danijela Slapar roj. Str-garšek, 62, Dol pri Hrastniku; Pavel I-stenič, Radeče; Frančiška Kern roj. Fri-škovec in Andrej Slapar, Mengeš; Franc Lampret, 75, Stična,; Jože Štruc, A-lojzija Pibrovec, Silva Polutnik in Albina Gajšek roj. Hrastnik, 81, Celje; Jože Hari.nski, Šentvid pri Grobelnem; Ivan Jenko, 84, Lipica; Ivanka Irma ličnik, Režica ob Savinji; Janez Perne, Križe; Stanko Rutar in Stanka Zagorjan, Cerkniea; Ivanka Medja. roj. Pogačnik, 73, Bled; Ludvik Laharnar, Sežana; Ludvik Gašperič, Sodražica; Anton Mlakar, Sostro; Tone čemažar, Železniki; Polonca Dule, Rudnik; Barbara Gartner roj. Podlonk, Železniki; Marjeta Turk roj. Grahek, Ločna; Gordana Špacapan, Koper; Rman Plahutnik, Zagorje; Vladimir List, Rudnik; Emil Šerbak, Zg. Lož.oca; Anica Dolinar, Dobrova; rev. Štefan Čergulja, Križevci pri Ljutomeru; Vekoslav Horvat, 80, Šentjur.
Krst: 5. julija je bila krščena, v cerkvi Marije Kraljice v Slovenski vasi Cecilija Klavdija Čampa» hčerka Jožeta in Marte roj. Šmalc. Botrovala sta Jože Matija Šmalc in Marija Iglič. Krstil je g. Janez Petek CM. Srečnim staršem naše čestitke!
Poroka: V cerkvi Marije Kraljice v Slovenski vasi sta. se v soboto 20. junija poročila dr. Marjeta Criscuoli in dr. Miguel Angel Silva. Za priči sta bila Aleksander Criscuoli in Josefina Ar-tigas de Silva. Poročil ju je g. Janez Petek CM. Novoporečeneem čestitamo!
RAZGOVOR O DELU IN ŽIVLJENJU
Društvo Slovenska pristava je v nedeljo, 14. junija po maši pripravilo razgovor o delovanju in življenju v naših krajevnih domovih, kot priprava in doprinos h katoliškemu shodu Slovencev v Argentini.
Udeležencev je bilo kar premalo, če upoštevamo važnost vprašanj, ki so se obravnavale. Kot uvod je dr. Julij Savelli najprej razvil točke, ki jih je pripravil odsek za krajevne Domove in druge organizacije in jim dodal svoja razmišljanja, nato pa so se s predlogi in pripombami oglasili prisotni. Živahen razgovor je vzbudil željo po izboljšanju skupnega življenja na Pristavi in drugih slovenskih Domovih.
OBŠNI ZBOR DRUŠTVA SLOVENSKA PRISTAVA
V nedeljo, 21. junija, je imelo Društvo* Slovenska pristava svoj 21. redni občni zbor. Po nedeljski maši je lepo število Pristavčanov ostalo pri zboru, da se pozanima kako je v zadnjem letu potekalo življenje v njihovem Domu.
Po molitvi za rajne člane in prebranem zapisniku, lanskega občnega zbora so sledila poročila odbornikov. Iz njih je bila razvidna rast Pristave v gradbenem oziru in v udejstvovanju mladih, več pa bi bilo želeti prosvetnega življenja (avdiovizualov, okroglih miz, predavanj, itd.). Končni povzetek je naredil predsednik dr. Julij Savelli s kritičnim pogledom na opravljeno delo.
Pri razgovoru o poročilih je bilo več zanimivih misli in zrečeno posebno priznanje Mihi Gaserju za uspešno pripravo igre Poslednje u-stoličenje za letošnji Slovenski dan.
Končno je v imenu nadzornega odbora Nande češarek poročal, da je bilo poslovanje odbora v redu in zato predlagal razrešnico odboru s
pohvalo, kar so prisotni z aplavzom odobrili.
Sledile so volitve odbora za novo poslovno dobo. Na predlog sedanjega odbora je bila izvoljena sledeča lista, ki si je na prvi seji takole porazdelila naloge: predsednik: dr. Julij Savelli; 1. podpredsednik; Janez Jelenc; 2. podpredsednik; inž. Andrej Grohar; tajnik: France Per-nišek; pomočnica: Marija Zurc; blagajnik: Ludvik Kopač; pomočnica; Anica Zarnik; kulturni referent: Miha Gaser; pomočnik: Vinko Lazar; gospodar: Polde Golob st.; pomočnik: Edvard Kenda; gradbeni ref.: arh. Ivan Kogovšek; gradbeni odbor: France Jerovšek, France Rant, Miha Zarnik; mladinska referenta: Ana Marija Rant in Gabi Rant; odborniki: Polde Golob ml., Keber Kazimir, Klemenčič Frido; nadzorni odbor: Nande češarek, Ivan Klemenčič.
Pred koncem je občni zbor še sprejel predlog o zvišanju članarine, nakar se je predsednik dr. Savelli priporočil za pomoč pri delu v novi poslovni dobi.
GB
JALENOV „DOM“ NA BARILOŠKEM ODRU
Marsikaj gre narobe v Bariločab, zlasti vreme, ki nami noče in noče nasuti snega.
Pa smo zato zadovoljni, če se vsaj katera preizkušnja dobro izteče. In brez dvoma se nam je to posrečilo s predstavo Jalenovega „Doma“, ki pomeni zdaj najboljšo gledališko u-prizoritev, kar smo jih kdaj na tukajšnjem slovenskem odru doživeli.
Že zunanji okvir je bil prijeten in dobro pripravljen. Scenarij — nedvomno premajhen za kak večji teater — je lepo poslikal Marko Jerman. Opremo in pohištvo so prizadevni sodelavci nabrali po hišah rojakov, igralci so se večkrat predstavili v prikupnih narodnih nošah in režiser je pripravil celo gledališki list z uvodno stranjo, ki govori
SLOVENIJA V SVETU
SREBRNA POROKA V ČILU
5.	junija sta praznovala v Casablanci pri Valparaisu 60-letnico svoje poroke zakonca Špur: mož Tomo ima 84 let, žena Roza (83 let) je sestra zdravnika dr. Kožuha, ki so ga komunisti pobili na Turjaku. Skupaj s hčerko Rozi in salezijancem Antonom Griljem, ki je opravil slavnostni spominski obred, so praznovali to redko slavje v ožjem krogu.
Družina Špur se je zaradi komu-
D ar ovali so
v tiskovni sklad ^ Svobodne Slovenije
V tiskovni sklad Svobodne Slovenije so darovali: lic. Franci Markež, Oli-vos, A 44; Boris Kromar, Buenos Aires, A 3; cont. Franc Fajfar, San Martin, A 10; N. N., Lomas del Mirador, A 10; rev. Joseph Mavsar, ZDA, 20 dolarjev.
Vsem darovalcem iskrena hvala!
Uprava Svobodne Slovenije
o otvoritvi slovenskega deželnega gledališča v Ljubljani pred 95 leti.
Delo, ki opisuje kmečko življenje ria večjem posestvu v-dobi pred prvo svetovno vojno, z ljudmi, ki v podobnih družbenih in čustvenih odnosih morda živijo tudi danes, so predstavili številni igralci, vsi prizadevni in dobro pripravljeni kljub kratkemu času, v katerem je bila drama naštudirana. Režiserju Cirilu Markežu in njegovim sodelavcem je torej izreči polno priznanje.
V poglavitni vlogi kmetice-vdove je nastopila Marjana Marnova in odlično rešila svojo nalogo. Prav tako so igralci dobro predvajali njene o-troke, ki nosijo najvažnejše vloge: Janez Rode je podal Mirka, Dani Pavšer Tineta in Marjana Reven Angelo — vse zelo pohvalno. V srednje dolgih vlogah so nastopili: Jože Možina kot Jernej, Tone Bergant kot krčmar, Milena Razinger kot Grčar-jeva Ivanka, Marjan Grohar kot Mlinarjev Lojze in Milan Magister kot profesor Rado Škrjanec. Kratki vlogi pa sta odigrala Kati Glinšek (Tončka) in Martin žužek (Stanko). Kot šepetalka je sodelovala Anka Golob, pri šminkanju in risbah pa Romana Bertoncelj.
Igro so predvajali dvakrat: v soboto 27. 6. zvečer in v nedeljo 28.
6.	popoldne. Obakrat je občinstvo napolnilo Stan. Upravičeno ugotavljamo, da je naš Dom včasih že skoraj premajhen kljub povečavam pred sedmimi leti. Po tako lepem uspehu seveda želimo, da kulturni odsek društva s svojimi prizadevanji nadaljuje, čeprav vemo, da zahteva priprava vsakega boljšega dela dosti truda, časa in požrtvovanja.
V. Arko
nizma morala umakniti iz Slovenije; zatočišče so dobili v Čilu, kjer že vrsto let živijo na farmi, in kjer se ukvarjajo s prašičerejo za živilsko industrijo. Vedno so sodelovali s slovensko skupnostjo in tudi s političnim delom za slovenski narod; obiskala sta jih tudi pokojna predsednika SNO dr. Miha Krek in Miloši Stare ob -kongresu krščanske demokracije v Čilu.
Pri tem visokem jubileju jima naš list, katerega zvesta naročnika sta že dolgo vrsto let, iskreno čestita in jima želi še dolgo skupno življenje in srečo.
Spominski koncert v Mendozi
i
OB 26-LETNICI SMRTI RAVN. MARKA BAJUKA
Naš pevski zbor je v soboto, 20. junija počastil spomin svojega dolgoletnega zborovodje ravn. Marka Bajuka, vprav na dan 2'6. obletnice njegove smrti. Ob tem pomembnem in vse hvale vrednem dogodku smo se spomnili na Slomškove besede: „Kdor ne časti svojih slavnih prednikov, ne zasluži biti njih vrli naslednik!“ S tem koncertom naših — po večini mladih pevcev pa je zbor v imenu mendoške skupnosti, ki je napolnila dvorano, dokazal razumevanje vsega globokega smisla tega Slomškovega opomina!
Ravn. Marko Bajuk je ostal v srcu naše srenje v zasluženem spoštovanju in časti spričo svojih zaslug za naš nari0’d in posebej za našo men-doško zdomsko skupnost!
Pevski zbor je nastopil pod vodstvom pokojnikovega vnuka, ki je dovršil glasbene študije in se že uspešno poklicno udejstvuje, lic. Mirka Bajuka. Tako zbor sledi že v tretjem rodu pod vodstvom* ravnateljevega potomstva.
Spored je bil v svoji pretežni večini našega domorodnega značaja. Pet ljudskih pesmi je bilo v priredbi ravn. Marka Bajuka.
V prvem delu so nam zapeli: Slovansko pesem (St. Premrl); Ljube-
zen do domovine (A. Foerster); N-mav čriez izaro (M. Bajuk); V tujini (A. Grobming); Slovenska dežela (dr. B. Ipavec); Srde je žalostno (M. Bajuk); Studenčku (p. H. Sat-tner); Nazaj v planinski raj (A. Medved).
V drugam delu so se vrstile pesmi: Da b’ biva liepa ura — ž. zbor (E. Adamič); Ciganski otrok (M. Bajuk); Pozdrav Gorenjski (M. Bajuk); Po ježem (M. Hubad); Ej zato (Mav-M. Bajuk); Rož, Podjuna, Zifta (P. Kbrnjak); Bučfelar (Fr. Gerbič) in Triglav (J. Fleišman).
Zbor je bil deležen za vsako pesem navdušenega odobravanja in priznanja. Pa ga je tudi res zaslužil! Dal je brez dvoma od sebe, kar je zmogel! Ni njegova krivda, če moških glasov manjka v razmerju z ženskimi! Ni prav, da ta ali oni, ki mu je Bog „pevski glas vdihnil“ in mm dal pevski talent, ne poskusi v zboru sodelovati, čeravno to zahteva resne žrtve. A gre — za vzvišeno stvar! In za velik duhovni u-žitek!
Zborovodja je pravilno in naravno doživljal posamezne skladbe in svoje doživetje znal sugerirati discipliniranim pevcem, ki so mu vzorno sledili.
Posebej je treba poudariti složno ubrano interpretacijo, smiselno pravilno vezane odstavke brez vmesnega trganja glasbenih fraz z vdihavanjem. Izgovarjava je bila enotna. Intonacija vobče čista. Zbor je v dinamiki in agogiki strumno sledil pevovodji. Petje je — zvenelo.
Po drugi pesmi je Rudi Hirsche-gger stopil pred zbor in spregovoril spominske besede o pokojniku. Pre-koristno je bilo to zlasti za našo mladino; saj po tolikih letih ravnatelja sploh ne pozna.. .
Iz govora povzemamo glavne misli;
Kakor vsi naši veliki možje je tudi ravn. Marko Bajuk izšel iz revne kmečke družine; in sicer v lepi Beli krajini. Trdo življenje ga je že vse izpod domače strehe spremljalo skozi vsa leta študija od domače ljudske šole pa do končane univerze na Dunaju. V teh letih je dobesedno mnogokrat — prestradal.
Na Dunaju je razvil v našem katoliškem krogu izredno delavnost na prosvetnem in glasbenem področju, pod vplivom dr. Janeza Ev. Kreka.
„Vse to življenje je Marka Bajuka kovalo v odločnega in neupogljivega moža; toda srce je ostalo mehko, belokranjsko. Dobil je med študijem časa za prosvetno delo, zlasti za glasbo in petje.“
Med profesorskim delom na ljubljanskih gimnazijah ga je zadela prva svetovna vojna, ki jo je pre-
bil na fronti prav od prvega do zadnjega dne.
Po vrnitvi se je spet posvetil šoli in s svojim odličnim delovanjem prišel do imenovanja za prosvetnega inšpektorja kraljeve banske *u-prave v Ljubljani.
V svoji odlični politični opredeljenosti je ves čas, tudi v izseljenstvu in vse do smrti bil zvest sodelavec SLS.
Najdražje Bajukovo izživljanje pa je bilo na pevskem področju. V Sloveniji je ustanovil Pevsko zvezo* in v njej združil do 220 podeželskih pevskih zborov.
„Izdajal je posebno glasilo Pevca, ki je zalagal s svojimi prilogami zbore tudi s partiturami... V sklopu organizacije je pripravil več skupnih pevskih nastopov, na katerih je združil po 400 in več pevcev. Najmogočnejši koncert, kakršnega težko premore kak narod in je bil edinstven tudi v zgodovini pevskega nastopanja v Sloveniji, je bil 1 . 1931 na Kongresnem trgu v Ljubljani, ki ga je organiziral in dirigiral ravn. Marko Bajuk. Pelo je skoro* 2.500 pevcev podeželskih pevskih zboriov.“
Udejstvoval se je tudi kot dramaturg. Dramatiziral je Jurčičeve „Tihotapce“ in Sketovo koroško povest „Miklova Zala“.
Sestavil je tudi vrsto šolskih knjig iz svoje poklicne stroke.
„Spomnimo se tudi njegovega u-dejstvovanja v begunstvu! Kot zaveden katoličan ni prenesel, da bi mu diktirala komunistična parti-
ja. .. Nismo še imeli streh na Vetrinjskem polju; smrekove veje in lubje nas je krilo pred vročim majskim soncem.. . Brez učnih sredstev je ravn. M. Bajuk organiziral slovensko* šolstvo od otroškega vrtca pa do begunske gimnazije in u-spešno posredoval na graški univerzi, da je priznala našim dijakom polnopravnost spričeval in jim o-mogočila visokošolski študij... Ti dijaki so dosegli v svetu najvišja mesta, celo do škofa torontskega v Kanadi*. . . Prav ta begunska gimnazija pa je bila največji trn v peti komunistične partije. Z lažjo in klevetami so očrnili ravnatelja pred Angleži in zadali Bajuku najhujši življenjski udarec. Moral je zapustiti gimnazijo... Begunska pot ga je prisilno vodila iz angleške v ameriško zono v Avstriji do Astena pri Linzu. In odtod v Argentino, v Men-dozio. . . . Bil je med ustanovitelji našega Društva Slovencev v Mendozi in njegov prvi predsednik. Vodil pa je tudi do smirti naš pevski zbor, s katerim je maja 1960 nastopil z dvema koncertoma v Buenos Airesu in na prvem za zaključek dirigiral združenim zborom okoli 200 pevcev ter* tik pred smrtjo še v članku zaklical: Še bomo peli!
Ravnatelj Marko Bajuk je uresničil s svojim delom Gregorčičeve besede:
„Ne le, kar mora,
kar more,
to mdž je storiti dolžan!“
Bb
MALI 0(3LASI
SANITARNE NAPRAVE Sanitarne in plinske naprave — privatne - trgovske - industrijske - odobritev načrtov. Andrej Marolt, Avellaneda 216, San Miguel. T. E. 664-1656.
ZA DOM
Garden Pools — konstrukcije bazenov -filtri - automatično zalivanje - Andrej Marolt, Martinez de Hoz 110, San Miguel, T. E. 664-1656.
ADVOKATI
dr. Vital Ašič — odvetnik; • ponedeljek, sreda, petek od 17. do 19., Don Bosco 168 — San Isidro; T. E. 743-5985.
dr. Franc Knavs — vsakovrstne civilne, delavske in trgovske zadeve v Capitalu in Pcia. Bs. As. — Tucu-mân 1455, 9. nadstr. E - Tel. 45-0320 - poned., torek, četrtek od 16 do 20.
ARHITEKTI
arh. Marija Bavec — Belgrano 123 -
17.	nad. “5” - R. Mejia - Tel. 654-2461; poned., sreda, petek od 17 do
19.
arh. Jure Vombergar — Načrti za gradnje stanovanjskih hiš, industrijskih in trgovskih stavb. — Av. Gaona 2776 - 1706 Haedo T. E.
659-1413.
TRGOVINA
OPTIKA „Lugano“: Očala vseh vrst — Za Slovence poseben popust. Larra-zabal 3800, Villa Lugano, Capital, T. E. 602-5961. Kol. 141, 36, 117,
80, 185, 56.
Delikatesa Franc Vester — Gana 119 -Capital - (1 kvadro severno od postaje Liniers).
Alpe Hogar — Stane Mehle — vse za
vaš dom - L. Vemet 4225 - 1826 Rem. de Escalada - T. E. 248-4021.
GOSPODARSTVO
Zavarovanja M. in H. Loboda — Sarmiento 385, 1. nadstr., pis. 10 - Buenos Aires - od 11 do 18.30 - T. E. 312-2127.
Kreditna zadruga SLOGA — Bme. Mitre 97, 1704 Ramos Mejia - T. E. 658-6574, 654-6438. Od poned. do petka od 14. do 19. ure.
Mutual SLOGA — Bme. Mitre 97, 1704 Ramos Mejia - T. E. 658-6574, 654-6438. Od ponedeljka do petka od 14. do 19. ure.
SLOGA — PODRUŽNICA SAN MARTIN — Slovenski dom - Cordoba 129 Tel. 755-1266 - Uraduje ob torkih od
18.	do 20. ure in ob nedeljah od 10. do 11. ure. (g. Stanko Oberžan).
SIOGA — PODRUŽNICA SLOVENSKA VAS — Hladnikov dom - Msgr.
J.	Hladnik in Hernandarias - Uraduje ob sredah od 19. do 21. ure in ob nedeljah od 10,30 do 12,30 (ga. Marija Gorše).
SLOGA — PODRUŽNICA CASTELAR Slovenska Pristava - Monte 1851 -
Uraduje ob četrtkih od 20. do 22. ure in ob nedeljah od 10,30 do 12,30 (g. Nande češarek).
SLOGA — PODRUŽNICA SAN JUSTO Naš dom (pisarna) H. Irigoyen 2756 Tel. 651-1760 T Uraduje ob torkih od 18. do 20. ure in ob nedeljah od
9,30	do 11,30 (gdč. Julka Moder).
»Tnr~ittir^ n,*m>
TOMBOLA „DZ
TO NEDELJO
12. JULIJA OB 15. URI V SLOVENSKI HIŠI
NA SVIDENJE!
ESLOVENIA UBRE
Fundador: MILOs STARE
REDACCION Y ADMINISTRACION:
RAMON L. FALCON 4158 1407 BUENOS AIRES ARGENTINA
Mladinski dan v San Martinu
- 19 JULIJA -
SVOBODNA SLOVENIJA	Tl
TEBI	SVOBODNI SLOVENIJI
• to srečko z nagradami:	• pomoč
1. Mini komponenta Philips	• solidarnost
2. Fotoaparat	•	zvestobo •	10.- Avstralov
3. Walkman	v dar za tiskovni sklad
KULTURNO DRUŽABNA PRIREDITEV SVOBODNE SLOVENIJE
bo v soboto, 8. avgusta 1987 v Slovenski hiši ob 20
Ob veselem razpoloženju in dobri, domači večerji ter prijateljskem pogovoru boste lahko videli
AVDIOVTZUAIL O NAŠEM DROBNEM TISKU
Istočasno bomo izvedli NAGRADNA ŽREBANJA
SREČKO dobite za A 10-Nakaznico za VEČERJO pa za A 8.-
Povej nam svoje mnenje o Svobodni Sloveniji:
ODGOVORI HA ANKETO
(Nad z 2. str.)
IZ ŽIVLJENJA V ARGENTINI
tom, tudi marsikatera odločitev med peronisti, ki so po bariloški vrhunski konferenci te dni pohiteli v Tu-cuman, da prav to sredo 8. in četrtek 9. predebatirajo zadnje detajle bodoče volilne strategije. Po oskrunjenju Peronovega trupla bo tudi ta debata nekoliko drugačna. Kdo bi sicer še pred dnevi upal, da bodo, rama ob rami, skupaj stali možje
ortodoksnih 62 sindikatov z obnovi-teljskimi 25, pod okriljem nihajoče CGT. A to je bilo v danih okoliščinah. Dokončna enotnost peronistič-nega bloka, kot mnogo drugih stvari, tudi še čaka.
V knjižnici Zedinjene Slovenije so
na razpolago 3 slovenski videokaseti in sicer s filmi: Samorastniki (90 minut), Vesna (90 minut) in Kekčeve ukane, Srečno, Kekec in Fračji dol (lutke — 3 ure). Izposojajo se največ za en teden.
SUPERMERCADOS “AUSTRAL"
FRANCI USTAR
CARNICERIA — COMESTIBLES — ARTICULOS DE LIMPIEZA — LACTEOS Y PANIFICADOS — VERDULERIA
RAMOS MEJIA: 9 de Julio 50
LOMAS DEL MIRADOR: A. L. Palacios 2641
ISIDRO CASANOVA (Barrio San Alberto): Av. Crovara 5610
S KARTO SLOGA 5% POPUSTA.
OBVCSTILG
SOBOTA, 11. julija:
Redni pouk Slov. srednješolskega tečaja v Slovenski hiši o'b 15. uri.
NEDELJA, 12. julija:
Nedelja verskega tiska — tombola Duhovnega življenja v Slov. hiši ob 15.
Sestanek staršev Prešernove šole bo po maši ob 10.30.
Občni zbor Slov. doma v Carapa-chayu bo po sv. maši.
V Našem domu v San Justu po
maši sestanek SLS s somišljeniki in člani.
SREDA, 15. julija:
Sestanek Lige žena-mati v San Martinu. Predavanje župnika Jožeta Škerb-ca: Islam verstvo in politična sila.
PETEK, 17. julija:
Seja Medorganizacijskega sveta na
Slovenski pristavi v Castelarju ob 20. uri.
NEDELJA, 19. julija:
Občni zbor Mutuala Sloge oh 10.30 v Slovenski hiši.
Mladinski dan v San Martinu.
SOBOTA, 25. julija:
V	Slovenski hiši ob 16 nadaljevanje filozofskega ciklusa pod vodstvom univ. prof. dr. Milana Komarja.
Seja prof. zbora Sred. tečaja ob 9. Ob 17 sestanek s starši dijakov tečaja.
SOBOTA, 1. avgusta:
Redni pouk Slov. srednješolskega tečaja v Slovenski hiši ob 15. uri.
Teléfono: 6 9 - 9 5 0 3 Glavni urednik: Tine Debeljak ml. Uredniški odbor: dr. Tine Debeljak, Tone Mizerit, dr. Katica Cukjati, Gregor Batagelj
Correo | Argentino | Central (B) ¿ 1	FRANQUEO PAGADO Concesión N9 5775
	TARIFA REDUCIDA Concesión N9 3324
Registro Nacional de la Propiedad 2 Intelectual N9 20.446	
Naročnina Svobodne Slovenije za 1. 1987:
Za Argentino A 65; pri pošiljanju po pošti A 75; Združ. države in Kanada pri pošiljanju z letalsko pošto 60 USA dol.; obmejne države Argentine 53 USA dol.; Evropa 65 USA. dol.; Avstralija, Afrika, Azija 70 USA dol.; ZDA, Kanada in Evropa za pošiljanje z navadno pošto 45 USA dol.
TALLERES GRAFICOS "VILKO” S.R.L., ESTA-DOS UNIDOS 425, 1101 - BUENOS AIRES • T. E. 362-7215
SOBOTA, 8. avgusta:
V slovenski cerkvi Marije Pomagaj
ob 19.15 sv. maša za pokojne urednike in sodelavce Svobodne Slovenije.
Kulturno-družabna prireditev SVOBODNE SLOVENIJE v Slovenski hiši ob 20. uri.
Poravnajte naročnino!
«■■■■■■■■■■■■■M ■■■■■■■■■!■■■■■■■■■ ■■•■■■■■■■ ■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■>■■■■■■■■■■■■ ■■■■■■■
j
REDNI OBČNI ZBOR MUTUALA SLOGA
■
:
■
bo v nddeljo, 19. julija 1987 ob 10.30 uri v mali dvorani Slovenske hiše. — Dnevni red: Poročila Upravnega Odbora in Nadzorstva; odobritev revaluacije Mutualovega preirruoženja in nakupa pritličja stavbe na Bme. Mitre 99 v Ramos Mejiji ter volitve članov odbora, ki so jim mandati zapadli 30. aprila 1987.
1
•	UDELEŽBA JE ČASTNA ČLANSKA DOLŽNOST!
Ti si mi -zavetje, obvaroval me boš stiske, z veseljem moje rešitve me boš obdal.	(Ps 31, 7)
SLOGA se bo svojih članov, ki so umrli od 1. januarja 1986 pa do zdaj, spomnila z globoko pieteto pri sveti. maši, ki se bo darovala zanje v cerkvi Marije Pomagaj v nedeljo 19. julija ob 9.30 uri. Molili bomo za naslednje pokojne člane: Jernej Šerjak, Federika Jenko, Miroslav Škulj, Jožefa Bedenčič, Marija Bambič, Ivan Zobec, Neža Glavan, Silvo Barle, Terezija Jerebič, Franc Zorko, Friderik Oman, Franc Mugerli, Dorjan Heller, Jože Albreht, Janez Slapničar, Bogdan Golmajer, Andrej Krošelj, Marija Vrčon, Tajda Brumen, Ivan Berčič, Franc Koenig, Franc Šturm, Janez Brula, Emilija Miklič, Jože Štefa-nič, Janez Koder, Janez Čuk, Alojzij Dolinar, Lojze Novak, Francka Petelin, Emilija Hribar, Venda Majcen, Peter J. Casullo, Janez Kralj, Jože Ovniček.
Pokojne člane priporočamo v molitev in blag spomin!
ZADRUGA IN MUTUAL SLOGA
FRAN MILČINSKI	(64)
Ptički brez gnezda
Tedaj zasliši Stanko svoje ime —• nekdo ga kliče. Posluša, gleda, še enkrat: „Stanko!“
Pod drevesom stoji mož in ga kliče. Stanko je odrevenel — oče je! Proti Stanku gre in Stanko se od samega presenečenja ne more ganiti.
„Kaj pa ti na Reki? Ali si sam prišel? Kje je Mici?“
Stanko se je počasi zavedel položaja in svojih koristi in te koristi so mu kazale, da smukne. za gručo ljudi in poskusi uiti. Toda oče je bil urno za njim in ga je ročno ujel za suknjo.
„Falot zanikrni!“ je zamrmral in ga stresel. Trdo ga je prijel za roko in ga vlekel s seboj. „Pokažem ti, bežati pred očetom! Od kod prihajaš?“
„Iz...	iz... iz Ljubljane,“ je je-
cljal Stanko.
„Kje si dobil denar za pot?“ „Jaz... jaz... jaz...“
• „Le nikar se mi ne izmišljuj! Drugače...“ Kocmur je stisnil sinu roko, da je kar zaječal.
„Našel sem ga,“ se je lagal Stanko. „Ho, fantiček,“ se je zdaj spomnil Kocmur, „kje pa imaš onadva pajdaša, ki ste vkup ušli iz Ljubljane? Kje pa je denar, kaj, ki ste ga vzeli s seboj?“ „Saj ga nimam več,“ je cmeval Stanko.
„Tako? Torej si dal prav zadnje vinarje za vlak? Bova že videla!“
Stanko ni pričakoval nič dobrega. Če bi se mogel očetu iztrgati in mu ubežati! Toda tesno ga je tiščala očetova pest čez členek roke.
Z lepe široke ceste, obakraj obrobljene z drevoredom, sta krenila v tesno, smrdljivo ulico, bledi, umazani o-troci so se pojali po vegastem tlaku, razkuštrane ženske sb stale na pragih, po oknih se je sušilo perilo. Ulica je šla navkreber, razširila se je v majhen trg, tako velik, da bi še mogel na njem obrniti voz, iz prostornih o-bokanih duri stare hiše se je razlegal vik in smeh, pomešan s petjem. Tja je vlekel Kocmur sina.
Čez nekaj stopnic navzdol sta stopila v veliko mračno klet. Dišalo je po vinu, pri mizah so sedeli in sloneli glasni gostje, smeje se je sukala med njimi natakarica. Vzad je stala vrsta velikih sodov, pred sodi miza s posodo, za mizo se je kretal golorok možak s pisano srajco in rdečo čepico, natakal je vino in prejemal denar, s šaljivo besedo se je mešal v razgovor. Čim je zagledal Kqcmurja, ga je nekaj vprašal. Stanko si je mislil: „To je laški!“ in čudil se je očetu, ki je gladko odgovarjal v enakem jeziku — na visoki šoli v Gradiški se človek nauči marsičesa...
V desnem kotu vštric sodov sta šla spet nekaj stopnic kvišku, potem po
hodniku. Oče je odprl duri, stopila sta v sobo, notri je stala dolga miza s stoli, s stropa, je visela majhna ladja, natančno izdelana kakor velika. Okno je gledalo na dvorišče, bilo je zamreženo. Razen njiju ni bilo žive duše v sobi. Stanku je upadel up, da se izmuzne o-četu. Tih srd mu je vrel v srcu.
Oštir je prinesel vina in kruha. Kocmurju pomežikal s stranskim pogledom na dečka in nekaj rekel, oče se je nasmehnil in odgovoril, Stanku se je zdelo, da s kletvico. Oštir je odšel.
Oče je dal sinu kruha in mu nalil vina. „Jej in pij!“
Stanko je vgriznil v kruh, izpod čela je pogledoval očeta. Oče je umilil glas. „Ali si bil že prej tukaj ali šele danes prihajaš na, Reko?“
Stanko je zamrmral: „Danes.“
„No torej! Videl boš morje in ladje, tako velike kakor ljubljanski grad. Vse ti razkažem. Sam ne bi bil varen — tukaj so hudobni ljudje, takele fante, kakor si ti, ujemo, zavežejo, vržejo v ladjo, nikdar več se ne sliši o njih. Le jej in nikar se ne boj!“
Stanko je počasi žvečil kruh in si mislil: Ko mi boš razkazoval ladje, ni vrabec, da ti ne uidem!
Kocmur mu je zažugal s prstom. „Ni bilo prav, da, si kradel! Če te dobe, te zapro — nikdar več ne ugledaš belega dne, tukaj so ostre postave! če prav si tat, vendar se mi smiliš. Zato daj denar meni, da ga spravim! Gorje ti, če pri takem fantičku, kakršen si ti, vodijo denar ■— koj vedo, da je
ukraden! Pri meni pa bo varno spravljen. Če boš potreboval, saj ga dobiš. Še po morju se lahko voziva...“
Stanko je gledal v kruh in molčal.
„Koliko ga še imaš?“ je ljubeznivo izpraševal Kocmur.
„Nič,“ je tiho odgovoril Stanko in za trenutek pogledal očeta.
„Kam si ga dal?“ je silil oče.
„Vrnil sem ga.“
„Lažeš!“
„Pa sem ga, da veste!“
„Komu?“
„Pirčevemu Tončku.“
„Kdaj?“
„Še isti dan.“
„Tako? S čigavim denarjem si se pa, pa do zdaj potepal in se vozil po železnici, kaj? Ne boš me dolgo dražil. Koj daš vsega na mizo, kar ga imaš v žepih! 9li bo ali ne bo? Ali ti naj pomagam?“ Grozeč je vstal.
Srdito je pogledal sin očeta. Potem je obotavljaje se privlekel na dan dvo-vinarnik in ga položil na mizo in še destico in zelo počasi še novčič za novčičem, bel in bakren, in nazadnje srebrn tolar.
„Hitro, hitro,“ je priganjal oče, „da prideva prej k morju! Čakaj no, boš videl, kako hitro gre taka reč!“ Sedel je poleg sina in mu oberoč naglo preiskal vse žepe. „Tako, prijatelj, glej, tukaj je še en tolarček, ki nisi zanj vedel! Vidiš, jaz tudi včasi kaj najdem, ne samo ti!“ Doforovoljno se je zakrehal, potem pa s spretno roko pretipal sinu še obleko, ali nima, kaj skritega za ši-
vi. O, Kocmur je bil veščak v takih stvareh!
Stanko je trmasto molčal. Iz dna
srca je sovražil očeta, vse zlo sveta bi mu tačas privoščil... Tolažil se je pa — kmalu bo konec telesne preiskave, pravega zaklada oče le ne iztakne, potem bo mir — in Stanko mu pri prvi priliki uide.
Ali Stanko se je motil. Ko ga je bil oče pretipal od vratu do nog, je zažvižgal: „Fiufit“ in ukazal: „Zdaj pa čevlje z nog, fante!“
Stanko je stisnil zobe. S srdom v srcu in s solzami v očeh je pogledal očeta, .se umaknil za stol in s pogledom švignil proti durim. Pa ga je že zgrabila pri ovratniku dolga očetova roka. „Aha, tiček, ali sem ti prišel do živega!“ Potegnil ga je k sebi in s sunkom porinil v kot. „Zdaj pa le urno!“
Stanko je zrl v očeta, tresle so se mu ustnice, ni se pa ganil, da bi ubogal.
„Če si tako visok gospod, da ti mora oče sezuvati čevjje, ti jih pa bom,“ je rekel Kocmur. Podrl je Stanka na stol in segel po njegovi nogi.
Dečku je zavrela kri, zavrtelo se mu je v možganih, besen je sunil z nogo očeta v prsi. Tisti hip sta mu že prileteli dve zaušnici, da se mu je krvavo zasvetilo pred očmi; hotel je zarjuti, pa mu je težka očetova roka zaprla u-sta. Tik pred svojimi očmi je videl razjarjene očetove oči in čutil njegov dih. „Le en glas mi črhni, pa ti zaprem sapo za zmeraj!“