6
Natoroznanstvo in ljudska omika.
v                       v
Spisal 8i men Subic na Dunaji.
2. pismo.
Dandanašnji vsak po svojem stanu večje ali manje potrebe s tem odpravlja, kar mu pride iz ne utrudljivih rok natoroznancov. Toliko bolj čudno je tedaj, ako dan današnji, ko nas vodi vodni sopar in nam dopisuje bakrena struna, se tam pa tam čujejo glasi, da je uknatoroznanstva zopern keršanski veri!
Preden kaj več od tega povem, ne bo škodovalo, če enmalo razjasnim, kar je bilo v kratkem že zgorej reče-nega, pravi namen in cilj in konec vsih ukov, ki se pečajo z natoro in s spoznanjem Božjih postav v stvarjenji.
Kakor deleč nas pelje zgodovina nazaj v stare čase, povsod se vidi, da je že duh starih narodov ogledoval na-torne prikazke. Nekaj malega jih je prav spoznal, drugih pa ni mogel zapopasti; bil je še premlad, živel je v svojih otročjih letih, učil se je še le govoriti z natoro, kakor se dete uči od matere jezika. Toliko se pa vidi povsod, da ga je to premišljevanje opominjalo skrivnost Višjega Bitja, ki ga je častil pod raznimi podobami, dokler se ni toliko očistil, da je spoznal enega Boga, stvarnika vesoljnega sveta. Že v tistih starih časih slišimo od mož, da so se pečali s premišljevanjem Božjega stvarjenja. Toliko je imel bistri duh veselja do skrivnost, ki jih je Bog v svojem stvarjenji vrečil, da so modri možje tistega časa brez razločka natorne prikazke razlagali. Aristotela samo tukaj omenim; njegovo modrovanje, to je, premišljevanje in razlaganje natornih zapopadkov, je veljalo, če prav nekaj vredno, še dolgo po Kristusovem rojstvu. V Italii so bili njegovi uki na papeževo povelje kot naj boljši v šolah vpeljani. Da se pa tisti narod, ki je imel le skerbi za posvetno blago, ni podstopil premišljevanja natornega, vidimo pri Rimljanih, ki so se še le jeli natoroznanstva poprijemati, ko je že pešala njih posvetna oblast. To je poterjeno v dogodbah tistega ljudstva, ki mu je že zdavnej ura odtekla.
Iz tega se pač jasno vidi, da posvetnjaki niso za natoroznanstvo. Bilo je med starimi narodi sploh toliko več natoroznancov, kolikor boljega duha je bil narod. Gerški beguni so zanesli na Laško dela bistroumnih mož svojega naroda; tam so se pa zanemarjene po tamnih luknjah valjale, in tako so do nas prišle. Z Arabci se je še enkrat posvetila luč lepih ukov, pa je kmalo ž njimi prešla. Tema je nastopila; pravde so se začele za prazne besede, namesto da bi se bil v božjem stvarjenji iskal ključ k pravem spoznanji. To je terpelo noter do 13. stoletja. Možem , ki so se v tem času podstopili premišljevati stvar-jenje, ni bilo za posvetne časti ne za telesne dobičke. Kdo bi kaj tacega tudi terdil! Saj lahko vsak spozna, če si je Kopernik pri svojem spoznanji, da se zemlja verti okoli sonca, večidel le nasprotnikov na glavo nakopal, da mu to ni nič dobička neslo. Ve je tako, zakaj pa ni molčal? — bojo rekli tisti, ki ne vejo večje natoroznanske resnice kot te, da je trebuh pod ustmi, v trebuhu pa želodec, ki hoče jesti imeti. Bil je mož, ki ga je gnal čisti duh k premišljevanju, in sicer zatega volja, ker je stvarjenje samo po sebi delo Božje modrosti ter nam, nikdar ne nasprot naukom izveličavnega sv. kristijanstva, kaže poti, ki naj bi jih hodil naš duh, da se približuje k spoznanji tistega Bitja, ki je vse vstvaril.    Nastopil je pozneje Kepler, ki
se je neutrudno pečal s spoznavanjem skrivnih postav, ki se razodevajo med svetovi na nebu. Kdo mu je kaj obljubil, če spozna te postave? Nobeden; —saj mu še tega niso plačali, kar si je z učiteljstvom zaslužil. On, ki je živel v žalostnih časih tridesetletne vojske, je bil ves zamaknjen v ogledovanji višjih skrivnost; saj na zemlji ni imel dru-zega kot pomankanje, ter se je v duhu tje obračal, kjer je pozabljal posvetne nadloge. — Kaj je prestal Galilej, ko se je podstopil Kopernikovega spoznanja; vedil je, da mu bi bilo boljše tihemu biti, toda duh mu ni tega pripustil, da bi ne bil naznanil ljudem resnice, ki jo je spoznal; niso ga strašile tudi grozovite ječe Benečanov.