iPoštnina plačana v gotovini
Cena 2.— din
GLASILO  O SV O BO O ILN E FRONTE OKRAJ EV ČRNOMELJ,  N OVO M ESTO IN TREBNJE
LETO I. — STEV. 35
NOVO MESTO, 21. oktobra 1950
Izhaja tedensko
Tkalstvo Bele Krajine
Bela Krajina ima staro tradicijo v domačem tkalsivu, ki je izviralo iz potrebe, ker je bila ta deželica vedno zanemarjena in je trpela na posledicah prejšnjih vojn in slabih gospodarskih razmer. In tako se je ohranilo domače tkalstvo do zadnjih let, ko je postalo zopet za časa Narodnoosvobodilnih borb nujna potreba in se je obdržalo še do današnjih dni.
Ljudska oblast je našla v teh krajih dobro podlago za razvoj domačih obrti, ki prehajajo deloma že danes v umetno obrt in se bodo s sistematskim delom razširili in izpolnili že v teku prihodnjih let. To akcijo je (začel Državni prodajni zavod »DOM« v Ljubljani in vodi to delo že tretje leto. Uspehi so tako vidni in tako razveseljivi, da vidi tudi ljudstvo koristi akcije in se vključuje v to delo vedno bolj in bolj. Na razstavi vidimo že dvajset različnih vrst belokranjskih tkiv, ki so uporabne za najrazličnejše ~Weđmete. ki so važni tudi za izvoz, predvsem pa za domačo uporabo. Prikazani so posamezni vzorci oblek, srajc, torbic, knjižnih ovojev in tudi vezenin, ki\so kombinirane z usnjem, kar je prvenstveno izvozni material Bodočo zimo bo več strokovnih tečajev, na katerih se bodo usposabljale nadarjene tkalke za ornamentalno tehniko, ki je v< inozemstvu posebno priljubljena. Če bodo lokalni faktorji podpirali od svoje strani to akcijo, bodo lahko tudi participirali na izvoznih dinarjih, kar je velikega pomena za Belo Krajino, ki se danes obnavlja in raste v njej novo življenje, ki bo pokazalo, da je bilo vredno velikih žrtev, ki jih je Bela Krajina žrtvovala za časa Narodnoosvobodilnih borb.
Za naprej bi bilo potrebno, da se posveti posebna pažnja tehničnim rastlinam predvsem lami in konoplji, da se doseže na isti površini večji pridelek, kar že praktično prvi poizkusi, ki se letajo, tudi kažejo. Velika potreba je pa, da se zboljša zelo zaostalo in primitivno belokranjsko ovčarstvo, ki bo dajalo material za razne tkanine in pletiva in se bo tako življenjski standard našegli delovnega ljudstva dvignil. Osnovati bi bilo ovčarsko farmo, ki bi skrbeh za razplod dobrih plemenskih živali in tako lahko že v par letih zbolj-šamo ovčarstvo, ki bo dajalo tako dovolj materiala za oddajo kakor tudi za osebno uporabo. Poizkusilo naj bi se tudi s križanjem izbranih domačih živali s plemenitimi, da se doseže, katera Pasma bi v Beli Krajini najbolje uspevala. 1 Če se ovčarstvo zboljša, bo naravna posledica, da se v Beli Krajini postavi majhna predilnica, ki bo predla volno za domače pletilje in tako bo neprimerno bolje izkoriščen čas za delo samo, kakor pa, da se danes cele zimske noči mučijo Belokranjice z ročnim predenjem. Takšne zadeve so danes lahko dosegljive in rast industrije v Beli Kra-
2unič Jane/
BELA KRAJINA nekdaj in danes
Bela Krajina, ta dobra deželica s svojimi naravnimi lepotami in zelo milim podnebjem- je v svoji preteklosti vedno veljala za gospodarsko pasivno deželo. Politični mogotci raznih strank so na račun poštenosti in revščine belokranjskega ljudstva kovali svoj politični kapital, včasih pa so vrgli Belo-kranjcem kako drobtinico, kakor 1 miL loščino iz bogatinove mize. Bil je že velik dogodek, če je cestni odbor dobil
njive prešle v nanasitna žrela takratnih bank ali pa v malhe sicer dokaj redkih vaških oderuhov. To so bili predvsem nekateri klerikalni župani, vaški gostilničarji in trgovci, ki s\) osušili našega kmeta za vsak težko pristradani belič-Od teh se je belokranjsko ljudstvo iz-posojevalo denar za visoke obresti in postajalo iz dneva v dan vse bolj in bolj odvisno od njih.
Jasno je,   da je tako gospodarsko
i, ; - . .   i .: •..: msm '    . ::31MWi; ...vSIHI
Crnomeljski frontovci so z velikim veseljem poprijeli za delo, ko so sklenili, da bodo zgradili most. Danes je ta most ponos Crnomeljcev in okolice ter važen gospodarski
objekt.
par tisočakov za popravilo te ali one poti, ki pa so po navadi ostali v žepih gramoznih špekulantov, kateri so jemali v zakup gramoz za razna popravila poti. Razni politični mešetarji so vedno pitali Belokranjce le z obljubami. Zlasti ob volitvah so hodili merit vodovode, ceste, obljubljali elektriko, tovarne itd., nikoli pa niso ničesar napravili.
Ljudje so zaradi revščine zapuščali svoje domove in si iskali zaslužka drugje po svetu odkoder so se vračali potem, ko so pustili svoje moči v tujini. S seboj so prinesli par dolarjev ali frankov, ki so skopneli v nekaj mesecih in revščina se je nadaljevala. Saj nam je znan pregovor: »Dolarji so samo za eno leto, kakor krompir.«
Ni torej čudno, da se je spričo takih, razmer v Beli Krajini po prvi svetovni vojni politična situacija zelo zaostrila. Ljudje so bili s politiko stare Jugoslavije skrajno nezadovoljni. Bremena so se povečala. Posestva so se zadolževala. Vse pogosteje je na kmetijah pel boben. Kmečka posestva so ali v celoti ali pa samo posamezne najboljše
jini dokazuje, da lahko stroj zelo razbremeni človeka in mu koristi, če je v rokah skupnosti, kakor pa svoj čas, ko so izrabili kapitalisti tako stroje kakor tudi delavca v svoje sebične namene.
stanje povzročalo politično vrenje med ljudmi. Volitve, ki so bile le pesek v oči, so bile vsakokrat burnejše. Ljudstvo so ob takih prilikah pa tudi sicer, krotili mnogoštevilni žandarji. V Dragatušu so ob znanih krvavih volitvah »Jevtiča« pokale puške. Padle so žrtve za pravice delovnih ljudi, ki so na revolucionarni način iskale i/hoda iz tako težke gospodarske politike in žandarskega režima.
V takem gospodarskem položaju in političnem razpoloženju je ljudstvo Bele Krajine pričakalo zlom stare Jugoslavije. Raznih Kocetov in njemu podobnih, ki so se s politično prevaro spravili na poslanske stolčke, ni bilo na spregled. Izdali so Belo Krajino. Ljudstvo je ostalo samo. Vzelo je usodo v svoje roke, se pod vodstvom Komunistične Partije združilo v OF, se borilo zoper okupatorja in domače izdajalce in za ceno visokih žrtev zmagalo. Kateri partizan ne pozna borbe belokranjskega ljudstva, hrabrih belokranjskih fantov in mož, mladincev in mladink in žena,- ki So dali od sebe vse, mnogi tudi življenje. Žrtvovali so svoje premoženje in sicer zato, da se staro nikdar več ne povrne. Da si na razvalinah starega, krivičnega' protiljudskega reda zgradijo novi)1, pravično, ljudsko demokratično, politično in gospodarsko življenje.
GRADILI SO NA NOVO
Po zmagoviti Narodnoosvobodilni borbi je Bela Krajina nadaljevala svojo revolucionarno pot. Začela je graditi svoje gospodarstvo. Prva zmaga belokranjskega ljudstva po osvoboditvi je bila obnova belokranjske železnice. Izvedla se je agrarna reforma, nacionalizirala so se večja podjetja, organizirale so se namesto špekulantskih trgovin splošne zadruge. Življenje je začelo iti V smeri izgradnje gospodarstva in obnove v vojni opustošenega podeželja, z deli obnovitvenih zadrug.
Leta 1946. so začeli graditi prvič v zgodovini Bele Krajine prvo tovarno »Belsad«, ki danes že ponosno, lepo urejena stoji v Črnomlju in služi svojemu namenu. Zgrajena je že druga belokranjska tovarna šolskih učil, ki je za Belo Krajino ogromnega pomena. Vse bolj in bolj se modernizira rudnik Ka-nižarica, ki ima tudi po vojnj zgrajeno in lepo urejeno rudniško kolonijo, v kateri naši rudarji po svojem trudapolnem delu najdejo ugoden počitek in razvedrilo. Zgrajen je most v Črnomlju, ki je ponos in okras mesta in okolice, obenem pa ogromna gospodarska pridobitev. Da bo ta bivša partizanska prestolnica Črnomelj dobila tudi lepše lice, je v največjem teku delo na urejevanju vodovoda, kanalizacije : in tlakovanja ceste.
O elektrifikaciji pred vojno sploh ne moremo govoriti. Saj smo imeli v celi Beli Krajini elektrificirane samo tri vasi. Danes je elektrificirano 80"/» vasi. Ne bo dolgo, ko bomo elektrificirali še ostale predele Bele Krajine.
V Gradacu se gradi opekarna, ki je že letos dala prvo proizvodnjo in se bo razvila v podjetje, ki bo krilo potrebe Bele Krajine. Dalje se izpolnjuje strojno pletilstvo, žaga in mlin »Zora«, ki so zelo važna podjetja. Prva belokranjska železolivarna je sicer majhen obrat, vendar se je po vojni izpopolnil in je danes zelo važno podjetje za izdelavo predmetov široke potrošnje. Izdeluje tudi razna strojna dela, kar je zelo važno za Belo Krajino. Zelo se razvija tudi usnjarska proizvodnja in mizarstvo, ki si s svojimi izdelki uspešno utirajo pot v gospodarstvo.
NOVA POTA KMETIJSTVA
Belokranjsko kmečko gospodarstvo je znano po svoji razdrobljenosti. To nam potrjuje dejstvo, da je na 9.092 ha obdelovalne zemlje 4.895 kmečkih gospodarstev. V stari Jugoslaviji strojev sploh niso poznali, zato je bil pridelek zelo majhen, katerega so morali znositi na trg po zelo nizkih cenah, da so si nabavili najnujnejše potrebščine, kakor vžigalice in sol. Ni bil osamljen primer,
(Nadaljevanje na 2. strani)
Stran 2
>DOLBNJSKI LIST<
Stev. 35
(Nadaljevanje s 1. strani)
da so zjutraj gospodinje v svoji revščini, ko so vstale in hotele napraviti na ognjišču ogenj, gledale iz katere hiše se že kadi, kamor so pohitele nažgat trsko, da so potem napravile doma ogenj.
Danes pa je tudi v tem pogledu naša vas na boljšem. Kmetijstvo je tudi v Beli Krajini našlo v novi Jugoslaviji svoje mesto. Zelo važno vlogo imajo pri preusmeritvi kmetijstva državna po-setva: Vinomer, Mestni log, pitališče Krupa, Črmošnjice, Planina itd.
Vendar je v kmetijstvu še vse premalo napravljenega. Pogoji v kmetijstvu so vsekakor veliki. Veliko bolj se bomo morali posvetiti kmetijstvu, poljedelstvu, živinoreji, sadjarstvu, vinogradništvu in gozdarstvu. Na račun belokranjskih stelnikov in raznih še danes nerodovitnih planjav je potrebno razširiti obdelovalne površine in na splošno dvigniti rodovitnost. Kemičen pregled kmetijskega znanstvenega zavoda je ugotovil, da je potrebno zlasti v nižinskih predelih apnenje kislih zemljišč in jesensko globoko oranje, ki omogoča zemlji obdržati vlago in tako zavarovati rastline pred sušnimi leti.
V živinoreji, tej najvažnejši kmetijski panogi, katero je vojna zelo občutno prizadejala, smo dosegli predvojno število. Izboljšala se je tudi pasma. Vendar pa je potrebno za prehrano živine v zimskih mesecih zgraditi čim več silosov-provizorijev. Pašo bomo morali izrabiti do zadnje meje možnosti. To velja zlasti v letošnjem letu, ko je suša prizadejala krmske površine. Potrebno pa je povečati število ovac, saj imajo Adlešiči, Preloka, Vinica, Sinji vrh, Stari trg, Talčji vrh, Suhor in Semič zato zelo dobre pogoje.
Poleg živinoreje je sadjarstvo ena izmed glavnih panog kmetijstva. Z ozi-rom na bodoči razvoj sadjarstva je zgrajena v Črnomlju tovarna Belsad. Treba je priznati, da je v tem pogledu še premalo napravljenega. Zato je naloga oblasti, kakor vsakega posameznika, da v tej smeri razvija delavnost. Zlasti primanjkuje dobrih sadik, s katerimi naj obnovijo opustošene sadovnjake. Zamenjati bo treba stare obstoječe nasade in jih razširiti. Potrebno bo čistiti sadno drevje, katero je znatno okuženo po amerikanskem kaparju San Jose.
Poleg sadjarstva je znano vinogradništvo, katero je v času NOB pretrpelo občutno škodo. Je pa delo po vojni občutno napredovalo pri obnovi vinogradov. Potrebno pa je, da OIO zagotovi zadostno število trsnih sadik za obnovo nasadov, ter usmerja cepljenje na ustrezne sorte.
ZADRUŽNIŠTVO JE POT BLAGOSTANJA
Kmečko deilojvno zadružništvo, ki naj omogoči kmetom naprednejše, lažje in donosnejše kmetijstvo, naj dvigne pridelke po količini in kakovosti. Zadružništvo se še ni razmahnilo, kakor bi bilo z ozirom na visoko politično zrelost in zavest belokranjskega ljudstva pričakovati. Tu bodo vsekakor morale že obstoječe kmečko delovne zadruge, zadružne ekonomije, politične organizacije in pa ljudska oblast pri organizaciji dela pomagati. V Beli Krajini bo treba osnovati večje kmetijske obrate, ki bodo sposobni zlasti v ravninskih predelih uporabljati stroje, ki jih bo dala naša hitro rastoča industrija. Ti veliki obrati se bodo lahko posluževali kmetijske znanosti, katera je po vojni tudi pri nas občutno napredovala.
Naše kmetijske delovne zadruge, kakor tudi državna, posestva, so kljub težavam in napakam v kratkem času dosegle znatne uspehe ter večje in boljše pridelke. V Gribljah in Straž-nem vrhu so zgrajeni veliki hlevi, ki
Ukrepi za obvarovanje živinskega staleža
Na osnovi odredbe Zvezne vlade o ukrepih za zagotovitev prehrane prebivalstva in obvarovanje živinskega fonda, je Svet za kmetijstvo in gozdarstvo VLRS in Ministrstvo za kmetijstvo izdal vsem okrajnim, krajevnim ljudskim odborom in vsem državnim in zadružnim gospodarstvom   sledeča navodila:
1. Z ustreznimi ukrepi mora biti zagotovljeno pospravilo vseh jesenskih pridelkov, ki pridejo v poštev za prehrano živine. KLO so glede obvezne pokositve sena že prejeli navodila, da se vsa krma pospravi pravočasno. S skrajno doslednostjo moramo doseči obvezno pospravljanje vseh jesenskih pridelkov, ki morejo služiti za krmljenje živine in to na vseh sektorjih lastništva. Vsi kmetovalci, kakor tudi zadružna in državna posestva, morajo obvezno pasti živino, dokler bo mogoče. S pašo bo prihranjeno veliko krme za zimo. Sabotaž-no dejanje je vsak primer, kjer je na razpolago paša, pa se živina krmi v hlevu z razno krmo. Za pašo se lahko izkoristijo vse površine, ki imajo pašo, ne glede, če lastnik dovoli ali ne.
2. Vsa socialistična gospodarstva in privatniki so zadolženi, da napravijo čim večje število silosov. Ker je bil letos slab pridelek krme, je siliranje izredne važnosti, ker le na ta način moremo shraniti vsa sočna krmila brez večjih izgub, in jih bodo lastniki lahko uporabili za krmo v zimskih mesecih, ko bo potreba PO krmi največja. Socialistična gospodarstva so obvezana, da zgrade toliko silosnih jam, kolikor imajo na razpolago krme, ki pride v poštev za siliranje. Upravni odbori podjetij in upravni odbori zadrug so pod osebno odgovornostjo zadolženi za napravo silosov in siliranje krme. Privatna gospodarstva zadolžujejo KLO in jim določijo-koliko silaže morajo pripraviti. Vsa gospodarstva, ki tega ne bodo takoj po-krenila, mora KLO takoj pozvati na odgovornost, ker je jasno, da brez silirane krme ne bodo mogla doseči obveznih planov vzreje živine. Takoj morajo ukrepati proti tistim, ki nočejo silirati krme in imajo za to na razpolago razne vrste krme. Za silažo se lahko uporabijo preprosti silosi t. j. kadi, cisterne, neizkoriščeni vodnjaki in v ta namen pripravljene jame v zemlji. Kjer je možnost naj se napravijo solidnejši silosi. Kakor je važno siliranje krme za prehrano goveje živine, je važno tudi siliranje krme za prašiče. Krompir naj se silira v kadeh, skupaj z deteljo, repo, peso. Samo s siliranjem ohranimo krompir za krmo poljubno dolgo brez večjih iz-
bodo zadružnikom omogočili umnejšo in racionalnejšo vzrejo živine. Dobro se razvija zadruga v Metliki, katera pionirsko dela za preusmeritev kmetijstva v kraju.
Vse to nam kaže, da je Bela Krajina v primerjavi s preteklostjo krenila na pot naprednega gospodarstva, da se iz pasivne dežele gospodarsko aktivizi-ra, kar je zasluga ljudske oblasti in delovnih, požrtvovalnih belokranjskih ljudi. Jasno pa je, da se bo treba še veliko truditi tako Okrajnemu ljudskemu odboru, kakor tudi KLO, političnim organizacijam in ljudstvu samemu, da s skupnimi napori enkrat za vselej zbrišemo iz naše lepe, sončne deželice madež pasivnosti, jo dvignemo na tako gospodarsko in kulturno višino, da bo v ponos nas Belokranjcev samih, kakor tudi skupnosti jugoslovanskih narodov. Dober korak najprej je že narejen. Potrebno pa je pogumno in složno korakati dalje.
gub. Kmetovalci naj si ogledajo stalne silose ali provizorije na najbližjih državnih ali zadružnih posestvih. Vso pomoč pri gradnji silosov naj nudijo kmetovalci, ki imajo že silose in imajo že izkušnje s siliranjem krme. Pomoč bodo nudili tudi upravniki državnih posestev in .poverjeništvo za kmetijstvo. V vsakem KLO naj se takoj napravi primeren silos in KZ in KLO naj povabita vse kmetovalce, kjer je potrebna graditev silosov, da si ogledajo silos. Siliranje čim večje količine krme je nujno potrebno v vseh krajih, ki so bili občutno ■ prizadeti po suši. Brezpogojno se morajo silirati vsi razpoložljivi in za siliranje primerni pridelki, da bo tako ustvarjena čim večja zaloga krme.
3. Vsi pridelki, ki morejo služiti za krmo, se ne smejo uporabljati za steljo ali v druge svrhe. Vso slamo je uporabiti za krmo, steljo pa naj si gospodarstva preskrbe z grabljenjem listja ali na druge načine. Kjer je potrebno naj ljudski odbori izposlujejo dovoljenje za grabljenje listja po državnih gozdovih. Vsa gospodarstva   naj že sedaj točno
ugotovijo zaloge krme in naj že takoj v začetku zime štedijo s krmo, da je ne bo zmanjkalo na spomlad. Glavna naloga vsakega gospodarstva je, da priredi čez zimo planirani stalež živine.
4. Strogo je zabranjeno klanje plemenske živine in izloči naj se že takoj vsa neproduktivna živina. Da bo plan obvezne reje izpolnjen, mora biti izkoriščena jesenska paša do skrajnosti in se mora silirati in pripraviti za zimske mesece čim več krme.
5. KLO so zadolženi, da seznanijo, vsa gospodarstva z odredbo Zvezne vlade o ukrepih za zagotovitev prehrane prebivalstva in ohranitev živinskega fonda. KLO in množične organizacije nadzorujejo izvajanje odredbe in danih navodil ter morajo vse kršilce prijavljati Javnemu tožilstvu in zahtevati kaznovanje. K sodelovanju za izvajanje danih nalog je pritegniti vse množične organizacije, ker je ohranitev staleža živine osnova za napredek kmetijske proizvodnje v naslednjih letih in za uspešno izpolnjevanje vsega gospodarskega plana.. Štednja s krmo in pravilna uporaba pase in vseh krmil, ki so uporabna za prehrano živine bodo pa v korist samim gospodarstvom, ker bodo lahko morebitne prihranke sena ugodno vnovčili.
Novo mesto, 13. oktobra 1950.
O. V.
Zamenjava krompirja
Vsakemu kmetovalcu je znano, da mora na nekoliko let premenjati seme krompirja. Zaradi raznih ovir in ker se je odkup krompirja redno izvršil že v jeseni, marsikdo spomladi ni mogel zamenjati krompirja za seme. Da je v okrajih Novo mesto, Črnomelj in Trebnje potrebna zamenjava ikrompirja, je vsakemu jasno. Ob jesenskih oddajah krompirja tarnajo kmetovalci- da so imeli slab pridelek krompirja, čemur je glavni vzrok, da je krompir že izrojen
— napaden po raznih boleznih. V letošnjem letu smo glede oddaje kmetijskih pridelkov uvedli nov način. Vsakdo je že sedaj prejel od KLO odločbo z navedbo količine kaj in koliko mora v prihodnjem letu prodati obvezno državnim odkupnim podjetjem. Ta način oddaj bo nujno prisilil vsakega, da bo podvzel vse korake, da bo v prihodnjem letu pridelal čim več krompirja. Razumljivo pa je, da je le dobro in zdravo seme pogoj za velike ha pridelke. Ne pomaga mnogo gnojenje in dobra obdelava, če uporabljamo za seme krompir, ki je zrastel od bolnih rastlin
— virusne bolezni, obročkavost krompirja itd. Vsi oni kmetovalci, ki imajo slab semenski krompir, naj vse to dobro premislijo in naj naroče semenski krompir pri svoji KZ.
Ministrstvo za kmetijstvo in Semenarna sta pričela v letošnjem letu z obsežno akcijo zamenjave krompirja med okraji. V semenske svrhe bo dodeljen krompir 2 vrst, in sicer odbrani semenski krompir in priznani semenski krompir. Odbrani semenski krompir se od-bira v času odkupa v onih okrajih- ki imajo še dobro seme. To so okraji Postojna, Jesenice, Tolmin, Kranj, Kamnik in Grosuplje.   Priznani  krompir so pa
tekom leta pregledovale posebne komisije na vseh sektorjih lastništva. Odbrani semenski krompir ne bo sortno čist, važno pa je, da prihaja iz okrajev, ki imajo dobro seme in je s tem tudi zagotovljen v prihodnjem letu dober pridelek. Vsakdo ga lahko po sortah odbere in bo že drugo leto imel na razpolago sortno čist krompir. Priznani semenski krompir je pa sortno čist in je bil priznan samo na onih posevkih krompirja* kjer so bile rastline zdrave in imajo nadpovprečen ha pridelek..
Krompir bo dobavljen KZ v posameznih področjih. Vsakdo, ki hoče zamenjati krompir, mora predhodno odL dati isto količino krompirja KZ in pri prevzemu semenskega krompirja doplačati 1.20 din za kg. Ti stroški nastanejo zaradi prevoza krompirja iz raznih krajev. Priznani semenski krompir bo tudi na razpolago za privatni sektor. Tu je pa doplačilo večje, ker so pridelovalci priznanega krompirja prejeli premije. Doplačilo za priznani semenski krompir je različno in se ravna po oceni (razredu) in glede na to, če spada krompir v skupino jedilnih ali industrijskih sort. Doplačilo znaša od din 1.30 do din 1.80 za kg. Da bo krompir, ki ga bodo prejele pomezne KZ za zamenjavo takoj razdeljen, naj vsakdo takoj prijavi pri svoji KZ, da želi zamenjati krompir. Če bomo imeli predhodne prijave, bo razdeljevanje hitro potekalo in in se bo tudi krompir lahko pravilno razvozil po posameznih zadrugah.
Dolžnost KLO in KZ je, da obveste vse kmetovalce na možnost zamenjave krompirja. Spomladi ne bo več možnosti in zato naj vsakdo pohiti in zamenja slabo seme krompirja z zdravim semenom. O. V.
Ljudska igra in ples »Zeleni Jurij« kaže veselje Belokranjca ob nastopu pomladi, se vsa priroda pripravlja na novo življenje.
Stev. 35
>DOLENJSKI LIST*
Stran ?
JćužtuhKO-ohoAveJbnjL oMiko^dbdi
Čitatelje »Dolenjskega lista«, ki posveča današnjo številko Beli Krajini in njenim političnim, gospodarskim ter kulturnim problemom v zvezi z belokranjsko gospodarsko razstavo v Črnomlju, bo najbrž zanimalo, kdo so bili v preteklosti in so še danes znani kulturno prosvetni oblikovalci Bele Krajine. Iz belokranjske kulturne kronike posnemamo sledeče podatke:
V Adlešičih je v letih 1876 do 1886 služboval Lavoslav Gorenjec - Podgoriški kol tamošnji župnik. Bil je slovenski pisatelji in prevajalec. Za njim je služboval v tem kralju kot župnik Ivan Sašel, slovenski pisatelj in zgodovinar ter znani zbiralec belokranjskega narodnega blaga. Njegove »Bisernice« z narodopisnimi znamenitostmi Bele Krajine so zlata knjiga Bele Krajine. V Adlešičih se je rodil leta 1800 v hiši št. 17 Jurij Grafori-Jam, ki je bil dekan v Vipavi. Bil je Prešernov sošolec, a tudi sam pesnik in je zlasti prevajal Prešernove pesmi v nemški jezik. Adlešičan po rodu je bil tudi Germ Josip, ki se je rodil 1869. Bil je učitelj risanja na novomeški gimnaziji, sicer pa pokrajinski in cerkveni slikar ter portretist.
V Metliki se je rodil leta 1825. Navratil Ivan, učenec prof. Fr. Metelka, ki je pisal razne članke o gramatiki, zbiral narodno belokranjsko blago ter ga objavljal v narodopisnih študijah, ki soi še danes podlaga študiju belokranjske folklore. Kip ur Alojzij Gangl. rojen v Metliki leta 1859, a umrl leta 1935 v Pragi, je izoblikoval Vodnikov spomenik v Ljubljani in kip pesnika Prešerna, ki je ohranjen v ljubljanskem muzeju, poprsje Josipa Stritarja, kip Josipa Cimper-mana, kip Prešernove prijateljice Ernestine Jelovškove in Valvazorjev spomenik v Ljubljani. Poleg teh del je znanih še mnogo pla-slik kiparja Alojzija Gangla, ki so ponesle slavo njegovega imena sirarn naše domovine in tudi v tuji svet. Leta 1873 se je rodil v Metliki pesnik in pisatelj Engelbert Gangi. Napisal je mnogo knjig za mladino, povesti in romanov za starejše, kakor tudi iger, dram in pedagoških del. Umrl je letošnjo pomlad in »Dolenjski list« je takrat objavil članek izpod peresai našega sotrudnilka Lojzeta Zupanca, v katerem smo našteli vsa dela, s katerimi se je pisatelj Gangl trdno Uveljavil v slovenski književnosti. Oba brata Gangla počivata na metliškem pokopališču,.
Vinica je dala leta 1838 rojenega in 1894 umrlega Ivana Tomšiča, znanega mladinskega in poljudno gospodarskega pisatelja ter urednika mladinskih listov. Tomšič Ljudevit, njegov brat, roj. 1843 in umrl 1902 pa je kot učitelj in hrvatski mladinski pisatelj -deloval v Zagrebu. Na Vinici se je rodil tudi pesnik Oton Župančič in sicer v hiši št. 5. Kot pesnik, dramatik in prevajalec iz raznih svetovnih jezikov, kakor tudi dolgoletni dramaturg in intendant »Narodnega gledališča« v Ljubljani si je pridobil toliko kulturnih zaslug, dai je njegovo ime zapisai-no z neizbrisnimi črkami v srce slehernega Slovenca. Bela Krajina pa je upravičeno ponosna na svojega velikega' rojaka. Pesnik se
Bela Krajina — zibelka partizanov...
Bilo je v tistih črnih, težkih dneh, ko so fašistični črnosrajčniki divjali po naši zemlji, požigali domove, pobijali starce, žene in otroke, može in fante pa lovili, jih mučili in pretepali ter odganjali na Rab glad past.
Veliki čas je našel velike ljudi! Bela Krajina se je prva upriai. Domovi, ki uh je po-Žigal kruti okupator, so goreli po deželici ob beli Kolpi, goreli kakor kresovi v turških časih in razsvetlili srca bednih in osovraženih z veliko, svetlo in toplo ljubeznijo do izmučene domovine. Od okupatorja osovraženi brezdomci so izgubili vse; vzeli so jim dom, vzeli streho nad glavo, vzeli vse, za kar zo garali in trpeli radovi, a vere v zmago za pravično stvar jim niso mogli vzeti! Zapustili so pogorišča in na ožegih prisegli iraščevanje tistim, ki so jim prinesli solze, trpljenje, trepet in strah pred zavestjo zvestih sinov rodu, ki je ljubil svobodo bolj kakor sužnje dneve. Velika loza in temni gorjanski gozdovi so postali njihov drugi dom.
* • •
Gradaškemu Cerjancu so požgali hišo. Sa-ena pot je še vodila v življenje; pot v gozdove, kjer so našli zatočišče najboljši sinovi Bele Krajine, tisti, ki so se borili za svobodo, za pravico in resnico.
V dolino in v vasi onkraj Kolpe so prihajali kurirji ter se vselej otovorjeni z žive-in zdravili za ranjence in bolnike vračali med borce. Najpogumnejši partizanski je bil stari Cerjanec. Poznal je vse goizdne steze in pota; in ni je bilo naloge, ^ še tako težavne, da bi je ne izvršil.
Sončna vigred se je prismejala v deželico ^ Kolpi. Belokranjski steljniki so zadišali * Pomladnem cvetju, breze soi ozelenele in trtja vzbrstela ter privabljala slavčke, ki so ^ tihih nočeh popevali slavni j ama. Partiza-v Veliki lozi je zmanjkalo tobaka in
je sicer rodil na Vinici, a svoja mlada leta je preživel v bližnjem Dragatušu. Oton Zupančič je ponesel našo pesem, našo besedo in lepoto slovenskega jezika v svet ter si s silo svojega peresa priboril prostor med pesniki svetovnega slovesa.
V Gribljah se je rodil belokranjski znanstvenik in univerzitetni profesor dr. Niko Zupanič. Dom Zupaničevih je bil napreden in visoko kulturen že pred 60 leti. Značilno za tedanji čas je, da je Zupaničeva hiša poslala na gimnazijo v Novo mesto 3 sinove: Nika, Mateta in Mihajla- Niko je* dosegel doktorat dunajske univerze, Mate je dovršil trgovsko akademijo v Pragi, a je pozneje padel kot srbski dobrovoljec, tretji, Mihajlo, pa je po maturi postal carinski uradnik v Zagrebu. Dr. Niko Zupanič je bil minister v Pašičevi vladi, pozneje pa ravnatelj Etnografskega muzeja v Ljubljani. Kot pisatelj in znanstvenik je napisal ogromno znanstvenih del in razprav ter je dolga leta tudi urejeval znanstveno revijo »Etnolog«. Znanstvenik je še vedno v aktivni službi kot univ. profesor, letos pa je izdal zanimivo knjigo- »Nastrižno kumstvo v Belokranjskem«, ki izpričuje svežino njegovega peresa. Svoij dom ima v Podzemlju ob Kolpi.
Belokranjske pesmi so pred leti pritegnile k živemu zanimanju za Belo Krajino tudi glasbenikai Emila Adamiča in Stanka Vur-nika, ki sta obogatila slovensko glasbeno umetnost s premnogimi biseri iz belokranjske narodne zakladnice. Častno je zastopan v glasbenem svetu s svojimi deli tudi belokranjski rojak prof. Matija Tome, ki se je rodil v Skriljah blizu Podzemlja ter živi sedaj v Domžalah. Naši mladini je znana zlasti njegova pesmarica »Igraj kolce«, zbirka belokranjskih ljudskih popevčic, ki jm je pred dvema letoma izdala DZS in za katero je bil komponist Tome nagrajen s Prešernovo nagrado.
V Strekljevcu blizu Semiča se je rodil prezgodaj umrli pesnik in pisatelj Golobic Lojz, ki je bil leta 1930 kulturni urednik slovenskega časopisa.
V S e m i č u se je rodil dr. Derganc Franc, nekdanji primarij kirurg, oddelka ljubljanske bolnišnice in lastnik sanatorija »Emona« v Ljubljani. Umrl je leta 1939. Bil je znan filozofski pisatelj, z dr- Nikom, Zupa-ničem pa je še kot visokošoleč dunajske univerze izdajal kulturno politično revijo na Dunaju. Priobčeval je v med. knjigah in revijah razne medicinske spise, ki so vzgajali in strokovno izpopolnjevali naš mladi zdravniški kader. Na Krupi blizu Semiča pa se je rodil znani pisatelj in znanstvenik Lavrin Janko, ki je esejist in profesor ruskega jezika in literature na univerzi v Not-tinghamu v Angliji.
Z belokranjskimi slikarskimi motivi v belokranjskih vezeninah se je mnogo' bavil tudi ravnatelj Zavoda za žensko domačo obrt v Ljubljani tov. Božo Račič, ki živi sedaj v Ljubljani, a je organiziral v dekorativnem oziru in lepoti tudi sedanjo gospodarsko razstavo v Črnomlju. Na Vinici živi upokojena
učiteljica Poldka Bavdkova, ki ima velike zasluge za popularizacijo belokranjske narodne ornamentike pri vezeninah in znanih belokranjskih pisanicah. Z belokranjskim narednim blagom sta ponesla lepoto Bele Krajine v slovenski kulturni svet še dr. J-nko Lokar in znani zbiratelj belokranjskih pripovedk, pisatelj Lojze Zupane, ki je napisal za mladino 7 knjig belokranjskih pripovedk, ljudsko povest »Stari Hrk«, roman »Mlini stoje« in igro »Trije kresovi«, vse zajeto iz življenja belokranjskega, ljudstva. Pisatelj živi v Podzemlju ob Kolpi in je ravnatelj tamošnje nižje gimnazije, »Dolenjski list« pa ga že od početka prišteva med najmarljivej-še sotrudnike. Nadalje velja omeniti ob lej priliki tudi prijatelja Bele Krajine, tov. Dra-
Cerkviščani 50 imeli v davnih časih vaškega pastirja. Pastir je pasel goved in ovce, ko pa je odrastel v moža, se je oženil- Za ženo si je izbral dekličko, ki ni imela brašna ne platna, imela pa je rdeča lica in pridne, žulja ve roke.
Za slovo so Cerkviščani odsluženemu pastirju priredili pir in se vsi povabili med pirnike. Ker je bilo lačnih ust torej več kakor preveč, so zaklali vola.
Bila je svatba, da nikoli takšne! A vol je bil star, meso trdo- in kitasto, pa je neki dedek, ki je sedel za mizo, držal kos mesa z zobmi in ga vlekel z rokami — vlekel je in vlekel vse dotlej, da je udaril z glavo v okno in razbil šipo. Meso pa je še vedno ostalo celo.
Cerkviščanom je bilo žal za razbito šipo, modri dedek pa jih je potolažil:
ga Vončino, ki je leta 1941. s pomočjo belokranjskega učiteljstva sestavil »Domoznansko snov Bele Krajine« in s tem doprinesel velik kulturni delež Beli Krajini in ohranitvi njenih zgodovinskih in kulturnih izročil. Tov. Vončina je sedaj okrajni prosvetni instruktor v Ljubljani.
Mnogo je 'še kulturnih delavcev, ki so v preteklosti ugnetali kulturno prosvetni obraz Bele Krajine in ki še danes z veliko ljubez-nijoi delajo za ljudstvo sončne Bele Krajine in za njegovo kulturno rast. Prostor nam ne dopušča, da bi naštevali prav vsa imena, Bela Krajina pa jim je danes gotovo hvaležna za vse, kar so prispevali in še dajejo za lepoto njenega jezika in za.ohranitev belokranjskih navad in običajev. Bela Krajina jim je za opravljeno delo hvaležna in belokranjsko ljudstvo jih upravičeno prišteva med tvorce, ki so zaslužili priznanje za opravljena kulturno poslanstvo.. —x—
»Kaj bi se cmerili za šipo. S to kito bomo napravili jarmnico. Boljša in močnejša bo kakor iz viter.«
Kakor je dedek svetoval, tako- so Cerkviščani vpregli vole, s kitasto jarmnico pa privezali jarem na oje. Na voz so naložili pastirja in njegovo mlado ženo ter — hijohot!--- pognali vole iz vasi.
Voli so vlekli in vlekli, cerkviska jaimni-ca pa se je nategovala in zategovala, dokler niso voli odšli iz vasi, voz pa je obstal na mestu in se ni premaknil dalje...
Belokranjci pripoveduejoi, da cerkviški pastir in njegova, žena še sedaj zdita na svatskem vozu in čakata, kdaj ju bod"> voli potegnili iz vasi-
Le kje so zdaj voli, tega nihče ne ve, kajti cerkviska jarmnica se v'eče in ni jI kon-. a
ge, obute v težke vojaške čevlje. Mnogo nog, ah, mnogo nog ...
Ostro rezilo mu je prerezalo vrat, da je začutil olajšanje. Zadihal je močneje, srce je spet pričelo utripati burno, poiem pa ga je po padel nekakšen spanec, da je sproščeno zakrilil z rokami proti soncu in se prevrgel na obraz.
• • *
Jule se je sam vrnil v brigado. Velika loza je onemela. V vrhu stare bukve se je oglašal skovir in mežikal v srebrno luč, ki jo je razlival mesec po dobravah in steljni-kih. Ob ognju je Jule osušil tobak in ga ponujal borcem, a nihče si ni zvil cigarete, da bi jo popušiil. Pesem, lepa partizanska pesem, ki je ogrevala srca v ljubezni do domovine, pesem polna vročega hrepenenja po svobodi, ki so jo partizani ob drugih večerih peli ob ognju, je nocoj umrla. Nikomur ni bilo do petja in brigadni kuhar nocoj ni razdelil večerje.
Mladi komandant je odposlal v vasi patrulje, razpostavil na položaje nočne straže, potem pa je izginil v temo. Za njim se je lovila pridušena kletvica:
»Prekleti psi ustaški... To žrtev nam boste drago plačali!«
To žrtev so drago plačali! Ustaši so izginili iz vasi onstran Kolpe. Svobodni kmetje orjejo zdaj polja ob reki, pastirji pasejo goved' in si pripovedujejo junaške zgodbe iz let domovinske, vojne.
Oni dan sem bil na obisku pri pastirjih. Povedali so mi zgodbo o smrti partizanskega kurirja Cerjanca. Ko sem želel videti kraj, kjer je bil zverinsko zaklan, me je mlada pastirica prijela za roko ter me odvedla na breg Kolpe, kjer so cveteli prekrasni cvetovi rdečega maika. Utrgal sem si cvet, si pripel rdeči mak na prsi srce pa mi je zatrepetalo v grenki bolečini.
Lojze Zupane
CVETOČI MAK
cigaret. Kurirji so zvedeli, da je v vaseh onstran Kolpe tobaka na pretek.
In nekega jutra se je Cerjanec javil komandantu:
»Pusti me, tovariš, da odidem.«
»Kam, kumek?«
»Preko Kolpe grem in nakupil bom tobaka in cigaret za borce.«
»Nevarno pot izbiraš, tovariš Cerjanec« je odkimal mladi komandant brigade. »Vasi na hrvatski strani soi polne ustašev.«
»Ne bodo me dobili!« mu je oponesel, »Z menoji bo šel prijatelji Jule. Preoiblekla se bova v civilno obleko, da ne bova vzbujala pozornosti. Pusti naju, naj odideva Pod večer se vrneva s cigaretami, ali pa naju sploh ne bo.«
Izza Kučarja je vzhajalo mlado sonce, ko sta stari Cerjanec in njegov mladi prijatelj Julij obšla fašistično patruljo iz Podzemlja, ki se je do zob oborožena pomikala proti Metliki. Utonila sta v smirekovem gozdu in se mimo kučarskih trt i j .spustila proti Kolpi. V daljavi je šumel slap- nad krasin-šikim mlinom', v jutranjem soncu .je zamirala slavčja pesem s Kučarja.
Preden sta dospela do reke, ju je pozdravil dolg rafal in krik druge italijanske patrulje, ki se je ob vodi vlekla proti daljnemu Otoku.
Nista se ustavila. Na, plitvini Kolpe sta prebredla vodo ter pohitela proti Pravutini, vasici na hrvatski strani, kjer so se samo-pašili Pavelićevi ustaši.
Cerj.anec ni poznal strahu. Bil je izkušen sel in trgovina je bila njegov posel. Za usta^ ške kune je nakupil tobaka in cigaret, da sta se z Juletom vračala z nagatenimai nar hrbtnikoma proti krasinškemu slapu, ki sta
ga nameravala prebresti in se vrniti k borcem v Veliko lozo. »Stoj!«
Streljaj od brega je bila v grmovju skrita ustaška zaseda.
»Naprej, Cerjanec!« je kriknil Jule in se pognal proti reki.
»Zaseda. .. Izdana sva!« je zaječal Cerjanec in kakor ukopan obstal na mestu. Cim bolj se je trudil, da bi pohitel za mladim tovarišem, ki se je vrgel v mrzlo vodo in plaval na nasprotni breg, tem bolj so se mu zapletale noge, dokler ga ni v teku obšla srčna slabost, da je nemočno obždel sredi sveže raizorane njive, ki se je vlekla ozdolž Kolpe.
»Ne morem dalje,« je zašepetal kakor sebi v tolažbo. Padel je na obraz in zaril glavo v mrzlo, vlažno pršit. Čutil je, kako mu zamira srce v prsih. To ni bil strah, ne, saj strahu ni poznal! Iznenadna slabost ga je vrgla na zemljo. Z vročo željo v mislih, ki niso ugasnile, pa je brezrnočno' grabil z rokami po sprijetih ilovnatih kepah, želeč se po trebuhu splaziti do vode. Voda teče, teče, šumi preko slapa nad mlinom. Tam je življenje! Tamkaj, onstran reke so borci, ki se bore za svobodo. Naprej! Samo naprej! — Misel je živa, a telo ne uboga! Cerjanec čuti, kako mu stiska srce topa bolečina, kako miu pojema zavest, kciko je pričel ugašati tudi spomin in plahneti volja po rešitvi,
»Ha, tukaj si!«
»Kolji, svinjo partizansko!«
Instinktivno se je okrenil, da se je prevrnil na hrbet in obležal v razoru. V očeh ga je zaščemelo sonce, ki je oblisnilo nož v roki ustaškega zasledovalca. Kakor v megli je še zagledal, kako topotajo proti njemu no-
CERKVISKA JARMNICA
(Belokranjska pripovedka.)
biran 4
-DOLENJSKI  L IS T <
Slev. 35
„Pšenica veli: meči me v blato, ja ću
Te dni je bila prvič v zgodovini naše dobre bele Kraj me odprta gospodarska razstava večjega obsega. Poizkusi preteklih let niso dali prave slike te naše najbolj odkritosrčne pokrajine, zato je tohko bolj vesela ugotovitev razstave v letu 1950, ki je z odprto dlanjo povedala, da tudi ta naša dobrotniea koraka naprej kljub vsem1 polenom, ki jih srečuje jugoslovanski delovni človek vsakodnevno pri delu od strani zapadnih in vzhodnih stricev.
15. oktobra <.ib enajsti uri dopoldne, ko je poverjenik za lokalno gospodarstvo okraja Črnomelj povedal na razstavnem prostoru, da bo z razstavljenimi predmeti na razstavi spregovorila poštena Bela Krajina, zemlja, ki se ni nikoli ustrašila- žrtev, je takoj ob samem vhodu z leve strani zagorela lučka, ki je najbolj radovedne Belokranjce opozorila, da danes v tem kraju ne Vlada tema, pač pa luč!
Elektrifikacija Bele Krajine
1945. leta so bili z' elektriko blagoslovljeni le Črnomelj, Gradac in Metiika. To je bila dediščina stare tele Jugoslavije, ki je tako ozko rezala kruh Beli Krajini. Lučke na razstavnem' prostoru zgovorno povedo, radovednežu, da je v času od 1945. do 1947. leta zamenjala' okajene- petrolejko električna luč tudi v Kresincu, Rezancu, Semiču, Kalu,  Stranski  vasi,  Gradniku,  Suhorju. . .
Leta 1948 v Jugorjih, Dragatušu, na Vinici, leta 1949 v Adlešičih in številnih drugih manjših krajih Bele Krajine. V tem letu bo- tudi Sinji, vrh dobil zadoščenje, prav tako Jerneja vas, Tribuče*. . .
Trije otroci z žarečimi očmi spremljajo vžig srn je barvastih lučk, ki iskreno govore o napredku Bele Krajine. Mladi plavolasec razlaga svojima dvema prijateljima zmanjšani primer brezžičnega prenosa električne energije: »Nismo daleč od dogodka, ki nam bo zgradil centralo v bližini mesta, ki bo izžarevala visokofrekvenčno električno moč v smeri mesta, kjer si bo ljudstvo svetilo Zi elektriko brez žične napeljave!«
Pogled treh radovednežev se zapiči v krepko besedo:
Za Belo Krajino je DES vložil po osvoboditvi za daljnovode in transformatorje 5,840.000, Okrajni ljudski odbor za gradnjo nizko napetih omrežij, 1,725000 in sami Belokranjci s prispevki, drogovi in prostovoljnim delom 4,364-000 din. Skupaj 11 milijonov 929.000 din.
Elektrike dovolj, luči tudi, da si človek lahko v svetlobi ogleda življenje te naše dobro zemlje — Bele Krajine.
Z lučjo v temo
Mimo »Foto MLO«, ki je posrečeno ujel na papir mikavne Belokranjice, pridne prostovoljce, zanesljivo vojsko in še kaj, se srečamo s črno Kanižarico, Spočita med vojno — se danes smehlja z lepimi uspehi-
Pridni »Kanižarji« so- na zgovoren način povedali z grafikoni svoj znoj, neuspehe in zmage. Leta 1948 so bili pod planom za 26.5'/r., leta 1949 so ga že za lio/o. potolkli, to leto — kakor kaže rdeča črta — ga bodo pa še bolj »nabrisali«. Napram letu 1939 so ga pa že za 73%, prehiteli.
Skromni na razstavi — bogati v proizvodnji, se ti naši »Kanižarji najlepše uddol-žujejo skupnosti, ki bije presneto trdo bitko za boljše. Obiskovalci razstave jih nosijo v srcih!
Malo naprej srečamo
»Belsad«
Belsad je ponos Bele Krajine. Sadjarstvo — največji dar te pokrajine — bo našlo v tem podjetju, če bo vztrajalo na, svoji pomembni poti, največjo bodočnost. Zibelka partizanstva lahko zaradi svoje blage klime napove tekmovanje sončni Primorski, ki je danes v sadjarstvu daleč naprej. In zakaj ne bi Bela Krajina, ki je bogata pridnih ljudi, zmagala?
Tovarna sadnih izdelkov prikazuje na razstavi vse vrste mezge, različno konzervirano sadje in sočivje. Vrednost izdelkov te tovarne je v tem letu zaradi pridnosti delavcev poskočila. To je raizvidno- iz razstavljenih predmetov. Vzorno spravljena zelenjava, krhlji, gobe, paprika, nam dokazuje, da so ti predmeti pripravljeni tako za izvoz, kot za domačo porabo^ Le državna posestva, zadruge in privatni kmetje razstavljajo letos premalo sadja, kar ne obeta s strani Bele Krajine Belsadu najboljših izgledov. Človek ne dobi vere, ki bi ga razveselila: Bela Krajina je s svojim podnebjem dovolj bogata, da bi zalagala Belsad s sadjem! Res je, da je v Beli Krajini v nekaterih krajih sadje okuženo po ameriškem kaparju, vendar pa se bi dalo z načrtnim razkuževanjem preprečiti širjenje tega- uničevalca sadjal S sajenjem novih dreves, urejevanjem sadnih  drevesnic   se   bo  tudi pospešil razvoj
.sadjarstva v Beli Krajini. Vse nerodovitne golicave, obcestne prostore in vsako ped uporabne zemlje je treba zasaditi s sadnim drevjem, tako da bo tovarna Belsad imela dovolj surovin iz same Bele Krajine, za predelavo. Za ta cilj se morajo zavzeti predvsem KDZ, KLO in državna posestva,. Drevesnice bodo morali vzorno urejevati, da bodo krile potrebe naprednih zadružnikov in kmetovalcev. Češenj je vse premalo v Beli Krajini.
Belsadovi sosedi
Belsadova soseda na razstavi je na prostoru kmetijstva tudi Metliška Kmetijska obdelovalna zadruga. — Poleg nje je Stražnji vrh, državno posestvo Vinomer, ekonomija Bels-ada in več naprednih privatnih kmetovalcev. Ekonomija Belsada razstavlja tako lep krompir, da tehta posamezen gomolj tudi 90dkg. Tam, kjer je sedaj Belsadova ekonomija', je bil še pred nekaj leti gozd, sedaj pa je vzorno posestvo, kjer raste vse, v največje veselje delavcev te tovarne.
Kmečko obdelovalna zadruga- Metlika je z globokim oranjem, peskanjem in umetnim gnojilom zboljša-ia rodovitnost zemlje in s tem tudi hektarski donos. Dalje ima lepe sadeže državno posestvo Vinomer. Posebno lepa zelenjava dokazuje, da je podnebje Bele Krajine, kar se da primerno za zgodnjo zelenjavo.
Kmet Gornik Gustelj iz Metlike, ki je zaradi naprednega gospodarstva, nagrajen od ministrstva za kmetijstvo z večjo količino umetnega gnoja, je pridelal na svoji zemlji 22.000 kg repe in pese na hektar. Prav tako sta nagrajena kmeta Regina Janez iz Pri-lozja in Zval Jože iz Kvasice. V tem delu razstave je tudi razvid-no, da so državna podjetja, Kmečke obdelovalne zadruge in napredni kmetovalci zboljšali hektarski donos krompirja poleg drugih agrotehničnih ukrepov tudi z rednim zamenjavanj-em semenskega krompirja.
Z malo. več dobre volje, ki ne sme manjkati Belokranjcem, bomo tudi v tem; predelu naše domovine dosegli najlepše kmetijske uspehe. Držimo se izreka: »Pšenica veli: meči me v blatoi — ja ču tebe v zlato!«
Bolje i kaj, nego nikaj
Ta skromen belokranjski pregovor stoji med bogato izbiro domače obrti na razstavi v Črnomlju. Tu so največ predmeti iz Adlešičev in okolice. Doma narejene sir-kove in brezove metle, bičevniki, torbice, namizni prti ifl pregrinjala. To so naredile marljive roke Adlešičanov. In nai kak način se uresničuje njihov pregovor. Njihove metle gredo daleč po svetu. Anglija jih je naročila pol milijona. Zanje dobiva naša država dragocene devize, ki so nam za izgradnjo težke industrije tako potrebne. Ko bo pa sleherni človek v Beli Krajini spoznal, kako cenijo našo- domačo obrt v tujini, bomo imeli za trg še več takih koristnih predmetov. Bogata izbira domačega platna, lanenega in konopnega se bo še povečala. 2e sedaj vidimo na razstavi več vzorcev tega blaga tudi z barvastimi vzorci, ki je zelo trpežno za tapeciranje sobne opreme, stolov, otomanov itd.
Belokranjske pisanice
Pisanice, prave, lepo živo barvane pisanice. Pa ne samo barvane, nego pravo ročno delo. Narodni motivi na belokranjskih nošah. Trakovi, pasovi, majolike, keramični izdelki, vzorci čipk, vse to je iz Predgrađa, Zapudja, Adlešičev, Dragatuša, Sinjega vrha. Predpasniki, utirači, slamnati lustri, vse je lepo in okusno narejeno. Na steklo delani belokranjski motivi in slike, za katere je naredil načrt naš strokovnjak tov. Račič, ixcif!ala- pa tov. Srajeva iz Ljubljane. Dalje vidimo na razstavi velike in male krošnje (tkalske naprave), tobačnice z narodnimi motivi za izvoz. Potem keramični izdelki, na katere je risal tov. Račič in so jih izdelali v tovarni keramike v Libojah. Na teh izdelkah so tudi grbi Črnomlja, Metlike in Vinice. •
Brez ovac ni novac
To je star belokranjski pregovor, ki danes še bolj pomeni vir novega bogastva za domovino. To predvsem v predelih, kjer naj bi se načrtno vpeljala ovčereja. To je v Preloki, Bojancih in drugod, ki naravnost kličejo po volni.
Na razstavi vidimo- domače izdelke, lepe puloverje, joplice, nogavice, rokavice in drugo. Na gospodarski karti Bele Krajine vidimo, da v tem okraju goje le 2200 ovac! Malo — premalo! Več volne — več zaslužka — več lepih in toplih oblačil!
tebe v zlato!"
Bolje vino iz lonca, ne£o voda iz zdenca!
Ob pogledu na belokranjsko ma.joliko človeku srce zaigra. V njej dobro vince, ki stopica s svojim slovesom tudi preko meje!
V Beli Krajini imamo danes 7,300-000 trt, dobrih trt, ki pa po nekod hirajo. Vseh kmetov, zadrug in državnih posestev, ki imajo opravka s trto, naj bo velika skrb, da jo očuvajo in razširijo. Naj gre sloves belokranjskega vina še močneje v svet. — Na razstavi ni vinogradništvo- dovolj vemo prikazano.
Dalje po razstavi
O tovarni učil, ki jemlje vedno večji razmah, bomo posebej poročali. Poleg nje pa razstavlja Mizarska zadruga iz Črnomlja, ki kljub dobri izdelavi razstavljenih predmetov ni pokazala razumevanja do razstave. Njeno površnost zamerimo. Uspehi, ki jih je dosegla v svojem obstoju, so večji — saj bi z njimi lahko napolnila ves razstavni prostor.
Na dvorišču je prikazano med drugim tudi belokranjske' gozdarstvo. Tam zvemo, da v nižini najbolj uspevai hrast, bor in gaber, na pobočjih kostanj in gaber, v višjih legah pa bukev in jelka. Lepe, obilne sklad a niče drv, hlodov in pragov1 povedo, da je Bela Krajina v gozdarstvu važen del Slovenije in se bo zaradi tega moralo posvečati gozdarstvu več pozornosti.
Zelezolivarna iz Črnomlja prikazuje na razstavi, kako pridemo, do različnih kotlov, štedilnikov itd.
Usnjarski proizvodi iz Črnomlja z napisom: »Razstavljeno- obutev izdelujemoi serijsko za široko- potrošnjo, po potrebi tudi po meri« — zadovoljujejo obiskovalce razstave, ki s priznanjem občudujejo res lepe izdelke.
Med privatnimi obrtniki vzbuja pozornost »Papež - Ovniček« — splošno kleparstvo iz Črnomlja, ki s kopalno kad jo, strešnimi žlebi dokazuje, da se je pošteno vključilo v skupnost. Klep-arstvoi sodeluje pri vseh gradnjah v okraju. Pozna ga tovarna Belsad, Vinomer, Tovarna učil itd. Posebnega primanja, je deležno zaradi izdelanega modela za izdelavo satnic. Model je izdelan iz močne cinkaste pločevine, zalit s- cemen-
»V mojem srcu so danes čisto- drugačni občutki kakor so bili na vseh naših dosedanjih posvetih! Naše veliko podjetje prehaja danes v roke delavcev. Katera država na svetu se lahko še ponaša s takimi pridobitvami? Tovarne delavcem — to geslo je postalo resnica .. -«
Takole je spregovoril zbranim zidarjem, tesarjem, vajencem, voznikom in drugim delavcem belokranjskih gradbišč »Pionirja« v sredo popoldne delovodij a Franc Zidanik v lepo okrašeni baraki na postaji v Gradacu. Tu so se zbrali k volitvami delavskega sveta »Pionirjevi« ljudje -s Planine, Blatnika, Cr-mošnjic in Gradaca. Zgodovinski dam je napočil — najboljše iz svoje srede bodo izvolili v svet, ki bo vnaprej vodil vsa dela in odloča! o usodi podjetja.
Marsikaj so prispevali zidarji, tesarji in vsi drugi delavci, tehniki in inženirji našega največjega dolenjskega podjela za povzdigo Bele Krajine v zadnjih letih. »Belsad«, nova tovarna marmelade in sadnih sokov, silosi, stavbe v Vin-omerju, Krupi, novi hlevi na Planini in Blatniku, zgradbe v Crmošnji-cah in O lovcu itd. — vse tcn so ustvarile žuljiave roke dolenjskih gradbincev. Zato so ponosno stopali na volišče.
Preprosto, od srca, pa prav zato tudi najlepše, so govorili zbranim delavcem v sredo popoldne govorniki v Gradacu. Po volitvah jih je pozdravil njihov predsednik, šestkratni udarnik Jaka Vratol, nato Franc Zidanik, za njim pa tov. Ivan Kočevar, tehnik in šef vseh belokranjskih gradbišč novomeškega »Pionirja. Pokazal je na vrsto zgradb, ki so že v ponos obnovljeni Beli Krajini, iin na naloge, ki so. pred našimi požrtvovalnimi gradbinci. Samo letos je pozidanih že za 20 milijonov vrednosti zgradb in, naprav. Plan je s tem dosežen z nekaj nad 63%, bil bi pa- seveda višji, če se tudi pri »Pionirju« ne bi bilo treba boriti z nekaterimi zaostan-karji. Po »zaslugi« takih, ki ostajajo radi doma, je bilo letos izgubljenih v črnomelj-skem okraju 7266 normiranih delovnih ur! Kaj to pomeni, vidimo iz dejstva, da bi samo iz izgubljenih ur lahko zgradili najmanj še en silos in enoi stanovanjsko hišo! Seveda je zasluga ostalih marljivih delavcev, da je plan tako visoko dosežen.
K temu je pripomoglo tudi novo tekmovanje. Šahovski način, kjer tekmuje v podjetju brigada z brigado, se je obu osel tudi
tem. Izum je last znanega čebelarja tov-Martelanca-
Korist tega modela je, da si vsak čebelar lahko doma izdeluje brez večjih stroškov satovje. Iz 1 kg 12 satov, v tovarni pa na* pravijo iz 1 kg le 9 satov, in to kakovostno slabših-
Še ena novost v čebelarstvu
Ta novost je panj tov. Dražunoviča Izidorja iz Dragatuša. V njegovem panju živita dVe družini v kolektivu. Dve družini lahko- živita v enem panju, skupaj se množita, razvijata in nosita, medišče. Po večletni praksi je tov. Dražunovič z različnimi poizkusi prišel do misli, kako izboljšati in za:s i gurati čebelni družini življenje v slučaju izgube matice, kar se tako- radoi zgodi' — posebno v zimski dobi. Njegov panj je to rešil.
Velik napredek je tudi v tem, da imajo čebele prehod v medišče brez matične rešetke, kar jih pri mnogih prehodih ob času dobre paše močno, ovira.
Z novim panjem brez izgube pridobimo vsako leto en umetni roj.
S-iviljIe — zadružne in privatne, so se tudi z lepimi izdelki predstavile, prav tako tov. Kolbezen s stiskalnico, Tomaževič in Regina; -s pohištvom-.
Opekarna v Gradacu in lončarji iz Gradaca so z izložbo povedali, da se tudi Gradac ne izmika skupnosti.
Poleg naštetega je še nekaj izložbenikov. Pri večini razstavljalcev se je videlai velika volja in požrtvovalnost. Je pa splošno prepričanje, da razstava ni prikazala stvarnega gospodarskega stanjai Bele Krajine- in se bodo morali v bodoče bolj resno, pripraviti za tako pomemben gospodarski praznik.
Padlim belokranjskim borcem
Na razstavi na častnem mestu — vzporedno s Titovim kipom, stoji plošča posvečena padlim belokranjskim borcem. Vsi jim moramo biti hvaležni, ker so s svojo žrtvijo položili temelje gospodarskega napredka Bele Krajine. V nekdanji zapostavljeni pokrajini smo vsi od kraja trpeli. Mnoge je pomanjkanje gnalo v tujino. Ze sama razstava, ki je sicer skromna — pa pove, da je »trebuhu za kruhom« za vedno cdklenkalo.
Gospodarski napredek Bele Krajine je za-Sjguran.
pri gradbincih — in zasluga »Pionirja« je, da se je to dokazalo. Samo v prvih desetih dneh oktobra so brigade Kopine, Blatnika in Pleteršnika presegale norme za 47, 29 in 23°.'»! V Rosalnicah pa so Dolinarjevi, Janja-čevi in Bavdeževi ljudje prav tako presegali norme za 7, 11 in 6,8%, Pobuda, da tekmujejo zdaj vsa gradbišča, v okrajih Črnomelj, Novo mesto in Krško je; sprožila nov val uspehov
Svečanost je dvignil nato tov. inž. Dušan Grum, direktor »Pionirja«. Zahvalil se je kolektivu, ki si je letos priboril visoki naslov zaslužnega kolektiva republike in prehodno zastavo Slovenije, potem pa je proglasil H novih udarnikov, 22 delavk in delavcev je dobilo denarne nagrade. Navzlic težavam bo plan s takimi zavednimi delavci lahko dosežen. Zdaj, ko bo precej mladih ljudi odšlo služit vojaški rok, bodo- drugi še krep-keje prijeli za lopato, sitroje in skrbeli, da zastava ne bo šla iz rok velikih »pionirjev«.
Delavce je nato pozdravil direktor »Belsada« v imenu okrajnega komiteja, KPS in črnomeljskih sindikatov, nato pa se je razvila prijetna domača zabava.
Istočasno pa so volili delavske svete delavci in nameščenci »Pionirja« tudi v Novem mestu, v krškem- in- trebanjskem okraju. Tudi tam so govorili o novih uspehih in tekmovanju, s katerim so počastili svoj veliki dan — ko. so postali dejanski lastniki sadov svojih delovnih rok.
Objavo
Odvetnik dr. Dušan Smodej je odprl odvetniško pisarno v Novem mestu in sicer začasno v hotelu Metropol.
Zaradi boljšega poslovanja v Splošni bolnišnici Novo mesto, bodo od 1. oktobra 1950 dalje dovoljeni obiski k bolnikom le enkrat tedensko, in to ob nedeljah. Obiski bodo dovoljeni tudi na dneve državnih praznikov-Cas obiskov je določen od pol 12. ure do 14. ure. Hkrati se svojcem bolnikov prepoveduje nositi bolnikom hrano, v izjemnih primerih to dovoljuje zdravnik.
GROZDNI MLIN, nov, prodam ali delno zamenjam za živila. — Fr. Krivec. Ljubljana, Poljanska cesta 69.
Lep praznik »PIONIRJA" v Gradacu
Ureja uredniški odbor. Odgovorni urednik Jože Zamijen. Naslov uredništva in uprave: Novo mesto. Kapucinski trg 3- Telefon uredništva št. 7. štev. tekočega računa pri komuna
banki v Novem mestu 616-1-90-603-1. Tiska Tiskarna »Slovenskega  poročevalca« v Ljubljani.