POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI SLOVENSKO NARODNO GLEDALIŠČE V LJUBLJANI DRAMA GLEDALIŠKI LIST 11 1948-1949 Jubilej Vladimirja Skrbinška Arnaud d’ Usseau in James Gow GLOBOKO SO KORENINE 25LETNICA GLEDALIŠKEGA UDEJSTVOVANJA VLADIMIRJA SKRBINŠKA j. marca I9*W ARNAUD D’USSEAU IN JAMES GOW Globoko so korenine Drama v treh dejanjih Scenograf: inž. arh. Bojan Stupica Režiser: dr. Branko* Gavella Honey Turner ............:...............>... Vidu Levstikov« Bella Charles ........•..................... Elvira Kraljeva Senator Kllsvvort Langdon .................*. Edvard Gregorin Genevra Langdon ............................ Tina Leonova Aliče Langdon .............................. \ da Juvanova Roy Max\vell ..................... ......... Maks Bajt llovvard Merriek ...............'........... Vladimir Skrbinšek Brett Charles ......................... Stane Česnik Slveiriff Serkin .. ....................... Jože Lončina Chilck Warren ......................... Janez Albreht Bob lzay ................................... Lucijan Orel Režiser asistent: Balb na Baranovicev n Kostume po načrtih Mije Jarčeve izdelala gledališka krojačnica pod vodstvom Jožeta Novaku in Cvete Galetove (lispicient: Lucijan 'Orel Odrski mojster: Anton Podgorelec Razsvetljava: Vili Lavrenčič Lasuljar* Ante Cecič Cena Gledališkega listu din 10.— Lastnik in izdajatelj: Uprava Slovenskega Narodnega gledališča v Ljubljani. Predstavnik: J uš Kozak. — Urednik: Jože Tiran. Tiskarna/Slovenskega poročevalca. — Vsi v Ljubl jani. GLEDALIŠKI LIST SLOVENSKEGA NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI 1948-49 DRAMA Števil 'JuliLani ^\CLad-i i-m.Lt; - 297 - Igralec in režiser Vladimir Skrbinšek davi jubilej svojega petindvajsetletnega odrskega dela. Ves la čas je Vladimir Skrbinšek z. veliko resnostjo in požrtvovalnostjo, z veliko intelektualno prodornostjo, s polno sugestivno silo in ustvarjalno močjo odigral nešteto vlog in kot režiser tehtno izoblikoval vrsto dramskih del. Ne samo v Ljubljani in Mariboru, ampak tudi v mnogih drugih jugoslovanskih gledališčih, kjer je pred leti ustvarjal, je s svojim vestnim delom doprinesel pomemben delež k izoblikovanju igralskega izraza in umetniške kvalitete sploh. Povsod, kjer je delal, se je boril za realizem in pravi umetniški teater. Čeprav je obdobje njegovega dela v Ljubljani razmeroma kratko, in vsled bolezni ovirano, je vendar izoblikoval na našem odru dokaj tako uspelih igralskih podob, da bodo ostale v zgodovini našega gledališča. Prav zaradi teh kreacij, ki so plod njegovega vztrajnega umetniškega snovanja, mu ob njegovem jubileju iskreno čestita RAVNATELJSTVO DRAME in UPRAVA GLEDALIŠČA Filip Kalan: ZAPISKI O KARAKTERNEM IGRALCU 1 li. maja 1920 je uprizorilo ljubljansko dijaško društvo »Preporod« Cankarjevo kulturno politično satiro »Za narodov blagor«. Predstava je bila v dramskem gledališču. Na eno izmed zadnjih, vaj so študentje povabili izkušenega gledališkega človeka. Ta pripoveduje, kako ga je presenetil igralec Frana Kadivca. Vloga sama zapeljuje celo poklicnega igralca kaj rada v karikaturo, pravi ta opazovalec, toda mladi amater je igral vseskozi naravno in prepričevalno. O sami predstavi pa piše neki poročevalec v ljubljanskem dnevniku, da je »uprav rutinirano nastopal predstavljalec jurista Kadivca, ki je s svojo naravno komiko izzval živahno veselost«. Mladi amater je bil — Vladimir Skrbinšek. To je bil suh, dolgokrak, okreten mladenič z značilnim podolgovatim obrazom in z razumnimi očmi zamišljenega inteligenta. V | podatkih njegovega rojstnega lista je zapisano, da je doma iz Ljub- - 298 - ljane, rojen 2. oktobra 1902: štel je torej komaj slabih osemnajst let. Kar se porekla tiče, ta dokument ne daje prave slike, zakaj Skrbinškov rod je doma s Štajerskega, iz Hajdine pri Ptuja. Ljudski glas pravi, da ti ljudje niso iz teli krajev, pač pa da so se v starih časih od nekod priselili,-iz Bosne, s Turškega ali iz drugih vzhodnih dežel. Drugače so bili to mali ljudje. Oče Štefan si je služil svoj kruh pri železnici, socialni demokrat po prepričanju, organizator v raznih delavskih društvih, med svetovno vojno malce sumljiv cesarsko kraljevim oblastem, ali kakor so dejali tisti čas v avstrijskem žargonu: »p. v.«. Vendar si je čvrsti možak z leti ustvaril tak položaj v službi, da domači niso trpeli pomanjkanja in da so se otroci lahko šolali. Mladi preporodovec je bil nemirne krvi: v sedmi šoli je zašel med koroške legionarje, toda vrnil se je med šolske klopi še pred nesrečnim plebiscitom. Poleti 1919 je maturiral na ljubljanski realki. Ob nastopu v »Narodovem blagru« je bil že »bruc«, študent v drugem semestru na tehniški fakulteti. Kar se nemirne krvi tiče, pa je bilo nekaj takih dokazov že v sami družini. Sestra Štefanija je ta čas že prešla v slovensko gledališko zgodovino: bila je v Strindbergovi drami »Oče« zadnja igralka Lavre, ob kateri je pred svojo smrtjo v septembru 1919 nastopil v vlogi ritmojstra veliki igralec Ignacij Borštnik. Starejši brat Milan je bil tedaj že dobrih deset let zaslužen pionir poklicnega igralstva na Slovenskem: pomemben karakterni igralec z obsežnim repertoarjem nosilnih vlog, razgledan in izobražen kulturni delavec, požrtvovalni mentor mladim diletantom in tovarišem v gledališču, vesten režiser, vztrajen organizator gledališkega življenja v Ljubljani, Trstu, Celju in Mariboru. Taka je bila dediščina mladega začetnika. 2 Nemara bi ga bila pot zanesla v dramatično šolo na ljubljanskem konzervatoriju, da ni Borštnikova smrt za dolgo zavrla načrtne Vzgoje gledališkega naraščaja. Vsekakor je fant po štirih semestrih obesil študij na klin. Toda poti na odrske deske še ni ubral. Sprva je krenil po očetovih stopinjah. Spisi državnih železnic pričajo, da ie Skrbinšek 3. oktobra 1921 postal tečajnik v brzojavnem in prometnem kurzu v Pragerskem in da je tega leta tudi opravil predpisane izpite. Služboval je dobro poldrugo leto kot prometni uradnik v Pragerskem, Rajhenburgu, Rušah, Hrastniku in Zagorju, samih delavskih revirjih. Tod je spoznaval množico različnih ljudi, se živahno udeleževal prosvetnega dela, sodeloval v raznih podeželskih igralskih družinah. Sredi svoje železničarske službe je z — 299 — uspehom opravil avdicijo v mariborskem in ljubljanskem gledališču: 1. maja 1923 je dal ostavko na železnici, 13. junija je v ljubljanski drami debitiral v vlogi Huga JSrgensena v Wiedovi enodnevnici »2X2 = 5«, s 1. oktobrom pa je podpisal svoj prvi kontrakt v Mariboru s takratnim upravnikom dr. Brenčičem. Tako si je neučakani samouk v treh skopih letih utrl pot na poklicni oder. Seveda je bil mladi začetnik pri vsej svoji strastni vnemi hudo nezadovoljen s svojim prvim angažmanom, čeprav je nastopal maloda v vseh igrah, kar jih je tisto leto uprizorilo mariborsko gledališče. Še celo v operi in v opereti je bil zaposlen. Pod taktirko dirigenta Mitroviča je pel barona Douphola v »Traviati«, Dancaira v »Carmen«, Schvvinda v »Treh mladenkah« in še vsevprek razne tenorske in baritonske partije. Toda med številnimi dramskimi vlogami je bila prav za prav ena sama zares omembe vredna: Bernot v Cankarjevem »Kralju na Betajnovi«. Ne le, da navzlic mnogim nastopom »ni imel kaj igrati«, kakor se radi izražajo mladi igralci, ki se motajo v sorodnem položaju. V vsej sezoni je bil najmanj slo petdesetkrat na odru — toda kvaliteta takega dela ni bila kdo ve kako velika. Mladi samouk si je želel drugačnega študija: temeljitih vaj, razumnih razčlemb, strokovnih debat o igralskem delu. Njegov ideal so bili moskovski hudožestveniki. ki so nedavno tega gostovali v Mariboru in v Ljubljani. Mladih ljudi, ki so tako mislili, je bilo tisti čas v mariborskem gledališču še več. Med njimi sta bila prav tako neučakana in nezadovoljna dva Hrvata: Branko Tepavac in Hinko Tomašič. Z novo sezono so se vsi trije poslovili od Maribora. V Varaždinu so ustanovili svojo gledališko družino in jo imenovali »Intimni teater«. Med temi zanesenimi avantgardisti sta bila takrat tudi znani srbski pisec Pecija Petrovič in igralka sarajevskega gledališča Vera Kore-tičeva. Za svoj repertoar so si izbirali predvsem domače in ruske avtorje: Milana Skrbinška priredbo Cankarjevega »Hlapca Jerneja«. Kulundžičevo »Polnoč«, Donadinijevo enodejanko ^Gogoljeva smrt«, Suhova Kobilina »Svatbo Krečinskega«. Študirali so tudi znanega Niccodemijevega »Postržka«. Igrali so dvakrat na teden in pripravljali so se za svoje nastope zelo temeljito: za vsako igro so imeli svojih štirideset do šestdeset vaj. Bila je huda borba zoper igralski diletantizem in iskrena želja, da bi se približali delovnim metodam Dančenka in Stanislavskega. Vladimirjev igralski repertoar sc je razširil za kopico vlog: Hlapec Jernej, Krečinski, Čičikov, lito Sacchi. Seveda so slabe finance kaj kmalu razbile mlado družino in jo razpršile v vse vetrove: z novim letom 1924 je prenehal »Intimni teater«. — 300 — VI. Skrbinšek kol Sintiam (Lagerlof: Gosta BerLing) VI. Skrbinšek kot Janez (Finžgar: Divji lovec) Za mladega začetnika je bila ta epizoda prva resna poglobitev ' igralsko delo. hkratu pa tudi prvi občutni življenjski poraz. 3 Po razsulu »Jntinuiega teatra« se je Vladimir odpravil v Zagreb, lam je imel sorodnike. Sram ga je bilo, da bi se vrnil poražen v stari angažman. Toda igralec brez dohodkov 'ni nikjer zaželen, treba si je bilo zaslužiti vsakdanji kruh. Vso zimo in vse noči do pozne pomladi je nastopal v »Klub Kabaretu«, ki sta ga vodila Sinički in Griinhut. Variete, napovedovalska in operetna tlaka za gornjegradsko gospodo, za bogate tujce, za dvomljive velikomestne eksistence. Vmes se je trudil za angažman v narodnem gledališču, lakrat sta se prvič srečala z dr. Brankom Gavello. Dovoljena mu Jfc bila avdicija v Velikem kazalištu: pokazal j6 hlapca Jerneja in Kr e tinskega in po avdiciji so se pričeli dogovarjati za nastop v P ostržku«. — 301 - 1 Igrati bi moral Tita Sacchija. Vaje seveda še niso bile razpisane. Za upravo je bilo to vprašanje časa za mladega igralca vprašanje kruha. Prve dni maja je dopotoval v Zagreb razbiti ansambel subo-tiškega gledališča, ki je doživelo gospodarski polom. Od celote ju ostala samo še potujoča trupa, kakršne so se tako pogosto formirale ob takih priložnostih v stari Jugoslaviji. Vodja te skupine Levak je pri priči sprejel živahnega in porabnega mladega Slovenca med svoje člane. Z njimi je prepotoval vso Jugoslavijo dol do Skadrskega jezera, pel in igral, pasel svojo radovednost po novih krajih in med neznanimi ljudmi, se. prepiral z žandarji, popival in biljardiral s sumljivimi kavarniškimi veličinami, se družil z zagonetnimi begi ter si nekoč po naključju ogledal celo pravi turški harem. Nastopal je tudi v Albaniji: v Tirani je pel operetne vloge pred orientalsko zastraženim operetnim diktatorjem Ahmedom Zogu. Na povratku je trupa nastopala v Splitu na vrtu hotela >Im-perial«. Tu ga je opazil gledališki upravnik. Še eno srečanje se je primerilo mlademu vagantu tiste dni. Tisti gledališki človek, ki so ga ljubljanski študentje pred petimi leti povabili na svojo vajo »Narodovega blagra«, je bil primorski igralec in režiser Rade Pregare. Takrat je bil angažiran v Ljubljani, zdaj je delal v Splitu kot prvi režiser. Okretnega in pametnega fanta, ki je takrat igral Kadivca, ni pozabil. Po dolgih mesecih sc je nemirnemu potepuhu nasmehnila sreča: glavni karakterni igralec takratnega splitskega gledališča — Nikola Jovanovič — je zapustil Dalmacijo in se odpeljal v Beograd. Na njegovo mesto so vzeli mladega Slovenca iz potujoče trupe z vrta hotela »Imperial«. Tako se je po petih nemirnih letih zaključila prva, nad vse poučna, veselo grenka vajeniška doba neučakanega glumača, bistrega opazovalca in zamišljenega intelektualca, najmlajšega v igralskem cehu Skrbinškov, tri in dvajsetletnega Vladimirja. 4. Splitski sezoni 1925/26 in 1926/27 pomenita značilen preobrat v vsem igralskem razvoju Vladimirja Skrbinška. Res, da tudi ta leta še stalno nastopa v opereti in v raznih malovrednih dramskih enodnevnicah. Toda to je bilo vprašanje kruha za mladega igralca, zadeva plehkega repertoarja in blagajniške politike v neurejenih gledaliških razmerah stare Jugoslavije. - 302 - VI. Skrbinšek kol Jago (Shakespeare: Othello) VI. Skrbinšek kot Ščuka (Cankar: Za narodov blagor) Stvar je v tem, da je pričel v tem času igralsko zoreti. Sam zatrjuje, ‘Ja je tisti čas prav za prav prvič jasno dojemal bistvo odrske Problematike. Njegov mentor in tovariš pri gledališkem delu je bil takrat Kade Pregare. Ta ga je prvi uspešno navajal na sistematični študij, lla psihične odnose med doživljanjem in oblikovanjem človeške osebnosti, ki naj jo igralec v svoji vlogi posreduje gledalcem. »Od uJega,« tako pripoveduje Vladimir, »sem se naučil vsega, kar se v gledališču naučiti da. to je: igralske spretnosti na podlagi točnega igralskega doživljanja, splošnega pogleda na teatrsko linijo tako z 'gralske kakor z režiserske strani, skratka, odprl se mi je pogled v odrsko delb!« Delo Rade Pregarca v teh dveh splitskih in v naslednjih dveh 'Mariborskih letih je bilo odločilno ne le za Vladimirja Skrbinška, Pac pa še za veliko drugih mladih ljudi, ki so tiste čase začenjali sv°jo gledališko pot. Pregare je prinesel dokaj dragocenih izkušenj iz Rusije, člo-'eskih in odrskih. Udeležil se je oktobrske revolucije in je sam - 303 - sodeloval pri različnih teatrskih manifestacijah v tistih razgibanih dneh. Ne le, da je na svoje oči spoznal vrednost in nevrednost raznoterih uprizoritvenih eksperimentov revolucijskega gledališča, zlasti takrat priljubljenih množičnih nastopov po velikih dvoranah in na prostem. Dodobra se je seznanil z delovnimi metodami in z umetniškimi uspehi moskovskih hudožestvenikov ter si ustvaril jasen pojem o življenjski verjetnosti na odru, o bistvu kolektivnega dela v gledališču, o nujnosti skupne igre vseh nastopajočih od prvega igralca do zadnjega statista. Sovražil je igralsko šablono in se strastno boril za iskrenost v igri. Podrobno se je ukvarjal z rusko dramatiko in režisersko tehniko ter si po teh svojih izkušnjah z uspehom tolmačil tudi problematiko drugih svetovnih avtorjev. Odločilno za mlade gledališke ljudi v Pregarčevem krogu pa je bilo dejstvo, da je ta odrski fanatik posredoval svoje izkušnje in svojo režisersko invencijo učencem in tovarišem na odrti docela nesebično in z neutrudno predanostjo resničnega pedagoga. Tiste štiri sezone je bil še ves v polnem poletu svoje stvariteljske sile. Kronična bolezen, ki je pozneje skoraj docela zavrla njegovo gledališko delo, tedaj še ni vidno načela njegove strastne volje do dela. Bil je v tistih moških letih, ko zajemaš svoje domisleke iz polnega. Vrhu tega je bil Rade Pregare tiste dni čudovit pripovedovalec. Svoje izkušnje in svojo izobrazbo je znal družiti v duhoviti besedi. Marsikatero zavozlano vprašanje je razpletel s priljudno primero iz vsakdanjega življenja, da se je igralcu kakor v preblisku razjasnilo, kaj režiser zahteva. Tako je bila vsaka njegova vaja pravi gledališki seminar. Tega, prav tega pa si je želel mladi Skrbinšek. Pet let ga je življenje metalo iz vode v krop in iz kropa v vodo. V svojem prvem angažmanu je bil igralsko prepuščen samemu sebi: vrtel se je kakor kolo v mlinu, ki je mlel predstavo za predstavo, da bi se nasitila pogoltna gledališka blagajna. »Intimni teater« je bil pravo nasprotje tega brezdušnega mlina: rodila ga je iskrena želja po dobrem igranju in pokopala ga je slaba organizacija. Kabaret je bil samo črna tlaka za vsakdanji kruh, turneja, nemara zgolj vaja za opazovalni dar mladega radovedneža. Toda vagantstvo se ne veže s sistematično igralsko vzgojo. Vladimir pa je bil samouk: ne da bi vedel, je iskal učitelja, ki bi mu tovariško pomagal graditi most med življenjskimi izkušnjami teh petero let in oblikovalnimi zahtevami odrskega dela. Takega učitelja, tovariša in prijatelja je našel mladi igralec v Radu Pregarcu. - 304 - Rezultati niso izostali: že v svojih dveh splitskih letih je opravil svoj mojstrski izpit. Ustvaril je troje tehtnih človeških podob: kneza Nehljudo va v »Vstajenju« Leva Tolstoja, Gregersa Werleja v Ibsenovi »Divji rački« in Ganjo v »Idijotu« F. M. Dostojevskega. To so bile tri neposredne igralske izpovedi, v samem pojavu, v kretnji in v dikciji izdelane do diskretnih podrobnosti, zrele po svoji človeški vsebini — nemara prezrele za igralca, ki je po svojem rojstnem listu še pravi mladenič. 5 Med leti 1928 in 1935 dela Vladimir Skrbinšek spet na mariborskem odru. Ni se vrnil poražen, stopil je na svoje stare deske kot prvi karakterni igralec. Prvi dve sezoni 1927/28 in 1928/29 še smotrno nadaljujeta studiozno splitsko delo. S Skrbinškom se je vrnil v Slovenijo za dve leli tudi Rade Pregare. Z njegovim režiserskim in pedagoškim delom se začenja v mariborski drami nagel proces umetniške konsolidacije. Tri njegove uprizoritve so značilni mejniki v tem razvoju: Leskovčeva »Dva bregova«, Shakespearov »Romeo in Julija« ter Dostojevskega »Idijot«. To so bile svojstvene režiserske mojstrovine, prepričevalne zavoljo svojega značilnega, spretno opredeljenega življenjskega vzdušja, nenavadno ubrane v skupni igri, čvrste iu hkratu neprisiljene v odrskih situacijah, ostro karakterizirane po posameznih figurah, enotne v svoji dinamiki, pravi primeri, kako sc družita v organsko celoto odrski realizem in zdrava teatralika. Vladimir Skrbinšek je v vsaki izmed teh iger ustvaril svojstven človeški značaj: v »Dveh bregovih« je izoblikoval iz neme vloge nepozabnega potepuha, ki učinkovito ponazarja lum-Penproletersko okolje same drame, v »Idijotu« je obnovil svojega Ganjo, v »Romeuin Juliji« pa je zastavil klasično podobo Mercutija. To je zares klasična podoba kot odrska ponazoritev Shakespearove zamisli, zadnja, ki jo je Skrbinšek ustvaril v Pregarčevi režiji.. Vendar je ta podoba hkratu že ena izmed najbolj osebnih kreacij v vsem njegovem igralskem repertoarju, prava, globoko subjektivna umetniška izpoved. Neutruden blebetač in vendar pravi modrijan, naskočen plemič, vselej nared za zdraho in prepir in vendar lagoden in zamišljen Postopač, poln bistrega duha in nevsiljive modrosti, raskav in mehak, hladne krvi in toplega srca. prava bliskavica fantovske navihanosti mnške borbenosti — to je njegov Mercutio. To je daljni bratranec mnogim Skrbinškovim romantičnim vitezom iz historične in moderne drame. Tak je na dnu svoje ranjene 'n rahločutne duše hrabri in zafrkljivi Cyrano. Tak je zakrinkani — 305 — VI. Skrbinšek kot Richard Dudgeon (Sha\v: Hudičev učenec) VI. Skrbinšek kot Cokane (Shaw: Knkn zabogatiš) moralist iu pastor Richard Dudgeon ali kakor se sam imenuje v svojem skrivaštvu: hudičev učenec. Taka sta navsezadnje pod svojo mondeno obleko in navzlic svoji cinični govorici tudi dva druga znamenita Skrbinškova junaka, oba iz Wildovih komedij: Lord Darlington iz »Palače Lady Windermere« in Lord Goring iz »Idealnega soproga«. Vse te stvaritve so delo inteligentnega igralca, ki je veliko razmišljal o življenju in ljudeh, o tujih in domačih krajih, o starih in novih časih. Vsi ti junaki so različni po svojem družbenem poreklu in svoji historični opredeljenosti, različni po svoji govorici in svojih kretnjah, različni po svoji življenjski dinamiki in svojih dramatičnih viških — in vendar jih je njihov tvorec vse po vrsti nanizal na isti človeški imenovalec. Vsi ti zakrinkani romantiki čutijo več, kakor pokažejo, vedo več, kakor povedo, so drugačni, kakor jih sodi njihova okolica. Nikoli ne izpovedo do kraja svoje prave življenjske modrosti, zakaj vsi vedo, da je več stvari med nebom in zemljo, kakor jih sanja - 306 - VI. Skrbinšek kot Cyrano (Rostand: Cyrano de Bergerac) preprosta pamet, in hkratu se tudi zavedajo, da drugi ljudje nič kaj radi ne poslušajo take modrosti. Toda navzlic svoji nevšečni sodbi ti Skrbinškovi skeptiki niso agnostiki: v-si na dnu svojega romantičnega srca predano verujejo v življenje. To vrsto romantičnih figur otvarja njegov Mercutio iz leta 1929. Če je pred svojim tridesetim letom lahko ustvaril tako odrsko podobo, moramo po pravici sklepati, da je človeško in umetniško dokaj naglo zorel. Že do leta 1935 je dal mariborskemu gledališču toliko novih, svojstvenih in raznolikih figur ne le v drami in komediji, pač pa tudi v operi in opereti, da mu ni kaj zameriti, če mu je postalo tesno na starih deskali. Tako se je v letu 1935 odpravil v Skoplje. 6 Želja po novih izkušnjah, nemirna težnja po drugih krajih in ljudeh, potreba po drugačnih umetniških nalogah — to je gnalo prvega karakternega igralca mariborske drame, da je zapustil ta - 307 - svoj varni dom in se napotil v neznano, v nove makedonske razmere. V sezoni 1935/36 je podpisal svoj skopljanski kontrakt z upravnikom Velimirjem Živojinovicein. Obnovi! je to svojo pogodbo še dvakrat, vse do leta 1938. Za sezono 1940/41 pa je veljal dogovor »pol na pol«, nekaj sezone v Mariboru, nekaj sezone v Skopi ju. V skopljanskem gledališču je posvečal Vladimir Skrbinšek poleg igralskega dela veliko pozornost režiserskim nalogam. Kakor je njegova dotedanja tvornost težila predvsem v igralsko smer, tako se je njegovo delo v Skopi j 11 vidno nagibalo na režisersko in pedagoško stran, čeprav je tudi na tem odru ustvaril poleg nekaterih obnovitev kopico novih pomembnih kreacij: nadporočnik Walter v Krležcvem »Taborišču«, Sartorius v Shawovi satiri »Kako zabogatiš«. maršal v Čapkovi »Beli bolezni«, Filint v Molierovem »Ljudomrzniku«, dr. Rank v Ibsenovi »Nori«, don Alfonso v Hugojev! »Lukreciji Borgii« in mnoge druge. V dramski režiji je v skopljanskem gledališču uveljavil vrsto klasičnih in modernih avtorjev. Tako je uprizoril štiri Molierove komedije: »Učene ženske«, »Tartuffa«, »Ljudomrznika« in »Namišljenega bolnika«, četvero Shawovih iger: »Pygmaliona«, »Hudičevega učenca«, »Sveto Ivano« in »Kako znbo-gatiš«, dva 0'Neilla: »Ano Christie« in »Strast pod bresti«. Vodil je tudi študentovske predstave, tako je uprizoril s samimi otroki Klisl-nerjevo otroško igro »Emil in detektivi«. Skrbinškovo mariborsko operno delo je doslej maloda neocenjeno, vendar ima vidne zasluge tudi na tem polju. Ne glede na številne tenorske in baritonske partije, s katerimi je pomagal maloštevilni mariborski operni družini, gre tu za njegove operne režije, med njimi predvsem za njegove slikovite in tehtne uprizoritve domačih del (Risto Savin: »Lepa Vida«, Forster: »Gorenjski slavček«, Parma: »Urh, grof Celjski«), pa tudi za spretno prilagoditev svetovnega repertoarja (Verdi: »Aida«, Smetana: »Prodana nevesta«, Lortzing: »Wormski orožar«, Maillart: »Puščavnikov zvonček«, Verdi: »Ples v maskah«). Te njegove izkušnje so ga usposobile, da je opravil veliko pionirsko delo v skopljanskem gledališču, kjer so tisti čas delali prve operne poizkuse: tam je uprizoril tretje dejanje Gounodovega »Fausta« in prvo dejanje Bizetove »Carmen« kakor tudi celotno Mascagnijevo »Cavallerio rusticano«. Med leti 1938 in 1941 se vrača Skrbinšek v Maribor. Tu se loteva poleg igralskega in režiserskega dela tudi pedagoških nalog. V nekaj letih vzgoji celo vrsto mladih ljudi, ki pričenjajo polagoma zavzemali vidna mesta med igralskim zborom: Lukež, Babič, Venišnik, Kumar. Ta naraščaj omogoča mariborski drami eno izmed obsežnih prireditev, ki bi se s samim dramskim ansamblom ne dala uprizoriti: I - 308 - Rcstandov »Cyrano«. Ves kadetski zbor so igrali mladi. Vmes so ti naraščajniki tudi pod Skrbinškovo režijo uprizorili svojo lastno predstavo: Sheriffov »Konec poti«. Vojna je malodane do kraja zavila Skrbinškovo gledališko delo. Okupacija ga je zatekla v Skoplju, po šestdnevni vožnji se je prve dni maja prebil do Ljubljane. V Mariboru so Nemci takoj po svojem vdoru zaprli slovensko gledališče. Skrbinšek je izgubil vse svoje imetje. Znova se je pričel boj za kruh kakor pred dvajsetimi leti. samo da pod mračnim znamenjem sovražne zasedbe. Sprva je nastopal celo v »Veselem teatru«, drugače pa je vsa leta preživotaril z drugimi člani nekdanje mariborske drame med svojimi ljubljanskimi gledališkimi tovariši. Po osvoboditvi ga je ministrstvo prosvete imenovalo za člana osrednjega gledališča v Ljubljani. Dr. Gruden v Cankarjevem »Blagru«, Chrysalde v Molierovi »Šoli za žene«, dr. Križovec v Krleževi »Agoniji«, Mat Burke v O Neillovi »Ani Christie«, grof Tahi v Kreftovi »Veliki puntariji«, Richard Dudgeon v Shawovem »Hudičevem učencu«, Murphy v »Ruskem vprašanju« Simonova, Leone G!embay v Krleževi drami — to so njegove pomembne igralske kreacije v letih 1945—1947. dokler se ga ni lotila težka bol ezen, ki mu je vsilila počitek za vso sezono 1947/48. Okreval je. Spet se loteva novih nalog, resda na zdravnikovo zapoved nekako previdno, toda s prav takim notranjim poletom kakor svoje dni: zdravnik v Cankarjevih »Hlapcih«, senator v »Ognju in pepelu« Mire Pucove, Howard Merrick v »Globokih koreninah« Američanov Govva in d’ Usseauja pričajo za njegovo nesporno mojstrstvo v karakterni igri. Danes vedo vsi, da je Vladimir Skrbinšek ne le eden med prvimi slovenskimi, pač pa jugoslovanskimi karakternimi pralci. In vendar to še tik pred vojno ni bilo jasno vsem gledališkim ljudem v Ljubljani. Prihajal je v goste v ljubljansko Dramo. Videli so ga kot Lorda Darlingtona (1927), kot Mercutija (1929). kot Stanhopa (1934), kot Maksa Krnca (1939) in v drugih vlogah. Vse kaže, da je Vladimir Skrbinšek v tem primeru doživljal sorodno usodo kakor njegovi romantični vitezi iz sodobnega in historičnega repertoarja: vsi so priznavali, da je nesporni prvi mariborski karakterni igralec, pa so pozabljali, da je tačas že davno dozorel v enega izmed pomembnih umetnikov vse naše dežele. Zakaj že leta 1933 je Vladimir Skrbinšek ustvaril tako odrsko figuro, ki ga stavi ja med prve umetnike v vsej državi: takrat je naštudiral v režiji dr. Branka Gavelle Leona Glembaya, kreacijo, ti jo je obnovi’! leta 1946 v uprizoritvi Bojana Stupice. Leona so igrali že veliki in spretni igralci: Dujšin in Plaovič, Tannhofer in VI. Skrbinšek kot grof Tahi (Kreft: Velika puntarija) VI. Skrbinšek kot Leone (Krležu: Gospoda Glembajevi) Kralj, Strozzi in drugi. Toda tako žive ponazoritve Krleževega degenerika ni dal nobeden izmed teh pomembnih gledaliških ljudi. Vsi so tega svojega Leona »igrali«. Skrbinškov Glembay pa je tako enovit in plastičen v vsem svojem družbenem obeležju, tako nenavadno preprost v svoji živčni psihiki, tako prepričevalen v svoji dikciji in gestikulaciji, da, tako nevsiljivo slikovit celo v svoji maski, da vpliva na gledalcu kakor nekaj samo po sebi umevnega, nekaj, kar je bilo že od nekdaj tuko, nekaj, česar ni mogoče prav nič več spreminjati, nekaj, čemur ni moči ničesar vzeti in ničesar dodati. To ni več »igrana vloga«, to je že »človeški fenomen«, skratka, odrska ponazoritev nekega življenjskega pojava z nazivom Leone Glembay. S to kreacijo se je Vladimir Skrbinšek uvrsti! med gledališke klasike kritičnega realizma. — 310 - Rado Pregare: VLADIMIR SKRBINŠEK (Ob 23letnici njegovega umetniškega dela) Spomladii 1. 1920 so mo povabili akademiki društva »Preporod« na eno zadnjih vaj Cankarjeve komedije »Za narodov blagor«, ki so jo pripravljali v svoji dramski sekciji. Vaja je bda v takratnem Narodnem domu. Mladi ljudje, polni zanosa za teater in našo dramatiko, vsi po vrsti oboževalci Cankarja, so hoteli, da jim nekaj povem o njihovih pripravah iu igri. Igrali so pred menoj z navdušenjem dn bili so, kakor vsi mladi ljudje v takih stvareh, še nezreli in nedorasli težki nalogi. Seveda, v diletantskem merilu, je bila njihova predstava dobra, celo več, daleč nad običajno amatersko povprečnostjo. Do popolnega odrskega oblikovanja jim je seveda manjkalo tehničnega znanja, izkušenj in splošne zrelosti. Mojo pozornost pu je vzbudil igralec Kadivca. Bil je tako naraven, da me je prav iznenadil. Vloga predstavlja že sama po sebi dovolj trd oreh tudi za poklicnega igralca, spolzko nevarnost, ker zelo lahko zapelje v pretiravanje in celo v karikaturo. Ta igralec pa je podajal tega ner-vozneža, tega razvajenega gosposkega kričača, izobraženega visokošolcu takratn.h generacij, tega bodočega narodnega voditelja in poslanca s toliko vernostjo, da me je presenetil. Ta igralec je bil Vladimir Skrbinšek. I u sva se spoznala. Po njegovem prvem angažnianu v Mariboru je prišel v splitski teater, kjer sem bil takrat režiser. Razveselili sem se njegovega prihoda, ker sem rad zbiral okoli sebe. mlade, 'inteligentne in talentirane ljudi, ki niso ljubili v umetnosti sebe, ampak umetnost v sebi. Vladimir Skrbinšek je b‘l eden takih ljudi. Tu v Splitu, zlasti v družbi zdaj že pok. Janka Rakuše, ki je bil na zverinski način obešen od ustašev v Zagrebu, in še *• nekimi drugimi mladimi talenti, smo začeli na svojski način delati na nas samih, na našem izpopolnjevanju in dozorevanju. 2e takrat smo sanjarili o umetniškem teatru ali vsaj — v okolnostih, v katerih smo se nahajali — o čisti umetniški igri, kjer bi odvrgli vse lažno-teatralno, kar je bilo takrat še precej razširjeno v naših gledališčih, in se borili za resničen igralski izraz. Čeprav smo bili v takratnih prilikah prisiljeni delati s pospešenim tempom, smo vendar skušali prodreti v delo kar najgloblje in kazati na odru žive ljudi, ne samo iz mesa in krvi, ampak tudi jz duha in duševnosti, s katero so bili napolnjeni. Hoteli smo igrati iskreno in uspevalo nam je, V veliko pomoč nam je bilo, da smo neprestano študirali življenje, analizirali vsako delo do zadnjih detajlov, po yečini v številnih diskusijah izven delovnega časa, in posebno študirali ‘n se napajali ob viru prave igralske spretnosti — pri Stanislavskem, Nemi rov ič Dančenku, njegovem Hudožestvenem teatru in drugih ruskih mojstrih odra, katerih dela sem b.l prinesel in pozneje tudi nekatera dobil iz Rusije. Oprijemali smo se ideje, da se izgrajujemo prvenstveno ■> pomočjo naših lastnih sil in to po vzoru ruskih mojstrov. Zablod, kolebanj in iskanja je bilo seveda mnogo. Toda pot, po kateri smo šli, je bila dobra, čeprav naporna in težka. Vodila nas je k igralski resnici. V tej naši takratni sredini se je formiral odnosno se je začel formirati 'gralec in režiser Vladimir Skrbinšek in sprejel vase, kakor mi piše sam v nekem pismu: »Tisto, kar se lahko igralec nauči in kar mora zavestno znati, da celo več: odkrila se mi je tista notranja pot ustvarjalnega Procesa, ki vodi igralčevo intuicijo do odrske resnice, do resničnega in enostavnega izraza, do čiste kreacije.« - 311 - Ni hlepel za tem, da hi pokazal na odru sebe, ampak da pokaže vlogo brez ozira na njeno veličino, da jo poda umetniško resnično in igralsko iskreno. Nd se raztopil v vročih kleščah pohvale, ni podlegel opojnosti popularnosti in v masi pokvarjencev in povprečnežev, ki so v tistih časih prevladovali v skoraj vseh naših gledališčih, se je hrabro bor i z vsemi zaprekami in zahrbtnostmi, jih premagoval z razumom ter šel neumorno in neomajno k svojemu cilju — čisti umetnosti, v katero je veroval z vsem svojim bitjem lin ki se ji je posvetil. Da je bilo treba za to mnogo požrtvovalnosti, se razume samo po sebi. Toda ta požrtvovalnost ni bila zaman. Danes stoji pred nami Vladimir Skrbinšek kot izgrajen umetnik. Ne bom se dotikal na tem mestu vseh vlog, ki jih je odigral v Splitu. Omenil bom samo dve, kti sta bili že takrat, drznem si trditi, visoko popoln1. Prva je Gregers Werle v Ibsenovi »Divji rački«, druga pa Ganja v »Idiotu« Dostojevskega. Gregersa Werleja je dni s tako subtilnostjo, s tako municiozno obdelavo in obenem s tako porazno neposrednostjo, da je inficiral gledalce do vrhunca. Bil je živ Gregers Werle 'in'nihče drugi. To je bila čista umetnost. Prav tak je bil tudi Ganja. Gledal sem ti dve deli tudi kasneje, tudi sam sem ju režiral v nekaterih naših gledališčih, toda takih kreacij teli dveh vlog nisem videl nikoli več. Pozneje sva se srečala prti skupnem delu še v Mariboru. Sem se je Skrbinšek vrnil že kot razvit igralec in podal nekaj kreacij velikega formata, med katerimi naj omenim samo dve ali tri. Na prvem mestu Josefa Reisšnerja v Wedekindovi »Glasbi«, potem Mercutia v Shakespearovem »Romeu in Juliji«, polkovnika Jeliča \ istoimenski Predlčevi drami in še mnogo drugih, večjih in manjših. Morda je bila najzanimivejša vloga Mercutia, tega kramljajočega in zbadljivega renesančnega »signorina« veronskih trgov in ulic, polnega duhovitosti, zgovornosti, ironije, smeha in šale, srca in razuma, neumnosti iin resnosti, mladosti in zrelosti, skratka življenja, ki nenehno vre kakor’ vrelec, klokoče in žubori zdaj veselo in vedro, zdaj resno in mrko, toda vedno iskreno, pošteno in nikoli lažno. Vse to je podal Vladimir Skrbinšek iz bogate palete svojih igralskih barv, iz svojega š rokega diapazona, da je ta sicer težka naloga, zablestela pred nami v vseh niansah svojih barv, osvetljena od notranje svetlobe njegovega duha. Skrbinšek ni podal samo nekega zunanjega Mercutia, nekega brbljavca, ki brblja zaradi brbljanja, 011 je Mercut.a psihološko objasnil in razložil. V vsej tej njegovi vedrini in brbljavosti so bile nianse lastne bolečine, lastnega spoznanja življenja in vse to se je v Skrbinškov! kreaciji videlo, slišalo in občutilo. Še nekaj moram omeniti, nekaj, kar naj služi zlasti mladi igralski generaciji za vzgled in vzor in kar kaže, kako je Vladimir Skrbinšek čisto dojemal službo umetnosti, ne glede na svoj položaj in kako je v vsakem oziru imel pred seboj interes umetniškega dela kot takega, ne pa uveljavljanje svoje osebnosti. Ko smo pripravljali v Mariboru Leskovčeva »Dva bregova« in sem kot režiser polagal veliko važnost na maso, je brez vsakega godrnjanja, brez najmanjšega ugovarjanja in negodovanja sprejel vlogo stat.sta in delal na njej z veseljem. Besedilo že samo po sebi »nosi« igralca, kakor se temu pravi po teatrsko, kjej' pa ni teksta, je potrebno mnogo ustvarjalne fantazije in znanja, da bi podali aktiven, ž.v, psihološko izdelan lik. Spominjam se, kako sem bil prijetno presenečen na generalki, ko se je Vlad.mir Skrb.nšek pojavil z dovršeno masko in podal tip, ki ni ostal v spominu le meni, ampak tudi mnogim drugim, čeprav je preteklo že več kot dvajset let in čeprav ni imel na odru povedati niti ene same besede. - 312 — Najina pota so se kasneje razšla. Zdi se mi, da je odšel v Skoplje, se vrnil v Maribor in nato v Ljubljano, ja/, pa v pokoj zaradi neozdravljive bolezni. Napredoval je in kolikor zasledujem gledališko življenje, še vedno napreduje. Zdaj je prišel do svoje 25letnice. Če se ozre nazaj, bo 'idel, du je doprinesel dober in tehten del k res plodnemu napredku in razvoju naše igralske umetnosti. Pripadal generaciji, ki je utirala pot poklicnemu gledališču, pot čisti umetnosti v njem, ki je odvrgla šablono in laž ter se borila za resnico. Reka. I. febr. 1949. VLADIMIR SKRBINŠEK V SKOPLJU Jeseni 1. 1935 je prišel Vladimir Skrbinšek iz mariborskega gledališča v skopsko Narodno pozorište, kjer jo bil angažiran kot igralec in režiser. Čeprav neznan vodstvu gledališča — ki je spričo teiga lahko dvomilo v uspeh eksperimenta — je Skrbinšek že v samem začetku svojega dela opravičil vsa pričakovanja. Čeprav tuj temu gledališkemu kolektivu — soj je veljalo staro pravilo, da imej gledališče odklonilen odnos do vsakega novega, /.lasti talentiranega člana, ki je predstavljal vidno grožnjo manj nadarjenim — je Skrbinšku uspelo, zahvaljujoč se svojemu talentu, znanju in prav tako avtoriteti svojega neumornega, upornega, energičnega dela, zavzeti v trupi položaj, ki mu je pripadal. Toda uspelo mu je tudi, da ga je obdržal in potrdil. Sodeč po rezultatih, ki jih je dosegel kot igralec in režiser pri svojem večletnem delu v Skoplju, je bil Skrbinšek nesporno eden glavnih in odločujočih činiteljerv v preobrazbi delovnih metod skopskega gledališča v letih 1935—41. (Skrbinšek je namreč kasneje, ko se je po treh letih vrnil v Maribor, prihajal vsako leto na daljša gostovanja, tako da njegovo delo v Skoplju zajema vse omenjeno obdobje.) Nedvomno je talent, znanje in kultiviranost osnovni pogoj za vsako pomembno igralsko in režisersko delo. Posedujoč jih v veliki meri, jih je Skrbinšek znal vnesti kot kapital v planirano in potem tudi realizirano renesanso skopskega gledališča. Poleg teh je imel Skrbinšek še druge lastnosti, plodonosne za tako delo: elan in vztrajnost v delu in povrhu vsega znatno mero samokritičnosti. Zavoljo te lastnosti je vedno znal pravilno in rade volje sprejeti vsako korekturo, ki je bila na mestu; znal je ohraniti v delu mero in okus, znal se je izogniti skušnjavam cenenih novotarij celo lam, kjer so postale moda in tako lahko zapeljale na naših odrih mnogo manj samostojnih duhov. S pravilnim občutkom za stil komada, je vseeno znal, v okviru stilizacij, ki jih je zahtevala oblika dela, najti in ustvariti v vsaki vrsti stilizacije realistično psihološko jedro in ostati na realističnih tleh igre. Prisiljen mnogo igrati in režirali — ker je bil zaradi svojih sposobnosti povsod potreben, pogoji dela pa so narekovali veliko produkcijo — je naravno, da je imel Skrbinšek v nizu svojih kreacij tudi take, ki so ostale na povprečni višini. V mnogih primerih so bili temu vzrok objektivni pogoji. Seveda pa je ustvaril in to v precej znatnem procentu tudi take režije in figure, ki so bile na skopskem odru preokretnice in datumi, ki so dali skopskemu gledališču pečat ranga. Take stvaritve v njegovem režijskem delu so bile režije (da omenim samo nekatere): Ibsen — Normanski jnnaki: Show — Sveta Ivama, Pvgmalion. Hudičev učenec; Strindberg — - 313 - Bliskavica; Hugo — Lucretia Borgia; Moliere — Namišljeni bolnik. Ljudomrznik, Učene ženske, Tartuffe; O'Neill — Strast pod bresti, Ana Christie; Kistemaeckers — Ljubezen; Wood — Senzacionalni proces; Calderon — Sodnik Zalamejski; Arx — Izdaja pri Novari. Že na podlagi teli nekaj navedenih režij, ki zajemajo visoko kvalitetne pisatelje najrazličnejših smeri in stilov, lahko sodimo o širini Skrbi n ško viih umetniških sposobnosti. Širina njegovega daru, ta sposobnost občutiti, sprejeti in izoblikovati v veliki niansirani psihološki in stilski skali precej različne tone, se kaže in to ne v manjši meri, mogoče še bolj vidno in plastično pri njegovi igri. Zlasti tu se opaža, da njegov talent ni omejen — kakor je to pri mnogih sicer visoko talentiranih in renomiranih igralcih — na eno samo vrsto izraza. Nasprotno, njegove možnosti se gibljejo od salonske konverzacije do močnih dramskih akcentov, od karakterja in tipa do kom>ke, groteske lin šarže. V vsaki teh kategorij je ustvaril v skopskem gledališču pomembno izoblikovane like. polne notranjega življenja in močnega, prepričljivega akcenta. Tudi tu navajam samo nekaj njegovih posebnih kreacij: Krleža — V taborišču (Nadporočnik Walter), Gospoda Glembnjevi (Fabricij); O’Neill — Strast pod bresti (Efraim Cabot), Ana Christie (Christoferson); Shavv — Sveta Ivana (Sir War'wick), Kako zabogatiš (Sartorius), Hudičev učenec (Richard Dudgeon); Surek — Pesem s ceste (Miško); Strindberg — Bliskavica (Gospod); Ilamsun — V krempljih življenja (Bast); Lagerlofova — Gosta Beri ing (Sintram); Hugo — Lucretia Borgia (Alfonz, vojvoda, Ferarrski); Moliere — Ljudomrznik (FUint); Ibsen — Normanski junaki (Sigurd); Nora (Dr. Rank); Calderon — Sodnik Zalamejski (Don Lope); Kistemaeckers — Ljubezen (Pierre Navarre); Bnrabash — Lahko je moškim (Šef); Čapek — Bela bolezen (Maršal). Yse naštete kreacije so bile nad povprečjem dobrega igralca in še mnogo več, uvrščajo se med stvaritve, ki se jih spominjamo in ki ostajajo. Z njimi je dal Skrbinšek skopskemu gledališču tisto, kar je z njegovim plodnim in umetniško poštenim režijskim delom, v sodelovanju in z napori njegovih ostalih talentiranih kolegov dalo skopskemu gledališču nivo in rang, zaradi katerega se ga bo moralo spominjati. Velimir Zivojinovič Božidar Borko: PRISPEVEK K UMETNIŠKI KARAKTERISTIKI VLADIMIRJA SKRBINŠKA Vladimirja Skrbinška sem videl prvič na odru pred mnogimi leti. nekje na začetku njegove umetniške poti. Čas je zabrisal v spominu vse, kar je tedaj delal in govoril; vem samo, da se je bil pojavil v nekem meščanskem salonu, visok, vitek, z nečim krhkim, delikatnim na vsej svoji pojavi, z mimiko in gestami človeka »intelektualnega tipa«. Tiste čase je bil igralec Vladimir Skrbinšek še nepopisan list, v očeh gledalcev človek brez preteklosti, toda če si ga pozorno gledal, si čutil, da se je že vživel v odrski svet in da predvsem obvladuje prostor, dasi mu morda na znotraj še dela neke težave, in da v svoji vlogi res živi svoje drugo, neosebno življenje. Bil je tedaj, na začetku svoje poti, samo še igralec, vendar je človek čutil in bi malone stavil glavo, da bo Vladimir Skrbinšek več kakor samo igralec — da bo umetnik. — 314 — To je bil tiste čase subjektiven občutek, dejal bi: vizija, ki si jo nekako izločiš iz vsega, kar si takrat doživljal ob njegovih tu in tam še nekoliko nedognanih, zabrisanih, toda po nekatertih značilnih potezah močnih, z notranjim ognjem prežetih vlogah. Te značilne poteze so se začele pozneje čedalje bolj spajati, postajale so vedno bolj opazne, naposled so se razvile v nekake dominante: tako je rastla umetniška fiziognomija Vladimirja Skrbinška. Njegova hoja, drža, glas, glava, obraz, posebej še roke — vse je pomagalo izoblikovati njegovo umetniško osebnost, ki je ni moči zamenjati z nobeno drugo. Vedel si, četudi ga nisi poznal iz tesnejše osebne bližine, da je to umetnik, ki bi lahko rekel s francoskim pesnikom »ma mere — intelligence«. Če si ga v spominu predstavim v dolgi vrsti njegovih vlog, kar sem jih videl in za katerima so ostali vsaj posamezni momenti — včasi samo beseda ali samo gesta — čutim, da je — kakor vsak resničen umetnik — v vseh vlogah drugačen in vendar povsod udeležen s i>osebno izrazitimi konstantami svoje umetniške osebnosti. Te osebne konstante so napravile 'z njega enega naših najznačilnejših karakternih igralcev. Njegova visoka Postava, njegov glas, zmožen bolj rahlih kakor močnih modulacij, ves njegov nastop, ki kaže neko naravno zadržanost in nekako inklinaciio k intelektualnemu dojemanju življenja, — vse to mu je že samo po sebi izbiralo vloge. Lahko si ga zamisliš kot don Quijota, ne pa kot Sancho Panza ali Falstaffa. Takim postavam, takim glavam in rokam — in zdi se, da dolge roke neugnano kaj grebejo in zajemajo iz obdajajočega jih prostora — najbolj ustrezajo razne figure iz sodobnega, od tehnike, ekonomije in možganskih problemov obvladanega življenja. Skrbinškove naiboljše vloge — to so problematični intelektualci, resni ali neprostovoljno smešni ljudje iz aristokratskih salonov in meščanskih jedilnic, osebe iz modernih konverzacijskih komadov ali iz Tbsenovih dram. Iz zgodovinskih del predvsem take vod;teliske figure, ki se bojujejo bolj ' umom kakor z mečem: vidci, izumitelji, znanstveniki, umetniki. Taki 'Pralci niso ne »salonski levi« ne ljubimci, ki bi o njih sanjarile goreče obiskovalke gledališča; njihova umetnost ima na sebi očiten pečat premišljenega dela, zavestnega oblikovanja lastnih stvarjalndh sil, razumnega odnosa do življenja. »Instinkt«, ki so ga stari esteti tolikanj Poudariali in ki je dejansko prevladoval pri mnogih umetnikih, je tu ■sarrio skriti agens, ne pa usmerjevalec umetnikovega dela. V vlogah te vrste je dajal Vladimir Skrbinšek po večini maksimum tega, kar je mogoče dati; zares se je dostikrat zdel% da je vsebinsko in oblikovno 'zčrpal vlogo, ki je imela svoje težišče v razumski 'in zato ne vedno tudi emocionalno globoki sferi. Spomnimo se na pr. dveh kontrastnih vlog: Ibsenovega Ornulfa in Shavvovega profesorja ITgginsa. Mislim, da je Ornulf iz »Normanskih junakov« zadnja vloga, ki jo je igral Vladimir Skrbinšek iz dramatskega dela H. Ibsena, čigar analitični um se je dotipal najgloblje k psihologiji evropskega buržoaznega individualizma. »Normanski junaki« (v izvirniku: 'Junaki s Helgelanda«) so vzlic svoji legendarni, iz islandskih sag posneti snovi realistična drama, v kateri je deželni glavar z Islandskega Ornulf 0srednja oseiba. Tega sivolasega junaka, ki prenaša svojo usodo z nekako antično modrostjo in ki pozna v maščevanju za padle sinove tudi etiko °dpuščanja in sprave, je kreiral Vladimir Skrbinšek s takim čutom za zuružitev tragične in heroične vsebine te vloge (nesrečna ljubezen očeta ~~ heroična volja in dolžnost rodovnega poglavarja), da te vloge kar ni tttoči pozabiti. Posebno prepričevalen je bil Skrbinškov Ornulf v zadnjem - 315 - (četrtem dejanju), ko \ mesečini, ki sije izmed viharnih oblakov, pred pravkar zasutim siinovim grobom govori svojo žalostinko o »sedmerih potomcih, ki so jih vzeli bogovi«. — Kako drugačen in vendar v bistvu ves njegov je profesor Henry Higgins v Shavvovem »Pygmalicnu«! IIigg'ins je na videz kaj malo angleška figura; eksperimentator, fonetik, človek, ki se lovi za odtenki — in vendar strastno išče neko globljo resnico o človeku in življenju. V njegovem ■»eksperimentu« z Elizo Doolittle je Shaw prikazal napet in zamotan konflikt med profesorjevim svojevrstnim intelektualizmom in Elizino »instinktivno«, preprosto, a po svoje komplicirano naturo. Skrbinškov Higgins je bil pravo utelešenje takega eksperimentatorskega značaja, ki vse poizkuša in vse tvega, in ki jo prav za prav tako daleč od suhoparnega razumarskega tipa kontinentalnega intelektualca. Eden izmed velikih uspehov Vladimirja Skrbinška je tudi njegov Gosta Berling. To osebo iz znanega romana švedske pisateljice Šelme Lagerlofove smo videli v dramatizaciji Božene Begovičeve. Vloga bivšega pastorja Goste Berlinga je sestavljena iz samih kontrastnih situacij, zelo živčna, polna problematike »bivšega človeka«, ki pa je ohranil v sebi neko svojo »osebno resnico« in vero v smisel svojega življenja. Prav za prav je tudi Gosta Berling intelektualec, ki so ga razmere vrgle z njegovega tira, človek, ki na tolikih peripetijah išče sam sebe. Vladimir Skrbinšek je igral to vlogo z izrednim umevanjem in z nekakim notranjim sozvočjem, kakor da bi bil nekje na dnu svoje duše, v tisti skriti kamrici, o kateri govori Cankar, takisto sam razklan, razdvojen, ujet v tolika nasprotja obdajajoče ga družbe. Te tri vloge, ki sem jih posebej omenil, imajo to skupno potezo, da se v njih očituje življenjski pogled evropskega severa; v njih prevladuje racionalni živelj nad emocionalnim, vendar pa misel v nobenem primeru ne ovira akcije. Severnjaki niso samo ljudje misli, marveč tudi dejanja. Nemara se ne motim, če trdim, da je celoten donesek Vladimirja Skrbinška v našo dramsko umetnost prav v tem. da je ta umetnik ' posebno izraziti, značilni in za našo igralsko kulturo pomembni meri prinesel na naš oder problematiko modernega karakterja, ki ga označuje stalna napetost med mišljenjem in akcijo, med voljo in močjo, med razumskimi spoznavami in čustvenimi valovanji, in da je \ prikazovanj n takih značajev polpretekle in pretekle dobe, v upodabljanju značilnih ljudi buržoazne dobe. dosegel raven, ki vzbuja vse priznanje in spoštovanje. Objavljeni seznam nam [»daja le delen pregled o delu, ki ga jt opravil Vladimir Skrbinšek v 25 letih svojega gledališkega udejstvovanja Nepopoln je namreč oni del seznama, ki obravnava njegovo zaposlitev v izvenljubljanskih gledališčih. Ker je bil arhiv mariborskega gledališč« v letih druge svetovne vojne skoraj docela uničen, smo se pri sestavi tega dela opirali le na privatne, a često negotove zapiske, pri podatkih o delu Vladimirja Skrbinška v neslovenskih gledališčih pa smo uporabili poleg gornjih virov tudi publikacije teh gledališč (Skopska scena, Pozorišm list — Skoplje, Pozorišni godišnjak), v kolikor so nam bile na razpolago. Pri objavi seznama smo se razen tega omejili le na pregled njegovega udejstvovanja v Drami in dosledno izpustili vse podutke o jubilantovem delu v operi oz. opereti, kjer je pred svojim prihodom v Ljubljano 1. sodeloval bodisi kot igralec, pevec nii režiser. Dušan Škedl — 316 — A. SEZNAM VAŽNEJŠIH DRAMSKIH VLOG IN REŽIJ,* KI JIH JE IMEL VLADIMIR SKRBINŠEK V MARIBORSKEM, VARAŽDINSKEM, SPLITSKEM IN SKOPLJANSKEM GLEDALIŠČU Ime avtorja Naslov dela Vloga Kje Slovenska dela Cajn kar Potopljeni svet Dr. Pavel Vehiar Maribor * Cankar Kralj na Betajnovi Bernot Maks Krneč Maribor Cankar Hlapci Nadučitelj Maribor Cankar Pohujšanje v dolini 'v šentflorjanski Zlodej Maribor Cankar /a narodov blagor Ščuka Maribor Cankar- Hlapec Jernej Skrbinšek M. in njegova pravica Hlapec Jernej Varaždin Lisjakov Gašper Maribor Finžgar Divji lovec Tine Janez Skoplje * Golar Dve nevesti Stric Andrejka Maribor Golar Vdova Rošlinka Rožmanov Janez Maribor Golia Jurček Veter Maribor Golouh Od zore do mraka Jastreb Maribor Grum Dogodek v mestu Gogi Umrli naddavkar Maribor Jurčič-Delak Deseti brat Stari Piškav Maribor Kozak F. Vida Grantova (Lena Vida) Tomo Grant Maribor * Kreft Celjski grofje Pravdač Maribor Leskovec Dva bregova K rižem svet Maribor Milčinski Mogočni prstan Minister Rogoslav Maribor Novačan Herman Celjski Herman Maribor Rehar Učlovečenje On Maribor Skrbinšek M. Labirint Režiser Maribor * Snuderl Pravljica o rajski ptici ——— Maribor * Šorli Blodni ognji Dušan Maribor * Vombergar Voda Janko Kopriva Maribor * Slovanska dela Andrejev Dnevi našega življenja Miša Maribor Averčenko Kupčija s smrtjo Kazancev Maribor * “ego vic Brez tretjega Marko Barič Maribor Capek R. U. R. Harry Domin Maribor Capek Bela bolezen Maršal Skoplje JJonudini Gogoljeva smrt čičikov Varaždin •Dostojevski Idiot Ganja Split Maribor * Režija je označena z zvezdico. Ime avtorja Naslov dela Vloga Kje Gogolj Gogolj l-Tašek Jevtič Jovanovič Katajev Kovačevič Krleža Krleža Krleža Kulundžič Kulundžič Nušič Nušič Ogrizovič Predič Preradovič Puškin-Sapčanin Stanimirovič Suhovo-Kobilin Škvarkin Štimae Tolstoj Kreutzerjeva sonata Tolstoj Vstajenje Veselinovič-Brzak Džido Ženitev Revizor Dobri vojak Švejk Obljubljena zemlja Mimoidoči Kvadratura kroga Vuk St. Karadžič V agoniji Gospoda Glembajevi V taborišču Polnoč Škorpijon Gospa ministrica Sumljiva oseba Hasanagica Polkovnik Jelič Ali se razumemo? Gospodična — kmetica Poljska bolnica Svatba Krečinskega Tuje dete Automelody Zapolska Zivojinovič Achard Anet Anzengruber Arx Asch Balzac Barabash Bernstein Brandon Caillavet-Flers- Rey Calderon Confino Dčval Morala gos])e Dulske Staniča Tuja dela Življenje je lepo Maverling Slaba vest Izdaja pri Novari Bog maščevanja Mercadet Lahko je moškim Nada Charleyeva teta Lepa pustolovščina Sodnik zalamejski Kri ni voda Gospodična Zevakin Kočkarjov Osip Nadporočnik Lukaš Dr. Hiibner Industrijalec Vasja Vuk Baron Lenbacli Leone Glembav F abrici j Nadporočnik Walter Mladenič Guma Čeda Uro.ševič Imotski kadija Polkovnik Jelič Stric Mu romski Ranjenec Krečinski Pribiljov Kent Emil Truhačevski Nehljudov Bogdan Zb iško Polkovnik Maribor Maribor Maribor Skoplje Skoplje * Maribor Skoplje Maribor Maribor Skoplje Skoplje Varaždin * Maribor Maribor Maribor * Maribor Maribor Maribor * Skoplje * Skoplje Varaždin Skoplje Skoplje Maribor * Maribor Split Skoplje Maribor * Skoplje Jacques Grof Hojoš Čimžar Grof Anton Baissey Jankel Minard Sef Antoine Flammery Jack Chesney Andrč d’ Eguzon Don Lope Cezar Tid Maurice Galvoisier Maribor Skoplje Maribor Maribor Skoplje * Maribor * Maribor Skoplje Skoplje * Maribor Maribor Skoplje * Skoplje* Maribor Ime avtorja Naslov dela Vloga Kje Dickens Fodor Frank Goldoni Hamsun Hauptmann Hauptmann Hugo Ibsen Ibsen Ibsen Jonson Kastner Kistemaeckers Lagerlof-Begovič Laszlo Lengyel Maugham Moliere Moliere Moliere Moliere Molnar Nestroy Nestroy Niccodemi O' Neill O' Neill Rostand Schurek Shakespeare Shakespeare Shakespeare Shakespeare Shakespeare Shakespeare Shavv Shaw Shaw Shaw David Coperfield Revna kot cerkvena miš Džungla Sluga dveh gospodov V krempljih življenja llanice pot v nebesa Elga Lucretiia Borgia Divja račka Nora Normanski junaki Volpone Emil in detektivi Ljubezen Gosta Berling Najsrečnejši človek Tajfun Sveti plamen Učene ženske Tartuffe Namišljeni bolnik ljudomrznik Vejika ljubezen Lumpacij Vagabund Utopljenca Postržek Ana Christie Strast pod bresti Cyrano de Bergerac Pesem s ceste Kar hočete Othello Romeo in Julija Sen kresne noči 1 lamlet Beneški trgovec Pygmalion Mer ds tone Grof Sternheim Dr. Dos Pasos Pandolfo Bast Drvar Seidel Pan Starženski Don Alfonzo Gregers Werle Dr. Rank Sigurd Mosca Pierre Navarre Sintram Beinski Dr. Harvester Predsednik Filint Stellaris Štefan Pečenka lito Sacchi Christoferson Mat Burke Efraim Cabot Cyrano Miško Malvolio Cassio Jago Mercutio Tybalt Pisk Hamlet Princ aragonski Dr. Higgins Ljubimec Leonard Charteris Zdravnik na razpotju Colenso Ridgeon Hudičev učenec Richard Dudgeon Skoplje Maribor Skoplje Skoplje Skoplje Skoplje Maribor Skoplje Skoplje * Split Maribor Maribor * Skoplje Skoplje * Maribor Skoplje * Skoplje * Skoplje Skoplje * Celje Maribor * Skoplje * Skoplje * Skoplje * Skoplje * Skoplje * Maribor Maribor * Varaždin Maribor * Skoplje * Maribor * Skoplje * Maribor * Skoplje Maribor Maribor Maribor Skoplje Maribor Maribor Skoplje Maribor * Skoplje * Maribor * Maribor Maribor * Skoplje * - 319 - Ime avtorja Naslov delu Vloga Kje Sha\v Kako zabogatiS Cokane t Maribor * Sartorius Skoplje Shaw Sveta Ivana Sir Warwick Skoplje * Sheriff Konec poti Stanhopo Maribor * Strindberg Bliskavica Gospod Čevljar Skoplje * Sudermann Kamen med kamenjem Split Verneuill Sestrična i/ Varšave Hubert Carteret Split Maribor VVedekind Glasba Josef Reissner VVedekind Duh zemlje (Lulu) Dr. Sclion Maribor Wied 2X2 = 5 Gerhart Konik Maribor Wilde Idealni soprog Lord Goring Maribor Wood Senzacionalni proces Killing Skoplje* B. SEZNAM VLOG IN REŽIJ,* KI JIH JE IMEL VLADIMIR SKRBINŠEK V LJUBLJANSKI DRAMI a Ime a o avtorja Naslov dela Vloga di 1. Wied 2. Wilde 3. Shakespeare 4-. Sheriff 5. Šorli 6. Cankar 2X2 = 5 (13. jun. 1923 - debui) Pahljača lady Windermere (2. jun. 1927 - kot gost) Romeo in Julija 14. jun. 1929 - kot gost) Konec poti (4. apr. 1934 - kot gost) Blodni ognji (1. maja 1935 - kot gost) Kralj na Betajnovi (7. febr. 1939 — gostovanje marib. Drame) Hugo Jorgensen 1 Lord Darlington 2 Mercu tio 3 Stanhope 4 Dušim 5 Maks Krneč O 7. O’ Nedll 8. Scheinpflugova Sezona 1940 41 Ana Christie Okence Vlat Burke Tone 9. Senečie 10. Shakespeare Sezona 1941/42 Navaden človek Hamlet * Režija je označena z zvezdico. Pokrovitelj društva ,Srce za siromaka' 9 Duh Hamletovega očeta 10 Prvi igralec 11 ,!}■“ avtorja 11. Pirandello 12. Dižič IH. Jurčič-Govekar 14. j^aillavet-Flers-Rev 15. Eh: miu 16. Golia IT. Moliere 1>oii. Shakespeare pon. Cankar IH. N ccodemi l>on. Kftimlu l>o». ScltoinpfI ii^>o\ a pon. C: 11 ka i-pon. Niccodemi 10. Gregorin 2(1. P i ranr. NJ 34. Kunčič Triglavska roža Robavs 38 35. AcharJ ' Življenje je lep« Aubert 39 36. Shaw Pygmahon Profesor ltiggins 40 37. Lagerlof-ingovič tiosta berling (Jošta Berlnig 41 38. Majcen . Matere Cestar Amon 42 Sezona i945 46 39. Cankar Za narodov blagor l)r. Gruden 43 40. Kornejčuk Misija mr. Ferk.nsa v deželo boljševikov Mr. llamp . 44 pon. Moliere Šola za žene Chry salde 41. Zupan Rojstvo v ne v i lit j Harz 45 42. Mušic Pokojnik Gospod Dj uric 46 Pavle Maric 47 4:i. Krleža V agoniji Dr. Ivan pl. Križovee 48 44. Torkar Velika preizkušnja Frenk 49 43. Gorbatov Mladost- očetov Pripovedovalec 50 pon. t) Meill Ana Christie Mat Burke Sezona 1946 47 46. Kreft Velika -puntarija ! rane Tahi 51 i7. Krleža Gospoda Giembajevi Leone Glembay 52 pon. O Neill Ana Christie Mat Burke Prvi delavec 53 4S. šestak-ov Veliko potovanje Gospod Pajk 54 pon. Cankar Kralj na Betajnovi Kmet 55 4'). Sila\v Hudičev učenec Richard Dudgeon 56 50, Simonov Rusko vprašanje \lurphy 57 Sezona 1947/48 • (na bolniškem dopustu) Sezona 1948/49 31. Cankar Hlapci 'Zdravnik 58 32. Gow-D' Usseau Globoko so korenine llovvard Merrick 59 53. Pučova Ogenj in pepel 'Senator 60 \ ljubljanski Drami je Vladimir Skrbinšek igral 60 vlog v 53 delili: režiral pa je 2 slovenski, 3 slovanska in 3 tuja dela, ki so doživela skupno 146 predstav