Iz zapuščine
Boža
Voduška
Paul Valery
POKOPALIŠČE NAD MORJEM
Ta tiha streha s svojimi golobi med pinijami trepeta, med grobi; pravični poldan ogenj nov in nov na morje siplje, zmerom prenovljeno; o poplačilo, misli podeljeno, ki da ga dolg pogled na mir bogov.
Od kakšnih drobnih bliskov se použiva, vsa v diamantih, pena nevidljiva, in kakšen pokoj razprostrt se zdi; ko sonce se nad temno brezdno sklanja, čisti stvaritvi večnega snovanja, sanje spoznanje so, se čas blešči.
Preprost Minervin tempel, stanoviten zaklad miru, krepčila hram očiten, oko prepolno spanca, mrak voda,
Iz zapušči
pregrnjen od tenčice plameneče, o duše molk! Poslopje v dnu toneče, vrh njega tisoč korcev iz zlata!
Svetišče časa, ki v en vzdih se strne, povzpnem se na ta čisti vrh, kjer zgrne se pred pogledom morskim zemlje krog; in kot bogovom v čast daritev lastno sprejemam vedri blišč, ki veličastno brezčutnost seje čez visoki lok.
Kot sad, ki se topi, že slast spočenja, v užitek že odsotnost svojo menja, ko se podoba v ustih mu gubi, tukaj vdihavam zdaj svoj dim bodoči, in od neba prihaja šum pojoči bregov v menjavi duši, ki medli.
Glej me, lepo nebo, po vsem prevzetju, po vsem prečudnem, ničevem početju, tako neugodnem, se spreminjam sam; prepuščam se razlitemu sijaju, ko moja senca se po mrtvih kraju pregiblje, njeni rahlosti se vdam.
Čeprav je duša v plen baklam zenita, vzdržim orožje tvoje, čudovita pravična luč, brez prizanašanja: vračam ti tvojo moč tja, kjer prebiva, vso čisto, glej se! Vendar kaj ne skriva se v njem, ki luč odmeva, senc tema?
O v sebi sam, sebi za lastnino, sklonjen nad pesmi vir, v srca bližino, med praznim in dogodkom enkratnim, potrjujoč klic svoje notranjosti, ki kot vodnjak, poln bridke globokosti, vnaprej gluho doni, čakam, lovim.
Jetnica, ki ti senčni zastor streže, zaliv, ki hlastno goltaš redke mreže zaprtih vek, skrivnosti snop slepeč,
722
Paul Valery
kaj veš odkod telo k pogubi leni, čelo drsi s teboj k zemlji koščeni? Iskra je njih spomin, ki jih ni več.
Obzidan, posvečen, luči podarjen, ta tihi kraj je všeč mi, ki prežarjen od ognja breztelesnega drhti, kjer trepetati marmorja bledoto med zlatom vidim in dreves temoto; na grobih, glej, tam zvesto morje spi!
Malikovalcu, daj, pristop ubrani, čudežna psica! Ko v samoti zbrani pastir s smehljajem pasem pred seboj skrivnostne ovce, bele mirne grobe, odženi daleč proč skrbne golobe, sanj praznih, angelov zvedavih roj!
Če prideš sem, obstaneš hkrati s časom; žuželka grize sušo z ostrim glasom, požgano je, použito vse, v strogost prelito v zraku, čutom nepoznano; življenje, od odsotnosti pijano, široko je, duh čist, sladka grenkost.
Dobra je zemlja njim, ki jih odeva, ki jim suši skrivnost in jih ogreva; uprt je poldan zgoraj v svoj obraz, negibni poldan, krog in cilj sam sebi; o glava, krona vsa popolna, v tebi skrivna menjava sem edino jaz!
Le v meni lahko hraniš dvome svoje, v mogočnem diamantu stiske moje, bojazen, kes so v njem drobec teman; pri koreninah pa, kjer s težo nočno marmor teži, je ljudstvo nedoločno počasi že prešlo na tvojo stran.
V odsotnost gosto se je pretopila njih truma, glina belo sluz je spila, življenja dar je vsrkal rož smehljaj;
723
Iz zapuščine Boža Voduška
kje so le mrtvih glas in govorica, osebni čar, duša v izrazu lica? Kjer solze tekle so, vro črvi zdaj.
Vriski deklet nad drznimi dotiki, oči, zobje, rosnih trepalnic miki, prsi, ki jih presladek ogenj žge, na vdanih ustnah kapljice bleščeče krvi, dar zadnji in dlani braneče, vse gre pod zemljo, eno pot gre vse.
In ti, visoka duša, upaš v sanje, manj pravljične morda kot je bleščanje zlatih valov, ki pred očmi miglja? Ko boš meglica, kaj boš mogla peti? Ne; vse beži; vsak hip hlapi; še sveti nestrpnosti se čas s teboj skonča.
Revna nesmrtnost, črnopozlačena, pod strašnim lovorom smrt posvečena v naročje materno, v obet uteh, prelepa laž, usmiljena zvijača! Kdo ne pozna ju, kdo ju ne zavrača, votlo lobanjo, večno srepi smeh!
Očetje pregloboki, vi, ki s čuti presahlimi, od gluhih grud zasuti, ste zemlja, kjer korak gubi prostost, resnični črv, ki gleda zmagovito, on ni za vas pod mizo kamenito, od živega živi, on je moj gost!
Ljubezen naj, sovraštvo bo do sebe? tako preblizu zob njegov me grebe, da prepoznam ga v vsakem od imen. Naj je, kar je! Skrit gleda, išče, sanja, hoče moje meso! V objemu spanja celo živim mu, živemu, za plen.
Ženo, neusmiljeni Elejec, Ženo! Mi ni srce s puščico prestreljeno, ki zabrni, zleti, pa ne leti?
724
725                                                                                                                            Paul Valery
Rodi me glas, ost njena me prebada. O, sonce! Kakšna senca želve pada, ko duša kot Ahil negibna ždi.
Ne, ne! Pokoncu! V čas še nerojeni! Ta miselni oklep, telo, razkleni, vsesajte, prsi, vetra mladi dih! Hlad, ki ga nosi morje vzvalovano, mi vrača dušo. O krepčilo slano! Steči v valove, plani živ iz njih!
Res! Morje, ki poznaš brezumno silo, plašč leopardov, bitk, zmag oblačilo, od tisoč sonc predrto čez in čez, hidra, omamljena s sinjino lastno, grizoč bleščeči rep s togoto slastno, s hrupom kot molk bijoč gluhost ušes,
veter je vstal! Veljaj pogum k življenju!
Knjigi se zvračajo strani v vršenju,
drzno prši valove skalnat rob.
Od luči slepi, listi, brž zletite!
Lijte, valovi! Tihi krov zalijte,
kjer se je sklanjal drobnih jader trop!
JUTRANJA     Razveže se neprijazen ZARJA    klobčič zamotanih sanj, takoj ko rožna prikazen sonca naznani mu dan. Hitim mu v duši nasproti: prva molitev peroti, da jih zaupljiv pogum! Komaj iz peska izvite, ko stopam prost, čudovite korake dela moj um.
Pozdrav vam, ki ohranile obraz ste v smeh dvojčk ujet, speče podobnosti mile, bleščeč se sredi besed! Ob šumu čebel, če sežem,
Iz zapuščine Boža Voduška
vas polne koše nastrežem; že zlata lestev pne lok: naslon na rahli stopnici previdnost, prešla v meglici, najde za vzpon belih nog.
Kako čez te obsijane ude srh zarje drsi! Ze druga z drugo se zgane, ki se je zdelo, da spi: ta bliska, ta zeha v vrsti, in lahko, z lenimi prsti bisern glavnik božajoč, od bližnjih sanj še prevzeta, v podstave glasu jih vpleta, ko skuša njegovo moč.
Kaj ve ste, pozne vstajalke? Je dolgčas nocoj navdal vas, duši gospodovalke, ideje, z željo menjav? Ti rečejo: nas kar krivi! Drag naši neumrljivi navzočnosti je tvoj dvom! Me nismo nikamor bežale, podobne pajkom ostale smo skrite nad mračnim dnom.
Morda ne bi sam od sreče pijan, rad videl, kako stotisoč sonc se leskeče stkanih nad tvojo temo? S čim smo se, vidiš, mudile: spele smo niti iz svile čez brezdna tvojih ugank, in hkrati čisto naravo ujele v drhtečo pripravo tenko snujočih se zank.
To njih duhovno tkanino razdrem in grem za svoj spev v čutov gosto divjino
726
727                                                                                                                            Paul Valery
iskat skrivnosti odmev. O bitje! Uho vesolja! Dušo neučakana volja poganja k višku želja ... Posluša se vsa v trepetu, še ustna v rahlem spreletu zdaj, zdaj, se zdi, strepeta.
Glej moje senčnate trte, zibeli drznih lepot! Neutrudnim pogledom odprte trume podob, glej, povsod! V vsakem listu izvira prijazno šumljanje vira, ki žejo gasim si z njim .. . Vse mandelj, vse slast je sočna, vse vaba, v cvetu navzočna, da s sadom se pogostim.
Trnja me ni strah nikoli! Zbudi te trdo, in prav! Tak žlahten rop ne dovoli, da bi brez tveganj igral: kdor hoče, da pade v roke mu svet, ni dovolj globoke rane, da ne bi bila pogumnemu dobra rana; saj z lastno krvjo je dana mu res šele last sveta.
Nevidna se mi odpira kotlina prosojnih vod, kjer rahlo nošeno utira si moje upanje pot. Vrat njegov čas neznan seka, vzdigujoč val, ki poteka vzpet kakor lok, bel in slok .. . In ko pod bliščem gladine čuti prepad globočine zdrhti vse od prstov nog.