ANALI PAZU HD, let. 1, 1/2015, 57 - 81 57 Jana S. Rošker1 Kokoši s tremi nogami in beli konji, ki niso konji: teorije in paradoksi antičnih kitajskih nomenalistov IZVLEČEK Pričujoči članek predstavlja eno od najzanimivejših filozofskih šol kitajske antike, namreč Šolo imen ali Šolo nomenalistov. Razprave te šole nas v marsičem spominjajo na osnove zahodne formalne logike, vendar izhajajo iz drugačne osnove: nomenalistov namreč niso toliko zanimale zakonitosti mišljenja, kot njihova konkretna aplikativnost, torej umetnost »pravilnega« mišljenja kot predpogoj natančnejšega izražanja. Zato so predstavniki te šole posvečali veliko pozornosti izrazni obliki in semantičnim konotacijam pojmov, kategorizacijam, razčlenitvam in definicijam, ki so zapisane v obliki disputov. Skozi analizo treh najpomembnejših predstavnikov te idejne struje avtorica poskuša preseči na zahodu še vedno razširjene predsodke o tem, da je antična kitajska filozofija temeljila zgolj na moralnih in proto-teoloških diskurzih. Ključne besede: kitajski nomenalisti, ming jia, Šola imen, klasična kitajska logika, kitajska filozofija. Three leg Chickens and White Horses that are no Horses: Theories and Paradoxes of Anciet Chinese Nomenalists ABSTRACT The present article introduces one of the most interesting philosophic school of ancient China, namely the School of names or the Nomenalist school. In many aspects, their discussions can be compared to the foundations of Western formal logic. However, they follow different approaches: the nomenalist philosophers were namely not primarily interested in the laws of cognition, but rather in its concrete applicability, i.e. in the art of “proper” reasoning as a precondition of precise expressions. The representatives of this school have thus laid stress upon modes of expression and semantic connotations of notions, on categorizations, the structuring and definitions that are written in the form of disputes. Thrugh the analyses of the works written by the three most significant representatives of this philosophic current, the author aims to surpass the prejudices that are still prevailing in Western philosophy and according to which ancient Chinese philosophy was exclusively based upon moral and proto-theological discourses. Key words: Chinese nomenalists, Ming jia, the School of names, classical Chinese logic, Chinese philosophy. Kulturologija - Izvirni znanstveni članek 1 red. prof. dr. Jana S. Rošker, Oddelek za azijske in afriške študije, FF UL, Aškerčeva 2, Ljubljana. e-naslov: jana.rosker@ff.uni-lj.si Jana S. Rošker Jana S. Rošker Jana S. Rošker Jana S. Rošker Jana S. Rošker Jana S. Rošker Jana S. Rošker Jana S. Rošker Jana S. Rošker Jana S. Rošker Jana S. Rošker Jana S. Rošker 58 ANALI PAZU HD, let.1, 1/2015, 57 - 81 60 ANALI PAZU HD, let.1, 1/2015, 57 - 81 62 ANALI PAZU HD, let.1, 1/2015, 57 - 81 64 ANALI PAZU HD, let.1, 1/2015, 57 - 81 66 ANALI PAZU HD, let.1, 1/2015, 57 - 81 68 ANALI PAZU HD, let.1, 1/2015, 57 - 81 70 ANALI PAZU HD, let.1, 1/2015, 57 - 81 72 ANALI PAZU HD, let.1, 1/2015, 57 - 81 74 ANALI PAZU HD, let.1, 1/2015, 57 - 81 76 ANALI PAZU HD, let.1, 1/2015, 57 - 81 78 ANALI PAZU HD, let.1, 1/2015, 57 - 81 80 ANALI PAZU HD, let.1, 1/2015, 57 - 81 1. Uvod Nomenalistična šola sodi k najzanimivejšim filozofskim strujam kitajske antike. Njeni najbolj znani predstavniki, ki bodo nekoliko podrobneje predstavljeni vpričujočem članku, so živeli in delovali v obdobju od 6. do 3. stoletja pred našim štetjem in sodijo k tipičnim predstavnikom tradicionalne oziroma klasične kitajske logike, ki je po svojem bistvu semantična. Njihov najpomembnejši cilj je sestava metode, ki bi onemogočila kognitivne zmote in v končni fazi služila državi, katera za svojo zakonodajo potrebuje jasno določene pojme ter norme. Zato jih v zahodni sinologiji često označujejo kot »dialektike«. Logika, kakršno razvija Šola imen, torej izhaja iz utilitaristničnih predpostavk. Njeni predstavniki so raziskovali predvsem odnose med pojmi in sodbami na eni, ter njihovim jezikovnim izrazom na drugi strani. Iz tega sledijo vprašanja o konkretnih metodah, ki naj se – v obliki predpisanih pravil – uporabljajo za spoznavanje oziroma razločevanje resničnosti od neresničnosti in napak. Pričujoči članek bo predstavil tri najpomembnejše filozofe te struje in preko analize njihovih osrednjih teorij ponudil tudi nekaj novih interpretacij njihovih najpomembnejših logičnih disputov. 2. Prvi nomenalist in Teorija dveh možnosti (liang kezhi shuo . . . .) Deng Xi . . (6. stol. pr.n.št.) je v Liu Xinovem .. katalogu Han Shu .. naveden kot prvi nomenalist. Po vsej verjetnosti je živel v državi Zheng . kot vladni minister in sodobnik znanega političnega teoretika Zi Chana ... Deng Xijev osrednji interes je veljal pravnim teorijam; znan je po tem, da je sestavil enega prvih zakonikov, takoimenovani »Bambusni kodeks« (Zhu xing ..)2. Njegovo raziskovanje pojmov in pomenov je torej v glavnem izhajalo iz njegove težnje po jasnejših in učinkovitejših definicijah zakonov. Bil je tudi prvi znani poklicni odvetnik antične Kitajske. Zato je svoje jezikoslovne raziskave rad uporabljal v retorične namene in kot osnovo logike argumentativnih struktur ter kompozicij. Nekaj njegovih študij je ohranjenih v drobni knjižici, ki se, kot je bilo v kitajski antiki običajno, imenuje po avtorju, torej Deng Xizi ...3 (»Mojster Deng Xi«). Poleg svojih odvetniških dejavnosti je Deng Xi ustanovil tudi šolo, kjer je kot mojster poučeval preko sto učencev. Cilj učenih disputov in raziskav jezika je Deng, kot omenjeno, videl v jasnih definicijah in nedvoumno zamejenih pomenih jezikovnih izrazov. Ime ali koncept (ming .) in stvarnost oziroma zunanji objekt (shi .) sta zanj v korelativnem razmerju; medtem ko naj bi določali imena glede na stvarnost, se lahko tudi do poslednje esence stvarnosti dokopljemo preko raziskave njenih poimenovanj. ...., ...., ...., ...., ...., ...., ...... Stvarnost, ki jo raziščemo preko imen, je skrajna (poslednja) stvarnost. Imena, ki jih določimo na podlagi stvarnosti, so skrajna (poslednja) imena. Z uporabo obeh (navedenih) metod, ki sta enakovredni in se medsebojno dopolnjujeta, lahko pridobimo imena posamičnih objektov (form). (Deng Xi, str. 73) Iz njegove teorije poimenovanja je razvidno tudi, da je bil Deng eden prvih starokitajskih filozofov, ki so vzpostavili in obravnavali pojem kategorije (lei .). Tako je v svojem nauku o pravilih diskutiranja, denimo, zapisal: ..., ......., ......., ...., ..........., ...., ...... Diskutanti morajo paziti na to, da jasno razločujejo posebnosti v kategorije, ki se ne smejo med seboj mešati. Poleg tega morajo razčleniti razlike v posamičnih izrazih tako, da med njimi ne bo vladal nered. Šele na ta način bodo lahko posredovali svoja mnenja tako, da se bo njihovo sporočilo v komunikaciji ohranilo in da stvari ne bodo dvoumno (izražene). Če se namreč besede med seboj pomešajo in se njihovi prikriti pomeni spreminjajo, potem to ni pravilna debata. (p.t., str. 48) V svojem nauku o dialektiki diskutiranja je opredelil razliko med razumnimi in smiselnimi (»velikimi«) debatami (da bian ..) na eni, ter nesmiselnimi, t.j. »majhnimi debatami« (xiao bian ..) na drugi strani. Medtem ko so zanj prve eden možnih virov (družbeno in politično uporabnega) spoznanja, so druge nepotrebni, odvečni in često celo škodljivi prepiri. ....., ....., ....., ...., ...., ......… .........., ...., ...., ....... ...., ..... Takoimenovane velike debate razločujejo dejavnosti v družbi, povzemajo množico obstoječih predmetov, ter izbirajo dobro in odvržejo slabo. Njihove rezultate je možno uporabiti v najprimernejše namene in poleg tega nam pomagajo oblikovati temeljna načela morale… Majhne debate pa niso takšne. Uporabljajo kopico različnih besed v različnih kontekstih in vse to samo zato, da se lahko z njimi med seboj obstreljujejo, tako kot se med seboj napadajo s svojimi dejanji. Takšne debate vodijo do tega, da ljudstvo sploh več ne ve, kaj je pravzaprav zares pomembno. Te debate ne izhajajo iz prav nobenega drugega razloga, kot iz plitkosti znanja. (p.t., str. 59) Njegova spoznavna metoda je razmeroma kompleksna, saj vključuje tako empirično, na čutni zaznavi temelječe izkustvo, kot racionalno analizo spoznavnih objektov: ...., ..., ..., .... Preko zaznave njegove pojave, dojamemo njegovo obliko, nato raziščemo njegove principe, nakar ga pravilno poimenujemo. (p.t., str. 35) Podobno kot kasnejši legalisti, se je tudi Deng Xi v političnem pogledu zavzemal za ustanovitev absolutne monarhije. Vladar, ki avtokratsko določa osnovno politiko svoje države, ne sme pustiti, da bi nanj vplivala kakršna koli subjektivna, pristranska čustva. V tem mora posnemati nebo oziroma naravo (tian .) in njene zakonitosti. Ta, politični del njegovih izhodišč je znan kot »teorija brezčutnosti« (wuhou lun ...). (prim. Wang Zuoli/LiYuanming, str. 76-7). Njegovo videnje avtokratsko – hierahičnega ustroja družbene stvarnosti prihaja jasno do izraza v naslednjem odstavku: ....., ....., ....., ...... .., ..., .., ..., .., ..., .., ..., ...., .. ........... Močna oblast je vladarjevo vozilo; avtoriteta je njegov bič; uradniki so vlečni konji in ljudstvo je kolesje. Če je njegova oblast močna, bo to vozilo stabilno. Če je njegova avtoriteta trdna, bo njegov bič močan. Če so njegovi uradniki lojalni in poslušni, so tudi konji, ki vlečejo vozilo, izjemno dobri in če živi ljudstvo v soskladju, so kolesa tega vozila dovolj trdna. Država, (katere vladar) ne izpolnjuje teh pogojev, bo zagotovo končala kot razsuto vozilo, katerega konji so podivjali in katerega kolesa so se polomila. (p.t., str. 38) Zato predstavlja vladar tudi poslednjo instanco, ki naj overi in določi uporabo imen, s tem pa tudi izide pravnih investigacij v sodnih procesih. Uradniki so vselej samo eksekutivni del vlade. ...., ...., ...., ..... Raziskava stvarnosti preko imen je naloga vladarja; razglašanje dekretov in objava zakonov pa je dolžnost uradnikov. (p.t., str. 35) V Deng Xijevem delu postane jasno vidna povezava med disputiranjem in dialektiko jasno vidna; predpogoj za vsakršno učinkovito zakonodajo je natančno definiranje pojmov in jasna, torej nedvoumna pravna terminologija. Vladar kot zakonodajna oblast bi bil moral tudi sam imeti pravno izobrazbo v smislu sposobnosti juridičnega razmišljanja. Po vsej verjetnosti je tudi Deng Xizija samega do dialektike privedlo njegovo ukvarjanje s pravom. Kdor namreč hoče izdajati zakone, mora najprej natančno poznati pomen in učinek pravnih izrazov. Njegovo poznavanje dialektike mu je po drugi strani omogočalo poučevanje učencev v umetnosti disputov, pa tudi uspešno zagovorništvo v sodnih procesih, kar ni ravno prispevalo k njegovi splošni priljubljenosti. Delno je njegov položaj morda primerljiv s položajem učiteljev retorike v klasični antiki4, kajti dialektika in retorika mejita ena na drugo. (Forke I., str. 421). Na področju razvoja tradicionalnih logično epistemoloških metod antične Kitajske je Deng najbolj znan po svoji »teoriji dveh možnosti«. Zgodba, ki ponazarja to njegovo metodo, ki je imela precejšen vpliv na kasnejše nomenaliste, zlasti na Hui Shijev .. (prim. naslednje poglavje) relativizem, je ohranjena v Lü Buweijevih ... komentarjih konfucijevih spomladansko-jesenskih letopisov. (»Lü shi chun qiu ....«). Anekdota nosi naslov »Prodaja trupla« (»Shiti maimai ....«): ...., ......., ....., ...., ......, ..... ...: .., ....... ....., ..... ......: .., ........« Vodovje reke Wei je močno naraslo, in v njem se je utopil nek bogataš iz države Zheng. Potem, ko je nekdo njegovo truplo potegnil iz vode, so ga bogataševi sorodniki hoteli odkupiti, vendar je ta človek za truplo zahteval ogromno denarja. Sorodniki so Deng Xija povprašali za nasvet. Deng Xi jim je odgovoril: Pomirite se, saj ta človek nima trupla nikomur prodati razen vas. Potem pa je zaskrbelo tudi prodajalca in tudi on je povprašal Deng Xija za nasvet. Ta je spet odgovoril: Pomiri se vendar, saj ne morejo trupla kupiti nikjer drugje, kot pri tebi. (Lü Buwei, Li Wei, str. 285) Pri njegovi teoriji dveh možnosti gre torej za metodo sklepanja, ki izhaja iz istih objektivnih predpostavk, vendar njuna analiza iz različnih izhodišč (namreč iz vidikov dveh posamičnih, medsebojno kontradiktornih interesov), privede do dveh, medsebojno nasprotujočih si sklepov . (prim. Wang Zuoli/LiYuanming, str. 76) .........., ..........., ......... '..'......., ........ .........., ..........., ......, ....... Prav zaradi različnih interesov obeh strani je različen tudi vidik, ki tvori izhodišče razmišljanja o danem vprašanju. Zato je Deng Xi lahko obema stranema odgovoril, češ da sta lahko pomirjeni. Tako je vsaka od njiju dobila, kar je hotela. Posebnost metode dveh možnosti je torej v tem, da hkrati upošteva obe plati ene in iste medalje in da zato isti predmet analizira iz dveh različnih stališč, ki na koncu seveda privedejo do različnih sklepov. (p.t.) 3. Hui Shijevi paradoksi ter združevanje identitete in diference Hui Shi . . (370 - 310 pr. n. št.) je bil sodobnik in prijatelj Zhuangzija; bil je vladni minister države Song. Bil je eden najbolj znanih nomenalistov, znan predvsem po svojih navidezno sofističnih paradoksih, s katerimi je poskušal izraziti absolutno relativnost lastnosti vsega obstoječega, ki se kažejo v njihovih medsebojnih razmerjih. Nadgradil je tudi takrat obstoječe definicije identitete in diference. Hui Shi je moral biti precej ploden pisec, kajti Zhuangziju je ostal v spominu kot ...., ..... …zelo vsestranski, kajti z njegovimi deli bi bilo mogoče napolniti 5 vozov. (Zhuangzi 2001, Tianxia, str. 276). Žal je večina teh del izgubljena; v obdobju dinastije Han . (206 – 220 pr.n.št.) je – po komentarju Liu Xinove .. enciklopedije Han shu .. ohranjeno samo še eno poglavje knjige, ki nosi njegovo ime. Danes je ohranjenih samo še nekaj fragmentov njegovih filozofskih izhodišč. Recepcijska in interpretativna zgodovina je pri tem, brezdvomno izjemno zanimivem filozofu, omejena na njegovih znanih »10 postulatov obstoječega« (Wanwu shi shi ....), ter na kopico posamičnih (večinoma paradoksalno konstruiranih) stavkov brez izrecnega konteksta, ki so se ohranili v različnih komentarjih njegovih sodobnikov in naslednikov (zlasti v delih Zhuangzi .. in Xunzi ..). Mnogi od teh fragmentov močno spominjajo na izreke Eleata Zenona. Iz njegovih »Postulatov« je jasno razvidno, da izhaja Hui Shi v svojih teoremih iz predpostavke o organski in strukturni povezanosti vsega obstoječega. V okviru holističnega svetovnega nazorja, ki je opredeljen že v protofilozofskih klasikih in kot tak skupen večini klasičnih, zlasti daoističnih, filozofov, se Hui Shi namreč med drugim osredotoča tudi na razmerje med časom in prostorom kot izraz relativistično strukturirane celote, n.pr.: ...., ...., ..... Če vzamemo palico, dolgo en chi5 in vsak dan od nje odrežemo eno polovico, ne bomo nikoli prišli do konca. (p.t., str. 277) Isto misel najdemo v Zenonovi zgodbi o Ahilu in želvi: Ahil ne more želve nikoli dohiteti, kajti vsakič, ko pride do mesta, na katerem se je želva še malo prej nahajala, se je bila ta medtem že pomaknila nekoliko naprej. (prim.: Wuchterl, str. 32, Waismann, str. 135 Realna neločljivost čistega časa in prostora vključuje predpostavko o nemožnosti realnega gibanja. Ta je, kot je znano, Zenona privedla do predpostavke, po kateri naj bi »leteča puščica mirovala« (prim. Kunzmann, str. 33). Opazovanje letečih puščic je očitno sodilo k priljubljenim opravilom obeh, četudi med seboj precej oddaljenih filozofov. Tudi Hui Shi je namreč ugotovil nekaj zelo podobnega: ...., ......... Obstaja čas, v katerem se hitro leteča puščica hkrati giblje in miruje. (Zhuangzi 2001, Tianxia, str. 277) Morda lahko najpomembnejše Hui Shijeve doprinose k razvoju tradicionalne filozofije, zlasti njenih logičnih in spoznavnoteoretskih diskurzov povzamemo v dveh bistvenih točkah: prvič je Hui Shi pomemben zato, ker je razvil in nadgradil Deng Xijeva izhodišča teorije »dveh možnosti« (liang ke ..), zlasti v smislu njene aplikacije na problem razmerja med identiteto in diferenco (tong . yi .). Drugič je konkretiziral in formaliziral metodo sklepanja z analogijo, ki so jo v zametkih opredelili že zgodnji moisti. Po citatih, ki so ohranjeni v Lü Buweijevih ... komentarjih6, je Hui Shi to metodo, ki je temeljila na klasičnem terminu »pi .« (primerjava, primerjanje) opredelil kot metodo, pri kateri .............« ... s pomočjo znanja, ki ga ljudje že posedujejo, izraziš tisto, česar še ne vedo in s tem povzročiš, da vedo. (Wang Zuoli/LiYuanming, str. 84-85) Vendar se najprej vrnimo k najobsežnejšemu ohranjenemu (in po vsej verjetnosti temeljnemu) fragmentu njegove filozofije, ki je povzet v »Desetih postulatih vsega obstoječega« (Wanwu shi shi ....): 1. ... ., ...., . ..., ..... Skrajna velikost je tisto, kar nima ničesar (več) zunaj sebe; imenujemo jo makroenota. Skrajna majhnost je tisto, kar nima ničesar (več) znotraj sebe. Imenujemo jo mikroenota. 2. ......, ..... Kar nima debeline (konsistence), tega ni mogoče kopičiti; (in vendar obsega) njegova velikost tisoče milj. 3. ...., ..... Nebo je pod zemljo7, gore so v isti ravnini z vodno gladino. 4. ....., ...... Sonce zaide, ko je v zenitu in vse obstoječe umre hkrati s trenutkom svojega rojstva. 5. ......., ......; ......, ....... Velika istovetnost je različna od majhne; temu pravimo majhna identiteta ali diferenca. Vse obstoječe pa si je konec koncev v nečem enako in v nečem različno; temu pravimo velika identita oziroma velika diferenca. 6. ........ Jug je neskončen in vendar ima mejo. 7. ........ Danes se odpravim v državo Yue in včeraj sem tja prispel. 8. ...... Vozel (iz medsebojno prepletenih obročev) je možno razvozlati. 9. ......., ..., ...... Vem, kje je središče sveta; (nahaja se) severno od države Yan in južno od države Yue8. 10. ...., ..... Ljubimo vse obstoječe, kajti nebo in zemlja sta eno (telo). (p.t.) Ti postulati so v disputih z ostalimi »dialektiki« dopolnjeni z naslednjimi paradoksi: I. ... V jajčecu je dlaka/pero II. ... Kokoš ima tri noge III. .... Ying9 zaobjema cel svet IV. ..... Cucek je lahko ovca V. ... Konj ima jajčeca VI. .... Krastača ima rep VII. ... Ogenj ni vroč VIII. ... Gora prihaja iz ust IX. . ... Kolo se ne dotika tal X. . .. Oči ne vidijo XI. . .., ... S prikazovanjem nikoli ne prikažemo popolnoma vsega, kajti popolnost nima konca XII. . ... Želva je daljša od kače XIII. . .., ...... Kvadrat ni kvadraten, krog ni okrogel XIV. . ... Dleto se ne more prilegati zatiču XV. .... (=.), .... Senca leteče ptice se nikoli ne premakne XVI. . ..., ........ Obstaja čas, v katerem hitro leteča puščica hkrati miruje in ne miruje XVII. . .. Pes ni cucek XVIII. . ., ... Rjavi konj in črna krava je troje IXX. ... Bel pes je črn XX. ...... Žrebiček, ki je sirota, nikoli ni imel matere XXI. ...., ...., ..... Če vzamemo palico, dolgo en chi in vsak dan od nje odrežemo eno polovico, ne bomo nikoli prišli do konca. (Zhuangzi 2001, str. 277) Seveda ni čudno, da se je skozi stoletja ohranilo tako malo fragmentov Hui Shijeve filozofije, kajti še to, kar je po legalističnem sežigu knjig ostalo, so konfucianski komentatorji, interpreti in historiografi na kratko zapečatili kot dela heretičnega sofizma, ki – v najboljšem primeru - pričajo kvečjemu o dekadenci tistih izobražencev, ki »so zašli na krivo pot«, t.j. tistih, ki niso ponotranjili premis prevladujoče socialne teorije in etike. (prim. Hansen, str. 113-115) Z ohranjenimi fragmenti njegovih del so se tako kitajski, kot zahodni sinologi pričeli ponovno ukvarjati šele na pragu 20. stoletja. Tako med kitajskimi, kot tudi med zahodnimi interpreti je vse do zadnjih desetletij, ko se je pod vplivom novejših razvojev zahodne lingvistike razvila nova, na konceptu aplikacije »poimenovanja« temelječa, optika raziskovanja tradicionalno kitajskih filozofskih diskurzov, je v strokovni literaturi prevladovalo mnenje, da so Hui Shijevi postulati zgolj odraz »neresničnosti prostora in časa« oziroma odraz »neresničnosti pojavnega sveta nasploh.« (prim. Forke I, str. 428, Hu Shi, str. 250) Šele v zadnjih letih se njihova analiza osredotoča bolj na vprašanja njegovega razumevanja razmerja med relativnim in absolutnim, ter med identiteto in diferenco: His most important result is concerning similarity10 and difference in general. (Hansen, str. 115) ....., '..' . '..', '..' . '..' …. ... ......., ....., ..... .. ........ ...... ....., .. .., ...., ............, .... .., ............, .... ...... .............., ..., .... .. .....« Glede na običajno, 'zdravorazumsko' razumevanje, so koncepti in kategorije, kot na primer 'danes / včeraj ('sedanjost / preteklost'), 'življenje / smrt' ipd, med seboj različne in kontradiktorne. Ne glede na to, ali govorimo o njihovi intenziji ali ekstenziji – v vsakem primeru je ločnica med njimi jasna in nedvoumna. V tem pogledu sami postulati ne nasprotujejo običajnemu razumevanju, temveč zgolj izrazijo in pokažejo, da imajo vse stvari še drugo, nasprotno plat. Zato so razlike in nasprotja med temi koncepti in kategorijami hkrati tudi relativna in se lahko spreminjajo ter povezujejo v procesu transformacije. (Wang Zuoli/LiYuanming, str. 80) 4. Pomenski ključ: analiza skozi prizmo absolutne relativnosti Osnovno sporočilo teh postulatov se v bistvu pokaže prav skozi ta vidik relativistično strukturirane pomenske dvojnosti, ki je – glede na različne kontekste - inherentna lastnost vsakega koncepta. Na tovrstni dvojnosti temelji logika Hui Shijeve analize jezikovnih izrazov in njegovi zaključki. ........ '..' ... ..,..... .... .... ....., .......... '..' ..............« Tu gre za metodo 'dveh možnosti', ki jo je kot prvi vzpostavil prav Deng Xi in če si ogledamo globino in širino spoznavnega sklopa, ki ga predpostavljajo ti postulati, lahko rečemo, da predstavljajo nadgraditev te Deng Xijeve metode. (p.t.) Hui Shijeva nadgraditev Deng Xijeve teorije »dveh možnosti« (liang ke ..) v smislu enote identitete in diference kot končne absolutnosti vseh relativnosti tvori pravzaprav formalno osnovo in hkrati pomenski ključ za razumevanje njegovih paradoksov. To dejstvo najjasneje prihaja do izraza v tistih postavkah, v katerih Hui Shi obravnava splošno naravo medsebojnih razmerij posamičnih stvari11. Zato se bomo tukaj najprej posvetili predvsem tej skupini postulatov12, kamor sodijo peti, osmi ter deseti stavek. Holistično izhodišče Hui Shijeve filozofije je povzeto v desetem, torej zadnjem postulatu, ki govori o »enovitosti vsega obstoječega (....)«. Pri postulatu, ki govori o možnosti razvozlanja vozla, sestavljenega iz medsebojno prepletenih obročev, gre po vsej verjetnosti za parafrazirano sporočilo, ki se nanaša na zgodbo o vozlu, ki ga ni bilo mogoče razvozlati.13 Mojster, ki je sestavil tak vozel, ga je ponosno podaril kralju Yuanu . države Song .. Ta je želel preveriti mojstrove sposobnosti, zato je razpisal visoko nagrado tistemu, ki bi se mu posrečilo, vozel razvozlati. Čeprav se je zato te naloge lotilo lepo število najpametnejših glav iz vse države, vozla ni mogel nihče razvozlati. Nazadnje je tudi učenec mojstra Er Shuoja .. zaprosil za dovoljenje, da sme poskusiti. Njemu se je resnično posrečilo, vozel razvozlati, četudi ga je »razvozlal« zgolj s tem, da je ugotovil, da tega vozla ni bilo možno razvozlati. Mojster, ki je vozel sestavil, je nato Er Shuojevemu učencu izkazal čast z naslednjimi besedami: ....... .......... ..... ....., .....« Sam sem seveda od vsega začetka vedel, da tega vozla ni mogoče razvozlati. Vendar sem to vedel zato, ker sem ga sam izdelal. Če pa to ugotovi nekdo, ki ga ni sam izdelal, potlej njegove veščine še presegajo moje.« (Lü Buwei, Lü shi chunqiu, Jun shou, str. 255) Tako je učenec . '..' '..' rešil uganko s tem, da je (ugotovil) njeno nerešljivost. (p.t.) Poleg moralno - filozofskega sporočila te zgodbe (včasih so problemi rešljivi tudi skozi uvid v njihovo načelno nerešljivost) gre pri njej tudi za izraz povezanosti posameznih, navidezno samostojnih entitet v eno samo, neločljivo celoto. Ta enovitost celote, sestavljene iz različnosti, spet povzema Hui Shijevo holistično dojemanje razmerja med identiteto in diferenco, ki ga podrobneje in še nazorneje opredeli v petem postulatu. Hui Shi namreč obe razmerji združi, ker pokaže, that between any two things, no matter how alike, some difference exists. Between any two things, no matter how different, there is some similarity. This attacks the weak point in Neo-Moist realism about the separation of kinds. (Hansen, str.115) Identiteta in diferenca tukaj tvorita bipolarni normativni par, ki kot kriterij enotnosti oziroma različnosti opredeljuje naravo razmerij med posamičnimi predmeti14. V ta namen uvede dve osnovni ravni, na katerih se ta par manifestira: 1. velika (da tongyi ...) in majhna (xiao tongyi ...) enakost oziroma različnost, ki izhaja iz razlike med veliko ter majhno istovetnostjo (oziroma različnostjo). 2. končna (absolutna) identiteta (bi tong ..) ali diferenca (bi yi ..), ki izhaja iz nujne končne istovetnosti (oziroma različnosti) vseh stvari. ad 1.) Majhna identiteta ali diferenca je enakost oziroma različnost, torej struktura medsebojnih razmerij med predmeti na ravni vrst. Na tej ravni sodijo stvari v iste oziroma različne kategorije glede na lastnosti, ki so jim skupne oziroma različne. Čim več je lastnosti, v katerih se dva predmeta pokrivata oziroma v katerih sta si enaka, tem »večja« je po Hui Shiju njuna identiteta. To hkrati pomeni, da je število množic istovetnosti, v katere sodita ta dva predmeta, tem večje, čim več skupnih lastnosti imata. (Analogno seveda velja za kriterij različnosti). Tako je, denimo, enakost krave in ovce večja (da tong ..), kot enakost krave in škorca (xiao tong ..). Različnost slednjega para pa je zopet večja (da yi ..) od različnosti prvega (xiao yi ..). Kriterij, ki določa stopnjo velikosti enakosti oziroma različnosti na ravni vrst, je torej število skupnih oziroma različnih lastnosti obravnavanih predmetov. ad 2) velika identiteta oziroma diferenca se kaže na globalni ravni, torej na splošni ravni vsega bivajočega; celota bivanja kot taka je – po Hui Shijevem holističnem svetovnem nazorju – identiteta, ki v sebi združuje vse diference. Ta identiteta je končna (oziroma popolna, absolutna) istovetnost (bi tong ..), saj nujno predstavlja identičnost v smislu istovetnosti s samo seboj. Poleg tega je vsak predmet v smislu določene (določljive) entitete seveda samostojen, zamejen navzven in s tem popolnoma različen od vsega, kar ni on sam. Tukaj gre torej za končno (absolutno, popolno) diferenco (bi yi ..) vsega bivajočega. To načelo razlikovanja različnih ravni identitete in diference prihaja do izraza tudi v posamičnih paradoksih (I. - XXI.), ki so nastali kot plod Hui Shijevih disputov s sodobniki in so zgoraj navedeni za osnovnimi postulati. Izrecno se na tovrstno kategorialno združitev identitete in diference nanašajo predvsem paradoksi številka II, IV, XVII in IXX (Zhuangzi 2001, str. 277): a) II. ... Kokoš ima tri noge Tukaj imamo opravka s kriteriji majhne enakosti oziroma različnosti, torej z uporabo tega razločevalnega kriterija na ravni kategorij. Po kasnejšem Gongsun Longovem ... komentarju (prim. Wang Zuoli/LiYuanming, str. 87) lahko ta paradoks interpretiramo kot vsoto dveh množic, ki v sebi združujejo iste lasnosti kokoši: prvič gre za množico živali z nogami. Po tem kriteriju je kokoš ena od »nogatih«. Drugič gre za množice, razdeljene po kriteriju števila nog. Če torej noge kokoši preštejemo, je razločevalni kriterij, ki kokoš druži oziroma jo ločuje od ostalih predmetov stvarstva dejstvo, da ima dve nogi. Če sedaj kokoš opredelimo kot bitje, ki je predmet kategoriziranja po teh dveh kriterijih, potlej je vsota njene nogatosti število tri. (Pri tem ne smemo pozabiti dejstva, da je ena temeljnih lastnosti kitajskih besed – kar še posebej velja za klasično kitajščino – njihova funkcionalna fleksibilnost v smislu zamenljivosti besednih vrst. Zato lahko besedo zu ., ki je uporabljena v gornjem paradoksu, razumevamo bodisi v samostalniški, bodisi v glagolski ali pridevniški funkciji. Zu ., kot »noga« lahko tukaj torej pomeni tudi »nogatost« v smislu lastnosti)15. b) IV. ..... Cucek je lahko ovca Z vidika kategorične ravni identitete in diference gre tukaj za »veliko enakost« (da tong ..) kajti cucek sodi, prav tako kot ovca, v kategorijo živih bitij, živali, vretenčarjev, sesalcev, dlakastih živali itd. Zato lahko cucka jemljemo na isti način kot ovco. c) XVII. . .. Pes ni cucek Ta izjava je opredelitev razmerja med obravnavanima predmetoma z nasprotnega vidika, namreč z vidika »majhne različnosti« (xiao yi ..). Obe plati tega paradoksa so opredilili že moisti in neomoisti, ki so po eni strani izjavili, da »je napačno reči, da poznaš psa in hkrati, da ne poznaš cucka« (kajti oba izraza sta sinonima), po drugi strani pa, da »ubiti psa ne pomeni isto kot ubiti cucka« (kajti oba izraza vsebujeta različne pomenske oziroma vrednostne konotacije)16. Pes in cucek sta tukaj predmeta, ki se ju vrednoti s kriteriji različnih lastnosti in sodita zato v različne množice. S tega slednjega vidika (z vidika »majhne različnosti«), sta pes in cucek torej veliko bolj različna, kot pes in ovca, kadar slednja opredeljujemo z vidika »velike istovetnosti« (da tong ..)17. d) IXX. ... Bel pes je črn Tudi tukaj gre ponovno za opredelitev obeh navedenih predmetov (belega in črnega psa) z vidika velike istovetnosti. V njuni lastnosti »pasjosti« sodita oba predmeta v množico, ki zaobjema vse pse, ne glede na njihovo barvo. V njuni lastnosti kostitutivnih elementov te množice sta beli in črni pes torej identična. Postulati in paradoksi, ki izražajo problem združevanja identitete in diference so pomembni za razumevanje nadaljnjega razvoja epistemološke miselnosti nomenalistov. Ostale izreke lahko razdelimo še na dve skupini: prva obravnava problem premene oziroma transformacije (metamorfoze) različnih entitet obstoječega, druga pa problematiko prostora in časa. 5. Gongsun Longov Beli konj ter vprašanja trdote in beline Najpomembnejši predstavnik šole imen je bil Gongsun Long ... (284 – 259 pr.n.št.), v svojem času precej cenjen filozof, ki je bil znan predvsem po svojih obravnavah razmerja med konsistenco in njenimi lastnostmi in po svojih izsledkih na področju problematike imena in stvarnosti. Njegovo delo je ohranjeno v knjigi »Gongsun Longzi ....«. Tema, po kateri pa je najbolj znan, prihaja do izraza v njegovem znamenitem »Disputu o belem konju (Bai ma lun ...)«. Disput je napisan v stilu, kakršen zaznamuje celotno Gongsun Longovo delo18, namreč v obliki dialoga s tezami in antitezami. Teoretično osnovo – in s tem pomoč pri interpretacijah tega, razmeroma kompliciranega, dialoga, nam nudijo ostala osrednja poglavja njegove knjige, namreč »Disput o imenu in stvarnosti (Ming shi lun ...)«, »Disput o referencah (Zhi wu lun ...)« in »Disput o trdoti /konsistenci/ in belini (Jian bai lun ...)«. Nekateri teoretiki so mnenja, da je »Beli konj« v bistvu praktični primer, s katerim je Gongsun želel prikazati konkretno aplikacijo svoje nadgradnje konfucianske teorije »pravilnosti imen«, ki jo sistematično obrazlaga v zgoraj omenjenem »Disputu o imenu in stvarnosti«: ..................., ............................ ...................... «....«. Ne samo, da je Gongsun Long na področju teorije ustvaril lastni sistem 'popravljanja imen', temveč je le-tega nadgradil in ponazoril tudi na primeru konkretnih problemov. Primer, ki ga je Gongsun uporabil za konkretno ponazoritev svoje teze v teorijah popravljanja imen, je znani disput o tem, da 'beli konj ni konj'.« (Wang Zuoli/LiYuanming, str. 105) Čeprav Gongsun ni bil prvi, ki je obravnaval vprašanje o tem, ali je beli konj konj, ali ne19, je bil moral biti že za časa svojega življenja precej znan po svojem tozadevnem disputu. V njegovi biografiji je namreč ohranjena tudi anekdota o tem, da ga je nek visoki dvorni uradnik po imenu Kong Chuan .. ogovoril in mu povedal, kako zelo spoštuje njegovo modrost in slavo. Rekel je tudi, da bi se počutil zelo počaščenega, če bi ga bil mojster Gongsun pripravljen sprejeti za učenca, vendar samo pod pogojem, da se še prej distancira od svoje teze, po kateri naj bi beli konj ne bil konj, kajti to da je edina mojstrova teza, ki je sam ne more sprejeti. Gongsun Long je uradniku odgovoril, da se je s svojo prošnjo zapletel v nasprotje sam s seboj, kajti ......., ........ ....., ...... Slaven sem postal ravno zaradi svoje teze o belem konju. Če bi jo preklical, ne bi imel več česa poučevati. (Gongsun Long, str. 71 - 72) Mnenja o najprimernejši interpretaciji »Belega konja« so še danes precej deljena. Zato bo najbolje, če si ogledamo besedilo tega disputa v izvirniku in si poskušamo na podlagi izvirnika ustvariti svoje lastno. Disput o belem konju (Bai ma lun . . .) (.).: ...., ..? Učenec vpraša: Ali je predpostavka »Beli konj ni konj« pripustna? (.).: .. Mojster Gong odgovarja: Je. (.).: ..? (U): Kako (je to možno)? (.).: .., .....; .., ...... ........ ..: ..... (G): Konj je nekaj, s čimer poimenujemo obliko; belo je nekaj, s čimer poimenujemo barvo. Tisto, kar poimenuje obliko ni enako tistemu, s čimer poimenujemo barvo. Zato pravim: beli konj ni konj. (.) .: ..., ....... ......, ...? ......, ...., ..? (U): Če imamo belega konja, ne moremo reči, da nimamo konja. Ker torej ne moremo reči, da nimamo konja, od kod potlej /predpostavka/, da ni konja? Če imamo belega konja, potem imamo konja. Kako naj bi zaradi tega, ker je bel, (trdili, da) ni konj? (.).: .., ., ...... ..., .,...... .... .., ...... ...., ....... ...., .., .., ....., ..? ...., ..... .., ...., ......, ........, ......, ..! (G): Če zahtevamo konja, potem so to lahko tudi rjavi in črni konji. Če pa zahtevamo belega konja, potem rjavi in črni ne ustrezajo tej zahtevi. Če predpostavimo, da je beli konj enak konju, potem bi bilo tisto, kar zahtevamo, isto; beli ne bi bil različen od konja. Ker bi torej zahtevali tisto, kar ni različno od konja, bi rjavi in črni konji tej zahtevi ustrezali in hkrati ji ne bi ustrezali. Kako naj bi bilo to možno? To, da sta ustreznost in neustreznost nasprotni, je jasno. Zato lahko rjavi in črni konji enako ustrezajo besedi 'konj', ne pa tudi besedi 'beli konj'. Zaradi tega trdim, da 'beli konj ni konj' in pika. (.).: ........, .......... ...., ..? (U): Če bi iz dejstva, da imajo konji barve, sklepali na to, da /zaradi tega/ niso konji, potem – glede na dejstvo, da na vsem širnem svetu ni konja brez barve – na svetu sploh ne bi moglo biti konj. Kako je torej s tem? (.).: ...., ..... ...., ....., ....?....... ..., ..... ..., (.)20... . ...... (G): Seveda imajo konji barve. Zato tudi obstajajo beli konji. Če bi bili konji brezbarvni in bi obstajali samo konji per se, kako bi potlej lahko izbrali 'belega konja'? Zato beli konj ni konj. Izraz 'beli konj' je sestavljen iz 'konja' in 'belega'; zato je 'konj' različen od 'belega konja', zatorej trdim, da 'beli konj ni konj'. (.) .: ......, ....... ...., ...., . ........, ... ......... (U): Konj ni konj zaradi beline in belina ni belina zaradi konja. Če pa bi združili konja in belo v podvojenem imenu belina konj, potem bi to pomenilo, da bi ime, nečesa, kar ni skupno /razmerje/, označevalo nekaj, kar je skupno /razmerje/. To pa ni dopustno. Zato ne moremo reči, da beli konj ni konj. (.).: ....., ........, ..? (G): Če misliš, da pomeni imeti belega konja imeti konja, je dopustno misliti tudi, da je imeti belega konja imeti rjavega konja? (.).: ... (U): To ni dopustno. (.) .: ........, ........ ....., ........ ......, ......., .........., ......... (G): Če torej imeti konja ni enako imeti rjavega konja, potlej to pomeni, da je rjavi konj različno od konja. Če je rjavi konj različno od konja, potem velja, da rjavi konj ni konj. Če torej trdimo, da rjavi konj ni konj, beli konj pa je konj, potem je to popoln nesmisel. (.): .........«, ...... ..., .......... ......., ......., ........ ......, .... ”..”.. (U): Tisti, ki pravimo, da 'če imamo belega konja, ne moremo trditi, da ni konja', govorimo s predpostavko izločitve beline. Kdor je ne izloči, seveda ne more trditi, da imamo konja, če imamo belega konja. Izhajajoč iz te predpostavke trdite, da imamo lahko samo konja za konja, medtem ko belega konja ne moremo imeti za konja. In vendar tistega, kar je za vas imeti konja, ne moremo poimenovati (z izrazom) »konjski konj« (ali »konjstvo konja«). (.): ......., ...... ..., ......, .........: .., ...... .., ....... ..., .....,., ......., .......... ........ ....... RČ / K; BK = K; BK / RČ (G): Belina (kot taka) ne more določati tistega, kar je belo – to lahko kar lepo pozabimo. Pri belem konju pa beseda belina določa, kaj je belo. To, kar določa, kaj je belo, pa ni enako belini kot taki. Če torej rečemo, da konja ne moremo definirati z njegovo barvo, potem ustrezajo /konjem/ tako rjavi, kot tudi črni konji. Ko govorimo o belem konju, ga izberemo glede na barvo in /v tem primeru/ zaradi svojih barv odpadejo tako rjavi, kot tudi črni konji. Zato lahko /belemu konju/ ustrezajo samo beli konji. Tisti, ki ne odpadejo, niso enaki tistim, ki odpadejo. Zato beli konj ni konj. (Gongsun Long, str. 76 - 78) 6. Analiza in interpretacija Preden se bomo posvetili podrobnejši razlagi, si oglejmo nekaj najbolj razširjenih interpretacij. Prvi vtis, ki ga večina ljudi dobi ob branju tega dialoga je, da se je Gongsun pri tem poigraval s sofizmi; morda se je hotel pred svojimi sodobniki zgolj postavljati in jim pokazati, kako umetelno in dovršeno obvlada jezik in njegove besedne igre: ...., .......... '....' ......... ..,'....'............ ......, ........ Od antike pa vse do danes je bilo veliko ljudi mnenja, da je bil Gongsun Long sofist, ker je zastopal mnenje, da beli konj ni konj. Saj ni čudno, da imajo ljudje izjavo 'beli konj ni konj' za sofizem, ko pa je vendar vsakomur jasno, da so beli konji konji. (Wang Zuoli/LiYuanming, str. 105) Ena od – do pred kratkim najbolj razširjenih – razlag tega disputa je tudi intepretacija, po kateri naj bi v dialogu šlo za vprašanje razlikovanja med splošnimi in posebnimi kategorijami, torej za vprašanja krovnih in delnih pojmov oziroma množic in podmnožic, vrst in podvrst. ....... '....', .......... ...................... Pravzaprav vsebuje tale enostavni in vsakdanji izrek o tem, da 'beli konj ni konj' dialektiko medsebojnih povezavav in medsebojnih izključitev posameznega in splošnega. (Feng Qi, str. 227) .., .............. Tu gre za vprašanje odnosa med splošnim in posameznim«. (Xia Zhentao, str. 132) ............, '..' . '.' .............. ..........., ............ Če gledamo iz vidika sodobne formalne logike, potem 'beli konj' in 'konj' resnično ne sodita v isti koncept, kajti kategorija belega konja je vsebovana v kategoriji konja, medtem ko kategorija konja ni vsebovana v kategoriji belega konja. (Huang/Duan, str. 159) Težava se pojavi zaradi tega, ker pojmuje Gong konja v splošnem smislu, njegov nasprotnik pa v posebnem. Beli konj je konj v posebnem smislu, torej posebna vrsta razreda konj, s katero se ti primati seveda ne morejo popolnoma prekriti, kajti predstavljajo zgolj del genusa konja. Samo tako lahko trdimo, da pojem belega konja (specifike) ne more biti identičen s pojmom konja (genusa), da torej beli konj ni konj. Vendar pa je posebnost vsake podvrste ravno v tem, da se z genusom ne pokriva popolnoma, temveč samo v osnovnem tipu in da se različne podvrste enega in istega genusa med seboj razlikujejo po svojih posebnih značilnostih. Tukaj imamo torej pokrivanje v velikem in različnost v majhnem. V tem smislu imajo vse podvrste pravico, da se jih poimenuje z imenom svojega razreda, s katerim se pokrivajo v vsem, razen v svojih posebnostih. (Forke, I, str. 439 – 440) Ta interpretacija po vsej verjetnosti ne drži popolnoma; prvič je bilo razlikovanje kategorij vrste in podvrste v Gongsun Longovem času že dolgo znano (prim. 7.2.4.), drugič so avtorji gornjih citatov pri svojih obrazlagah upoštevali zgolj prvi del dialoga. Tudi večina sodobnejših kitajskih teorij zavrača tovrstne interpretacije: .., '....' ............. '....' . '..' . '.' ........ ...., .............. .., ...... '..', ... '..'. .., .... '....' .., ...................... Poleg tega disput o 'belem konju' ne obravnava konceptualnih razmerij. 'Beli konj' in 'konj' iz tega disputa izražata imeni 'beli konj' in 'konj', ne pa konceptov 'belega konja' in 'konja'. Koncepti namreč ne morejo 'poimenovati' niti 'oblike',niti 'barve'. Zato Gongsun Longov disput o 'belem konju' ne vsebuje problematike razmerja razlikovanja med splošnimi in posebnimi koncepti. (Wang Zuoli/LiYuanming, str. 106) Po nekaterih razlagah naj bi imel Gongsun Long glede sintetičnih sodb enake pomisleke kot cinik Antisthenes (prim. Forke I, str. 439), učenec sofista Gorgiasa in Sokrata, ki je pripustil veljavo samo identičnim in analitičnim sodbam, kajti bil je mnenja, da noben subjekt ne pripušča nobenega predikata razen samega sebe, zato naj bi bilo možno reči, da je mož mož, ne pa tudi, da je mož dober. Celo Aristotel predvideva, da glasbenik Koriskus ni identičen s Koriskusom, kajti prvi združuje dve kategoriji, namreč substanco in kvaliteto, drugi pa zgolj substanco. Ta predpostavka je nekoliko bolj utemeljena, saj jo priznava tudi sam avtor disputa (prim. Gongsun Long, str. 72). Kot overitev svoje predpostavke o tem, da beli konj ni konj, je namreč – v nadaljevanju anekdote o svojem pogovoru s Kong Chuanom - navedel zgodbo o Konfuciju, ki naj bi kritiziral vladarja države Chu ., ker je le-ta enačil ime 'človeka' (ren .) z imenom 'človeka iz /države/ Chu' (Chu ren ..). Sodobnejši interpreti so v glavnem mnenja, da gre pri omenjenem disputu za obravnavo določenih spoznavnoteoretskih predpostavk iz jezikoslovnega vidika. Nekateri pri tem izhajajo iz stališča, da gre pri pričujočem dialogu za obravnavo splošnih kategorij »konjstva« in »beline«. Then the question 'Of what is ma /horse/ the name?' has a natural answer; the mereological set of horses. 'Horse-stuff' is thus as object (substance or thing-kind) scattered in space-time… As a result, Chinese theories of language tend to treat adjectives as terms denoting maš substantives; for example, red is the stuff that covers apples and the sky at sunset. (Hansen, 1983, str. 35) Večinoma pa zagovarjajo stališče, po katerem temelji fiktivni konflikt, opisan v disputu med Gongsunom in njegovim učencem, na različnosti pomenskih ravni, iz katerih oba sogovornika v debati izhajata. Medtem ko je učenčevo izhodišče diskurz o konkretnih stvareh, govori Gongsun namreč vseskozi o jeziku, t.j., o poimenovanju: pri njem ni govor o konju, belini in belem konju, temveč o imenih, ki te stvari oziroma pojave poimenujejo. Zato nikjer ne reče, denimo, da naj barva ne bi bila enaka obliki, temveč, da beseda barva ni enaka besedi oblika. Šele zato tisto, kar poimenuje beseda barva ne more biti isto kot tisto, kar poimenuje beseda oblika. How, then, could Gongsun Long defend such a plainly untrue thesis? This is the cruicial question, and for once I do have a clear answer. He defended it by using a peculiarity of the ancient Chinese language, which makes the sentence 'bai ma fei ma' ambiguous between two interpretations: (a) A white horse is not a horse, and (b) 'White horse' is not (the same as) 'horse'. While the opponent would be furiously attacking the statement on interpretation (a), Gongsun Long would quietly persist in defending his statement under the interpretation (b). (Harbsmeier, str. 153) Sicer pa Gongsun takoj na začetku – torej v svoji prvi podrobnejši obrazlagi učencu (4.vrstica dialoga) – jasno definira svojo uporabo (in s tem pomen) osrednjih terminov »konja« ter »beline«. ....... '.' ., ..., ...... ... '.', ......, ... '.' ....... .., ...... '....' ...., .......... ......., ........., .... '....' ...., ...............« Pismenka 'ming' /./ iz tretjega stavka pomeni (po)imenovati oziroma (po)imenovanje. 'Konj', ki poimenuje obliko, je lahko torej samo ime konja in 'belo', ki poimenuje barvo, je lahko torej samo ime beline. Zato pomeni Gongsun Longov izrek, po katerem 'beli konj ni konj', da ime beli konj ni enako imenu konj. Ko to enkrat razumemo, nam takoj postane jasno, da Gongsun Longov disput o 'belem konju' ni sofizem, temveč disput, ki obravnava odnose med imeni. (Wang Zuoli/LiYuanming, str. 106) Pri tem velja omeniti, da izvira težavnost razumevanja pri branju in komentiranju tega besedila tudi iz dejstva, da zapisi klasične kitajščine niso uporabljali večine ločil, ki so se razmeroma zgodaj razvila v večini fonetičnih pisav. Zato tudi v pričujočem besedilu na morfološki ravni ni bilo možno, ustrezno (z narekovaji) označiti oziroma raz-ločiti terminov, ki se nanašajo na imena, od tistih, ki izražajo konkretne stvari. (prim. p.t.) Zgoraj navedene teze filozofsko lingvističnih analiz niso nujno v medsebojnem nasprotju; če si namreč pobliže ogledamo besedilo, bomo lahko opazili, da Gongsun svojo predpostavko o tem, da 'beli konj ni konj' utemeljuje iz večih različnih vidikov. Kar se tiče formalno logične metode njegove argumentacije, gre pri »Belem konju« očitno za dedukcije, ki so dopustne zgolj v smislu (ne)-identitete; (če bi jih obravnavali z vidika krovnih množic in podmnožic, pa Gongsunovi sklepi ne bi izhajali nujno iz obeh premis, ki jih navaja v posamičnih primerih). Oglejmo si nekaj primerov, ki jih najdemo v besedilu disputa21: 1.) (.):… .., ...., ......, .... .. .., ......, . .! (G):… Zato lahko rjavi in črni konji enako ustrezajo besedi 'konj', ne pa tudi besedi 'beli konj'. Zaradi tega trdim, da 'beli konj ni konj'. Če so torej rjavi in črni konji enaki konjem in hkrati niso enaki belim konjem, potem beli konji niso enaki konjem. (Če je A enako B in hkrati ni enako C, potem B ni enako C). Z vidika identitete oziroma ne-identitete je torej Gongsunov sklep pravilen in dopusten. 1. RČ = K 2. RČ.BK 3. BK.K22 2.) (.)… ....., ........, ..? (G)… Če misliš, da pomeni imeti belega konja imeti konja, je dopustno misliti tudi, da je imeti belega konja imeti rjavega konja? (.): .. (U): (To) ni možno. Če so beli konji enaki konjem in hkrati rjavi in črni konji niso enaki belim konjem, potem rjavi in črni konji niso enaki konjem (Če je A enako B, in hkrati ni enako C, potem C ni enako B) 1. BK = K 2. BK.RČ 3. RČ.K Kakorkoli, Gongsunov, na diferenciaciji (ne)-identitete temelječi, sklep, tudi po »zdravorazumski« logiki seveda vodi v popoln absurd: (.) .: ........, ........ ....., ........ ......, ......., .........., ......... (G): Če torej imeti konja ni enako imeti rjavega konja, potlej to pomeni, da je rjavi konj različno od konja. Če je rjavi konj različno od konja, potem velja, da rjavi konj ni konj. Če torej trdimo, da rjavi konj ni konj, beli konj pa je konj, potem je to popoln nesmisel. 3.) (.) .: .., ...... .., ....... ..., .....,., ......., .......... ........ .. .... (G): Konja ne moremo definirati z njegovo barvo. Zato ustrezajo /konjem/ tako rjavi, kot tudi črni konji. Ko govorimo o belem konju, ga izberemo glede na barvo in /v tem primeru/ zaradi svojih barv odpadejo tako rjavi, kot tudi črni konji. Zato lahko /belemu konju/ ustrezajo samo beli konji. Tisti, ki ne odpadejo, niso enaki tistim, ki odpadejo. Zato beli konj ni konj.« Če torej predpostavimo, da so konji enaki rjavim in črnim konjem in beli konji hkrati niso enaki rjavim in črnim konjem, potem beli konji niso enaki konjem.(Če je A enako B in hkrati B ni enako C, potem A ni enako B) 1. K=RČ 2. BK.RČ 3. BK.K Tudi gornja izpeljava, analogno kot smo videli v obeh prejšnjih primerih, ni dopustna, če jo opredeljujemo z vidika razmerij med množicami in njihovimi podmnožicami. (Če bi torej v gornji formalizaciji simbol . nadomestili s simbolom ., potem uporabljeni sklepi zopet ne bi sledili iz predpostavljenih premis)23. Na ravni vsakdanjega jezika (in razmišljanja) kljub temu ne zgrešijo nameravanega učinka. Kar se tiče čiste tehnike formalnih argumentacij oziroma uporabljene metode, bi lahko Gonsuna torej mirne duše uvrstili med sofiste. There is a logical technique in the sophist's arguments which is of special interest to thehistorian of logic: he seems to apply something like Leibnitz' law of identity which says that if X and Y are identical then one must be able to substitute them for each other in any sentence, salva veritate, without this affecting the truth or othervise of the sentence involved. Thus the sophist reasons that if 'white horse' was the same as 'horse' then 'I am looking for a white horse' should be true under exactly the same circumstances as 'I am looking for a horse'. But this is not so. Therefore, 'white horse' cannot be the same. (Harbsmeier, str. 154) Tukaj naletimo na naslednji tehnični trik, ki ga Gongsun s pridom uporabi in za katerega je skoraj težko verjeti, da bi bil lahko plod naključja; verjetno je uporabljen domišljeno in namenoma. Kdor ima belega konja, ima konja, medtem ko tisti, ki belega konja zahteva, ne zahteva zgolj konja, temveč posebno vrsto konja, ki je bele barve. Zato najbrž ni slučaj, da Gongsun na učenčevo tretje vprašanje, (ki je hkrati že prva antiteza), v katerem učenec govori o »posedovanju« (imeti/ you .) konja, neposredno odgovori z izjavo, v kateri uporabi ta navidezno nepomemben (in zato precej neopazen) pomenski preobrat; namesto o njegovem »posedovanju« je kar naenkrat govor o »zahtevanju« oziroma »iskanju« (qiu .) konja. Kljub sporadični uporabi tovrstnih sofističnih (in zato morda nekoliko »cenenih«) trikov pa Gongsun Longov dialog ni brez relevantne vsebinske podlage, ki jo vsekakor velja jemati resno. Če upoštevamo prej omenjeno (in po mojem mnenju dovolj utemeljeno) predpostavko, po kateri je v dialogu govor predvsem o »imenih« in ne o konceptih ali konkretnih stvareh, ki jih jezik izraža, se Gongsunovo teoretično sporočilo pokaže predvsem na treh ravneh: a) Raven intenzije terminov »konj« (ma .,) »belo«(bai .) in »beli konj« (bai ma..) b) Raven ekstenzije terminov »konj« (ma .) in »beli konj« (bai ma..) c) Raven univerzalnosti pojmov »konjstvo« (ma .) in »belina« (bai .) oziroma »belokonjstvo« (bai ma..)24 ad a) Ta vsebinski argument temelji na prvi Gongsunovi definiciji uporabljenih terminov: .., .....; .., ...... ........ ..: ..... »Konj je nekaj, s čimer poimenujemo obliko; belo je nekaj, s čimer poimenujemo barvo. Tisto, kar poimenuje obliko, ni enako tistemu, s čimer poimenujemo barvo. Zato pravim: beli konj ni konj.« Z vidika semantike lahko torej trdimo, da gre tukaj za razliko v intenziji terminov »konj« (ma .), »belo« (bai .) in »beli konj« (bai ma..) (prim. Wang Zuoli/LiYuanming, str. 106). Intenzija prvega termina je vrsta živali, intenzija drugega vrsta barve, intenzija tretjega pa vrsta živali in vrsta barve. Ker je intenzija vsakega od teh treh terminov torej različna, termina beli konj in konj ne moreta biti enaka. ad b) Vsebinski argument, ki se nanaša na ekstenzijo uporabljenih terminov, temelji na naslednjih dveh izhodiščih: I. .: .., ., ...... ..., .,...... .... .., ...... ...., ....... ...., .., .., ....., ..? ...., ..... .., ...., ......, ........, ......, ..!« Če zahtevamo konja, potem so to lahko tudi rjavi in črni konji. Če pa zahtevamo belega konja, potem rjavi in črni ne ustrezajo tej zahtevi. Če predpostavimo, da je beli konj enak konju, potem bi bilo tisto, kar zahtevamo, isto; beli ne bi bil različen od konja. Ker bi torej zahtevali tisto, kar ni različno od konja, bi rjavi in črni konji tej zahtevi ustrezali in hkrati ji ne bi ustrezali. Kako naj bi bilo to možno? To, da sta ustreznost in neustreznost nasprotni, je jasno. Zato lahko rjavi in črni konji enako ustrezajo besedi 'konj', ne pa tudi besedi 'beli konj'. Zaradi tega trdim, da 'beli konj ni konj' in pika. II. .: .., ...... .., ....... ..., .....,., ......., .......... ........ . ...... Konja ne moremo definirati z njegovo barvo. Zato ustrezajo /konjem/ tako rjavi, kot tudi črni konji. Ko govorimo o belem konju, ga izberemo glede na barvo in /v tem primeru/ zaradi svojih barv odpadejo tako rjavi, kot tudi črni konji. Zato lahko /belemu konju/ ustrezajo samo beli konji. Tisti, ki ne odpadejo, niso enaki tistim, ki odpadejo. Zato beli konj ni konj. (Gongsun Long, str. 76 – 78) V obeh gornjih citatih Gongsun Long očitno poudarja razliko med ekstenzijami terminov »konj« (ma .) in »beli konj« (bai ma ..). Ekstenzija termina »konj« vključuje vse konje, ne glede na njihovo barvo, medtem ko ekstenzija termina »beli konj« vključuje samo tiste konje, ki so bele barve. Ker je torej ekstenzija obeh tukaj obravnavanih terminov različna, »konj« ni enak »belemu konju«. ad c) Tretji argument se pokaže v naslednjem odstavku: ...., ..... ...., ....., ....? ....... ..., ..... ..., (.)25... . ...... Seveda imajo konji barve. Zato tudi obstajajo beli konji. Če bi bili konji brezbarvni in bi obstajali samo konji per se, kako bi potlej lahko izbrali 'belega konja'? Zato beli konj ni konj. Izraz 'beli konj' je sestavljen iz 'konja' in 'belega'; zato je 'konj' različen od 'belega konja', zatorej trdim, da 'beli konj ni konj'. (p.t.) Univerzalni pojem »konjstva« (ma .) je torej bistvena lastnost vseh konjev. Ker ne vključuje (nobene) barve, zaobjema vse »konje kot take« (ma ru yi er . . . .). Takšno «konjstvo« (ma .) se seveda razlikuje od »belokonjstva« (bai ma . .). To torej spet pomeni, da je konj (kot tak) različen tudi od belega konja (kot takega). Poleg univerzalnega »konjstva« pa obstoja tudi univerzalni pojem »beline« (bai .). Gongsun Long tudi tega vključi v svojo argumentacijo, in sicer v naslednjem odstavku26: ......., ...... ..., ......, ........ Belina (kot taka) ne more določati tistega, kar je belo – to lahko kar lepo pozabimo. Pri belem konju pa beseda belina določa, kaj je belo. To, kar določa, kaj je belo, pa ni enako belini kot taki.« (p.t.) Ta, določujoča (in hkrati določena, torej posebna v smislu posamičnega27) belina je konkretna barva, ki jo vidimo na konkretnih predmetih. Beline oziroma bele barve, ki jih torej zaznavamo na konkretnih predmetih, so hkrati tudi same določene s tem predmetom. Univerzalni pojem »beline« kot take pa seveda ni določen z nobenim partikularnim predmetom. Tukaj moramo pripomniti, da Gongsun Long univerzalnim pojmom ni priznaval samostojnega obstoja v konkretni stvarnosti. »Konjstvo« in »belina« sodita zanj torej k lastnostim, ki v stvarnosti lahko obstojata samo v povezavi z drugimi, partikularnimi objekti. . . . . . . ' . . . . . .' . . ., . . . . . . . . . . . .. ' . . . ' .: ' . . . . . . ., . . . . . . ' ' . . . . . . '. . . . . . ., . . . . ., ., . . . . . . ., . . . . . . . ..« Izrek 'Belo ne postane belo zaradi konja' iz pričujočega besedila pa ne pomeni, da je Gongsun Long dojemal belino kot samostojno obstoječo substanco. V svojem 'Disputu o trdnosti in belini' pravi: 'Zunaj predmetov stvarnosti ni trdnosti, na svetu ne obstoja trdnost kot taka' , 'Zato belina ne more obstojati sama zase'. Te teze izražajo Gongsun Longovo stališče, po katerem trdnost in belina nista abstraktni substanci, temveč nujno obstojata samo v povezavi s konkretnimi predmeti.« (Wang Zuoli/LiYuanming, str. 108) Vendar to ne vpliva na sporočilo njegovih topoglednih, torej iz univerzalnosti pojmov izhajajočih, argumentov. V tem delu Gongsunove argumentacije je namreč bistvena določitev pomenskih ločnic med različnimi modalitetami obstoja teh pomenskih ravni, ne pa razlikovanje med njihovo splošnostjo in posebnostjo. Gre torej za razlike v relativnosti razmerij, ne pa za razlike med absolutnostjo in relativnostjo. 7. Zaključek Odločitvi za gornjo predstavitev metodoloških in teoretskih iztočnic moistične šole, ki je predstavljala eno osrednjih idejnih struj kitajske antike, je botrovala želja po premagovanju predsodkov, ki še vedno prevladujejo v diskurzih zahodne filozofije in teorije znanosti, in ki umeščajo kitajsko idejno tradicijo izključno v kontekst moralnih in teoloških diskurzov. V tem okviru postane namreč vsakršno soočanje nujno tudi interpretacija na podlagi vrednostnega sistema, ki ga vsebinsko določa ideologija materialnega napredka, metodično pa evropska formalna logika. Premagovanje tovrstnih, na nepoznavanju te tradicije temelječih, predsodkov je zato ena osrednjih nalog sinološke discipline, ki si prizadeva za bolj celostno upoštevanje tistih elementov kitajske idejne zgodovine, ki nam po eni strani omogočajo boljši in celovitejši vpogled v strukturo njenih inherentnih procesov, po drugi pa nam nudijo tudi vrsto alternativnih možnosti za reševanje aktualne krize evro-ameriške humanistične teorije. Zahvala: Avtorica se zahvaljuje akademski fundaciji Chiang Ching-Kuo (Taipei, Taiwan) za podoporo v okviru raziskovalnega projekta »Taiwanese Modern Confucians and their Philosophical Contribution to Asian Modernization, (RG003-U-11,)« ki je omogočila raziskavo, katere rezultat je med drugim tudi pričujoči članek. LITERATURA Deng, Xi . .. Deng Xizi. Haerbin: Heilongjiang chuban she, 1976. Feng, Qi. Zhongguo gudai luojide luoji fazhan. Shanghai: Shanghai renmin chuban she, 2008. Forke, Alfred. Geschchte der alten chinesischen Philosophie (I). Hamburg: R. Oldenburg Verlag, 1934. Gongsun, Long. „Gongsun Longzi.“ Pu, Long. Gongsun Longzi jin shi. Chengdu: Bashushu chuban she, 1998. Hansen, Chad. Language and Logic in Ancient China. Michigan: University of Michigan Press, 2012. Harbsmeier, Christoph. „Marginalia Sino-logica.“ Allinson, Robert E. Understanding the Chinese Mind. Oxford-New York: Oxford University Press, 1998. 125-166. Huang, Shouan ... in Duan, Fude .... Zhongguo gudai jiu da sixiang xuepai jiyao. Beijing: Jiefang jun chuban she, 2011. Kunzmann, Peter, Franz Burkard in Franz Wiedmann. dtv-Atlas zur Philosophie. München: dtv, 1992. Lü, Buwei .... Lü shi chunqiu. Beijing: Huaxia chuban she, 2002. Waismann, Friedrich. Logik, Sprache, Philosophie. Stuttgart: Reclam, 1976. Wang , Zuoli ... in Yuanqing ... Li. „Ming jiade luoji sixiang - Xingming xiangqing yu yi ming wei shide luojiguan.“ Cui, Qingtian. Zhongguo luojishi jiaocheng. Tianjin: Nankai daxue chuban she, 2001. 71-109. Wuchterl, Kurt. Grundkurs: Geschichte der Philosophie. Bern/Stuttgart: Verlag Paul Haupt, 1990. Xia, Zhentao .... Zhongguo renshi lun sixiang shigao. Beijing: Zhongguo Renmin daxue chuban she, 1992. Zhuangzi, . .. „Nanhua zhenjing.“ Guying, Chen. Zhuangzi jin zhu jin she. Beijing: 2012, 1983. 2 Zato ga v nekaterih kasnejših katalogih prištevajo tudi k legalistom. 3 Večina vsebine po prevladujočem mnenju stroke ni ponarejena, z izjemo manjših vsebinskih vrzeli, ki so jih kasneje dopolnili drugi, manj znani filozofi (prim. Forke, str. 419). Kokoši s tremi nogami in beli konji, ki niso konji: teorije in paradoksi antičnih kitajskih... Kokoši s tremi nogami in beli konji, ki niso konji: teorije in paradoksi antičnih kitajskih... Kokoši s tremi nogami in beli konji, ki niso konji: teorije in paradoksi antičnih kitajskih... Kokoši s tremi nogami in beli konji, ki niso konji: teorije in paradoksi antičnih kitajskih... Kokoši s tremi nogami in beli konji, ki niso konji: teorije in paradoksi antičnih kitajskih... Kokoši s tremi nogami in beli konji, ki niso konji: teorije in paradoksi antičnih kitajskih... Kokoši s tremi nogami in beli konji, ki niso konji: teorije in paradoksi antičnih kitajskih... Kokoši s tremi nogami in beli konji, ki niso konji: teorije in paradoksi antičnih kitajskih... Kokoši s tremi nogami in beli konji, ki niso konji: teorije in paradoksi antičnih kitajskih... Kokoši s tremi nogami in beli konji, ki niso konji: teorije in paradoksi antičnih kitajskih... Kokoši s tremi nogami in beli konji, ki niso konji: teorije in paradoksi antičnih kitajskih... Kokoši s tremi nogami in beli konji, ki niso konji: teorije in paradoksi antičnih kitajskih... ANALI PAZU HD, let. 1, 1/2015, 57 - 81 59 ANALI PAZU HD, let. 1, 1/2015, 57 - 81 61 ANALI PAZU HD, let. 1, 1/2015, 57 - 81 63 ANALI PAZU HD, let. 1, 1/2015, 57 - 81 65 ANALI PAZU HD, let. 1, 1/2015, 57 - 81 67 ANALI PAZU HD, let. 1, 1/2015, 57 - 81 69 ANALI PAZU HD, let. 1, 1/2015, 57 - 81 71 ANALI PAZU HD, let. 1, 1/2015, 57 - 81 73 ANALI PAZU HD, let. 1, 1/2015, 57 - 81 75 ANALI PAZU HD, let. 1, 1/2015, 57 - 81 77 ANALI PAZU HD, let. 1, 1/2015, 57 - 81 79 ANALI PAZU HD, let. 1, 1/2015, 57 - 81 81 4 S tem izrazom je Forke seveda mislil antično Grčijo 5 En chi . = okr. 35 cm 6 »Pomladno jesenski letopisi gospoda Lüja« (Lü shi chunqiu ....) 7 Ker beseda »yu . » v funkciji besednega veznika v klasični kitajščini lahko pomeni tako »in/ pa/ter«, kot tudi »bolj kot (v primerjavi z)…«, je nekoliko drugačen prevod prvega stavka drugega postulata , namreč »nebo je tako nizko kot zemlja« prav tako možen oziroma pravilen. Sicer pa ta pomenska razlika ne vpliva na splošno sporočilo tega postulata, ki izraža relativnost prostorskih dimenzij. 8 »Objektivno« gledano, je bila država Yan na severu, Yue pa na skrajnem jugu takratnega kitajskega ozemlja. 9 Prestolnica takratne države Chu. 10 Ta prevod (»similarity«, t.j. »podobnost«) termina »tong .« - iz meni popolnoma neznanih in nedoumljivih razlogov - uporablja večina zahodnih sinologov, čeprav je njegov dejanski pomen povsem nedvoumen: ta termin tako v klasični, kot tudi v sodobni kitajščini izraža enakost, istovetnost oziroma identičnost v smislu ne-različnosti. 11 Večina interpretov analizira temeljne Hui Shijeve postulate v skladu z razčlenitvijo na tri temeljne kategorije: v prvi skupini postulatov gre predvsem za stavke, ki obravnavajo problem časa, v drugi za tiste, ki obravnavajo problem prostora, v tretji pa za tiste, ki obravnavajo medsebojna razmerja (n.pr. Wang Zuoli/ LiYuanming) oziroma lastnosti (n.pr.. Forke, Hu Shi) posamičnih stvari. V svoji razčlenitvi zaradi boljše preglednosti interpretacij uvajam še četrto kategorijo, kamor sodijo postulati transformacije bivajočega. 12 Ostale skupine, ki obravnavajo časovno – prostorske probleme oziroma vprašanja transformacije bivajočega, bomo podrobneje analizirali v naslednjem poglavju. 13 Neskrajšana inačica te zgodbe je objavljena v Lü Buweijevih komentarjih k »Spomladansko – jesenskim letopisom«, prim. Lü Buwei, str.255. 14 Po drugi strani bi lahko bila prva beseda (»tong . «) tega kategorijalnega para uporabljena (oziroma dojeta) tudi v glagolski funkciji; v tem primeru bi se prevod obeh, skupaj uporabljenih terminov glasil »združitev različnosti«. Vendar ta razlika ne vpliva na temeljno sporočilo obravnavanega postulata, zakaj bistveno pri obeh izrazih je dejstvo, da služita v smislu razčlenitvenega kriterija. 15 Seveda pa to ni edina možna interpretacija tega paradoksa. Ker Hui Shija samega žal ne moremo vprašati po ključu za razumevanje njegovih izrekov, nam tukaj ne preostane prav nič drugega, kot da ostanemo popolnoma subjektivni in sledimo tisti interpretaciji, ki se nam osebno zdi še najbolj smiselna. Kot kontrast k svojemu osebnem razumevanju tega paradoksa naj navedem še Forkejevo interpretacijo, ki pravi naslednje: »To seveda ne pomeni, da naj bi kokoš resnično imela tri noge; Hui Shi želi s tem samo razbiti iluzijo, češ da naj bi imela dve nogi. V resnici namreč kokoši sploh ne obstajajo, tako kot ne obstaja prav nobeno posamično bitje. Edino, kar obstaja, je eno samo bitje, ki ga lahko imenujemo dao. Ta pa seveda nima nog, ali pa jih ima poljubno število, kajti vsa mnogovrstnost je zgolj prevara naših čutil.« (Forke I, str. 433) Osebno se mi ta interpretacija ne zdi ravno posrečena in sicer prvič zato ne, ker lahko na tak način, (ki v bistvu ne pove ničesar), interpretiramo vse, česar ne razumemo, drugič pa zato ne, ker je Hui Shi očitno sodil med najbolj »realistične« simpatizerje daoizma. (Pri tem velja opozoriti na dejstvo, da je kategorizacija oziroma splošno sprejeto poimenovanje posamičnih filozofskih šol dinastije Zhou nastala šele v obdobju dinastije Han; Hui Shi je v večini enciklopedij kasnejših obdobij opredeljen kot nomenalist, ker se je filozofskih problemov loteval na nomenalistično -–analitičen način. Vsekakor pa gre pri njem za nomenalista, ki je izhajal iz daoističnih predpostavk oziroma pozicij). Čeprav lahko med daoizmom in budizmom najdemo vrsto očitnih podobnosti, med katere gotovo sodi tudi prepričanje o končni iluzornosti obstoječega, ki ga najdemo, denimo, pri Zhuangziju, sodi ravno ta iztočnica k največjim vsebinskim razlikam, ki so zaznamovala dela obeh obravnavanih filozofov. 16 gl. tudi Gongsun Longov disput o »Belem konju«.. 17 Pes, cucek in ovca vsi sodijo v množico, denimo, štirinožcev (vidik velike istovetnosti). Pes in cucek pa po svojih pomenskih oziroma vrednostnih konotacijah sodita v različne množice (vidik majhne različnosti). Zato sta si pes in cucek, kadar ju opredeljujemo s slednjega vidika, bolj različna, kot pes in ovca, kadar ta – »objektivno« zagotovo bolj različen par - obravnavamo s prvega navedenega vidika. 18 Katalog Han shu .. omenja 14 poglavij njegovega dela. Do dinastije Song . se jih je 8 izgubilo, ostalih 6 pa je (z izjemo prvega poglavja, ki je najbrž dodatek njegovih učencev) po vsej verjetnosti avtentično avtorsko delo. 19 Ta tema naj bi temeljila na zgodbi o Er Shuoju iz države Song, ki se je želel na ta način – namreč s trditvijo, češ da njegov konj ni konj, temveč 'beli konj' - izogniti plačilu davka na konje, katerega je od njega zahteval carinik na mejnem prehodu (prim.Harbsmeier, str. 152, Feng Qi, str. 227). Kasneje so nekateri viri vlogo protagonista te zgodbe pripisali kar Gongsun Longu samemu (prim. Huang/Duan, str. 158) Tudi Su Qin, avtor znamenite kronologije »Zhan guo ce» (»Obdobje vojskujočih se držav«) navaja, da se je v tem obdobju z vprašanjem »belega konja« ukvarjala večina legalistov in nomenalistov. (».......«), (prim. Xia Zhentao, str. 133). 20 Po mnenju vseh vplivnejših interpetov je na tem mestu besedila očitno moralo priti do napake, kajti izvirni fragment naj ne bi imel nikakršnega smisla. Zato ga večinoma dopolnijo z besedo ., katero vrinejo med . in . (prim. Forke str.439, Fung 91, str. 289. Nekateri pa spremenijo dotični del besedila v »....«, kar se potem v prevodu glasi »belo in konj« (prim. Xia, str. 134, Huang/Duan, str. 159) 21 V teh primerih sem uporabila naslednje kratice (RČ = rjavi in črni konji, BK = beli konj, K = konj). 22 K = konj; BK = beli konj; RČ = rjavi in črni konji. T kratice so uporabljene tudi v formalizaciji vseh naslednjih sklepov. 23 V tako zastavljenih dedukcijah, ki izhajajo iz optike razlikovanja identitete oziroma neidentitete, lahko vidimo še en dokaz za dejstvo, da Gongsuna pri obravnavanju pričujoče problematike ni zanimal (takrat vsekakor že precej znan in splošno ozaveščen) problem množic in podmnožic. 24 Kot lahko zopet precej nazorno vidimo, se razločevanje posamičnih pomenskih sklopov (tukaj uporabljenih) besed v klasični kitajščini ne izraža na morfološki ravni. 25 Po mnenju vseh vplivnejših interpetov je na tem mestu besedila očitno moralo priti do napake, kajti izvirni fragment naj ne bi imel nikakršnega smisla. (prim. Xia, str. 134, Huang/Duan, str. 159) 26 Ta del Gongsunove argumentacije spominja na moderno zahodno teorijo tropov. 27 Beseda »ding .«, ki se tukaj uporablja v smislu določitve (»tega, kar je belo«, suo bai ..), ima v klasični kitajščini oba pomena, torej tako pomen določanja oziroma determinacije (definicije), kot tudi pomen posebnosti oziroma posebne lastnosti (prim. Feng Qi, 91, str. 289)