SLOVENSKA BCELA.
L e p o s 1 o v e n tedni k. CiSlO 19. Včetvertek 6. maja 1852. III. tCcftj.
Zvon pride po otroka.
(Iz nemškega od Göthe-a.)
Je bil otrok, in ta otrók Nerad je v cerkev hodil,
V	nedeljo že dobil je vzrók, Ki ga je z cerkve z vod il. Rekó mu mati: Zvon zvoni, Že v cerkev ljudstvo ide,
V	cerkev pojdi tudi ti, Da pó-te zvon ne pride. Se sinu zdi: o zvon visi
V	zvoniku tamkej gori; Zavije v polje jo, leti, Ko šel b'iz šole skori.
In zvon in zvon več ne zvoni, Zlagali so se mati. Al kak ga groza spreleti! Za njim, glej! zvon bingljäti. Bingljä jo berž, verjeti ni, Strah dečka jame biti, Ko v sanjah gre, hiti, leti, Ga žuga zvon pokrili. In res, kar ga nesó noge, Yse popustivši ide, Čez germ, čez ravno, čez poljé Naravnost v cerkev pride.
Ter v praznicih, nedeljah zdej Se spomni vselej škode; In vselej v cerkev gre odslej, Da zvona po-nj ne bode.
M. V alj a vec.
Osveta in vsmiljenje.
Z
(Konec.)
-Liahko si je misliti, kakó vesela gostija je bilo to za starega Lipecki-ga. Tverda je bila sablja njegova, ali še tverše in krepkeje je mahala njegova rama. Zdelo se je, kakor bi hotla ta sablja in rama do sodnega dne po neprijatelskih glavah plesati. — No glej ! tam na tleh kleči bez orožja stari Turčin; pod širokim plajščem mu ihti in se joka dvoje otročič. Ni mu več mar svojega lastnega živlenja; le za živlenje svojih ljubih otročič se trese in poganja, ki mu smertne bojezni v naročju ječita. Ze povzdigne jim razserden vojšak svojo sabljo nad glavami, jih za vselej od tega sveta razločiti. — Ali čudo! mahlej ne zadene nesrečnega Tur čina; orožje Lipecki-ga,' ki je to zagledati hitro priskočil, ga zaderži.
»Ali te ni sram, starca bez orožja moriti?« zavpije Lipecki nad vojšakom.
»To je bisurman, neveren Turčin" mu sirovi vojak odgovori.
»Naj bo Turčin ali kristjan, kader nima orožja in mu verh tega še beli lasje glavo krijejo, naj se ga ne dotakne roka poštenega vojšaka. Pusti jih v miru, starega očeta in nedolžna otročiča. Spusti se rajše za divjimi Tatarji, ki so se kot preplašena čreda po borišču razlili.«—Berš zapusti vojak žlahtnika s Turčinom na samem in olide.
Stari Turčin se ne more dosti načuditi velikodušnosti kristjana; njegova hvaležnost nima ne konca ne kraja.
»Ne meni, temuč svojim otročičem se zahvali — povzame blago-dušni Lipecki — , da si še živlenje ohranil. Ko bi njih ne bilo, bi ti bila tvoja poslednja ura že davno odbila. Nisim mogel jes gledati smerli nedolžnih otročič ne njih brezkončnega siromaštva po smerli očeta. Za to sim se za te potegnul, ako sim si bil ravno na terdno zaprisegel, nobenemu Turčinu ne prizanesti.«
„S čim sem pa zaslužil, velikodušni rešitelj, da si meni in mojima olročičema živlenje ohranil, ki je bilo v tvojih rokah?«
„S čim? Turčine? Ah s preveliko zgubo, s zgubo moje jedine hčere, ktero sim ljubil kot zerklo svojega očesa. Tvoji rojaci so mi jo nemilostljivo ugrabili. Zlo hočem s dobrim povernuti."
»Kaj govoriš? — zavpije Turčin poln zavzetja.—Kaj, ko bi bil on oče nje, ki jo hranim na svojem stanu, si misli sam pri sebi. »Morebiti od Dnestra verli vitez? ne daleč od Nižnjovske ceste?"
»Tako je, Turčine!«
„Naj bo hvala mogočnemu allahu in proroku. Večna naj ti bo hvala, da si ini dopustil, se velikodušnosti kaurina (kristjana) zahvaliti." Sedaj se vzdigne od zendje in jame spet dalej: »Pomiri, veseli se btagodušni oče! — svoje dète češ najti lam blizo v mojem stanu. Jes sim bil ti vplenil preljubljeno hčer za svojega mladega sina. Odkar pa je moj Hassan pod vašimi meči dušico pustil, nimam nikogar, da bi mu krasno sužnjico hranil."
Kteri jezik bi bil v stanu popisati veselje Lipeckiga, ko je malo potem svoje ljubljeno dete na svoje persi pritiskal in ljubil.
Kakor je rodovitna njiva po hudej uri v rosnej obleki, kader solnce na zapadu ves svoj blesk čez njo razlije, veliko lepše in krasnejše vietiti ; ravno tako je tudi liho zavetje nad Dnestroin staremu očetu spet veliko lepše razcvetelo.	V. J.
Neznani ptujinec.
JU ed visocimi gorami sloji orjaška planina, svojo staro glavo, nad kte-roj vihar zastonj svoje moči poskuša, ponosno vzdigaje v nebeški obok. Bil je poleten dan. Topli žarki zlatoga solnca so vedno gorkejše iz jasnega neba na zemljo pritiskali, planini sivo glavo odkrili, ter ovenčali jo s lepo dišečimi cvetlicami, zelenim, prijazno šumečim smrekovjem. Gledal bi dalje krasoto blagotvorne prirode, vžival še dalje rad rajsko zavzetje in poslušal skrivne glasove, ki se v sercu vnemajo in govorijo besede, za ktere človeški jezik izrazov dostojnih nima — al glej u jeden mah se stemni na planini, černa megla se spusti na verh, prihrumi burja, bojazna zvèrad se po luknjah goščate šume poskrije. — Na stermoj pečini sedi mladič naj lepših let. Grozeča burja ga ne plaši — zakaj glo-
boko u sercu mu še slrašneja burja divja, ona strahovita burja, koja grozniši bobni, kakor inukli grom v temnih oblačili. Kakor kip iz tvcr-dega mramora sedi nevkretno na svojem mestu, vpiraje smetene oči v bistrico šumečo, ki se pod njim navzdol vali med sivim skalovjem. Bledo njegovo lice, vgasle oči, nagerbano čelo—to je bilo znamnje težke znotrajne poleže. Razmarušena brada, razkodrarii lasje, njegova scer dragocena in imenitna obleka, ki je razcapana na bednem telesu visela, to je pričalo, da mora mladič nesresčen, tužen v sercu biti, da ga nemila osoda po divjih pustočah podi in preganja. Strašno buči burja po gorah, ploha lije iz gromskih oblakov — mladič se še zmirom nikamor ne gène, le tedaj pa tedaj si obraz s rokama zakrije. Moral je velike britkosti v sercu imeti, in vendar ah nesrečniku solzica v oči ne stopi, da bi pohladila strašen plam, ki se mu v persih žari.—Ja nar bolj grenka človeku je tajista žalost, ako se revno serce od prevelike tuge razjokati ne more. Komu bi se od milega sočutja serce u persih ne raz-počilo, ko vidi, da siromašni vdovec s svojimi otročički na gomili ljub-lene, drage ženice stoji in se u svojej nesreči jokali ne more. Solza je mili dar božji, ki notrajno potežo, ako ravno na enkrat ne zbriše, saj nekoliko ohladi in polajša. — Ne serdi se mili bračko čitatelj zavolj mojega modrovanja. Bog dal, da ne okusiš grenke resnice dušne bolesti, koja bi te prepričala o tom, kar sini modroval. Al oberniva se nazaj k nesrečnemu mladiču, ki je vso težo bédnoga serca nosil, in v resnici nesrečen bil. — Strašna ura je prošla, vihar je potihnil in 1110-drojasno nebo je milo gledalo čez raztergane oblake. Za hudim vremenom si je lepši zlato solnce, za teinnoj nočjoj nastopi veselo mlado jutro, beli danak, za žalostjoj pride spet radost v človeškem živlenju — al vbogemu mladiču ni svetila več premila zvezdica bolše osode, bolšega živlenja. Vedno žalosten je sedel, ko popred, na robu groznega prepada, kakor da je nesrečnik sklenil, se v černo globočino zakaditi. — Tako se je približal tihi večer, ki k počitka zaziblje trudno prirodo, pridne ljudi. —
Na drugej strani je stala v planini nizka hišica, u kteroj je bivala mlada pastirica, nježna deklica Marina, hči premožnoga seljaka, ki je po leti svoje črede v planini na paši imel. Marina, nedolžna dušica, je ravno koze dojila in prepevala si za kratek čas priprosto pesmico. Zagledala je ptujca na pečini, vidila je, kak revček tukaj sedi, kakor da so ga ljudje iz svojih družb pahnuli "i Čudno se ji zdi, da se revež hu-doitiu ■ remenu ne vmakne in pod streho ne pribeži, »Siromaček bo ves moker" je djala, in že je bila prihitela neznanomu popotniku svojo revno kolibico ponudili. Al videli, kako mu glava na kolenih sloni, kako nemirno zdihuje, se preplaši in hoče nazaj odleteli. „Ne ne, Marina", jej šepta znotrajni glas, »ne pusti reveža na nevarnem mestu, lahko bi ga černi mrak v globino potegnil. Vbogi človek, je menda od pota vpešan in truden, in ne ve kam." Tako je govorila priprosta deklica sama pri sebi, in čudovito nagnutje do neznanega ptujca se v sercu nedolžnem vuarne. Ker se ni upala bližje stopiti, teče nazaj in hoče svojemu bratu Milku, ki je ravno živino damo prignal, vso dogodbo povedati.
»Milko, si videl tam na stermoj pečini človeka'? Cel dan je revež že tam in se ne gene nikamor—reče skerbnoga serca bratu."
„Videl sim ga, videl« odgovori pastirčič, sam Bog vé, kaj hoče ti revež." »Ljubi bratec, bi ne bilo prav, ako hitiva k njemu in ga
k nam pripeljeva«? Hvala Bogu, da mu imava s čim postreči. Hlebček kruha, ki sim ga danas za te spekla, nekolko mlèka in snažno posteljco mu prav rada dava. Cebisirotej zadremal, bi čez pečovje padel ter se v drobne kosce razbil. Ne ne Milko, tega naju Bog vari, kriva bi midva bila te nesreče, in gotovo bi se nama živina ne redila tako lepo več.« To izrekli prime Marina brata za roko in urno tečeta na ono mèsto. „Milko, reče grede bratu, „le ti mu kaj reci, jaz se malo bojim.« Ko ptu-jinec zasliši, da se mu nekdo bliža, vzdigne hitro svojo glavo, strašno mu sevajo černe oči, naglo zagrabi nož, ki mu je na pasu visel. — „Ako hočete« reče prijaznim glasom Milko, »pojdite s nama, tukaj ni varno prenočiti.« Ptujinec pogleda zdaj v stermo globočino, zdaj dvojico prijaznih mladičev, in kakor besen progovori: »Vidva bi htela pod strehe me vzeti, med vama me terpeti?« „Zakaj pa ne«, mu odgovori smehljaje Marina. „Moj bratec zna na pišali prav lepo zakrožiti, tudi na citre dobro vdarja, jaz po hočem mične pesni soglasno vmes pèvati, da vas malko razveselimo, ker vidim, da ste žalostni.« „Ah žalosten, mila dušica, sim in nesrečen, o še več kot nesrečen", vzdihne tužnoga serca ptujinec, ter si v roke obraz zakrije. Globoko seže ti izdihlej Marini v dušo, in vsa derhteča se oberne k bratu, in obriše si solzico iz oči. Tolkoj ljubezni se ptujinec več vpirati ne more. Še enkrat se ozre po nedolžnej mladeži, kakor bi spet vprašati htel, ako se upata ga v svojo družbo vzeti, vstane in odide š njima. Pač milo mu je pri sercu bilo, zakaj večkrat je sklenil roke in proti nebu obernil svoje oči. Tiho so stopali naprej, le tedaj pa tedaj je ptujinec sam pri sebi šeptal: Tukaj gor v nebeškoj domovini za me več upanja ni."
U bornoj hišici je bila naenkrat miza pogernjena. Hlebče ksira, nekolko zmetanca in mleka, je bila priprosta večerja. Al kar se iz do-broga serca da, to bolj diši, kot draga jedila na mizi sebičnih velika-šev, ki pri vsakom vgrižleju na debelo povračilo računajo. Ptujinec nekoliko zavžije. Iz serca se jima zahvali, potisne deklinici zlat v roko in grč skoz vrata, da se obveseli nad jasnim nebom, na kterem so zvezdice tolko lepo iniglale. Al njegovo oko božjih stvari gledati nemore. O nesrečnik! kar drugim žalostnim dušam bolšo lepšo prihodnost gor nad zlatimi zvezdami odpira, kamor se človek u nesreči tak rad ozira, in od kodar hladna kaplica rajske tolažbe v tužno serce mu kane — tamo tje se nesrečni mladič svojih oči povzdignuti ne upa. Grozna tmina okolj njega, groznija pustoča v njegovoj duši mu je zagernula pogled, kakor nem je obstal in pred sebe v merzlo zemljo zrel. Po dolgem molčanju progovori spet nemirnoj dušoj: „O ti dobri ljudje, oni ne vedo, da so naj večega grešnika, izmet človečanstva pod svojo streho vzeli. Znamenko kèrvavo bratomora Kajna na mojem čelu dobre dušice opazile niso.^ Oh, vboga hišica, ki meni utočišče daješ. Vbogi ljudi, ki strašno pošast, strupenoga gada milovajo! — — Joj, iz neba razdraženega bo zletela strela in raztergala vajno hišico! Kdo sim jaz?-Ni-siin več tajisti; hudobno serce, kdo te je zmènjal s onim milim serči-cem, ki je nekdaj tak veselo igralo v mladih mojih persih. Vse — vse je prošlo —le černe pošasti me spremljajo po širokom svetu!« Tako je tožil strašen glas nemirne vèsti iz njegovih ust. Groza ga po žilah tare, sam ne vé, kam bi se podal, jeli bi se vernil u kolibico nazaj, ali se vergei u dno globokoga prepada, ier končal revno živlenje. — Cuj iz hišice doni mile pesmice glas! Ah sladki glas iz nedolžnoga serca mu
teče v žalostno serce, vnema čute nježne i mile, ogreje derhlečo dušo. Neopisljiva moč ga zavzeme, serce je ginjeno in v očeh — se zasveti solzica, mila družica, ki jo je poslala mlada gospodinka neznanomu ptu-jincu. »O moj Bog« zdihne mladič jihlečim glasom „tudi nesrečnemu je življenje milo i drago! Ja tukaj hočem ostati. Te nedolžne dušice bodo potolažile nebeški sèrd, ki me čaka zavolj grozovitnoga zločinstva, ki sim ga sloril. Molitve nedolžnih sere bodo odvalile stražno težo, ki na mojej vésti leži, ktera mi nikdc pokoja ne da, kamor revež zbežim." To izreče, pograbi sinertonosni nož, ga zažene v čemi prepad, in za-vriskne od straha i groze. Kmalo se spet viniri in s tihim glasom pregovori: »Tu ležiš zdaj morivno orodje, nesrečni nož, v šumečih valovih; o da te nigdar poznal nisiin, kleto orodje!" —
Ptujinec se oberile nazaj proti kolibici. Milko in Marina sta si bila že v skerbi, da se je jima neznani gost zmuznil. Ravno sta htela treske zažgati, da pogledata, kde da je, ko stopi ptujinec skoz vrata. Prijaznim in zaupnim obrazom se njima ponudi za pastirja, obljubi, da hoče pošteno služiti, da bo skerbno pasel črede, serčno divjo zverjad odganjal , njima pomagal, kolkor bo vedel in premogel, za plačilo si pa le to samo ugovori — da živa duša, razun nju, o njemu ničesar ne zazvé. S pomilovanjem sta ga poslušala, in prav rada ga »prijela. Sosebno globoko je segel njegov govor čutljivoj Marini v serce, in rada bi bila poštena duša svojo kerv dala, ko bi zainogla š njoj žalost ptujinca potolažili. Pozno je bilo že v noč, zatorpj rečeta t rud noma goslu, ki je od zdaj planinec postal, naj se poda k počitku, ker ga snažno pripravljena postelj že čaka.	(Konec sledi.)
Slavénam.
K-ije znajete po russki, bildete govoriti: Eto pismó rušsko, no po-grešiteljno pisano. A jesm umišljeno pisal lak, da bi bilo podobneje drugim narečjem. Bi bil takóji jezik v obšče polverdenim, tak bi legče učili se jemtì Cehi, Poljaki i Jugoslavéne, da bi drug drugu raz-umiteljno pisal, i proslje ljudi bisut takija pisanja skoro umeli. Razrod-nim Slavénam jest možno naučiti .sé semu jeziku v neskoliko dneh. Kni-gi, klerije nine sul jasne ednoinu rodu, bisut delale - s jasnejšije vsemu slavénskiinu svelu. No čemu služit govorili o veščah, ki je sut očevidnije kak helij den?
Muži! kije ste učeni i v so-stojanji elo zdelali. Vas želaju vo-splameniti k opredelenju našega ob-ščega jezika. Sje pisanje imejet lu-
Slavenam.
Kdor znale ruski, budete rekli: To pisanje je rusko, pa pomoteno pisano. — Pa jaz sm nalaš tak pisal , da bi bilo podobneje družim narečjem. Bi bil lak jezik v opči-ga poterjen, bi se ga laglej učili Čehi, Poljaki i Jugoslaveni, da bi eden drugimu razuinevno pisali, tudi prosti ljudi bi laka pisanja skorej umeli. Različnim Slavénam se je moguče tega jezika naučiti v nekoliko dneh Bukve, klere su zdaj jasne enimu rodu, bi se delale jasneje vsemu slavenskimu svelu. Pa čemu govoriti o rečeh, ki su očitne, ko beli den ?
Mužje! ki ste učeni i v slane to zdelati. Vas želim uneti za usta-novljenje našega občega jezika. To pisanje je bolj namenjeno občesla-
venšcinu prožili, kot pa da bi sililo tako govoriti i pisati, kakor jaz tukaj pišem. Jaz Slovenec tak jezik najdem pristojen vsem Slavenam. Drugi Slovenci ! Doljni Ilirci ! Čehi ! Poljaki! ugodno dostavite svoje opazke i popravke. Rosi! od Vas je pričakovati, da bi dovolili nektere premene v svojim narečji, kir bi te premene bile večdel li popravki i pomnoženja. Če s tim pisanjem kogar si budi spodbodeni obči jezik ustanoviti, budem svoj namen dosegel; temu nasproti se budem pa zatolil rekuč: Jaz sm storil, kar mene zadene i zdaj sin primoran to terpeti, kar preložiti ne morem. V sile mačka česen je.
šče biti prožinoju obščeslavenščini, nčželi prinuždenjem tak govoriti i pisati, kak ja zdes pišii. Ja Slovenec takovoj jezik naidu pristojnim za vseh Slaven. Drugje Slovenci! Nižnje Ilirci! Čehi! Poljaki! pristavite ugodno svoja zamečanja i popravki. Rossijane ! ot Vas jest čajati, da biste soglasili — s o nekterih premenah v svojim narečji, kogda sii (ili siji) premeni bisut bile (v-mesto bili boljšeju častju les toljko popravki i umnoženija. Jésli pohuž-daju etim pisanjem kogà libo obščij jezik opredeliti, dostignu svoje na-merenje; naprotiv toga büdu utešiti sé govoreščij: Jesm učinul što do mene kasäjet se, i teper prinužden viterpljii, čegii pomogàti ne mogü. Po nužde dolžno jest šlo nibud delati.
Što kasàjet se do abc jest vse ednó ili latinicoju ili kirilicoju pi-šeme. Koj v edin raz s iiškom mnógo i strógo pròsit, tot ne pròsit ničega. Vreme možet biti éto soglasit. Nekteri osebeno ljùbet spò-riti — s ob abc; odtuda naprotiv dragje bojime — s črez vse takih sporov, poneže vidime, žto nijesut hasnoviti. Slavène velemili moj narod! da bi ne bila moja slova glas vpijuščega v pustinje!
Opombe h sostavku „Slavenam."
Russki la je tukaj večdel z £ pisan, da bi tisti ki ga kot. «■ zgo-varjaju tudi po svoje začerkaniga najdli, zgornja pika jih pa opominja, da naj ga, če radi, tudi po ruski ja zgovarjaju. Vse eno bi bilo, če bi, kdor s kirilicoj pišeju na ia piku stavili, na primer kniaz ili kniaž kar nas veliko knez zgovarja. — Sklanjanje imen i prilogov je rusko, li per prilogah ste končnici ojsa ili l«a v rodivnim padeži nameslo ngn na primer dobriga ili dobroga namesto dobrago. Tako sta tudi pri prilogah v srednjim spoli imenovaven i toživen padež innožniga števila s končnicoj IJa ili a; v ženskim spoli IJe ili e namesto na. Vprega gla golov je ruska, li na konce druziga lica v množnira števile je e po češki na primer plseme namesto pisem; to sm premenul za del druzih Slavenov, ki imamo m v perviin lice ediniga števila za končnicu. Tu je tudi glagolj biti pri narečjah na primer eto jest dobro namest ruskiga eto dobro. Za poskušnju sm enkrat postavil napol pretečeni čas (postupah). Pretekli čas sm rabil z glagolom biti n. pr. jesm pisal, i somniteljni ili pogodiven čas bisiui, biste i. t. d.
Poženčan.
Kar tiče abc je vse eno ili z latinicoj, ili s kirilicoj pišemo. Kdor na enkrat preveč i preostro prosi, nič ne prosi. To morebiti čas v edinost spravi. Nekteri se posebno radi za a b c prepirajo , zato se nasproti drugi črez vse tacih prepirov bojimo, kir vidimo da nič ne hasneju. Slaveni, preljubi moj narod! da bi ne bile moje besede glas vpijučega v puščave!
Književni pregled.
Ruske propovedi (predige) ali vseslovanska krestoma-tia, po kterej se more vsak Slavjan ruskega (staroslovenskega) izučili in se tudi s vsimi slovanskimi narečji soznaniti.
Po žeji naših bratov slavjanskih, ogerskih Rusinov, katolikov slavj. obreda in druzih g.g. naročnikov na zbirko mojih slovenskih propovedi pod nadpisom: »Poklady kazatelského rečnictva" sim se namenil, tudi ruske propovedi izdavati.
Te ruske propovedi se izdajo za sedaj samo v ednem svezku. Naročnina znese 1 gld. sr. in terpi do konca junija t. I. Vsakdo se more pri meni pod doli naznanjenim naslovom v frankiranih listih ali pa pri castitih vredništvih različnih časopisov naročili, za kar vse vredništva serčno poprosim *). Omenjen svezek bo obsegel 12 tiskanih pol. Ako se bo dovoljno število naročnikov oglasilo, bom določen broj pol še pomnožiti in nektere izbraniše mesta iz izverstnejših zakono-nravstvenih in književnih slavenskih del uverstili zamogel. Ako si bo 1. sv. dosti naročnikov dobil, bo kmalo tudi 2. in 3. svezek sledil.
Da bi pa te ruske propovedi ne bile samo za slavj. brate, ogerske in gališke Rusine, temuč da bi je tudi drugi Slavjani upotrebovati za-mogli, t. j. da bi je mogli brati, razumiti in se v ruskem jeziku bolj izobraziti, prida se jim kratka ruska slovnica v nemškem in latinskem jeziku s poravnanjem gramatikalnih form, vsi m slavjanskim narečjem lastnih, s gram. formami ruščine. Na koncu knjige bojo zapopadene vse ruske Slovaki bi vsem ali nekterim narečjem nerazumljive, biti vtegnile. Razložene bodo s ilirsko-srbskimi, slovenskimi, slov.-českimi, polskirni, lužičko-srbskiini in kjer je treba tudi s bulgarskimi slovi. Po tein takem bo ta knjiga ne samo hasnovita za pro-povednike, temuč kot popularna vseslavjanska krestomatia tudi za vsakega drugega Slavjana, ki se iz nje berš ruskega narečja izučili in se tudi s drugimi narečji soznaniti zamore. Šesteroverstnih slovnic in slovarjev si bo prihranil. Nadjam se taj, da bo to moje književno pred-vzetje od vsih Slavjanov duhovskega in svetskega slanü obilno podpirano. — Ako me nada ne preveri, se bomo po takih knjigah naj beržej v vzajemnem književnem jeziku zbližali in sjedinili. — Vošiti bi bilo, da bi sedajne dni vsak bolj omikan Slovan zraven ruskega jezika tudi vse druge slov. narečja poznal. K temu mu pa more ta ruska propovedna knjiga po znotrajnem ustroju in popularnem obsegu naj bolje pripomoči.
Komur bi bilo všeč, se more tudi naročiti s 5 gld. sr. na: Poklady kazatelského rečnictva v 4 svezkih. Cena pervega že izdanega iz 4 sv. obstoječega tečaja znese 4 gld. sr.
Dalej pridejo pod mojim vodstvom na svitlo tudi knjige, ki so že v 16. listu Bčele naznanjene bile. Na s ve le knjige se more do konca junija t. 1. naročiti.
Iz serca rado bode 7.a Slovence tudi vrednistvo Bčele naročivne denarje na vsi: od g. Lir. A. RadlinsLy-ga izdavanc knjige prejemalo in na svoj kraj odpravljalo.	A. J,
Prosim vsa častila vredništva slov. »oviri, da bi to naznanilo mojega za slov. literaturo toliko važnega dela tudi v svoj list uverstiti blagovolile.
V Budimu 20. aprila 1852	Dr. Andrej Radlinsky,
(Ofen, Fortunatgasse 137.)	duhovnik nadškofijstva ostrigon-
skega in vrednik zemskega slovenskega zakonika.
*	Kakor smo že oznanili, bode g. Vlad. Vežič pod naslovom: „Venec romanskoga zabav noga knjižestva« več leposlovnih del izdal. Ker se je vendar doslej premalo naročnikov oglasilo in ker se je pri takem podvzetju mnogokrat velike zgube bati, se pozivajo še enkrat vsi domorodci s obilnimi naročili g. izdatelja podpirati. Naročnina na pervi svezek, ki bo prestavljeni veseli igri: Gospodične od Saint Cyra in časa vode obsegel, znese samo 1 gld. sr. in terpi do konca maja 1.1.
*	Slavni ilirski pisatelj v Rèki, g. Dr. J. Mat. Sporer ima že tri igre dogotvoljene v rokopisu. Naslov jim je: Car Mu rat II, potem Upirina in Edipos. Cara Murata je mende ravno artističnemu odboru v Zagreb poslal.
*	Vesna naznani, da misli Budišinski knjigokupec enkrat toli obljubljene: „Slavische Jahrbücher« spet izdavali začeti.
Zmes.
* «Južna Pčela prinese o frančiškanu Fr. Jukiču Banjalučaninu sledeče: »Jukič se najde še na živlenju in scer v turškej bolnišnici v Travniku. S veliko radostjo pozdravimo to imenitno vest. Kolikor je nam znano, je Jukič najizobraženiši in za povzdigo duhovnega blaga svojih krajanov naj marljiviši mož cele Bosne. Bez odmora se je trudil za vse, kar se je naroda tikalo. Kakor duhoven je napravil šolo in bosenske otroke učil; kakor duhovnik zapadne cerkve je boljše poznal naše pismo (serbsko) kakor marsikteri naših duhovnov.«
*	Od dneva do dneva se množi število prejemnikov delnic (akcij) na narodno igralisce v Zagrebu. Polovica glavnice je že skorej skuplje-na. Dosedaj je podpisanih za delnice 37, 887 gld. 11 kr. in za lože 5000 gld. sr. Kaj se ne more s združeno močjo?! —
*	V Turinu na Laškem izhaja časopis v francoskem jeziku, kterega slavni ruski spisatelj Golov in vredjuje.
Slovenski pregovori.
(Ii slov, cvetja,)
V pregovorih leži zaklad modrosti priprostega moža.—Kamor pregovor zadene, ne zgreši za en vlas. — Kdor se na plujo pomoč zanaša, v situ vodo prenaša. — Ako že pri kraju ne vidiš dna, ne bredi čez vodo.—Zapeljivost je skrilej jami podobna. — Pijanec ima tri lastnosti, je moder, močen in bogat. — Človeka spomlad pride le enkrat.—Veselje in žalost si roko podajala. — Nov gospod, nova pravica. — Stare vrane ne poberajo červov blizo brane. — Za staro vero, stare ljudi in star denar, naj ti bo vselej mar.—Več je vredna domača gruda, ko na ptujem zlata ruda. — V kupi se jih je več vtopilo, ko v morju potonilo. — Sreča človeka le sreča, vjeti se ne da.
Odgovorni izilatel in tiskar: P er d. žl. Kleinuiajr v Celovcu,