124
marijan tonkovič: pesmi
IZ UJETE SEDANJOSTI
Sam v sebi prosim za Abrahamovo brado,
pričakujem Človeka v izkopanini časov,
gospodje v črnih frakih so zopet pričeli strašiti
po našem mestu,
Noe pravi, da jih je že videl.
Sedel je na robu svoje barke
in se igral z golobi,
golobi so odhajali,
golobi so prihajali,
golobi so vzletali,
golobi so se igrali na njegovih pljučih
neko jutro,
ko je težko dihal v svetlem in milostnem času.
Potem sedim ob stopnicah,
ki vodijo nekam navzgor.
Opazujem četrto stopnico
in golobe na njej.
Gospodje v črnih frakih,
gospodje z dragulji v ustih,
gospodje z avtomobili v možganih,
gospodje z lažjo v požiralniku,
sprehajajo se od dolgega časa,
ne vedo več,
k je.so stopnice,
ki vodijo nekom navzgor,
ne vedo,
da sedim na četrti stopnici in jih prezirljivo
z odpuščanjem opazujem,
gospodje z meči v srcu.
125
Dve
Potem, o potem pojdite somi naprej,
srečali boste jokajoče žene iz Rome,
vsak dan je kakor nož v ustih,
vsak dan je kakor pokol nedolžnih otročičev,
vsak dan je kakor vdolbina brez očesa,
pregnanstvo se cedi iz njih
kakor mleko in med v obljubljeni deželi.
Potem, o potem pojdite sami naprej,
srečali boste Križanega na mojih ramah,
srečali boste Judežev poljub na streliščih,
srečali boste Lorca,
ki zaman išče svojo ljubezen v podobi sanj,
srečali boste generale s prestreljenimi grli:
vpili bodo na vas,
kamenju boste morali reči kruh,
in pelin boste imenovali življenje,
pelin v diamantih vam bodo polagali v usta,
vse okrog bo rdeče od krvi,
tolažili boste žene na deveti postaji
k riževega pota,
ne bo vam pomagalo vse ječanje stoletij,
ne bo vam v pomoč angel z mečem,
ne bo vam v pomoč medolja molka.
Potem, o potem pojdite sami naprej.
126
Tri
Ali ste slišali škrjance no mojih ustih,
ali ste slišali, ki ljubite prostranstva
črnih noči,
ali ste videli sebe v ogledalu:
spužvast je vaš obraz
in pesek raste no njem,
mrtvi pesek zjutraj,
mrtvi pesek opoldne,
mrtvi pesek zvečer,
mrtvi pesek na zahajajočem Jupitru.
Ali ste slišali škrjance na mojih ustih, vedno znova jih krmim z notranjim jutrom, z jutranjim svitom jih napajam, al! ste jih slišali, škrjonci na mojih ustih.
Ali ste slišali škrjance na mojih ustih.
Noe mi jih je podaril,
potem je razdrl svojo borko,
razšlo sva se,
vsa plašna in nebogljena sva ostalo.
Se dobro,
da mi je podaril škrjance no mojih ustih.
127
Štiri
Včeraj me je povabil Petrarca no večerjo.
To ni bila poslednja večerja.
Jedli smo njegove pesmi
in se nasitili.
Potem so nekateri odšli,
ker jim je bilo dolgčas,
videl sem jih,
kako so naskrivaj odhajali,
Petrarca je pisal svoje sonete
in jih ni videl,
kako so odhajali z kolesjem in aparati na čelu-
dvajset tisoč zaznamovanih,
odhajali so z mrtvim golobom v ustih, dvajset tisoč zaznamovanih,
odhajali so s posušenim cvetjem med nogami,
dvajset tisoč zaznamovanih,
dvajset tisoč zaznamovanih,
in še več jih je odhajalo,
z nož! v požiralnikih so sedali za volane,
cela poplavo nožev,
dvajset tisoč zaznamovanih.
Umolknil sem in poslušal do konca.
Žalostno sem ga pogledal na srce,
oči je imel obrnjene v zrak,
kjer so brneli ovioni,
no cestah so drdroli avtomobili,
nastal je hrup,
kakršnega še nisem videl.
Potem me je poslal na trge in vasi, na ulice in ceste, v mesto in velemesta.