Stenografiern zapisnik petnajste seje deželnega zbora kranjskega v Ljubljani dne 2 0. oktobra 1. 18 8 3. Nazoči: P r v o s e d n i k: Deželni glavar Gustav grof Thurn-Valsassina in deželnega glavarja na-namestnik Peter Grasselli. — Vladina zastopnika: Deželni predsednik Andrej baron Winkler in vladni svetovalec Janez Hozhevar. — Vsi članovi razun: Knezoškof dr. Janez Zlatoust Pogačar, Ljudevit grof Blagay-Ursini, Josip Braune, Viljem Pfeifer in dr. Robert Schrey pl. Redl werth. Dnevni red.: 1. Branje zapisnika 14. seje deželnega zbora dne 19. oktobra 1883. 2. Naznanila zborničnega predsedstva. 3. Poročilo finančnega odseka o računskem sklepu zaklada učiteljskih penzij za 1. 1882. (Priloga .) 4. Poročilo finančnega odseka o proračunu zaklada učiteljskih penzij za 1. 1884. (Priloga 47.) 5. Ustno poročilo finančnega odseka o zadevah novega muzeja „Rudolfinum“. (Priloga 36.) 6. Poročilo finančnega odseka o računskem sklepu normalno-šolskega zaklada za 1. 1882. (Priloga 48.) 7. Poročilo finančnega odseka o proračunu normalno-šolskega zaklada za 1. 1884. (Priloga 49.) 8. Poročilo finančnega odseka o proračunu deželnega zaklada za 1. 1884. (Priloga 46.) 9. Ustno poročilo finančnega odseka k §. 8., marg. št. 1—29. in 4L—44. letnega poročila. 10. Ustno poročilo upravnega odseka o natisnjenem načrtu postave glede naprave mitnic na cestnih progah Babno-polje, Bloškapolica, Rakek (Priloga 50.) in o dotičnih prošnjah. 11- Ustno poročilo upravnega odseka glede vzdrževanja ceste od Grosupljega na Krko. (Priloga 38.) UmMWr KW der fünfzehnten Sihung ibs brainifdien lanibages zu Jtaifradjjf ctro 20. Oktober? 1888. Anwesende: Vorsitzender: Landeshauptmann Gustav Graf Thurn-Valsassina und Landeshauptmann-Stellvertreter Peter Grasselli. — Vertreter der f. f. Regierung: Landespräsident Andreas Freiherr von Winkler und der Regierungsrath Johann Hozhevar. — Sämmtliche Mitglieder mit Ausnahme von: Fürstbischof Dr. Johann Chrysostomus Pogačar, Ludwig Graf Blagay-Ursini, Josef Braune, Wilhelm Pfeifer und Dr. Robert Schrey Edler von Redlwerth. Tagesordnung: 1. Lesung des Protokolls der 14. Landtagssitzung vom 19. Oktober 1883. 2. Mittheilungen des Landtagspräsidiums. 3. Bericht des Finanzausschusses über den Rechnungsabschluss des Lehrerpensionsfondes pro 1882. (Beilage .) 4. Bericht des Finanzausschusses über den Voranschlag des Lehrerpensionsfondes pro 1884. (Beilage 47.) 5. Mündlicher Bericht des Finanzausschusses in Betreff des neuen Museums „Rudolfinum". (Beilage 36.) 6. Bericht des Finanzausschusses über den Rechnungsabschluss des Normalschulfondes pro 1882. (Beilage 48.) 7. Bericht des Finanzausschusses über den Voranschlag des Normalschulfondes Pro 1884. (Beilage 49.) 8. Bericht des Finanzausschusses über den Voranschlag des Landesfondes pro 1884. (Beilage 46.) 9. Mündlicher Bericht des Finanzausschuffes zu §. 8., Marg Nr. 1—29 und 41—44 des Rechenschaftsberichtes. 10. Mündlicher Bericht des Verwaltungsausschuffes über den gedruckten Gesetzentwurf betreffend die Errichtung von Mauthen an den Straßenstrecken Babenfeld, Bloškapoliza, Rakek (Beilage 50) und über die einschlägigen Petitionen. 11. Mündlicher Bericht des Verwaltungsausschlusses in Betreff der Erhaltung der Großlup-Obergurker Straße. (Beil. 38.) 33 12. Ustno poročilo upravnega odseka o prikladah za cestne namene. (Priloga 40.) 13. Ustno poročilo upravnega odseka o §. 3. letnega poročila. 14. Poročilo dotičnega odseka o popravi statuta mesta Ljubljanskega (Priloga 42. in 42/a) in o dotični prošnji nekaterih duhovnikov v Ljubljani. 15. Ustno poročilo upravnega odseka o predlogu gosp. poslanca Šukljeja glede ustanovitve poljedelske oziroma vinorejske šole na Dolenjskem in o dotični prošnji kmetijske podružnice Novomeške. 16. Ustna poročilo finančnega odseka o peticijah: a) učitelja Josipa Stupar-ja za povekšanje pokojnine; b) učitelja Matija Ranta za drugo starostno doklado; c) Johane Föderl za podporo; d) ribiškega društva za podporo; e) Filomene Widm ar za pokojnino; f) Marjete Pintar za odpis blazničnih stroškov po njenem bratu Andreju Pintarju. 17. Ustna poročila upravnega odseka o peticijah: a) občine Besnica in Hrastje za uvrstenje Pesniške občinske ceste med okrajne ceste; b) občin Stari trg, Čeplje in dr. zarad naprave cestne zveze z Kočevsko-Črnomeljsko cesto. Obseg: Glej dnevni red, razun točke 12, 13, 14, 15, 16 c in /, 17 a in b. 12. Mündlicher Bericht des Verwaltungsausschuffes wegen Bewilligung von Umlagen für Straßenzwecke. (Beilage 40.) 13. Mündlicher Bericht des Verwaltungsausschuffes über den §. 3 des Rechenschaftsberichtes. 14. Bericht des betreffenden Allsschuffes über die Änderung des Statutes der Stadt Laibach (Beilage 42 und 42/a) und über die einschlägige Petition einiger Geistlichen in Laibach. 15. Mündlicher Bericht des Verwaltungsausschusses über den Antrag des Abgeordneten Herrn Suklje wegen Errichtung einer Ackerbau- beziehungsweise Weinbauschule in Unterkram und über die betreffende Petition der landwirthschaftlichen Filiale in Rudolfswerth. 16. Mündliche Berichte des Finanzausschusses über Petitionen: a) des Lehrers Josef Stupar um Erhöhung der Pension; b) des Lehrers Mathias Rant um die zweite Dienstalterszulage; c) der Johanna Föderl um Unterstützung; d) des Fischerei-Vereines um Unterstützung; e) der Filomena Widmar um Pension; f) der Margaretha Pintar um Abschreibung der Jrrenhaus-verpflegskosten nach ihrem Bruder Andreas Pintar. 17. Mündliche Berichte des Finanzausschusses über Petitionen: a) der Gemeinden Veßnitz und Hrastje um Einreihung des Feßnitzer Gemeindeweges unter die Bezirksstraßen; b) der Gemeinden Altenmarkt, Tscheplach und anderer wegen Herstellung eines Verkehrsanschlusses an die Eottschee-Tschernembler Bezirksstraße. Inhalt: Siehe Tagesordnung mit Ausnahme der Punkte: 12, 13, 14, 15, 16 c und f, 17 a und b. Seja se prične ob 9. uri dopolnilne. Drginn der Sitzung um 9 Uhr vormittags. Deželni glavar: Potrdim, da je slavni zbor sklepčen in pričnem sejo. Ich bitte das hohe Haus zu entschuldigen, dass das Protokoll der gestrigen Sitzung nicht zur Verlesung gelangt, indem dasselbe wegen Kürze der Zeit nicht fertig werden konte. Wir übergehen zur Tagesordnung 3. Poročilo finančnega odseka o računskem sklepu zaklada učiteljskih penzjj za 1. 1882. (Priloga .) 3. Bericht des Finanzausschusses über den Rechnungsabschluß des Lehrerpensions-fondes pro 1882. (Beilage .) Deželni glavar: Ta točka je prišla napačno na dnevni red in pride na njeno mesto št. 6. današnjega dnevnega reda, to je: __________ 6. Poročilo finančnega odseka o računskem sklepu normalno - šolskega zaklada za 1. 1882. (Priloga 48.) 6. Bericht des Finanzausschusses über den Rechnungsabschluß des Norrnalschulfondes pro 18Š2. (Beilage 48.) Poročevalec dr. Poklukar : Poročilo o računskem sklepu zaklada učiteljskih penzij je prišlo po pomoti na dnevni red, ker te račune odobravati spada v področje deželnega šolskega sveta. Poročati imam tedaj o poročilu finančnega odseka o računskem sklepu normalno - šolskega zaklada za leto 1882. — priloga 48. (bere — liest): Slavni deželni zbor! Finančni odsek je njemu dne 17. septembra t. 1. izročeni računski sklep normalno - šolskega zaklada za leto 1882. natančno pregledal in se prepričal, da je v popolnem redu sestavljen. Finančni odsek nasvetuje tedaj: Slavni deželni zbor naj računski sklep normalno-šolskega zaklada za leto 1882. odobri, in sicer: v dohodkih z......................215.161 gl. 70 kr. v zastankih z..................... 28.234 „ 63 „ v stroških z..................... 212.276 „ 16Va „ v konečnem ostanku gotovine z 2.885 „ 53 % „ v zastanki z........................4.101 „ 26 kr. v skupnem premoženju z . . . 122.720 „ 16 % „ in v konečnem čistem premoženju z 118.618 „ 90% „ Kar zastanke od 1. 1874. in 1875. z 11.835 gl. 42% kr. zadeva, je deželni odbor v smislu §. 2. deželne postave dne 10. aprila 1881. pustil iztirjati od dotičnih šolskih občin in vasi po c. kr. davkarijah z odstotki na priklade. Zastanki slučajnih dohodkov z 1288 gl. 06 kr. zadevajo posojila, katera je dovolil deželni odbor šolskim občinam, in sicer: občini Postojna 500 gld., Trata 500 gld. in Kostanjevica 200 gld.; znesek 88 gld. 06 kr. zadeva prevžitek letnih plač učiteljev. (Obvelja brez razgovora — Wird ohne Debatte angenommen.) 9. Ustno poročilo finančnega odseka k §. 8., marg. št. 1—29. in 41—44. letnega poročila. 9. Mündlicher Bericht des Finanzausschusses zu §. 8., Marg. Nr. 1—29 und 41—44 des Rechenschaftsberichtes. Poročevalec dr. Poklukar: čast imam poročati o §. 8. letnega poročila, marg. št. 1—29. in 41—44. Dotične prve marg. številke zadevajo učiteljske oziroma šolske zaklade, nagrade iu subvencije, posojila, sistemiziranje in razširjenje šol. Navedeni so zastanki, največ jih je v okraji Kočevskem. Za poduk v veroznanstvu v Šentvidu in v Velikem Gabru se je nagrada dovolila, ravno tako za poduk v ženskih ročnih delih; nadalje so se podpore dovolile za napravo novih šol in za razširjanje šol, kar sega do marg. št. 29. — Marg. št. 41. do 44. zadevajo podpore, povračila in posojila za šolske stavbe. Za vse te točke predlaga finančni odsek, da se vzamejo na znanje. (Obvelja brez razgovora — Wird ohne Debatte angenommen.) 16. Ustno poročilo finančnega odseka o peticiji: e) Filomene Widmar za pokojnino. 16. Mündlicher Bericht des Finanzausschußes über die Petition: e) der Momena Widmar nnt Pension. Poročevalec dr. Vošiijak: Učiteljeva vdova Filomena Widmar vložila je prošnjo za miloščino deželnemu šolskemu svetu. Njeni pokojni mož Vincencij Widmar je bil 28. avgusta 1878. 1. nastavljen za učitelja na Krškem, in že prihodnje leto 26. novembra 1879 je umrl. Tedaj je samo eno leto služil. Zapustil je dva otroka, enega fantiča s 3 leti in druzega s 13 leti. Iz penzijskega fonda ni ta vdova mogla nič dobiti, ker je njeni mož le eno leto služil. Obrnila se je do presvitlega cesarja s prošnjo, da bi se jej kaka miloščina dala. Iz kabi-netske pisarne prišla je prošnja na deželni šolski svet, kteri jo je izročil deželnemu zbora z nasvetom, naj bi se dovolila kaka miloščina. Povedano je v prošnji, da je prosilka slaba in bolehna, da je vsled osepnic na vidu poškodovana tako, da ne more lahko ženskih ročnih del opravljati. Mestni magistrat Ljubljanski potrjuje, da ona nima nikakoršnega premoženja, niti postranskega dohodka. Dobiva sicer podporo 6 gld. na mesec iz meščanskega fonda, pa njeni položaj je jako žalosten, zato misli finančni odsek, da bi se jej vendar kaka miloščina privolila, ne toliko, kolikor ona prosi, namreč za svojo osebo 60 gld. in za vsakega otroka po 20 gld. na leto, ampak finančni odsek predlaga (bere — liest): „Slavni deželni zbor naj sklene: Učiteljski vdovi Filomeni Widmarjevi se dovoli miloščina letnih 60 gld. iz učiteljskega pokojninskega zaklada za leta 1884., 1885. in 1886.“ (Obvelja brez razgovora — Wird ohne Debatte angenommen.)___________________ 4. Poročilo finančnega odseka o proračunu zaklada učiteljskih penzij za 1. 1884. (Priloga 47.) 4. Poročevalec dr. Poklukar: (Bere prilogo 47. — Liest die Beilage 47): Slavni deželni zbor! Finančni odsek pretresaval je proračun zaklada učiteljskih penzij za 1. 1884. in sklenil sledeče predloge: d) Potrebščina. 1. Penzije za učitelje kažejo vsled sprememb nastalih v najnovejšem času, namreč po odpadlih pokojninah umrlih učiteljev in pa po prirastku na novo upokojenih............................. 12.070 gld. Razun tega dovolila se je učiteljici Julijani Diirfeld pokojnina ....................... 100 gld. pomočnemu učitelju Matiju Hiti-ju pa.................. 60 „ 160 „ skupaj tedaj . . . 12.230 gld. 2. Potrebščina za učiteljske vdove povikšala se je za 40 gld. tedaj na................. 3.240 „ 3. Enako tudi rejni doneski za 20 gld. na.................. 720 „ 4. Miloščine potrdile so se nespremenjene................... 880 „ 5. Odprave potrdile so se nespremenjene...................... 300 „ 6. Posmrtne kvaternine potrdile so se nespremenjene .... 200 „ 7. Uradne potrebščine potrdile so se nespremenjene . . . ■ ■ 50 „ Vse potrebščine skupaj . . . 17.620 gld. Bericht des Finanzausschusses über den Voranschlag des LeHrerpensionsfondes pro 1884. (Beilage 47.) b) Zaklada potrdila se je v nespremenjeni svoti............................... 7.476 gld. tako, da se kaže primanjkava .... 10.144 gld. katera se ima pokriti iz deželnega zaklada. Finančni odsek tedaj predlaga: Slavni deželni zbor naj sklene: Proračun zaklada učiteljskih penzij za 1. 1884. s potrebščino............................ 17.620 gld. s zaklado............................ 7.476 „ in s prhnanjkavo.....................10.144 gld. katera se ima pokriti iz deželnega zaklada, se odobri. Tukaj prosim, da se v potrebščini pri 4. točki „miloščine“ svota 880 gld. spremeni v 940 gld. vsled ravno poprej dovoljene podpore učiteljski vdovi Widmarjevi v znesku 60 gld. Skupna svota potrebščin bo toraj zdaj 17.680 gld., ker je 60 gld. prirarstlo. Tudi primanjkava bo za 60 gld. večja; namesto 10.144 gld. bo zdaj 10.204 gld., ravno tako zopet na koncu mora ostati svota 10.204 gld. Finančni odsek toraj predlaga (bere — liest): Slavni deželni zbor naj sklene: Proračun zaklada učiteljskih penzij za 1. 1884. s potrebščino............................ 17.680 gld. s zaklado............................ 7.476 „ in s primanjkavo.................... 10.204 gld. katera se ima pokriti iz deželnega zaklada, se odobri. (Obvelja brez razgovora — Wird ohne Debatte angenommen.) 5. Ustno poročilo finančnega odseka o zadevah novega muzeja „Ru-dolfinum“. (Priloga 36.) 5. Mündlicher Bericht des Finanzausschusses in Betreff des neuen Museums „Ru-dolfinum". (Beilage 36.) Berichterstatter Aeschmann: Hoher Landtag! Der Bericht des Landesausschusses, Beilage Nr. 36, betreffend den Bau des Rudolfinums und die bezüglich der von der Stadtgemeinde Laibach erhobenen Ansprüche auf Mitbenützung des Lycealgebäudes vom Landesausschusse versuchte Austragung dieser Angelegenheit befindet sich schon seit längerer Zeit in den Händen der verehrten Herren Abgeordneten. Der Bericht selbst bezieht sich wesentlich auf drei Punkte: 1. auf die getroffenen Einleitungen bezüglich des Baues des Museums, 2. auf den für das nächste Jahr zu beschaffenden Baufond, und 3. auf die gütliche Beilegung der mit der Stadtgemeinde obwaltenden Differenzen. Was nun die getroffenen Baueinleitungen und den bisherigen Baufvrtschritt betrifft, so glaube ich mich darüber nicht weitläufig in das Nähere einlassen zu sollen. Der Bau ist, wie gesagt, auf drei Baujahre in Aussicht genommen, so dass schon im Jahre 1885 das Museum in die neuen Räume wird übersiedeln können. Der summarische Ausweis über die Kosten ist ebenfalls in der betreffenden Vorlage geliefert und es wird schon im Jahre 1884 nothwendig sein, aus dem Landesfonde einen Betrag zur Verfügung zu haben, jedoch erst in der 2. Hälfte des Baujahres, im beiläufigen Ausmaße von 24.000 fl. — Es hat der hohe Landtag diesfalls im Jahre 1881 beschlossen, dass 30.000 fl. als Maximum des Landesfondsbeitrages flüssig zu machen sein werden, u. zw. soll zu diesem Zweck ein Darlehen aufgenommen, oder es sollen Landesfondsobligationen verkauft werden. Diesfalls hat der Finanzausschuss gemeint, dass die benöthigten 24.000 fl. mittelst Verpfändung von Obligationen zu beschaffen wären, daher es nothwendig sein wird, im Landesfonde durch Einstellung der zu entrichtenden 5'/2 % Interessen für die aufzunehmende Schuld Fürsorge zu treffen. Diese Schuld wird erst im 2. Semester aufzunehmen sein, indem die Baukosten des 1. Semesters 1884 durch Realisirung des Museal-sondes, durch einen Beitrag der Stadtgemeinde im Betrage von 5000 fl. und durch die anznhoffende 1. Rate des Kaufpreises, den das Ärar für das Lycealgebäude zahlen wird, pr. 10.000 fl. gedeckt sein werden. Die weiters noch benöthigten 24.000 fl. werden ratenweise I zur Auszahlung gelangen, daher der Finanzausschuss geglaubt hat, dem diesfälligen Erfordernisse durch Einstellung nur beiläufig 500 fl. im Landesfonde als Bedarf an Interessen der aufzunehmenden Schuld genügend nachzukommen. Diese Mehrausgabe wäre nicht nothwendig gewesen, wenn nicht die völlig ungerechtfertigten Ansprüche der Stadtgemeinde auf Mitbenutzung des Lycealgebäudes erhoben worden wären. Hätte die Stadtgemeinde gleich ursprünglich die vom Unterrichtsminister gewünschte Erklärung abgegeben, dass sie gegen den Übergang des Lycealgebäudes in das Eigenthum der Uuterrichtsverwaltuug keine Einwendung zu erheben habe, so wäre schon im vorigen Jahre vom Unterrichtsmiuister der Betrag von 24.000 fl. in das Staatsbudget und heuer die 2. gleiche Rate eingestellt worden. Sicherlich wäre die Stadtgemcinde dabei nicht schlechter gefahren als jetzt, indem ihr vom neuen Eigenthümer gewiß gegönnt worden wäre, im Lycealgebäude noch so lange Zeit die 1. städtische Volksschule zu belassen, bis sie andere entsprechende Localitüten für deren Unterbringung gefunden oder neu hergestellt haben würde, was ohnehin bald geschehen müßte, da ihr eine den Sanitätsanforderungen genügende Unterbringung der Volksschule schon zu wieder-holtenmalen vom Landesschulrathe anbefohlen worden ist. Es hat sich nun der Landesausschuss infolge der ihm im vorigen Jahre zu Theil gewordenen Weisung des hohen Landtages an die Stadtgemeinde mit der Erklärung gewendet, dass alle von ihr erhobenen Ansprüche auf das Recht einer Mitbenutzung des Lycealgebäudes ganz unstichhältig sind, dass man jedoch behufs gütlicher Beilegung dieser Angelegenheit geneigt wäre, auf Entschädigungs-Ansprüche, welche billig sind, allenfalls einzugehen. Hierauf hat die Stadtgemeinde beschlossen, dass sie das Lycealgebäude kaufen wolle; allein es sind diesfalls keine weiteren Andeutungen an den Landesausschuss gelangt. Andererseits war vorauszusehen, dass ein derartiger Beschluss kaum durchführbar sein wird, indem das Gymnasium selbst in größter Bedrängnis bezüglich seiner Localitüten sich befindet und auch bei der Lycealbibliothek mit ihren kostbaren Bücherschätzen dies der Fall ist. Der Landesausschuss hat sich nun direct an die Unterrichtsverwaltung mit der Bitte gewendet, ob dieselbe nicht geneigt wäre, sich statt der abverlangten Erklärung der Stadtgemeinde mit der.Gewährleistung des Landesausschusses für das volle und unbeschränkte Eigenthum des Lyceal- und Hauptwachegebäudes zufrieden stellen wolle. Der Herr Unterrichtsminister war so freundlich, auf diesen Vorschlag einzugehen, jedoch müßten nach seiner Meinung früher die Schwierigkeiten gegenüber der Stadtgemeinde ausgetragen werden, namentlich bis zur welcher Zeit die in dem bezüglichen Gebäude von der städtischen Volksschule innegehabten Localitüten geräumt sein werden. Auf eine weitere diesbezügliche Anfrage des Landesausschusses hat die Stadtgemeinde gemeint, einen Entschädigungs-Anspruch von 12.000 fl. stellen zu sollen. Der Landesausschuss konnte sich damit nicht einverstanden erklären, er hat dem Stadtmagistrate nochmals bedeutet, dass die Stadtgemeinde durchaus kein Recht habe an der Kaufsnmme des Lycealgebäudes zu participiren, dass man jedoch im Sinne des Landtagsbeschlusses vom Jahre 1882 nicht abgeneigt wäre, der Stadtgemeinde einen Unterstützungsbeitrag aus dem Landesfonde für die bessere Unterbringung ihrer Volksschule in Aussicht zu stellen, jedoch müßte dieselbe das Lycealgebäude längstens bis Ende des Schuljahres 1885/6 geräumt haben. Auf das hien ist die Stadtgemeinde in ihren Ansprüchen etwas herabgegangen, sie erklärte, sich diesfalls mit 8000 fl. zufrieden zu stellen. Der Landesansschuss sowie auch der Finanzausschuss meinten jedoch, dass auch diese Summe von 8000 fl. durchaus in keinen richtigen Verhältnisse zu jenem Abfindungsbeträge steht, den im Vorjahre der hohe Landtag bei der diesbezüglichen Beschlussfassung int Auge gehebt hat. Behufs Ausmittlung des der Stadt Laibach zu gewährenden Abfindungsbetrages war der Umstand in Betracht zu ziehen, dass an die Stadtgemeinde die schönen ebenerdigen Schulrüume im Redoutengebäude um den Miethzins jährlicher 600 fl. vermiethet sind, welche dem Theaterfonde zufließen; die Räume im Lycealgebäude, welche die Knabenschule inne hat, sind gewiß um die Hälfte weniger werth, und es könnte für dieselben höchstens ein Miethzins jährlicher 300 fl. beansprucht werden. Diesem Miethzinse entspricht ein Entschädigungswerth von 6000 fl., der dem Landesausschusse als beiläufiger Maßstab der der Stadtgemeinde zu leistenden Abfindung vorgeschwebt ist; außerdem bliebe sie bis 1885/6 im unentgeltlichen Genusse der bisherigen Schulzimmer im Lycealgebäude und hätte nur für jene des Hauptwachegebäudes den bisherigen Miethzins von jährlichen 100 fl. zu entrichten. Allerdings würde dermalen der Stadtgemeinde sehr schwer fallen, ihre Schulen mtö er to artig unterzubringen, daher ihr für jetzt die Benützung des Lycealgebäudes mehr werth ist, alZ der veranschlagte Miethzins von 300 fl. beträgt. Allein man muss hierbei erwägen, dass die erwähnten Schullocalitäten sanitätswidrig sind, dass der Gemeinde von der Landesschulbehörde schon wiederholt bedeutet wurde, sie müsse für entsprechendere Räume Sorge tragen, dies liegt auch im Interesse der ganzen städtischen Bevölkerung, und eben infolge dieses Drängens auf die Stadtvertretung ist doch endlich Aussicht vorhanden, dass in Ausführung des Beschlusses des Landtages wegen Verkaufes des Lycealgebüudes die Stadt Laibach sich zu dem dringend nothwendigen Baue einer neuen Volksschule entschließen wird. In dieser Beziehung ist die Stadtgemeinde viel günstiger als die Landgemeinden, welche mit großen Kosten neue Schulhäuser ausführten, indem sie nur mit einer 10% Schulumlage belastet ist, während die Landgemeinden eine 18% Schulumlage leisten müssen. Der Finanzausschuss anerkannte jedoch, dass für den Bau eines neuen städtischen Volksschulgebäudes doch auch ein Betrag aus Landesmitteln zu votiren wäre, indem die städtischen Schulen doch auch von der Landbevölkerung stark in Anspruch genommen werden. Mit Rücksicht auf das hier Vorgebrachte pflichtete der Finanzausschuss dem Antrage des Laudesausschusses bei, dass der Stadtgemeinde Laibach ein peremtorischer Termin für die Räumung des Lycealgebäudes gesetzt und die unentgeltliche Benützung der bisherigen Schullocalitäten daselbst nur bis zum Ende des Schuljahres 1885/6 zugestanden werde, ferner dass die Zahlung der zugestandenen 6000 fl. erst nach Räumung des Lycealgebäudes erfolge. Schließlich erlaube ich mir noch die Herren Abgeordneten darauf aufmerksam zu machen, dass die Pläne des neuen Museumsbaues im Nebenzimmer zur Einsicht aufliegen. Ich empfehle die Anträge des Finanzausschusses zur Annahme. Sie lauten: „Der hohe Landtag wolle beschlißen: 1. Die vom Landesausschusse nach dem Vorlageberichte vom 1. Oktober 1883, Beilage 36, getroffenen Einleitungen zum Baue des Landesmuseums „Rudolfi-mmt" werden zur genehmigenden Kenntniss genommen. 2. Behufs Beschaffung des für die Fortsetzung des Museumsbaues im 2. Baujahre 1884 noch erforderlichen Baufondes von 24.000 fl. wird der Landesausschuss auf Grund des mit Allerh. Entschließung vom 23. Mai 1883 sauctionirten Landtagsbeschlusses vom 19. October 1881, womit für das Rudolfinum ein un-überschreitbarer mittelst Verpfändung oder Veräußerung von Obligationen zu beschaffender Landesfondsbeitrag von 30.000 fl. votirt worden ist, ermächtiget, ein Darlehen von 24.000 fl. mittelst Verpfändung von Obliga-gationeu aufzunehmen, zu welchem Zweck mit Rücksicht darauf, dass dieser Betrag erst in der 2. Jahreshälfte zur ratenweisen Zahlung der Verdienstgebühren der Bauersteher benöthiget werden dürfte, der hiefür erforderliche Jnteressenbetrag von 500 fl. in das Landesfondspräliminare von 1884 unter der Rubrik: „Öffentliche Bauten" eingestellt wird. 3. Behufs gütlicher Beilegung der von der Stadtgemeinde Laibach in ungerechtfertigter Weise erhobenen Ansprüche auf unentgeltliche Mitbenützung des Lyceal- gebäudes wird der Laudesausschuss beauftragt, der Stadtvertretung 6000 fl. als Landesbeitrag für den Neubau einer städtischen Volksschule zur Unterbringung der dermalen auf beliebigen Widerruf im Lycealgebäude befindlichen ersten städtischen Volksschule unter Offen« lassung eines achttägigen Termines vom Tage der Intimation dieses Beschusses zur diesfälligen Annahme mit der Bedingung anzubieten, dass die vom hohen Unterrichtsministerium gewünschte zustimmende Erklärung der Stadtgemeinde zum Übergange des Lyceal- und Hauptwachegebäudes in das volle und unbeschränkte Eigenthum des Staates, beziehungsweise der Uuterrichtsver-waltung abgegeben; ferner, dass die weiter unentgeltliche Benützung der ebenerdigen Localitäten im Lycealgebäude durch die I. städtische Volksschule längstens nur noch bis Ende des Schuljahres 1885/6 gestattet wird, bis wohin die Räumung der an die Unterrichtsverwaltung abzutretenden Localitäten zu geschehen hat, wornach erst die Auszahlung des obigen für den Neubau einer Volksschule zugesicherten Beitrages erfolgen kann. Sollte auf dieses Anbot nicht vorbehaltlos eingegangen werden, so ist dasselbe als nichtgemacht anzusehen und unter sofortiger Kündigung der von der I. städtischen Volksschule im Lycealgebäude innegehabten Localitäten bei Anerkennung des vollen und unbeschränkten Eigenthums des Landes auf das Lycealgebäude gegenüber den Ansprüchen der Stadtgemeinde im Klagswege auszutragen. 4. Sr. Excellenz dem Herrn Unterrichtsminister wird für das dem Lande Krain bei den Verhandlungen wegen Ankaufes des Lyceal- und Hauptwachegebäudes für den Staat bewiesene Entgegenkommen der Dank des Landes ausgesprochen." Bezüglich des letzten Antrages erlaube ich mir noch zu bemerken, dass die hohe Staatsverwaltung mittelst des Ankaufes des Lycealgebäudes gewissermaßen auch für den Muscumsbau einen Betrag aus Staatsmitteln leiste und dass es ihr in anderer Weise schwer gewesen wäre, von der Reichsvertretung eine Subvention für das „Rudolfinum" zu erlangen. Die hohe Unterrichtsverwaltung mochte schon bei den Vorverhandlungen von der Ansicht geleitet worden sein, dass genug Billigkeitsgründe dafür vorhanden sind, dass auch seitens des Staates dem Lande eine Unterstützung bei dem Baue des Museums zu Theil werde. Durch den abzuschließenden Verkauf gelangt der Staat ins volle Eigenthum des Gebäudes, was um so nothwendiger ist, als die Unterbringung des Gymnasiums im Lycealgebäude eine sehr bedrängte ist und der Wunsch allgemein sich äußert, dass auch für die den Mittelschulen zuströmende Jugend in Krain bessere Räume beschaffen werden, als es dermalen der Fall ist, was aber nur durch den Ankauf des Lycealgebäudes möglich wäre. Poslanec dr. Papež: V poročilu na strani 8. berem, da se bodo mizarska dela oddala še le v poznejšem času in v proračunu vidim, da so stroški tega dela izračunani z 12.302 gkl. 45 kr. Toraj je gotovo, da bode veliko materijala za to treba, in sicer suhega, ker tak ma- terijal se mora zmiraj popred kupiti, kar se pa bojim, da se pozneje ne bo moglo dobiti tako hitro niti pri kakem konsorciju niti pri posameznih domačih mizarjih. Jaz mislim, da bi bilo popolnoma umestno, ko bi se precej oddalo to delo, ker iz poročila je razvidno, da ima cela stavba biti dovršena 1885. 1. in da bo z lesom težavno, ako se pozneje, drugo leto naroči in skrb me obhaja, da bi se ne zgodilo zopet to, kar se je pri zidanji realke godilo, da so dobili obrtniki iz tujih dežel dotična dela. Vsojam se staviti sledeči predlog (bere — liest): „Slavni deželni zbor naj sklene: Naj se oddaja mizarskega dela za muzej, pro-računjeno na 12.302 gld. 45 kr. takoj razpiše in naj se izključno na domače obrtnike ozira. — Slavnemu deželnemu odboru se naroči, ta sklep izvršiti.“ Deželni glavar: K 2. predlogu želi' gosp. poslanec Grasselli govoriti. Vam podelim besedo. Poslanec Grasselli : Slavni zbor! V tej točki gre za pogodbo med deželo in Ljubljansko mestno občino glede licealnega poslopja. Častiti gosp. poročevalec je že razlagal, da so se zaradi te stvari, namreč zaradi pritrjenja mestne občine prodaji licealnega poslopja precej dolgotrajne obravnave vršile med deželnim odborom in mestno občino. Iz besed gosp. poročevalca je slavni zbor tudi posnel, da zabeljeno sporazurnlj enj e med deželnim odborom in med mestno občino še ni doseženo, ampak, da mestna občina zahteva še nekoliko večjo svoto, nego jo je privoliti hotel deželni odbor. Ni mi treba naglašati, da se v tem vprašanji tisti gg. deželni poslanci, ki so ob enem zastopniki mesta Ljubljanskega, nahajajo v nekem neprijetnem položaji in da je zanje težavno varovati ob enem interes mestni in interes deželni. Jaz za svojo osebo moram reči, da bi, kakor presojam to stvar, brez pomisleka pritrdil predlogu gosp. poročevalca, a na drugo stran - tudi na to moram gospodo opozoriti — je morebiti stališče mestnega zbora Ljubljanskega vendar kolikor toliko opravičeno, ker nazadnje pravno vprašanje, vprašanje glede pravice do tistih prostorov, ktere mestna občina zdaj uživa za svoje ljudske šole, ni dognano in se nekterim mestnim odbornikom dozdeva vsaj dvomljivo, toraj vredno, da se reši na pravdnem potu. Dalje moram povdarjati, da se ne sme prezreti, da ima mestna občina zaradi svojih šol, ktere vzdržuje sama, mnogo bremen, kterih dežela ne povrne. V naše mestne šole zahaja n. pr. mnogo učencev iz dežele, kar je priznaval tudi gosp. poročevalec sam. haposled prosim slavni zbor, naj pri tej priliki ne pusti iz oči, da ima mestna občina še v drugih ozirih ®nogo bremen, ktera je morala prevzeti vsled postavnih določil, bremena, ktera so sama ob sebi, da ne rečem, krivična, ali vsaj jako težka. , Ker je stvar na eno in drugo stran težavna, nn ni v npslih, staviti predlog, da bi slavni zbor pritrdil zahtevam mestnega odbora, ali saj to naj mi bo dovoljeno, da prosim, slavni deželni zbor naj pritrdi predlogu gosp. poročevalca. Sklicevaje se na to, kar sem poprej omenil, da je namreč v tem slučaju glasovanje za tiste gg. deželne poslance, ki so ob enem mestni odborniki, zelo težavno, v svojem in teh svojih tovarišev imeni izjavljam, da bodemo zdržali se glasovanja o tej točki. Berichterstatter Deschmamr: Ich kann natürlich nur im Namen des Landesaus-schusses von der Erklärung des Herrn Bürgermeisters mit Befriedigung Akt nehmen und die zuversichtliche Hoffnung aussprechen, dass diese Angelegenheit endlich einmahl eine gütliche Beilegung finden wird. Landeshauptmann: Ich glaube, der Antrag des Herrn Dr. Papež steht in keinem Zusammenhange mit dem einen oder anderen Alinea der Ausschuss-Anträge und ist als ein Nebenantrag anzusehen. Ich bitte jene Herren, welche mit dem 1. Punkte des Antrages einverstanden sind, sich zu erheben.) Točke 1 do 3 obveljajo — Die Ausschussanträge von 1 bis 3 werden angenommen.) Der 4. Punkt enthält die Danksagung an Se. Excellenz den Herrn Minister für Cultus und Unterricht, und ich bitte die Herren Abgeordneten zum Zeichen der Zustimmung sich von den Sitzen zu erheben. (Poslanci vstanejo — Die Abgeordneten erheben sich von den Sitzen.) Somit ist der Antrag angenommen. Der Antrag des Herrn Abgeordneten Dr. Papež lautet: „Slavni deželni zbor naj sklene: Naj se oddaja mizarskega dela za muzej, pro-računjeno na 12.302 gold. 45 kr. takoj razpiše in naj se izključno na domače obrtnike ozira. — Slavnemu deželnemu odboru se naroči ta sklep izvršiti.“ Berichterstatter Deschrnann: Der Landesausschuss hätte schon bei den letzten Begebungen der Bauarbeiten des Museums auch die Tisd)lerarbeiten hintangegeben, wenn der betreffende Projektant nicht so sehr im Gedränge gewesen wäre, dass er mit dem Kostenvoranschlage für die Tischlerarbeiten nicht fertig werden konnte. Wie die Herren aus dem Berichte ersehen können, mussten die Baupläne in kurzer Zeit geliefert werden, es fehlen daher noch die Details für einzelne Arbeitskategorien , namentlich was die Tischlerarbeiten betrifft. In dieser Richtung werden in kürzester Frist nicht nur die Detailkostenvoranschläge, sondern auch Meisterstücke zu liefern sein, nach denen bei den einzelnen beizustellenden Objecten sich namentlich die Tischler genau zu halten haben werden. Das erheischt aber doch einige Zeit, und ich hätte gegen den Antrag des Herrn Abgeordneten Dr. Papež in dieser Beziehung nichts einzuwenden, wenn das Wort „takoj“ so viel als „mit möglichster Beschleunigung" bedeutet. Natürlich haben wir beim Baue vor allem die heimischen Arbeiter zu berücksichtigen, und gerade das Tischlergewerbe zählt ja bei uns sehr tüchtige Meister, welche vollkommen den Anforderungen als Geschmaks und der Technik nachzukommen in der Lage sind. Ich habe daher gegen diesen Antrag prinzipiell nichts einzuwenden, nur würde ich statt des Wortes „takoj “ beantragen die Worte „kakor hitro mogoče“. In diesem Augenblicke ist die Vergebung der Arbeiten nicht möglich, aber im Laufe des Winters wird sie geschehen. Poslanec dr. Papež: Jaz mislim, ker se bo ta naloga slavnemu deželnemu odboru izročila, bo tudi deželni odbor skrbel, da se bodo vsi pogoji izpolnili in da bo tudi lahko razumel, kaj se pravi „takoj“; kakor bo on to reč tolmačil, tako bo tudi prav. Tudi glede načrtov, kar je tako imenovanih „Musterstücke“, bo deželni odbor potrebno vkrenil. Deželni glavar: Prosim tiste gospode, ki se skladajo s predlogom gosp. poslanca dr. Papeža, naj blagovolijo vstati. (Obvelja — Angenommen.) Zdaj pridemo k 7. točki dnevnega reda. Poslanec dr. Poklukar: Jaz bi gosp. deželnega glavarja prosil kot poročevalec o tej točki, da mi dovoli poročati poprej o 16. točki a. b. današnjega dnevnega reda. To ste namreč dve prošnji od kterih rešitve je odvisna svota, ki pride v proračun normalno-šolskega zaklada. Jaz mislim, da bi se na vsaki način te prošnji imele poprej rešiti. (Pritrjuje se — Zustimmung.) 16. Ustna porodila finančnega odseka o peticijah: a) učitelja Josipa Stupar-ja za povekšanje pokojnine. 16. Mündliche Berichte des Finanzausschusses über Petitionen: a) des Fehrers Josef Stupor um Erhöhung der Pension. Poročevalec dr. Poklukar: Učitelj Josip Stupar se je večkrat obrnil s prošnjo do deželnega zbora za povikšanje pokojnine, ali zmiraj brez uspeha. Letos se je pa obrnil do Njegovega Veličanstva, presvitlega cesarja, ko šobili navzoči v Ljubljani in je pri tej priliki prosil, naj bi se mu po cesarski milosti povikšala pokojnina, ki mu je odmerjena na 315 gld. Omeniti mi je , da je bivši učitelj Stupar ravno meseca julija dovršil svoje 79. L, da je tedaj že v 80. letu svoje starosti. Akoravno je še pri primernih telesnih močeh, se vendar ni nadjati, da bo še dolgo časa tisti posel opravljal, kterega je prevzel pred 10. leti, namreč da podučuje kaznence v tukaj šni prisilni delalnici. Zdaj dobiva za ta privatni posel remuneracijo 300 gld., tako da ima vkupno 615 gld. na leto. Moglo bi se reči, da bi bila to primerna pokojnina; ali z ozirom na to, da ta mož tako marljivo v svojej visokej starosti deluje, kar je gotovo ugodno za deželo in za učitelja, je mislil finančni odsek, da bi se mu vendar nekoliko njegova pičla pokojnina povikšala brez ozira na to, ali si starček kaj več zasluži ali ne. Dežela bi prišla v neprijeten položaj, da bi morala plačevati drugega učitelja v prisilni delalnici, ako bi se gosp. Stupar ne mogel s tem več pečati. V načelu se je tedaj finančni odsek v prvej vrsti zedinil, da se mu brez ozira na njegovo sedanjo zaslužbo nekoliko pokojnina povikša in predlaga (bere — liest): „Jožefu Stuparju se dovoli miloščina iz normalno-šolskega zaklada 100 gld. od 1. januarja 1884. naprej. (Obvelja brez razgovora — Wird ohne Debatte angenommen.) b) učitelja Matija Ranta za drugo starostno doklado. b) des Fehrers Mathias Rant n m die zweite Dienitalterszutage. Poročevalec dr. Poklukar: Druga prošnja je učitelja Matija Ranta za drugo starostno doklado, za ktero se je že večkrat obrnil do slavnega deželnega zbora, toda do zdaj brez uspeha. Razmere tega učitelja so sledeče: Bil je nameščen v Vipavski dolini definitivno, kjer je podučeval v popolno zadovoljnost, toda podnebje tam njemu in njegovi družini ni ugajalo, zato se je v nadi, da dobi takoj definitivno službo v Premu, kjer je še zdaj, po nasvetu dveh zdravnikov dal tj e premestiti in je bil v začetku tam nameščen začasno. Malo dni potem sklenil je krajni šolski svet priporočiti ga za definitivno nameščenje. Okrajni šolski svet meritorično temu ni ugovarjal, imel pa je formalni ugovor, da se mora služba razpisati, ako se hoče kdo definitivno namestiti, potem naj se mu služba definitivno odda. To so bili tedaj le formalni ugovori. To je trajalo nekoliko mesecev in vsled tega se je njegovo definitivno službovanje res pretrgalo in po strogem tolmačenji postave se mu tudi petletnica ni dovolila, kakor bi se bilo sicer zgodilo s 1. decembrom 1. 1881., ker se mu leta službovanja pred začasnem tem njegovem na-meščenjem niso vštela. Prosilec navaja v svoji prošnji, j da je njegovo službovanje bilo zmiraj na korist šole in na korist dežele in da ni bil vkljub temu manj delaven; tudi slavna vlada seje izrazila, daje njegovo službovanje popolnoma pohvalno. Znano je tudi, da se prosilec marljivo peča s podukom v sadjereji, da navdušuje v ta namen ne samo učence svoje, ampak tudi kmetovalce v svoji okolici in da sploh jako uspešno deluje. Načelno vprašanje je, ali je proti postavi, ako se temu učitelju všteje v definitivno službovanje oni kratek čas brez njegove krivde pa tudi brez škode za šolsko podučevanje nastalega začasnega poduče-vanja, — in pa se ve da prejšno stalno službovanje. Slavni deželni zbor je že to vprašanje načeloma rešil s tem, da je učitelju Valentinu Žvagen-u dve leti, kateri je učil v privatni šoli, vštel v petletnico in mu to službovanje računal tako, kakor da bi bil služil definitivno na javnej šoli. Tudi z ozirom na duh in na namen postave se mora trditi, da je prosilec deželi ravno tako koristil, kakor da bi bil ves čas v definitivni službi in da je še celo več koristil deželi, kakor če bi bil šel v ptujo deželo, in tam bi služil 4 leta ali še več, potem pa se zopet vrnil v svojo domovino. Dežela bi ne imela od tega nič koristi, pa bi mu bila vendar morala po postavi priznati drugo petletnico, kadar bi dotična doba pretekla. Z ozirom tedaj na to, da definitivno službovanje ni bilo po njego vej krivdi pretrgano, da dežela pri tem ni nič zgubila in da je njegovo delovanje vsestransko pohvaljeno in posebno še na polji kmetijstva in sadjerejstva, je sklenil finančni odsek (bere — liest): „Matiju Rantu se dovoli druga petletnica pri-čenši od 1. decembra 1881.“ (Obvelja brez razgovora — Wird ohne Debatte angenommen.) 7. Poročilo finančnega odseka o proračunu normalno - šolskega zaklada za 1. 1884. (Priloga 49.) 7. Bericht des Finanzausschusses über den Boranschlag des Normalschulfoudes pro 1884. (Beilage 49.) Poročevalec dr. Poklukar: (Bere prilogo 49. — Liest die Beilage Nr. 49.) Deželni glavar: Otvarjam generalno debato. (Nihče se ne oglasi — Niemand meldet sich.) Pridemo k specialni debati. Poročevalec dr. Poklukar: (Bere iz priloge 49. „potrebščina rubrika 1. de-janstvene plače učiteljev“ z ... . 181.976 gld. in 2. dopolnilne doklade“ z ... . 1.800 „ in obveljajo brez razgovora — Liest aus der Beilage Nr. 49 „Erfordernissrubrik 1, Aktivitäts-Bezüge der Lehrer mit................................ 181.976 fl. unb 2 „Gehaltsergänzungszulagen" mit . 1.800 „ und werden ohne Debatte angenommen.) Poročevalec dr. Poklukar: (Bere 3. točko „službene doklade“ — Liest Punkt 3 „ Dienstalterszulagen".) K. k. Negierrmgsrath Kozhevar: In der Rubrik: „Dienstalterszulagen" sind wahrscheinlich aus Versehen die für den Normalschulfondsvoranschlag vom Landesschulrathe veranschlagten Summen für die Bezirksschulräthe Stein und Tschernembl übergangen worden. Diese Ansprüche beruhen gleich wie die Ansprüche ver Lehrer in den übrigen Schulbezirken ans den Be- stimmungen des §. 30 des Gesetzes vom 29. April 1873 und ich ersuche demnach um nachträgliche Einstellung der bezüglichen Positionen und zwar für den Schulbezirk Stein mit 716 fl. und für den Schulbezirk Tschernembl mit 880 fl., wodurch sich auch die Gesammtsumme in der Rubrik „Dienstalterszulagen" entsprechend erhöht. Poročevalec dr. Poklukar: Opazka gosp. c. kr. vladinega svetnika je resnična, ker ste omenjeni svoti le po tiskovni pomoti izpuščeni. Prosim toraj, da bi se črka i) 3. točke uvrstila: za okraj Kamniški pod črko Jc) 716 gld. in potem pride črka l) za šolski okraj Črnomaljski........................... 880 gld. Tedaj znaša skupna svota namesto 9119 gld. 10.715 gld. Potem se tudi za ravno toliko vse sledeče številke, ktere so s to številko v zvezi, povikšajo. Tedaj predlagam, da se pri 3. številki skupna svota „službene doklade“ z 10.715 gld. odobri. (Obvelja — Angenommen.) Poročevalec dr. Poklukar: (Bere 4., 5., 6. točko I. rubrike — Liest die Punkte 4, 5, 6 der I. Rubrik.) Z ozirom na prejšne popravke bo tedaj tukaj skupna svota namesto 199.997 gl. zdaj 201.593 gld. (Obvelja brez razgovora — Wird ohne Debatte angenommen.) Poročevalec dr. Poklukar: (Bere rubriko II. potrebščine „remuneracije in pripomoči“ — Liest Rubrik II des Erfordernisses „Remunerationen und Aushilfen".) Poslanec dr. Samec: Gospoda poročevalca bi prosil, da mi odgovori, ali je pri tej svoti za remuneracije postavljena svota za tiste učitelje, kteri bodo podučevali na obrtniški nadaljevalni šoli v Kamniku, ki se ima po določbi visokega ministerstva za uk in bogočastje začeti z novim letom. Poročevalec dr. Poklukar: Ta svota ni uvrščena sploh v normalni šolski zaklad, ampak se naravnost iz deželnega zaklada plačuje. Tedaj ta svota ni tukaj zapopadena. Deželni glavar: Želi še kdo govoriti k tej rubriki? (Nihče se ne oglasi — Niemand meldet sich.) Prosim tedaj tiste gospode, kteri se skladajo z II. rubriko, kakor jo je predlagal finančni odsek, naj blagovolijo vstati. (Obvelja — Angenommen.) Poročevalec dr. Poklukar: (Bere III., IV., V., VI. rubriko potrebščine — Liest die Rubriken III, IV, V, VI des Erfordernisses.) 34 Skupna svota je povišana vsled poprej narejenih prememb na 212.920 gld. 50 kr. (Obvelja brez razgovora — Wird ohne Debatte angenommen.) Poročevalec dr. Poklukar: (Bere zaklado „I. Aktivne obresti“ — Liest die Bedeckung „I. Aktiv-Interessen".) (Obvelja brez razgovora — Wird ohne Debatte angenommen.) Poročevalec dr. Poklukar: (Bere „II. Doneski“ — Liest „II. Beiträge".) K 5. točki te rubrike imam opomniti, da je v proračunu deželni odbor bil nasvetoval 11.000 gld. Finančni odsek posvetovavši se v tej zadevi je uvidel iz skušnje preteklega leta, da 9000 gld. ne presežejo dohodki v tej točki. Ta svota je popolnoma negotova, pričakovati se more k večem svota 9000 gld., večja pa nikakor. Tedaj je finančni odsek sprejel tukaj tisto svoto, katero je mislil prihodnje leto doseči. Tako je ta svota znižana za 2000 gld. (Obvelja — Angenommen.) Poročevalec dr. Poklukar: (Bere „III. Različni dohodki“ — Liest „III. Verschiedene Einnahmen".) Skupna svota zaklade znaša tedaj 17.782 gl. — kr. potrebščina pa..................... . 212.920 „ 50 „ potem se kaže primanjkave za . .195.138 gl. — kr. (Obvelja brez razgovora — Wird ohne Debatte angenommen.) Poročevalec dr. Poklukar: Finančni odsek toraj predlaga (bere — liest): Slavni deželni zbor naj sklene: 1. Proračun normalno-šol-skega zaklada za 1. 1884. s potrebščino okroglo .... 212.920 gl. — kr. z zalogo...................... 17.782 „ — „ in s primanjkavo................. 195.138 gl. — kr. se odobri. Der Voranschlag für das Jahr 1884 im Erfordernisse . . . 212.920 fl. — kr. mit der Bedeckung . . . . . 17.782 „ — „ und mit einem Abgänge von . . 195.138 fl. — kr. wird genehmiget. (Obvelja brez razgovora — Wird ohne Debatte angenommen.) Poročevalec dr. Poklukar: (Bere — Liest): 2. V pokritje tega primanjkljaja pobirala se bode leta 1884. 18# priklada na celo predpisano svoto vseh neposrednih davkov, tedaj zlasti od rednega zneska z vsemi cesarskimi prikladami vred pri zemljiškem, hišno-razrednim in pri davku od hišnih najemščin, pri pridobnini in pri dohodkarini, izvzemši vse predpisane davke mesta Ljubljanskega. Zur Deckung dieses Abganges wird für das Jahr 1884 eine 18# Umlage cuts die volle Vorschreibung aller direkten Stenern, somit insbesonders bezüglich der Grund-, Hausklassen-, Hanszins-, Erwerb- und Einkommensteuer auf das Ordinarium sammt allen Staatszuschlägen, mit Ausnahme der Gesammtsteuer-Vorschrei-bung der Stadt Laibach, eingehoben. Deželni glavar; Želi kdo besedo? Abgeordneter Arei Herr v. Apfaktrern: Es ist nicht meine Absicht gegen den 2. Antrag des Finanzausschusses in der Art zu sprechen, dass ich dem hohen Hause empfehlen würde, daran eine Änderung vorzunehmen oder denselben überhaupt nicht zu beschließen. Es liegt mir das ferne, denn bei der der-maligen Lage der bestehenden Gesetzgebung ist es nicht anders möglich, als dass das Land sick) bequemt, den von Jahr zu Jahr steigenden Bedarf des Normalschul-fondes durch jene Umlage zn decken, welche nothwendig ist, um diesen Bedarf aufzubringen. Ich wende mich hauptsächlich gegen den Beisatz, welcher im 2. Antrage enthalten ist, lautend: „Mit Ausnahme der Gesammtsteuer-Vorschreibung der Stadt Laibach". Ich kann nicht umhin, das hohe Haus und insbesondere die Herren Vertreter der ländlichen Bevölkerung darauf aufmerksam zu ntachen, daß die Umlagen für die Bedürfnisse der Volksschule tu einer Weise zwischen der Stadt Laibach und dem flachen Lande ausgetheilt sind, welche einem Verhältnisse der Gerechtigkeit nicht entspricht. Es wird wohl kaum einem der Herren Abgeordneten ein Geheimnis sein, dass die Stadt Laibach bisher mit ihren Bedürfnissen für die Volksschulen immer mit einer Umlage von 10# aufgekommen ist, während das flache Land von einer Umlage, die mit 12# begonnen hat und jetzt bis 18# gestiegen ist, trotz diesein hohen Prozentsätze den wirklichen Bedarf nicht aufbringt, sondern das Fehlende anderwärts noch suchen muss. Nun dieses Verhältnis lässt sich jetzt allerdings anders „nicht beschließen; aber der Umstand, der bei Beginn der Übernahme der Auslagen der Volksschule durch das Land obgewaltet und bewirkt hat, dass der Stadt Laibach concedirt worden ist, nämlich eine separate Stellung für ihre Schulen einzunehmen, für dieselben in ihrem Bedarfe aufzukommen und sich hiebei um den Bedarf der Volksschulen auf dem flachen Lande nicht zu kümmern, dieser Umstand bedarf einer besonderen Erwägung, weil der bezügliche Beschluss insofern damals berechtiget war, als die Verhältnisse ziemlich gleichartig waren und dadurch der Stadt Laibach diese Ausnahme gewährt werden konnte, derzeit seine Berechtigung aber hinfällig geworden ist. Die Zeiten haben sich eben geändert und wir sind von 12# auf 18# gekommen, und ich glaube eben nicht sehr schwarz zu sehen, wenn ich sage, dass wir in kurzer Zeit, auf diese Weise fortfahrend, auch auf 20# gelangen werden, so dass dann das flache Land das Doppelte von dem für die Volksschulen am flachen Lande opfern müßte, als die Stadt Laibach für die ihrigen. An und für sich wie die Sache liegt, stelle ich die Gerechtigkeit dieses Verhältnisses entschieden in Abrede, denn obwohl sogar heute schon erwähnt worden ist, dass die Stadt Laibach für das flache Land, für den Unterricht der Jugend des flachen Landes sorgen müsse, so hat diese Behauptung nur bis zu einem gewissen Grade ihre Berechtigung, weil die meisten der vom Lande kommenden Schüler die mit der Lehrerbildungsanstalt verbundene Schule besuchen, daher, da diese Schule vom Staate erhalten wird, der Stadt Laibach keine Auslagen machen. Aber lassen wir das immerhin gelten, so behaupte ich, dass die Landeshauptstadt bei der Bildung, welche der Jugend auf dem flachen Lande beigebracht wird, durch tausenderlei Verhältnisse interessirt ist, und, obwohl ich es für bedenklich erkenne, dass die Stadt Laibach mit einer chinesischen Mauer umschlossen bleibe, ist es bei der Unthnnlichkeit dieser Umschließung und in anderer Hinsicht doch recht nothwendig, dass die Bevölkerung am Lande gebildet werde. Ich glaube, darüber kann doch keine Frage sein! Nun, wenn Laibach auch an dem Schulenverhältnisse am Lande interessirt ist, — und darüber kann kein Zweifel obwalten, — so glaube ich, ist es nicht mehr als recht und billig, dass die Stadt Laibach für den Normalschulfond das Gleiche leistet wie das flache Land. Nun, wenn wir weiters in Erwägung ziehen, dass die Stadt Laibach, wie wir z. B. gerade heute bei der Verhandlung über das Rndolfinum gehört haben, aus einem zufälligen Verhältnisse den Vortheil zieht, in diesem Falle den Betrag von 6000 fl. vom Lande in Empfang zu nehmen, wofür sie gar nichts zu leisten braucht, wenn daher die Stadt Laibach aus solchen Verhältnissen den Nutzen zieht, ihre Steuercontribuenten schonen zu können, so haben wir noch einen anderen Zustand hier zu berücksichtigen, der von einer viel größeren Tragweite ist, — und das ist der Umstand, dass hier in Laibach eine Menge von Jndustrieunternehmungen ihren Sitz haben, welche gar nicht die Schulen in der Stadt Laibach allein, sondern jene des ganzen Landes benützen, und bereit Einkommen- und Erwerbsteuer doch der Schulumlage der Stadt Laibach allein zustatten kommen. Ich erlaube mir z. B. ans die Südbahn aufmerksam zu machen, welche ihre Einkommen- und Erwerbsteuer hier in Laibach zahlt. Die betreffende Steuer entgeht also der Umlage des Landes und kommt nur der Umlage der Stadt Laibach zu guten. Das ist aber nicht bloß bei der Südbahn allein der Fall — und bei dieser handelt es sich um rund 12.000 fl., — sondern es sind auch andere Jndustriegcsellschaften, welche hier in Krain die Kinder ihrer Mitglieder und zahlreicher Arbeiterfamilien unterrichten lassen müssen und deren Steuern doch der Schulnmlage für die Schulen des flachen Landes meistens entgehen. Während der Stadt Laibach somit die besten, ausgiebigsten Mittel zu Schulzwecken zu Gebote stehen, hat sie die minderen Auslagen für die Schulen, und das Land, das diese Mittel nicht hat, ist eben deshalb schon bei einer 18% Schulnmlage und würde in kurzer Zeit beim Fortbestehen des bisherigen Verhältnisses wohl das Doppelte von dem zu leisten haben, was die Stadt Laibach leistet. Nachdem aber dies auf den gesetzlich bestehenden Verhältnissen beruht, so läßt sich im gegenwärtigen Momente dafür keine Abhilfe schaffen; aber in Zukunft glaube ich wird es Pflicht des hohen Landtages sein, dass er ein Gesetz schafft, welches dieses Verhältnis der exceptionellen Stellung der Stadt Laibach behebt und in Ein Niveau mit allen anderen Communen des Landes stellt. Und dies sind die Gründe, welche mich veranlassen, dem hohen Hanse folgenden Resolutionsantrag zu stellen: „Der hohe Landtag wolle beschließen: Der Landesausschuss wird beauftragt: Eine Gesetzesvorlage vorzubereiten und dem nächsten Landtage zur Berathung und Beschlussfassung vorzulegen, mittelst welcher die Leistungen der Stadt Laibach für die Kosten des Volksschulwesens in das richtige, derzeit nicht bestehende Verhältnis mit jenem des flachen Landes gebracht werden". (Predlog se podpira — Der Antrag wird unterstützt.) Poslanec Grasselli: Slavni zbor! Ne pride mi na misel tajiti, da je to, kar je častiti gosp. predgovornik navajal glede faktičnih sedanjih razmer pri šolskih prikladah resnično. Res-nično je, da Ljubljana do zdaj izhaja z 10 % pri-klade in da temu nasproti dežela zdaj potrebuje 18 % priklad za vzdrževanje ljudskih šol. To je resnica, gospoda moja. A jaz pokladam veliko važnost na besedico, katero je gosp. predgovornik izgovoril, ko je rekel: „Ljubljana doz daj potrebuje 10 % priklade“. Jaz mislim, da je tukaj najvažnejša besedica „dozdaj“. Najpoprej bi se usojal slavni deželni zbor vprašati, ali se gospoda spominja in ve, zakaj je bila pač Ljubljana svoje dni eksimirana ? Moram pri tem opozoriti na takratne razmere. Takrat je, kakor je uže gosp. predgovornik povedal, za mesto Ljubljana zadostovalo 10 %, za deželo pa 12 % priklade. Gospoda moja, meni se dozdeva, da se je slavni zbor takrat vprašal, ali bodo s časom tirjatve za šolstvo večje v Ljubljani, ali na deželi? Ni treba razkladati, kaj zahteva šolska postava glede obiskovanja ljudskih šol, za koliko otrok je treba ene šole; ni mi treba povdarjati postave o meščanskih šolah i. t. d. Konstatiram le, da je Ljubljana do zdaj jako skromno izhajala s svojimi šolami, a da so stavbenske in zdravstvene razmere teh šol v Ljubljani tako slabe, da dalje časa ne morejo obstati. Vsled sklepa, kije danes bil storjen, bode mesto Ljubljansko prisiljeno, najbrž graditi novo šolsko poslopje, ali s tem bo le toliko pomagano, da bomo dobili v istini boljše prostore, ugodnejše za zdravje otrok, kajti pripoznavam brez okoliša, da tako slabih in nedostojnih šolskih prostorov, kakor jih ima prva mestna deška šola Ljubljanska, ni najti z lepo. To bi bil z ene strani se ve za zdaj dobiček; ali koliko stroškov bode z druge strani imela Ljubljanska mestna občina! In to še ni vse. Koliko stroškov za šolstvo Ljubljano še čaka, vidi se iz izkaza, ki smo ga še le te dni dobili o obiskovanji mestnih deških šol. Iz teh izkazov lahko navedem, da je druga deška mestna šola v Ljubljani z otroki tako prenapolnjena, da prihodnje leto üe bodo mogli vzeti vanjo niti enega učenca več in da bo mestna občina Ljubljanska torej skoro prisiljena, ustanoviti tretjo mestno deško šolo. Da ne govorim dalje o meščanskih šolah, za katere je šolska oblast vprašala uže Ljubljano, kedaj jih bo ustanovila, katere je dolžna ustanoviti — usojain se vprašati slavni zbor, ali je te misli, da bo še dolgo časa Ljubljansko mesto izhajalo z 10 % priklad za šolske potrebe? Pa, gospoda moja, da sežem zopet nazaj! Častiti gosp. predgovornik je poprej razkladal, daje eksemcija Ljubljanskega mesta neka koncesija bila za Ljubljansko mesto. Jaz pa mislim, da so gospodje, ki so sklepali o tej eksem-ciji, prav hladnokrvno računali: Ljubljansko mesto bo skoraj več procentov za šole potrebovalo kakor dežela. Skoraj mi ni treba poudarjati, da bi Ljubljansko mesto, ko bi se mu vzelo izimno stališče v tem, naredilo dobro kupčijo. Do zdaj mesto v svojem interesu štedi in prihranuje, kolikor je mogoče; če bi pa Ljubljana nosila jednako breme z deželo in če bi se to breme plačevalo v normalno-šolski zaklad, potem bi stališče štedljivosti za Ljubljansko občino ne bilo merodajno, nego bi se precej začelo izpeljevati vse to, kar zahteva zakon in dejanske razmere Ljubljanskih šol. Častiti gosp. predgovornik je priznal, da nekoliko otrok iz dežele obiskuje mestne šole; ali on pravi, kakor je slišal, da večina teh otrok obiskuje c. kr. vadnico. Temu jaz nikakor ne morem pritrditi, ker bi nasproti temu lahko dokazal z izkazi šolskih vodstev, da imamo v naših šolah dosti otrok ne samo iz bližine, t. j. iz Ljubljanske okolice, kjer je — žali Bog, da moram to koustatirati — še mnogo občin, katere ne morajo zadostiti svoji dolžnosti, da bi si oskrbele svoje šole; a razen tega iz vseh krajev vse dežele pošiljajo ljudje otroke v Ljubljano, ker doma nimajo šol, iz katerih bi otroci prestopili v srednje šole. Že samo to, da je v vadnici število učencev strogo odmerjeno in odločeno in da to število ne sme znašati nad 40 v nobenem, niti v najnižjem razredu, dokazuje, da ne more v vadnici biti veliko otrok z dežele. Častiti gosp. predgovornik je tudi omenil, da bi ne kazalo Kitajski zid graditi okoli mesta Ljubljane. Gospoda moja! Jaz temu popolnoma pritrdim in gotovo govorim v imenu vsega stanovništva Ljubljanskega, ako rečem, da nobenemu Ljubljančanu ne pride na misel, da bi gradil zid okoli mesta; jaz bi sploh svaril pred tem, da se dežela z mestom Ljubljanskim postavlja v nekako protivje. Bodimo odkritosrčni in recimo: Mesto Ljubljana potrebuje kmetsko prebivalstvo, — in tudi selsko prebivalstvo brez Ljubljanskega eksistirati ne bi moglo. Kacega protivja ni priporočati v nobenem oziru. častiti gosp. poročevalec je opozarjal tudi na „Rudolfinumu“ in je navajal, da mesto pride pri tem zdaj do novcev in da ta kupčija, katero mesto naredi, ni ravno slaba. Gospoda moja! Nerad ali vendar moram opomniti, da je računski facit te kupčije jako neznaten; 6000 gld. je vsled sklepa danes pri volj eno mestni občini in jaz se deželnemu zboru za ta sklep, katerega je poprej storil, zahvaljujem; na drugej strani pa moram vendar opozoriti, da je tudi mestna občina povspeševala gradnjo „Rudolfi-nurna“ — katero je občina Ljubljanska veselo pozdravila —- in sicer s prilogom 5000 gld. Toraj, gospoda moja, — subtrahirajte in faktični efekt se bo pokazal tako neznaten, da ni govora pri tem o posebnem dobičku Ljubljanskega mesta. Jaz tega ne navajam zato, da bi komu kaj očital, ali pa da bi morebiti blagodarnost Ljubljane naglašal. Ljubljansko mesto je že davno prej imelo to vprašanje na dnevnem redu in je hotelo, da velevažno zadevo, kakor je gradnja deželnega muzeja, po svojih močeh pospešuje. Oziraje se na vse to mislim, da ni treba na zneske dotičnih podpor pokladati toliko važnost. Po vsem tem boste morda pričakovali, da Vas bom prosil, da ne sprejmete resolucije gosp. barona Apfaltrerna, ker nikakor ne morem pritrditi smislu te resolucije, češ, da bi se deželi godila kaka krivica. Skušal sem dokazati, da ta krivica, če se že godi na videz, bo kmalu prestala biti krivica in da utegne v nekaterih letih biti dežela gotovo na dobičku, če Ljubljana s svojimi šolami ostane sama zase kakor dosle. Ali ker je bila bojazen izrečena, da bi dežela utegnila pri dosedanjih razmerah preveč plačevati v normalno-šolski zaklad, zaradi tega nisem proti predlogu gosp. barona Apfaltrerna, kateri gre le na to, da bo deželni odbor stvar preiskoval; jaz zaradi tega nisem proti temu predlogu, ker sem preverjen, da bo deželni odbor moral pritrditi mojim nazorom. (Dobroklici — Bravorufe.) Fögcordneter Luckmann: Ich bin mit den Ausführungen des verehrten Herrn Vorredners und Bürgermeisters der Stadt Laibach vollkommen einverstanden, namentlich hat er mir vom Herzen gesprochen, als er die Nothwendigkeit des Friedens zwischen Stadt und Land hervorgehoben hat. Nur bezüglich eines Punktes, nämlich das Rudolfi-num betreffend, bin ich nicht seiner Ansicht, da er für das Verlassen des Lycealgebäudes seitens der Stadtgemeinde aus dem Landesfonde einen zu hohen Entschädigungsbetrag verlangt und dies auch mit dem Beitrage der Stadt für den Bau des Rudolfinum rechtfertigen und diesen Beitrag gewissermaßen compensiren will. Der Bau des Rudolfinums gereicht wesentlich zum Vortheile der Stadt Laibach und eine Compensation des diesfälligen Beitrages der Stadtgemeiude scheint mir gegenüber den vermeintlichen Red)ten auf das Lyceal-gebäude gar nicht angemessen. Bezüglich des Lycealgebäudes ist int hohen Hause sehr oft und detaillirt de-battirt und dabei erwiesen worden, dass die Stadtgemeinde Laibach wirklich kein Recht an dem Lycealgebäude hat, sondern faktisch nur barin geduldet wurde. Ich will nun diesfalls keinen Vorwurf machen, sondern nur mit einem weitern Grunde den Antrag des geehrten Herrn Baron Apfaltrern unterstützen. Meine Herren, Sie müssen erwägen, dass die \0% Schulumlage der Stadt Laibach nicht tioit den Zuschlägen, sondern bloß vom Ordinarium entrichtet werden, und dass namentlich die Einkommensteuer bedeutend in die Wagschale fällt, da solche größtentheils in Laibach vorgeschrieben wird. Die Einkommensteuer ist noch nicht geregelt, und man zahlt 100 % Extra-ordinarium und noch 25L Kriegszuschläge. Wenn man nun berücksichtiget, dass die \()% Schulumlage in der Stadt Laibach nur vom Ordinarium von z. B. 100 eingehoben, dagegen die Normalschulfondsumlage des Landes pr. \S% vom Ordinarium pr. 100, dem Extra-ordinarium pr. 100 und dem Kriegszuschlage von 25 eingehoben wird, so kommt man zu dem Resultate, dass der Einkommensteuerpflichtige in der Stadt Laibach nicht Ein Viertel von dem Betrage für Schulbedürfnisse zahlen muss, welchen der gleiche Einkommensteuerpflichtige am flachen Lande für den gleichen Zweck zu zahlen verpflichtet ist. Nun, wenn Sie den Rechenschaftsbericht lesen auf Seite 21, Marg. Nr. 7, so werden Sie finden, dass wir im vorigen Jahre ein Gesetz beschlossen haben, welches zwar die A. h. Sanction nicht erhalten hat, betreffend die Normalschulfondsumlage auf die Erwerb-und Einkommensteuer von Eisenbahnunternehmungen, welche stets in der Hauptstadt vorgeschrieben werden. Wir sind vom Grundsätze ausgegangen, dass die Theilquoten, welche ans einzelne Länder vertheilt wurden und welche nach dem Reichsgesetze vom Jahre 1869 faktisch deshalb unter die einzelnen Länder vertheilt wurden, damit das von der Bahn durchzogene Land bei Deckung seiner Bedürfnisse auch diese Gesellschaften zur Zahlung der Landesumlagen heranziehen kann. Nachdem nun ein separates Übereinkommen bezüglich der Normalschulfondsumlage zwischen dem flachen Laude und der Stadtgemeinde Laibach besteht, so ist dieser Gesetzentwurf abgewiesen worden und die Bahnen zahlen nicht 18# von der gesammten Einkommensteuer inclusive Zuschläge für das Land, sondern nur 10# vom Ordinarium für die Stadt Laibach, sie zahlen also nicht ein Viertel desjenigen für Schulen an die Stadt, was die Steuerträger des stachen Landes für den Normalschulfond zahlen, und steuern für letzteren, d. i. für die Schnlbedürfnisfe des Landes gar nichts bei. Das scheint mir doch der Erwägung werth zu sein, ob die Eisenbahnen und auswärtigen Gesellschaften so begünstigt bleiben sollen; es scheint mir der Erwägung werth zu sein, ob denn die Eisenbahnen nicht auch für den allgemeinen Normalschulfond Beiträge leisten sollen, indem ja die Schulen überall im Lande von den Bediensteten der Eisenbahnen benützt werden, jeder Bahnaufseher auf der Strecke sendet seine Kinder in die Schule, und diese Gesellschaften leisten für die Schulen des ganzen Landes gar nichts, sondern nur für die der Stadt Laibach. Ich will gewiss nicht der Stadt Laibach unrecht thun, aber dieser Übelstand muss erwogen werden, namentlich mit Rücksicht auf die Abweisung unseres Gesetzes vom vorigen Jahre, und in dieser Richtung möchte ich den Antrag des geehrten Herrn Baron Apfaltrern wärmstens empfehlen. Weil die Zeit drängt, kann ich heute in den vorjährigen Gesetzentwurf nicht näher eingehen, aber ich möchte jene Herren, welche heuer neu eingetreten sind in den hohen Landtag und dem Gemeinderathe angehören, bitten, die Motive dieses Gesetzentwurfes nachzulesen und sich zu informiren, und Sie werden dann gewiss sagen, dass es gerecht und billig ist, dass auch diese Gesellschaften zur allgemeinen Normalschulfondsumlage beisteuern sollen. l*oslanec dr. vitez Bleiweis: Samo nekoliko beseel bi odgovoril gosp. baronu Apfaltrernu, kteri se je čudil, da mesto Ljubljana samo 10#, dežela pa 18# šolskih priklati plačuje. Da bode gospoda vedela, moram omeniti, da je mesto Ljubljana prišla v neki srečni slučaj, terno je naredila takrat, ko je zarad posojila moral plačati veletržec Sothen 100.000 gld. globe, s tem denarjem sezidala se je lepa šola na Cojzovem grabnu. Ako bode moralo mesto zidati drugo šolsko poslopje, potem se bo šolska priklada od 10# gotovo povikšala in ne bo dolgo trajalo, da bo Ljubljana morebiti imela 20# šolske priklade, toraj več, kakor dežela. Tak srečen slučaj pa, kakor sem ga poprej omenil, se ne bo morebiti več v 100 in 100 letih dogodil. Deželni glavar: Želi morebiti še kdo govoriti? (Nihče se ne oglasi — Niemand meldet sich.) Ker se ni nihče več za besedo oglasil, podelim konečno besedo gosp. poročevalcu. Poročevalec dr. Poklukar: Jaz sem v prijetnem položaji, da glede predloga, ki je prišel kakor iz zraka in ki je pomenljiv posebno glede bremen,- ktere ima nositi vsa dežela v primeri z Ljubljanskim mestom, moram konstatirati, da se proti temu predlogu bistveno ni ugovarjalo od nobene strani. Samo po sebi se razume, da se vsim razlogom za ta predlog ne morem pridružiti; vjemam se pa za svojo osebo s tem, da se da prilika deželnemu odboru, preiskovati in pojasniti te razmere, da se ne bo sodilo na kmetih, da se davkoplačevalcem krivica godi, posebno tudi zato, ker dobro vem, da deželni odbor pri rešitvi tega predloga Ljubljanskemu mestu ne bo mogel več očitati, kakor kar bi se po preiskavi za resnično spoznalo. Tedaj kar se tiče namena, da se da prilika deželnemu odboru preiskovati to stvar, za svojo osebo nimam nič proti temu, v imenu finančnega odseka pa nimam pravice se izreči za ta predlog. Deželni glavar: Najpoprej bomo glasovali o predlogu finančnega odseka, in potem o predlogu gosp. barona Apfaltrerna. Prosim tiste gospode, kteri se skladajo z drugim predlogom finančnega odseka, naj blagovolijo vstati. (Obvelja — Angenommen.) Zdaj pa blagovolijo tisti gospodi, kteri se skladajo s predlogom gosp. barona Apfaltrerna, vstati. (Obvelja — Angenommen.) Poročevalec dr. Poklukar: (bere — liest:) 3. Deželnemu odboru se naroči, pridobiti sklepu pod točko 2. Naj višjega potrjenja. Der Landesausschuss wird beauftragt, die Allerhöchste Sanktion des Beschlusses ad 2 zu erwirken. (Obvelja brez razgovora — Wird ohne Debatte angenommen.) Poročevalec dr. Poklukar: Zdaj moram še ne v imenu finančnega odseka, kateri dotičnih nasvetov ni formuliral, ampak v svojem lastnem imenu staviti nasveta, katera sta popolnoma v ozkej zvezi s prejšnimi predlogi finančnega odseka: 1. nasvet zadeva tiste potrebščine, katere so pri posameznih točkah privoljene za tekoče leto 1883., tako na priliko pri prošnji glede učitelja v Premu, nadalje pri vsili onih šolah, za katere so bile potrebščine preliminirane za prihodnje leto, pa so se pričele v tekočem letu meseca oktobra, ali pa, katere so se razširile v večrazrazredne meseca oktobra tekočega leta. Pri vseh teh odpade neka svota in spada v potrebščine tekočega leta. Ako bi slavni zbor v tem oziru nič ne sklenil, bi bila dolžnost šolskih oblasti, skrbeti, da se pokrijejo ti stroški, kar bi bilo težavno, ker bi deželni zbor o tem nič ne sklenil. V tem smislu se glasi 1. resolucija. 2. nasvet je popolnoma posnet po lanski in večletni praksi deželnega zbora in včeraj je bil razgovor v finančnemu odseku o tem, ter je rečeno, naj bi se v tem oziru postopalo, kakor lansko leto. Lansko leto se je glasil dotični sklep tako-le (bere — liest): „In den Subrubriken 1, 2, 3, 4, 6, 7 der Ausgabsrubrik II wird dem k. k. Landesschulrathe das Revirement einverständlich mit dem Landesausschusse gestattet." Jaz nameravam staviti tudi letos ravno tak nasvet, kateri je potreben zlasti za šole za silo. Z napravo takih šol se z malimi stroški večkrat tisto doseže, kar se doseže v pravilno vredjenih šolah; zato predlagam, da se ta revirement, kakor lani, tako tudi letos privoli. Dotična predloga se glasita (bere — liest): „Slavni deželni zbor naj sklene: 1. V podrubrikah L, 2., 3., 4., 6. in 7. potrebščine dovoljuje se c. ki’, deželnemu šolskemu svetu v sporazumljenji z deželnim odborom revirement. 2. Dovoljuje se, one potrebščine normalno-šolskega zaklada za 1. 1883., katere so nastale vsled veljavnih naredeb deželnega šolskega sveta in deželnega odbora, pokriti iz blagajničnih zastankov leta 1883.“ (Obveljata brez razgovora — Werden ohne Debatte angenommen.) Poročevalec dr. Poklukar: Predlagam, da slavni zbor te sklepe tudi v 3. branji sprejme. (Obvelja — Angenommen.) Landeshauptmann: Ich möchte mir erlauben, eine Änderung in der Reihenfolge der Gegenstände der heutigen Tagesordnung vorzunehmen, u. z. gelangt zuvor zur Verhandlung Post-Nr. 10, betreffend die Errichtung von Mäuthen, und dann erst Post-Nr. 8, weil möglicher Weise nach dem eventuellen Beschlusse eine Änderung im Voranschläge des Landesfondes sich ergeben könnte. 10. Ustno poročilo upravnega odseka o natisnjenem načrtu postave glede naprave mitnic na cestnih progah Babnopo^je, Bloška polica, Rakek (Priloga 50.) in o dotičnih prošnjah. 10. Mündlicher Bericht des Berwaltungsans-schnffes über den gedruckten Gesehentwnrf betreffend die Errichtung von Mauthen an den Straßenstrecken Babenfeld, Blo-skapoliza, Rakek (Beilage 50) und über die einschlägigen Petitionen. (Predsedstvo prevzame deželnega glavarja namestnik Grasselli — Den Vorsitz übernimmt der Landeshauptmann - Stellvertreter Grasselli.) Deželnega glavarja namestnik Grasselli: Pridemo k 10. točki dnevnega reda. Prosim gosp. poročevalca, da zavzame svoj sedež in da poroča. Poročevalec Detela: Slavni zbor! Ker je bila postava o mitnicah še le včeraj konečno obravnavana, ni bilo mogoče tiskanega poročila k tej postavi predložiti. Ta predmet se je v odseku, v katerem so bili zaslišani tudi izvedenci iz Logaškega, Ložkega in Ribniškega okraja, obširno obravnaval in jaz mislim, da ne bo neprilike zarad tega, ker ni tiskanega poročila, ker je gospodom poslancem stvar že dobro znana. Naj bolj i razlogi za to postavo so navedeni v peticiji, katera je bila izročena deželnemu zboru od okrajnih cestnih odborov Logaškega, Ložkega in Ribniškega, in od Cerkniškega, Logaškega in Sodraškega županstva. Jaz bom iz te prošnje tiste točke prebral, iz katerih bo slavna zbornica najbolj uvidela, da je ta postava zares neobhodno potrebna. (Bere — Liest): „Cesta, ki prestopi pri Babnempolji deželno mejo iz Hrvatske na Kranjsko in ki pelje do postaje Rakek na južnej železnici, je, kakor tudi cesta od Bloškepolice do Ribnice oziroma Žlebeč (v rogovili), ki jo veže s črto Ljubljana-Kočevje, ne služi lokalnemu prometu okrajev, ampak trgovinskemu prometu velikega dela Notranjske in Dolenjske in tudi Hrvatske. Po načinu, na katerega se sedaj vzdržava, jo rabijo večinoma posreduje ali neposrednje ljudje, ki jo nikakor ne vzdržavajo, nasprotno pa jo morajo dostikrat posestniki celih vasij vzdrževati, ki jo skoz celo leto prav nič ne rabijo. Ta nepravičnost je tem bolj občutljiva, ker je promet na tej cesti, kar lahko vsled lastnega prepričanja trdimo, veliko živahnejši, kot na vsakej drugej kranjskej okrajnej) deželnej in državnej cesti, ker se na tej cesti izmed vseh kranjskih, če so že deželne ali državne, največ prevaževa. V dokaz temu navajamo sledeče: Vsled dopisa komercijalnega vodstva c. kr. priv. južne železnice se je na postaji Rakek povprek v zadnjih petih letih 797.000 metričnih stotov, in v letu 1882. nič manj kot 894.000 metričnih stotov blaga naložilo, oziroma izložilo. Te "številke značijo (dokazujejo) naraščajoči promet, tako da se sme imeti zadnja številka za merodajno za naslednje leta. O teh 894.000 metričnih stotov pripada, kot smemo na podlagi večletne skušnje trditi, k večjemu 50.000 metričnih stotov blaga, ki prihaja iz in za planinsko okolico, in ostalina 844.000 stotov se prepelje na cesti, ki daje povod tej prošnji. Teh tovorov se izvaža krog 750.000 stotov, in uvaža krog 94.000 stotov blaga, katero se večinoma naložuje na Rakeku kot tovor nazaj. To daje, če vzamemo, da pelje vsak voz 15 metričnih stotov blaga, če bi bilo tudi vse uvoženo blago od voznikov, ki izvažajo tovore, naloženo, ko gredo z vozovi nazaj, in če ne jemljemo lokalnega in osebnega prometa nič v poštev, vsako leto 50.000 dvovprežnih voz tj e in nazaj, ali povprek po 166 težko naloženih voz vsak delavnik na Rakek in 166 voz nazaj, od katerih je tudi 20—30 naloženih. Kot bo moral vsak izvedenec potrditi, ne zadostuje pri tolikej frekvenci, da popravljajo, kakor sicer pri okrajnih cestah, cesto enkrat ali dvakrat v letu — ljudje prisiljeni, brez vsacega nagiba in veselja za stvar, samo, da se nadloge iznebé in kazni izognejo, ker za vzdrževanje ceste nimajo nikakega zanimanja. Na tako obvoženej cesti se morajo poprave enakomerno in po oddelkih nekako strokovnjaško izvrševati, in se mora na to delati, da se dobi gladko vozno cesto, katera naj se s tem skrbno hrani, da se nastale male luknje takoj s zmiraj pripravljenim peskom zasujejo. Če je že krivica zahtevati, da vzdržava kmet in posestnik cesto, ki je izrečno trgovinska, je na drugej strani celo nemogoče zahtevati, da vzdržava svoj del v vedno dobrem stanji, kar bi bilo potrebno pri tolikej živahnosti, ker bi moral za ta slučaj najmanj enkrat v tednu sebi odmerjeni, dostikrat dve uri od domovja oddaljeni del ogledati, da pripravi, če bi bilo treba, peska in da zamaši male luknje, če to opusti in če pusti malo luknjo dva tedna nezravnano, je šlo v tem času čez njo že 2600 obloženih in 2000 praznih voz, kateri so naredili iz nje jamo. Ta jama naredi, če se tudi z velikim delom zaravna, napravo gladke poti nemogočo. Vsled tega opuščenja, kateremu se pri. obstoječih vravnavah ne more priti v okom, nastane iz malega dela veliko, cesta pa je in ostane vedno slaba. Iz bremena, po krivici kmetu naloženega, nastane v tem slučaji prevelika raba delavskih moči, ne da bi se dosegel pravi namen, dobiti dobro vozno cesto, ki bi vgodno uplivala na trgovino in promet dežele, ter na razvoj njene industrije. . Da bi se ta namen dosegel in ob enem odpravilo krivično ker enostransko breme za kmeta, to se' po našem mnenji le na dva načina lahko doseže, katere si usojamo visokemu deželnemu zboru v naslednjem predložiti: Prvi bi bil ta, da se ta cesta, ki veže Hrvatsko s Kranjsko, in ki v prvej vrsti služi trgovini in industriji velikega dela vojvodine, še-le na tretjem mestu pa lokalnemu prometu, od deželne meje pri Babnempolji do Rakeka v dolgosti 33 kilometrov, in 23 kilometrov dolgo črto od Bloškepolice proti Žle-bičku pri Ribnici, katera veže Kočevsko dolino s to cesto, tedaj tudi z južno železnico, kot najbolj vožena trgovinska cesta Kranjske po posebnej postavi spremeni v deželno in vzdržava z deželnimi pripomočki. Vsled tega stavljamo na visoki deželni zbor preponižno in preudano prošnjo, da bi pretehtal in prevdaril pravičnost in priličnost te od nas navedene naredbe, katera bi bila, če se jo sklene zvršiti, le na blagor deželi, njenemu trgovinskemu in industri- jalnemu razvoju, ne da bi se s tem kratil prosti promet. če bi bilo pa to nedosegljivo, potem prosimo : Visoki deželni zbor naj bi v očigled važnosti te ceste za trgovino in promet, kakor tudi za industrijo dežele, za njeno napravo in poznejše vzdrževanje določil primemo nagrado iz deželnih pripomočkov ; ker bi ta pripomoček moral biti zdaten in najmanj doseči svoto 10.000 gold., kar bi pa mogoče da deželo le preveč obložilo, bi pa nasvetovali, da bi se ta pripomoček dosegel z napravo mitnic. Tudi na ta način je mogoče, da se izvede poprava po oddelkih po eni roM, in da nastane cesta gladka in ravna. Da se tedaj doseže namen, veljavno postane potem pravilo: „Kdor vozi, ta plačuje“. Krivičnemu in enostranskemu tlačenju že tako preobloženega kmeta bo potem konec. Udano podpisani tudi nismo prijatelji mitnic, in bi prej raje imeli, da bi bile tudi na državnih cestah odpravljene, kakor da se narejajo na novo. Naglašamo še enkrat, da cesta, ki smo jo omenili, ne služi lokalnemu prometu, ampak izvažanej in uva-žanej trgovini, kakor tudi industriji velikega dela Notranjske in Dolenjske in enega dela Hrvatske, tedaj splošnemu blagra velikih deželnih delov, in si dovoljujemo izrekati mnenje, da se s cestami brez mitnic, ki služijo splošnemu blagru, le takrat napreduje, če se jih splošno, tedaj iz sredstev države pri državnem prometu, in iz sredstev dežele pri deželnem prometu vzdržava; nazadnje se pa in nagiba k srednjemu veku, če se njihovo vzdržavanje dosega s tem, da se tlači en sam del prebivalstva. Tudi brez ozira na to si dovoljujemo izrekati mnenje, da je vendar še vedno boljše, dobro peljati se in ob enem mitnico plačati, kakor, če tudi brez mitnine, ne naprej priti. In ker smo po večletnej skušnji za trdno prepričani, da se pri sedanjem načinu vzdr-žavanja ne bo doseglo nikoli dobre poti, se nam, zdi, če bi se ne odobrila sprememba omenjene ceste v deželno, edina pot, ki bi k stavljeni svrhi vodila in ki je ob enem najpravičnejša, ta, da se napravi mitnica in da se vzdržuje iz mitniških doneskov. Visoki deželni zbor naj vzame na znanje naše zagotovilo, ki se vjerna s splošnim mnenjem celega kraja, da mitnice vozniku in kmetu ne bodo promet obtežujoče breme, marveč da jih bota kot rešitev iz sedanjega neznosnega položaja z veseljem pozdravljala. Za pobiranje mitnin naj bi se postavile sledeče 3 mitniške postaje : 1. „ena na Rakeku, 2. ena na Bloškipolici, 3. ena v Zavrati pri Sodražici.“ Nadaljuje se v.tej prošnji še o drugih razmerah, katere bi bile preobširne, da bi vse prebral. Konečno prosijo zastopi dotičnih cestnih okrajev in županstva j v Cerknici, v Ložu in v Sodražici sledeče (bere — lie§t) : „Visoki deželni zbor naj bi te naše razprave spoznal vredne za prevdarek in naj bi blagovolil skleniti, da se cesta Babnopolje-Bloškapolica-Rakek in cesta Bloškapolica čez Bloke na Žlebiček pri Ribnici z ozirom na svojo trgovinsko važnost spremeni v deželno cesto in vzdržava od dežele, če bi bilo to za zdaj nedosegljivo, potem naj bi visoki deželni zbor za vzdržavanje te ceste dovolil primerno nagrado in sklenil, da bi se na njej na zgoraj omenjeni način mitnina pobirala, čegar donesek bi služil v pokritje stroškov za vzdržavanje. Upravni odsek se je v tej zadevi posvetoval v več sejah in je sklical v tej zadevi kot izvedence iz Notranjskega gospode: Adolfa Obresa, državnega poslanca iz Cerknice, Janeza Modica, župana Bloškega, Josipa Milavca, načelnika okrajnega cestnega odbora Logaškega, Jakoba Vilarja, načelnika okrajnega cestnega odbora Ložkega, Franca Blahna, načelnika okrajnega cestnega odbora Ribniškega, Gregorja Laha, župana Ložkega in Josipa pl. Obereignerja v Šneperku. Kakor zapisnik dotične seje kaže, so vsi gospodje izjemno gospodov Franca Blahna in Janeza Modica pritrdili, da so uzroki v tej prošnji navedeni temeljiti in so se sploh v tej zadevi tako izrekli, kakor je že bilo v tej prošnji obširno obravnano. Gospodarski odsek je obravnaval tudi drugo prošnjo, katera je proti mitnicam, in tretjo prošnjo, da bi dotična cesta se vzdrževala iz deželnega fonda. Jaz bodem vse nasvete gospoderskega odseka najprej prebral, da se bodo gg. poslanci pri glasovanji mogli po tem ravnati. (Bere — Liest): „Slavni deželni zbor naj sklene: I. a) Predloženi načrt zakona o napravi mitnic na okrajni cesti Rakek, Bloškapolica - Žlebič, oziroma Babnopolje se sprejme. h) Deželnemu odboru se naroča pridobiti Najvišjo sankcijo za dotični zakon. Der hohe Landtag wolle beschließen: a) Der vorgelegte Gesetzentwurf betreffend die Errichtung von Mauten auf der Bezirksstraße Rakek-Bloškapolica-Žlebič, resp. Babnopolje, wird genehmiget. b) Der Landesausschuss wird beauftragt, die Allerhöchste Sanktion dieses Gesetzes zu erwirken. II. Okrajnocestnemu odboru Logaškemu, Ložkemu in Ribniškemu se dovoli iz deželnega fonda posojilo 5000 gld. za najnujnejše in najpotrebniše poprave omenjenih cest, katero posojilo se bode vračevalo iz dohodkov mitnic. Den Bezirksstraßenausschüssen in Loitsch, Laas und Reifniz wird ein Darlehen von 5000 fl. aus dem Landesfonde behufs Vornahme der dringendsten und nothwendigsten Herstellungen auf den genannten Straßenstrecken bewilliget, welches aus den Mauterträgnissen zurückgezahlt werden wird. III. Deželnem uodboru se naroča, potrebne premembe deželne postave od 5. marca 1873. prevdariti in poizvediti, kakšen uspeh ima osnova deželnih cest v drugih avstrijskih državah, in o tem v prihodnji sesiji poročati, oziroma predložiti deželnemu zboru načrt postave o vpeljavi deželnih cest na Kranjskem. Der Landesausschuss wird beauftragt, die nothwendigen Änderungen des Landesgesetzes vom 5. März 1873 in Erwägung zu ziehen und Berichte einzuziehen, welchen Erfolg die Institution der Landesstraßen in anderen österreichischen Ländern hatte. Derselbe hat darüber in der nächsten Landtagssession Bericht zu erstatten, eventuell den Gesetzentwurf betreffend die Einführung von Landesstraßen in Krain vorzulegen. IV. Visoka c. kr. vlada se naprosi po deželnem odboru za primerno podporo iz državnega zaklada za omenjene okrajne ceste, katere posredujejo promet velikega dela Notranjskega in Dolenjskega z železniško postajo Rakek in katere vežejo sosedno Hrovatsko s Kranjsko deželo. Die hohe k. k. Regierung wird im Wege des Landesausschusses um eine entsprechende Staatssubvention für die genannten Straßenstrecken, welche den Verkehr eines großen Theiles Inner- und Unter« frain§ mit der Station Rakek vermitteln und das benachbarte Kroatien mit Krain verbinden, gebeten". Landeshauptmann - Stellvertreter Grasselli: Ich eröffne die Generaldebatte. Gosp. poslanec Luckmann se je za besedo oglasil. Abgeordneter Lnckrnann: Meine Herren: Wenn ich nicht die Hoffnung hätte, dass die geehrten Herren in die Berathung dieses Gesetzentwurfes nicht eingehen werden, so würde ich ganz entschieden wieder vor Übereilung warnen müssen bei der Annahme eines Gesetzes, welches uns ein so großes und reichhaltiges Materiele bietet. Ich glaube, der gesetzgebende Körper wird sich da die Frage vorlegen müssen, ob man nicht einmal darüber einen Vorwurf erhalten könnte, dass man sich wirklich mit zu viel Eile der Gesetzgebung hingegeben und Gesetze geschaffen hatte, welche dem Lande nur schaden. Diese Sache ist nicht neu, nachdem wir fast in jeder Landtagssitzung.. solange wenigstens ich die Ehre habe, Mitglied des hohen Hauses zu sein — ähnliche Petitionen gehabt, die Gründe besprochen und erwogen haben, das Gutachten der Handelskammer u. s. w. eingeholt haben, und so glaube ich im Großen und Ganzen nicht viel darüber sagen zu müssen und Sie nur auf die früheren Erledigungen hinweisen zu sollen. Die Errichtung der Mauten, einer Besteuerungsart, welche gewiss eine mittelalterliche und sehr kostspielige genannt werden muss, scheint mir überhaupt ein Ünrecht zu sein, insbesondere aber in den südöstlichen Bezirken von Krain, welche y3 des ganzen Landes ausmachen, und welche ohnehin das Unglück haben, jede gute Communication, wie Eisenbahnen oder Reichsstraßen entbehren zu müssen oder weit davon entfernt zu sein. Diesen Bezirken will man jetzt noch die Last aufladen, auf den schlechten Straßen bis zur Bahn 4 Mauten passiren zu müssen; das scheint mir so ein schreiendes Unrecht zu sein, dass ich wohl sagen kann, dass man bereit Errichtung selbst verweigern möchte, wenn die Bevölkerung selbst solche wiinscht, und obwohl ein alter Spruch sagt: Volenti non tit injuria. Dass die einvernommenen Herren Sachverständigen selbst die Manchen wünschen, das ist zum Theile richtig, denn ich habe auch mit ihnen in dieser Angelegenheit gesprochen, vorzugsweise mit Herren aus den Bezirken Loitsch, Zirknitz und Laas, welche der Bahn näher liegen, jedoch durch die Mautherrichtung die entfernteren Bezirke zur Contribution für ihre Straßenstrecken heranziehen wollen. Die Gemeindevertretung von Reifniz hat sich entschieden dagegen ausgesprochen, und die Gemeindevertreter aus Gottschee waren bei der betreffenden Besprechung gar nicht dabei, würden jedoch gewiss auch gegen die Mauthen sich aussprechen. In gegenwärtiger Zeit werden die größten Com-munications-Wege, das sind die Eisenbahnen, ans Kosten aller Steuerträger erbaut, die Frachtsätze auf die weitesten Entfernungen werden auf ein Minimum herabgedrückt, das Reich sorgt im Interesse des Volkswohles für den erleichterten Verkehr auf den Hauptverkehrsstraßen, d. i. den Eisenbahnen. Und nun sollen Diejenigen, welche zufällig so unglücklich sind, weit weg von Eisenbahnen und von Reichsstraßen zu sein, große Kosten tragen, um bis zu denselben gelangen zu können, und noch separat für die Straßenbenützung jedes Bezirkes bezahlen, welchen sie zu passiren genöthiget sind. Ich halte das für ein großes Unrecht und dieses Unrecht werde ich auch nicht zugeben, wenn sie es auch selbst haben wollten; aber ich glaube, dass sie es nicht wollen. Die Gottscheer haben sich stets gegen Gewährung dieser Petition ausgesprochen und sind entschieden gegen die Mauthen, ebenso die Rcifnizer, die näher der Bahn gelegenen Bezirke waren allein dafür. Die einzelnen Sachverständigen, besonders hervorragend in dieser Beziehung war der Herr Obereigner, Verwalter einer großen Herrschaft, haben sich theilweise für die Mauthen ausgesprochen; aber, meine Herren, sie haben ganz offen erklärt, nur deshalb für die Mauth-bewilligung zu Petitioniren, weil sie eine gute Straße nöthig haben und zweifeln, durch andere Mittel solche zu erreichen, indem die Straßenausschüsse ohnmächtig sind und die Straßen fortwährend schlechter werden. Diese Herren betrachten die Bemauthung als einziges, jedoch unerwünschtes Mittel, um eine gut fahrbare Straße zu erreichen. Ich glaube, die Bevölkerung jener Bezirke hat ein volles Recht, gut fahrbare Straßen ohne die Mauthbe-steuerung zu erhalten, und dass wir noch nicht so weit sind, dass wir zur Straßenerhaltung die Mauthen als Hoffnungsanker haben müssten. Die Frage der Errichtung von Landesstraßen, auf welche schon oft hingewiesen wurde, dürfte in nicht zu langer Zeit zur Entscheidung kommen und eventuell würden doch die belebtesten und wichtigsten Bezirksstraßen, wie die in Frage befindlichen, in erster Reihe zn Landesstraßen erklärt werden, die Straßen - Calami-täten müssen definitiv geregelt werden. Nach meiner Ansicht ist die frequenteste Straße un Lande die, welche von Gottschee bis Rakek führt, auf welcher Producte von Holz ans den bedeutenden Wal-onngen im südöstlichen Krain und Kroatien nach Rakek und von da mit der Bahn nach Triest geliefert werden. . Dagegen ernten diese Bezirke nicht genügend Lebens-"rl ftr ihren Confirm und führen solche von der Bahn als Retourfracht nach Hanse. Wenn Sie daher auf dieser Straße Mauthen machen, so würden Sie die Ausfuhr des Holzes sehr beeinträchtigen, und es würde nach meiner Ansicht nichts anderes bedeuten, al§_ einen Zoll ans das Holz, welches ausgeführt, und eine Vertheuernng der Lebensmittel, welche eingeführt werden, einfuhren. Ich müsste mich also schon aus diesen Gründen dagegen aussprechen. Ich fürchte, dass die Straßenausschüsse nicht ihre Pflicht thun, dass die Freundschaftsverhältnisse, Schwäger-schaften u. s. to. zwischen den einzelnen Straßenausschussmitgliedern und den Verpflichteten dieselben verhindern, ihre Leute hart angehen zu können wegen Ausbesserung, Beschotterung der Straße u. s. w. Wenn die Straßenausschüsse etwas besser ihre Pflicht thun und vom Landesausschusse dazu ermuntert würden, und man vom §. 9 des Straßengesetzes Gebrauch machen würde, so müsste man nicht zu diesem Hilfsmittel, nicht zur Errichtung der Mauthen zu greifen brauchen. Ich will mich nicht lediglich auf den Standpunkt der Negative stellen und kurzweg jede Hilfe verweigern, weil diese Straßen ohnehin stiefmütterlich behandelt werden. Ich bin vielmehr dafür, dass man diesen Straßen-ansschüssen einen Beitrag aus Landesmitteln gebe in der Weise, wie es das Gesetz ausdrücklich vorschreibt. §. 9 des Landesgesetzes vom Jahre 1873 lautet: „Zu Straßenzwecken können aus dem Landesfonde Beiträge nur dann ertheilt werden, wenn die Bestreitung der bezüglichen Kosten nachweisbar die Kräfte des Bezirkes oder der Gemeinde übersteigt. Die Gewährung dieser Beiträge steht zunächst dem Landtage, und innerhalb des von diesenl für Straßenbauten im Allgemeinen bewilligten Voranschlages dem Landesausschnsse zu." Es ist später eine Instruktion von dem Landesausschusse erflossen, in welcher Weise diese Beiträge zu verwenden find. Ich glaube, dass wir in diesem Falle dazu ganz berechtiget sind, weil, wie ich schon gesagt habe, diese Straße die befahrenste Straße im ganzen Lande ist. Ich glaube, dass die Leute, welche eine so große Hoffnung in die Mäuthc setzen, betritt getäuscht werden. Mit Errichtung von 4 Mauthen hat inan noch keine gute Straße, und es wird lange Zeit vergehen, bis man durch den Ertrag der Mänthe eine gute Straße zu Stande bringt. Das Unrecht wäre aber dann noch himmelschreiender, wenn man trotz der schlechten Straßen Mauthen bezahlen müßte. Bevor man eine gute Straße Herstellen kann, wird der Landesausschuss noch,Gelegenheit haben, sich zu informirat bezüglich der Änderung des Gesetzes vom Jahre 1873, und der Kosten so wie über den Zustand der Straßen in anderen Kronländern, wo man Landesstraßen errichtet hat, wie in Mähren und Kärnten, wo das gesammte Kronland die Straßen erhält. Wenn wir diese Petition schon in 4 oder 5 Sessionen abgewiesen herben, so glaube ich, dass wir solche auch heute abweisen können ohne Schaden für den Verkehr. Indessen beantrage ich, ihnen einen Beitrag aus dem Landesfonde zu geben auf Grundlage des §. 9 des Straßengesetzes, und der Landesausschuss wird die Studien machen auf Einführung von Landesstraßen und Änderungen des Straßengesetzes vom Jahre 1873 anbahnen. Die Institution der Bezirksstraßenausschüsse hat sich bei uns nicht bewährt, wir haben schlechte und kostspielige Straßen. 204 XV. seja deželnega zbora kranjskega dnč 20. oktobra 1883. — XV. Sitzung des komischen Landtages am 20. Oktober 1883. Ob nun die Landesstraßen ein Mittel sind, dies zu bessern, wird sich nach den Erhebungen Herausstellen; ich hoffe, dass der Landesausschuss ein großes statistisches Materiale beistellen wird, welches es uns ermöglichen wird, Gesetzesänderungen zu beschließen, welche solchen Beschwerden für die Dauer in künftiger Zeit vorbeugen werden, so dass wir daun nicht Stiefkinder haben werden, wie diese Bezirke bezüglich der Communication genannt werden müssen. Ich würde mir daher erlauben, folgende Anträge den Herren zur Annahme vorzuschlagen: 1. Über den vorliegenden Gesetzentwurf wird zur Tagesordnung übergegangen. 2. Der Laudesausschuss wird ermächtiget, den Bezirksstraßenausschüssen von Loitsch, Laas und Reifniz im Verhältnisse zu dem dringenden Bedarfe zur ehesten Ausbesserung der Bezirksstraßen von Gottschee und Reifuiz nach Rakek Subventionen bis zum Höchstbetrage von 5000 fl. zu erfolgen, welcher Betrag in das Präliminare des Landesfondes pro 1884 einzustellen ist." (Predloga se podpirata — Die beiden Anträge werden unterstützt.) Deželnega glavarja namestnik Grasselli: Najpoprej si vsojam vprašati o predlogih gosp. poslanca Luckmanna. Tisti gospodje, kateri podpirajo ravno zaslišani predlog gosp. poslanca Luckmanna, naj blagovolijo vstati. (Podpira se — Wird unterstützt.) Ta predlog je dovoljno podpiran. Bazun tega imam še naznaniti, da imam tukaj na razpolaganje nekoliko tistih vprašanj, katere je upravni odsek sestavil iz nasvetov strokovnjakov pri enketi, ki je bila sklicana zarad sklepov o mitnicah in o cestnih zadevah. Če katerega gosp. poslanca ta vprašanja zanimajo, stoji jim tukaj nekoliko iztisov na razpolaganje. Gosp. poslanec dr. Dolenec se je za besedo oglasil. Poslanec dr. Dolenec: „Jaz moram ugovarjati besedam gosp. predgovornika, kateri svari, da ne bi sklepali take postave. Dosti pa skoraj da ne bo treba ugovarjati, kajti gospod, ki je proti postavi govoril, pripoznaval je sam potrebo pomoči in nasvetoval 5000 gld. podpore. O tem bil je pa govor že v odseku in uvidelo se je, da s to malo svotico bi ljudem ne bilo prav nič pomagano. Potem se je pa gosp. predgovornik posebno na to opiral, da ljudstvo tistih krajev, skozi katere ta cesta pelje, ni zadovoljno z napravo mitnic. Jaz pa mislim, da imamo glavno podlago o mnenji ljudstva v tem, če se ozremo kakih 15 let nazaj in povprašamo, kako se je izreklo ljudstvo glede mitnic na Cerkniškem taboru. Zbranih je bilo tam do 8000 ljudij in nobena točka se ni s takim veseljem, s takim navdušenjem vsprejela, nego točka, katero je obravnaval gosp. Fran Hren, namreč, da se mitnice postavijo po teh cestah. In ko bi bilo ljudstvo tega mnenja kakor gosp. Luckmann, gotovo ne bi bilo ulo- žilo prošnje, katera je povod tej postavi in katero so podpisali župani, cestni odborniki in drugi veljavni možje dotičnih krajev. Tudi ni res, kar trdi gosp. predgovornik, da se bodeta po mitnicah živež in les podražila. Jaz mislim, da bode vse le boljši kup postalo, ako se bode moglo na jeden voz do 10 centov več nakladati. Tudi ni res, kar trdi gospod Luckmann, da z mitnicami se bode naložilo novo breme le taistim, ki morajo ceste vzdrževati, ker te ceste ne potrebujejo ravno taisti, ki so prisiljeni jo delati, namreč kmetje, ampak potrebujejo jo vozniki. Kaka težava je vzdrževanje te ceste taistim, ki bi morda nikdar po njej ne hodili, ako bi ne bili prisiljeni jo delati! Po več ur daleč jim je prihajati z živino in ljudmi cesto popravljat, po katerej nikdar ne vozijo. Navajam tukaj Otočane, Lažane, Jezerce, Klanjčane, do malega tudi Dance, Podcerkljane in Nadleščane. Najboljši kmetje neso vozniki in hodijo na cesto le toliko, da svoj les do Rakeka spravijo. Star pregovor pravi, da kdor cesto gnoji, ne prideluje pšenice. Le razvada je prišla tukaj mej ljudstvo, katera je uničila tudi najbolje gospodarje mej Ljubljano in Trstom, ki so popuščavali dom in kmetovanje in so le cesto gnojili in ozirali se po hišah, pri katerih Bog roko ven moli. To neso kmetje, to so vozniki. Ti hočejo samo iz ceste in na cesti živeti, naj jo pa torej tudi plačujejo. Ko bi jaz mogel take mitnice postaviti, da bi kmetom ubranile zahajati na cesto, jaz bi jih takoj postavil in zanje še bolj govoril, kajti obvaroval bi s tem ljudstvo nemarnosti in razuzdanosti. Ko teh cest ni bilo, ni prišlo toliko kmetov na nič, kakor zdaj, ko so se privadili za vsako plačilo le rajši pohajati po cesti, nego doma skromno živeti in delati. In ti vozniki uničujejo tudi delavnega kmeta, ker mu z vednim popravljanjem preveč rabljene ceste preveliko breme nakladajo. Žalostne dokaze za to bi vedel navajati iz Cerkniške doline, kjer jih je že na stotine zavoljo ceste zarubljenih in skrajni čas je, da pomoremo prebivalcem teh krajev in jim dovolimo to, za kar sami prosijo. Prepričan sem, da tudi potem, kadar bode do tega prišlo, da se napravijo deželne ceste, bode nenavaden promet na tej cesti zahteval posebne pomoči in tudi dežela sama bo obdržala še mitnice. 8 tem, kar gosp. predgovornik nasvetuje, ne doseže se ničesar druzega, nego da se vsa ta stvar zavleče ad calendas, kajti deželni odbor ne bode nič druzega poizvedel, nego to, kar smo mi od izvrstnih izvedencev v odseku doznali. To vprašanje se je jako točno z izvedenci obravnavalo, torej jaz mislim, kakor sem rekel, da bi deželni odbor nič novega ne poizvedel. Nekoliko 1000 gld. pa v ta namen dati, bi bilo, kakor z žlico vodo v Ljubljanico nositi, ker od tega ne bo nobene pomoči ljudem, ki dosti mirno že dolgo časa trpe. Prava istina je, da gotovo noben kraj na Kranjskem ne bi bil toliko časa s tako vzgledno potrpežljivostjo in mirnostjo tako breme prenašal, kakor ti kraji. Več kot 20 let že hodijo prosit pomoči in neso še druzega odgovora dosegli, nego ga dobi navaden berač: Pojdite z Bogom! In zdaj, ko so se zopet na nas obrnili s tehtnimi uzroki, katere mora vsak za take spoznati, zdaj jih hočete zopet odpo-diti in jim reči: Počakajte, ko se bodo deželne ceste napravljale, potem bomo že videli, kako bo. To bi zares ne bilo lepo, posebno za večino tega zbora ne, ko bi tistim ljudem, ki so bili vedno naši pomočniki in prvoboritelji na narodnem polji, ne hoteli pomagati in jim tega ne dovoliti, kar zamore biti jedina pomoč. Jaz torej toplo podpirani odsekovi predlog.“ Poslanec % priklade za najnujnejša dela. Priporočam slavnemu zboru, da sprejme nasvet upravnega odseka, ki je identičen z nasvetom deželnega odbora. Landeshauptmann: Wir schreiten zur Abstimmung. Der Antrag des Herrn Abgeordneten Dr. Ritter von Gutmaunsthal ist theilwcise abweichend von den Anträgen des Verwaltungsansschnsses und zwar in allen seinen drei Punkten. Es ist möglich, dass einer der Herren Abgeordneten für den einen oder den andern Punkt des Antrages stimmen werde, deswegen gedenke ich die Abstiminnug nach Alineas vorzunehmen. (Predlog 1. gosp. dr. viteza Gutmannsthala ne obvelja — Der Antrag 1 des Herrn Dr. Ritter von Gutmannsthal wird abgelehnt.) (Predlog 2. gosp. dr. viteza Gutmannsthala obvelja — Der Antrag 2 des Herrn Abgeordneten Dr. Ritter von Gutmannsthal wird angenommen.) Der 3. Antrag des Herrn Abgeordneten Dr. Ritter von Gutmannsthal kaun eigentlich nicht mehr aufrecht bleiben, weil, wenn die 600 fl. zurückgezahlt werden müssen, eine 11^ Umlage nicht ausreichend sein dürfte. Abgeordneter Dr. Witter von Ontmannsthak: Ich ziehe diesen Antrag zurück. Deželni glavar: Gosp. poslanec dr. vitez Gutmannsthal je svoj 3. predlog umaknil, tedaj se o njem ne bo glasovalo. Imamo še glasovati o 5. točki odsekovega predloga III. (Obvelja — Wird angenommen.) Poročevalec dr. Samec: K 6. točki III. predloga bi nekoliko omenil. Okraj Črnomeljski ni dosle deželnemu odboru poslal nobene prošnje za privolitev cestnih priklad; ker je pa gotovo, da okraj Črnomeljski ne bo mogel svojih cest brez priklad vzdrževati, je potreba, da slavni zbor skrbi za to, da pooblasti deželni odbor, da naloži cestnemu okraju Črnomeljskemu priklad toliko, kolikor bo potrebno za vzdrževanje cest. Prošnja za to se pa vsakako pričakuje od cestnega odbora Črnomeljskega. (Točki 6. in 7. odsekovega predloga III. obveljate brez razgovora — Die Punkte 6 und 7 des Ausschussantrages III werden ohne Debatte angenommen.) Deželni glavar: Ta točka dnevnega reda je končana. Pridemo k 13. točki dnevnega reda. Ich eröffne die Generaldebatte über den §. 3 des Rechenschaftsberichtes. (Nihče se ne oglasi — Niemand meldet sich.) Wir übergehen somit in die Spezialdebatte. 13. Ustno poročilo upravnega odseka o §. 3. letnega poročila. 13. Mündlicher Bericht des Verwaltungs-ausschuffes über den 8. 3 des Rechenschaftsberichtes. Poročevalec dr. Poklukar: §. 3. letnega poročila obravnava deželno-kulturne in zdravstvene zadeve. To so jako važne stvari, ali žalibog je čas za obravnavo tega paragrafa tako kratek, da ne bo mogoče vsih vprašanj pretresovati, katera bi morebiti častiti gg. poslanci pri tej priliki radi na drobno obravnavali; zato hočem omeniti iz tega oddelka letnega poročila v imenu upravnega odseka samo bolj pomenljive točke. K marg. štev. 1. in 2. ni nič omeniti. Marg. štev. 3. in nekatere druge zadevajo obdelovanje Ljubljanskega močvirja. O tej zadevi dalo bi se pač zelo obširno govoriti, toda g. g. poslanci so gotovo brali to poročilo in so se prepričali, koliko so priprave za osušenje Ljubljanskega močvirja v tem času od lanskega leta napredovale. Znano je, daje po zaslišani ekspertizi strokovnjakov, po katerih načelih naj bi se v roke vzela izvršitev osušenja Ljubljanskega močvirja, da je po tej ekspertizi, katera je bila razdeljena med g. g. poslance, razvidno, da je izdelovanje dotičnega projekta izročeno privatnemu inženirju gosp. Podhagsky-u. Ta projekt je bil izdelan na temelju privatne pogodbe, ki se je sklenila med močvirskim odborom in gosp. Podhagsky-em. Dotična svota se je izplačala do malega, katera je v pogodbi določena. Pa še preden je bilo vse delo projekta do-' končano, se je gosp. Podhagsky obrnil do močvirskega odbora, da je svota v pogodbi dogovorjena na 16.000 gld. bila premala, da je on dela izvršil v projektu, katera niso bila v pogodbi dogovorena in da zahteva še za druga dela 3000 gld. Močvirski odbor se je, kakor je tudi naravno, ustavljal tej zahtevi in je rekel, da je on imel po projektu delati in delo dovršiti in da mu ne more nikakor več plačati, tem manj, ker je tudi Podhagsky bil med onimi izvedenci, kateri so si natanko ogledovali močvirje in je imel priliko prepričati se, kako se ima izdelati načrt za osušenje in je mogel tudi vedeti, kako bo tej nalogi zadostil. Ko je nekaj časa preteklo in močvirski odbor ni odjenjal, odločil se je gosp. Podhagsky, nastopiti sodnijsko pot proti močvirskemu odboru in v ta namen se je konstituirala za slučaje prepirov v pogodbi določena posebna sodnija. Gosp. Podhagsky je izročil proti močvirskemu odboru tožbo, v katerej ni več zahteval 3000 gld. nadplač, ampak 8000 gld. Močvirski odbor se je v pravdo spustil, akoravno bi bil želel, da se ta stvar z lepim poravna. In tako zdaj pravda teče. Nadjati se je, kakor stoje zdaj razmere, da močvirski odbor nikakor ne bo obsojen več plačati, kakor je bilo dogovorjeno, ker ne samo v pogodbi, ampak tudi v tehničnih pogojih je natančno določeno, katera dela ima izvršiti projektant, in dostavljeno je še posebej, da mora projekt biti izdelan na vse strani tako, da se na njegovi podlagi doseže izrečen namen odborov. Toraj se je nadjati, da sodba ne more lahko izpasti na škodo močvirskemu odboru. Glede drugega, kar se je med tem močvirskem odborom in med dotičnim gosp. Podhagsky-em delalo, je na drobno poročamo v poročilu deželnega odbora in meni se zdi, da mi ni treba na dalje o tem razpravljati. Tudi glede drugih predmetov tukaj navedenih, glede predavanja popotnega učitelja, nadalje glede kmetijskega predavanja v semenišči, poduka o kmetijstvu na ljudskih šolah, ni posebnega omeniti. Omeniti pa moram posebno še eno stvar, katero smatram za zapuščino ranjkega dr. Bleiweisa, namreč marg. štev. 14., katera zadeva reorganizacijo podkovske šole v Ljubljani. Znano je, da je še le par let, odkar se je prestrojila živinozdravniška in podkovska šola v samo podkovsko šolo tako, da se ne podučeva poleg podkovstva nič, razun o ogledovanji živine in mesa. To vprašanje, ali je koristno za deželo, v kateri je živinoreja najimenitniši vir kmetijskih do- hodkov, da ima v živinozdravništvu izučenih živino-zdravuiških pomočnikov, to vprašanje seje obravnavalo že dalje časa. Opozarjam, da se trdi od strani nekaterih strokovnjakov, da je boljše ne imeti živino-zdravnikov, kakor samo polovičarje, ki so potem samo mojstri skaze. Iz stališča kmetijstva sklicujem se v tem oziru na večkratne sklepe nižeavstrijskega zbora na Dunaji, kjer so takim nazorom nasprotovali, posebno po upeljavi postave zoper nalezljive bolezni, ker se je s tem naložilo živinozdravnikom in občinam veliko breme, tako breme, da ga ni nikakor mogoče na deželne stroške prenašati. Pa tudi država nikakor ne more plačevati takega števila živinozdravnikov, da bi zadostovali v vsih slučajih kužnih bolezni. Tedaj je razvidno, da je neobhodno potrebna neka vrsta živinozdravniških pomočnikov, kakoršne imamo pri vojaštvu tako imenovane „kuršmide“ in kakoršni so se v poprejšni živinozdravniški šoli v Ljubljani izobraževali. Znano je, da v slučaji bolezni, posebno kužne bolezni pri živini, ima okrajni živinozdravnik dostikrat posla veliko ur daleč na eni strani, in ravno tako se mu v istem času mudi na drugo nasprotno stran. Kadar pride tak živinozdravnik v kraj, kjer se je pokazala kaka bolezen pri živini, jo navadno ogleda, in ko se prepriča, kako bolezen ima, naroči, kako se ima ravnati z bolno živino, kako osnažiti okužene prostore, in gre. Med kmetskim ljudstvom navadno pa ni tacih ljudi, ki bi bili podučeni v živinozdravništvu teoretično ali praktično; navadno se tedaj naročila tacega živinozdravnika ne izvrše, kar bi se po postavi izvršiti moralo, in tako tudi vse naredbe ostanejo veči del brez vspeha. Za to je tudi v našem deželnem zboru, v občnih zborih kmetijske družbe, in kakor sem omenil, tudi v drugih deželnih zborih, bilo prošenj na to obrnjenih, naj bi se še izučevali za slučaje navedenih bolezni dobro izurjeni živinozdravniški pomočniki. Da je temu res tako, in da je res potreba tacih pomočnikov, kaže nam najbolj sedanja podkovska šola Ljubljanska. Znano je, da je prejšnih let bilo veliko število — nad 300 — tacih zdravniških pomočnikov, ki so se v živinozdravništvu toliko izurili, da so celo sosedni Štajerski, Hrvaški in Primorski deželi od velike koristi bili. Naj omenim en slučaj, da je eden učenec iz naše Ljubljanske šole prišel na sled goveji kugi v Litijskem okraju o pravem času in da se je temu učencu bilo zahvaliti, da se ni kuga v večo nesrečo razširila po deželi. Odkar je pa tukajšna šola samo podkovska šola, je v tej šoli le malo učencev. Iz letnega poročila se lahko gospodje poslanci prepričajo, da se svota 180 gld., ki je določena za štipendije v tej šoli, ni oddala, ker večina teh učencev, kadar pridejo v Ljubljano in se prepričajo, da se v tej šoli živinozdravništvo ne uči, si mislijo: „Kaj bom tukaj delal, podkovstva se tudi lahko doma naučim“ — in se vrnejo domov. Dva tečaja na leto sta se vpeljala po 6 mesecev, pa tudi ta prememba nima vspeha. 6 mesecev bi kmečki mladenči že ložje prebili, kakor celo leto, ali tistim potrebam, katere se očitno kažejo pri živinoreji naše dežele, se na tej šoli nikakor več ne vzstreza. Sklicujem se tudi na to, da se s tem mnenjem strinjajo strokovnjaški časniki na Dunaji, in da sem imel priliko razgovarjati se v tem z strokovnjaki, ki so to misel potrdili, in ki stoje na ravno tistem stališči glede vprašanja živinozdravniških pomočnikov, kakor pokojni dr. Bleiweis. Glede teh razmer stavlja tedaj upravni odsek k §. 3. letnega poročila k marg. št. 14. sledeči predlog: „Slavna c. kr. vlada se naprosi, delati na to, da se na podkovski šoli v Ljubljani zopet vpelje poduk v živinozdravništvu tako, da se morejo v nji izučevati živinozdravniški pomočniki“. Deželni glavar: Želi še kdo govoriti? (Nihče se ne oglasi — Niemand meldet sich.) Slavna zbornica je tedaj slišala predlog upravnega odseka k marg. št. 14. §. 3. Glasovalo se bo najpoprej o tej prvi točki. Prosim tiste gospode, kteri so zadovoljni s prvim predlogom upravnega odseka, naj blagovolijo vstati. (Obvelja — Angenommen.) Poročevalec dr. Poklukar: O ostalih točkah tega paragrafa nimam nič omeniti. Letno poročilo je že dolgo časa v rokah gospodov poslancev in so gotovo mogli na drobno pregledati vse te številke. Upravni odsek predlaga kot drugi predlog: da se vse druge točke tega paragrafa vzamejo na znanje. Deželni glavar: Želi kdo besedo k temu predlogu? Poslanec dr. Dolenec: Jaz bi le nekoliko besedic pregovoril k marg št. 28.: „Darila za pokončane zveri“. Z zadovoljstvom priznavam, da se na Kranjskem dosti stori za ribštvo. Že v enem poprejšnjih let dobilo je ribško društvo podporo po sklepu deželnega zbora in tudi letos privolilo se je 50 gl. Krakovcem za nakup rakov. Jaz to popolnoma odobravam, ker vem, da tudi . ribe zamorejo pripomoči k dohodkom našej deželi, in ker se je že ribičem pomagalo glede pomnoženja rib in rakov, mislim, da bi bilo tudi popolnoma opravičeno, ko bi se gledalo na to, da se v naših vodah zatre največega škodljivca povodnih živali, to je vidra. Ta žival se je že v naši deželi oziroma v naših vodah, jako pomnožila. Pred 20 leti se je koža te živali še prodala za 12—15 gl., dandanes se jo dobi za 6 gl. Vzrok temu je po mojem mnenju v tem iskati, da je bila nekedaj na Primorskem navada, kape iz viderne kože nositi in sleherni, ki se je hotel ženiti, napraviti si je moral tako kapo, katero so imenovali „verkindiš“. (Veselost — Heiterkeit.) Odkar se je ta navada opustila, so se vidre jako pomnožile. Mi poprej skoraj da nismo vedili za to žival le bolj stari lovci so vedeli o njej pripovedovati, dan-današen je pa to žival skoraj da pri vsaki vodi slediti, in je tembolj pogubna za ribe in rake, ker je med vsemi živalimi ena najpožrešnejših. Za takovo jo opisujeta nemški naravoslovec Brehm in naš Erjavec, in jaz sam sem imel priliko, to lastnost na živi vdomačeni vidri opazovati in se prepričati, da, ako se prav do sitega naje, ji to tekne le za pol ure in je potem zopet pripravljena, s kraja začeti. (Veselost — Heiterkeit.) Vrh tega ima ta žival še to lastnost, da ne mori rib in rakov samo za potrebni živež, ampak tudi za zabavo in zigrava se z vjetimi, kakor mačka z mišjo. (Smeli — Gelächter.) V naši deželi je pa tem težavneje to žival zatreti, ker, kakor znano, se pri nas nahajajo podzemeljske votline, do katerih in v katere človek ne more in v katere se skriva ta žival. Pasti in železom se zna pa ta žival tako ogibati, da so si zanjo n. pr. na Nemškem posebna železja omisliti morali. O posebni škodljivosti te živali hočem še neki dogodjaj navesti, kateri je mene še posebno prepričal, da za pokenčauje te zveri je treba kaj več storiti. Prišel sem pred 4 leti v neki kraj te okolice in čudil se, kako obilno je bilo postervi tam v malem potoku. Prijatelj, ki me je povabil na kosilo, pogostil me je s postervimi, katere je lovec njegov v prav malem času nalovil. Čez 2 leti pridem zopet v ta kraj, hodim ob potoku, ali niti ene postervice ne zapazim. Izrečem začudenje proti uže omenjenemu lovcu, in ta mi takoj pove, da pretečeno zimo ste se naselili ob tej vodi 2 vidri, ki ste ribe tako zatrli, da bi se on ne upal zdaj jih ujeti toliko celi dan, kakor jih je bilo poprej mogoče naloviti v eni uri. Torej, gospoda moja, ker ste pripravljeni pomagati k povzdigi našega ribštva, bodete gotovo tudi pripravljeni, po mogočnosti zatirati največega škodljivca rib in rakov in glasovali za sledeči predlog: „Vidra se vvrsti med zveri kulturnemu razvitku posebno škodljive in se za pokončanje te zveri odmeri premija za staro 6 gl., za mladico 3 gl. Razglašanje tega sklepa se naloži deželnemu odboru“. Deželni glavar: Prosim tiste gospode, kateri podpirajo predlog gosp. dr. Dolenca, naj blagovolijo se vzdigniti. (Podpira se — Wird unterstützt.) Želi še kdo govoriti h kateri številki §. 3. letnega poročila ? Deželni predsednik baron Winkler: Samo nekoliko bi omenil k štev. 24., §. 3., namreč glede stavb v obrambo obrežja Save pri Peričevem in sploh obrežja ob Savi. Tukaj berem: (Bere — Liest) „V seji dne 7. oktobra 1. 1882. sklenil je slavni deželni zbor na predlog deželnega poslanca dr. Poklukarja, da se naprosi c. kr. deželna vlada, obrežje Save na Kranjskem, kjer je v nevarnosti, tehnično pregledati in na podlagi tega pregledanja c. kr. mi- nisterstvu nasvetovati, da se za uredbo Save za primerno število prihodnjih let v državni proračun stavijo prhnemo večje svote. Ker je imel deželni odbor glede teh obrežnih stavb pred seboj poizvedbe državnega tehnika, je mislil, da mu ni treba dati to zadevo pregledati še po deželnem inženirji. Z dopisom dne 12. aprila 1. 1883., štev. 6129 je deželni odbor c. kr. deželni vladi naznanil, da bi z ozirom na velike stroške, ki bi jih prouzročila izvršitev od državnega tehnika nasvetovanih obrežnih stavb, mogel deželni odbor svojo pozornost obrniti le na eno stavbo, s katero bi se imela odvrniti večja nevarnost“. Na koncu poročila v tej točki berem, da na ta dopis c. kr. deželna vlada še ni odgovorila. Res je, da vlada ni še odgovorila, zato si štejem v svojo dolžnost, omeniti, da se je vlada spomnila tega sklepa visokega deželnega zbora in da se je koj meseca aprila, ko se je sestavljal državni proračun, postavila pri tukajšnji deželni vladi v isti proračun za obrežne stavbe pri Savi izredna svota 20.000 gld. Dalje sem tudi zaukazal c. kr. inženirju, da je meseca avgusta t. 1. napravil načrt o stavbah, katere se morajo početi v prihodnjem in naslednik letih. Ta načrt bo kmalo izdelan, in visoko mini-sterstvo dobi s tem načrtom podlago za potrebni nasvet v državnem zboru. Od deželne vlade je, kakor sem rekel, nasvetovano, naj se za prihodnje leto dovoli v ta namen 20.000 gld. državne podpore, ne glede na dotične navadne stroške, in naloga naših poslancev v visokem državnem zboru bode, pospeševati to stvar. Nadjati se je, da se bode visoko ministerstvo na ta predlog oziralo. To naj v tej zadevi visoki deželni zbor vzame na znanje kot odgovor na dopis deželnega odbora, katerega letno poročilo v marg. štev. 24. omenja. (Klici: Dobro! — Rufe: Bravo!) Deželni glavar: Ta odgovor prečastitega gospoda deželnega predsednika se na znanje vzame. Za besedo se je oglasil gosp. poslanec Desch-maun. Aögeordseler Deschmann: Ich glaube, dass der Antrag des Herrn Dr. Dolenec bezüglich Raubthiertaglien für die Fischotter am Platze gewesen wäre bei der Präliminirung des Landes-fondes, wo eine bestimmte Rubrik, ich glaube im Betrage von 500 fl. für Raubthiertaglien eingestellt ist. Nun, glaube ich, ist eine Erhöhung dieser Ausgabe uicht mehr am Platze, nachdem schon das Landesfondspräliminare tiotirt ist und durch diesen neuen Beschluß jedenfalls ein bedeutender Mehranspruch eintreten würde. Es wäre vielleicht angezeigt, wenn dem Landesausschusse vorerst aufgetragen würde, darüber mit andern Fachmännern Rücksprache zu pflegen und sich umzusehen, ob auch andere Landesvertretungen derartige Hilfsmittel zur Förderung der Fischzucht ergriffen haben. Ich anerkenne vollkommen die löbliche Tendenz dieses Antrages, allein der Effect desselben ist mir etwas bedenklich, indem vielleicht eine bedeutende Summe erforderlich sein wird, wie die Jagd auf die Fischotter eine Lieblingsbeschäftigung der Landleute werden würde. Ob dann nicht auch andere Unzukömmlichkeiten eintreten werden, glaube ich, ist doch einer weiteren Erwägung werth. Poslanec dr. Dolenec: Tudi jaz sem bil mnenja, staviti ta predlog še ob pravem času, da bi se moglo pri proračunu nanj obzir jemati, ker sem mislil, da se bode o današnji točki prej referiralo nego o proračunu in mislil sem predlagati talij e 10 in 5 gl. Zato se pa nikakor ne bi hotel odločiti, da bi se ta reč deželnemu odboru v pretres dala, kajti prepričan sem, da bi tam zaspala. Že večkrat je bil deželni odbor opozarjan na to škodljivo zver, ali iz dotičnih aktov se previdi, da ni imel volje nikdar v tej zadevi kaj storiti. Menim pa, da vider se ne bode Bog ve kaj pobilo, ker zver je le preveč previdna in ker nasvetovana talija le majhina, prepričan sem, da bode v proračunu za talij e odločena svota zadostovala in bi prosil še enkrat gg. poslance, da bi moj predlog sprejeli. Deželni glavar: Moram na govor gosp. poslanca dr. Dolenca le toliko omeniti, da meni ni znano, da bi bila do zdaj katera prošnja prišla deželnemu odboru glede pokončevanja vidre. Želi še kdo govoriti? (Nihče se ne oglasi — Niemand meldet sich.) Konečno besedo ima še gosp. poročevalec. Poročevalec dr. Poklukar: Meritorično zoper predlog gosp. poslanca dr. Dolenca ne morem ugovarjati, ker je znano, da so ribe in raki bili za našo deželo podlaga lepih dohodkov. Znano je, da so raki iz Krke šli daleč po svetu, a vidra je pokončala ne samo ribe, ampak tudi rake. Kar se pa tiče stroškov, kateri znajo narasti od tod, mislim, da ne bodo tako velikanski, ako slavni zbor sklene, naj se taglija izplačuje iz blagajnične zaloge. Jaz za svojo osebo nimam nikakoršnega ugovora proti temu predlogu. Formalno se ve da bi bilo bolje, da bi se bil ta predlog poprej vtemelil in da bi bila prilika dana tudi drugim strokovnjakom izjaviti se, ali morebiti ne bi bilo tudi še drugo žival uvrstiti med škodljive živali v naši deželi. Toda glede tega, kakor sem že rekel, ne bom meritorno ugovarjal. Glede izjave našega prečastitega gosp. deželnega predsednika moram pa reči, da me je prav prijetno iznenadila, ker prepričali smo se zopet, na kako dobra tla padajo želje, izrečene v korist naše dežele, ki so se še le s prvo besedo sprožile preteklo leto in koj je gosp. deželni predsednik korak storil, iz katerega se je nadjati izdatne podpore. Predlagam, mislim da v popolnem soglasji s celim deželnim zborom, da za to skrbljivost in za to poiz-vedenje izrečemo gorko zahvalo c. kr. vladi. (Dobro-klici — Bravorufe.) Deželni glavar: K 28. številki letnega poročila v §. 3. imamo dostavek gosp. poslanca dra. Dolenca, ki se glasi (bere - liest): „Vidra se uvrsti med zveri kulturnemu razvitku posebno škodljive in se za pokonča vanj e te zveri odmeri premija za staro 6 gl., za mladico 3 gl. Razglašanje tega sklepa se naloži deželnemu odboru“. Prosim tiste gospode, ki se skladajo s tem predlogom, naj blagovolijo se vzdigniti. (Obvelja — Angenommen.) Drugega predloga nimamo, le še predlog odsekov, ki se glasi, naj bi se vse druge številke tega §. 3. z odobrenjem na znanje vzele. Prosim tiste gospode, ki so za ta odsekov predlog, naj blagovolijo se vzdigniti. (Obvelja — Angenommen.) Pridemo k 14. točki dnevnega reda. 14. Porodilo dotičnega odseka o popravi statuta mesta Ljubljanskega, (Priloga 42. in 42/a) in o dotični prošnji nekaterih duhovnikov v Ljubljani. 14. Bericht des betreffenden Ausschusses über die Änderung des Statutes der Stadt Laibach (Beilage 42 und 42/a) und über die einschlägige Petition einiger Geistlichen in Laibach. Deželni glavar: Čast mi je slavnemu zboru naznaniti, da je gosp. poslanec dr. Zarnik ravno resigniral na svoj mandat kot deželni poslanec, zavolj tega bo gosp. poslanec Šuklje namesto njega ponočeval o 14. točki današnjega dnevnega reda. Poslanec Šuklje: Slavni zbor! Jaz moram odkrito reči, da sem danes v neki zadregi. Vem, da zahteva spoštovanje pred visoko zbornico in pred parlamentarnim življenjem sploh, da je vsaki, kateri se oglasi za besedo, dobro pripravljen o stvari, o katerej hoče govoriti. To velja v prvi vrsti o poročevalcu. Ker se je pa gospod, kateri je ta predlog stavil, kateri ga je vtemeljeval in kateri je izbran bil za poročevalca o premembi občinskega Statuta za Ljubljano, v zadnjem trenutku na zastopniškej časti se zahvalil, sem moral jaz prevzeti to nalogo. Odkrito moram reči, da nisem popolnoma kos temu bremenu, katero mi nalaga dotični odsek. Moram tedaj a priori zamere prositi, ako bi o tej stvari morebiti površno poročal. Kakor je znano, datira Ljubljanski statut od 9. junija 1850. 1. iz dobe Bachovega absolutizma. Naravno je, da Ljubljansko mestjanstvo ni več ž njim zadovoljno, kajti Statut, kateri dan danes velja za mesto Ljubljano, ne zadostuje, ako se oziramo na politične ali gospodarske razmere našega glavnega mesta. Vsa druga mesta, katera so v tistej dobi dobila svoje Statute, so jih predrugačila. Tudi Ljubljansko mesto si je želelo, da se ta Statut enkrat prenaredi tako, kakor bo duhu naše dobe primerno. V tem smislu se je sestavil odsek v tej visoki zbor- niči, in ko smo mi udje tega odseka hoteli delo v roke vzeti, videli smo, da obstoji že neki stari načrt iz leta 1871., kateri je bil v tej zbornici sprejet v 1., 2. in 3. branji. Mi smo mislih iz prvega , da ta načrt ni bil potrjen, ali potem smo se prepričali, da ni bil nikakor predložen v sankcijo. Moja gospoda ! Vzemite v roke deželni red, v katerem bodete našli §. 40., kateri pravi (bere — liest): „Razprave deželnega zbora z dodanimi zapisniki zborovih sej se imajo po cesarskem namestniku pošiljati na Naj višje mesto. Deželni zbor sklepa, kako se imajo razglašati njegove razprave“. To se tedaj ni zgodilo in v tem oziru lahko rečem, da je §. 40. deželnega reda ostal neizspolnjen. Dotični odsek je tedaj mislil, da je njegova naloga, najpoprej predložiti dotični načrt iz leta 1871. v Naj višje potrjenje vkljub temu, da je od tistega časa že pretekla doba 12 let. V meritorično stran predmeta se jaz ne bom spuščal, odsekov predlog gre le na to, da mi ta načrt od 1. 1871. do rešitve spravimo, da bomo enkrat znali, pri čem da smo. Če ga potrde, spolnila se bode želja Ljubljanskega mesta; ako pa ne zadobi Najvišje sankcije, potem se bomo dela lotili in bomo priskrbeli drugi mestni statut. Opiraje se na to stavljam v imenu posebnega odseka sledeči predlog (bere — liest): „Slavni deželni zbor naj sklene: Deželnemu odboru se nalaga, da ima v deželnem zboru 14. oktobra 1871. sprejeti Statut za ljubljansko glavno mesto z vsemi dotičnimi zborovimi zapisniki c. kr. deželnemu predsedniku predložiti s prošnjo, naj bi on blagovolil poslati ga na Najvišje mesto v potrjenje“. Ob enem imam omeniti, da je 12 ljubljanskih duhovnikov izročilo prošnjo, naj se jim da volilna pravica. Ker mi nimamo sklepati po svojih nazorih o meritomej strani tega postavnega načrta od 1. 1871., mislim, da bo tudi ta prošnja že rešena, ako slavni zbor sprejme odsekov predlog, katerega sem poprej prebral. Abgeordneter Aeschmann: Ich erlaube mir vorerst über einige Punkte des Berichtes zu sprechen, wobei ich bedauern muß, dass der geehrte Herr Verfasser desselben nicht gegenwärtig ist, um sein Elaborat in der heutigen Sitzung zu vertheidigen. Vor Allem bin ich der Ansicht, dass der Ausschuss vom hohen Landtage damit betraut worden ist, das im Jahre 1871 nach dem Operate des Dr. Costa beschlossene Statut der Stadt Laibach in einer entsprechenden, den jetzigen Verhältnissen angemessenen Weise umzuändern und in Vorlage zu bringen. Dass diese meine Meinung keine unrichtige sei, dafür ist mir Bürge die in der Sitzung am 29. September vorgebrachte Begründung des Herrn Dr. Zarnik selbst. Leider sind wir nicht in der Lage, die stenographischen Berichte über die letzten Sitzungen in den Händen zu haben, denn in der Regel kommen sie erst ein paar Monate nach Schluss des Landtages den Herren Abgeordneten zu; allein ich glaube doch, dass die betreffende im „Slovenski Narod“ erschienene Rede des Herrn Dr. Zarnik, höchst wahrscheinlich mit Beihilfe des Stenogrammes verfaßt wurde, daher gewissermaßen als authentisch anzusehen ist. In dieser Rede bemerkte Dr. Zarnik ausdrücklich, dass das vom Landtage angenommene Elaborat des Dr. Costa der k. k. Regierung zur Sanction nicht vorgelegt worden ist; ferner hatte damals der Herr Antragsteller eine meritorische Berathung des städtischen Statutes wenigstens im eingesetzten Ausschüsse im Auge, indem er ausdrücklich bemerkte, dass die Arbeit der Abänderung des städtischen Statutes keine schwierige sein werde, indem das Costa'sche Statut als Grundlage zu dienen hat. Nach dieser Begründung des Dr. Zarnik'schen Antrages müßte ich annehmen, dass der betreffende Ausschuss die Aufgabe erhalten hat, in das Meritorische der im Jahre 1871 beschlossenen Gemeindeordnung für die Stadt Laibach einzugehen und dies um so mehr, indem ja doch Jedermann die Überzeugung haben muß, dass ein Zeitraum von 12 Jahren so manches im Gemeindeleben umwandelt, und dass es nicht angeht, eine früher beschlossene Gemeindeordnung, welche durch so viele Jahre im Archive des Landesausschusses den Schlaf des Gerechten geschlafen hat, wieder ins Leben zu rufen, um sie der hohen Regierung zu überreichen mit dem Ersuchen, sie möge die Sanction eines bereits antiquirten Statutes erwirken. So etwas können wir denn doch einer Landesvertretung nicht zumuthen. Nun aber finde ich in der Landtagsvorlage Nr. 42 einen auffallenden Widerspruch int Ausschussberichte des Herrn Dr. Zarnik mit seinem früher erwähnten Ausspruche. Er sagt nämlich in dem Berichte: „Poročevalec, ki je predlagal spremembo sedaj-nega štatuta za ljubljansko glavno mesto deželnemu zboru v 6. seji, je bil takrat mnenja, da je bil Statut sprejet od sl. deželnega zbora 14. oktobra 1871. 1. v X. seji v prvem, drugem in tretjem branji in poslan na Najvišje mesto, kjer ni potrjenja dobil“. Das ist ja gerade das Gegentheil seiner früheren Behauptung, wornach es ja dem Berichterstatter schon bei Begründung seines Antrages im Hause bekannt war, dass das vom Landtage beschlossene Statut zur Sanction gar nicht vorgelegt worden ist, und jetzt sagt er: Erst beim Studium des Gesetzentwurfes bin ich darauf ge-: kommen, dass die Vorlage des Statutes an die k. k. Regierung nicht stattgefunden hat. Und sohin wird als Grund, weshalb in die meritorische Berathung des Statutes nicht eingegangen werden dürfe, der §. 40 der Landesordnung angeführt. Ich kenne nicht die Anschauungen der hohen Regierung bezüglich der Interpretation des §. 40 der i Landesordnung, ob sie geneigt sein wird, das im Jahre 1871 beschlossene Statut zur A. h. Sanction vorzulegen, oder ob sie dasselbe als eine antiquirte Sache betrachtet; dennoch halte ich mich für verpflichtet, mich auch gegen seinen merit arischen Inhalt auszusprechen, da es den jetzigen Anforderungen nicht entspricht und durchaus nicht zeitgemäß ist, wobei ich im voraus erkläre, dass meines Erachtens auch das alte Statut vom Jahre 1850 in vielen Beziehungen reformbedürftig sei. Ich glaube in dieser Richtung um so mehr das Wort ergreifen zu müssen, als int Jahre 1871 das Dr. Costa'sche Statut nur von jener (leve — linken) Seite, ohne Mitwirkung der Mitglieder von dieser (desne — rechten) Seite des hohen Hauses, welche sich damals von den Landtagsverhandlnngen ferne hielt, beschlossen worden ist. Es hat damals beinahe keine Debatte stattgefunden, sondern nach ein paar Abänderungen des Dr. Costa'schen Operates durch den betreffenden Ausschuss wurde das Statut im Wortlaute, wie es uns vorliegt, angenommen. Der Berichterstatter hätte jedoch zugleich bemerken sollen, dass die damalige Stadtvertretung gegen das vom Landtage beschlossene Statut auf das Entschiedenste pro-testirt und diesfalls einen Beschluss gefaßt hat, dahin lautend: „Es sei ein derartiges Statut niemals im Sinne der Gemeindevertretung gewesen. Allerdings hatte damals der Laibacher Gemeinderath an den Landesausschuss einOperatmitden wünschens-werthen Abänderungen des Bach'schen Statutes geliefert, allein die Vorlage, die Dr. Costa ausgearbeitet hat, war so beschaffen, dass man einzelne Paragraphe derselben füglich als eigentliche Strafparagraphe bezeichnen könnte. Es ist ja den Herren bekannt, dass damals die nationale Partei nicht mehr das städtische Ruder in ihren Händen hatte, daher auch in diesem Statute Bestimmungen aufgenommen worden sind, welche der Gerechtigkeit und Billigkeit geradezu widersprechen und ausschließlich nur das nationale Parteiinteresse fördern sollten. Die wesentlichen Momente dieses Statutes sind in seiner Gemeindewahlordnung enthalten und es bilden die §§. 13 bis 16, welche von den Wahlkörpern handeln, eigentlich den Kernpunkt des ganzen Operates. Mit den hierin getroffenen Abänderungen des Bach'schen Statutes hoffte der Verfasser des neuen Statutes es der damaligen Gemeindevertretung für immer unmöglich zu machen, bei Neuwahlen die Majorität für sich zu erringen. Nach dem alten Statute sind die Wähler der Stadt Laibach in 3 Wählerclassen eingetheilt, und zwar ist für die 1. Wählerclasse ein Census von mindestens 80 fl., für die 2. ein Census von 20 fl. bis 80 fl. vorgeschrieben, in die 3. Classe kommen jene Wähler, welche weniger als 20, bis zum Steuerbetrage von 8 resp. 5 fl. zahlen. Dr. Costa beantragte jedoch in seinem Operate, dass selbst die geringste Steuerzahlung zur Wahl in den Gemeinderath berechtige. Allein dagegen hat damals im Ausschüsse die Regierung Einspruch erhoben und so wurde über Antrag des damaligen Ausschusses vom Landtage im Allgemeinen ein Census von mindestens 3 fl. festgesetzt. Eine weitere wesentliche Abweichung des alten Gemeinde-statutes bezüglich des Census proponirte Dr. Costa, in dem nicht mehr bloß die directe Steuervorschreibung diesfalls als Grundlage dienen sollte, sondern die ganze Steuerzahlung des Einzelnen, es sollten auch die ärarischen Zuschlüge namentlich der Kriegszuschlag in den betreffenden Census einbezogen werden. In Dr. Costas Entwürfe wurde für den zweiten Wahlkörper ein Census von 20 fl. aufwärts bis 60 fl. festgestellt, während nach dem jetzigen Statute vom Jahre 1850 im 2. Wahlkörper ein Census von 20 fl. bis 80 fl. an directer Steuervorschreibung gilt, wo hingegen beim 1. Wahlkörper nach Dr. Costa der Census schon mit 60 fl. und zwar an der Gesamnltsteuervorschreibung beginnen soll. Man sollte meinen, dass wenn auch alle ärarischenZuschläge mitsammt der directen Steuer der Wahlberechtigung in einem oder anderen Wahlkörper zur Grundlage dienen, es ein Gebot der gleichmäßigen Rertheilung der Steuer auf die drei Wahlkörper ist, dass mit dem Census für die erste Wühlerclasse höher hinauf gegangen werde als bisher, somit über 80 fl., allein Dr. Costa ging damit um 20 fl. herab. Die Ursache dieser willkürlichen Vertheilung der Steuern auf die 3 Wahlkörper liegt darin, weil damals die nationale Partei bei Gemeinderathswahlen jedesmal in der ersten Wählerclasse mit großer Majorität unterlegen ist. Diesen ungünstigen Chancen seiner Partei im ersten Wahlkörper suchte Dr. Costa dadurch abzuhelfen , dass er ihr einen starken Zuzug von Wählern, die bisher in der 2. Wählerclasse waren, besorgte. Nach seinem auch vom Landtage angenommenen Census ergibt sich das merkwürdige Resultat — laut den im Berichte gelieferten statistischen Daten der Steuerzahlung der drei Wählerclassen nach dem neuen Census, für welche Zusammenstellung wir dem Herrn Berichterstatter nur sehr dankbar sein müssen, dass die Wähler in der ersten Classe zusammen eine Steuerzahlung von 144.213 fl. ausweisen und bloß 10 Gemeinderäthe wählen, während die 2. Wählerclasse bloß eine Steuerzahlung von 11.675 fl. und die 3. Wählerclasse bloß 8430 fl. ausweist und jede derselben ebenfalls je 10 Gemeinderäthe wählt. Es würden demnach nach diesem Statute, wenn es nach dem vorgeschlagenen neuen Census angenommen würde, ein Gemeinderath aus der 1. Wählerclasse eine Steuersumme von 14.421 fl. re-präsentiren, in der 2. eine Steuersumme von 1168 fl. und in der 3. gar nur 843 fl. Es hat schon der Herr Abgeordnete für die Unter* trainer Städte bei der Debatte über die Wahlreform bemerkt, dass die sogenannte Schmerling'sche Landtagswahlordnung in den einzelnen Städten und Märkten ungeheuere Ungleichmäßigkeiten in der Steuerzahlung enthält, so dass z. B. der Landtagsabgeordnete der Stadt Laibach eine Steuerzahlung von 50.000 fl. vertritt, jener von Jdria hingegen nur eine Steuerzahlung von 2000 fl. Ich bezweifle zwar die Richtigkeit dieser letzteren Angabe, indem bekanntlich in Jdria das Montanärar ein bedeutender Steuerzahler ist; allein zugegeben, dass jene Angabe richtig ist, so bemerke ich nur, dass wenn der jetzige Herr Berichterstatter jene Ungleichmäßigkeit als eine große Ungerechtigkeit bezeichnete, es ebenso eine große Ungerechtigkeit wäre, wenn in Laibach auf die bedeutendsten Steuerzahler mit einer Steuervorschreibung von 144.000 fl. nur zehn Gemeinderäthe entfallen, während auf die übrigen Steuerzahler mit bloß 19.000 fl. oder beiläufig 20.000 fl. zwanzig Gemeinderüthe entfallen; in diesen Ziffern herrscht gewiß ein ungeheueres Mißverhältnis! Noch evidenter wird der Parteistandpunkt dieser Landtagsvorlage durch eine Betrachtung der auf die 2. Wählerclasse entfallenden Wähler; die Zahl derselben würde dermalen sich nur ans 313 Steuerzahler belaufen, darunter 247 Männer und 66 Frauen; in der 1. Wühlerclasse würden 402 Männer und 142 Frauen, also im Ganzen 544 Personen sein. Nun hat der Herr Berichterstatter Dr. Zarnik eine sehr interessante Bemerkung im ursprünglichen Berichte der Landtagsvorlage Nr. 42 gemacht, er sagt nämlich, dass die Steuerzahler in der 2. Wählerclasse sehr bedauernswerthe Geschöpfe seien, sie werden von der überwiegenden Anzahl der Beamten und Pensionisten in dieser Wühlerclasse an die Wand gedrückt, diese 300 Wähler seien ganz machtlos gegenüber den gewaltigen Gros der Wähler, welche den Beamtenkreisen, dem Lehrerstande, den Pensionisten u. s. w. angehören. Ich habe hier ein älteres Verzeichnis der Wähler Laibachs, und da sehe ich, dass die Zahl derjenigen Wahlberechtigten der 2. Classe, welche nicht nach der Steuerzahlung in den 2. Wahlkörper eingereiht sind, sondern die nach ihrer persönlichen Eigenschaft wählen, über 400 beträgt. Diese letzteren Wähler sind es, gegen welche so viel Klagen in den nationalen Blättern seit Jahren erhoben wurden, dass sie im 2. Wahlkörper ausschlaggebend sind. Dr. Zarnik meinte nun in seinem ersten Berichte der Landtagsvorlage 42, dass diesem Übelstande durch das vorliegende Statut abgeholfen würde, allein er hat hiebei etwas übersehen; Dr. Costa war wohl ein besorgter Vater für diese 300 steuerzahlenden Wähler im 2. Wahlkörper, er hat nämlich in seinem Elaborate einen eigenthümlichen Ausweg gefunden, dass der 2. Wahlkörper aus 2 Abtheilungen bestehen sollte, nämlich aus jener der Beamten und der Steuerzahler. Jede dieser beiden Abtheilungen hätte je 5 Gemeinderäthe zu wählen, so also, dass die 300 steuerzahlenden Wähler vollkommen gesichert wären vor einer Majorisirung durch diejenigen, welche nur nach ihrer persönlichen Eigenschaft wühlen. Allein als der Gegenstand zur Berathung in dem betreffenden Ausschüsse gekommen war, hat die Regierung gegen diese Zweitheilung eines Wahlkörpers Einspruch erhoben, sie bemerkte nämlich, dass dann eigentlich 4 Wählerclassen beständen, und einer solchen Gruppirung könne sie ihre Zustimmung nicht geben. Hierauf hat der betreffende Ausschuss die von Dr. Costa beantragte Zweitheilung fallen lassen und auch für die 2. Wählerclasse die gemeinsame Wahl der Beamten und der Steuerzahler von 30—60 fl. angenommen. Er hat völlig darauf vergessen, die 300 steuerzahlenden Wähler vor der Majorisirung durch die Beamten zu schützen, was dadurch möglich gewesen wäre, dass er in dem Census für den ersten Wahlkörper höher hinaufgegangen wäre, etwa ans 100 fl., wodurch die Anzahl der Steuerzahlenden im 2. Wahlkörper bedeutend angewachsen wäre. Allein das ist nicht geschehen, weil die Zusammensetzung des 1. Wahlkörpers nach dem alten Statute der Landtagsmajorität nicht genehm war und so sind nach dem angenommenen Statute die 300 steuerzahlenden Wähler des 2. Wahlkörpers noch immer der Majorisirung durch die überwiegende Mehrzahl der Beamten und Pensionisten preisgegeben. Dr. Zarnik glaubte anfangs, er habe es mit dem ursprünglichen Statute des Dr. Costa zu thun, die Einschränkung des Wahlrechtes der Beamten und Pensionisten auf bloß fünf Gemeinderäthe war ihm ganz willkommen, erst im „dostavek“ der Landtagsvorlage Nr. 42, welcher später erschienen ist, gesteht er seinen Irrthum ein und bemerkt, dass jener Passus seines ursprünglichen Berichtes, worin er sich der Steuerzahler im 2. Wahlkörper so warm angenommen hatte, zu streichen sei. Nach der von ihm aufgestellten Theorie könnte laut §. 40 der Landesordnung an dem beschlossenen Statute keine Änderung mehr vorgenommen werden, obschon die §§. 13 und 15 der Gemeindewahlordnung anders abgefaßt sind als im Dr. Costa'schen Operate und zum Schmerzensrufe der an die Wand gedrückten Steuerzahler der 2. Wählerclasse, deren Leiden Dr. Zarnik so beredt schilderte, nicht passen. Ich glaube hiemit die unrichtige Vertheilung der Steuerzahler in den einzelnen Wählerclassen und die Unhaltbarkeit des in dem beschlossenen Statute festgesetzten Census nachgewiesen zu haben. Wenn die Herren dem Grundsätze der Gerechtigkeit und Billigkeit entsprechen wollen, so müßten Sie hiebei in analoger Weise vor- gehen, wie es in der Landesgesetzgebung in ähnlichen Fällen gehalten wird, und da wären vor Allem die Bestimmungen der Gemeindewahlordnung in Betracht zu ziehen gewesen, worin die gesummten Steuerzahler in 3 gleiche Theile getheilt sind und so die drei Wählerclassen gebildet werden. Damit will ich nicht gesagt haben, dass in der Stadtgemeinde Laibach der ärmere Mann nicht mehr berücksichtiget werden soll, als es bei den Landgemeinden der Fall ist. Allein das werden Sie mir zugestehen, dass es ein schreiendes Unrecht ist, wenn man einer Steuerzahlung von 144.000 st. nur 10 Gemeinderäthe zugesteht, hingegen einer Steuerzahlung von 20.000 fl. zwanzig Gemeinderäthe. — Ich bin fest überzeugt, dass ein solches Statut keine Regierung genehmigen könnte. Eine andere Änderung betrifft das Wahlrecht der Frauen, welches durch das neue Statut denselben zugestanden wird. Und dieses Statut soll den jetzigen Verhältnissen entsprechen? Ich muß dies auf das Entschiedenste in Äbrede stellen. Das dermalige Gemeindestatut für Laibach kennt keine wahlberechtigten Frauen, und jetzt wollen Sie ihnen das Wahlrecht zusprechen, nachdem vor ein paar Tagen bei der Debatte über die Landtagswahlreform ein verehrtes Mitglied jener (leve — linken) Seite des hohen Hauses erklärt hat, dass Frauen in politische Angelegenheiten sich gar nicht mengen sollen. Damals waren Sie sehr ungnädig gegen die Frauen, Sie haben ihnen das bisher unbeanstündet ausgeübte Wahlrecht für den Landtag abgesprochen, jetzt plötzlich sollen in Laibach die Frauen wahlberechtigt sein, ohne dass von ihnen eine Petition an den Landtag überreicht worden wäre, wie dies bei den Herren Stadt-kaplänen der Fall ist. (Veselost — Heiterkeit) Ich bitte weiters zu bedenken, dass, wenn die Wahlberechtigung den Frauen zugestanden wird, da ein bedeutender Subconcurrent den bisherigen Wählern erwächst, indem in der 1. Wählerclasse 142 Frauen, in der 2. Wählerclasse 66, in der 3. hingegen 189 Frauen als Wähler hinzukommen. Nun, ich glaube, dass hiemit nur der Unfriede in die Familien getragen würde und dass dies gewiß nicht ein Schritt wäre, um den so nothwendigen Frieden in der Stadt zu erhalten und das Familienleben vor dem Parteigetriebe sicher zu stellen. (Oporekanje na levi — Widerspruch links.) Außerdem gibt es in diesem Gesetzentwürfe noch eine Menge von Absonderlichkeiten, welche den Standpunkt des Verfassers desselben kennzeichnen, dessen Absicht es war, der damaligen liberalen Majorität im Gemeinderathe ein Schnippchen zu schlagen. So z. B. waren ihm die Ehrenbürger in der l. Classe sehr unangenehm; flugs wurden sie degradirt, sie erscheinen in der 3. Wühlerclasse, u. zwar zusammengeworfen mit den ordinären Bürgern. (Klici na levi: oho, to je preveč! glasno oporekanje, velik nemir Rufe links: Oho, das ist zu viel! lauter Widerspruch, große Unruhe.) Ich meine nur, mit den gewöhnlichen Bürgern im Gegensatze zu den Ehrenbürgern, welche doch eine bevorzugte Stellung einnehmen, also mit ganz gewöhnlichen Bürgern, welche nach Zahlung gewisser Taxen das Bürgerrecht erlangen und in Fällen der Verarmung der Stadtgemeinde zur Last fallen können, während den Ehrenbürgern in allen Gemeindestatuten und auch in der Gemeindeordnung für Kram ein hervorragender Platz eingeräumt ist, indem sie an die Spitze der Wähler gestellt werden. Nun gäbe es noch eine Menge von Punkten in diesem Statute, die einer Besprechung werth wären, allein ich kann mich wegen Kürze der Zeit nicht in Weitläufigkeiten einlassen und will nur bemerken, wie flüchtig die Stylisirung dieses Gesetzes ist. Im §. 22 der Gemeindewahlordnung z. B. heißt es: „Das Wahlrecht ist persönlich auszuüben, die Mitglieder einer steuerpflichtigen Realität oder Unternehmung haben nur Eine Stimme und steht denselben zu, sie durch Einen von ihnen abzugeben". Im §. 5 der nämlichen Wahlordnung kommt die nämliche Bestimmung vor: „Das Wahlrecht ist in der Regel persönlich auszuüben". Das zweite Alinea des §. 22 ist nur eine Wiederholung der Bestimmung des §. 8, wo es heißt: „Die Mitbesitzer einer steuerpflichtigen Realität haben nur Eine Stimme". Demnach ist Alles wie Kraut und Ruben untereinander geworfen. Die Vorlage trägt durchaus nicht das Gepräge eines reiflich durchdachten Gesetzentwurfes, während es doch schon, ich möchte sagen, die Reputation einer Landesvertretung erheischt, dass nur gediegene und wohldurchdachte Operate an das hohe Ministerium zur Vorlage behufs Erwirkung der A. h. Sanction gelangen. Was nun die seinerzeit unterbliebene Vorlage des im Jahre 1871 beschlossenen Gesetzentwurfes anbelangt, so trug nicht die liberale Majorität diesfalls die Schuld, es waren ja damals die Herren von der Gegenpartei am Ruder der Landesvertretung, ja dies war nach geraumer Zeit der Fall, nachdem der vorliegende Gesetzentwurf beschlossen worden war. Damals war ein in ehrenvoller Erinnerung vieler Herren stehender, makelloser nationalgesinnter Mann an der Spitze des Landesausschusses gestanden. Wohl aber mochte der betreffende Referent im Landesausschusse die Schwäche seines Operates, das Ungenügende, das Monströse desselben selbst efühlt, die Gewißheit der Nichtsanctionirung geahnt aben, weshalb er auch an die Vorlage desselben an die hohe Regierung nicht weiter gedacht hat. Und auch später noch durch Jahre hindurch ist es keinem der noch immer am Ruder der Laudesverwaltung gestandenen Herren der Gegenpartei beigefallen, die Vorlage jenes Beschlusses au die hohe Regierung zu veranlassen. Man hat sonach, so zu sagen, stillschweigend das beschlossene Stadtstatut als ein übereiltes angesehen, zumal die Gemeindevertretung auf das Entschiedenste dagegen protestiere und nachgewiesen hat, dass das beschlossene Gesetz durchaus nicht jenen Grundsätzen entspricht, die sie in ihrem Operate an den Landesausschuss zum Ausdruck gebracht wissen wollte. In ganz eigenthümlicher Weise wurde erst vor Kurzem dieser Gegenstand im Gemeinderathe in Anregung gebracht, man beschloß, sich an den Landtag wegen Erlassung eines neuen Statutes zu wenden, indem das frühere vom Jahre 1850 für die jetzigen Verhältnisse nicht mehr passend ist. Es wurde jedoch der diesfällige Beschluss, so viel ich weiß, weder dem Landesausschusse noch dem hohen Landtage bekannt gegeben. Dr. Zarnik brachte einen selbstständigen Antrag ein, dass der hohe ~ünbtog selbst diese Angelegenheit in die Hand nehme. E der Gegenstand in der einzigen, diesfalls vom Ausschüsse abgehaltenen Sitzung zur Berathung kam, be-merfte ich, dass es wohl unmöglich sei, das Gemeinde-slatut abzuändern, ohne den Wunsch der Gemeindever-lrelung. zu kennen, welche Abänderungen sie wünsche, die mesfällige Äußerung derselben sei um so nothwendiger, . lte fotzt autonom gestellt ist und sich der Landtag Wl damit befassen kann, der Stadtgemeinde, ohne ihr •tiotum gehört zu haben, ein neues Statut zu octroyiren. Wie habe ich gestaunt, als bald darauf eine Gemeinderathsitzung einberufen wurde, wo beschlossen wurde, dass der Gemeinderath mit dem vom Landtage im Jahre 1871 beschlossenen Statute vollkommen einverstanden sei. Es that mir leid, nicht mehr Mitglied des Gemeinderathes zu sein, ich hätte in der betreffenden Sitzung den Nachweis geliefert, wie jenes Statut entstanden ist, was von Seite jener Herren, die den letzten Gemeinderathsbeschluss provocirten, nicht geschehen ist. Nun bin ich der Meinung, dass der jetzige Landtag dem Bach'schen Statute von 1850 nicht so abhold ist, als der Berichterstatter Dr. Zarnik und die jetzige Stadt-vertretung ; denn als vor etlichen Tagen die Wahlreform für den Landtag beschlossen wurde, hat die hohe Versammlung das Bach'sche Statut in einen Paragraph aufgenommen ausdrücklich zitirt. Es geschah dies bei jener Bestimmung, wornach diejenigen Personen, welche in Städten, welche ein eigenes Statut haben, nicht nach der Steuerzahlung, sondern nach ihrer persönlichen Eigenschaft wahlberechtiget sind, auch für den Landtag wahlberechtiget sein sollen. Damals wurde wohlweislich von unserer Seite der Antrag gestellt, es möge sich in dem betreffenden Paragraphe auf das Statut der Stadt Laibach vom Jahre 1850 bezogen werden, indem uns damals die geplanten Änderungen der Gemeindeordnung nicht bekannt waren und wir über etwas uns ganz Fremdes keinen Beschluß fassen wollten. Die Majorität ist auf das Citat des Statutes vom Jahre 1850 eingegangen und mancher von Ihnen wird bedauern, dass hiedurch die Herren Stadtkapläne, welche sich heute um das Wahlrecht in der Stadtgemeinde Laibach bewerben, welchem Ansinnen in dem neuen Statute nachgekommen wird, das Wahlrecht für den Landtag verloren haben, indem nach dem jetzigen Gemeindcstatute dieselben nicht wahlberechtiget sind. Nun, um meine Anschauungen zusammen zu fassen, glaube ich, dass es wirklich überflüssig wäre, diese Landtagsvorlage an die hohe Regierung zu leiten, indem Sie versichert sein können, dass dieselbe unmöglich die A. h. Sanction erhalten könnte, weil die Grundsätze der Gerechtigkeit in derselben mit Füßen getreten werden. Einen Antrag kann ich nicht stellen, ich erkläre nur, dass die Herren Abgeordneten von unserer (desne — rechten) Seite gegen den Antrag des Ausschusses stimmen werden, und da würde ich auch die Herren jener (leve — linken) Seite ersuchen, ebenfalls dagegen zu stimmen. (Veselost — Heiterkeit.) Aller guten Dinge sind drei. Sie haben schon ein paar Beschlüsse gegen die Anträge des betreffenden Ausschusses gefaßt, was der Majorität gewiß zur Ehre gereicht (Cikauje na levi - Zischen links.) So z. B. ist das Gesetz, welches der Herr Abgeordnete Klun wegen der Ehemeldzettel vorgeschlagen hat, gestern in einer anständigen Weise begraben worden (glasni smeh med poslanci in občinstvom — lautes Lachen unter den Abgeordneten und unter dem Publikum), indem Sie dasselbe dem Landesausschusse zugewiesen haben. Eben so ist es einem anderen Antrage auf Erlassung eines ähnlichen Gesetzes ergangen; wollen Sie jetzt auch das Dritte dem Landesausschusse zur reiflichen Ueberprüfung zuweisen, Sie würden damit die hohe Regierung einer nutzlosen Schreiberei entheben. (Pohvala na desni — Beifall rechts. Smeh na levi — Gelächter links.) 230 XV. (večerna) seja deželnega zbora kranjskega dnč 20. oktobra 1883. — XV. (Abend-) Sitzung dcS Iramischcn Landtages am 20. Oktober 1883. Poslanec Murnih: Slav ni zbor! Jaz sem tega mnenja, da je res od več, da se je častiti gosp. predgovornik tako dolgo davil z Statutom mesta Ljubljanskega, ker je sam rekel, da ni bil pri dotičnej obravnavi. Meni se zdi, da je on danes hotel to povedati, kar bi bil takrat povedal in gotovo bi bil takrat vse to povedal, razun zadnje opazke, katera se tiče današnjega poročila. Jaz sem tudi tega mnenja, da cele te obravnave ni bilo treba v slavnem deželnem zboru in da je sploh nepotrebno, da se je ta predlog v zboru stavil in da se je za to posebni odsek volil in sicer z ozirom na §. 40. deželnega reda, katerega je citiral sedanji gosp. poročevalec in katerega je tudi omenil častiti gosp. predgovornik Deschmann. Ta paragraf se glasi: „Razprave deželnega zbora z dodanimi zapisniki zborovih sej se imajo po cesarskem namestniku pošiljati na Najvišje mesto. Deželni zbor sklepa, kako se imajo razglašati njegove naprave“. Z ozirom na to jasno določilo §. 40. deželnega reda sem jaz prepričan, da deželna vlada ne more drugače storiti, kakor ravno ta statut, kateri je bil 1. 1871. meseca oktobra v deželnem zboru sklenjen, visokemu ministerstvu predložiti, da to za ta štatut dobi Najvišje potrjenje ali ne. Daljni nalog je deželnega odbora, da se davi s to stvarjo, ker mu je mestni magistrat poslal peticijo, v katerej se glasi (bere — liest): Slavni deželni odbor naj — ustrezaj e mestnega zastopa Ljubljanskega želji — leta 1871. v 14. dan oktobra po veleslavnem deželnem zboru Kranjskem sklenjeni štatut za Ljubljansko mesto blagovoli brez odloga predložiti visokej c. kr. deželni vladi Kranjski za dosego cesarskega potrjenja. Ta prošnja pride gotovo v deželnem odboru na vrsto in jaz sem tega mnenja, da deželni odbor ne more druzega skleniti, kakor to, da vstreže prošnji mestnega magistrata, da se mestni štatut iz 1. 1871. visokemu c. kr. ministerstvu po deželnem predsedstvu predloži v Najvišje potrjenje. 8 tem pa še ni rečeno, da bo omenjeni štatut potrjen ali pa ne potrjen. Gosp. predgovornik je tudi omenil, da ima novi štatut nekoliko več §§., kateri bi se lahko imenovali „§§ nach betn Strafgesetz“ in pravi, da so celi ta štatut samo neke vaje v strankarstvu in da je celi štatut napravljen po nekakšnih strankarskih načelih. Če pogledamo sedanji štatut in če bi ga mogli vrediti po davkih, sem popolnoma preverjen, da bi davki ne bili tako različni, da bi 1. razred več davka imel kakor 2. a 2. razred več kakor 3. Omenil je tudi , da vsled sklepa slavnega zbora se je odrekla volilna pravica ženskam in da bi bilo jako čudno, ko bi zdaj zopet sklepali o tej pravici za mestni zastop. Jaz mislim, da to ne stoji v nobenem nasprotji. Gosp. predgovornik je sam omenil, da so žene, katere so imele pravico voliti, le po nekem abususu imele to pravico. Jaz se naslanjam na §. 4. obč. reda, iz katerega je razvidno, da je to bil res abusus in da se je le čuditi, da se je toliko let mogel v volilnem redu, kakor gosp. Desch- mann pravi, ta „kraut und ruhen“ vzdržavati. On je citiral §. 5. in §. 8. volilnega reda. Glede §. 5. ima popolnoma prav, ne pa glede §. 8. (Deschmann: im §. 22 ist dasselbe gesagt.) Da vidimo, kaj pravi §. 22 (bere — liest): „Vsak voli sam. Posestniki enega posestva ali početja, ki plačuje davke, imajo le en glas; njim je dano na voljo, kateri izmed njih voli“. 8 tem §. tudi ni rečeno, da je to „kraut und ruhen“. Dalje je omenil častiti gosp. predgovornik, da takrat, ko je bil ta štatut sklenjen, je bila v deželnem zboru in v mestnem zboru večina te stranke in zakaj ni predložen bil štatut na odobrenje? On pravi, zato, ker je bil na čelu deželnega odbora mož te stranke, kateri ni več med živimi, in ta mož da ga najbrž zato ni predložil, ker se je čutilo, da je ta štatut slabo delo in ker je vedel, da bi se ne najdla vlada, katera bi mogla tak štatut potrditi. Ne vem prav za prav, kak vzrok je bil takrat, da se je tako zgodilo. Jaz tukaj priznavam, da sem bil ud deželnega zbora in tudi deželnega odbora in da mi se zdi, da so bili temu drugi vzroki, katerih se mi pa ne zdi potrebno tukaj navajati. Mislim pa, da častiti gosp. govornik, ako je res prepričan, da tega mestnega Statuta ne more potrditi nobena vlada, da je tudi preverjen, da ga sedanja vlada ne bode potrdila; če je namreč to res, kar on misli, bi bil tudi jaz prepričan, da ga ne bo potrdila. Dalje je tudi omenil gosp. predgovornik, da ni o tej zadevi prišla prošnja mestnega odbora. Te prošnje, mislim, da tudi ni treba zarad tega, ker je ud slavnega deželnega zbora v tej zadevi stavil samostalni predlog. O tem predlogu se je obravnavalo v odseku in zdaj je odsekov predlog prišel na mizo visokega deželnega zbora. Posebnega Statuta z ozirom na §. 40. deželnega reda ta odsek ni mogel predložiti zarad tega, ker se ne more poprej o drugem Statutu obravnavati, dokler se vlada ni izrekla o prej Snem sklepu visokega deželnega zbora. Glede na vse to in ker častiti gosp. predgovornik ni stavil prav za prav nobenega predloga, kakor da bi se o tem predlogu ne glasovalo, bi jaz vendar podpiral to, da visoka zbornica glasuje za ta predlog odsekov, kateri ne namerava nič druzega, nego to, kar bi imel deželni odbor že pred 12 leti izpeljati. Abgeordneter Deschmann: Ich muss das hohe Haus um Entschuldigung bitten, dass ich in meinen Ausführungen ganz vergessen habe, einen Umstand anzuführen, welcher mir kurz vor der Sitzung bekannt geworden ist. Als ich nämlich die stenographischen Berichte der Landtagssitznngen im Jahre 1880 durchsah, gewahrte ich, dass es doch nicht ganz richtig ist, was der Herr Berichterstatter des Ausschusses behauptet, dass nämlich die Vorlage dieses Statutes an die Regierung nicht erfolgt sei. Sie ist bereits erfolgt und zwar hat dies der spätere gewissenhafte Landeshauptmann Hofrath Ritter von Kaltenegger gethan. In dem Rechenschaftsberichte des Landesausschusses vom Jahre 1880 auf Seite 237 heißt es (bere — liest): „Die Mittheilung des Landtagsbeschlusses vom 14. Oktober 1871 über ein neues Gemeindestatut für die Landeshauptstadt Laibach an die k. k. Landesregierung war infolge eines mißliebigen Übersehens nicht rechtzeitig geschehen. Laut Landespräsidialerlasses vom 5. März 1879, ß. 476, hat der Herr Minister des Innern mit dem Erlasse vom 2. März 1879 d. I., Z. 893, eröffnet, nicht mehr in der Lage zu sein, diesen erst jetzt in Vorlage gebrachten Entwurf eines Gesetzes, betreffend die Erlassung einer neuen Gemeindeordnung und Gemeinde-wahlordnung für die Landeshauptstadt Laibach, der Allerhöchsten Schlußfassung zu unterbreiten, weil dieser Gesetzentwurf dermalen nicht mehr als der wahre Ausdruck des Willens der Landesvertretung angesehen und behandelt werden kann, nachdem der Landtag bei seiner später erfolgten Beschlußfassung über das den §. 68 der bestehenden Gemeindeordnung für Laibach vom 9. Juni 1850, L. G. Bl. Nr. 276, abändernde Landesgesetz vom 13. Mai 1876 in seinem im Jahre 1879 beschlossenen Gesetzentwürfe völlig abgesehen und den §. 68 der erwähnten Gemeindeordnung in ganz anderer Weise abgeändert hat, als dies in dem entsprechendem §. 38 des Gesetzentwurfes vom Jahre 1871 beabsichtigt war. L. A. Z. 1196 und 1722 de 1879". Hieraus ist zu ersehen, dass dieser Umstand ein weiteres Motiv für die Nichtsanctionirung wäre, was früher ganz übersehen wurde (veselost — Heiterkeit), es existirt nämlich schon ein eigenes Gesetz, welches den §. 68 des Gemeindestatutes vom Jahre 1850, beziehungsweise den vom hohen Landtag beschlossenen Gesetzentwurf im §. 38, wo von der Beschlußfassung über erhöhte Umlagen die Rede ist, abgeändert hat. Demnach ist die ganze Angelegenheit gegenstandslos, und ich glaube, dass meine Anschauung eine vollkommen gerechtfertigte war. Deželni glavar: Želi še kdo besedo o tem predmetu? (Nihče se ne oglasi — Niemand meldet sich). Ker se nihče ni več oglasil za besedo, ima konečno besedo še gosp. poročevalec. Poročevalec Šuklje: Slavni zbor! Moja naloga nasproti gospodu Deschmannu prav za prav ne bi bila težka, kajti jaz sem a priori povdarjal, da ne bom in merilo zagovarjal dotičnega načrta, ampak da ga predlagam le zavolj tega, da izpolnim postavno formalnost; vendar moram saj nekoliko odgovoriti gospodu Deschmannu, kateri je prav na dolgo govoril. Skoraj se mi vidi, da je to, kar je danes povedal, že pred 12 leti mislil povedati, ko se s svojimi tovariši ni udeležil deželno - zborskih sej v deželnem zboru. Cela ta razprava me spominja tedaj nekako na tisto dogodbo, katero Münchhausen pripoveduje o melodiji, katera je zmrznila v lovskem rogu ter se potem zopet o tajala na gorkem. Gosp. Deschmann je trdil, da bi bilo nedostojno, da se ne bi vjemalo z dostojanstvom deželnega zbora, ako bi zdaj izkopali načrt, ki je 12 let bil pokopan v deželnem arhivu. Jaz ga vprašam, ali bi ne bilo veliko bolj nedostojno, ako bi deželni zbor popolnoma v nemar puščal važen §. deželnega reda in bi tako očitno delal proti §. 40. Ako se gosp. Deschmann sklicuje na to, da je tadanji mestni zastop protestiral proti Gostovemu načrtu, se danes lahko sklicujem na to, da se je sedanji mestni zastop enoglasno izrekel za ta načrt, katerega danes imamo pred saboj. Tudi o meritoričnem oziru je ugovarjal gosp. Deschmann in nam posebno iz volilnega reda navajal mnogo določeb, katere ne ugajajo njegovej kritiki. Najpoprej se je skliceval na davčno svoto in je rekel, da po Gostovem načrtu ni v pravem razmerji, da je v I. razredu 144.000 gld., v II. razredu čez 11.000 gld. in v III. razredu le 8430 gld. davka. Gospoda moja! Jaz mislim, da v tem oziru ni samo davčna svota merodajna, ampak da je treba povsod združiti in zediniti davčno svoto s številnim stanjem volilcev — „der ordinären Bürger", kakor bi gosp. Deschmann zopet djal. Kar se tiče teh razmer, se mi pa jako čudno vidi, da je za gosp. Deschmanna ravno ta načrt tak monstrum, kakor je povdarjal. Če primerimo namreč Costov načrt z sedanjim Statutom, vidimo, da je razmerje davčne s vote glede volilcev vsaj eno in isto, celo, daje še veliko bolj ugodno nego po sedanjem, kajti po sedanjem Statutu imamo v I. razredu do 77.000 gld., v II. razredu do 12.000 gld. in v III. razredu čez 3000 gld. direktnega davka, po Gostovem načrtu pa se reprezentira: I. razred s 144.213 gld. 71 kr. II. „ z 11.675 „ 55 V, „ III. „ z 8.430 „83 „ Iz vsega tega se vidi, da je po Gostovem Statutu med III. in I. razredom razmerje bilo za I. razred bolj ugodno nego po sedanjem Statutu. Posebno se je pa gosp. Deschmann spuščal v določbe 1. 1871., po katerih se ima drugi volilni razred deliti v dva oddelka. Meni se vidi, da bi tisti gospodje, kateri stoje na stališči interesnega zastopa, mogli najmanj temu ugovarjati, kajti mogoče je vendar le, da pridemo v Ljubljani do tega, da uradniki ne bodo zastopani v mestnem odboru, državni interes pa zahteva, da ima veliko število uradnikov vendar tudi svoje zastopnike. Ker sedaj Costov načrt garantira uradnikom ta zastop in sicer 5 odbornikov, bi jaz mislil, da bi ravno ta določba morala ugajati tistim gospodom, kateri stoje na stališči interesnega zastopa. Tudi glede žensk je imel gosp. Deschmann svoje pomislike, on se ne strinja z volilno pravico žensk. Ali že pri debati o volilnej reformi poudarjal je gosp. Luck-mann, da je razloček med državnim zborom in deželnim zborom ta, da državni zbor zastopa politične interese, deželni zbor pa v prvej vrsti gospodarske interese. Moja gospoda! To načelo, katero se je slišalo v Brnu in katero nekateri gospodje prenašajo v Kranjski deželni zbor, to načelo ugaja le za občinske zastope, ne pa za deželne, ker občinski zastopi imajo se baviti v prvej vrsti ne s političnimi, nego z gospodarskimi interesi, a tu imajo tudi ženske svoj delokrog in svojo svrho. Kar se pa tiče onega ne ravno srečnega izraza gosp. Deschmanna, s katerim je nazval Ljubljansko meščanstvo „ordinäre Bürger“, dvomim, da mu bodo ljubljanski meščani za ta izraz posebno hvaležni. Sicer pa ostanem pri svojem predlogu in ga priporočam slavnemu zboru v sprejem. Deželni glavar: Debata je dokončana. Imamo glasovati o predlogu odsekovem, kateri se glasi: (bere dotični predlog — liest den betreffenden Antrag.) Ta predlog nahajajo gg. poslanci v prilogi 42. Prosim tiste gospode, ki so za ta odsekov predlog, naj blagovolijo se vzdigniti. (Ne obvelja — Wird abgelehnt.) Večina slavnega zbora predloga ni sprejela, toraj je ta predlog zavržen. Pridemo k 15. točki dnevnega reda. 15. Ustno poročilo upravnega, odseka o predlogu g. poslanca Sukljeja glede ustanovitve poljedelske oziroma vinorejske šole na Dolenjskem in o dotični prošnji kmetijske podružnice Novomeške. 15. Mündlicher Bericht des Verwaltungs-ausschnfses überv den Antrag des Abgeordneten Herrn Suklie wegen Errichtung einer Ackerbau- beziehungsweise Weinbauschule in Unterkrain und über die betressende Petition der laudwirthschaft-lichen Filiale in Rudolfswerth. Poročevalec Detela: Slavni zbor! V imenu gospodarskega v odseka čast mi je poročati o predlogu gosp. poslanca Sukljeja glede ustanovitve poljedelske oziroma vinorejske šole na Dolenjskem. Ker nasvet gosp. poslanca Sukljeja ni šel na to, da bi se gospodarski odsek oziroma deželni zbor koj zdaj in merito bavil s tem vprašanjem o dotični šoli, o kateri ni treba obširno govoriti, ker se je njena korist in važnost v deželnem zboru že mnogokrat priznala, je gospodarski odsek sklenil predlagati sledeče (bere — liest): „Slavni deželni zbor naj sklene: Deželni odbor naj preiskuje, kako bi se dalo priznani potrebi poduka v vino- in sadjereji na Dolenjskem zdatno pomagati z ozirom na obstoječo vino-in sadjerejsko šolo na Slapu in z ozirom na priznano potrebo kmetijske šole za vso deželo v Ljubljani, in naj poroča o tem v prihodnjem zasedanji“. S tem sklepom bo tudi prošnja kmetijske podružnice v Novem mestu rešena, katera prosi za ustanovitev kmetijske ali vsaj sadje- in vinorejske šole na Dolenjskem. (Obvelja brez razgovora — Wird ohne Debatte angenommen.) 16. Ustna poročila finančnega odseka o peticijah: c) Johane Föderl za podporo. 16. Mündliche Berichte des Finanzausschusses über Petitionen: c) der Johanna Föderl um Unterstützung. Poročevalec Murnik: Slavni zbor! Finančnemu odseku se je izročila prošnja Ivanke Föderl, privatne učiteljke v Ljubljani, ktera prosi, da bi se napravila v Ljubljani šola za ženske ročne dela. V tej prošnji navaja, da je že leta 1879. v Ljubljani šolo za ženska ročna dela ustanovila in da so se one učenke, ktere so to šolo obiskovale, tako dobro izurile v ženskih ročnih delih, da so mogle samostojno delati. Sklicuje se na razna dela, ktera so bila v razstavah odlikovana in sicer 1. 1880. pri razstavi v Gradci z največim odlikovanjem, s častno diplomo, 1. 1881. v Hebu, in 1. 1882. v Trstu z zlato medaljo. Na dalje ona razlaga v tej prošnji, da se kranjska ženska mladost jako hitro in jako dobro izuri v tih vednostih, da se to pri gosposkih in kmetskih učenkah opazuje. O zadnjih posebno omenja, da so se že v 4 mesecih jako dobro naučile čipkarije. Pravi, da jej ni bilo mogoče te šole ob svojih stroških vzdržati, ker je treba za to šolo primernega prostora, luči, kurjave i. t. d. Ona se tedaj obrača na slavni deželni zbor in prosi podpore za ustanovitev take šole in se zavezuje, da bo v 3. letih po 10 mesecev, vsaki dan po 6 ur učila in sicer sledeče tehnične stvari: „ 1) Point lace, 2) point de France, 3) point de Venise, 4) filet guipure, filet antique, filet en relief, 5) reticella, 6) Gemendurchbruch, 7) Spitzen und Sticktische auf Leinwand, 8) doppelseitige Techniken“. Za to pa ona potrebuje za priprave v pouku v dotični sobi razne reči, ki bi stale 64 gld., za risanje in druge stvarne potrebe vsako leto 250 gld., za sobo 72 gld., za kurjavo in svečavo 48 gld., tedaj vkupno 434 gld. Ona ne zahteva za poduk nič in le prosi, naj bi jej visoki deželni zbor to podporo za te potrebne reči dovolil. S to podporo, pravi, da bo ustanovila kurz za ženska ročna dela. Finančni odsek se je o tej stvari razgovarjal in je našel, da je visoko ministerstvo za uk in bogočastje z ukazom od 24. februvarija 1883. 1., št. 3664, na vsa c. kr. deželna predsedstva razun onega na Spodnjem avstrijskem, izdalo razna načela o organizaciji obrtnijskih napredovalnih šol. V tem ukazu se bere, da tudi ono nekoliko podpore za take reči daje, in da to tudi store obrtnijske zbornice ter deželni zbori. Visoko ministerstvo za uk in bogočastje je v drugih deželah več takih obrtnijskih strokovnih šol ustanovilo in izdatno podporo za take šole določilo. V našej deželi razun šole v Idriji ne podpira ministerstvo nobene take šole; nadjati se je pa, da se bo visoko ministerstvo za uk in bogočastje enkrat tudi na našo deželo obrnilo in da bo pretresovalo, ali je potreba, da se na Kranjskem take šole ustanovijo ali ne. Vsled tega je bil odsek mnenja, da bi se ta prošnja ne odbila, temveč da bi se delalo na to, da bi se ta šola ustanovila s pomočjo občine Ljubljanske, državne in deželne podpore. Glede na to predlaga finančni odsek (bere — liest): „Slavni deželni zbor naj sklene: a) Deželni odbor se pooblasti, da da iz deželnega zaklada primerno podporo za obrtnijske strokovne šole, če tudi c. kr. ministerstvo za uk in bogočastje ter občine en del stroškov prevzemo. V ta namen se dovoljuje za 1. 1884. znesek 500 gl. iz deželnega zaklada. b) Deželnemu odboru se naroča, naj dela na to, da se na Kranjskem ustanove obrtnijske strokovne šole in naj se obrne na visoko c. kr. ministerstvo za uk in bogočastje s prošnjo, da bi podpiralo ustanovo omenjenih šol na Kranjskem“. (Obvelja brez razgovora — Wird ohne Debatte angenommen.) 16. Ustna poročila finančnega odseka o peticijah: f) Marjete Pintar za odpis blazničnih stroškov po njenem bratu Andreju Pintarju. 16. Mündliche Berichte des Finanzausschusses über Petitionen: f) der Margaretha Pintar um Abschreibung der ArrrnhansverpstegsKasten und) ihrem Prüder Andreas Pintar. Poročevalec Dev: Slavni zbor je prošnjo Marjete Pintar za odpis blazničnih stroškov po njenem bratu Andreju Pintarju finančnemu odseku zavrnil s tem, naj se o tej reči natančno pouči. Finančni odsek se je prepričal, da je Marjeta Pintar sama že nekoliko blazna in da je dežela v nevarnosti za nove stroške, ako bi se Marjeti Pintar njeno premoženje vzelo za pokritje stroškov po njenem bratu Andreju. Zarad tega nasvetuje finančni odsek (bere — liest): „Deželnemu odboru se nalaga, da se ustavi zvršilo terjatve od 1386 gold. 40 kr. proti Marjeti Pintar, da se stvar v evidenci zdržuje, o tem vsako leto deželnemu zboru poroča, in da se na to ozir jemlje, da se zavaruje poslopje Marjete Pintar proti ognju“. (Obvelja brez razgovora — Wird ohne Debatte angenommen.) 17. Ustna poročila upravnega odseka o peticijah: a) občine Besnica in Hrastje za uvrstenje Besniške občinske ceste med okrajne ceste; 17. Mündliche Berichte des Berwaltungs-ausschusies über Petitionen: a) der Gemeinden /eßnih und Hrastje um Einreihung des Feßnitzer Gemeindeweges; Poročevalec Detela: V imenu gospodarskega odseka imam poročati o prošnji občine Besnica in Hrastje za uvrstenje Besniške občinske ceste med okrajne ceste in za podporo iz deželnega fonda za obrambo Savskih bregov pri Gorenji Savi. V drugem oddelku te prošnje pravijo prosilci namreč (bere — liest): „Nadalje prosimo za v to primerno uplivanje, da se naukaže in izplača vsled slavnega deželno-zborskega sklepa dne 15. oktobra 1. 1881. dovoljeni donesek 1400 gold, za stavbe v obrambo Savskih bregov pri Gorenji Savi“. Glede prošnje za uvrstenje občinske ceste med okrajne ceste ni bilo mogoče gospodarskemu odseku sklepati, ker treba je o tem natančno poizvedovati, napraviti tehnične načrte, preračunati stroške, potem bi bilo še le mogoče predlagati načrt dotične postave. Drugače pa je glede prošnje za podporo 1400 gold., katere je deželni zbor enkrat že dovolil, pa se niso izplačali, ker se ni osnovalo društvo, katero bi bilo izpeljalo dotično stavbo. Obče je znano in tudi v deželnem odboru se je večkrat že obravnovalo, da je občinska cesta od Kranja proti Besnici slaba in breg nad mostam čez Savo je tako poškodovan, da je velika nevarnost voziti se po tej cesti. Ako se pogleda, v kakem stanju je ta cesta, ni mogoče misliti, da bi bila v civilizirani deželi. Take ceste se nahajajo komaj v Bosni ali v Turčiji. Na taki cesti kakor je ta mora promet popolnoma prenehati, ako se ne popravi. Tudi z ozirom na javno varnost za človeško življenje in svojino bi se morala ta cesta, katera pelje tik Save, glede na cestni policijski red od dne 26. septembra 1874. popravit in proti Savi zavarovati, katera jo žuga na več krajih pod-plaviti. Iz tega ozira se je gospodarski odsek odločil, naj bi se sklep deželnega zbora od 15. oktobra 1. 1881. zopet ponovil in naj bi se svota v znesku 1400 gold, za obrambo Savskih bregov pri Gorenji Savi dovolila iz deželnega zaklada in sicer iz kredita za vodne stavbe. Slavna vlada je pri tistej obravnavi tudi že obljubila primerno podporo, ker Sava trga bregove pri tej cesti tako, da s časom zna nastati velika nevarnost za državni kranjski most čez Savo, kateri stoji tam, kjer se zedini Besenška občinska cesta z veliko državno cesto. Nasveti gospodarskega odseka se glase (bere — liest): „Slavni deželni zbor naj sklene: Deželnemu odboru se naroča, o razmerah Besniške ceste potrebno poizvedeti in deželnemu zboru poročati, kako bi se pospešilo boljše popravljanje omenjene ceste. Za obrambo Savskih bregov pri Gorenji Savi se dovoli 1400 gld. iz deželnega zaklada iz kredita za vodne stavbe, in naprosi se tudi c. kr. vlada za prhnemo podporo v ta namen“. (Obvelja brez razgovora — Wird ohne Debatte angenommen.) Deželni glavar: Pridemo k 17. točki b) dnevnega reda. Prosim gospode poslance poklicati v dvorano, ker sicer ne moremo sklepati. (Zgodi se — Geschieht.) b) Občin Stari trg, Čeplje in drugih zarad naprave cestne zveze z Kočevsko-Crno-meljsko cesto. b) Wer Gemeinden AltenmarKt, Tscheplach und anderer wegen Herstellung eines Verkehrs-anschlnstes an die Gottschee-Tschernembler Straße. Poročevalec Detela: , Občine Stari trg, Čeplje, Podgora, Nemška loka in Dol prosijo zarad naprave cestne zveze z Kočevsko-Čmomeljsko cesto. Prošnja se glasi tako (bere — liest): I. Der hohe Landtag geruhe die Nothwendigkeit der Umlegung der Bezirksstraße von Videm gegen Pölland beziehungsweise die Herstellung eines neuen Straßenzuges von Bresovitz über Tscheplach gegen Pöllander Thal ob der wesentlichen Vortheile prinzipiell anerkennen. II. Nachdem es hierorts und in weiter Umgebung an technischen Kräften mangelt, durch den Landesingenieur nicht allein die generellen Erhebungen über die günstigste Trace des genannten Straßenzuges einleiten zu lassen, sondern denselben auch mit der Ausarbeitung des Detailprojektes zu beauftragen und unter Rücksichtnahme auf die keineswegs günstigen Vermögensverhältnisse des überwiegenden Theiles der hierortigen Bevölkerung eine angemessene Subvention aus dem Landesfonde, den Restbetrag aber aus der Bezirkskasse zu genehmigen". Ker gospodarski odsek v tej zadevi ni imel nobene informacije in ker bo v tem le takrat mogoče sklepati, kadar bo poročilo deželnega inženirja deželnemu odboru predloženo, predlaga gospodarski odsek sledeče (bere — liest): „Slavni deželni zbor naj sklene: Prošnja se izroči deželnemu odboru, da poizveduje potrebno po deželnem inženirji o tej zadevi, in da privoli, ako bode treba, denarno podporo za napravo dotičnega načrta“. Omeniti mi je, da deželni inženir nima časa, da bi načrt te ceste izdelava!; ako bi bil načrt potreben, bi se dala okrajno-cestnemu odboru primerna podpora iz deželnega zaklada za napravo načrta, kakor je bila navada že tudi pri drugih enakih prilikah. Prosim tedaj, da slavni zbor sprejme predlog gospodarskega odseka. (Obvelja brez razgovora — Wird ohne Debatte angenommen.) _________________ Deželni glavar: Imamo še ustno poročilo finančnega odseka o §. 7. letnega poročila, marg. št. 3. in 4., katero ni tiskano na današnjem dnevnem redu. Prosim gosp. poročevalca, da začne poročevanje. Poročevalec Kersnik: Pri §. 7. letnega poročila, marg. št. 3. in 4., se ne bom dolgo časa mudil, ker se je o tej zadevi že nekoliko razpravljalo pri gledališkem zakladu. Opomniti mi je tü še jedenkrat, da se bode prva svota, na katero se je oziral deželni odbor glede doneska za požarno-policijsko prezidavauje in popravo v deželnem gledišči in katera je bila v začetku določena na 6000 gld., znatno zmanjšala. Glede marg. št. 4. bila je lansko leto živahna debata med večino in manjino slavnega zbora. Predlagalo se je namreč, da se ima skleniti z lastniki lož pogodba, vsled katere imajo ti posestniki lož upliv pri oddajanji gledišča podvzetniku. Ta pogodba se je sklenila in letošnje poročilo jo navaja in predlaga slavnemu zboru. Stališče, katero je prejšna manjina zbora zavzela, bilo je to, da se je ozirala pri tem na deželni red, posebno na §. 20. in na §. 42. deželnega reda, kateri §. 20. se glasi (bere — liest): „Deželni zbor skrbi, da se ohrani deželnih stanov (domestikalno premoženje) in druga deželna imovina, katera je po svojem začetku ali po svoji odmembi lastnina Kranjske vojvodine, ter da se ohranijo zaloge in naprave, katere so se osnovale ali se zakla-dajo iz stanovnih ali deželnih novcev (denarjev). Sklepe deželnega zbora, po katerih bi se prodala, za vselej zadolžila ali zastavila glavinska imovina (premoženje), treba, da cesar potrdi“. Večina tega stališča ni pripoznala, in ravno tako ni pripoznala, da se ima dati posestnikom lož samo neki informativni in konsultativni upliv ter je odločila, kakor kaže §. 1. te pogodbe, da imado 4, oziroma da ima ravno toliko zastopnikov posestnikov lož pravico glasovati pri oddaji zakupa, kolikor je navzočnih deželnih odbornikov. Finančni odsek je letos pretresoval to reč in uvidel, da pravno razmerje med posestniki lož in med gledališkem zakladom ni povsem jasno, in ker je treba v tem več temeljitega poizvedovanja, nego je bilo v kratkem času zasedanja mogoče, ni mogel priti do konečnega ukrepa in je sklenil za letos to stvar dilatorično rešiti. Jaz imam čast predložiti slavnemu zboru dotični predlog, ki se glasi (bere — liest): „Glede na to, da pravna razmera posestnikov lož v deželnem gledališči do gledališkega poslopja oziroma gledališkega zaklada nikakor ni jasna; — glede na to, da tudi hipotekarna trjatev Kranjskih stanov vknjižena na gledališkem poslopji v svojem pravnem obstanku more vplivati na to razmero; — glede na to, da finančnemu odseku v tem primerno kratkem času ni bilo moč priskrbeti si potrebnih obširnih razjasnil; glede na to, da dotična pogodba sklenjena s posestniki lož utegne prekoračiti meje tem posestnikom pristujočih pravic; — in glede na to, da v slučaji, ako bi se pokazalo vsled te pogodbe obteženje deželnega premoženja, deželni zbor sam ni kompetenten, dotično pogodbo samo na znanje vzeti; — in konečno glede na to, da ona na letošnjo oddajo gledišča ne vpliva: — naroča se deželnemu odboru, da preskrbi potrebni vse te pravne razmere razjasnujoči material, ter da poroča o rezultatih tega poizvedanja v prihodnjem zasedanji, da omogoči deželnemu zboru poročilo o sklepu te pogodbe na znanje vzeti, ali pa mu v §. 20. deželnega reda zaukazano pot nastopiti. Deželni zbor pa se zavaruje, da bi slučaj oddaje gledališča na podlagi te pogodbe pred končnim ukrepom deželnega zbora prejudiciral temu vprašanju.“ Abgeordneter Aeschmann: Ich meine, dass die beantragte Berichterstattung über diesen Gegenstand dem Landesausschusse eine unnütze Arbeit geben und kaum zu einem Resultate führen wird. Eine Belastung des Theaterfondes durch die zugestandene Mitwirkung der Logenbesitzer findet durchaus nicht statt, vielmehr ist ihr eine Erleichterung geschaffen wegen der an den Theaterdirector zu ertheilenden Subvention und weil die Garantie hiefür die Logenbesitzer selbst übernehmen und es andererseits dem Landesausschusse erwünscht fein muss, bei Aufnahme des Theaterdireetors ein Somite bei Seite zu haben und auf diesem Wege Wünsche und Beschwerden des Publikums entgegen zu nehmen. Ich würde mir demnach den Antrag zu stellen erlauben, diesen Absatz des Rechenschaftsberichtes zur Kenntnis zu nehmen. Deželni glavar: Želi še kdo besede? (Nihče se ne oglasi — Niemand meldet sich.) Ker se nihče več ne oglasi, podelim konečno besedo še gospodu poročevalcu. Poročevalec Kersnik: Jaz bom gospodu poslancu Deschmannu samo na kratko odgovoril. Kar se tiče vprašanja obtežeuja, bila je o tem lansko leto debata, katera se je vlekla skoro skozi dve celi dolgotrajni seji in na zadnje se je po temeljiti obravnavi tako rešila, da je danes ozirajoč se na dilatorični predlog odsekov res škoda še kako besedico o tem ziniti. Gospoda od te strani sami niso mogli lani pravne strani te zadeve razjasniti, in ko bi bili mogli, vem, da bi bil slavni zbor takrat jako rad to stvar tako konečno rešil, da bi letos ne bilo daljšega razgovora o tem. Gotovo ni nobenega jurista v tem zboru, ki bi kar meni nič tebi nič lahko rekel: ta stvar je že dognana in jasna. Jaz mislim, da je naš predlog prav umesten, da se bo ta stvar vendar enkrat kolikor moč razjasnila in konečno dognala. Pa tudi na to moram opozoriti, da je pogodba v §. 1. popolnoma različna od prvega deželno-zborskega sklepa, kajti tukaj v pogodbi se govori o 4 delegirancih, med tem, ko sklep deželnega zbora določuje, da število teh ne sme biti večje, uego število deželnih odbornikov, kateri se vdeleže dotičnega posvetovanja. To menda že samo popolnoma opravičuje naš nasvet. (Glasovi: Dosti je, naj se glasuje — Stimmen: vš ist genug, es soll abgestimmt werden.) Landeshauptmann: Wir schreiten zur Abstimmung. Ich ersuche jene Herren, welche mit dem Antrage des Herrn Abgeordneten Deschmann, dahingehend, dass die Marg. Nr. 3 und 4 des §. 7 des Rechenschaftsberichtes zur Kenntnis genommen werden, einverstanden find, sich zu erheben. (Zgodi se — Geschieht.) Es stimmte die Minorität dafür, mithin erscheint der Antrag abgelehnt. (Potem obvelja odsekov predlog — Sohin wird der Ausschußantrag angenommen.) Wir haben noch über einen Gegenstand zu verhandeln, zu dem sich der Herr Abgeordnete Murnik zum Worte gemeldet hat. Poslanec Murnik: Slavni zbor! Jaz sem v sporazumljenji z nekoliko gospodov poslancev predložil slavnemu predsedstvu predlog zarad tarife južne železnice, kateri predlog so biü skoraj vsi včeraj navzočni deželni poslanci podpisali, ter mislim, da vsled tega ni treba obširnega vte-meljevanja. Opozarjam slavni zbor le na sklep od 17. oktobra 1. 1881. na predlog, ki ga je stavil gosp. poslanec Luckmann. Ta se glasi (bere — liest): „Die kaiserliche Regierung wird ersucht, ohne Verzug und mit allem Nachdrucke dahin zu wirken, dass auf den Linien der k. k. priv. Südbahn für alle Relationen verhältnismäßig gleiche Tarife eingeführt und eventuelle Begünstigungen, welche Ungarn oder Triest gewährt werden, auch auf Krain ausgedehnt werden sollen". Na podlagi tega predloga se je obrnilo zarad tega na dotično mesto in trgovinska in obrtnijska zbornica kranjska vdeležila se je tarifne enkete, katero je ministerstvo sklicalo na Dunaj in je predložila svoje mnenje o tarifi južne železnice. To mnenje povdarja to, kar je častiti gosp. poslanec Luckmann že 1. 1881. v tej visoki zbornici trdil in se je le nekih drugih številk držalo, katere se tičejo tarife na Ogrskem, na železnici do Trsta in Reke, oziroma iz Ljubljane in Trsta. Že takrat je častiti gosp. poslanec Luckmann dokazal, da ima na priliko trgovec z moko, trgovec z žitom, če dobi žito iz Budapešte in pošlje potem moko v Trst ali Reko, 66 kr. več plačati, kakor oni, kateri naravnost iz Budapešte v Trst ali Reko žito ali moko pošlje. To velja tudi, če se dobi žito iz Kaniže ali Barča. Tarifna enketa ni imela tistega uspeha, katerega je pričakovalo občinstvo , katero ima veliko z železnicami opraviti. Mislilo se je, ker se je slavno ministerstvo zelo potegnilo za to stvar, da bo uspeh vsaj dober, ali uspeh ni bil niti dober, niti slab, ampak stvar zdaj stoji slabše nego poprej. Ozrimo se na to, da je južna železnica pri nekaterih postajah za nekatere reči posebno olajšavo dala, tako n. pr. za Dunaj, Ebenfurth, Leibnitz, za postaje ob Tiszi; na Kranjsko, čeravno se je dotično vodstvo mnogo opozarjalo, se vendar omenjeno društvo ne ozira skoraj nič. Bilo bi v redu, da se vodstvo tudi na promet v Kranjski ozira. Jaz mislim, da je to vsih nas želja in da je ta potreba vsim nam jasna, posebno, če se oziramo na trgovino z žitom, katera leto za letom gre rakovo pot, če se oziramo na mlinarsko trgovino, na naše mline, katerih večina že stoji. Zadnji čas je, da se vodstvo južne železnice enkrat ozre tudi na našo obrt in na našo trgovino, kakor se je oziralo na druge dežele, ki so bolj oddaljene od Reke in Trsta, kakor je Kranjska. Oziraje se tedaj na to, kar se je že 1. 1881. reklo, oziraje se na to, kar sem zdaj navedel, posebno pa oziraje se na spomenico, katero je poslala trgovinska in obrtna zbornica v Ljubljani enketi na Dunaj in trgovskemu ministerstvu, predlagam v svojem imenu kakor tudi v imenu drugih poslancev sledeče (bere — liest): „Slavni deželni zbor naj sklene: Častito c. kr. deželno predsedstvo se prosi, da bi vnovič visokemu c. kr. trgovinskemu ministerstvu razložilo, kakšna škoda se godi trgovini in obrtniji na Kranjskem vsled tega, da so tarife c. kr. priv. južne železnice zelo neenake, — in ob enempa tudi na to delalo, da bi visoko c. kr-, trgovinsko ministerstvo svoj polni vpliv obračalo na to, da bi c. kr. priv. južna železnica na vsih svojih progah za vse stvari (relacije) vpeljala enake tarife in eventuelne vozninske olajšave vsim udeležencem enakomerno dovolila". „Das geehrte k. k. Landespräsidium wird ersucht, die Nachtheile, welche aus den ungleichmäßigen Tarif-bestimmungen der k. k. priü. Südbahngesellschaft für den Handel und die Industrie in Kram erwachsen, neuerdings dem hohen k. k. Handelsministerium darzulegen und bei Hochdemselben dahin zu wirken, dass es seinen vollen Einfluß aufbieten möchte, dass die k. k. priti. Südbahngesellschaft auf ihren Eisenbahnlinien für alle Relationen gleichmäßige Tarife einführe und eventuelle Frachtbegünstigungen allen Interessenten gleichmäßig einräume". (Dobroklici! — Bravorufe!) (Obvelja brez razgovora — Wird ohne Debatte angenommen.) Deželni glavar: (vstane — erhebt sich:) Dokončali smo našo nalogo (poslanci vstanejo — die Herren Abgeordneten erheben sich von ihren Sitzen) in zapustili bomo kmalo dvorano deželnega zbora. (K gospodu deželnemu predsedniku — Zum Herrn Landespräsidenten:) „Vam, prečastiti gospod deželni predsednik, izrekam najtoplejšo zahvalo za Vaše neutrudljivo sodelovanje, sploh za Vašo deželi izkazano prijaznost. Vsled Vaše blagovoljne priporočbe se je na visokem mestu marsikatera prošnja dežele Kranjske uslišala. (K poslancem — Zu den Abgeordneten:) Častitim odsekom, ki so bili z gradivom obilo obloženi, zahvaljujem se za njihovo vestno in marljivo delovanje. Poročila, katera so odseki slavnemu zboru izročili, bila so jako prilična in natančna. Na njih podlagi je zbor zamogel lagleje in hitreje svoje delo dognati. Slavni zbor je finančne, gospodarske, upravne in postavodajne zadeve obravnaval in o njih sklepal. Postavni načrti, kateri se bodo Najvišji sankciji predložili, so: zakon o volilni reformi, — o mitnicah, — o lovskih kartah. Vsled zadnje postave se je prihodkov nadjati, kateri se bodo deželno-kulturnim namenom v prid porabili in gospodarskemu napredku služili. V šolskem obziru je deželni zbor pritrdil usta-novljenju in razširjenju več ljudskih šol in podelil več subvencij za šolske stavbe. Peticij ni bilo v nobeni sesiji toliko rešenih, kakor v letošni. Iz političnega stališča me posebno veseli, da se je deželni zastop zavzel za pomnjenje in spravo med strankami. To mišljenje se je večkrat dejansko in sijajno v obravnavah deželnega zbora pojavilo. Ich hoffe mit Zuversicht, dass wir im wohlverstandenen Interesse beider im Lande lebenden Nationalitäten friedlich zusammen arbeiten werden für das allgemeine Wohl. (Dobro! — Bravo!) Zur Zeit der Landesfeier wurde dem Landtage die hohe Ehre zu Theil, in corpore vor Sr. Majestät erscheinen und ehrfurchtsvoll die Huldigungsadresse des Landes Kram vortragen zu dürfen. — Der hohe Landtag hat mit einer hervorragenden, das Land hochbeglückenden Handlung seine Wirksamkeit begonnen. Möge dieser hervorleuchtende Beginn die glückliche Vorbedeutung in sich schließen, dass der Landtag eine ersprießliche, fruchtbringende Thätigkeit entfalten werde — zum Heile des Landes und des Reiches. Pred razhodom pa zakličimo našemu preblagemu, prevzvišenemu vladarju: Slava! — Hoch! (Ves zbor navdušeno kliče trikrat Slava! — Die ganze Versammlung stimmt in ein begeistertes dreimaliges Slava! und Hoch! ein.) Deželni predsednik baron Winkler: Mene od moje strani veže dolžnost, srčno zahvaliti se gosp. deželnemu glavarju za prijazne besede meni namenjene. Druga moja dolžnost je pa, tudi posebno zahvalo izreči visokemu zboru za podporo, katero mi je naklonil pri vsaki priložnosti kot vladnemu zastopniku. Ja wohl, nach beiden Richtungen, meine Herren, nämlich sowohl der einen wie der anderen Serie des hohen Hauses bin ich verpflichtet, den verbindlichsten Dank auszusprechen für das freundliche Entgegenkommen, welches beide Parteien wechselseitig unter einander und auch der Regierung gegenüber bethätigt haben. Dieses Entgegenkommen, dieses Einvernehmen ist eine sichere Bürgschaft, zumal nachdem einige Klippen glücklich umschifft sind, dass der hohe Landtag auch in künftigen Sessionen ersprießlich zum Wohle unserer geliebten Heimat, zum Heile Österreichs wirken wird. (Dobroklici! — Bravorufe!) Poslanec dr. Poklukar: Prosim še za nekoliko besed. Gotovo so vsi častiti gg. deželni poslanci z veseljem pritrdili zahvali, katero je izrekel častiti gosp. deželni glavar prečastitemu gosp. deželnemu predsedniku. Enako sem pa tudi prepričan, da govorim iz srca in v smislu vsih gg. poslancev, ako izrečem Častitemu našemu deželnemu glavarju, kakor tudi njegovemu namestniku našo srčno zahvalo za skrb, s katero sta vodila naše obravnave, in za nepristransko in mirno vodstvo obravnav, katere so bile dosti burne ali vendar mirne in spravljive. Bodi tedaj za to hvala našemu častitemu gosp. deželnemu glavarju in njegovemu namestniku. (Dobroklici! — Bravorufe!) Deželni glavar: Sklenem sejo in zbor vojvodine Kranjske. Seja se konča ob 45. minuti čez 9. uro zvečer. — Schluß der Sitzung 9 Uhr 45 Minuten Abends. Založil kranjski deželni odbor. Laibach. Druck Millitz.