Odborniki in Parkinson
Parkinsonov zakon verjetno poznate. Ta učeni mož je namreč ugotovil močno poveza-nost med dolžino in intenziteto razprave ter pomembnostjo same teme, zaradi katere se je razprava razvila. Cim manjše so številke, o katerih se je treba pogovoriti, tem več je razpravljavcev, medtem ko se ob stvareh, ki so navadno usodnega pomena, sestanki prav hitro zaključijo. Primerov za ta zanimiv za-kon pač ni treba prav dosti iskati, najdemo jih lahko povsod. Spomnite se samo katere od sej delavskega sveta, kjer je tekel žolč in dragoceaii čas zaradi dnevaiice ali morda za-radi nekaj tisočakov škode, ki jo je nekdo povzročil... Je bilo toliko hudih besed, do-kazovanja, prepirov tudi takrat, ko je šlo za milijardne investicije? Ne. Vidite, torej je imel stari Parkinson vendarle prav.
In še kako prav! Kdor je zadnjič sedel v klopeh skupščinske dvorane in poslušal nadvse vročo debato o tem, ali smemo ome-jiti vikende na 160 kvadratnih metrov aline, ali je prav, da priden občan vlaga denar v razkošne objekte, namesto da zapravlja po tujih bordelih in igralnicah (ob tem menda tovariš odbornik ni mislil na delavce, ki si s svojimi dohodki ne zidajo razikošnih vil, po tujini pa tudi ne nečistujejo...) in o podob-nih bolj ali manj zanimivih stvareh, potem se bo strinjal, da nekaj vendarle je na tem. Roko na srce, zakon o stanovanjskih razmer-jih je važna zadeva, prav tako se je dobro in pametno pogovoriti tudi o stanovanjskem standardu. Dobro, bo kdo rekel, to so po-membne stvari in čemu se mož vendar spu-šča in vtika v to. Res je, če ne bi prebral dnevnega reda 53. seje občinske skupščine, bi se ob teh besedah še pokesal, toda le lepo po vrsti. Prva točka: analiza periodičnih ob-računov delovnih organizacij za I. polletje — nič razprave. Druga točka: informacija o konstituiranju organizacij združenega dela v gospodarstvu — razen uvodnega referata in nekaj besed predsednika skupščine — tišina. Tretja točka: informacija o izvršitvi prora-čunskih dohodkov in porabe — brez razpra-ve. Vse te informacije so odborniki z yečjim ali manjšim zanimanjem poslušali, to je bilo pa tudi vse. Nihče ni čutil potrebe, da bi spre-govoril tudi o problemih, ki so važnejši od tega, ali bomo asfaltirali celo ulico ali bomo pustili še 50 metrov makadama. Kadar go-vorniki, in ne samo oni, govore o TOZD, vedno omenjajo tudi to, da pomeni njihovo ustanavljanje revoluoionamo prelomnico v razvoju našega samoupravnega sistema. V naši občini pa je še 26 delovnlh organizacij, v katerih niso naredili še prav ničesar v zve-zi s konstituiranjem. To morda za odbornike ni pomembno ali ni zanimivo? Res je, da je material, ki ga odborniki prejmejo pred vsa-ko sejo, obšireoi in da ga vsi preprosto ne utegnejo prebrati. Toda nekaj je pri vsem tem veodarle narobe, se vam ne zdi?
Naj bo torej ta sestavek naš sikromen pri-spevek k ustavni razpravi o delegatskem si-stemu, ki naj bi poskrbel, da bomo Parkin-sonov zakon vendarle nekoč postaviJi naglavo!