123 Iz potne bisage. Prijazni dopisi do strica Bereka Dragana v Verbovcu. XVL Pismo. Dragi stric! Obljubil sem Vam še nekaj o beli Ljubljani pisati, al kje bi začel? Ljubljana je per eminentiam kupčijsko mesto, v kterem se lahko vse proda. Zato je kupčijski stan v Ljubljani tudi pervi, ne pa tretji, kakor v drugih mestih. Ze Cicero je pisal: „Mercatura, si tenuis, sordida, si magna non admodum vituperanda". V Ljubljani najdeš oboje — „mcrcaturam tenuem", pa „mercaturam magnam". Ker so celo slovenski in nemški ljubljanski pisatelji zapustili pisarijo in se tergovstva lotili, je to znamenje, da srečno gre v Ljubljani tergovina. Kdo bi tudi bil slovensk pisateljev kupčijskem mestu? Saj je že vsakega takošnega nesrečneža Beranger pomiloval, in mu jo zapel: Vous vous croyez considerables? Mais, dites moi, tenez vous table? Vous ete toujours loge a la troisieroe chambre, Vetu au mois de Juin comme au Decembre. Ker Verbovčani niso bili pod francozko oblastjo, kakor so nekdaj bili Ljubljančani, in tedaj ne razumijo francozki, 124 kakor Ljubljančani, Vam moram te resnične verstice o ubogem slovenskem pisavcu v kupčijskem mestu prestaviti: Vi si mislite, da ste v poštenji? Al recite mi. al' kadaj koga gostujete? Vi, kteri zmir v tretjem stoku stanujete, In ste v juniju tako oblečeni, kakor v decembru. Tudi tcrgovec več koristi kakor pisatelj. ,5Brez tergo-vine bi svet sopet padel nazaj v otročje leta", pravi najnovejši „National6conom". Tudi se ta umetnost ložej nauči, kakor umna pisari ja. Edino pravilo: „Kupi po ceni, pa prodaj drago!" se lahko hitro nauči. Judovski jezik poznamlja pomene „računitia in 5;misliti" z enakim izrazom; tudi v Ljubljani pomenjuje rajtati in prerajtati račun iti in misliti. Verbovčani bi gotovo radi vedili, kakošni da so ljubljanski kupci, ker utegnili bi svoje tikve v Ljubljano pripeljati. Dragi stric, tega Vram pa ne morem povedati, al, ker sem vidil, da se, ko poldne zvoni, v štacunah lepo po stari kersanski navadi molijo, tedaj o Ljubljančanih ne velja, kar o Benečanih: Siamo Veneziani — e poi Christiani. (Smo Benečani — in potem kristjani). Vendar bi se že tudi utegnili takošni najti, kteri se preveč deržijo malopridnega Rimljana, kteri je pisal: O cives! o cives! quaerenda pecunia primum est, — Virtus post nummos. (Mestjani! mestjani! pervo je petica, —^ Za petico še le čednost (ali krepost). J Železnica ni kaj prijatelca ljubljanski tergovini, vendar ako si ljubljanski kupci bodo zapomnili Franklinov nauk: Keep vour shop, and your shop will keep you! (Deržite se tega, kar znate, to vas bo redilo). ne bodo se obnemogli. Včasi pride res vihar: .,durch den der Herr der Erden die Kramer beugt, dass sie nicht Fiirsten werdenu, vendar, ako ostanejo v mejah svojega stanu, še bode zmirom cingljala petica. Med Slovenci ima Kranjec največ kupčijskega duha, in to stori, da niso kranjske mesta in tergi tako ponemčeni, kakor na Koroškem in Stajarskem. Tudi umni rokodelci so, in ker slovenska prislovica pravi: „Cena zanata je večja od zlata", ali po nemško: ^Jedes Handvverk hat goldenen Boden", njim tudi ne bode treba iti v Ameriko s trebuhom za kruhom, kakor Tiroljcom in severnim Nemcom. Posebno občudoval sem kupčijski duh Krakovčank. Krakovo je ljubljansko predmestje, in ima za gerb podkovanega karfa, kakor Verbovčani ribico. Kra-kovčani niso pravi mestjani, pa tudi ne kmetje — oni so Krakovčani — prav modri ljudje, kterih ne bodeš mogel prepričati, da se lahko sneg na peči posuši in za sol proda, kakor je neka šaljiva glava v starih časih Verbovčane pregovorila. Krakovčani so že več kakor eno stopinjo naredili na poti civilizacije; njim ne služi petelin za uro, in ne stavljajo svojega hrama na vsakega človeka. Ti srednjaki med kmetom in mestjanom imajo čuda lepo vertnarstvo, in vse hvale vreden je estetični smisel Krakovčank, ktere svojo zelenjavo tako snažno in lično prinesejo na terg, da je kaj. Pa tudi kaj na se porajtajo; al porajtali so še več, dokler jim ni železnica lepih dohodkov vzela, ktere so si služili na Bregu. Kakor se pozitivni ?,pol" ima k negativnemu, tako se razločujejo tudi Krakovčani od Siščanov. v Življenje ljubljanskih predmestjanov bi dalo kakošni humoristični glavi dosti osnove za kakošno veselo igro, ktera bi gotovo vsako nedeljo popoldan redila svojega moža, če bi jo na kakošnem skednji igrati dali. Al preden bodo dobili Slovenci svoje K a i mu ude in Nestrove, bode sodni dan. Hvala Bogu, da že nam rastejo Lessingi! — Le nikar se ne prenaglimo, saj modri Talijan pravi: „Chi va piano — va sano", to je: ..počasi se dalječ pride". Družbeno življenje v Ljubljani se kopiči, kolikor sem zvedel v kasinu, pozimi v gledišču in strelišču; radi se tudi sprehajajo v Sternalleji. Vendar tukaj posebno najdeš o določnem času ono versto Ljubljančanov, ktera — „bon ton" — reprezentuje. Neki nemški humorist piše o bon tonu: „Der bon ton kommt nur Leuten von einem ge-wissen Range zu, die auf eine gevvisse Art leben, mit gevvissen Personen umgehen". Radi Ljubljančani hodijo zjutraj in popoldne pod in na Roženpoh, kterejra bi jez rad Rožnik imenoval. Na prijetnem griču stoji lepa cerkvica, in razgled z griča v okolico ljubljansko je kaj krasen in prijeten. Industrija človeška je tukaj skerbela za dobro kavo, še za boljo pa pod Roženpohom, in tako je Roženpoh zbirališče kavnih bratov in sester, ktere posebno popoldne kaj rade zahajajo v ta kraj, da kavo čivkajo, nogovice pletejo in pa — včasi tudi ljudi oberajo. Pa privošimo jim to nedolžno veselje, tudi ženstvo mora imeti svojo — politiko. Lepi drevoredi peljajo na prijetni Rožnik, le edino, kar človeka nadleguje, je množina ostudnih beračev, ktere skoro za vsakim germom lahko najdeš. „Dic grosse Bettelei ist ein Schandfleck neuerer Staaten, so gut als Sclaverei die Schande der alten Welt*S sem nekje bral, in res je. ^Pau-peres semper habebitis", to je: Ubogih bodete zmirom imeli, je rekel naš Izveličar, al nad onimi nesramnimi lenuhi, kterim je beraštvo rokodelstvo, kakor Nemec pravi, kteri derzno človeku v lice rečejo: „Svet na prošnji stoji" se le vendar človek po pravici razjezi. Enkrat je snubil nekdo beračevo hčer, ker je čul, da berač ima dosti denara. Ko je vprašal po doti, mu oče ponosno reče: „Znaš li beračiti". Ali bi se ne raznesel človek nad tako prederz-nostjo beračouov? Rad dam potrebnemu ubogemu na potu in doma, ali kadar človeka celo na sprehajališču nadlegovajo, je vendar to, bi rekel, od sile. Sploh je res toliko beračev v Ljubljani, da se je čuditi, da dotična gosposka kaj tacega terpi; zlasti pa se ob petkih cele beraške karavane klatijo po mestu, da bi smel reči: „Kdor hoče kadaj mojster berač biti, naj se gre v Ljubljano beraštva učit. Menda nikjer ni tako resnična, kakor v Ljubljani slovenska prislovica: ;7Beraška mavha nima nikolj dosti". Družbeno življenje Ljubljančanov je nekako posebno. Ne vem, ali se je samo meni to naključilo, ali vlada sploh ta navada, da kadar gost v kakošno gostivnico pride, si prostor najraji na samem zbere. Sedel sem pri veliki okrogli mizi, in želel sem si družbenika, da bi kaj pokremljala, al vsak je iskal samotnega kraja. To terdobo so Ljubljančanom že tudi drugi touristi oponašali, in menda ni vsikdar brez vsakega vzroka. Pohvaliti pa moram Ljubljančane, da okoli domačega kamna so proti ptujcu prav prijazni. V družinah vlada ljubeznjiv duh, in nič ni čutiti one prazne etikete. Vendar za sedaj je dosti. Ako mi Bog zdravje da, ljudem pa preljubi mir, Vam bom o svojem času sopet kaj pisal. „Glejte, dragi stric, vse kar sem na svojem potovanji po Kranjskem vidil, in kar sem si mislil. Odkritoserčno sem vse povedal. Vi ste krivi, ako marsiktera Kranjcom ne dopada, ker ste moje pisma, ktere bi le samo Verbovčanom smeli prebirati, poslali gosp. vredniku „Novicu, da je nje dal natisniti. Vaji oba tedaj naj primejo tisti, kterim ni vsaka beseda po volji bila. Ako sem jaz prederzno pisal, ste pa sopet Vi, dragi stric, krivi, ker Vi ste mi že kot malemu dijačecu priučili nemško pesmico: «,Wer Gott vertraut, — Brav um sich haut, — Geht nimmermehr zu Schanden In unsern deutschen Landen". Ker so pisma po ^Novicah" razglašene, naj tedaj ljube „Novicer