PROLETAREC ŠTEV.—NO. 796. Slovensko Glasilo Jugoslovanske Socialistične Zveze CHICAGO, ILL., 14. decembra (December 14th), 1922. LETO—VOL.—XVII. Upravniitvo (Office) 8689 WEST 26th ST.. CHICAGO. ILL.—Telephone Rockwell 2864. Hardingova priporočila. Predsednik Harding je na skupni seji obeli zbornic dne 8. decembra prečita! svojo poslanico, obsegajoča 7,000 besed, v kateri je dal kongresu razna priporočila in pojasnjeval stališče svoje administracije napram razinim problemom. Povedal ni nič novega, niti ni v njegovih priporočilih nič takega, kar bi se že ne izvajalo. Kdor jo je pazno prečital, je razumel, da hoče Harding v interesu republikanske stranke in s tem seveda v interesu bankirjev na Wall Streetu igrati v roke farmarjem z raznimi obljubami ,da jih odvrne od "progresivnega bloka", ki postaja nevaren stari gardi v republikanski stranki. Na drogi stranki pa sije iz poslanice stremljenje za še večje potlačevanje ameriškega delavstva. Tudi to nj nič novega za — socialiste. Za tiste delavce, ki so novembra 1920 zanj glasovali, da jim prinese proSperiteto, so pa njegove poslanice razočaranje, ako bi jih znali citati. K sreči jih ne znajo, zato Harding lahko brez skrbi bije po njih. Če bi bile jutri volitve, bi ti nezavedni delavci glasovali za kakega drugega Hardinga, torej kar se tega tiče, Wall streetu od večine ameriškega delavstva še ne preti nikaika nevarnost. V imdustrialnem oziru priporoča Harding koncentriranje železniških družb v-centralizirane enote. S tem bi se po njegovem mnenju zmanjšali obratni stroški in izboljšalo promet. Priporoča, da se odpravi železniški-dclavski odbor (Railway Labor Board), funkcije, ki so spadale v področje tega odbora, pa naj se prenese v delokrog Medržavne komercialne komisije. Nadalje: Povečanje kreditov farmarjem, katerim naj se f olajša dobava posojil po najnižji obrestni meri. Registriranje inozemcev. Vsak inozemec bi se mo-: rai registrirati in opisati tozadevnim uradom vso svojo zgodovino. To priporočilo je naperjeno proti radikalnemu delavstvu ,katerega je'največ med med prise-[ ljenimi delavci. Izbiranje in ekziminiranje inozemcev že pred odho-< dom v Zedinjene države. Tako bi se imelo naprimer • prenesti iste funkcije, ki jih sedaj vrše naseljeniške ; oblasti na Elis Islandu, na ameriške naseljeniške ura-E de v Italiji, Grčiji, Jugoslaviji, Nemčiji, Poljski itd. i Glavni namen teh ekzeminacij bi bili izločiti tiste kan-; didate za vstop v Zedinjene države, ki imajo radikal-\ ne tendence. Da se izrazimo v jeziku ameriških stopro-[ centnih patriotov: potom ekzeminacij na kraju odpo-; f tovanja bi se izločilo tiste elemente, ki so nepristopni I amerikanizaciji. Pomoč federalnih oblast iin kooperacija z lokal-i nimi oblastmi pri vzgojevanju inozemcev. To pripoji ročilo ima isti namen, kakor točka o izbiranju ino-I zemcev na kraju odpotovanja. Dodatek k ustavi, ki bi omogočil zvezini vladi regulirati otroško delo v industriji. Poskusi omejiti delo otrok v industriji so bili že večkrat narejeni in tozadevni zakoni sprejeti, toda vrhovno sodišče je izreklo, da so protiustavni. Harding torej priporoča dodatek k ustavi, ki bi napravil tak zakon ustaven. Dodatek k ustavi, ki bi zabranjeval korporacijam izdajanje vrednostnih papirjev, ki so po sedanjem tolmačenju zakona prosti davkov. Kako izbegavajo kapitalisti davkom, smo pojasnili v zadnji številki Proletarca pod naslovom "Zanimive številke". Sprejem zakonov, ki bo onemogočili stavko, kot je bila n. pr. stavka železniških delavcev in premogarjev v prošlem poletju. Da ne bo poslanica dišala preveč po reakcionar-stvu, je Harding v nji tudi priporočal kongresu, naj študira razliko med stroški produkcije potrebščin in cenami, po katerih se prodajajo odjemalcem. Študiranje načrta za vposlitev vseh sredstev in virov dežele, človeških in materialnih, za narodno obrambo. Razun priporočil je izvajal, da se bo sedanja vlada tudi v bodoče držala politike nevmešavanja v zadeve tujih držav; s tem je imel v mislih zamotan položaj v Evropi. Ob enem je bil to migljaj Clemenceau-ju, ki je prišel v to deželo delati propagando za pridobitev Amerike v zvezo evropskih imperialističnih sil, v prvi vrsti ^eveda Francije, da je sentiment ameriškega ljudstva proti takim zvezam. Stvar je v resnici ta, tla bi se sedanja ameriška vlada rada vmešala v evropski diplomatični metež, ako ne bi prišla na krmilo z devizo izolacije Zedinjenih držav, ki se jo je posluževala v kampanji proti demokratski stranki. Ameriška vlada se zelo rada vmešava v notranje zadeve republike Mehike, centralno in južno ameriških republik, Kitajske, Liberije itd. Politika izolacije se je ponovno pričela, ko je republikanska večina odklonila ratificirati versaillsko mirovno pogodbo in s tem se je Amerika umaknila iz koncila zavezniških držav. Hardingova administracija je poslala na zavezniške konference k večjemu "o-pazovalca" in ameriško "javno mnenje" je bilo s tem zadovoljno. Praksa pa je pokazala, da rabi kapitalistična Amerika na diplomatičnih konferencah nekaj več kakor nevtralne opazovalce. Na konferenci v LauSanme so Zedinjepe države zastopane po takih "opazovalcih", katerih glava je poslanik Richard Washburn Childs. Ta "tihi" opazovalec na konferenci tudi govori in podaja v imenu ameriške vlade izjave in zahteve, kako naj se reši problem Dardanel in drugih morskih ožin med Črnim in Sredozemskim morjem, nadalje, kakšno taktiko mora zavzeti nacionalistična Turčija pri oddajanju koncesij, če se noče zameriti ameriški vladi. To pomeni, da je Childs opazovalec samo po imenu. V resnici konferi-ra in mešetari, kakor francoski, turški, angleški, italijanski in drugi diplomatje. Ediina razlika med njim in drugimi je, da kot "opazovalec" ne glasuje. To je končno brez večjega pomena. Zavezniški diplomatje so po Chilldsu poučeni, kaj hočejo Zedinjene države in potem se morajo na to ozirati, ako se nočejo zameriti bogatemu-stricu. Ameriška zunanja politika je ves čas po vojni farsa, posebno, v kolikor se tiče sovjetske Rusije in drugih važnih svetovnih problemov. Ampak o tem drugič. Harding priporoča združevanje železniških družb z ekonomskega stališča. Včasi se je to na podlagi pro-titrusitnega zakona prepovedovalo. Res nima smisla, da bi v enem gotovem prometnem okrožju eksistiralo več železniških družb, vsaka s svojim sistemom, svojimi kolodvori, upravami itd. Ekonomsko to gotovo ni, posledice pa trpi ljudstvo. Tudi je brez smisla imeti nešteto železniških družb in ravno toliko sistemov širom dežele. Amerika bi morala imeti danes en železniški sistem z enotno upravo. Upravljane bi morale biti od ljudstvo za ljudstvo. Na kratko: Prometna sredstva te dežele bi morala biti ljudska posest, in to je edina rešitev tega problema. Kar svetuje Harding, ni noben izhod iz krize. Dokler bodo železnice v rokah bankirjev in industrialcev, ne bodo vpoštevani interesi splošnosti, ampak interesi lastnikov železnic. Raditega imamo zadnja leta vedno krize v železniškem obratu. Ako se odpravi železniški-delavski odbor, ne bo s tem ničesar izpremenjenega. Mesto tega odbora priporoča Harding, naj se njegove funkcije izroči meddržavni komercialni komisiji. Za vzrok priporočilu navaja, da je železniški-deiavski odbor pristranski. Sestoji iiz devetih članov, izmed njih trije, ki zastopajo železniške družbe, trie zastopniki železniškega delavstva in trije zastopniki "publike". Ampak železniški-delavski odbor je pristranski v prid kompanij. Zastopniki "publike" nastopajo skupaj z zastopniki družb, in trije delavski zastopniki so osamljeni in vsled tega v manjšini. V dotični komisiji pa delavci sploh ne bodo imeli besede. Delavstvo nima vzroka nasprotovati odpravi železniškega-delavskega odbora in tudi ne nasprotuje, niti nima vzroka, da bi se navduševalo za dotično komisijo, ki bo delala take zaključke, kakršne bodo hotele železniške družbe. Harding priporoča odpravo stavk v tistih obratih, ki spravljajo ekonomsko življenje dežele v nered, ako se v njih preneha z delom. To se. pravi, stavke v prometnih sistemih naj se prepove, ravno tako naj se na kak način prepove splošne stavke delavstva v gotovih obratih, kot je bila stavka premogarjev v tem letu. Harding pozabija, da delavstvo ne gre nikdar na stavko zato, da se zabava, ampak radi tega, ker ga kapitalistični interesi poženejo v stavke. Predsedniku tako velike indusitrialne dežele bi moralo biti znano, da se je ameriški kapitalizem po vojni temeljito organiziral za boj proti delavstvu. Za cilj si je vzel razdejali politično delavsko gibanje, streti moč njegovih strokovnih organizacij, znižati plače, če mogoče podaljšati delovne ure (primera: klavniška industrija in železniške delavnice), vse v interesu "publike" in "amerikanizina". Če je bila vsled stavke železniških delavcev in premogarjev prizadeta splošna publika, kar ni dobesedno res, je bilo stavkujoče delavstvo še tisočkrat bolj prizadeto. Edino kapitalisti, katerih delavci so bili na stavki, niso nič prizadeti. Kar izgube v stavki na svojih dobičkih, jih dobe toliko več po stavki. Harding pa dela utis, kakor da so delavci glavni krivci in tem je treba naviti ušesa in jih naučiti spoštovati interese "publike". Škoda, da ameriško delavstvo ne zna še čitati takih poslanic. Če bi jih, bi prihodnjič glasovalo za socialističnega predsedniškega kandidata. Overture, ki jih dela Harding farmerjem, so trik, potom katerega bi jih rad odvrnil od političnega združevanja v Nestrankarski ligi (North Dakota, Oklahoma, Wisconsin) in od farmarske-delavske stranke, ki je drugo ime za Nestrankarsko ligo v nekaterih državah (Minnesota in drugje). Tudi v tem oziru ne bo sreče. Ako hoče Hardingova administracija pomagati farmarjem, se mora postaviti po robu prekupčevalcem, ti pa so v vodilnih krogih stranke veliko močnejši element kakor farmarji. Tu se morajo torej razvijati stvari po svoje. Značilno je, da propagira Harding federalno akcijo za amerikaniziranje tujerodcev. Sedaj jih "ame-rikanizirajo" razne trgovske komore in številne druge ultrapatriotične organizacije. Če bi vzela amerikani-zacijsko vzgojevanje v roke zvezina vlada, bi se na tujerodce napravil pritisk, da se morajo "amerikanizi-rati". Zato priporoča registriranje tujerodcev. Ako še nisi državljan, se boš moral zglasiti v gotovem uradu in popisati na polo, koliko časa si v deželi, od kje prihajaš, označiti svoje narodnost, vero, politično prepričanje, svoje aktivnosti tukaj in v domovini, povedati boš morali, če si ateist, če si oženjen ali ne, če si se razporočil in zakaj, in pq,tem ko boš opisal svojo Kgodovino, te bodo vzeli v roke izpraševalci in te lovili za besede. Ko boš z njimi opravil, bo tvoja zgodovina spravljena v miznico in oblasti jo bodo imele vsak čas pri roki, kakor naprimer izpraševalne pole za obvezno vojaško službo v zadnji vojni. Kadar boš na. stavki, se boš moral paziti; če ne boš hotel skebati, boš moral biti toliko previden, da vsaj piketiral ne boš in napravil kakega drugega kaznjivega dejanja; v stavkah je namreč vse kaznjivo, samo skebanje ne. In kadar se pregrešiš, bodo pronašli, da si anarhist ali karkoli bo takrat že najbolj na slabem glasu po innenju dolarskih patriotov, pa boš šel ali v ječo, ali pa na obisk mile domovine. Tak je v glavnem namen vseh tistih zakonskih načrtov, ki imajo v vidu nadzorovanje nad tujerodnimi delavci v tej deželi. Harding želi preprečiti prihajanje takih delavcev v deželo svobode, ki so že okuženi z naukom boljševizma. Zato jih bočlo izbirali na licu mesta. Do tega pride in s tem bo ustanovljen nov vir za korupcijo. Jeklarski magnatje, rudniški baroni, mesarski kralji, železniške družbe itd., bi rade cenenih delavcev. Te se dobi na Poljskem, v Italiji, na Balkanu, v Rusiji, na Litvinskem, Grškem in v drugih zaostalih deželah. Ampak delavci iz teh dežel so tudi najtežje pristopni asimilaciji in "amerikanizaciji". Dasi so v svojih življenskih zahtevah skromni, dasi nimajo mnogo pojma o higieni, četudi delajo večinoma v obratih z najdaljšim delavnikom in najnižjimi plačami, a-merikanizirati se pa vendar nočejo. Revolucionarni duh jim je bližji; kakor pa amerikanizacija. Kako torej dobiti cenene delavce, ki bodo ob enem dober materija! za amerikanizacijo? Zelo težak problem! Poskusili bodo z odbiranjem na kraju odpotovanja. Pa bo vendar težko zadovoljiti obe tendence. Če bodo odbrali inteligentnejše delavce, ne bodo hoteli garati dolge delovne ure, niti ne delati za nizke plače, niti se pustili psovati bosom. Če pa odberejo najnevednejši človeški material in ga pošljejo v Gary, Pittsburgh, Minnesoto, cikaške in druge klavnice, na železniške proge itd., bodo sicer delali kakor jim bo ukazano, toda udarce bodo čutili in radi tega bodo kajpada nepristopni amerikanizaciji in pristopni propagandi I. W. W. in drugih "prevratnih" elementov. Poskusiti bo treba, mislijo v Washingtonu. Harding ni torej povedal ničesar, kar bi ne bilo že stokrat premleto v senatu in v zbornici poslancev (kongresu). Gre se proti gibanju zavednega delavstva in temu je naperjena vsa politika Hardingove administracije. Izvajala se je doslej in bo se i v bodoče. Ameriški kapitalizem združuje svoje moči in kar je glavno, uči se iz izkušenj. Delavstvo bi moralo delati enako. Izkušenj ima veliko in drago jih plačuje. Čas je že, da bi mu tudi kaj zaleglo. Prenehati bi se moralo s frazarskimi vzkliki in pričeti s praktičnim delom za organiziranje moči ameriškega proletariata na indu-strialnem in političnem polju. ,* * J* 23,000 ubitih, 3,000,000 poškodovanih v ameriški industriji tekom enega leta. Gornjii naslov se glasi, kakor poročilo iz vojne. V vojni gredo ljudje na bojišča, da pobijajo drug drugega, torej konsekventna poročila ne morejo biti drugačna, kakor da opisujejo bitko in sporočajo število mrtvih in ranjenih. Vojna je vojna! Industrija pa ni bojišče, v industriji si ne stoje nasproti sovražne armade. Delavci vseh narodnosti delajo skupaj in skupno so izpostavljeni enakim nevarnostim. V današnji gospodarski uredbi je v industriji nešteto nevarnosti. In skoro vse bi se moglo odpraviti, če se odpravi najprvo — profit. Zvezini urad za javno zdravstvo je podal.statistiko o smrtnih slučajih in poškodbah v industriji v letu, ki je sledilo končani vojni. Za zbiranje podatkov o nesrečah v industrijah vzame namreč več časa, kakor pa za sestavljanje statistik o vojnih izgubah. Zamislite si: 23,000 smrtnih nezgodb v "mirni" industriji tekom enega letal In to samo v Zedinjenih državah. Nad tri miljone delavcev in delavk je bilo v ameriški industriji tekotm istega leta ponesrečenih. Poškodbe so različne: zlomljenje udov, oslepljenje, od-trganje rok ali nog itd. Lahkih poškodb je pa še veliko več. Samo v državi New York je bilo v enem letu po vojni 51,084 nesreč v industriji. To pomeni, da je bilo na vsakih sto oseb, vposljenih v industriji, pet ubitih ali fizično poškodovanih. Primerjajoč te številke z onimi ameriške armade v Franciji, pride človek do zaključka, da je imel vojak na bojišču varnejšo pozicijo, kakor pa industrialni delavci v "mirni" industriji. In za delavce nihče ne propagira odškodnine ali bonusa, dasi opravljajo veliko bolj važen posel tudi s patriotičnega stališča, kakor ga opravljajo vojaki. Isto poročilo zdravstvenega urada izvaja, da je bilo tistih nesreč, ki so jih zakrivili nepazni delavci, razmeroma malo. To potrjuje trditev socialistov, da je vzrok nesrečam sedanji profitarski sistem, ki gleda edino nato, kako bi iz delavcev izčrpal čim več dobička, pri tem pa zanemarja skrb za osebno varnost pri delu. Smrtne nesreče in poškodbe povzročajo v delavskih družinah veliko gorja. Družina, recimo petih oseb, otrooi še vsi mladoletni, izgubi očeta, oziroma soproga in s tem vir dohodkov za preživljanje. Malenkostna posmrtnina, če je bil pokojnik'zavarovan, kmalo poide in potem se je treba naslanjati na dobrodelnost. Še hujše je, ako je edini vzdrževatelj družine fizično tako poškodovan, da ni za nobeno delo več. Odškodnina, ki se mu jo izplačuje, v nekaterih krajih več, v drugih manj, velikokrat sploh nič, komaj zadostuje za zdravila in zdravnika. Kje naj dobi družina sredstva za preživljanje? Ali se bogate korporacije kaj brigajo, kaj se godi z njihovimi delavci, kadar postanejo vsled poškodb, dobljenih pri delu, nesposobni za nadaljno garanje? Veliko je takih poškodovancev, da bi lahko opravljali kako lahko delo, kakor pravijo zdravniki. Ampak kje naj premogar ali jeklarski delavec dobi lahko delo? Krompir lahko lupijo otroci in to je tudi lahko delo. Do drugih lahkih del pa navadni delavci nimajo dostopa. Sicer pa lahkih del v industriji sploh ni, razun sem pa tam čuvajska služba, teh pa ni dovolj za vse tiste, ki so se v industriji toliko poškodovali, da so zmožni opravljati samo "lahka" dela. Nihče ne postavlja spomenikov ubitim delavcem, nihče ne polaga vencev na grobove "nepoznanih" pro-letarcev, ki so padli pri delu ustvarjanja. Današnja družba je taka, da veliko bolj slavi "junake" destruk-cije kako stvaritelje bogastev. Vsa Amerika je pokoncu za vojaški bonus. Kako malo je takih, ki bi se borili za odškodninske postave, ki bi delavcem zasigurale življenski obstanek, kadar postanejo nesposobni za delo vsled poškodb, dobljenih v industriji! Kadar bomo zreli za malo boljšo družbo, bomo imeli sistem, ki bo skrbel za delavce in njihove družine v boleznih, poinesrečbah ali v slučajih smrti tistega, od čegar zaslužka je družina odvisna, istotako v času brezposelnosti. Danes se družba ne briga za delavce — in delavci so družba. To pomeni, da se delavci ne brigajo za svoje lastne interese. Izimed vseh držav na svetu je v Zedinjenih državah najmanj zanimanja med delavskim ljudstvom za zavarovanje zoper bolezni, poškodbe, onemoglost itd. Največji vzrok temu je, da je v tej deželi v cvetju sistem podpornih organizacij, v katerih mora nositi delavstvo vse breme za medsebojno podpiranje v nesrečah. Koliko miljonov je vrženih proč vsako leto samo za poslovalne stroške vseh teh naštetih organizacij ! In vendar je jasno kakor na dlani, da bi bilo treba plačevati veliko manj, če bi plačevali Vsi, delavci najmanj iin kapitalisti največ, v zavarovalni fond, ki bi ga imela v oskrbi država. Zdravniška pomoč bi bila lahko brezplačna za vse delavce in njihove družine, ravno takp bolnišnice, zavetišča itd. Ampak taka uredba je v sedanji družbi, kateri je profitarstvo in protektiranje privatnih interesov glavni smoter, nemogoča. Ni drugače, kakor da nadaljujemo z bojem z« socialistični ekonomski sistem. V Illinoisu smo imeli referendum za sprejem nove konstitucije. Ko jo je konstitucionalna konvencija izdelala in objavila je delavstvo spoznalo, da je vseskozi sestavljena v prid privatnih interesov. Zato je začelo delavstvo propagando proti sprejemu te konstitucije. ^ In delavstvo je glasovalo proti v velikem številu. Ako bi bilo opreznejše, bi takrat, ko so bile volitve delegatov za kenstitucionalno konvencijo, postavilo svoje ljudi in jih izvolilo, pa bi to jesen lahko sprejelo kon-stitucijo, ki bi imela v vidiku interese ljudstva in samo ljudstva. SEMINTJA. Upi vladarjev. — Kar je umrld, se ne povrača. — Svoboda in Irci. — Karolyi pred sodiščem. — Padanje vlog. — Ne-hvaležnost je plačilo imperializma. — Smrtne kazni za strašilo. Kralj Tino ni še zgubil upanja na grški tron. Že drugič je moral zapustiti kraljevino. Ko se je vrnil zadnjič, mu je ljudstvo, neumno kakor je, delalo ova-cije, Venizelos pa je moral zapustiti deželo kakor preje Tino. Sedaj je Venizelos nazaj na grškem pozori-šču in Tine hladi svoje užaljeno veličanstvo f kraju, ki je izven nevarnosti pred grškimi oficirskimi revolucionarji. Kralj Konstantin je mislil priti na obisk v Ameriko, toda to namero je za en čas odlomil. Grška dvorna familija je imela v Parizu konferenco, na kateri so se njeni člani pritoževali nad nehvaležnostjo grškega (ljudstva in izrekali upe, da se stari časi kma-lo povrnejo. Tino misli, da se bodo stvari na Grškem razvijale njemu v prilog. Sedaj vlada tam kaos. Novi kralj je takorekoč ujetnik v svojem kraljestvu. Skoro gotovo bo kmalu odstavljen in proglašena republika, ki bo ik> Tinovcm mnenju živela komaj eno leto. Ljudstvo bo videlo, da mu republika ni prinesla blagostanja, pa bo zopet zahtevalo monarhijo; kakor zadnjič, bo zahtevalo povratek kralja Konstantina na grški prestol, Tirno se bo ljudski želji odzval, se vrnil, in mase ga bodo navdušeno sprejele. Grška vladarska hiša bo dobila nazaj svoje kraljestvo. • * * Izmed opojnih sredstev je domišljija zdravju še najmanj kvarna, če se ostane samo pri nji. Kari in Žita sta jo hotela izvesti v praksi in zato sta se opekla. Izmed vseh bivših vladarjev po milosti božji je kajzer še najbolj pameten. Ako fantazira da postane enkrat zopet vsemogočni vladar, tega vsaj ne razglaša. In zadovoljen je, da sme ostati v svojem gradiču. Da mu ne bo dolg čas, se je oženil. To je še najboljše, kar je storil po vojni. * * * Deficit nemške vlade v tekočem letu bo znašal 890,000,000,000 mark. Vlada si ne ve pomagati drugače, kakor da neprestano tiska nove bankovce. Prvi teden v decembru jih je dala natisniti 110,000,000,000 mark. Marka pada v vrednosti, draginja narašča, ekonomiki kaos se veča, nesigurnost zija iz vseh kotov. Francija pritiska za odškodnino, nemško delavstvo strada, in le tisti, ki spadajo med bogatejše sloje, si lahko privoščijo človeško življenje. Ni čuda, da kajzer ne sanja o povratku na nemški tron. Nemško ljudstvo ve, da so kajzerji, kronani in finančni, zakrivili današnjo bedo- Grki še niso- prišli do tega spoznanja, in Tino to-ve. Mogoče je tudi čital zgodovino, iz katere je razvidel, da so monarhije in razni drugi režimi padali, stari so bili pregnani, pa so se čez en čas zopet povračali. Ampak, če je bil novi režim boljši, se je stari povrnil čez en čas samo za en čas, pa je zopet padel, potem za zmerom. Irci, ki so sedaj svobodni, se tudi svobodno koljejo med seboj. Vlada svobodne irske države je dala pomoriti nekaj republikancev, ki so ji prišli v roke, da zastraši druge. Republikanci pa so pomorili nekaj poslancev, vojakov in uradnikov novega režima. Te vrste vesti se vsaki dan ponavljajo, vedno enake, le umorjene osebe so druge. Irci so bojeviti ljudje, toda svojo bojevitost napačno izrabljajo. Svoji deželi ne delajo ugleda, niti katolicizmu, ki je tudi zapleten v civilno vojno; blagoslove deli na obe strani. Irci še dolgo ne bodo svobodni v pravem pomenu besede. Ne gre se jim za cilje, ampak za formo. S svojo nesmiselno civilno vojno dokazujejo, da niso zreli za samovlado. Angleškim imperialističnim državnikom je sedanji krvavi ples na Irskem v največje zadoščenje, ki bi ga jim Irci ne smeli dati. Narodi ,ki hočejo svobodo, morajo paziti, da ne dajejo orožja imperialističnim vladam za nadaljna potlačevanja. * * * Ogrska vlada je pričela s sodnim procesom proti grofu Karolyi, bivšemu predsedniku narodnega sveta; obtožuje ga veleizdaje, ker je predal deželo boljše-yikom. Državni pravdnik zahteva, da se konfiscira vse premoženje njegovi familiji. Zagovornik je odvrnil, da se je to dejansko že izvršilo in Karoljeva družina živi v pomanjkanju. Grofica Karolyi, žena obtoženca, se preživlja s prevažanjem potnikov v motornem čolnu iz Raguse na Lakronski otok in obratno. Nič prijetna služba za grofico. In ker vladajo danes na Ogrskem aristokratje, bodo Karolju najbrž odpustili greh in ga zopet posadili na svojo desnico. * tk * Vloge v ameriški poštni hranilnici so padle v e-nem letu za $14,000,000. V nji hranijo svoj denar delavci, ki morejo v najboljšem slučaju prihraniti, adi pa pristradati ako je to pravilnejši izraz, komaj par dolarjev na mesec. Padanje vlog v poštni hranilnici postavlja na laž trditev metropolitanskega časopisja, da se je prosperiteta vrnila v deželo. Zanimiva bi bila tudi statistika o dolgovih ameriških delavcev, ki so jih napravili v tem letu. Eni so si izposodili denar od prijateljev, ako je bilo to mogoče, največ pa dolgujejo trgovinam. Ti dolgovi znašajo na miljone. In denarja ini v deželi nič manj kakor ga je bilo, "narodno" bogastvo pa se je v tem letu znatno povečalo. Toda kdo ga ima, če ga nima ljudstvo? * * * V Koreji strada nad 5,000 ruskih beguncev, ki so pobegnili iz Vladivostoka in drugih krajev Sibirije po odhodu japonskih čet, njih mesto pa so zavzele čete sovjetske Rusije, kateri se je pridružila sedaj republika daljnega vzhoda. Sovjetska Rusija ni izgnala tistih ljudi v Korejo. Če bi ostali v Sibiriji, bi bili mnogi izmed njih postavljeni pred sodišče in tudi kaznovani. Zato so se umaknili. Bili so v službi japonskega imperializma in se bojevali proti vladi rusikega ljudstva. Sedaj, ko so v stiski, je japonska vlada nanje pozabila. Enako so storile zavezniške vlade z Wran-glovci, ki so po porazu pribežali v okolico Carigrada in umirali v nesanitarnih razmerah vsled kužnih bolezni. Imperializem te pozna, dokler te rabi. To so skusili Wranglovci, kontrarevolucionarji v Sibiriji in sedaj Grki. Kljub tem izkušinjam je na svetu še vedno veliko ljudi, ki so mu pripravljeni služiti. * * * V Chicagi je policija izsledila baado roparjev in sedaj priporoča, naj se jih nekaj čim prej pošlje na vešala. To bi po mnenju policije ostrašilo druge roparje, ki postanejo posebno aktivni v zimskem času. Ampak vislice in smrtne kazni'so strašilo šele tedaj, kadar je ropar v pesti oblasti. Smrtne kazni ne omejujejo zločinov. Smrtne kazni so v veljavi že dolga tisočletja, kljub temu se z njimi ni zabranilo širjenje idej, religij, niti zločinov. Za omejitev zločinov je treba iztrebiti vzroke, ki jih povzročajo. In vzrok je sedanji ekonomski sistem. Kaj je razlika med malo in veliko tatvino, med posameznim umorom in morijo na debelo? In sedanji sistem je tak: Male tatove kaznuje, velike slavi. Posamezne morilce kaznuje s smrtjo, "junakom", ki more na povelje v organiziranih morijah, pripenja medalje na prsa. ,'t jt Investicije ameriških delavcev v krojaška podjetja v sovjetski Rusiji. Unija krojačev, znana pod imenom Amalgamated Clothing Workers of America, je na svojem zadnjem zboru sklenila na priporočilo svojega predsednika Sidney Ililmana iai drugih ustanoviti korporacijo z namenom reorganizirati na moderni bazi krojaško industrijo v sovjetski Rusiji. Sidney Hillman je bil pred dotično konvencijo v Rusiji, kjer se je posvetoval z raznimi sovjetskimi faktorji in rezultat posvetovanja in konferenc je bil, da so izdelali pogodbo, ki daje ameriškimi organiziranim krojačem koncesijo za otvoritev krojaških tovarn v Rusiji, pri katerih bi bila udeležena z delnim kapitalom tudi sovjetska vlada. Ta načrt je Hillman predložil konvenciji imenovane unije in njenemu članstvu, ki je o njem razpravljalo. Pod pokroviteljstvom te unije je bila potem u-stanovljena Ruska-Ameriška Industrialna Korporacija (Russian-American Industrial Corporation). Izdane so bile delnice, katerih se je prodalo za več stotisoč dolarjev krojačem, njihovim posameznim unijam in drugim deflavcem. Sicer se jih še ni prodalo za tolikšno vsoto, kakor je bilo določeno, vendar se je nabralo dovolj kapitala in Hillman je zadnje poletje odpotoval ponovno v Rusijo in z njim William O. Thompson kot njegov svetovalec v gospodarskih zadevah. Gospodarske razmere v Rusiji so še neurejene, kar je pripisati v prvi vrsti vojni, blokadi, civilni vojni in zavezniškim intrigam, v drugi vrsti pa eksperimentom sovjetskega režima na ekonomskem polju. Radi teh neurejenih razmer so nastala med Hillmanom in Thompsonom nesoglasja že po prvih dveh tednih bivanja v Moskvi. Thompson je mnenja, da so investicije v ruska podjetja nesigurne in da se krojaško podjetje kakor je sedaj zamišljeno ne bo izplačevalo. Hillman pa stoji na stališču, da je želja ameriških krojačev, ki so pokupili delnice, pomagati Rusiji in njeni industriji na noge. Thompson ne vidi stabilnosti niti v sedanji ekonomski politiki ruske vlade in misli, da jo bo morala še radikalno spremeniti, medtem ko je Hillmanovo mnenje, da bodo krojaške tovarne, obra-tovane pod upravo iz Amerike poslanih strokovnjakov, uspele in kapital, založen vanje, ne bo izgubljen, ampak se bo v doglednem času tudi dobro obrestoval. Kar je Hillman hotel, je pomagati Rusiji. Rusija ima velilko sirovin, pa malo industrije. Tkalnice, ki so obratovale pred vojno s polno paro, sedaj večinoma stoje. Krojaških tovaren v ameriškem pomenu besede v Rusiji sploh ni bilo. Da se odpor§pre pomanjkanj« oblačil, je prišel Hillman na idejo, da se zbere med ameriškim delavstvom potrebni kapital, s katerim se nakupi stroje in drugo opremo in se vse skupaj pošlje v Rusijo. Obrat v krojaških tovarnah bi vodili ameriški strokovnjaki in ruske delavce bi učili ameriški krojači, ki so se sicer izučili svojega poklica večinoma v inozemstvu, toda praktično znanje so dobili šele v ameriških tovarnah za oblačila. Ruska vlada je pozdravila ta načrt in šla Hiilmanu v vseh ozirih na roko. Vse je šlo gladko, v kolikor se more govoriti o Sladkosti pri takih podvzetj.ili, dokler ni prišel Thompson, v služb en od te korporacije kot njen finančni svetovalec, s svojo kritiko. Odšel je iz Moskve in v evropskih mestih so ga izpraševali ameriški časnikarski poročevalci, ki pa so njegovo kritiko, oziroma mnenje * o investicijah v ruska podjetja tako zavili, kakor da je ves denar že v naprej izgubljen. Thompson je ta poročila potem sam koregiral in omenil je, da gleda na vso stvar z gospodarskega stališča in iz tega se mu zdi podjetje bolj špekulativna reč. Morda bo šlo, še bolj mogoče je, da ne, pravi on. Delničarjem je dal razumeti, da jim ne svetuje dvigniti svoje deležq, kajti s tem da ima on drugačno mnenja kakor Hillman, še ne pomeni, da je on (Thompson) v pravem. Hillman misli, da so napori povzdigniti rusko krojaško industrijo prvič humanitarni, ker streme pomagati proletarski deželi, ki se je otresla kapitalistične vlade, in drugič, ker se bodo vloge v ta podjetja tudi obrestovala in bodo torej prinašala ameriškim delničarjem dobiček. Svetoval pa je krojačem in ameriškim delavcem sploh, naj ne dajo vseh svojih prihrankov za nakup delnic Ruske-Ameriške Industrialne Korporacije, ker bi to ne bila zdrava taktika. Delniška podjetja in podjetja sploh so špekulativna. Ena se posrečijo, druga ne. Naša želja je, da bodo napori ameriške krojaške unije, oziroma korporacije, katera se je organizirala iz njenih vrst, uspešni, kar bo v interesu Rusije in v interesu zadružništva, potom katerega se delavstvo učd za kolektivno vodstvo in opravljanje proizvajalnih in distributivnih sredstev. ^ ^ Solidarnost pri njih in pri nas. Na "patriotičnem" shodu, ki ga je Sklicala čika-ška trgovska komora, so stoprocentni Amerikanci napadali governerja Smalla, ker je osvobodil jetniških zidov število članov bivše komunistične delavske stranke. Med govorniki so bili polkovnik Farrell, general Dawes in general Pershing. Shod se je vršil v hotelu La Salle. Navzočih je bilo nad tisoč oseb, med njimi častniki, dame iz "visoke" družbe, veletrgovci, indu-strialci, člani Ameriške legije, ameriškega rdečega križa, čikaške žitne borze, odvetniške zbornice, bančne zveze, illinoiske zveze industrijalcev, čikaškega Indu-strialnega kluba, illinoiske komercialne komore itd. To je bil shod organiziranega kapitalističnega razreda, ki v bojih proti delavstvu pozabi na svoje konkurenčne boje, na politične diference in na osebne spore. Delavstvo propagira enotno fronto, v praksi jo ne izvaja. Kapitalistični elementi ne govore o solidarnosti in e-notni fronti, toda kadar se gre zoper delavstvo, jih najdemo skupaj v enotni fronti. Medsebojni kapitalistični interesi niso enaki. To se posebno opaža, kadar so v parlamentih razprave o trgovskih pogodbah, carinskih predlogah, davkih itd. Interesi kapitalistov so enotni edino v boju proti delavstvu. In tako vidimo, da nastopajo skupno proti delavskemu razredu, med seboj pa so v boju, v kolikor nasprotujejo interesi enih kapitalistov drugim finančnim kraljem. Interesi delavstva si niso nasprotni. Kljub .temu je delavski razred razbit na frakcije, "ki si nasprotujejo druga drugi. Znamenje, da se kapitalisti bolj zavedajo pomena solidarnosti, kakor delavski razred. Kapitalizem bo vladal .dokler bo delavstvo, ki je v o-gromni večini, zapravljalo svoje energije v medsebojnih sporih; gospodaril bo, dokler bo večina delavstva nezavedna. Tisti, ki je inteligentnejši, vlada s pomočjo nezavedne večine. Kapitalizem ne vlada zato, ker je jačji od delavskega razreda, ampak zato, ker ga nezavedna večina delavskega razreda nezavedno podpira. ^ ^ Dobrodelni ples. "Sešel se žen je venec plemenitih, prvakov naroda soproge svitle, In vse so složne: treba je pomoči. Ubogo ljudstvo! Beda mu je gost... Raz srce jim je padlo težko breme in ginjene so segle si v roke ko so sklenile, da v korist ubožcev zabavo dobrodelno prirede '. . . " Visoka gospoda prireja včasi zabave, ki jih razglasi v javnosti, posebno, če se hoče pokazati. Ampak take zabave se prirejajo samo v "dobrodelne" namene. Bog ne daj, da bi jim bilo kaj za zabavo. Samo revežem hočejo pomagati, nič drugega. Vsako jesen in v zimskem času prirejajo soproge in hčere ameriških miljonarjev dobrodelne plese. To so zelo blage ženske in ker ne morejo trpeti bede svojih bližnjih, razglasijo, da se bo ta in ta dan vršil dobrodelni ples. Seveda dostop imajo samo povabljeni, izbrani med izbranimi. Dne 12. decembra so dame iz čikaške "society" priredile v dvorani Trianon, ki je eno izmed najluksurioz-nejših plesišč v Chicagi, ples v prid Illinois Children's Home and Aid society. Razkošna dvorana je bila za to priliko še posebno dekorirana. Dame-so se šopirile v dragocenih oblačilih; nekatere so bile oblečene v kostume, za katere so potrošile na tisoče dolarjev. Ko je nastopil balet, so se posedle na blazine, razložene po tleh. Listi so drugo jutro pisali, da je bila to briljantna zabava. Prinesli so tudi po cele strani slik "najprominentnejših" dam. V pod-drobnostih so opisali njihovo toaleto, plese, godbo. — Na konou poročil so povedali, da je prinesel ta "bal fantastique" $50,000 dobička, ki ga dobi imenovana organizacija. S tem so dame in gospodje storili svojo dolžnost do ubogih. Trideset tisoč dolarjev za otroke. Stotisoče dolarjev za ženska oblačila, naročena samo za ta ples! Ako bi bili ubogi odvisni od miloščine bogatašev, bi morali pomreti od glada. Po čikaških ulicah in po u-licah vseh večjih ameriških mest prosjačijo pohabljenci in podpirajo jih reveži, le, da so ti reveži še sposobni za delo, zato podpirajo tiste, ki niso več zmožni. Beračiti po palačah je prepovedano! Bogata gospoda izpolni svojo dolžnost s tem, da priredi parkl-at na leto dobrodelni ples, potem pa po listih razglaša svojo dobrohotnost. Ostali njihovi plesi se vrše v rezidencah denarne aristokracije, to pa so bolj "domače" zabave. Dame, ki trosijo stotisoče na leto za nakup oblek, ne vedo, da jim razkošje omogačajo delavci in delavke po tkalnicah, jeklarnah, klavnicah, rudnikih itd. Za sramotno nizke plače morajo garati dan za dnem od 8 do 12 ur na dan, dobiček pa požanjenjo drugi. Kadar se delavec ali delavka pri delu pohabi, ali vsled dolgotranjega napornega , nezdravega dela oslabi, tedaj na cesto ž njim ali ž njo. Ako ni drugega izhoda, in največkrat ga ni, je treba prosjačiti, ,ne okoli bogate . gospode, ampak pri delavcih. Tak je današnji sistem dobrodelnih plesov. ,se Brez naslova. V Ameriki bi bilo vse dobro, če ne bi bilo slovenskih socialistov. Za samo nadlego so prišli v to deželo in pričeli mešati štrene šifkartašem, popom, denunci-jantom in drugim prevarantom. Celo v Jolietu, kjer ni "kranjskih" socialistov, nimajo mirnega spanja radi njih. Pire je prepričan, da boj, ki ga vodi socialistična stranka, ni drugega, kakor humbugiranje delavstva. Mož se je zelo razljutill Zakaj tudi ne! V deželi imamo demokratsko in republikansko stranko, ki se trudita pomagali delavstvu, in ga varovati pred izkoriščanjem socialistov, delavci so pa toliko nespametni, da se ne oklepajo stranke človekoljubov, ampak silijo k socialistom. Prav zares mora človeka popasti jeza. In Pirca je tako popodla, da je razbil par pisalnith strojev, predno se mu je posrečilo spraviti skupaj eno kolono psovk, zavijanj in laži. Celo številke je videl v svoji razburjenosti desetkrat večje kakor so, vsaj kar se njegovih naročnikov tiče. V času prohibicije je malo razburjenja zelo na mestu za tiste ki imajo prepričanje v žepu in v "štamperlu." Pri Sakserjevih so se tudi razjezili. Pa še kako! Sakserjevi šribarji urejujejo "list slovenskih delavcev v Ameriki", zato si laste tudi pravico ozmerjati tiste, ki jim ne ugajajo. "List slovenskih delavcev" ima med mnogimi še to napako, da nimajo delavci ničesar zraven. Obogateli so šifkartašnico in pomagali listu na noge, toda njihov pa vendar ni. "Proletarca" lastuje 750 ljudi, "list slovenskih delavcev" pa poseduje samo eden, pa še tisti ni delavec. Stvar pa je ta. Nekoč se je organiziralo JRZ. V odboru so bili Sakser, Pire, Kazimir Zakrajšek, Rev. Kebe, Klepetec in še nekaj drugih narodnih luči. Pire, Sakser, Trček, Kazimir in ducat drugih narodnih mučeni-kov, ki so sedaj v političnem pokoju, so pa nabirali prispevke okoli rojakov v miljonski fond. Tako je bilo. Ko so nabrali nekaj miljonov, so pa prepustili kaso drugim, da si jo talajo. Talenga se vrši že nekaj let, miljonov pa je več in več. Že tolikokrat so bili razdeljeni, pa se po nekem čudežnem procesu naberejo novi. Zakaj ne bi dobila enega ali dva tudi Sakserjeva banka? Protestiraj, o narod, da dobi nekaj cvenka tudi Pire, Sakser, Klepetec, in par dajmov tudi Trček. Slovenski socialisti so nekaterim ljudem ala Pire in Sakser prizadeli zelo veliko neprili'k. Kako lepo je bilo takrat, ko so pri Sakserju brez skrbi prodajali kolone v Glasu Naroda za lomljenje stavk. Takrat se je brez skrbi pisalo za skebarijo, priporočalo republikanske kandidate, napadalo socialiste in hvalilo dobre ljudi, in dobri ljudje so bili takrat samo gospodje kapitalisti in pa politiki, kakor je naprimer sedanji vrhovni sodnik Taft. Franc Jožefu so pošiljali častitke in na Dunaj je bila takrat poslana kopija "Glasa Naroda", na katerem Tfe bila Franc Jožefova slika, pod njo pa voščilo: "Tudi mi se pridružujemo avstrijskim narodom s častitkami do sivolasega vladarja. . ." Ko je bil Taft prvič kandidat republikanske stranke za predsednika, mu je uredništvo Glasa Naroda častitalo na zmagi še predno so se volitve pričele. Taft se je razveselil, kajti Glas Naroda mu je prvi častital na zmagi. V nagrado za vsluge kapitalistični stranki je dobilo nekaj oseb iz Sakserjevega štaba službo na Elis Islandu. Kako imenitno se je dalo v prejšnjih letih zaslužiti v času stavk! Stavkokaške agencije so izvedele za "list slovenskih delavcev", ga pridobile za svoje namene, uredniki pa so na povelje pričeli prav na skebski način podpirati skebarijo. In vse bi bilo lahko še tako kakor je bilo, ako ne bi bilo teh prokletih socialistov— naj jih vrag vzame! Pri Sakserju, v Jolietu, pri Pircu in še marsikje drugje bi se zveselili do blaznosti, če bi se slovenski socialisti pogreznili v zemljo in Proletarec prenehal. Je res nerodno. Pri volitvah bi se dalo veliko zaslužiti v agitaciji za razne delavske kandidate, kakor je bil n. pr. Harding, ravno tako pri zavajanju delavcev s poročili o stavkah, če ne bi bilo teh nebodijih-treba. Sedaj pa morajo pisati o razredno zavednih delavcih, napadati kapitaliste in hvaliti socialiste—ne ameriške, ampak one v deveti deželi. Ce bi Sakserjeva gospoda izdajala svoj list v Parizu, bi napadala francoske socialiste in hyalila ameriške. Socialisti so namreč allright, če so kje daleč, na primer v Sibiriji. Tudi car je imel najrajše sibirske socialiste, Rasputin, ki je bil bolj praktičen, je pa ljubi! socialiste šele tedaj, ko jih je dal postreliti. Mrtvi socialisti so takim ljudem še najbolj po volji. Ameriški kapitalistični politiki imajo o socialistih skoro enake nazore kakor Trčki raznih baž. Delavcem priporočajo, naj se amerikanizirajo in ne prispevajo v fonde za vzdrževanje socialistične propagande, za podpiranje stavkarjev itd., ampak v dobre namene, kot za cerkve, za patriotične slavnosti in druge take reči. Zameriti pa Trčkom in Pircem vendar ni. Človek je rad nevoščljiv. In marsikdo je zelen od zavisti, ko vidi, da lastujejo slovenski socialisti tiskarne, banke, dnevnike, trgovine, tovarne, palače itd., Trčki in Pjrci pa morajo delati pri listih, ki so lastnina organizacij. In to je kar jih jezi. Delavci morajo sedaj na poziv Sakserjevcev in Pirca protestirati proti socialistom. Na vsak način! Zaeno s protestom pa morajo poslati tudi zahvalne resolucije Glasu Naroda, Pircu in Klepetcu, ker so v času stavke premogarjev in železniških delavcev stali v prvih vrstah za delavske pravice, dali iz svojih blaga-jen več tisoč dolarjev v podporo stavkarjem in organizirali pomožno akcijo v prid družin stavkarjev. Posebno Sakserjeva banka zasluži priznanje, ker je dala v podporo stavkarjem $00,000. Res je sicer, da so delavski prihranki zgradili to banko, ampak banka ni delavska, temveč privatna. Nadvse hvalevredno je, da se je spomnil lastnik te banke in "lista slovenskih delavcev" stavkujočih premogarjev in jim priskočil na pomoč v času njihove največje stiske.' & Zakrknjenim nasprotnikom socializma ni nobeno sredstvo preumazano v obrekovanju poštenih ljudi. Že to, da si pošten, da se boriš za človeške pravice, je po mnenju korumpiranih duš nepošteno. Zato imamo umazan boj, ker so umazani tisti, ki mislijo druge umazati. Prva knjiga. Prva z modernimi pripomočki tiskana knji ga in njena vrednost. Kdo je spisal prvo knjigo in kedaj, ni povsem dognano in o tem vladajo različna mnenja v krogih zgodovinarjev in raziskovalcev. Nekateri raziskovalci starih spisov trdijo, da je spisal prvo knjigo Egipčan Athotes leta 2112 pred Kristusom. V nji je opisal zgodovino svojega rodu. Latinci, ki so poznali literaturo davno prej predno so njihovi sosedje pričeli misliti na pisanje dokumentov in knjig, so navedli kot vzrok svojih inspiracij za pisavo žensko po imenu Europa, hči kralja Age-nora v Phoeniciji, ki je živela leta 1494 pred Kristusom. Kaj so pisali v tistih časih pod njenim vplivom, zgodovina še ni mogla dognati. Dognano pa je, da je Cadmus prinesel phoenicijska pisma na Grško že leta 1493 pred Kristusom. Raziskovalci so našli dovolj dokazov, da je literatura eksisitirala že v tistih zgodnjih dneh egipčanske in phoenicijske civilizacije. V raznih muzejih in starinskih zbirkah posameznikov je najti veliko spisov in tudi knjig, ki segajo daleč nazaj v takozvani stari vek. Modernega tiska takrat še niso poznali. Vendar pa jc bil način za pisanje pri enih starih narodih veliko bolj razvit kakor pri drugih. Tiskarske črke je iznašel Johan Gutenberg, rojen v Mainzu proti koncu 14. stoletja. Nekateri trdijo, da je tiskarske črke iznašel Johann Fust, ki je z Guten-bergom ustanovil prvo tiskarno leta 1450 v Mainzu. Na njunem stroju je bila tiskana Mazarinska biblija, Apel proti Turkom in nekaj manjših cerkvenih spisov. Po petih letih se je njihova tiskarska družba razbila in Fust je Gutenberga tožil za odškodnino, češ, da je on (Fust) založil denar za tiskarno. Ker Gutenberg ni imel sredstev, je sodišče prisodilo skoro vso tiskarniško opremo Fusitu, ki je potem vodil tiskarno naprej s svojim zetom Schoefferjem. Gutenberg pa je potem, kakor trdijo nekateri, pričel z lastno tiskarno, vendar se pa ni moglo izslediti nikakih spisov, o katerih bi se moglo z gotovostjo trditi, da so bila natisnjena v njegovi tiskarni. Gutenberg je umrl leta 1468. Kitajci n. pr. poznajo tisk že dolgo časa in dasi se ponašajo z najstarejšo živečo civilizacijo, je njihov način pisanja silno nepraktičen. Veliko Stare pisave je vdolbene v kamen, napri-mer v nagrobne spomenike, grobnice, templje, sohe itd. Iz teh primitivnih spisov črpajo raziskovalci snov o prvih znakih civilizacije, ki so se pojavili pred tisočletji. Vsak tak spis pomeni za zgodovinarje ogromno vrednost, pa tudi za človeštvo v splošnem. Tiskarstvo in pisava je danes zelo izpopolnjena. Današnji moderni tiskarski stroji .se ločijo od prvotnih tiskarskih priprav kakor samokolnica od ogrom-aie lokomotive. Danes ima že marsikak delavec čedno knjižnico v svojem stanovanju, za katero bi ga pred stoletji zavidali zgodovinarji i.n drugi učenjaki. Kakor omenjeno, je bilo prvo tiskano Sveto pismo natisnjeno v Gutenbergovi tiskarni pred okoli 472 leti. To Sveto pismo se nahaja v knjižnici mesta Leipzig (Lipsko) v Nemčiji. Ker so sedaj vsled padca nemške valute nemška mesta v občutni finančni krizi, poročajo, da je dalo mesto to prvo tiskano biblijo na pro- daj. Arthur Brisbane komentira to prodajo sledeče: "Mesto Leipzig, sedaj v velikih finančnih stiskah, je prisiljeno prodati kopijo Gutenbergove Biblije, najboljšo kopijo, ki eksistira od prve knjige na svetu, natisnjena z mehaničnimi pripomočki. Veliko ljudi bo hotelo kupiti to knjigo, ne da bi jo želeli čitati. To je ena'vest. Tukaj je druga: "Mrs. Woodhouse je prisodila porota §465,000 za odtujenje ljubezni njenega moža do nje. To je približno toliko, kolikor bo moglo dobiti mesto Leipzig za originalno Gutenbergovo biblijo. Cenitve vrednosti so različne. Senegalski divjak lahko dobi pol miljona dolarjev za rokoborbni spopad (prize fight). Ženska dobi skoro pol miljona, ker ji je mož odvzel svojo ljubezen. Vpoštevajoč njegovo obnašanje, najbrž ni bila vredna toliko. In Gute.nbergova biblija se bo prodala za enako ceno kakor rokoborbni spopad napol divjega Senegalca in odtujena ljubezen nezvestega moža. Kaj je vrednost?" Boljše knjige, katere se izdajajo zadnje čase v A-ineflki, računajo založniki od $1.50 do $5.00 iztis. Mnogim je to previsoka cena. Ravno toliko pa plačajo za sedež v areni, v kateri se pretepajo boksarji za denar. Tu