IZHAJA VSAK ČETRTEK
UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 34100 Trst, Ulica Valdirivo 36, telefon 60824. Pošt. pred. (ca-sella postale) Trst 431. Poštni čekovni račun Trst, 13978341 Poštnina plačana v gotovini TEDNIK
UST
Posamezna številka 700 lir
NAROČNINA Letna 30.000 lir. Za inozemstvo: letna naročnina 35.000 lir. — Oglasi po dogovoru. Sped. in abb. post. I gr. 70% SETTIMANALE
ŠT. 1658
TRST, ČETRTEK 8. SEPTEMBRA 1988
LET. XXXVIII.
Slovenstvo včeraj in danes
(ALI BOJ ZA NARODNE IN JEZIKOVNE PRAVICE 1848-1988)
»Oh serčni bratje Slovenski! solze nam po licih derejo, ko pomislimo, da le naša — naša lepa Slovenija je zapušena sirota, in
pod starim jarmam zdihuje---------------
Potrebno je Slovenski jezik v kancelijah vpeljati, ker vsi izobraženi narodi spoznajo, da je potreba očitnih sodba. Kaj bo pa očitna sodba v nemškem jeziku Slovencu
pomagala, ki le slovensko razume---------------
Iskreni rodoljubi! kteri ljudstva lastnosti in potrebe poznate, zedinite se, preudarite
korist in blagor naše mile Slovenije-----------
Bratje! slavo, zgodbe spomin, skoraj narodnost smo zgubili, le jezik je še ostal in ta je že tudi v nevarnosti. V serce nam posebno z dej done krepke besede našiga slavniga Koseskiga:
Deželni poslanec Bojan Brezigar v Borštu
Narodnostna problematika naj prednjači pred strankarskimi interesi
Dvignite serčno zaklad slovenskiga dlana
in uma,
Biti slovenske kervi bodi Slovenca ponos!
(iz »Kmetijskih in rokodelskih novic«,
12. aprila 1848)
Vsaka doba nosi s seboj sledove preteklosti, ima pa tudi že v sebi klice prihodnosti. Ta zakon dialektičnega razvoja (ki se ne more odražati samo v materialističnem pojmovanju zgodovine) lahko iz dneva v dan preverjamo in ga sproti doživljamo preko vsakodnevnih izkušenj. Zgodovina — tako velika kot majhna — more marsikdaj dejansko voditi tudi naše korake in pomaga razumevanju še tako prikritih zakonitosti. In prav zaradi tega je včasih prav, da se ob njej zaustavimo in prisluhnemo njenim utripom.
Današnja slovenska stvarnost nam lahko tudi nudi plodovit in razsvetljujoč predmet razmišljanja. Zgoraj citirani odlomki iz poziva slovenskih intelektualcev na Dunaju v letu »pomladi narodov« se v marsičem kot nalašč prilagajajo današnjim na-rodno-političnim razmeram v Sloveniji in v zamejstvu. Ni seveda sedaj naš namen podrobna analiza omenjenega vprašanja, ampak le kratko razmišljanje o tem.
Ko se je slovenski narod kulturno in politično prebujal, od kmečkih uporov dalje vse tja do prave narodne samozavesti v prvi polovici prejšnjega stoletja — od priznanja slovenščine v Napoleonovi Iliriji do ideje o Zedinjeni Sloveniji v letu 1848 z vsemi tej sledečimi narodno-poli-tičnimi zahtevami in še naprej do usodnih in težkih mejnikov v našem stoletju — je
dalje na 2. strani ■
Sekcija Slovenske skupnosti za občino Doli-j na je priredila v Zabrežcu pri Borštu »Naš praznik«. V nedeljo, 4. t.m., je na prireditvi nastopil deželni poslanec Bojan Brezigar z govorom, kij ga zaradi važnosti objavljamo v celoti. (Ured.)
Ob vsakih volitvah so politični programi strank tisto vprašanje, okrog katerega se suka volilni boj, pa tudi vprašanje, ob katerem se dejansko oblikuje bodoča politika neke stranke in bodoča dejavnost nekega upravnega telesa.
Letošnje volitve so bile za Slovence v Italiji zelo pomembne. Obnovili smo deželni svet, tržaški in goriški pokrajinski svet, tržaški občinski svet, krajevne konzulte v tržaški občini. Za Slovensko skupnost so bile te volitve uspešne, saj je z izjemo enega konzultorja potrdila vse svoje predstavnike kljub temu, da so bili koncentrični napadi na našo stranko številnejši kot doslej in da smo tudi Slovenci tokrat močno občutili izpad glasov zaradi nastajanja novih političnih formacij, ki so svojo pozornost v večji ali manjši meri osredotočile na problematiko naše manjšine. Zato smo z letošnjimi volivnimi uspehi lahko zadovoljni in z optimizmom gledamo v bodoče delo vseh naših izvoljenih predstavnikov.
Program, ki ga je ob teh volitvah izdelala Slovenska skupnost, je v svoji glavni točki vseboval prizadevanja za odobritev zakona za globalno zaščito slovenske manjšine v Italiji. To zahtevo brezuspešno ponavljamo že petnajst let. Mnogo je bilo obvez, mnogo obljub, a pri oblju-
bah je zaenkrat ostalo. Kot že vsakokrat, tako smo tudi ob letošnjih volitvah zasledili vrsto obljub. Nekoliko manj na Tržaškem, kjer je za vsedržavne stranke problematika slovenske manjšine postala volilno nezanimiva, v večji meri pa na Goriškem, še zlasti pa v Beneški Sloveniji, kjer je bil pritisk na naše rojake tolikšen, da je celo ugledni slovenski list zapisal, da so doslej obljubljali, a obljub niso izpolnili, tokrat pa jih bodo. Nihče bi ne bil tako vesel kot Slovenska skupnost, če bi se to uresničilo. Vendar zaenkrat še nimamo prav nobenega stvarnega zagotovila, da bi razprava o našem zakonu končno stekla. V rimskem parlamentu se ni nič premaknilo in mi še vedno čakamo na izpolnitev danih obljub.
Medtem ko mi čakamo, pa drugi delajo. Delajo proti nam, proti našim pravicam, proti tistemu, kar že imamo. Tržaški župan sedaj odklanja celo pisma v slovenskem jeziku, kar se v vseh povojnih letih ni zgodilo, poslanec Camber, izvoljen na listi socialistične stranke s prispevkom velikega števila slovenskih glasov in še vedno član socialistične parlamentarne skupine, kljub ekspediciji slovenskih socialistov k svojemu pokrajinskemu tajniku z zahtevo, naj ga izključijo iz te skupine, pa rovari proti tistemu, kar že imamo, proti dvojezičnim izkaznicam v štirih okoliških občinah na Tržaškem, med katerimi je tudi vaša dolinska občina, z zahtevo, da nam odvzamejo še eno tistih maloštevilnih pravic, ki jih zakonito uživamo.
Mi ob tem pridno molčimo. Ugotovitev, ki se nam tukaj nujno postavlja, je, da izgubljamo svojo borbenost, da pri nas narašča apatičnost, nekakšno prepuščanje usodi, da razočaranje prevladuje nad odločnostjo. Vem, da me bodo zaradi teh besed ožigosali za disfatista — marsikomu se je to zgodilo, ko si je upal javno opozarjati na nekatera odstopanja znotraj naše manjšine — vendar človek, ki z zaskrbljenostjo gleda na naša dogajanja, ne more molčati, ko pač vidi, da ob tej pravi gonji proti nam, vsi molčijo. Ali bomo sami dopustili, da nam odvzamejo še teh malo pravic, kar jih imamo, tako da se bomo morali za te pravice ponovno boriti v trenutku, ko bo prišlo do razprave o zaščitnem zakonu?
In spet smo pri zaščitnem zakonu, tej naši osnovni zahtevi, ki se ponavlja iz leta v leto, od volitev do volitev. S spreminjanjem časov, predvsem s spreminjanjem življenjskih pogojev, se prilagajajo časom tudi zahteve in potrebe naših ljudi. Danes globalne zaščite ne moremo pojmovati več kot nekaj statičnega, priznanja nekih načelnih pravic, ki bodo nato v isti obliki obve-
daljs na 5. strani ■
RADIO TRST A
■ NEDELJA, 11. septembra, ob: 8.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.30 Kmetijski tednik; 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu; 9.45 Pregled slovenskega tiska v Italiji; 10.00 Mladinski oder: »Jurček« (Pavel Golia); 11.00 V svetu valčka; 11.45 Vera in naš čas; 12.00 Veliki svet malih domovin; 13 00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Glasba po željah; 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 »Oprosti, ne juriš?« Poletni satirični minikabaret Borisa Kobala in Sergeja Verča; 15.00 Odstavki o pomembnih in nepomembnih stvareh; 15.30 Dramatika Josipa Tavčarja — 11. oddaja: »Sence iz preteklosti« — radijska kriminalka; 17.00 Šport in glasba; 19.C0 Večerni radijski dnevnik.
■ PONEDELJEK, 12. septembra, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.00 Poročila in deželna kronika;
10.00 Poročila in pregled tiska; 10.10 Obalni komorni orkester iz Izole; 12.00 Naše ljube navade in razvade; 12.40 »Sreča je kakor sonce: kadar je najlepše, zatone«; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik;
13.20 Akademski pevski zbor France Prešeren iz Kranja; 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.30 G'as-bene diagonale; 16.00 S poti po Afriki; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 18.00 Od trte do vina; 19.00 Večerni radijski dnevnik.
■ TOREK, 13. septembra, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.00 Poročila in deželna kronika; 8.10 Srce poezije Simona Gregorčiča; 9.00 Zdravilne rastline in sadni sokovi; 10.00 Poročila in pregled tiska;
10.10 Simfonični orkester RTV Ljubljana vodi Tarnaš Vasary; 12.00 Dogodivščine jugoslovanskega režiserja v vročem povojnem Trstu; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Glasba po željah; 14.C0 Poročila in deželna kronika; 14.10 Primorski pihalni orkestri; 14.30 Otroški kotiček: »Dogodivščine mrav-Ijinčka Ferdinanda« - 23. del; 15.00 Jezik mladih;
16.00 Potujmo!; 17.00 Poročila in kulturna kronika:
18.00 Ne morem jih pozabiti; 19.00 Večerni radijski dnevnik.
■ SREDA, 14. septembra, ob: 7.00 Jutranji radi ski dnevnik; 8.00 Poročila m deželna kronika; 8.10 Problemi sodobne družbe; 9.00 Kuharska potovnicn;
10.00 Poročila in pregled tiska; 10.10 Komorni orke ster iz Budimpešte in zbor Cappella Civica; 12 49 V prostem času; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik;
13.20 Mešani zbor »Pro Arte« iz Gradca; 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.30 Glasbene diagonale; 16.00 V objemu gora; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 19.00 Večerni radijski dnevnik.
■ ČETRTEK, 15. septembra, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.00 Poročila in deželna kronika; 8.10 Iz tišine glas; 9.00 Prehrana in zdravje; 10.00 Poročila in pregled tiska; 10.10 Mezzosopranistka Zlatomira Nikolova, basist Ivan Sancin, pianista Lovrenc Arnič in Aleksander Rojc; 12.00 Magnetizem ženske poezije; 12.40 Ko zvezde zableščijo; 13X0 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Glasba po Ž3-Ijah; 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 Primorski pihalni orkestri; 14.30 Otroški kotiček: »Dogodivščine mravljinčka Ferdinanda« — 24. del; 15.00 Neskončno letnih časov; 16.00 Zapiski s poti; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 18.00 Četrtkova srečanja: Pogovori; 19.00 Večerni radijski dnevnik.
■ PETEK, 16. septembra, ob: 7.00 Jutranji rad je ki dnevnik; 8.00 Poročila in deželna kronika; 10.00 Poročila in pregled tiska; 12.00 V filmskem svetu;
13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Mešani zbor »Vilnius« iz Vilne na Litovskem; 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 Spoznavajmo računalnik; 16.00 Odhajanja; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 18.00 Kulturni dogodki; 19.00 Večerni radijski dnevnik.
■ SOBOTA, 17. septembra, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.00 Poročila in deželna kronika; 9.00 Prehrana in zdravje; 10.00 Poročila in pregled trka;
10.10 Črtomir šiškovič - violina in viola, Miloš Mlejnik - violončelo, Franco Feruglio - kontrabas (sklcd-be Pavleta Merkuja), fagotist Vojko Cesar, pati t Ravel Kodrič; 12.00 Na počitnice!; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Glasba po željah; 14.00 Fo ročila in deželna kronika; 14.30 Navdih književnes i v opernem izrazu; 16.00 Filmi na ekranih; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 18.00 Ne morem jih pozabiti; 19.00 Večerni radijski dnevnik.
Izdajatelj: Zadruga z o. z. »NOVI LIST« Reg. na sodišču v Trstu dne 20.4.1954. štev. 157. Odgovor I urednik: dr. Drago Legiša — Tiska tiskarna Graphart Trst. ulica Rossetti 14. tel. 772151
Slovenstvo	včer
(ALI BOJ ZA NARODNE IN JEZIKOVNE PRAVICE 1848-1988)
E nadaljevanje s 1. strani
s tem udejanjeval idejo o slovenski samobitnosti in kulturni avtonomiji navznoter in navzven. To se je vedno izkazalo najprej v močni in trdni volji po samostojnem življenju znotraj svojih etničnih meja. Prav tako in morda še bolj pa je to prišlo do izraza v odnosu do sosedov, ki so bili v teku zgodovine vedno lačni slovenske zemlje in svobode: do nemških na severu, italijanskih na zahodu, delno madžarskih na vzhodu. Posebej prva dva soseda sta s svojo večstoletno agresivno politiko najbolj ogrožala slovenski svet, tako da je sploh še čudno, da je slovenski narod kot tak še obstal v teku zgodovine. Tako lepo ocenjuje slovensko usodo znani italijanski moderni slavist Luigi Salvini, ki pravi, da je to res pravi čudež in za evropske narode — poleg baltskih in še kak:h drugih — morda edini primer (zlasti v tem germansko - latinskem »objemu«) in to še posebej po nekih skrivnostnih zakonih zgodovine!
Boj za narodnostno samobitnost in avtonomijo pa je moral slovenski narod bojevati tudi v novi skupni državi južnih Slovanov, najprej v SHS in nato v Jugoslaviji. Prej v kraljevini Karadjordjevičev, nato v federativni ljudski (nato socialistični) republiki Jugoslaviji. Boj za svoje pravice in svoje dostojanstvo mora biti še danes tudi znotraj same republike Slovenije. Ali ni recimo zadnji dramatični primer prav prepoved rabe slovenščine na vojaškem sodišču v sami Ljubljani? Kaj je lahko še bolj absurdnega in anahronističnega od te- j ga skrajno hudega in usodnega dejanja, ki je močno zamajal že itak šibko suverenost ene izmed najbolj naprednih jugoslovan-, skih republik, obenem pa tudi nevarno oš:-! bil borbo slovenskih manjšin izven meja matične domovine, ki samostojno in v še bolj neenakem boju vodijo usodno bitko za priznanje svojih pravic?!
Boj slovenske manjšine v Italiji, pa tudi na Koroškem in v Porabju gre svojo zmagovito pot naprej. Pri tem pa je sev~-da velikega pomena, kako tudi slovenski narod v matični državi dosega politične u-spehe ali neuspehe. Vse to ima namreč svoj
jasni odmev tudi v zamejstvu. Tega se je zavedal tudi predsednik centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije Milan Kučan, ki je prav ob poteku ljubljanskega vojaškega procesa opozoril na škodljivost nepriznanja slovenskega jezika za boj slovenskih manjšin v zamejstvu!
Ko smo na pragu leta 1992, leta, ko bo evropska integracija še vse tesnejša, se moramo vsega tega živo zavedati. Ko se borimo za Evropo narodov, se borimo tudi za enako dostojanstvo svojega jezika in kulture v matični domovini in v zamejstvu »da rojak, prost bo vsak!« tudi v novi in širši skupnosti enakopravnih narodov in dežel, kot naj bo bodoča in, upamo, ne v času preveč oddaljena Evropa.
In kot za začetek naj tudi za konec tega kratkega razmišljanja sežemo po besedah nekdanjega rodoljuba iz dobe slovenskega narodnega preporoda, ki tako pomenljivo — in še vedno aktualno — piše: »Mnogo vekov je naš narod dremal glede narodnosti, ako zdaj junaško na noge ne skočimo, bode v naprej umiral. Mi se smemo oglasiti, mi le pravico terjamo, za pravico pa se sme, ali da prav rečem, ima vsaki pravičen potegniti; mi svobodno moremo se oglasiti, ker je zdaj ravno čas, da potrebe slovenskega naroda razodenemo; vsi narodi naj svoj jezik in svojo narodnost branijo, za kaj bi mi tega ne storili; ustavi ni samo drugim narodom dana, temoč tudi za nas, da svoj mili jezik in svojo narodnost povzdignemo; mi hočemo v svojih slovenskih krajih glede narodnosti in jezika samo to doseči, kar Nemci v nemških, Italijani v italijanskih deželah že davno imajo« (in naši južni bratje tudi, op. pis.)...
Tako Matija Majer, stolni kaplan v zgodovinskem letu 1848. Tako mi Slovenci danes v letu 1988, kot hlapci Jerneji v iskanju svoje pravice ...!
a b
V Združenih državah se zaostruje dvoboj med Bushem in Dukakisom, ki sta glavna kandidata na bližnjih predsedniških volitvah. Kandidata imata še dobrih 60 dni časa, da pridobita zase čimveč volivcev.
90. mednarodni letalski salon
V Farnboroughu pri Londonu so odprli 90. letalski salon. Največ pozornosti je vzbudilo novo potniško letalo na srednje razdalje z eksperimentalnim motorjem »propfan«, ki je neke vrste križanec med turbo reaktorjem in motorjem na vijak. Med preizkušnjami je motor dokazal, da porabi skoraj 40 odstotkov goriva manj, strokovnjaki pa napovedujejo, da bo prihranek pri dejanski uporabi dosegel celo 60 odstotkov.
Pozornost pa so vzbudila tudi sovjetska letala. Predstavili so namreč naj novejša lovska letala vrste MIG-29. Letalo označuje dvojni rep, reakcijska motorja pa mu omogočata, da doseže dvakratno hitrost zvoka. Graditelj letala Mihail Waldenberg
je na tiskovni konferenci povedal, da bo naj novejši dosežek sovjetske tehnologije prav gotovo vzbudil zanimanje pri kupcih, čeprav je letalo zelo drago.
Le za las pa med akrobatskim prikazovanjem »Migov 29« ni prišlo do nesreče. Ko sta lovca pristala, bi moral vzleteti orjaški »Antonov 124« Aeroflota. vendar je moral pilot prekiniti zalet, ker se je vžgal eden od motorjev. Letalo se je ustavilo sredi pristajne steze, ko so gledalci zaslišali eksplozijo. Glasnik Aeroflota je povedal, da je šlo zgolj za poškodbo na motorju in da bo Antonov 124 že konec tedna povsem nared. Antonov 124 ie e_o največjih letal na svetu, saj tehta 104 tone, na krov pa lahko sprejme 150 ton blaga.
Predsedstvo ni pristojno
Predsedstvo Socialistične republike Slovenije ni pristojno za ugotavljanje in ocenjevanje ustavnosti ter zakonitosti vojaškega dokumenta, zaradi katerega je prišlo do kazenskega procesa pred ljubljanskim vojaškim sodiščem. Tako se glasi odgovor predsedstva Socialistične republike Slovenije ljubljanskemu Odboru za zaščito človekovih pravic, ki je konec julija zahtevalo, naj predsedstvo republike Slovenije prouči zakonitost in ustavnost vsebine vojaškega dokumenta, ki je bil fotokopiran od Ivana Borštnerja in nato posredovan Tasiču ter Zavrlu. Predsedstvo Socialistične republike Slovenije v bistvu trdi, da je na osnovi obstoječih zakonov le predsedstvo Socialistične federativne republike Jugoslavije odgovorno za oborožene sile in je zato le to predsedstvo pristojno, da oceni zakonitost in ustavnost že omenjene vojaške listine.
SLOVENSKI KOMUNISTI
O AKTUALNIH PROBLEMIH
V SR SLOVENIJI
V Ljubljani je zasedalo predsedstvo Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije. Predsednik slovenske vlade Dušan Šinigoj je govoril o gospodarskem položaju v republiki in v tej zvezi opozoril, kako se more pričakovati, da se bo konec tega leta osebni dohodek zmanjšal za 20 do 25 odstotkov v primerjavi s prejšnjim letom. Kupna moč pa utegne pasti, je dejal Šinigoj, na raven leta 1984. Na zasedanju so poudarili, da za sedaj ne pride v Sloveniji v poštev izdajanje nakaznic za živila. O tem pa da je treba jasno spregovoriti slovenski javnosti. Miha Ravnik je navedel podatke o stavkah v Sloveniji. V tem letu je bilo v Sloveniji skupno 141 stavk. V istem razdobju lani jih ni bilo manj, vendar je tedaj prekinilo delo 14.000 delavcev, letos pa 33.000. Lani je bilo izgubljenih 86.000 delavnih ur, letos pa že 324.000.
Predsednik Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije Jože Smole je seznanil udeležence zasedanja, da bo 13. septembra predsedstvo Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije razpravljalo tudi o problematiki Kosova. Na zasedanje so bili povabljeni delegati Socialistične zveze delovnega ljudstva Srbije in Kosova ter predstavniki Socialistične zveze delovnega ljudstva Jugoslavije. Smole je sporočil članom predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije, da je skupina strokovnjakov pripravila natančno analizo dogodkov in položaja v zvezi s procesom pred vojaškim sodiščem v Ljubljani.
JUŽNA TIROLSKA
Kljub polemikam zadnjih dni o Južni Tirolski vsebuje uradno poročilo o seji italijanske vlade prejšnji teden tudi podatek, da je ministrski svet imenoval sodnike za avtonomno sekcijo deželnega upravnega sodišča v Bocnu. S tem je torej dejansko sekcija ustanovljena. V njej so italijanski in nemški sodniki. Tako je izpolnjena še ena točka južnotirolskega paketa zaščitnih določil.
45 LET IE MINILO
Dne 8. septembra je poteklo natančne 45 let, odkar je v svet butnila vest, da je italijanska kraljeva vlada podpisala brezpogojno kapitulacijo, s čimer je torej priznala svoj poraz v vojni, ki jo je bila 10. junija leta 1940 napovedala zaveznikom.
Starejša generacija primorskih Slovencev se gotovo dobro spominja, kako si je naše slovensko ljudstvo ob tej vesti globoko oddahnilo, saj je čutilo, da pomeni kapitulacija tudi konec narodnostnega preganjanja in socialnega zapostavljanja ter da se na široko odpirajo vrata v osvoboditev.
Takorekoč ves mesec september, leta 1943 so naši ljudje na Primorskem imeli priložnost opazovati množico italijanskih vojakov z vseh krajev na polotoku, ki se
Poletni čas navadno nudi na vseh pod- j ročjih trenutke premora, pa tudi morda trenutke svojevrstne dejavnosti. To velja | za bolj ali manj vsa področja. Tako tudi za snovanja in pobude v manjšinski dejavnosti v širšem smislu.
Po raznih važnejših letnih in že skoraj poletnih preizkušnjah, kot so zlasti razne volitve, se manjšinske stranke in gibanja izražajo tudi z drugimi sredstvi. Zlasti s prazniki in manifestacijami. Že pri nas je marsikje v navadi vsaj delno poletno - strankarska dejavnost n. pr. v prirejanju praznikov strank. Tudi Slovenska skupnost na Tržaškem ima tradicijo lepo uspelih Naših praznikov.
Poglejmo bežno, kaj delajo druge manjšine in njihova predstavništva. V alpskem loku imajo že vrsto let ustaljene praznike Union Valdotaine v Dolini Aosti, kjer prirejajo svoj praznik pod imenom Rendez-vous Valdotaine tako v središču dežele kot po vseh gorskih in dolinskih občinah. Navadno gre za praznovanje, ki traja več dni. Začne se z mašo, nato so razne prireditve na prostem, godbe ali pevski zbori, govor, razstave itd.
Podobne praznike je imela pred leti tudi Tridentinsko-tirolska ljudska stranka s folklornimi in drugimi prireditvami, dru-
Papež Janez Pavel II. je v nedeljo, 4. t.m., končal tridnevni obisk v Turinu, ki ga je bil opravil ob stoletnici smrti ustanovitelja salezijanskega reda svetega Janeza Bosca. Po razgovoru s salezijanskimi bogoslovci in z mnogimi duhovniki tega reda je med pomembnejšimi dogodki bilo srečanje, ki ga je sveti oče imel z mladino na občinskem stadionu v Turinu. Približno 60 tisoč mladih se je zbralo, da bi priredilo papežu praznik s petjem, glasbo in drugimi predstavami, čemur je sledil dialog med papežem in mladino. Papež je
OD KAPITULACIJE
je lačna, raztrgana in v strahu umikala iz tistih predelov Jugoslavije, kamor je bila pred dvema letoma in pol vkorakala kot zmagovalka in osvajalka. Naše primorske kraje pa so, seveda, prvi zapustili tisti, ki so predstavljali fašistično oziroma kraljevo oblast: policija, orožniki, finančni stražniki, podeštati itd. Čez noč jih ni bilo več in njihove vojašnice ter postojanke so bile prazne. Marsikateremu primorskemu Slovencu je ostal neizbrisno v spominu prav tedanji beg predstavnikov oblasti, ki so se samo še nekaj dni prej zdeli vsemogočni in so bili prepričani, da bodo primorski slovenski raji vladali za vedno. V resnici pa je 8. september 1943 neovržno pokazal, kdo je na Primorskem doma in ima pravico, da si sam, prosto uredi svoj dom.
žabnostjo in seveda kratkim političnim govorom. Svoje praznike imajo tudi Okci-tanci v Piemontu.
Gre pa lahko še za večje manifestacije, ki jih prirejajo razne manjšinske stranke po Evropi. Tako so imeli konec julija v Santiago de Campostela svoj praznik predstavniki manjšinske stranke v Galiciji španski, kamor so tudi povabili druga evropska manjšinska zastopstva (Dia da Pa-tria Gale). Gre za eno izmed aktivnih manjšinskih gibanj v Španiji, ki je poleg Baskov in Kataloncev gotovo med najbolj odločnimi in tudi sodeluje v organizmih evropskih manjšin, kjer smo prisotni tudi Slovenci v Italiji.
Le bežen izsek iz bogatega — tudi poletnega — delovanja manjšin in njihovih predstavništev!
—o—
V Bruslju je bilo pomembno srečanje med Hanijem El Hassanom, ki je eden izmed svetovalcev Jaserja Arafata, in predstavnikom Evropske gospodarske skupnosti Cheysonom, ki je odgovoren za odnose med Skupnostjo in sredozemskimi državami. El Hassan pripravlja obisk, ki ga bo Arafat opravil v Strassburgu 13. in 14. septembra.
odgovarjal na številna vprašanja, ki so mu jih mladi že pred časom pisno zastavili ob pripravah na njegov prihod v Turin. Papež je svoje odgovore razčlenil na štiri dele. Govoril je o težavnem odnosu, ki ga imajo mladi do katoliške vere, o vključevanju in sodelovanju mladih v cerkvenem občestvu, razmišljal je o ljubezni in o morali ter še o družbeni in politični angažiranosti. Srečanje, ki je trajalo skoro dve uri, je potrdilo, da zna papež Janez Pavel II. vzpostaviti zelo oseben in odprt stik z mladino.
Papež v piemontski prestolnici
Poletni manjšinski utrinki
Kmetijski dnevi v Boljuncu
Kmetijstvo na Tržaškem velja za zanemarjen gospodarski dejavnik, vendar kaže marsikdaj veliko vitalnost in presenetljivo iniciativnost. Tako velja opozoriti na letošnjo sedmo izvedbo Kmetijskih dnevov v Boljuncu, ki se bodo začeli v petek, 9. septembra, ob prisotnosti deželnih in krajevnih oblasti in udeležencev Mednarodnega literarnega natečaja Vilenica. Organizatorji te pomembne pobude so vse občine tržaške pokrajine, pokrovitelji pa dežela Furlanija - Julijska krajina, Kraška gorska skupnost, Tržaška pokrajina in Tržaška trgovinska zbornica.
V petek bodo predstavili knjigo agronoma Vitjana Sancina, ki govori o sadjarstvu. V soboto, 10. septembra, se bodo kmetijski dnevi začeli z odprtjem sejma, popoldanski del sporedov pa predvideva koncert godbe na pihala iz Ricmanj in okroglo mizo na temo »Prihodnost tržaškega kmetijstva: proizvodne ureditve in novi podjetniški prijemi«. Nedeljsko jutro se bo začelo z obiskom kokošje farme v Pre-benegu, sledilo bo srečanje med predstavniki pobratenih občin in prireditelji Kmetijskih dnevov, nakar je za 9.30 napovedan začetek okrogle mize na temo: »Izkušnje in perspektive kmečkega turizma«. Tudi letos so organizatorji poskrbeli za ocenjevanje živine sivo-rjave pasme, ki je najbolj razširjena na Krasu. Predstavitev in ocenjevanje naj lepše živine sta napovedani za nedeljo popoldne.
Letošnji Kmetijski dnevi se bodo končali v ponedeljek, 12. septembra, ko bo zvečer posebna komisija ocenila grozdje in nagradila najlepše šprone, ob 20. uri pa se bo začela okrogla miza o vlogi, ki jo lahko imajo lovci pri varstvu okolja.
2e ta skopa predstavitev letošnjih Kmetijskih dnevov kaže, da gre za živo in zanimivo pobudo. Organizatorji tudi redno poskrbijo za zabavo in prigrizek ter za dobro organiziran semenj, ki obiskovalcu nudi marsikaj uporabnega na vrtu, v vinogradu, kleti ali pri reji malih živali.
—o—
V ciprski prestolnici Nikoziji je v teku konferenca zunanjih ministrov neuvrščenih držav. Konferenca se bo končala 10. septembra in se je udeležujejo zunanji ministri 90 držav članic gibanja neuvrščenih.
ŽUPAN B. BREZIGAR V CEROVLJAH
»Kapelica naj bn znanilec prijateljstva«
V veliko radost mi je, da lahko kot župan de-vinsko-nabrežinske občine spregovorim ob blagoslovu kapelice, posvečene svetima bratoma Cirilu in Metodu, v Cerovljah. V tej vasi se tako obnavlja postojanka, ki jo po prvi svetovni vojni, ko so granate porušile kapelico sv. Miklavža, ni bilo več. Cerkev, pa naj bo še tako majhna, je za vsako vas pomemben kraj, ne samo kraj duhovnega, ampak tudi kraj kulturnega oplajanja slehernega človeka. Vsa naša zgodovina, in tudi zgodovina številnih drugih narodov priča o vlogi, ki jo je imela Cerkev kot ustanova in cerkev kot poslopje pri uveljavljanju kulture, pri izobraževanju in pri osveščanju prebivalstva. Tako tudi pri nas, že v letu 1598, ko se je Raimondo della Torre pogodil z generalom servitskega reda za ustanovitev servitskega samostana v Devinu, a pod pogojem, da bo samostan skrbel za izobrazbo podložnikov devinskega gospostva. Vse odtlej ta vloga Cerkve pri nas ni bila prekinjena, niti v najtežjih časih.
Še zlasti pomembno pa je, da je ta kapelica posvečena prav svetemu Cirilu in Metodu, slovanskima apostoloma, znanilcema krščanstva, pa obenem začetnikoma pisane besede pri slovenskih narodih in znanilcema miru v Evropi. Njuno poslanstvo se je začelo v Bizancu, saj sta bila oba Grka iz Soluna. Papež Janez Pavel II. v okrožnici Apostola Slovanov tako opisuje njuno poslanstvo:
»Dogodek, ki je imel biti odločilen za vse njuno poznejše življenje, je bila prošnja, s katero se je velikomoravski knez Rastislav obrnil na carja Mihaela III., da bi poslal njegovim ljudstvom »škofa in učitelja,... ki bi jim mogel razlagati pravo krščansko vero v njihovem jeziku.«
In še: »... prinesla sta s seboj besedila svetega pisma, ki so nujno potrebna za obhajanje svetega bogoslužja, ki sta ju pripravila in prevedla v staroslovanski jezik in zapisala z novo abecedo, ki jo je zamislil filozof Konstantin in je popolnoma ustrezala fonetiki tega jezika.«
Svoje poslanstvo pokristjanjenja Slovanov pa sta apostola Ciril in Metod združila z uveljavljanjem narodnostne in kulturne identitete pri slovanskih narodih. Pisavo, ki si jo je izmislil Konstantin - Ciril, še danes uporablja šest slovanskih narodov. Papež Janez Pavel II. tako poudarja v že omenjeni okrožnici: »S tega stališča je nekaj posebnega in občudovanja vrednega, kako ta dva svetnika pri delu v tako zapletenih in nezanesljivih razmerah ljudstvom, ki sta jim
Cerkvica sv. Cirila in Metoda v Cerovljah
V Cerovljah so v nedeljo, 4. t.m., posvetili novo cerkvico, ki so jo zgradili po načrtu inženirja Adolfa Močnika. Cerkvico in oltar je posvetil goriški nadškof msgr. Bommarco. Pri somaševanju so sodelovali domači župnik Markuža, bivši dekan Kretič in sedanji devinski dekan Ba-stiani. Pel je domači cerkveni pevski zbor ob pomoči nekaterih članov zbora Fantje izpod Grmade. Na začetku slovesnosti je prisotne pozdravil domači župnik dr. Jožko Markuža. Nastopil je tudi predstavnik vaščanov, priložnostni govor pa je na+o i-mel devinsko - nabrežinski župan B^jan Brezigar. Cerkvica je posvečena svetima
Cirilu in Metodu. Zgradili so jo s pomočjo darov, ki so jih povečini prispevali verniki iz mavhinjske župnije, pomoč so nudile tudi občinska uprava in nekatere bančne
V nedeljo, 11. t.m., bo v počastitev Kraljice miru sv. maša ob 9.30 v kapelici na Katinari.
ustanove. Zemljišče pa je dal na razpolago domačin iz Cerovelj. (Na drugem mestu v celoti objavljamo govor župana Bojana Brezigarja).
oznanjala, nista poskušala vsiliti ne nedvomne superiornosti grškega jezika in bizantinske kulture, ne navad in običajev bolj napredne družbe, v kateri sta bila vzgojena in ki sta jim ostala očitno vdana in zvesta. V veliki želji, da bi v Kristusu združila nove vernike, sta slovanskemu jeziku prilagodila bogata in prefinjena besedila bizantinske liturgije ter subtilne in zapletene razprave grško-rimskega prava uskladila z miselnostjo in navadami novih ljudstev.«
Že tedaj, pred 1.100 leti, je bil torej Cerkvi razviden pomen učenja narodov v njihovih jezikih. Vse odtlej so se cerkvene oblasti, kljub velikim pritiskom, držale tega načela. To velja tudi za našo goriško nadškofijo, ki je že leta 1874 izdala Liturgijo v latinskem in slovenskem jeziku in je v času, ko je bilo v šolah prepovedano učenje slovenščine, goriški škof Frančišek Borgia Sedej z nedeljskimi šolami zapolnil to vrzel.
S svojim delom sta bila sveta brata Ciril in Metod tudi znanilca miru. Ni naključje, da papež Janez Pavel II. v poslanici kardinalu Ago-stinu Casaroliju, svojemu odposlancu na proslavah na čast sv. Cirila in Metoda v Jugoslaviji leta 1985 med dobrinami, ki jih sveti Ciril in Metod kot jamstvo in hkrati kot upanje prihodnosti podajata našemu pokolenju, navedel »trdno prepričanje, da je možno zedinjenje krščanskega sveta v razumni različnosti, pa vendar v bistveni edinosti« in »vztrajno nasprotje vsaki diskriminaciji med ljudmi in narodi.« In to zgodovinsko oceno je papež v okrožnici Apostola Slovanov aktualiziral, prestavil jo je v današnji čas: »Biti kristjan v našem času pomeni delati za občestvo v Cerkvi in v družbi. Zato je treba imeti srce odprto za svoje brate, živeti v vzajemnem razumevanju ter z velikodušno izmenjavo kulturnih in duhovnih dobrin spontano sodelovati.« Prav zaradi neminljivosti tega poslanstva, njegove občutenosti še zlasti v zadnjih letih, sta bila sveta brata Ciril in Metod z apostolskim pismom papeža Janeza Pavla II. »Egregiae virtutis« 31. decembra 1980 proglašena za zavetnika Evrope.
Katero je torej poslanstvo, ki ga poleg krščanske vere danes lahko črpamo iz nauka slovanskih apostolov? To poslanstvo je predvsem poslanstvo miru in poslanstvo prijateljstva med narodi, vsak s svojo pisano in govorjeno besedo, vendar vsi skupno zavzeti za življenje v miru. Ta vas, Cerovlje, je v tem stoletju dvakrat okusila vojne grozote. Zato njeni prebivalci vedo, kaj je mir. Prizadevali so si za mir, prizadevajo si za prijateljstvo, kajti današnje prijateljstvo je najboljši porok za jutrišnji mir. Naj bo torej tudi ta kapelica znanilec prijateljstva in miru, tako kot sta ob različnosti narodov mir in prijateljstvo oznanjala sveti Ciril in Metod.
Do konca tega meseca mora vlada predložiti parlamentu novi finančni zakon. Zato se bo ta teden zakladni minister Amato sestal s predsednikom vlade De Mito in bo nato nadaljeval pogovore z vsemi ministri, ki so pristojni za gospodarske in finančne zadeve. Predsednik De Mita se bo po vsej verjetnosti v prihodnjih dneh srečal s sindikati. Še prej pa je predviden pogovor z ministroma Ferrijem in Santuzem. Dne 11. t.m. bo namreč potekla veljavnost predpisa, ki določa, da znaša najvišja hitrost na I avtocestah 110 km na uro.
Novice z Goriškega
GLASBENI TEČAJI NA GORIŠKEM
Slovenski center za glasbeno vzgojo »E-mil Komel« iz Gorice sporoča, da bo vpisovanje v različne tečaje za šolsko leto 1988-1989 od 12. do 18. septembra. Vpisovanja bodo v Gorici, Riva Piazzutta 18, od 17. do 19. ure (tel. 83177); v Doberdobu pri Stanku Ferfolji (tel. 78262); v Štandrežu pri župnijskem uradu (tel. 21849); v Števerja-nu pri Mirjam Hlede (tel. 884042).
Poučevali se bodo: klavir, orgle, violina, flavta, kitara, harmonika, petje.
Za najmlajše tečaj do, mi sol.
Ce bo dovolj zanimanja, bomo lahko u-vedli tudi pouk drugih instrumentov.
VELIKO ROMARJEV
NA SV. VIŠARJAH
Na Svetih Višarjah je bilo v nedeljo, 4. t.m., izredno veliko slovenskega nabožnega in posvetnega petja. Lepo vreme je gotovo pripomoglo, da je priromalo na to goro zares veliko število ljudi. Računajo, da je bilo na Svetih Višarjah nad 1800 romarjev. Kot po navadi so tudi tokrat prevladovali slovenski romarji. Med drugimi so priromale skupine iz Štandreža in Podgore na Goriškem, od Svetega Jakoba v Trstu ter s Planine pri Rakeku. Med romarji je bilo zlasti veliko pevcev in pevk. Nekaj skupin je bilo iz sosednje Avstrije in iz Furlanije. Pri opoldanski in popoldanski maši je v cerkvi prepeval zbor Ojsternik iz Ukev.
Svojega zavetnika Svetega Egidija je 4. t.m. praznovala župnija v Žabnicah. Ob tej priložnosti so predstavili novega župnika, patra Filipa Rupnika. Dosedanji župni upravitelj, pater Božidar Rumpler odhaja na novo službeno mesto v Kamnik.
RAZSTAVA
V CANKARJEVEM DOMU
Na pobudo Slovenske izseljenske matice so 5. t.m. odprli v Cankarjevem domu v Ljubljani drugo razstavo likovnih del slovenskih izseljencev. Prva razstava je bila v septembru pred tremi leti. Na letošnji razstavi so zastopana likovna dela 18 avtorjev. Najštevilneje so zastopani ameriški Slovenci, tudi iz druge generacije. Tem sledijo dela slovenskih rojakov iz Kanade, Argentine, Venezuele, Avstralije, Velike Britanije, Francije in Švedske. Razstava likovnih del slovenskih izseljencev sodi v sklop prizadevanj za uveljavitev skupnega slovenskega kulturnega prostora.
PREDAVANJE V RONKAH
KD Jadro iz Ronlc vabi na predavanje: Zakaj slovenska šola? Slovenski mladoletnik med narodno identiteto in nevarnostjo asimilacije.
Uvod v razgovor bo pripravil psiholog prof. Riccardo Luccio s tržaške univerze. Predavanje bo 19. t.m. ob 20. uri v občinski sejni dvorani v Ronkah.
Narodnostna pr
Sl nadaljevanje s 1. strani
Ijale dolga leta. Globalna zaščita, kot jo mi pojmujemo, mora biti nekaj dinamičnega, zakon, ki se bo lahko prilagajal razvoju, kajti tudi Slovenci smo sestavni del družbe in kot taki želimo razvijati svojo dejavnost v skladu s časom, v katerem živimo. Skratka, paziti moramo, da nam pod pojmom globalne zaščite ne vsilijo zastarelega zakona, ki bo določal nekatera načela, ne bo postavljal jasnih določil o izvajanju in, predvsem, ne bo upošteval sedanje stopnje razvoja naše zamejske skupnosti. Pri tem pa mislim predvsem na nekatera dejstva, ki jih mora globalni zaščitni zakon nujno upoštevati: veliko o-sveščenost naših rojakov v videmski pokrajini, ki jih mora novi zakon upoštevati enakopravno s Slovenci na Tržaškem in Goriškem in ne kot nekaj posebnega; naš teritorij, ki je bil že tako okrnjen, da bi lahko bil vsak drugi poseg odločilen za sam obstanek naše manjšine v nekaterih krajih — in v zvezi s tem lahko samo ponovim obvezo, da bo Slovenska skupnost tudi v tej mandatni dobi nasprotovala novim posegom po naši zemlji in seveda nadaljevala z bojem proti sinhrotronu v Bazovici, kajti ta mednarodni laboratorij bi lahko zgradili tudi kje drugje, ne da bi nam povzročali tako veliko škodo; in končno naše gospodarstvo, kajti brez organiziranih gospodarskih dejavnosti se nobena manjšina ne more razvijati. Mi imamo svoje gospodarstvo, to gospodarstvo pa je treba pravilno zaščititi in mu omogočiti, da se bo enakopravno razvijalo v času in v kraju, v katerem deluje.
Vendar, in tu prehajam morda k bistvu vprašanja, ali lahko Slovenci res samo čakamo na o-dobritev zakona za globalno zaščito? Ali bomo to res dočakali? Kakšna bo naša moč v trenutku, ko bo do zakona prišlo in ga bodo začele oblasti izvajati? Ta vprašanja so danes aktualnejša bolj kot kdajkoli prej, saj je od zavzetja stališča naše manjšine, da je treba naša vprašanja rešiti z globalnim zaščitnim zakonom, preteklo že skoraj petnajst let. Skoraj vsa vprašanja, ki se nas tako ali drugače tičejo smo odlagali na zaščitni zakon —- pravzaprav, drugi so ta vprašanja od'a-gali na zaščitni zakon — in tako je mimo nas šlo marsikaj, s čimer bi se lahko okoristili.
Dilema, ki se naši manjšini upravičeno zastavlja, je torej povsem očitna: naj čakamo na globalno zaščito, ali naj sprejmemo politiko postopnosti, ki so jo nekateri pred leti predlagali?
Mislim, da obstaja tudi vmesna pot, pri kameri je dosega globalnega zaščitnega zakona dejanski končni cilj, obstajajo pa tudi etape, torej vprašanja, ki jih lahko sproti rešujemo. To po’i-tiko sprotnosti — ki se, v razliko od predlagane postopnosti, ne odpoveduje končnemu cilju, torej globalni zaščiti, smo dejansko sprejeli v trenutku, ko smo pristali na zakonsko besedilo o obmejnih področjih, ki oddeljuje večino sredstev, formalno namenjenih globalni zaščiti, za kulturne dejavnosti naše manjšine in italijanske narodnosti v Jugoslaviji. Vendar smo jo sprejeli nekako sramežljivo, morda v strahu, da bi zaradi tega ne opustili našega boja za dosego končnega cilja.
Prav ta strah pa ni utemeljen. Slovenci v Italiji se ne odpovedujemo svojim osnovnim z-h-tevam po odobritvi globalnega zaščitnega zakona, nismo pa več pripravljeni zamujati drug;h priložnosti, ki se nam sproti ponujaio za reš -vanje vsaj nekaterih aspektov naše široke problematike. Skratka, nismo več pripravljeni čaka-
Dblematika naj...
ti križem rok na neko rešitev, o kateri ne vemo ne vsebine ne dneva, nismo več pripravljeni nasedati praznim obljubam predstavnikov vsedržavnih strank, ampak zahtevamo, da se naši manjšini čimprej priznajo vse pravice, ki sestavljajo globalnost naših zahtev. Ne bomo torej sprejemali postopnosti kot metode, bomo pa u-veljavljali sprotnost kot strategijo, s katero bomo dosegli tisto globalnost, ki jo že dolga časa zaman zahtevamo.
In tu je zopet potrebno sklicevanje na program Slovenske skupnosti, ki ga torej ne gre pojmovati kot nekaj statičnega, kos papirja, ali, kot nekateri na pol sramežljivo šušljajo, sanjsko knjigo naše bodočnosti. Politični program Slovenske skupnosti je seštevek številnih zahtev, ki skupaj tvorijo globalnost, nesmiselno pa bi bilo, da bi se odrekli tistim njegovim delom, ki bi jih lahko sproti dosegli in izvajali v dobrobit celotne slovenske zamejske skupnosti.
Tistim, ki bi hoteli takim stališčem očitati pragmatizem, kadar ta pomeni odstopanje od načelnih stališč v zameno za nekatere ugodnosti, sprejemam pa ga, kadar pomeni dosego nekaterih ciljev brez nikakršnega odstopanja, nasprotno, dosego nekaterih ciljev v okviru prizadevanja za končni cilj.
Ta načela vodijo predstavnike Slovenske skupnosti v vseh izvoljenih telesih. Naša stranka je sicer majhna in poleg tega zelo razvejana, saj naših volivcev ne družijo svetovnonazorski pogledi, ampak jih druži pripadnost slovenskemu narodu. Vendar so naši cilji jasni in ob teh ciljih smo enotni, bolj kot katerakoli druga stranka. To enotnost bi želeli prenesti na celotno slovensko manjšino, kajti zavedamo se, da bi bili še močnejši in še prodornejši, če bi bili kot manjšina enotni, če bi narodnostna problematika prednjačila pred strankarskimi interesi, tako kot se to dogaja pri Slovenski skupnosti.
Mi lahko danes tukaj le zagotavljamo, da s svojim bojem ne bomo odnehali, da si bomo prizadevali za uveljavljanje vseh naših manjšinskih interesov in pravic, prav tako pa si bomo prizadevali za uveljavljanje enotnosti znotraj naše manjšine, seveda na narodnostni osnovi, kajti prav pripadnost istemu narodu je točka, ki nas resnično lahko združuje.
AMERIŠKE RAKETE V NEMČIJI
V okviru prizadevanj za razoroževanje je bil 1. september vsekakor zgodovinski. Ta dan je zapustila oporišče Heilbronn blizu Stuttgarta skupina vojaških tovornjakov, na krovu katerih je bilo devet raket, vrste »Pershing - 2«. Tovornjaki so prevažali te rakete proti Frankfurtu, kjer jih bodo uničili. Šlo je za začetek izvajanja pogodbe, ki sta jo v lanskem decembru podpisala ameriški predsednik Reagan in sovjetski voditelj Gorbačov.
Na ozemlju Zahodne Nemčije je bilo nameščenih 108 raket vrste »Pershing 2« in 96 raket vrste »Cruise«. Vse te rakete so namestili na štirih vojaških oporiščih v skladu z načrtom, ki so ga bili pripravili kot odgovor na sovjetske rakete SS-20. V petih različnih evropskih državah Atlantske zveze je skupno nameščenih 527 raket Pershing in Cruise. Vse te rakete bodo morali postopno uničiti v skladu z že omenjenim dogovorom med Reaganom in Gorbačovom.
IZ KULTURNEGA ŽIVLJENJA
Draga 88: poziv in prenovi duha
Pričakovanje za letošnjo Drago je bilo v nekem smislu pogojeno po zgodovinskih dogodkih v preteklih mesecih v Sloveniji in Jugoslaviji. Nekako podzavestno so ljudje pričakovali, da bo letošnja Draga posvetila nekaj prostora specifično tem vprašanjem. Vendar so organizatorji, verjetno v zavesti, da dogodki prehitevajo načrtovanje predavanj, izbrali drugačno pot. Štiri predavanja, ki so jih udeleženci letos poslušali na Opčinah, so pokazala, da so govorniki pisali in predavali zavedajoč se premikov, ki jih je slovenski narod doživel v mesecih, ki nas ločujejo od lanske Drage, tako v matični domovini kot tudi v zamejstvu in zdomstvu. Predavanja so se torej iz širše perspektive lotevala osnovnih, vprašanj slovenstva in vsega, kar oprede-\ ljuje življenje naroda, podrobneje pa so j določena vprašanja in dogodke opredelili | posegi in razprava, ki je sledila predavanjem.
Poslanec v dunajskem parlamentu Karel Smolle je v petek, 2. septembra, v dvorani Finžgarjevega doma govoril o temi »Manjšinstvo z evropske perspektive«. Njegovo predavanje je obsegalo dve področji. Najprej je spregovoril o vprašanju manjšin v globalnem smislu, nato pa je spregovoril tudi o Evropski manjšinski listini, ki materialno dokazuje, da postaja manjšinsko vprašanje vse bolj aktualno na1 političnem prizorišču v Evropi. Pomembno pa je bilo po našem mnenju dejstvo, da je Karel Smolle govoril o manjšinskem vprašanju na stvaren način. Njegove besede niso bile okinčane v neke lirične predstave o manjšinskem položaju, ampak so temeljile na izkušnjah političnega delavca, ki mora pri svojih izbirah v korist manjšine izhajati iz dejanskega razmerja moči in interesov strank oziroma matične domovine. Njegove besede — še posebej, ko je razčlenil svoje teze o novih poteh, ki bi lahko privedle do narodnega obstoja manjšinske skupnosti — so bile osnovane na dejanskem stanju in položaju Slovencev na Koroškem, a veljajo tudi za naš zamejski prostor. Tudi razprava, ki je sledila njegovemu predavanju, je pokazala, da je Smolle zadel v živo.
Srbski pisatelj Dobriča Čosič je govoril o »Tradicijah in ideologijah v zgodovinski usodi srbskega naroda«. Ugotavljal je, da je to pravzaprav tragična usoda, saj je srbski narod v svoji zgodovini in tudi v tem stoletju doživel velike katastrofe. Cena, ki jo je srbski narod plačal za svoje načelno demokratično zadržanje v ključnih trenutkih svoje zgodovine, je previsoka, človeške žrtve, ki so jih Srbi utrpeli, so izredno visoke.
Zanimiva je bila misel, ki jo je predavatelj, član Srbske akademije znanosti, izrazil v debati, in sicer, da je bila Srbija na začetku stoletja med vodilnimi državami na Balkanu, danes pa jo žal uvrščajo med I
k razmišljanju
manj razvite. Nakazal pa je rešitve, ki so tesno povezane tudi z albanskim vprašanjem na Kosovu. Čosič je izrazil prepričanje, da je za srbski narod edina rešitev v demokratičnih reformah vse jugoslovanske družbe.
Nedeljsko jutro, vse svetlo in toplo, se je na Dragi začelo z mašo, ki jo je daroval tržaški škof Bellomi. Prvi predavalj pa je bil slovenski teolog, profesor na Urbania-ni v Rimu, dr. Jožko Pirc. Njegovo predavanje je imelo naslov »Ob stoletnici Rimskega katolika«. V bistvu pa je poslušalcem spregovoril o liku in delu krškega škofa Antona Mahniča, ki je bil glavni u-temeljitelj in borec za takoimenovano »ločitev duhov«, se pravi za ideološko razlikovanje med Slovenci, ki je prineslo sicer nekaj mračnih posledic, a je v glavnem prispevalo k večji dinamičnosti med slovenskim narodom.
Letošnja 23. Draga se je končala s predavanjem pisatelja Alojza Rebule. »Kam plovemo: razgled čez slovenska obzorja«, tako se je glasil naslov njegovega razmišljanja. Prof. Rebula je razčlenil vrsto šibkih točk slovenskega človeka, ki živi v matici, zamejstvu in zdomstvu, njegova osnovna teza pa je bila, da je usoda slovenskega naroda odvisna od nas samih, od življenjske volje vsakega posameznika. Rebula je torej v nekem smislu pozival vsakogar izmed nas, naj se vključi v življenje kot aktiven in živ Slovenec, ki zna ustvarjalno in kritično živeti svojo usodo.
Tudi diskusije so odprle celo vrsto vprašanj. Velik odmev sta doživela predvsem \ dva posega. Prvi je pozival k temu, da bi j priredili svetovni slovenski kongres, ki bi bil posvečen slovenskemu vprašanju. Drugi poseg pa je bil povod, da so udeleženci Drage ob koncu izglasovali resolucijo, v kateri podpirajo trud Odbora za varstvo človekovih pravic in izražajo solidarnost četverici z znanega procesa v Ljubljani: Janši, Tasiču, Borštnerju in Zavrlu.
Končal se je torej eden pomembnejših tradicionalnih kulturnih dogodkov v našem zamejstvu. Letos je Draga privabila na Opčine res veliko občinstva in med temi je bilo veliko ljudi iz matične domovine, zamejstva in zdomstva. Tako smo opazili celo vrsto vidnih kulturnih in političnih mož ter veliko mladih. Draga pa je tudi letos potrdila svoj sloves prostora, kjer se vsaj enkrat na leto srečajo ljudje, ki živijo v čisto različnih stvarnostih in jim torej Draga pomeni priložnost, da u-trdijo vezi, ki jih vežejo na slovenski prostor in tako izpričajo svojo življenjskost. Tudi to je poslanstvo Drage. Predvsem pa je tridnevno srečanje na Opčinah priložnost za izmenjavo mnenj in torej kritično presoja sveta, ki nas obdaja in katerega del smo.
M. T.
Blagoslovitev spominske plošče ob grobu sv. Cirila v Rimu
21. septembra bo na grobu sv. Cirila v Rimu, v spodnji cerkvi bazilike sv. Klemena, odkritje spominske plošče.
Ob oltar apostola Slovanov, kamor so drugi slovanski narodi že vgradili svoje plošče, je želel postaviti primorski rojak, zdravnik dr. Srečko Simoneta tudi slovensko ploščo kot pomnik in zahvalo.
Plošča je iz marmorja »repen« z Repentabra pri Trstu. Cirilov oltar bodo krasili križ in svečnika, ki jih je izdelalo umetno kovaštvo Krištof iz Maribora; križ in svečnika, delo umetnoko-vinske obrti Kropa iz Krope, so pa namenjeni duhovniškemu zavodu v Rimu Slovenik. Plošča je dar dr. Simoneta, oba križa in štirje svečniki pa dar župnije Sv. Jerneja z Opčin pri Trstu.
V ploščo je v slovenščini in latinščini vklesan napis: »Slovenci svojima blagovestnikoma sv. Cirilu in Metodu v hvaležen spomin 1988«.
Ob 7. uri zjutraj bo ploščo, križ in svečnika blagoslovil ljubljanski nadškof Šuštar, nato bo daroval sv. mašo. Ob 10. uri bo avdienca pri sv. očetu. Ob 21. uri bo sklepna prireditev v Slo-veniku. Vso slovesnost bo s petjem spremljal obenem začetnikoma pisane besede pri slovan-Gotovo bo tudi to srečanje ob simpoziju o svetniškem škofu Gnidovcu privabilo v Rim lepo število rojakov, ki bodo s tem poglobili vero in medsebojno povezanost.
Dubček in univerza v Bologni
Glavni predstavnik »Praške pomladi«, Aleksander Dubček se je v Pragi sestal s predstavniki univerze v Bologni, ki so mu izročili uradno vabilo, naj se 12. novembra udeleži v Bologni slovesnosti podelitve častnega doktorata iz političnih ved. Univerza v Bologni bo ta častni doktorat podelila Aleksandru Dubčku ob 900-letnici svoje u-stanovitve.
Prvotno je bilo predvideno, da bo slovesnost podelitve častnega doktorata v letošnjem septembru, vendar so jo zaradi birokratskih težav in iz organizacijskih razlogov odložili na november.
Aleksander Dubček je že 10. avgusta prejel od italijanskega veleposlaništva v Pragi vizum za potovanje v Italijo. Od češkoslovaških oblasti pa mora dobiti še potno listino, to je dokument, ki ga je treba priložiti potnemu listu in brez katerega češkoslovaški državljan ne more zapustiti svoje domovine in se vrniti domov. V dobro obveščenih krogih v Pragi so ponovno potrdili vest, da bo Dubček gotovo prejel dovoljenje za potovanje v Italijo.
Na sodišču v Moskvi je v teku kazenska obravnava proti Juriju Čurbanovu, zetu pokojnega sovjetskega predsednika Leonida Brežnjeva. Curbanov je bil svojčas namestnik sovjetskega notranjega ministra. Pred sodiščem se zagovarja tudi o-sem njegovih nekdanjih sodelavcev. Vsi so obtoženi korupcije. Čurbanova obtožujejo, da je prejel podkupnine za skupno vrednost 650 tisoč rubljev, kar ustreza vrednosti milijarde in pol lir.
Okrasni vrt v tem času
Nageljni vseh vrst zahtevajo sonce in toploto, sicer pa so glede tal skromni, tako da se tudi na najbolj pustih tleh zarastejo v lepe sivkastozelene in zelene blazine, ki vsako leto bujno zacvetijo. Na podeželju je močno razširjen močno dišeči binkoštni nagelj. Modrozelene blazine tega nagelj na so okras med drugimi blazi-nastimi trajnicami in v družbi z rdečimi vrtnimi rožami. Za večje blazine in obrobke je bolj primerna sorta Brillant z drob-; nim zelenim listjem in rdečim cvetjem, katerega lahko obrežemo kakor robove trat ob poteh. Razmnožujemo ga z delitvijo zgodaj spomladi in po cvetenju.
Grenik je pol olesenela zimzelena trajnica, ki spomladi cvete belo. Zlasti v ne-skalnih vrtovih jo radi družimo s plamenicami, avbrecijo in rogljičasto vijolico ali ob zimzelenih grmovnicah, kot nizko živo mejo, predvsem pa za saditve v skupinah.
Mačja meta je zelo redka trajnica, zelo dišeča in zaradi tal zelo skromna in cvete vse poletje. Cvetje je podobno sivki. Odlična je zaradi srebrnosivega listja za obrobke.
Dobra misel je zdravilna rastlina, ki se naj lepše razrašča na skromnih in suhih tleh, kjer z blazinami rdečega cvetja gosto prekrije zemljo.
Paronychia sodi med najbolj imenitne blazinaste trajnice. Zimzeleni poganjki z drobnim listjem se razraščajo tesno ob tleh, zato z njo radi obsadimo špranje na popločenih poteh. Zraste le do 3 cm v višino samo kadar cvete. Doma je na skalnatih otokih Kvarnerja in se najbolje počuti na suhih tleh. Na boljših tleh se njena modro zelena barva spremeni v svetlejšo, cvetje pa popolnoma izostane.
Dresen se bohotno razraste na vsakem rastišču, tako na žgočem soncu kakor v hladni senci pod drevjem, na vlažnem ob vodi in v dobri vrtni zemlji. Pomembno je veliko skoraj zimzeleno listje, iz katerega vse leto poganja 15 cm visoko rožnato belo cvetje.
Pitomec je razširjen predvsem na pokopališčih kot lepo zelen, belo cvetoč mah. Z njim obsadimo grobove in popločena pota, a ga moramo stalno presajati in gnojiti, sicer nastanejo opazne vrzeli.
Homulice so skromne blazinaste trajnice, pomembne zaradi lepih barv mesnatih poganjkov. Poleg zelenih modrikastih in sivkasto belih imamo rdečo rjave, ki so najlepše spomladi, ko odženejo. Homulice pa so tudi lepe cvetnice, poletne in jesenske, katere so v času, ko cvetje pogrešamo, pravi biseri.
Navadni vrednik je skromna zimzelena trajnica, ki raste v pokončnih grmičih in ga uporabljamo za živo mejo.
Timijan, materina dušica, je prijetno dišega trajnica, ki je v sončnih in suhih legah primeren zimzeleni nadomestek za trato. Predvsem na grobovih bi lahko zamenjal pesek ali enolične enoletnice. Ne glede na barvo cvetja so vse sorte zaradi lepe blazinaste rasti in skromnosti vsestransko uporabne.
Jetičnik zaradi raznolikosti, odpornosti’ in čudovite modre barve pridružimo visokim trajnicam ali ga sadimo v blazine.
Rogljičasta vijolica lepo cvete vse leto in se v dobri zemlji na soncu hitro razraste v rahle blazine. Dišeča vijolica cvete marca in je lepa trajnica povsod, kjer se lahko razraste, kjer pa je ne želimo, upo-| rabimo rogljičasto vijolico.
Okrasne vrtne rastline še vedno bujno cvetijo, zato so najprimernejše za šopke. Astre režemo, ko so popolnoma odprte. Mečke ali gladiole režemo, ko odpro drugi ali tretji cvet, stebla pridno ostrgamo in zgornji cvetni popek odstranimo. Horten-zije odrežemo, ko je cvet do tričetrt ali popolnoma odprt; stebelca nad plamenom ob-žgemo.
Floks odrežemo, ko je popolnoma raz-cveten. Cinije odrežemo, ko so napol ali popolnoma odprte, pecelj poševno odrežemo.
Pri vrtnicah redno odstranjujemo plevel in rahljamo zemljo. Po potrebi zalivamo, vendar ne po listih, ker bi pospešili razvoj plesni in črne pegavosti. Sproti odstranjujemo odcvetele cvetove in divje izrastke ter redno škropimo proti boleznim in zajedalcem. Vrtnice cepimo na speče o-ko. Naročamo sadike za jesensko sajenje.
Ta čas najuspešnejše presajamo vedno zelene listavce in iglavce, ki imajo dovolj zrele letošnje poganjke. Če so bile te drevnine vzgojene v posodi ali vzete iz zemlje s koreninsko grudo, ki je bila med prevozom zavarovana z vrečevino ali plastiko, bo presajanje uspešno.
Ta čas je primeren tudi za saditev bo-dičja — česmina, lovorikovca, panešpljic, mahonije, ognjenega trna, zelenike, trdo-leske, bršljana in šipka.
Z. T.
V Santiagu je bila v nedeljo, 4. trn., velika manifestacija proti diktatorju Pinochetu. Pred predsedniško palačo se je zbrala ogromna množica. Prisotna je bila tudi hči bivšega predsednika Allendeja Isabel, ki se je komaj vrnila iz pregnanstva. Policija je demonstrante razgnala s solzilcem. Slo je za prvo manifestacijo čilske opozicije, odkar je bil Pinochet pred dnevi določen za edinega kandidata
LEV DETELA
33
Dunajski valček za izgubljeno preteklost
Roman desetih srečanj in pričakovanj
Kljub tem bodrilnim besedam me je spreletela temna siu+-nja. Ubogi ljudje! Kaj se res ne bodo nikoli več videli. V ustih sem začutil neprijeten priokus, ker bi mu rad pomagal. Morda pa moramo biti zares bolj optimistični in upati, upati... do konca!
Ranjenca je posilil kašelj, tako da je omahnil na zasilno ležišče z odejami.
Ko sem se vrnil iz stolpa v glavni, obljudeni del gradu, sem se najprej odpravil do prve sobe za goste, kjer sem poiskal žimnico, dodatne odeje in blazino. 2e v mraku sem se s tem tovorom spet plazil v stranski stolp, vendar sem moral biti zelo nepreviden, saj me ie že skorai pri vratih vho^a k ranjenče-vemu skrivališču iznenada zasačila Ana Marija, ki se je pod cipresami in med okrasnim grmičevjem sprehajala po grajskem vrtu.
Obstal sem kot vkopan.
»Kaj pa počneš tu v mraku, pano?« mi ie rekla.
»Ah, nič,« sem zajecljal in si skušal izmisliti nekaj nemogočega. »Slučajno sem se mudil v sobi za goste ... Opazil sem, da žimnica v tistem nezakurjenem prostoru trohni in plesni... Vse je že umazano od stalne vlage ... Vse skupaj sem povezal v culo ... Te cunje in svinjarije nesem sem v kamro v stranskem stolpu, da bo mir!«
»Ah, oče, kaj ne bi teh stvari mogla prevzeti Neža,« me je zavrnila ... »Papa, čudim se ti, da se mi lažeš ... Kaj nisi ma o
prismuknjen!? Prav dobro veš, da se ne znaš lagati! Kaj se je zgodilo? Povej mi vse lepo po pravici?«
Prijel sem jo za roko in jo popeljal daleč v sredino parka, pod kip morskega boga Neptuna.
»Veš,« sem ji skoraj šepetaje rekel. »Včeraj zvečer so se v našem mestu dogodile zelo neprijetne stvari... S transporta ujetih Zidov je pobegnil neki zdravnik iz Čakovca. Nemci so ga težko ranili na begu. Zatekel se je sem v grajski park, da ga ne bi dobili. Nisem ga mogel izročiti oblastem ... To bi bila njegova takojšnja smrt... Skril sem ga v stranski stolu, kjer «a zdaj skušam negovati, kot pač znam in morem ... Zelo slaboten je ... Prenašati mora hude bolečine ... Upam, da me zdaj, ko sem ti vse povedal, ne boš izdala ... Nikomur ne smeš črhniti niti besedice ... Saj veš, kaj pomeni, če pride zadeva na dan ... To bi bila tudi najina smrt...«
poglednin me je na svoj ljubeznivi način in me nežno poljubila na čelo.
»Papa, prav si ravnal.« mi je rekla. »Zdaj na ti bom z vs^mi močmi in čim bolj previdno pomagala, da bo ranjenec zares ozdravel!«
Tako se je moji protinemški zaroti zdaj pridružila tudi Ara Marija. Čeprav se je te ženske pomoči najin židovski ranjeuec najprej nadvse ustrašil, je je bil pozneje zares vesel ... Z združenimi močmi sva ga z Ano Marijo polagoma postavila na noge ... Tudi potem, ko je že ozdravel, se ie še nekaj časa moral skrivati v starem grajskem stolpu ... Sele ko se je sovjetska f^rm-ta približala našemu mestecu ob Dravi in so se v naš grad 70’eh zakopati nemški vojaki, je neke noči zapustil skrivališče ... Tudi sam sem tedaj bežal ... Kot protiljudski in protislovenski aristokrat, ki je dovolil, da so njegov grad zasedli nemški vojaki, sem moral zapustiti naš stoletni dom, ki je kmalu za tem odletel v
Svečanosti za žrtvami v Ramsteinu
V cerkvi svetega Nikolaja v Ramsteinu so 4. t.m. opravili svečane obrede za žrtvami nesreče, ki so jo povzročila letala italijanske akrobatske skupine. Uradno število smrtnih žrtev je 51. Pri svečanosti, ki je trajala približno dve uri in jo je zahod-nonemška televizija oddajala v neposrednem prenosu, so bili navzoči predsednik zahodnonemške republike Richard Von Weizsaecker, predsednik italijanskega senata Giovanni Spadolini, ki je predstavljal italijansko državo, obrambna ministra Italije in Zahodne Nemčije Valerio Zanone in Rupert Scholz ter načelnik vrhovnega stana italijanskega vojnega letalstva Franco Pisano. V cerkvi niso bili navzoči svojci žrtev.
Pred cerkvijo so bile manjšine skupine, ki so protestirale proti nadaljevanju letalskih vežbalnih poletov. Šlo je predvsem za protestno akcijo proti nizkemu letu letal in proti ameriški odločitvi, da premestijo v Ramstein tudi letala z vojaškega letališča v Frankfurtu. Ekumensko svečanost je vodil katoliški škof A. Schlembach skupno s predsednikom evangeličanske Cer-
Iraško-iranska pogajanja so, kot kaže, v Ženevi zašla na slepi tir. Zunanja ministra obeh držav se nista sestala že deset dni, tako da razgovori potekajo na ravni izvedencev. Sporna je predvsem meja med državama, ki je bila določena leta 1973. Bagdad zahteva zase Šat El Arab, medtem ko se Teheran zavzema za umik vojske na predvojno črto in imenovanje mednarodne komisije, ki naj bi ugotovila, kdo ima naj-večjo krivdo za vojno.
kve v Porenju in Palatinatu Wernerjem Schrammom. Krajevni filharmonični orkester pa je izvajal Bachove, Haendlove in Beethovnove skladbe. Po narodnosti je med žrtvami 42 Zahodnih Nemcev, dva sta Američana, na seznamu pa sta še po en Francoz in en Nizozemec, poleg seveda treh italijanskih pilotov akrobatske skupine »Frecce Tricolori«. V bolnišnicah je še 172 ranjencev, od katerih se nekateri borijo s smrtjo.
NOVICE
Tik pred pričetkom obnovitve politično-upravne dejavnosti se je razplamtela polemika med socialisti in demokristjani glede zavezništev v nekaterih javnih upravah. Gre namreč za odbore, ki jih v nekaterih občinah vodijo skupno komunisti in krščanski demokrati, proti čemur odločno protestirajo socialisti. To vprašanje je prišlo na dnevni red tudi na krščansko-demo-kratkem prazniku prijateljstva v Veroni. Notranji minister je poudaril, da ostaja njegova stranka zvesta načelu o petstrankarskem zavezništvu. Če v nekaterih občinah prihaja do drugačnih zavezništev, so za to odgovorne krajevne razmere.
Palestinski fundamentalisti so v Gazi delili letake, v katerih zatrjujejo, da palestinsko vprašanje lahko reši le Džihad ali sveta vojna, vse druge pobude, kot je na primer mednarodna konferenca, pa so le izgubljanje časa.
ZAPLETEN POLOŽAJ V BURMI
Iz Burme prihajajo vesti o novem nasilju, spopadih in krvoprelitju. Vse kaže, da je vlada predsednika Maung Maunga povsem izgubila nadzorstvo nad položajem. Po splošni amnestiji so se na svobodi znašli tudi navadni kriminalci, ki ropajo in ubijajo. Skupina je pred dnevi napadla prehrambeno tovarno v južnem predmestju Rangoona in zajela okrog 15 študentov in dva meniha, ki so skrbeli za red. Zločin-tra obeh držav se nista sestala že več vdrla množica in se znesla nad kriminalci. O podobnih dogodkih poročajo tudi iz drugih krajev države.
Dne 12. septembra bo kongres socialistične stranke, ki je edina priznana v Burmi. Določiti bi morali datum ljudskega glasovanja, s katerim naj bi se državljani izrekli o uvedbi večstrankarskega sistema.
Napadi na tovarne in trgovine so se razširili po vsej državi, saj so v zadnjih dneh izpustili okrog 10 tisoč pripornikov, nadaljnjih deset tisoč pa jih je zbežalo. V diplomatskih krogih menijo, da je pri izpustitvi pripornikov šlo za premišljeno dejanje, ker bi neredi služili vojski kot pretveza, da ponovno prevzame oblast.
TAKSA NA VREČKE
Med določili, ki jih vsebuje odlok o odpravljanju industrijskih in strupenih odpadkov, ki ga je odobrila vlada, je tudi člen, ki s prvim januarjem prihodnjega leta uvaja poseben davek na plastične vrečke in plastične posode in steklenice, v katerih se prodajajo razna živila. Gre za poskus omejevanja rabe plastičnih vrečk, z davkom nabrani zneski pa bodo namenjeni središčem za uničevanje odpadkov oziroma njihovo ponovno uporabo po posameznih deželah. Na vsako plastično vrečko bo treba plačati sto lir takse. Za ostale posode bo dajatev znašala od 20 do 60 lir.
zrak ... Pozneje, po vojni, se mi je Zid v pismu zahvalil za pomoč. Zena mu je umrla v taborišču, hčerkica pa je vse hudo preživela!«
Stari bolni grof Sternberg je utrujeno umolknil.
Težko je sopel in me gledal s svojimi pametnimi, treznimi očmi.
Nekaj toplega je preplavilo mojo notranjost.
Prijel sem grofovo roko in mu jo nalahno, spoštljivo in prijazno stisnil v prijateljski hvaležnosti.
»Gospod grof,« sem rekel. »Nikoli ne bom pozabil vaše resnične človeške plemenitosti, ki mi bo vedno v svetal zgled, kako je tudi v nevarnosti potrebno pravilno in človeško ravnati!«
Grof se je nasmehnil in pozvonil z zvončkom, ki je stal na pladnju na nočni omarici.
Skoraj neslišno so se odprla vrata. Na pragu je spet resno in svečano stala svetlolasa Ana Marija.
»Kaj želiš, papa?« ga je vprašala.
»Prinesi gospodu Lebiču listino, o kateri sem ti pripovedoval ...«
Začudeno sem ju pogledal ...
Ana Marija se je oddaljila v stransko sobo, v kateri se je nahajala knjižnica. Že čez trenutek se je vrnila z usnjeno mapo, v kateri se je morala nahajati neka dragocenost.
Stari bolni grof se je zdaj z muko vzdignil na blazinah in z odločno kretnjo roke pomignil hčerki, da mu izroči dokument.
»Gospod Lebič,« je spet spregovoril z nekoliko tresočim glasom. »Za vašo zvestobo najinemu rodnemu mestu in za vašo naklonjenost moji stari družini vam izročam majhno dragocenost, ki je ne poznate ... Vem, kako se trudite po arhivih in dandanašnjih novodobnih uradih, da bi kaj pametnega rešili za boljšo poznejšo zgodovino ... Bog daj, da bi imeli pri tem težkem po-
slu kaj sreče! Jaz pa vam zdaj poklanjam za vašo slovensko ustanovo dragocenost, ki smo jo stoletja hranili v naši grajski knjižnici in ki sem jo kot največjo svetinjo odnesel s seboj v pregnanstvo ...«
V ganjenosti so se mu orosile oči.
Odprl je mapo. Pristopil sem z največjim presenečenjem.
Kar sem videl, je presegalo vsa moja pričakovanja.
Moj pogled je kot sončni žarek padel na starodaven pergament, popisan s častitljivo, svečano srednjeveško pisavo.
Črkoval sem besede v domačem slovenskem jeziku, vzhod-noštajersko obarvane in prepolne sveže starožitosti in že davno mrtvih zanimivih izraznih načinov.
»Izročam vam star vzhodnoštajerski slovenski molitveni obrazec iz davnega 14. stoletja,« je rekel grof. »Nisem strokovnjak za te stvari, vendar vam lahko zatrdim, da je pričujoči zapis izredna, zgodovinsko pomembna dragocenost iz časa, v katerem je nastalo malo slovenskih pisanih poročil. Neznan duhovnik je s pisavo tedanjega časa, ki še ni poznala naše današnje amerikanske naglice in blazno površne vpreženosti v različne nepomembne postoritve, zapisal tisto, kar slovensko ljudstvo v krajih ob Dravi že od nekdaj na najbolj ponotranjen način časti in spoštuje ... Preberite in raziščite zadevo ... in Bog vam daj pri tem srečo ...!«
Izročil mi je mapo in umolknil. Zahvalil sem se mu z besedami, ki so se mi zazdele najbolj primerne. Omenil sem mu, da sem nevreden tega neprecenljivo dragocenega darila. Sprejemam ga le pod pogojem, da ga izroči v last celotnemu slovenskemu narodu, o katerega davnih duhovnih prizadevanjih besedni spomenik pripoveduje.
(Dalje)